CANKARJEV DOM IN MESTNI MUZEJ LJUBLJANA 1 Republike Slovenije Častni pokrovitelj: Borut Pahor, predsednik
NUK osnovne razpoznavne barve in naslonila logotipa
V sodelovanju z Muzeji in galerijami mesta Ljubljane, Narodno in univerzitetno knjižnico in Slovenskim gledališkim inštitutom. PANTONE Rubin Red
PANTONE 259
zlata PANTON 872 ali simulacija zlate folije WHILEY 410
Eksponate za razstavo so prispevali še Antikvariat Glavan, Narodna galerija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Slovenski filmski center.
Zahvale avtorjev razstave za pomoč in sodelovanje: Martina Rozman Salobir in mag. Marijan Rupert (Narodna in univerzitetna knjižnica), mag. Mojca Jan Zoran, mag. Tea Rogelj in mag. Primož Jesenko (Slovenski gledališki inštitut), dr. Barbara Jaki, dr. Andrej Smrekar in Jassmina Marijan (Narodna galerija), mag. Katarina Batagelj in Rok Glavan (Antikvariat Glavan), Dušan Koman (Biblioteka SAZU), Nataša Bučar in Nerina Kocjančič (Slovenski filmski center), Andrej Mahkota ter Simon Popek (Cankarjev dom)
18. junij 2018 – 28. februar 2019
Cankar o Cankarju S Cankarjem smo v Cankarjevem domu povezani vsak dan. Že štiri desetletja, odkar osrednji slovenski kulturni in kongresni center nosi njegovo ime. Zato ne čudi, da smo spoštovanje do pisatelja skušali preliti v niz dogodkov, ki smo jih poimenovali Cankar o Cankarju in s katerimi se pridružujemo številnim slovesnostim ob obhajanju spomina na 100. obletnico njegove smrti. Verjamemo namreč, da smo s pomembnim pisateljem v prav posebnem, tesnem razmerju. Osrednji dogodek razmisleka o pomenu njegovega dela danes tako v okvirih slovenske kot evropske literature je razstava Ivan Cankar in Evropa. Med Shakespearom in Kafko. Idejno jo je zasnoval akademik dr. Janko Kos, osrednje ime slovenske primerjalne književnosti, ki je razstavo pripravil v sodelovanju s publicistko in komparativistko Ženjo Leiler. Primerjalna književnost, ki literaturo raziskuje na podlagi najrazličnejših primerjav in vplivov, tudi zunajliterarnih, je namreč tista veda, ki nam lahko pomaga pri razumevanju pisateljev in njihovih del v kontekstu prostora in časa, v katerem so živeli in ustvarjali, ki seveda – razen kadar gre za sodobnike – ni več naš čas. Tudi Cankarjev čas ni naš čas, naš pogled nanj je pogled v preteklost, ki pa jo presojamo skozi izkustvo lastne sedanjosti. Cankarja tudi sto let po smrti še vedno beremo. Kadar nas v to prisili šola, ponavadi manj navdušeno kot tedaj, kadar se za popoldan z njegovo knjigo v roki odločimo po lastnih nagibih. V gledališču, ki si ga brez njegovih dram sploh ne moremo predstavljati, še vedno pogosto uživamo in potem razsojamo o režiserjih, od katerih pričakujemo, da bodo iz njegovih dram vsakič znova potegnili nekaj, česar doslej še nismo videli, in se navdušujemo nad igralci, za katere so Cankarjevi liki vselej lep izziv. Vedno znova se smejimo istim posrečenim replikam in se prepoznavamo v odrskih junakih. Kajti Cankar je lahko neznansko otožen, pa tudi neverjetno zbadljiv, nabrit in duhovit. Čar in breme življenja sta tudi v tem, da je bivanje neznansko zapleteno in večplastno. Da bi si ga olajšali, se pogosto razbremenimo z zatekanjem k poenostavljanju, ki pa nas nemalokdaj privede tudi do zgrešenih predsodkov in stereotipov. Tudi v odnosu do Cankarja za časa njegovega življenja in po smrti je (bilo) tako. Z razstavo Ivan Cankar in Evropa poskušamo podati celosten pogled na njegovo delo, od katerega pričakujemo, da bo pod vprašaj postavil ali celo razblinil nekatere