Umetnost II - napoved sezone 2017 - 18 by Cankarjev dom

Umetnost II

N A P O V E D S

Z 1

O 7

Praznovanje življenja Abonma Veličastnih 7 2017/18 V plesno-gledališkem programu abonmaja Veličastnih 7 je prihodnjo sezono v središču nedvomno Festival flamenka – tudi pri nas zelo popularne zvrsti, ki s številnimi novimi avtorskimi projekti dokazuje, da ni okostenela imitacija zgodovine in tradicije, temveč še kako živa, vitalna in dinamična zvrst. Naj gre za glasbo ali ples (največkrat kar za oboje), vedno v meandrih njegovih popotovanj najdemo tako tragične kot optimistične tone, melanholijo in radoživost, strast in lirizem. Flamenko je zgodba, ki zajema iz lastne prehojene poti, vse bolj pa iz drugih kulturnih in družbenih vplivov. In v tem je drzen. Če kdo, potem s projektom Padec iz raja moč in vitalnost flamenka dokazuje Rocío Molina, trenutno največja

Rocío Molina: Padec iz raja (foto Pablo Guidali)

zvezda plesne flamenko scene. V svojem početju, ki močno presega okvirje klasičnega flamenko plesa in se odkrito spogleduje s sodobnoplesnim izrazom, je pogumna, predvsem pa vitalna. Živost in volja do življenja, ki se napaja iz izkušenj in preteklosti, se odražata tudi v vseh drugih abonmajskih predstavah (ves program bo znan v začetku junija). Idealen primer povezovanja tradicije in sodobnosti je projekt Tristan in Izolda karizmatičnega japonskega plesnega ustvarjalca Sabura Teshigaware. Združuje partituro Richarda Wagnerja in Teshigawarovo edinstveno izraznost, s katero navdušuje občinstvo že dobri dve ustvarjalni desetletji. Zadnje štiri večere leta 2017 bomo

gostili baletno interpretacijo največje ljubezenske zgodbe vseh časov Romeo in Julija v izvedbi legendarne skupine Balet Preljocaj, stare znanke Gallusovega odra. Trpka zgodba neskončne lepote, ustvarjena na glasbo Sergeja Prokofjeva, k nam v osveženi izvirni postavitvi iz leta 1990 prihaja ravno v delu leta, ko je razpoloženje bolj kot z razumom obdano s čustvi, ko se zavedamo minevanja, obenem pa že obnavljanja življenja. Leto 2018 bo v znamenju stote obletnice smrti Ivan Cankarja in skorajda samoumevno je, da ga počastimo z veliko gledališko koprodukcijo farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Februarskemu gostovanju RocÍo Molina bosta sledila še dva projekta. Polna luna/Temna svetlo-

ba/Gnu je triptih avstralske sodobno plesne skupine Sydney Dance Company, s katerim presprašuje lastno zgodovino in jo projicira v sedanjost, ko so meje med telesom in tehnologijo tako zabrisane, da je izredno težko, če sploh mogoče, razbrati, kaj vpliva na koga in kdo vse skupaj pravzaprav vodi. Piksel francoske skupine Compagnie Käfig pa združi ples in najmodernejše tridimenzionalne video projekcije; telo postane digitalizirano, slika pa bolj resnična od resničnosti. Vabljeni na – praznovanje življenja. Andrej Jaklič

Generalni pokrovitelj abonmaja Veličastnih 7 Medijska pokroviteljica abonmaja

Cankar o Cankarju

Pohujšanje za vedno

Festival ob 100. obletnici Cankarjeve smrti Od januarja do junija 2018

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski Premiera 26. januarja, Gallusova dvorana

Iz Cankarjevega albuma ob 50. jubileju njegove smrti prebiram opise pisateljevega pogreba. Poslovil se je 11. decembra 1918, na isti dan so ga prepeljali v Narodni dom, kjer je ležal na mrtvaškem odru, kropile so ga množice, menjavale so se častne straže. Pravijo, da je bil pogrebni sprevod dva dni pozneje slovesen, ljudje so stali ob obeh straneh ulic vse do Žal; v špalirju so lovorove vence krasili naslovi Cankarjevih del. Na strehi ljubljanske Opere je zadonela prav za to priložnost napisana žalna koračnica. Nad sprevodom je krožilo letalo prvega slovenskega vojnega letalstva s črno zastavo, s katerega so odvrgli venec na Cankarjev grob. Številne kulturnike je zmotilo, da župan dr. Ivan Tavčar meščanom ni izdal običajnega oklica, naj izobesijo žalne zastave. Cankarja so najprej začasno pokopali v grobnico trgovca Rohrmanna, zdaj pa počiva v skupni grobnici slovenske moderne. Ne počivajo pa njegove misli, vizije in tudi njegova literarna dela ne. Še vedno je naš sodobnik.

