Iz odlagališča odpadkov je zraslo mesto upanja, v katerem več kot 25.000 ljudi živi skupaj kakor bratje in sestre. To ljudstvo ima glasove in obraze. Pierre Lunel, ki že več let zvesto spremlja in popisuje delovanje Petra Opeke, se je srečal s tamkajšnjimi ženskami in moškimi. S svojim spoštovanjem si je pridobil njihovo zaupanje in prisluhnil je njihovim zgodbam. Te so pogosto neprijetne, v njih se prepletajo trpljenje, veselje, rane, uspehi, padci in vstajenja. Neny, Jacqueline, Ratrata, Felana, gospodična Bao, Zô, Suzanne in drugi so izkusili skrajno revščino: zaradi zaplate zemlje, ki jim ni več nudila preživetja; ciklona, ki jim je odpihnil dom; nasilnega in zapitega moža, ki je zapustil ženo in otroke … V Akamasoi so z delom v kamnolomu, v šolski menzi, kot zidarji, vodje varnosti … ponovno odkrili svoje dostojanstvo. Njihovim otrokom so se obetali prestopništvo, mamila in prostitucija. Vendar so se tej usodnosti uprli. Danes so zdravniki, vzgojiteljice, inženirji, profesorice, socialni delavci. Pokončni ljudje!
9 789612 784331
23,50€
V knjigi zbrana pričevanja razodevajo notranjo moč, s katero ljudje premagujejo trpljenje, bedo in nesrečo.
Mesto upanja Petra Opeke
Peter Opeka na Madagaskarju že več kot štirideset let dela z najrevnejšimi. Z njimi je leta 1989 ustanovil združenje Akamasoa – Dobri prijatelji.
Pierre lunel • RIJASOLO
mesto upanja!
Mesto upanja
Petra Opeke Pierre lunel • RIJASOLO • Prevedel Drago Karl Ocvirk
Pierre Lunel Mesto upanja Petra Opeke
Pierre Lunel Mesto upanja Petra Opeke © Celjska Mohorjeva družba, 2019 Vse pravice pridržane. Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-76-051(691=163.6):929Opeka P. 316.728-058.34(691Akamasoa)(092) LUNEL, Pierre, 1947- Mesto upanja Petra Opeke / Pierre Lunel ; [fotografije Rijasolo ; prevedel Drago Karl Ocvirk]. Celje ; Ljubljana : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2019 Prevod dela: La cité d'espérance du Père Pedro ISBN 978-961-278-433-1 299238912
Pierre lunel
Mesto upanja
Petra Opeke Fotografije Rijasolo
Prevedel Drago Karl Ocvirk
Dragi bralci, dragi prijatelji! Zgodba, ki jo boste brali, je resnična in traja že trideset let. Je zgodba ljudstva, ki je izkusilo trpljenje, tragedije, a je zmoglo znova vstati. Ljudstvo nam pripoveduje o svojem življenju, pripoveduje nam svoje življenjske zgodbe, polne veselja in upanja. Zgodbe, ki nas navdajajo z navdušenjem in upanjem, saj se je vseh teh poti dotaknila milost, dotaknila se jih je Božja moč in spremenila njihov tek. Z Božjo in z lastno močjo so te ženske in ti moški pogledali svoji usodi v oči in jo vzeli v roke. Po evangeljskem navdihu smo skupaj zgradili MESTO UPANJA, ki je podobno družini. Vsi smo bratje in sestre, bratstvo je naš skupni temelj. Vsi ti ljudje, ki so skupaj gradili Mesto upanja, so preprosti in junaški obenem, saj so se znali z vsemi svojimi močmi bojevati za to, da so se spet spravili v red, vstali in svojim otrokom podarili upanje prihodnosti. Vsi smo členi iste verige – verige
solidarnosti, ne glede na to, na katerem koncu sveta živimo, kakšen položaj imamo, kaj delamo, kaj verujemo. Vsi moramo ustvarjati mesta upanja: mesta, osnovana na ljubezni, solidarnosti in bratstvu. Naše življenje nima nobenega smisla, če si ne prizadevamo za skupno dobro. Zgledujmo se po teh, ki so se rešili iz bede, ker so tudi sami postali glasniki upanja. Ne dopustimo, da bi nam zagospodovala ljubezen do imetja, ljubezen do posesti, ljubezen do nepomembnega. Ustvarjajmo oaze upanja. Če dvomite, da je to mogoče, potem preberite zgodbo, ki sledi. Iz gore odpadkov je nastalo mesto, v katerem življenje seveda ni lahko, vendar oznanja srečo. Na krilih zgodb teh žensk, moških in otrok bi rad vse pozval: vsi skupaj se uprimo in delujmo v prid najbolj ubogim, zatiranim, preziranim, pozabljenim, otrokom z ulice in ostarelim, prepuščenim njihovi osamljenosti.
