Umetnost II
N A P O V E D S
E
2
0
Z 1
O 7
/
N
E
1
8
Praznovanje življenja Abonma Veličastnih 7 2017/18 V plesno-gledališkem programu abonmaja Veličastnih 7 je prihodnjo sezono v središču nedvomno Festival flamenka – tudi pri nas zelo popularne zvrsti, ki s številnimi novimi avtorskimi projekti dokazuje, da ni okostenela imitacija zgodovine in tradicije, temveč še kako živa, vitalna in dinamična zvrst. Naj gre za glasbo ali ples (največkrat kar za oboje), vedno v meandrih njegovih popotovanj najdemo tako tragične kot optimistične tone, melanholijo in radoživost, strast in lirizem. Flamenko je zgodba, ki zajema iz lastne prehojene poti, vse bolj pa iz drugih kulturnih in družbenih vplivov. In v tem je drzen. Če kdo, potem s projektom Padec iz raja moč in vitalnost flamenka dokazuje Rocío Molina, trenutno največja
Rocío Molina: Padec iz raja (foto Pablo Guidali)
zvezda plesne flamenko scene. V svojem početju, ki močno presega okvirje klasičnega flamenko plesa in se odkrito spogleduje s sodobnoplesnim izrazom, je pogumna, predvsem pa vitalna. Živost in volja do življenja, ki se napaja iz izkušenj in preteklosti, se odražata tudi v vseh drugih abonmajskih predstavah (ves program bo znan v začetku junija). Idealen primer povezovanja tradicije in sodobnosti je projekt Tristan in Izolda karizmatičnega japonskega plesnega ustvarjalca Sabura Teshigaware. Združuje partituro Richarda Wagnerja in Teshigawarovo edinstveno izraznost, s katero navdušuje občinstvo že dobri dve ustvarjalni desetletji. Zadnje štiri večere leta 2017 bomo
gostili baletno interpretacijo največje ljubezenske zgodbe vseh časov Romeo in Julija v izvedbi legendarne skupine Balet Preljocaj, stare znanke Gallusovega odra. Trpka zgodba neskončne lepote, ustvarjena na glasbo Sergeja Prokofjeva, k nam v osveženi izvirni postavitvi iz leta 1990 prihaja ravno v delu leta, ko je razpoloženje bolj kot z razumom obdano s čustvi, ko se zavedamo minevanja, obenem pa že obnavljanja življenja. Leto 2018 bo v znamenju stote obletnice smrti Ivan Cankarja in skorajda samoumevno je, da ga počastimo z veliko gledališko koprodukcijo farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Februarskemu gostovanju RocÍo Molina bosta sledila še dva projekta. Polna luna/Temna svetlo-
ba/Gnu je triptih avstralske sodobno plesne skupine Sydney Dance Company, s katerim presprašuje lastno zgodovino in jo projicira v sedanjost, ko so meje med telesom in tehnologijo tako zabrisane, da je izredno težko, če sploh mogoče, razbrati, kaj vpliva na koga in kdo vse skupaj pravzaprav vodi. Piksel francoske skupine Compagnie Käfig pa združi ples in najmodernejše tridimenzionalne video projekcije; telo postane digitalizirano, slika pa bolj resnična od resničnosti. Vabljeni na – praznovanje življenja. Andrej Jaklič
Generalni pokrovitelj abonmaja Veličastnih 7 Medijska pokroviteljica abonmaja
Cankar o Cankarju
Pohujšanje za vedno
Festival ob 100. obletnici Cankarjeve smrti Od januarja do junija 2018
Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski Premiera 26. januarja, Gallusova dvorana
Iz Cankarjevega albuma ob 50. jubileju njegove smrti prebiram opise pisateljevega pogreba. Poslovil se je 11. decembra 1918, na isti dan so ga prepeljali v Narodni dom, kjer je ležal na mrtvaškem odru, kropile so ga množice, menjavale so se častne straže. Pravijo, da je bil pogrebni sprevod dva dni pozneje slovesen, ljudje so stali ob obeh straneh ulic vse do Žal; v špalirju so lovorove vence krasili naslovi Cankarjevih del. Na strehi ljubljanske Opere je zadonela prav za to priložnost napisana žalna koračnica. Nad sprevodom je krožilo letalo prvega slovenskega vojnega letalstva s črno zastavo, s katerega so odvrgli venec na Cankarjev grob. Številne kulturnike je zmotilo, da župan dr. Ivan Tavčar meščanom ni izdal običajnega oklica, naj izobesijo žalne zastave. Cankarja so najprej začasno pokopali v grobnico trgovca Rohrmanna, zdaj pa počiva v skupni grobnici slovenske moderne. Ne počivajo pa njegove misli, vizije in tudi njegova literarna dela ne. Še vedno je naš sodobnik.