Vsa dramska dela Ivana Cankarja, tudi če jih zgolj beremo, v sebi nosijo močan pečat gledališkega. Ne glede na to, za kakšno tematiko gre, jih je vedno pisal z jasno mislijo na uprizoritev. Pri tem mu je bilo enako pomembno, kako bo dramska predloga na odru videti in kako se bo nanjo odzvalo občinstvo. Zanj to ni abstraktni gledališki obiskovalec, ampak nekdo iz okolja, v katerem dramatika nastaja in o katerem govori. Zato je bilo presenečenje nad odzivi kritike na v dveh tednih spisano in še istega leta (1907) uprizorjeno farso izredno. Očitali so ji prav tisto, čemur se je Cankar ves čas poskušal izogibati. Da je nekomunikativna, polna »šmire«, konfuzna, brez dramskega zapleta itd. Res je, Pohujšanje se od prejšnjih dram slogovno in oblikovno razlikuje, uporablja zahtevnejši dramskogledališki jezik, a še vedno jih vsebinsko nadaljuje. Gre za obračun umetnika s svetohlinskim okoljem,

Festival Cankar o Cankarju bomo začeli s premiero gledališke koprodukcije Pohujšanja v dolini šentflorjanski na Gallusovem odru, sklenili pa z odprtjem velike razstave, ki bo na ogled v ljubljanskem Mestnem muzeju, v Galeriji CD in v NUK do februarja 2019. Razstava bo pokazala, da je Cankar evropski avtor. Medtem ko se bomo v Mestnem muzeju sprehodili skozi njegovo življenje in čas, bomo na razstavi v Cankarjevem domu, ki jo bo vsebinsko zasnoval akademik dr. Janko Kos v sodelovanju z Ženjo Leiler, spregovorili o vplivih na njegova dela kot tudi o sočasnem dogajanju v evropski književnosti. K počastitvi spomina na velikega pisatelja, pesnika in dramatika smo poleg že omenjenih povabili tudi Slovenski gledališki muzej, Cankarjevo rojstno hišo na Vrhniki in različne sogovornike, ki nam bodo mojstra peresa približali kot umetnika, politika, misleca in človeka. Zapustil nam je dediščino, ki je večna.

Glavni pokrovitelj festivala

v katerem živi in ustvarja, a ga ne sprejema, temveč ga enako močno kot obožuje, tudi sovraži. Kljub hladnemu sprejemu ob nastanku je Pohujšanje preživelo, in to ravno po zaslugi vsega, kar so mu očitali. Še vedno je pomensko izredno odprto, se uspešno prilagaja vsakemu času in okolju, s karizmatično dramsko obliko pa vsaki generaciji služi kot nikoli do konca izčrpan motiv odrske interpretacije. Napetost na osi posameznik–družba še kako obstaja tudi danes. Kakšno je to razmerje, za kakšno šentflorjanskost gre, do kam v času korporativne logike in spletne globalizacije segajo njene meje, kaj sploh še pomenita pojma svoboda in individualizem, kaj je ustvarjalnost in kaj njen smisel … so zgolj nekateri uprizoritveni poudarki, ki jih Pohujšanje v dolini šentflorjanski ponuja danes in zaradi katerih je vsaj enako aktualna kot pred dobrimi stotimi leti.

Ko se film dela Francoza 28. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe Od 8. do 19. novembra 2017 S francosko filmsko produkcijo je imel Liffe vedno plodno razmerje, galski favoriti so redno polnili novembrski festivalski program. Do nedavnega, ko je predlani število francoskih filmov na Liffu dramatično padlo na pičlih pet naslovov. »Kam so šli dobri francoski filmi?« smo se spraševali, kje sta vitalnost in večna sposobnost regeneriranja? Izkazalo se je, da je s francoskim filmom vse v redu, le na napačnih krajih smo ga iskali. »Skrival« se je v »neumetniških« oblikah, klasičnem kriminalističnem žanru, zunaj festivalskih kroženj, kjer tovrstna dela najdejo mesto kvečjemu v t. i. polnočnih sklopih. Tole je treba povedati na glas: ko Francozi snemajo dobre kriminalke, takrat jim ni para, in kadar v žanr zamešajo elemente aktualnega družbeno-političnega dogajanja, nastane eksplozivna, neverjetno atraktivna mešanica, ki pomete z družbeno-kritično »ostrino« t. i. evro pudinga, filmov, katerih vsiljena sporočilnost je v najboljšem primeru prirejena za salonsko festivalsko prizorišče, v najslabšem pa v sramoto žlahtni tradiciji problemskega filma. Liffov Fokus 2017 bo potemtakem posvečen francoski produkciji zadnjih let, ki v žanrsko zakodiranih delih obravnavajo akutne sodobne teme (ksenofobija, begunci, finančna kriza, dvig desničarskega populizma) ali zgodovinske ekscese, ki jim Francija ne more uteči (kolonializem, izkoriščevalska ekonomija v tretjem svetu, Alžirija). Tradicija tovrstnih filmov je v Franciji neskončna, zato se spodobi, da sodobne avtorje tipa Eric Valette, Frederic Schoendoerffer ali Olivier Marchal obkrožimo še z zgodovinsko referenčnimi imeni, ki so najlepše cvetela v sedemdesetih letih, režiserje tipa Alain Corneau, Bertrand Tavernier, Yves Boisset in Jacques Deray.

Simon Popek

Andrej Jaklič

Glavni pokrovitelj Liffa

Uršula Cetinski

Režija: Eduard Miler; koprodukcija: SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče Ljubljansko, Cankarjev dom

Zlati abonma 21. oktobra 2017 Filharmonični orkester Borusan Istanbul Dirigent: Sascha Goetzel Solista: Vadim Repin, violina Daniel Hope, violina 17. novembra 2017 Španski nacionalni orkester Dirigent: David Afkham Solist: Juan Pérez Floristán, klavir Pokrovitelj koncerta

23. marca 2018 Mlada nemška filharmonija Dirigent: David Afkham Solist: Steven Isserlis, violončelo Pokrovitelj koncerta

17. aprila 2018 Bergenski filharmonični orkester Dirigent: Edward Gardner Solistka: Viktoria Mullova, violina 19. maja 2018 Kraljevi škotski nacionalni orkester Dirigent: Peter Oundjian Solisti: Martin Stadtfeld, klavir Nicola Benedetti, violina Jan Vogler, violončelo 2. junija 2018 Beneški baročni orkester Solist: Franco Fagioli, kontra-tenor Gallusova dvorana Vpis za nove abonente od 6. junija