zakoreninjene zablode in anekdotične poenostavitve, ki jih imamo za samoumevne. Cankarjevo umetniško pokrajino bi namreč radi uzrli v vsem njenem veličastju. Ko je vodja našega razstavnega programa Nina Pirnat Spahić razmišljala o vizualni podobi literarne razstave, kar je zagotovo trd oreh, je k sodelovanju povabila likovnika Silvana Omerzuja in arhitektko Katarino Štok Pretnar. Omerzu je svojevrsten in rahločuten odnos do Cankarja izkazal že kot režiser predstave Hiša Marije Pomočnice v Slovenskem mladinskem gledališču, v kateri je s strašljivimi živalskimi maskami in eteričnimi figurami, lutkami bolnih deklet, presunljivo izrazil boj med animaličnim in sublimnim, ki ga izrisuje ta Cankarjev čudoviti kratki roman. Priprava razstave Ivan Cankar in Evropa je bila za nas vznemirljiva odisejada. Hvaležni smo vsem, ki so se odločili za plovbo z nami, predvsem Mestnemu muzeju in galerijam Ljubljana, Narodni in univerzitetni knjižnici, Slovenskemu gledališkemu inštitutu in številnim drugim. Hvala vsem, ki ste z obiskom razstave postali naši in predvsem Cankarjevi sopotniki. Uršula Cetinski generalna direktorica Cankarjevega doma
3
Hinko Smrekar MaĹĄkarada slovenskih knjiĹževnikov 1913, akvarel, papir Foto: Janko Dermastja Narodna galerija, Ljubljana
Vsaka doba, vsak narod in vsak posamezen človek pa ima svoje posebno, le tej dobi, temu narodu in človeku lastno hrepenenje. Cilj je eden, cest pa tisočero; lepota je ena, glorijo pa poje tisočero jezikov. Naši umetniki, 1910
PROLOG K RAZSTAVI
duhovni resničnosti onstran stvarnega sveta. To so poglavitne teme osrednjih Cankarjevih pripovedi in dram, od prve igre Romantične duše do zadnjega romana Milan in Milena. Marksizmu, ki se sklicuje na Marxa, se je približal po letu 1900, ko se je pridružil socialdemokratski stranki in 1907 kandidiral na njeni državnozborski listi. Po tem letu se je od stranke odmikal zaradi nesoglasja z njenimi stališči v socialnem in nacionalnem vprašanju, kritičen je bil do strankinega marksizma. Ta je zapustil sledove ne samo v Cankarjevih predavanjih zadnjih dunajskih let, v katerih je govoril o buržoaziji in ljudstvu, razrednem boju in zlu kapitalizma, ampak tudi v literarnih delih, od drame Kralj na Betajnovi do povesti Hlapec Jernej in njegova pravica ter zbirke Za križem. Ideje marksističnega socializma se v teh delih ne kažejo v čisti obliki, ampak pomešane z anarhističnimi idejami zgodnjega dunajskega obdobja in s krščanskim etosom, ki je bil stalna spremljava njegove literarne domišljije.
dr. Janko Kos Zamisel za razstavo, ki naj postavi Cankarja v evropski kontekst, je nastala iz prepričanja, da je treba ustvarjalnost osrednjega slovenskega pisatelja in dramatika videti v povezavah z duhovno kulturo in literarno umetnostjo Evrope. Tako bi bila vidnejša tudi njegova slovenska izvirnost. Za to se ponujata dve možnosti, ki sta postali ključni tudi pri zasnovi razstave.
Mladostni anarhizem se je okoli leta 1900 v zbirkah Vinjete in Knjiga za lahkomiselne ljudi povezoval z ničejanstvom. Nietzschejeve ideje je sprejemal samo deloma in kritično, vendar se v teh in poznejših delih vrstijo značilne teme volje do moči, amoralnosti in dionizičnega opoja nad življenjem, pa tudi kot vera v posebno poslanstvo umetnika. Te teme so opazne v številnih delih zrele dunajske dobe, od drame Kralj na Betajnovi do farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski in povesti Kurent. Po letu 1910 je to ničejanstvo izginjalo, premagovala sta ga spiritualni platonizem in krščanski etos.