Vsa dramska dela Ivana Cankarja, tudi če jih zgolj beremo, v sebi nosijo močan pečat gledališkega. Ne glede na to, za kakšno tematiko gre, jih je vedno pisal z jasno mislijo na uprizoritev. Pri tem mu je bilo enako pomembno, kako bo dramska predloga na odru videti in kako se bo nanjo odzvalo občinstvo. Zanj to ni abstraktni gledališki obiskovalec, ampak nekdo iz okolja, v katerem dramatika nastaja in o katerem govori. Zato je bilo presenečenje nad odzivi kritike na v dveh tednih spisano in še istega leta (1907) uprizorjeno farso izredno. Očitali so ji prav tisto, čemur se je Cankar ves čas poskušal izogibati. Da je nekomunikativna, polna »šmire«, konfuzna, brez dramskega zapleta itd. Res je, Pohujšanje se od prejšnjih dram slogovno in oblikovno razlikuje, uporablja zahtevnejši dramskogledališki jezik, a še vedno jih vsebinsko nadaljuje. Gre za obračun umetnika s svetohlinskim okoljem,
Festival Cankar o Cankarju bomo začeli s premiero gledališke koprodukcije Pohujšanja v dolini šentflorjanski na Gallusovem odru, sklenili pa z odprtjem velike razstave, ki bo na ogled v ljubljanskem Mestnem muzeju, v Galeriji CD in v NUK do februarja 2019. Razstava bo pokazala, da je Cankar evropski avtor. Medtem ko se bomo v Mestnem muzeju sprehodili skozi njegovo življenje in čas, bomo na razstavi v Cankarjevem domu, ki jo bo vsebinsko zasnoval akademik dr. Janko Kos v sodelovanju z Ženjo Leiler, spregovorili o vplivih na njegova dela kot tudi o sočasnem dogajanju v evropski književnosti. K počastitvi spomina na velikega pisatelja, pesnika in dramatika smo poleg že omenjenih povabili tudi Slovenski gledališki muzej, Cankarjevo rojstno hišo na Vrhniki in različne sogovornike, ki nam bodo mojstra peresa približali kot umetnika, politika, misleca in človeka. Zapustil nam je dediščino, ki je večna.
Glavni pokrovitelj festivala
v katerem živi in ustvarja, a ga ne sprejema, temveč ga enako močno kot obožuje, tudi sovraži. Kljub hladnemu sprejemu ob nastanku je Pohujšanje preživelo, in to ravno po zaslugi vsega, kar so mu očitali. Še vedno je pomensko izredno odprto, se uspešno prilagaja vsakemu času in okolju, s karizmatično dramsko obliko pa vsaki generaciji služi kot nikoli do konca izčrpan motiv odrske interpretacije. Napetost na osi posameznik–družba še kako obstaja tudi danes. Kakšno je to razmerje, za kakšno šentflorjanskost gre, do kam v času korporativne logike in spletne globalizacije segajo njene meje, kaj sploh še pomenita pojma svoboda in individualizem, kaj je ustvarjalnost in kaj njen smisel … so zgolj nekateri uprizoritveni poudarki, ki jih Pohujšanje v dolini šentflorjanski ponuja danes in zaradi katerih je vsaj enako aktualna kot pred dobrimi stotimi leti.
Ko se film dela Francoza 28. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe Od 8. do 19. novembra 2017 S francosko filmsko produkcijo je imel Liffe vedno plodno razmerje, galski favoriti so redno polnili novembrski festivalski program. Do nedavnega, ko je predlani število francoskih filmov na Liffu dramatično padlo na pičlih pet naslovov. »Kam so šli dobri francoski filmi?« smo se spraševali, kje sta vitalnost in večna sposobnost regeneriranja? Izkazalo se je, da je s francoskim filmom vse v redu, le na napačnih krajih smo ga iskali. »Skrival« se je v »neumetniških« oblikah, klasičnem kriminalističnem žanru, zunaj festivalskih kroženj, kjer tovrstna dela najdejo mesto kvečjemu v t. i. polnočnih sklopih. Tole je treba povedati na glas: ko Francozi snemajo dobre kriminalke, takrat jim ni para, in kadar v žanr zamešajo elemente aktualnega družbeno-političnega dogajanja, nastane eksplozivna, neverjetno atraktivna mešanica, ki pomete z družbeno-kritično »ostrino« t. i. evro pudinga, filmov, katerih vsiljena sporočilnost je v najboljšem primeru prirejena za salonsko festivalsko prizorišče, v najslabšem pa v sramoto žlahtni tradiciji problemskega filma. Liffov Fokus 2017 bo potemtakem posvečen francoski produkciji zadnjih let, ki v žanrsko zakodiranih delih obravnavajo akutne sodobne teme (ksenofobija, begunci, finančna kriza, dvig desničarskega populizma) ali zgodovinske ekscese, ki jim Francija ne more uteči (kolonializem, izkoriščevalska ekonomija v tretjem svetu, Alžirija). Tradicija tovrstnih filmov je v Franciji neskončna, zato se spodobi, da sodobne avtorje tipa Eric Valette, Frederic Schoendoerffer ali Olivier Marchal obkrožimo še z zgodovinsko referenčnimi imeni, ki so najlepše cvetela v sedemdesetih letih, režiserje tipa Alain Corneau, Bertrand Tavernier, Yves Boisset in Jacques Deray.
Simon Popek
Andrej Jaklič
Glavni pokrovitelj Liffa
Uršula Cetinski
Režija: Eduard Miler; koprodukcija: SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče Ljubljansko, Cankarjev dom