Kromatika: Aleksander Gadžijev in Simfonični orkester RTV Slovenija 22. marca 2018, Gallusova dvorana Program: S. Prokofjev, Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu, op. 26 Pred dvema letoma smo se po mojstrskem recitalu Grigorija Sokolova pri nas prvič srečali s takrat devetnajstletnim Aleksandrom Gadžijevom. Oba pianista sta izbrala Chopinovo Sonato v b-molu in tako smo v mesecu dni prisluhnili interpretacijama različnih generacij. V prihodnji sezoni se znova oba vračata na naš oder: Sokolov se bo tokrat posvečal Beethovnovim sonatam, Gadžijev pa bo v Ljubljani prvič nastopil kot solist z orkestrom. In to prav v Tretjem Prokofjeva – s tem koncertom je decembra 2015 zmagal na prestižnem japonskem tekmovanju pianistov v Hamamacu, kar mu je prineslo niz nagradnih koncertov po zahtevnih prizoriščih vsega sveta. Pianisti imate poseben odnos do klavirja na prizorišču, kjer gostujete. Kako opredelite in dojemate poglavitne razlike med njimi? Vedno sem si želel kot glasbenik s seboj prenašati lastno glasbilo in se mi ni treba sprijazniti s tistim, kar pač dobim. Včasih sem prijetno presenečen, večinoma pa se moram prilagoditi inštrumentu z drugačnim mehanizmom in zvokom. Precej neprijetno, zlasti če sem vadil kot blazen, da bi dosegel neki zvok, barvo ali učinek, česar potem na odru ne morem enako poustvariti. Ob prilagajanju glasbilu včasih lahko odkrijem nov navdih, vsekakor pa gre za odlično vajo.

Verjamete v posnetke kot ustrezen medij za nadaljnje podajanje glasbene vsebine ali se vam zdi, da digitalni zapis glasbenemu sporočilu odvzame njegovo bistvo? Od nekdaj poslušam posnetke. Ob Richterju, na primer, še vedno začutim njegovo izjemno energijo in osebnost. Zato verjamem v moč tehnološkega prenosa, še zlasti ob analognih posnetkih. Občutek imam, da je z digitalnim nosilcem zvok postal malce »hladnejši«. Do zdaj sem posnel dve zgoščenki; v studiu lahko dosežeš popolnost, o kateri si vedno sanjal. Nemogoče je sicer poustvariti edinstveno občutje živega nastopa, a glasbeno sporočilo ni okrnjeno. Na odru je več vznemirjenja in pričakovanja »nepričakovanega«.

Aleksander Gadžijev

Planet Globokar večmedijska glasbena predstava Premiera 13. decembra 2017, Linhartova dvorana

Pokrovitelj koncerta

Duh naprednega iskanja vedno novega je dojemanje zvočnosti v minulem stoletju radikalno oddaljilo od tradicionalnih zamisli idej lepega in dovoljenega v glasbi. Trdna tla ustaljenega ustvarjanja so pretresli prispevki futurizma in drugih avantgardnih smeri. Na krilih izumov elektronskih glasbil, uporabe konkretnega in vsakdanjega šuma ter ne nazadnje preseganje same akustike glasbil in bežanje v virtualnost so resno glasbo pognali na slušno pustolovščino, kjer lahko vse postane predmet zvočne obravnave. Eden najdejavnejših soustvarjalcev nove zvočne stvarnosti je zagotovo Vinko Globokar. Vrhunski pozavnist in inovator razširjenih inštrumentalnih tehnik je predvsem ob komponiranju raziskoval nezaslišano v glasbi, vedno na meji med mogočim in utopičnim. Ustvarjalnost razume kot

4. aprila 2018 Nadežda Tokareva, violina Evgenij Sinajski, klavir Gallusova dvorana Slovenska filharmonija Vpis za nove abonente od 6. junija

Abonma Glasbe sveta 2017/18 Nova sezona koncertnega cikla Glasbe sveta je globoko vpeta v mednarodno glasbeno dogajanje tako doma kot v tujini. Še posebej razveseljiva je programska navezava na 4. Evropsko jazz konferenco, ki s svojim uvodnim večerom prepleta jazzovsko glasbo z glasbenimi koreninami Orienta in Balkana, poleg tega pa kot slavnostno govornico predstavlja osebo, ki je vsekakor več kot glasbenica, umetnica. Zato je napoved novega projekta Dream Mandé - Djata Rokie Traore v Gallusovi dvorani še toliko bolj dobrodošla. Traorejevo bomo tokrat spoznali še v intimnejši luči ob družbi številnih vokalistk iz Malija, ki so se pred leti pridružili Fundaciji Passarella. Tudi preostali koncerti bodo v znamenju povezovanja

različnih kultur. Etiopski saksofonist Danny Mekonnen se je zelo udomačil v Bostonu ter z rojaki in ameriškimi folk glasbeniki sestavil udarno skupino Debo Band. Na drugi strani Atlantika, točneje na Bienalu flamenka v Amsterdamu, pa je nastal projekt Qasida, kjer se srečata perzijska glasbena dediščina s flamenkom v izjemno redki in navdušujoči odrski postavitvi dveh zasedb. Združeni v eno ju vodita sijajna pevca Rosario La Tremendita iz Seville in Mohammad Motamedi iz Teherana. In če nam bo naklonjena tudi luna, si lahko v osrčju pomladi obetamo še dve planetarni zvezdnici: Malijko Oumou Sangare in prvič pri nas pevko vseh pevk Camille. Obe s predstavijo novih opevanih albumov. Bogdan Benigar

Glavna pokroviteljica abonmaja Glasbe sveta

4. Evropska jazz konferenca Od 21. do 24. septembra 2017, Cankarjev dom

24. oktobra 2017 Grigorij Sokolov, klavir

14. marca 2018 Kvartet saksofonov Signum

Kaj če ...