Umetnik in intelektualec Prva možnost je, da je Cankarjeva zavezanost evropski duhovni in estetski tradiciji prikazana prek izhodišč in spodbud, ki jih je iz nje sprejel v svoja literarna dela, pa tudi širše v svojo moralno, socialno in politično misel, saj je bil ne »samo« umetnik, ampak tudi intelektualec, močno udeležen v javnem življenju svojega časa.
V primerjavi s filozofskimi vplivi je lahko prikaz spodbud, ki jih je sprejemal iz evropske literature, klasične in moderne, precej obširnejši in raznovrsten. Med avtorji, ki so konec 19. stoletja veljali za klasične, so mu bili najbližji William Shakespeare, Miguel Cervantes de Saavedra in Heinrich Heine.
Posebno pozornost zaslužijo spodbude, ki jih je sprejemal iz del pomembnih evropskih mislecev in filozofov. Okoli leta 1900, v svoji zgodnji dunajski dobi, je prebiral Etiko Baruha Spinoze, filozofske eseje Ralpha Walda Emersona in Mauricea Maeterlincka, najmočnejše sledove pa je v njegovih delih pustila misel treh osrednjih evropskih filozofskih mislecev – Platona, Karla Marxa in Friedricha Nietzscheja.
Cankar je bil od mladosti velik poznavalec in celo prevajalec Shakespearovih dram, iz njih je povzemal pomembne teme in oblike, v Kralju na Betajnovi problem hamletovstva in v Pohujšanju formo Shakespearovih poetičnih komedij. Podobno kot na Shakespeara se je po letu 1905 navezal na Cervantesov roman o don Kihotu, od tod je povzel problem donkihotstva ter ga razvijal v Martinu Kačurju, Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Kurentu in Hlapcih. Tretji teh klasikov mu je bil najpopularnejši pesnik evropske romantike, Heinrich Heine. Cankarjeva zbirka mladostne
Iz duhovne tradicije, ki je segala nazaj v Platonovo filozofijo, je v Cankarjevo doživljanje sveta prihajala izrazita prevlada spiritualizma, oprta na dualistično razlikovanje nižje čutne stvarnosti in višje duhovne resničnosti; oboje je vplivalo na Cankarjevo pojmovanje ljubezni, lepote in umetnosti kot izraz človeškega hrepenenja po 7
poezije Erotika nosi močan pečat Heinejeve ljubezenske lirike, pa tudi satire, ta je opazna še v poznejših Cankarjevih satiričnih in polemičnih besedilih, zlasti kot kritika slovenskega literatstva in filistrstva.
sta pustila globlje sledove v njegovih romanih in dramah. Iz Jacobsena je prihajala impresionistična poetičnost hrepenenja, iz Maeterlinckovih dram pa simbolična pomenljivost mističnih stanj bolezni, usode in smrti, tako v romanu Hiša Marije Pomočnice kot v drami Lepa Vida in v zadnjem romanu Milan in Milena.
Večina spodbud, pomembnih za Cankarjevo pripovedništvo in dramatiko, je prišla vanje iz evropske literature srede in konca 19. stoletja. Mladi Cankar se je leta 1899 odpovedal posnemanju stvarnega življenja, kot sta ga oblikovala realizem in naturalizem, vendar je oboje pustilo v njegovih delih močne sledi. Ni se ga dotaknil zahodnoevropski realizem Stendhala, Balzaca in Flauberta, temveč toliko bolj zgledi ruskih realistov N. V. Gogolja, L. N. Tolstoja in F. M. Dostojevskega. Razlog je bila njihova izrazita psihološka, duhovna in moralno analitična usmeritev, podložena s krščanskim etosom. Cankar je sledil Gogolju v komediji Za narodov blagor, v farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski in s satiričnimi novelami prvih knjig. Iz Tolstojevega Vstajenja ali pa Kreutzerjeve sonate, iz Zločina in kazni ter Bratov Karamazovih Dostojevskega so v njegove romane in drame prihajale teme krivde, kesanja in očiščenja za »novo« življenje.