V imenu človeškosti se odpovejmo hlepenju po dobičku in po časteh in se odločimo za življenje bratske povezanosti in delitve. Spomnimo se Jezusa, svetega Frančiška Asiškega in svetega Vincencija Pavelskega, ki so nam pokazali pot. Ostanimo pokončni in se do zadnjega diha bojujmo za najbolj uboge med ubogimi. Zahvaljujem se Pierru, ki si je s svojo ponižnostjo in humorjem znal pridobiti zaupanje bratov iz Akamasoe, se zbližati z njimi in vstopiti v njihovo srce, prisluhniti njihovim življenjskim skrivnostim in zaupnostim. S tem, ko ubogim daš besedo, jim pomagaš k večjemu dostojanstvu. Hvala Pierru in Rijasolu, nadarjenemu fotografu, da sta pokazala vrednost našega vsakdanjega boja, razkrila naše drame, a tudi naše radosti, naše upanje, našo dušo! Peter Opeka
Nepogrešljiva gospodična Bao
N
ekoč je v bližini Fianarantsoe, velikega mesta na jugu, odraščala deklica. Njeni starši so družino preživljali z gojenjem riža, manioka in sladkega krompirja. Bao je bila najmlajša v gnezdu sedmih otrok (štirih dečkov in treh deklic). V tistih časih v vasici Vohitsoa ni bilo šole, zato je Bao tako kakor vsi drugi otroci vstajala ob svitu in pešačila štiri kilometre, ki so jo ločevali od šolskih klopi. Bila je vesel in priden otrok; sanjala je, da bo postala učiteljica. Gospodična Bao je brez dvoma oseba, ki jo v Akamasoi poleg očeta Petra najbolje poznam. Sam sem je vajen, saj jo dnevno srečujem ob vsakem svojem prihodu na malgaška tla. Kakih petdeset let ima in človek hitro dojame, da se za njenim hudomušnim pogledom in sijočim nasmehom skriva močna, značajna ženska. Oboje je potrebno, saj je Bao številka dve v Akamasoi – je desna roka očeta Petra, ki jo z mešanico spoštovanja in blagega zarotništva naslavlja »gospodična predsednica«. Pot, ki jo je prehodila
44
Bao, se precej razlikuje od siceršnje, ki jo ubirajo tukajšnji ljudje. Kot prvo Bao priznava, da ji v mladosti ni ničesar manjkalo in da je bila deležna ljubezni staršev, ki so ostali na jugu, kjer so obdelovali zemljo vse do svoje nedavne smrti. Po opravljeni maturi je odšla v Tano k enemu od bratov, da bi na univerzi poslušala predavanja iz fizike in kemije. Vendar ji srečanje z očetom Petrom dve leti poprej ni dalo miru. Peter Opeka je bil takrat na svoji prvi župniji v Vangaindranu pri Fianarantsoi in je obiskal skupino mladih zelo dejavnih deklet na katoliški župniji, med katerimi je bila tudi Bao. Njena starejša sestra, ki je bila redovnica usmiljenka, je že delala z očetom Petrom. Bao so ganile lazaristove besede, saj so zvenele prav. Ni jih pozabila. Potem pa je nekega dne leta 1989 med študijem na univerzi izvedela, da se je oče Peter vrnil v Tano. Pridružila se je skupini mladih, ki so se ob očetu Petru srečevali v tamkajšnjem semenišču. Vpijali so njegove besede. Takrat še ni bilo govora o Akamasoi.