Zvedavo potovanje v vesolje zvoka

8. februarja 2018 Bernarda Fink, mezzosopran Marko Fink, basbariton Anthony Spiri, klavir

Rokia Traore

Srebrni abonma

17. januarja 2018 Schubertov Oktet

Glasbeniki običajno študirajo in igrajo isti program dalj časa. Nam lahko razkrijete tisto osebno razliko med prvim in zadnjim koncertom z istim programom? Program zamenjam enkrat letno, zato dozoreva več mesecev. Ko postajaš bolj stabilen in gotov, si lahko dovoliš več svobode. Rutinskemu poustvarjanju se vedno poskušam izogniti, tudi s tveganji in izzivi: nov tempo, drugačna artikulacija, drugačen značaj, morda nova dinamika. Prostora za improvizacijo je dovolj.

Generalni pokrovitelj Zlatega abonmaja

15. novembra 2017 Mate Bekavac & Akademija Kronberg

Pričakovanje nepričakovanega Svetovni glasbeni splet

Mlada nemška filharmonija (foto Achim Reissner)

Kvartet saksofonov Signum (foto Nadine Targie)

kritično dejanje, ki se sprašuje o preteklosti, a skuša vedno zreti v prihodnost. Uglasbitev vedno drugačne zunajglasbene teme je njegovo skladanje izoblikovalo v spreminjajoč se živi organizem, ki vedno znova postavlja pod vprašaj tradicionalne glasbene oblike in lastna izrazna sredstva. Večmedijska glasbena predstava Planet Globokar v produkciji in izvedbi ansambla Studio Dan nas ponese v to vznemirljivo zvočno delavnico, kjer se (ne)običajni rabi inštrumentov pridružuje ritmični ropot kladiva in vrtalnika ter vse skupaj zazveni v sozvočju pisanega orkestra vsakdanjih predmetov. Skozi otroško igrivost in teatralno interpretacijo skladb iz opusa velikana sodobne glasbe spoznavamo skrivnostno plat ustvarjanja zvoka in brezmejnosti glasbenega pojmovanja.

Februarja 1917, medtem ko je neukrotljiva skupina mladih belopoltih glasbenikov pod neprepričanim očesom založbe Victor v New Yorku snemala ploščo, ki je izšla kot prva z oznako »jazz« na ovitku, se je druga skupina glasbenikov, Afroameričanov iz Harlema, borila v blatnih evropskih strelskih jarkih, v tako krvavi in neusmiljeno tragični vojni, da so jo upravičevali s krilatico »vojna, ki naj bi končala vse vojne«. To je bil 369. pehotni polk, znan tudi pod imenom »Hellfighters« (peklenski bojevniki), njihov bend pa je vodil poročnik James Reese Europe. S koncerti v Versaillesu so močno spodjedli okoreli diplomatski kodeks, njihov zmagoslavni sprevod po vsej dolžini Manhattna pa se je vpisal v glasbeno zgodovino kot pionirski, podobno kot koncert Jamesa Europa v Carnegiejevi dvorani. V teh stotih letih je jazz sledil toku časa, se spreminjal ter ne samo preživel, temveč uspeval in dosegel neslutene višine. Bil je izrazno sredstvo zatiranim in brezpravnim. Širok nasmeh Louisa Armstronga, ognjevitost Elle Fitzgerald, kontemplativnost Milesa Davisa, čutnost Josephine Baker in vizionarska glasba Djanga Reinhardta so nagovarjali poslušalce daleč onkraj gole povednosti besed. Ko sta Dizzy Gillespie in Benny Goodman gostovala po svetu v imenu »jazzovske diplomacije«, je bilo neizogibno merjenje moči med sporočilom, težnjami oblasti po cenzuri in pričakovanjem občinstva.

V najžlahtnejši obliki je jazz brutalno neposreden, odkrit govor o neprijetnih resnicah. Subverzivna glasba, ki je spreobrnila ne samo svet razvedrilne industrije, temveč tudi birokracijo in diktatorje, ki so nanjo naleteli na povsem nepričakovanih krajih. Že več generacij poslušalcem in glasbenikom pomeni sredstvo za odkrivanje novih glasbenih svetov, navdih za opustitev ustaljenih obrazcev, sprejemanje nepredvidenega v zvoku ter tudi v besedi, poeziji, podobi, filmu. Združil je ljudi različnih poklicev, družbenih razredov, etničnih in narodnih ozadij. Neizrečenega in potlačenega gneva ter neenakosti ne moremo brzdati pod gladko površino blagozvočja, treba jih je sprostiti, izreči in omogočiti glasbeno slavljenje. Ta prostor moramo ponuditi mi – menedžerji, organizatorji, strokovna javnost, vsi jazzovski profesionalci. Jazzu moramo dati tehten odgovor, naj ostane zvest samemu sebi, svoji zgodovini, naj ostane prostor razumevanja, kjer se protislovja odkrito izkristalizirajo in na novo podajajo v aktualni, prodorni umetnosti. Ni boljšega mesta, kot je Ljubljana s svojo bogato preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, za razmislek o tem, kdo smo, kaj nas povezuje in kam se želimo podati. Francesco Martinelli publicist, jazzovski zgodovinar, direktor arhiva Siena Jazz