Cankarjeva dela in sočasna evropska literatura V večini Cankarjevih del se elementi klasične, realistične in moderne evropske literature stapljajo v celoto, ki se zdi na evropskem ozadju posebna in v razmerju do Evrope izvirno slovenska. O tem nam ne morejo spregovoriti samo opozorila na izhodišča in spodbude, iz katerih so se lahko oblikovala Cankarjeva dela. Zato je treba gledati nanje še iz drugačne perspektive. Omogočajo jo primerjalne vzporednice Cankarjevih del z romani in dramami njegovih evropskih sodobnikov, katerih dela mu verjetno niso bila znana, a so izšla sočasno z njegovimi. Za primerjavo so primerna tista, ki so mu bila vzporedna z motivi, temami ali s slogom, zmeraj pa tako, da jih je prek vmesnega primerjalnega člena mogoče videti v njihovi izvirni, ne samo za Cankarja, ampak za slovensko literaturo značilni enkratnosti. Za takšno primerjanje ne pridejo v poštev zbirke Cankarjevih novel, črtic in zgodb, razen zadnje in najpomembnejše, Podobe iz sanj, ki jih je mogoče razumeti kot eno samo celoto. Evropske vzporednice je mogoče postaviti samo ob večje tekste, romane, povesti in drame, ki so že dolgo Cankarjeva klasika. Od dram sta na razstavi izpuščeni Romantične duše in Jakob Ruda, od romanov Tujci, Križ na gori in Novo življenje. Pesniško zbirko Erotika je mogoče upoštevati v povezavi s Heinejem in Dehmlom.
Cankarjevo slovo od natančnega opisovanja vsakdanje stvarnosti je še bolj kot realizmu veljalo francoskim, nemškim in skandinavskim naturalistom. Temu primerno je v zrelem dunajskem obdobju kritiziral Zolajeve romane in Ibsenove drame, vendar je obema in nemškemu vodilnemu dramatiku naturalizma G. Hauptmannu dolgoval motive modernega velemestnega, socialnega in erotičnega življenja, od romana Tujci prek romana Na klancu do opisov bolezni in smrti v romanu Hiša Marije Pomočnice in do erotike v Milanu in Mileni. Ibsen in Hauptman sta mu bila zgled za prikazovanje socialnih in političnih konfliktov v dramah Romantične duše, Kralj na Betajnovi in Hlapci. Literatura evropske moderne je Cankarju ponujala zglede, v katerih so se menjavali motivi, teme in slogi impresionizma, nove romantike, dekadence in simbolizma. Med velikimi avtorji moderne je cenil Paula Verlaina, za Charlesa Baudelaira v mladih letih ni imel pravega razumevanja, Wildov amoralni esteticizem mu ni bil sprejemljiv, Arthur Rimbaud in Stéphane Mallarmé na Slovenskem še nista mogla biti aktualna. Blizu so mu bili predvsem Jens Peter Jacobsen, Maurice Maeterlinck in Richard Dehmel. Ta je s svojo senzualno erotiko in velemestno motiviko učinkoval na Cankarjevo mladostno poezijo v zbirki Erotika, Jacobsen in Maeterlinck pa
V tem izboru in razporeditvi so mogoče naslednje primerjalne vzporednice: Komedija Za narodov blagor je izšla leta 1901, nekaj let pred tem je nastala Jarryjeva absurdna groteska Kralj Ubu (1896); povezuje ju osrednji lik meščanskega oblastnika, razlika med obema deloma je predvsem formalno estetska. 8
Istega leta kot roman Na klancu je izšel Mannov roman Buddenbrookovi (1902); oba sta pomemben primer družinsko-generacijskega romana, vendar z različno duhovno in socialno podlago.
španskega dramatika Jacinta Benaventeja y Martíneza, ki je izšla leta 1907, leto pred Cankarjevo igro. Podobni motivi in dramski zapleti so v obeh delih postavljeni na različne ravni z neenakovrednim duhovnim pomenom.
Drama Kralj na Betajnovi je izšla leta 1902, leto pozneje je George Bernard Shaw objavil igro Človek in nadčlovek, povezuje ju ideja »volje do moči« in »nadčloveka«, smisel, ki ga podeljujeta tem idejam, pa je ne samo različen, ampak nasproten.