Govoril jim je o življenju, kako se najbolje vesti … Potem je izvedela, da se je oče Peter na motorju odpravil do smetišča na obrobju Tane, kjer so, kakor so govorili, živele skrajno revne družine. Nihče mu ni rekel, naj gre tja. Z Bao sva se pogosto pogovarjala o teh začetnih časih. O njih mi je vedno pripovedovala z njej lastno skromnostjo. Kakor da bi bilo povsem naravno, da se skupina mladih dvajsetletnikov odloči, da se bo zavzemala za najbolj uboge. Zanjo, ki je prišla s podeželja, je bilo samoumevno, da jim pomaga, ne da bi zato pričakovala kakršno koli zahvalo ali priznanje. Ob Bao vedno pomislim na tisto ostarelo bolno redovnico, ki jo je oče Peter sprejel pred njenim odhodom na zasluženi počitek v Evropo. Kot medicinska sestra je prebila petdeset let na odročnem podeželju in negovala uboge. Ko sem jo vprašal: »Sestra, kako bi na kratko opisali svoje življenje?« je vsa presenečena odgovorila: »Oh! Storila sem samo to, kar se mi je zdelo prav.« Besede, ki bi jih lahko izrekla tudi Bao.
45
Bao živi v hiški nasproti Petrove. Ograja, ki ju ločuje zato, da bi očetu Petru vsaj na videz zagotavljala mir in zaščito, je brez pomena, saj je vedno odprta. »Predsedničin« dom se v ničemer ne razlikuje od sosednjih hiš. Živi kot uboga med ubogimi. Ena razlika pa vendarle je: nikjer drugje ne boste videli toliko mačk! Vsakokrat, ko jo obiščem, je nekaj novih. Čeprav se Bao z njimi ukvarja kakor kakšna mama; nekatere odidejo, druge poginejo, a jih brž nadomestijo nove. »Pri dvajsetih! Angažirala si se pri dvajsetih! Kaj pa poroka?« Bao se zasmeji. Pogosto se smeji in šali kljub nesrečam, s katerimi se vsak dan srečuje. »Kaj vem! Poroka me ni zanimala … Otroci? Tukaj jih je polno. Pa še več kakor štirideset nečakov in nečakinj imam.« »Skratka, pri hiši ti ni nikoli manjkal moški?« »Ne, sploh ne!« odgovori smeje. »No, sem mislil, da si vse ženske želijo svojega otroka?«
46
»Ste pač narobe mislili! Ko človek tukaj vidi vse te otroke, ko vidi, kakšne težave imajo žene s svojimi možmi …, želje nekoliko splahnijo. Poleg tega pa mi je oče Peter takoj zaupal.« »Torej razmišljate kakor duhovniki, ki pravijo, kako nimajo časa, da bi si osnovali družino?« »Prav res … Ni časa, da bi si iskala moža, ni časa, da bi ga našla, poleg tega pa le redki zakoni obstanejo.« Bao mi pripoveduje o začetkih, o kolibah iz kartona, o neizogibnem upravnem in finančnem poslovanju. Peter Opeka je bil ves čas na terenu in je potreboval natančno blagajničarko. »Če bi vedeli, kako težko je ravnati z denarjem … Toda navsezadnje, šteti sem znala.« Mislil sem, da jih je bilo v začetku okoli očeta Petra le kakih deset, a jih je bilo več kot petdeset. »Kaj je bilo najhujše?« »Pomanjkanje denarja. Nismo vedeli, kako bo naslednji dan … Pravzaprav ne, nekaj je bilo še hujše: ti ljudje niso