S podporo

Tadej Stolić

muzikolog, glasbeni kritik



REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO

58. Jazz festival Ljubljana

Moj prvi, Ivan, Cankar

Od 28. junija do 2. julija 2017, Cankarjev dom

Abonmaji za otroke in mlade

Letošnji festivalski program povezuje vse jazzovske generacije od legendarnih Archieja Sheppa in Reggieja Workmana do odličnih mladih izvajalk, kot sta Emilia Martensson (glas) in Susanna Risberg (el. kitara), vmes pa cela paleta jazzovskih tokov z vročimi imeni z Otoka (Shabaka Hutchings, Yussef Kamaal, Alexander Hawkins). Pogledali bomo na berlinsko sceno (Lucia Cadotsch, Amok Amor, Philm) in nadaljevali s koncertom dveh klavirjev (Kris Davis & Craig Taborn) ter izjemno newyorško trobentarsko četvorko (Ambrose Akinmusure, Peter Evans, Amir ElSaffar, Nate Wooley), ki se bo predstavila bodisi s svojimi zasedbami ali pa bo okrepila druge, tako kot

www.ljubljanajazz.si

tudi Jason Moran, Mette Rasmussen in Nasheet Waits. Pridružujejo se tudi slovenski glasbeniki, dejavni doma ali v tujini: Artbeaters, Kaja Draksler (z novim kvartetom Hearth), Dre Hočevar (s kvartetom Nata Wooleyja), Igor Lumpert (s kvartetom), Cene Resnik (s triom), Boštjan Simon (z Velkro), Evropsko jazz konferenco v septembru pa bo napovedal sekstet Karkhana z glasbeniki iz Egipta, Libanona, Turčije in ZDA, ki bo tudi odprl festival. Zaključil ga bo sijajen projekt Shabaka & The Ancestors v nedeljskem večeru. Koncerte bodo spremljale razstave, razprave, delavnice in aktivno jazzovsko lenarjenje v Parku Sveta Evrope ob Cankarjevem domu.

Cankarjev dom vsako leto na domači prag pripelje velika imena in velike zgodbe z vseh koncev in krajev ter jih združi v pestro abonmajsko ponudbo za mlade vseh starosti. Izbor mladinskih abonmajskih prireditev bo tudi v prihajajoči sezoni nadvse raznovrsten: vključuje tako gledališke, glasbene, pripovedovalske ali operne predstave, pa tudi predavanja in delavnice. Moj prvi abonma je namenjen otrokom od 5. do 9. leta, Abonma Ivan je za otroke in mlade od 10. do 14. leta, za mladostnike od 15. leta naprej pa imamo abonma Cankar, ki letos večji del združuje umetnost in znanost.

Našim mladim abonentom želimo ponuditi kakovosten zvrstno in vsebinsko zanimiv program, pri čemer nas vodijo njihova pričakovanja. Moj prvi abonma je čaroben, pravljičen, radoveden in igriv. Abonma Ivan je pustolovski, svojeglav, odkritosrčen in vedoželjen. Abonma Cankar je raziskujoč, razmišljujoč, ustvarjalen in neustrašen. Vsak od njih ponuja veliko ugodnosti (vrhunske predstave po izjemni ceni), veliko presenečenj (ob nakupu vsak abonent prejme darilo) in veliko doživetij. Nekatere velike zgodbe so že napisane, druge lahko še ustvarimo. In nam bo v veliko veselje, če jih bomo skupaj.

Moj prvi abonma Maček Muri, gledališka predstava Džumbus, glasbeno-gledališka

predstava

Žogica Marogica, lutkovna predstava Tolstojeve povestice, pripovedovalsko-

glasbena predstava

Jakec in breskev velikanka,

gledališka predstava

Pravljice za smeh in srh,

pripovedovalska predstava

Abonma Ivan Planet Globokar, večmedijska glasbena predstava Hobit, opera za otroke

Neustrašna znanstvenica,

gledališka predstava Platnomer, gledališka predstava Naj gre vse v pi, gledališka predstava iCankar, gledališka predstava

Abonma Cankar Planet Globokar, večmedijska

glasbena predstava Naj gre vse v pi, gledališka predstava

Pohujšanje v dolini šentflorjanski,

gledališka predstava

Trojno življenje Antigone,

gledališka predstava Cankar v stripu, gledališko-stripovski performans

Zmagovalni film 28. Liffa Darila abonentom: ogled razstave in delavnica

Shabaka and the Ancestors (foto Leeroy Jas0n)

Pokroviteljica kulturno-vzgojnega programa

Ilustracija Lena Czieslawska

Jakec in breskev velikanka (foto Uroš Hočevar)

Archie Shepp (foto Martin Sarrazac)

Archie Shepp Ameriški saksofonist, pesnik in dramatik Archie Shepp (roj. 1937) je ljubljenec evropskega jazzovskega občinstva – zaradi politične drže in čustvenega zvena. Opazen črnski intelektualec in opozicijski glasnik šestdesetih let je tudi v svobodni jazzovski formi predstavljal vez z bluesom, spiritualom in afroameriško tradicijo. Njegov tenorski saksofon je imel najtemnejši, raskavo zrnat ton med vsemi velikimi tenorji, kot so bili John Coltrane, Albert Ayler in Pharoah Sanders. Odkrito je združeval avantgardni glasbeni izraz z radikalnimi političnimi stališči, tudi z izrecnim agitpropom, ki je bil blizu stališčem Malcolma X in gibanju Black Power. Shepp je po študiju drame in prihodu v New York leta 1960 takoj začel muzicirati v skupini prvega mentorja, pianista Cecila Taylorja. Njegov drugi mentor je bil John Coltrane, od katerega je prevzel poudarjanje spiritualne razsežnosti v glasbi, ki jo je povezal z odkritim afrocentrizom, sklicevanjem na imaginarno Afriko v občutljivem in nemirnem času političnih bojev za državljanske pravice v ZDA. Coltrane mu je pomagal pri podpisu pogodbe za večjo založbo in zanjo s sovrstniki posnel izvrstna albuma For for Trane (1964)