Povest Kurent (1909) je mogoče primerjati z romanom Gertrud Hermanna Hesseja, izdanim leto pozneje. Veže ju osrednji lik umetnika, godca in glasbenika, postavljenega pri Cankarju v narodno in domišljijsko pomenljivo zgodbo, pri Hesseju pa kot individualna usoda meščanskega umetnika.
Roman Gospa Judit je izšel leta 1904, dve leti prej pa roman Imoralist Andréja Gida; skupen jima je problem »amoralnosti«, ki sta ga Cankar in Gide razumela z različnim pogledom na erotiko.
Drami Hlapci (1910) je v sočasni evropski dramatiki komaj mogoče najti ustrezno vzporednico, pač pa je mogoča povezava z romanom Sinovi in ljubimci (1913) Davida Herberta Lawrencea. V obeh se usoda glavnega junaka dopolni s smrtjo matere, pri čemer je vloga Cankarjevega lika matere bistveno drugačna in celo nasprotna Lawrenceovemu.
Roman Hiša Marije Pomočnice je izšel leta 1904, primerjati ga je mogoče z romanom Zablode gojenca Törlessa (1906) Roberta Musila, postavljenim prav tako v okolje mladostnikov, vendar z različno življenjsko in socialno izkušnjo.
Istega leta kot drama Lepa Vida (1912) je izšlo Marijino oznanjenje Paula Claudela. Ob osrednji ženski postavi se pri Claudelu prikazuje odrešenje krščanskega misterija, pri Cankarju pa tragičnost trpečih, ujetih v misterij neuresničljivega hrepenenja.
Roman Nina je izšel leta 1906, štiri leta zatem je Rainer Maria Rilke objavil roman Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja. Obe deli sta prva moderna romana v slovenski oziroma nemški literaturi, s podobno motiviko in zgradbo, toda z drugačno duhovno podlago.
Cankarjev zadnji roman Milan in Milena (1913) je imel evropskega predhodnika v romanu Victoria, ki ga je Knut Hamsun objavil leta 1898. Zgodbo o usodni, neizpolnjeni ljubezni je Cankar spisal z drznimi podobami spolnosti ter jo hkrati postavil na višjo raven z mistično povezavo ljubezni in smrti.
Povesti Martin Kačur (1906) bi v sočasni evropski literaturi težko našli ustrezno vzporednico, vendar jo je po osrednjem motivu moškega, ki propade neusklajen z okoljem, mogoče primerjati z romanom Pokojni Matija Paskal Luigija Pirandella iz leta 1906. Moralni in socialni pomen obeh usod je diametralno nasproten.
Avtobiografska povest Grešnik Lenart je nastala leta 1915, izšla pa šele po pisateljevi smrti. Leto pozneje je James Joyce objavil svoj prvi roman Umetnikov mladostni portret, ki je prav tako avtobiografski, ob podobnosti motivov pa postavljen v drugačne socialne in moralne izkušnje.
Povest Hlapec Jernej in njegova pravica je izšla istega leta kot roman Mati Maksima Gorkega (1907). Obe deli sta znamenit primer literature, ki je obveljala za proletarsko socialistično. Primerjava opozarja na razliko v obravnavi socialnega vprašanja in v usmerjenosti celote.
Cankarjevo zadnjo knjigo, zbirko črtic Podobe iz sanj (1917), je mogoče razumeti na evropskem ozadju sočasnih zgodb Franza Kafke, objavljenih
Farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski se v nekaterih delih stika s komedijo Interesi in koristi 9
Literarni zgodovinar Anton Slodnjak se je leta 1939 vrnil k vprašanju Cankarjevega krščanstva ter ga dopolnil z novimi domnevami, da bi razširil podobo Cankarjeve vernosti in etike.
med letoma 1912 in 1920. Skupen jima je pripovedni nadrealizem nestvarnih stanj in sanjskih prividov, pri Kafki z ožjim pomenom individualne usode v moderni družbi, pri Cankarju na ozadju svetovne vojne, življenja in smrti ne samo posameznika, ampak širše skupnosti z željo po moralnem očiščenju in odrešitvi.
Literarni zgodovinar in teoretik Dušan Pirjevec je v dveh knjigah o Cankarju (1964 in 1968) prvi razlagal pisateljevo delo s pojmi moderne filozofije eksistence, zlasti Heideggerjeve, s tem pa prekinil polemiko o njegovem katolištvu in socialistični pripadnosti.