poznali nobenih pravil, nobenega spoštovanja človeških vrednot. Vsak zase. Nobenega bratstva … Revščina lahko ljudi razčloveči. Dan za dnem so se vrstile kraje in pretepi zaradi opitosti. Sleherni trenutek smo morali biti na preži. Tukaj ni uradniškega urnika … Težave tudi ponoči ne prenehajo.« »Ti je kdaj pogum uplahnil?« »Kaj to pomeni?« »Da misliš, da ti ne bo uspelo.« »Ne, to pa nikoli. Drug drugega podpiramo, sploh pa je tukaj oče Peter. Samo pogledaš ga in že spet si poln energije.« »Bao, vsi bomo enkrat umrli. Ti, jaz, oče Peter. Ali kdaj razmišljaš o prihodnosti?« »Oh, to prepuščam Bogu!« »Se razume, toda dobremu Bogu je treba včasih priskočiti na pomoč, mar ne?« Zresni se. »Nekoč sem rekla očetu Petru: ›Če bi lahko izbirala, bi rada umrla pred vami.‹ Bolj preprosto bi bilo.«
»Bao, izmikate se … Sploh pa se to ne bo zgodilo. Dosti mlajši ste od njega.« »Res, ampak dobro vem, da bo težko. Ogromna odgovornost. In to še toliko bolj, ker smo med 500 člani ekipe skoraj same ženske. Ta dežela tukaj pa je mačistična. Ženske bomo morale biti zelo trdne! Vendar zaupam … Oče Peter nas že leta pripravlja na prihodnost in vsako od nas postavlja na svoje mesto – mlade ali stare, z našimi sposobnostmi in, se razume, tudi našimi pomanjkljivostmi. Me bomo morale nadaljevati delo, me Malgašinje, ker naši politiki tega ne bodo storili. Ubogi jih ne zanimajo.« »Kam pa so izginili moški? Kje se skrivajo?« »To ni le malgaško nagnjenje! Po malem povsod se zdi, da pri moških obstaja nekakšno pišmeuharstvo. Vendar ne posplošujmo! Tudi tu se najdejo moški, ki zavihajo rokave. Videli ste Ratratraja. Poznate Mauricea …« »Zelo bi se morali potruditi, Bao, da bi mi jih našteli deset!«
47
»Potrpite, vam pravim … Se bodo že našli, obljubim! A saj dobro veste, ženske so bolj trpežne … Gotovo zato, ker ženske rojevajo. Moški zbežijo, ženske pa ostanejo.« »Če bi morali vse to še enkrat storiti, bi ponovili?« »Seveda! A ker bi poznala pasti, ki se jim je treba izogniti, nekaterih napak ne bi ponovila. Le kako bi lahko zavrnila priložnost, da ponovno začnem? Pri vseh teh otrocih, ki hodijo v šolo, teh ženskah, ki delajo …« »Kakšno napako pa vendarle imate, Bao … Povejte mi jo …« »Kot vem, niste duhovnik, da bi me lahko spovedali?« odgovori v smehu …
48
»Toda če že hočete vedeti, tale je: … razjezim se.« »To ni napaka. Tudi oče Peter … Saj vendarle obstaja nekaj, kar imenujejo sveta jeza? Celo za Jezusa pravijo … In kaj je vaša največja odlika?« »Nimam je … No, mogoče vendarle, vztrajnost. Vendar oče Peter meni, da nisem dovolj nezaupljiva, da me prinašajo okoli …« »Njega tudi, kolikor vem.« »Ne toliko kakor mene …« »In kakšna so vaša majhna zadovoljstva sredi tako napornega življenja?« »Mačke.« »Od kod ta ljubezen do mačk?« »Zato, ker lovijo miši. To je tukaj
pomembno. Ko smo začenjali, je bila tukaj poplava miši, mačke pa nobene. Zato sem priskrbela zdravilo.« »Pa imate radi samo mačke?« »Ne, rada ima tudi slaščice in maniokove liste v omaki. Zelo okusni so, morate poskusiti. Ko smo že pri tem, ne maram gaziranih pijač, rada imam vino, da, in celo kozarček viskija. Nekaj malih zadovoljstev si človek mora privoščiti, da ostane v formi …« Rad imam Bao. Tako naravna je. Vsakokrat, ko me obletavajo črne misli, me pomirijo njene besede, njen nasmeh. Ko jo gledam, se mi zdi, da postane vse preprosto – celo ljubezen do ubogih!