in Fire Music (1965), po katerem so pravzaprav začeli imenovati naslednje generacije ognjevitih saksofonistov. Shepp je muziciral na legendarnem Coltranovem freejazzovskem albumu Ascension (1965). Od vzornika je podedoval razširjeno formo hipnotičnih skladb, v katerih je jazzovsko izraznost združeval z afriškimi elementi. Vendar ni nikoli zares opustil navezanosti na bluesovsko balado in bopovsko interpretacijo standardov, ki jih je vse bolj redno uvrščal v svoj koncertni repertoar in na številne albume. Včasih je bil radikalnejši v svojih pesmih in besedi kakor v glasbi sami. Tudi Shepp je leta 1969 poiskal začasno zatočišče v Parizu. Po vrnitvi z vseafriškega festivala v Alžiriji je v francoski prestolnici posnel izjemna albuma Yasmina, A Black Woman, in Blasé z močno naslovno poemo v recitaciji pevke Jeanne Lee. Napovedala sta niz albumov z vsebovano poezijo, recitacijami in impulzivnostjo, zaradi katerih je Shepp ostajal glasnik svobodne jazzovske izraznosti. Z leti se je od nje odmikal ter se več posvečal bluesu in baladam, ki jih je rad izvajal v duetih s pianistoma Horaceom Parlanom in Andrewom Hillom. Zrnatost in mogočni jek saksofona sta ostala. Ičo Vidmar

Glavna pokroviteljica

V sodelovanju

John Ronald Reuel Tolkien

Hobit: na fantastičnem sučišču Slovenska praizvedba otroške opere Hobit Premiera 6. decembra 2017, Linhartova dvorana V kako razburkani dobi je živel John Ronald Reuel Tolkien, kakšna čudesa je videl v svojem življenju med letoma 1892 in 1973! Avtomobil in letalo sta postala običajni prevozni sredstvi, človeštvo je pristalo na Luni in se zapletlo v svetovni vojni – fantazijska literatura pa se je umestila med najbolj brane žanre. K temu je s Hobitom in epsko izpeljanko Gospodar prstanov obilno pripomogel tudi sam. Posebej za Hobita se zdi, da stoji na vrtišču, okrog katerega krožijo tako stari kot novi vplivi. Da je podoben dvoglavemu starorimskemu božanstvu Janusu, ki z enim obrazom zre v minulost in z drugim v prihodnost. V napeti in berljivi povesti je Tolkien izkazal spoštovanje dolgi tradiciji ljudskih ter avtorskih pravljic, polnih skaženih bitij, zlih sil, zmikljive pravice ter lesketavih nagrad za pogumne in iznajdljive. Ukradeni zaklad in zmaj, ki ga čuva, ajdi in

grdini, rime za odganjanje pošasti, čarobni prstan iz globočin, ki si ga pridobiš z reševanjem ugank (»Škatlica okrogla brez oken in vrat varno v sebi skriva zaklad rumeno zlat«) … Pravljičnost sije iz vsake pore tega klasičnega romana, ki upravičeno navdušuje generacijo za generacijo. A kakor njegov vzornik George MacDonald je Tolkien pravljice permutiral in transmutiral. Ne le da je Hobit začrtal obrise tistega, kar je v obliki Gospodarja prišlo več desetletij pozneje. Zdi se, kot bi pisatelj razumel, da v novem svetu pravljicam stare oblike ne bo več mesta. Da bodo zanj prekratke, preveč nedolžne in preproste. Zato jih je pretvoril v nekaj resnejšega in bolj častihlepnega. Škrat ni osamljen bradač iz rovt, temveč k Bilbu pride cela delegacija, želeč si obnovitve starodavnega carstva (implikacije na dobo zatona imperijev, v kateri je živel Tolkien, so jasne) …

zmaj ni zabita kača, marveč lokav, zgovoren spletkar … prstan, ki kosmatonožcu omogoči junaštva, pa ima lastno voljo in pripada neznansko zlemu coprniku. Fantazijska literatura se je pozneje zagreto pognala v to moderno smer in prav zato je tako priljubljena. Ker se je prilagodila ostrejšemu, okrutnejšemu času, v katerem so čudesa na dosegu roke, namesto da bi se skrivala za devetimi vodami. Hobit pa je še vedno tako priljubljen in sprejet, ker pri prebijanju k mordorskemu skalovju, polnemu magije in sprevržene vznemirljivosti, ni pozabil na zelene livade Tolkienove mladosti. Enako učinkovit je v literarni obliki in kot dolgometražni hollywoodski blockbuster, medtem ko se ga lahko konec leta naša javnost veseli v čisto posebni glasbeni različici. Bisagin bo namreč v Srednji svet zakoračil kot slovenska opera za otroke! Sergej Hvala

Glasba, libreto: Dean Burry; režija: Matjaž Berger; koprodukcija: Cankarjev dom, Glasbena matica Ljubljana, Akademija za glasbo v Ljubljani, Anton Podbevšek teater, Slovensko komorno glasbeno gledališče