Cankarjevi interpreti Iz primerjalnih vzporednic Cankarjevih del in sočasne evropske literature je razvidna izjemna inovativnost, s katero je skupnim evropskim motivom, temam in oblikam vtisnil pečat, ki je individualen, obenem pa značilno slovenski. V njem je združil v enoto raznovrstne, celo nasprotujoče si duhovne in estetske sestavine, zato so se v razlagi pisateljevih del po njegovi smrti razhajali številni interpreti. Njihove interpretacije se razlikujejo po tem, s kakšnega svetovnonazorskega in estetsko teoretskega, pogosto tudi ideološkega in socialno-političnega stališča, pristopajo k njegovi literaturi. Med Cankarjeve interprete so se uvrstili številni slovenski literarni zgodovinarji, kritiki, teoretiki, psihoanalitiki in filozofi.
Boris Ziherl je v knjigi Ivan Cankar (1976) povzel marksistično pojmovanje o pisateljevem trdnem prepričanju in prihodnosti socializma. Literarni sociolog in teoretik Dimitrij Rupel je v dveh knjigah o problematiki slovenske družbe in kulture v 19. stoletju posvetil Cankarju posebno pozornost s sociološko analizo njegovih del (1976, 1981). Filozof Slavoj Žižek je na več mestih (1978, 1987) ob pomoči psihoanalitičnega uvida kritično spregovoril o Cankarjevi podobi matere. Dramatik in esejist Primož Kozak je v knjigi o Cankarjevi dramatiki (1980) postavil vprašanje o metafizičnem smislu Cankarjeve etike, brez nekdanjega spora o njegovem katolištvu in svobodomiselnosti.
Literarni zgodovinar Ivan Prijatelj je leta 1921 med prvimi razložil Cankarjevo literarno delo s strogo estetskega, formalnega in neideološkega stališča. Pisateljev bratranec Izidor Cankar, pisatelj in umetnostni zgodovinar, je od leta 1926 v uvodih k Cankarjevim Zbranim spisom ustvaril podlage za vse poznejše razlage, zlasti s svojimi sodbami o Cankarjevem razmerju do katolištva in socializma.
Filozof Taras Kermauner je v delu Cankarjeva dramatika (1981) razmislil o ironičnem in destruktivnem razmerju Cankarja do vrednostnega sistema takratne družbe in morale.
Vodilni literarni kritik Josip Vidmar je v polemiki zoper Izidorja Cankarja s svobodomiselnega stališča spregovoril o pisateljevem svobodomiselnem razmerju do vere in politike (1932).
Filozof Tine Hribar je v knjigi Drama hrepenenja (1981) v Cankarjevi literaturi odkrival konflikt med metafizično voljo do moči in antimetafizičnim hrepenenjem onstran tega.
Pesnik Božo Vodušek je v knjigi Ivan Cankar (1937) zapisal prvo moderno psihološko razlago pisateljevega razmerja do erotike in zlasti do matere.
Literarni zgodovinar France Bernik je v več knjigah (1987, 2006) znova uveljavil estetski pristop k Cankarjevi literaturi, brez ideoloških in kulturnopolitičnih zadržkov.
10
Literarna zgodovinarka Irena Avsenik Nabergoj je v delu Ljubezen in krivda Ivana Cankarja (2005) razlagala Cankarjevo krščanstvo z upoštevanjem svetopisemskih pojmov odpuščanja in odrešenja. Literarni zgodovinar in teoretik Janko Kos je v več razpravah, nazadnje v delu Ivan Cankar med Shakespearjem in Cervantesom (2017), interpretiral pisateljevo delo v luči evropske duhovne zgodovine, iz katere je izšla posebna slovenska izvirnost njegove literature.
Različnost teh interpretacij potrjuje izjemno vsestranskost Cankarjeve osebnosti in dela, pričuje pa tudi o izvirnosti njegove vpetosti v evropsko kulturno in literarno izročilo.
Silvan Omerzu Ivan Cankar, instalacija, 2018 Pogled na razstavo Foto: Blaž Zupančič
11
Silvan Omerzu Hiša Marije pomočnice, instalacija, 2008 Pogled na razstavo Foto: Blaž Zupančič
12
13