49
Victorine
Sončni žarek na koncu noči
V
ictorine živi v manjšem zaselku čisto blizu Antolojanaharyja. Ko sem prišel k njej, sem bil zelo presenečen, ko sem izvedel, da je stara triinštirideset let. Dal bi ji kvečjemu kakih trideset. Tako mlada je videti. Šele pred tremi leti je prišla sem z možem Tolotrajem – ki zlahka nosi svojih sedeminpetdeset let – in njunimi osmimi otroki. Najstarejša, Elisée, ima osemnajst let. Predstavila mi je še druge: Brigitte, Natsy, Tantely, Ravako, Lancio, Arnauda in nazadnje desetmesečno Honorine, ki je jokala v maminem naročju in hotela, da jo podoji.
156
Ime je dobila iz spoštovanja do gdč. Honorine, ki jih je povabila sem. »Zelo smo jo imeli radi, veste! Vsakokrat ko gledam cvetje, pomislim nanjo: tako rada ga je imela in bila je tako dobra. Spominjamo se je z žalostjo, a tudi s hvaležnostjo.« »Tam, kjer je zdaj, moli za vas,« odgovorim. »Nekateri so mislili, da ob vseh teh otrocih ne bom mogla delati … Motili so se. Seveda ne morem obdelovati polja, toda tukaj skrbim za vrt, naše kokoši, peteline, race in dva prašiča. Ko bi vi vedeli, kako srečni smo, odkar smo tukaj!«
157
Pierre Lunel Mesto upanja Petra Opeke Naslov izvirnika: La cité d'espérance du Père Pedro © Fotografije Rijasolo © 2018, Groupe Elidia Éditions du Rocher 28, rue Comte Félix Gastaldi – BP 521 98015 Monaco www.editionsdurocher.fr Prevod: dr. Drago Karl Ocvirk Fotografije: Rijasolo Urednica: Tadeja Petrovčič Jerina Oprema in prelom po izvirniku: Rok Ločniškar in Lidija Murenc Izdala in založila: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. Za založbo: predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org Natisnila tiskarna Dravski tisk v 500 izvodih Celje-Ljubljana 2019
Iz odlagališča odpadkov je zraslo mesto upanja, v katerem več kot 25.000 ljudi živi skupaj kakor bratje in sestre. To ljudstvo ima glasove in obraze. Pierre Lunel, ki že več let zvesto spremlja in popisuje delovanje Petra Opeke, se je srečal s tamkajšnjimi ženskami in moškimi. S svojim spoštovanjem si je pridobil njihovo zaupanje in prisluhnil je njihovim zgodbam. Te so pogosto neprijetne, v njih se prepletajo trpljenje, veselje, rane, uspehi, padci in vstajenja. Neny, Jacqueline, Ratrata, Felana, gospodična Bao, Zô, Suzanne in drugi so izkusili skrajno revščino: zaradi zaplate zemlje, ki jim ni več nudila preživetja; ciklona, ki jim je odpihnil dom; nasilnega in zapitega moža, ki je zapustil ženo in otroke … V Akamasoi so z delom v kamnolomu, v šolski menzi, kot zidarji, vodje varnosti … ponovno odkrili svoje dostojanstvo. Njihovim otrokom so se obetali prestopništvo, mamila in prostitucija. Vendar so se tej usodnosti uprli. Danes so zdravniki, vzgojiteljice, inženirji, profesorice, socialni delavci. Pokončni ljudje!
9 789612 784331
23,50€
V knjigi zbrana pričevanja razodevajo notranjo moč, s katero ljudje premagujejo trpljenje, bedo in nesrečo.
Mesto upanja Petra Opeke
Peter Opeka na Madagaskarju že več kot štirideset let dela z najrevnejšimi. Z njimi je leta 1989 ustanovil združenje Akamasoa – Dobri prijatelji.
Pierre lunel • RIJASOLO
mesto upanja!
Mesto upanja
Petra Opeke Pierre lunel • RIJASOLO • Prevedel Drago Karl Ocvirk