Skrivnostni Li Tieguai

Ivan Meštrović Telesnost in erotika v kiparstvu Od 9. februarja do 20. maja 2018

Razstava Kolumbova hči Alma M. Karlin Od 20. septembra 2017 do 14. januarja 2018

Galerija CD

foto Rokopisna zbirka NUK

Galerija CD

Na razstavi bomo med predmeti iz zbirke Alme Karlin lahko občudovali tudi skrivnosten kipec, ki ga je znamenita Celjanka prejela spomladi 1920 v Peruju, kjer je začela svoje osemletno potovanje okrog sveta. V Arequipi ji ga je podaril eden od njenih učencev; takrat se je namreč preživljala s poučevanjem tujih jezikov. Kot je zapisala v potopisu, ji je podaril »star inkovski zaklad, hudiča, kakor ga je imenoval, ki se ga je njegova žena bala«. Alma ga je poimenovala malik, tri leta pozneje, ko je prispela na Kitajsko, pa je izvedela, kaj kipec predstavlja. V Pekingu je spoznala dr. Ferdinanda Lessinga, nemškega lingvista, etnologa in sinologa; v potopisu pravi: »Ob tem moram omeniti svojega perujskega malika. Dr. Lessing, znan nemški arheolog, ki se je takrat mudil na Kitajskem, je v kipcu iz lojevca prepoznal Li Tie Guaia.« Izvedela je, da Li Tieguai, kakršen je pravilen zapis njegovega imena, predstavlja enega od osmih daoističnih nesmrtnikov. Kipec je šest let tovorila s seboj, od Peruja do Jave. Septembra 1926 je prispela v Džakarto in doživela »popoln polom«; izčrpana od malarije in pomanjkanja se je zanašala, da jo bodo tam čakali honorarji za novinarske prispevke in priporočilna pisma, kar pa se ni zgodilo. Takrat

je zapisala: »Na Javi sem se odločila, da se ločim od Li Tie Guaia. Morda pa je vse moje smole kriv on. (…) Zdaj sem ga skupaj z drugimi dragocenostmi zapakirala v zaboj in ga predala generalnemu konzulatu za transport. Cesarski Nemci so zanesljivi …« Zaboj je čez štiri mesece prispel v Celje. Pozneje, po Almini vrnitvi s poti zadnje dni leta 1927, je celjski profesionalni fotograf Adolf Perissich posnel fotografijo, na kateri je popotnica s kipcem v rokah. Kipcu, ki ga v enem od novinarskih prispevkov imenuje tudi Skrivnostni, je pripisovala posebne moči in velik pomen. Navdihoval jo je za pisanje in postal osrednji junak romana Der Götze (Malik), s podnaslovom Ein Mystischer Roman (Mistični roman), ki je izšel leta 1932 v Potsdamu. Skrivnostni kipec je po Almini smrti, v letih 1957–60, takratnemu Mestnemu muzeju Celje izročila njena prijateljica in dedinja Thea Schreiber Gammelin. Že pred popisom podarjenih predmetov je Li Tieguai (v doslej nepojasnjenih okoliščinah) zašel v Azijsko zbirko. Odkrit je bil med inventuro te zbirke, potem ko je bil več kot pol stoletja shranjen v lesenem zaboju v muzejskem depoju. Barbara Trnovec

kustosinja etnologinja in kulturna antropologinja

Orjaški kiparski opus Ivana Meštrovića ostaja pravzaprav brez primere med sodobniki njegovega časa. Še več, s svojimi monumentalnimi, zgodovinskimi in mitičnimi skulpturalnimi, pa tudi arhiAlma Karlin z Li Tieguaijem tekturnimi deli, se je trajno zapisal v skupni spomin našega širšega kulturOb razstavi nega okolja 20. stoletja. Zaslovel je kmalu po prvih umetniških 25. septembra 2017 korakih med študijem na Dunaju, ko Alma, Kolumbova hči je njegove uspehe podprl sam Auguste Predava Barbara Trnovec Rodin kot nesporni starosta modernega kiparstva z laskavim mnenjem, da je 12. oktobra 2917 Meštrović med kiparji preprosto »najAlma, teozofinja večji fenomen«. Zgodaj prepoznaven Predava doc. dr. in cenjen v širšem evropskem prostoru, Igor Škamperle je samorasli slovanski genij nizal od27. novembra 2017 mevne razstave v svetovnih umetniških Alma, pisateljica prestolnicah dvajsetih in tridesetih let, Simpozij vendar je v pozni življenjski dobi, po 13. decembra 2017 drugi svetovni vojni, njegovo delo padlo Moja srečanja z Almo v senco pozabe. Premislek in prevredPogovor Nele Malečkar notenje je dočakalo šele v osemdesetih z dr. Jernejo Jezernik letih, približno sočasno kot so na novo odkrili arhitekturno izjemnost našega Pokrovitelj predavanj Plečnika. Ne le hrvaški, tudi tuji umetnostni zgodovinarji se strinjajo, da je Meštrović na Za otroke in mladostnike plodni ustvarjalni poti mojstrsko izklesal nekaj najlepših ženskih aktov v ki11. novembra 2017 BARVNA RAZLIČICA parstvu 20. stoletja, pri katerih je izrazil Internetna samoobramba vso svojo bujno sredozemsko čutnost. Predava Maja Minič Zato razstava, ki jo napovedujemo, poDelavnice meni tehten prispevek k raziskovanju te ključne tematike Meštrovićeve skulpO tveganjih na svetovnem ture. Avtorji so se dotaknili številnih forspletu malnih in ikonoloških vidikov njegovih Origami, slikanje akvarelov, aktov, pomena golega telesa ter erotičizdelovanje pahljač nega branja/pogledov v kiparskih delih in risbah, ki so nastajali v daljšem časovnem razponu od leta 1903 do 1946, torej od študentskih let na Dunaju do

povojnega obdobja. Njihovi študijski pristopi se v razstavni narativnosti prepletajo, v katalogu pa so predstavljeni posebej, v treh besedilih: Nelagodnost telesa – napetosti v prikazu: starost, erotizirani patos, drugačna spolnost, neposredna spolna strast (Dalibor Prančević), Med dvema erosoma in dvema afroditama – klasično dojemanje telesnosti (Barbara Vujanović) in Požar čutil (Zorana Jurić Šabić). Petintrideset let po prvi Meštrovićevi razstavi manjše plastike v Cankarjevem domu za ljubitelje lepih umetnosti ob stoletnici umetnikovega rojstva pripravljamo nov pogled na njegove mojstrovine v izvirni in dognani postavitvi s čarobnimi menjavami osvetlitve. Tokrat bo v Galeriji CD na ogled več kot šestdeset del, kipov in risb iz zasebnih in javnih hrvaških zbirk. Nina Pirnat - Spahić

V sodelovanju z Ateljejem Meštrović v Zagrebu in Galerijo Meštrović v Splitu

ob razstavi Predavanja dr. Svetlane Slapšak 23. januarja 2018 Novo telo za novo psiho Kako so Freud in drugi vplivali na Meštrovićevo dojemanje telesa in erotike 8. februarja 2018 Prihodnost je erotizirana preteklost Kako je golo telo postalo osnova Meštrovićeve utopije 15. februarja 2018 Odprto in zaprto telo Kako je dinamizem spolnih razlik označeval Meštrovićevo delo

V sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Celje Pokroviteljica razstavnega programa v Galeriji CD

Pokroviteljica Male galerije

Generalna pokroviteljica razstave

ENOBARVNA RAZLIČICA

V središču znanstvenih krogov V Cankarjevem domu se srečujemo s številnimi ustvarjalnimi, inovativnimi in pomembnimi znanstveniki in strokovnjaki, ki oblikujejo današnjo in prihodnjo podobo sveta, obenem pa Slovenijo uvrščajo na vidnejši prostor v mednarodnih znanstvenih krogih, nenazadnje pa tudi kot gostoljubno prizorišče tovrstnih dogodkov. Organizacija strokovnih srečanj in dogodkov je nekako nadaljevanje raziskovalnega dela, saj prispeva k predstavitvi znanstvenih zamisli ter ustvarja široko platformo za neposredno izmenjavo idej in spoznanj. Tokrat vam predstavljamo bolj družbeno naravnana strokovna srečanja, ki so sicer v senci naravoslovno-tehniških dosežkov. Na 4. Svetovnem forumu o zemeljskih plazovih si bodo znanje in izkušnje izmenjali strokovnjaki in raziskovalci, politični predstavniki

mednarodnih, državnih in lokalnih organizacij; sistem zmanjševanja tveganj zaradi zemeljskih plazov namreč zahteva sodelovanje vseh ravni družbe. Naša država ima v obvladovanju naravnih nesreč dolgo tradicijo, Forum pa bo gotovo spodbuda, da stori tudi nujne organizacijske korake. Na področju odprtih virov izobraževanja, ki so dostopni vsem, je Slovenija ena vodilnih držav; že od leta 1994 sistematično sofinancira ter spodbuja k nastanku in širjenju prosto dostopnih gradiv. V letih 2006–10 so v višini 10 mio EUR nastala multimedijska in interaktivna izobraževalna e-gradiva ter posledično iniciativa OpeningupSlovenia. Iniciativo je podprl tudi UNESCO in Slovenijo predlagal za gostiteljico 2. Svetovnega kongresa o prosto dostopnih izobraževalnih virih, pri Inštitutu Jožef

generalna pokroviteljica

Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana www.cd-cc.si

Stefan pa je začela delovati Unescova katedra o odprtih tehnologijah za prosto dostopne izobraževalne vire in odprto učenje. V letu 2017 obhajamo Plečnikovo leto. Izjemnemu arhitektu, pa tudi Edvardu Ravnikarju, snovatelju Cankarjevega doma in Trga republike v Ljubljani, bo namenila pozornost tudi 15. Mednarodna konferenca DOCOMOMO – ena redkih organizacij, ki pod eno streho združuje arhitekte, umetnostne zgodovinarje, konservatorje, krajinske arhitekte, urbaniste, oblikovalce, tehnologe, psihologe, sociologe, filozofe in ekonomiste v diskusiji o vrednotenju in varovanju arhitekture modernega gibanja. Na konferenci se bodo med drugim posvetili tehnološki problematiki sanacij ter novim modelom in pristopom k sodobni arhitekturni dediščini. Kongresno-komercialna dejavnost

Uršula Cetinski generalna direktorica Jana Kramberger direktorica poslovnega sektorja mag. Breda Pečovnik direktorica kongresnokomercialnega sektorja CD Karmen Klučar direktorica tehničnega sektorja Ingrid Gortan vodja programa resne glasbe, opere in baleta Bogdan Benigar vodja programa jazza in glasb sveta Andrej Jaklič vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa Simon Popek vodja filmskega programa Nina Pirnat Spahić vodja razstavnega programa Barbara Rogelj vodja kulturnovzgojnega in humanističnega programa Saša Globačnik vodja Službe za trženje programa in odnose z javnostmi uredila Damjana Kenda Hussu zlektorirala mag. Sonja Košmrlj oblikovala mag. Maja Gspan karikature Ciril Horjak Pridržujemo si pravico do spremembe programa. T

01 24 17 122 E kongres@cd-cc.si S www.cd–cc.si/kongres

Program javne službe CD sofinancira



REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO