mozoljasti deček
dejan cirkvenčič 1
2
mozoljasti deček
pesniška zbirka, 1990
dejan cirkvenčič 3
4
jaz sem samo tisti / stran 7 domnevno moje roke / stran 9 viĹĄina in Ä?ez / stran 23 ornamentalna kri / stran 39
5
6
jaz sem samo tisti ki iz drobnega smehljaja naredi padanje v deželo porednih deklic ukrivljenost njihovih sončeč rožnat odsev vdiha izdiha mase sokov jaz sem samo tisti ki iz svoje jeseni iz zatoka črnine iz te stvarne muke steguje poglede v daljne nerojene steze v izrisu svojega mrzlega joka stojim mozoljasti deček domnevno moje roke
7
8
domnevno moje roke
9
sploh mi ni težko jaz sem dejan s sto jeziki v slini sem izmozgana koračnica krvi pod tvojimi bombažnimi prsti ovenela izpraskanina steklasto deževje mi topi zadnje izrastke bolesti in jeziki izpirajo rane s tušem pozabljene groze (popokljane soparaste tančiče golih oči zalučam zobem zelene zverine) brezimen lajnam svoje ime sploh mi ni težko
10
da sem zamolčan sem čutil da sem da mi tišina zabada nože da oplojenim sanjam šivajo peruti da jim jih šivajo da mi v krila rezbarijo svoja imena črke da mi pravijo ujeda da pticam kljune sekajo da jim jih sekajo sem čutil da mi
11
nikjer mojega vodiča kdo bo šiv mojih misli s knjigo ki jo neumorno iščem in potrebuje pisca kdo mi bo postlal sanje da jih zaplodim in radosten odidem v jutro slepcu slepcu teče kri in ni še porjavela le on vidi da za komolec grabim občutek sveta da posamično napadam podpritičja sanj
12
ogolele misli raztreščijo telo razutripajo posušeno gledam
13
lepijo se golcičrke cmok poraščenih besed sestavljam jih v pestiče zgrizem jih izpljunem in tulim v osemenjeno belino spenjene misli pišejo ne jaz naj ne končajo naj ne končajo samo desnico jim posojam
14
pisoč potepam oledenelo postavo na polnočni most v lobanjskem polžu mi traklovo mesto izriše obrobek krilatega gradu v narezanem mrazu slači me v žile tamponasto tipalko
15
o da vara praznina kadar trka sama
16
17
grapasta kopnina na medenih vekah povnotranjim videnje preseneÄ?en vanj zaplavam zaveslam po gosti malti v moĹžgansko razredÄ?ino moje obzorje je izpadnica in boli
18
sam sem sam sem za to zaveso zavestno zamaknjen svilene kaplje pravljic me 탑ivijo ko탑asto ro탑o
19
za bilko v meni so slišala iz debelih korenin so moji nožni prsti ljubica iz ogromnih vej so moje roke glava vrat krvave besede so moji sadeži presekaj me odžagaj raztelesi devetnajst letnic boš naštela draga
20
v blodnjaku ega sem se znašel izzvenevam temen utrujen (prosim odklenite moj molk) v naročju zibljem vpitje odprtih zevajočih ran da nebo razkoljem v brsteče besede pesmi znova se rojevam ptič kričeči
21
22
višina in čez
23
iz izhlapine neba je mezela kri mehka veka hladno zdrsne zdi se zaprta nemeneča se daljnoviden se odprem moj narezljani živec zeva in sluti božji izbuljek na višini in čez
24
vesolje pada v upočasnjeno hojo iznakaženih kopit v topot preperelih cunj molka (votlo vpitje trupel razpetost v breznu niča) trga mi luske pogled blazni hiti nekdo je nekje metal skale naredil prelep mozaik krista nazareškega
25
tone v svoje mehke pore prerok so tema bog obzorje niti objet v vsaki bilki skrit smeh njegov odmeva kot grozdi padajo besede vanj saloma da jih mrtvemu požreš tvoja slast se z luno lepi iz vodnjaka v srebrno skledo glava
26
skozi nebo steklo strehe streho tvojih ust usta oÄ?esa skozi oko ĹĄivanke padam padam odprt porezan pokrit vdihan zaboden seĹĄit sem nedolĹžni prostovoljec
27
v vodni uri suh blesk kalne razlitine izdihnina
28
vroča senca plahuta črn metulj na dnu lupini tipa silhueto deklice smrt pod njeno kožo žilasta zgrbljena z dežastim obrazom sposoja svojo kri
29
srkajo modro vzdihi mozoljastih dečkov v zakotjih tolkavo utripajo beli obrazi nožasta ženska sabljasto zapredena tke v trupelca rdečino
30
sesedel sem se vidim notranjo os dečkov zapredek sem v drugem očesu a v lastni sliki ždeč izkožen
31
na stopnicah sva se sreÄ?ala sama tema ga je bila samo srce me je bilo videl sem se sesajoÄ? grenÄ?ino
32
koĹža srebrno kaplja dlake v rdeÄ?em brstijo suhe luske pomerjajo vlago novega Ä?loveka
33
so marionete vodene zaslepljene regulirane so klavstrofobične lutke sekajo puhla jabolka so rdeča izvotljena rdeča beli človek je izrisan na obrežju strašnega bobnjenja samomorilec
34
klavrno plešejo majhni prašni delci leno pristajajo na moj prepereli videz konande krvi se lepijo z zrakom drhtijo molekule plahuta razum (objem sil zatohlost spojin) zvok brez izhodišča me vodi globlje globlje v propad blagega nebistva popadlo me je in stisniti sem se moral deset sekund deset sekund traja moja pesem
35
kosmate šape dneva jih koljejo moj bog še in še jih mozoljaste po njihovem videzu po njihovih večernih dušah sablje puščajo škrlatne proge na truplih dečkov bosonogih
36
37
38
ornamentalna kri
39
na glavnikih seme pijano samoto v praznem brazgotini prisotnost brizgne vaba kotaleÄ?o v drsino h kamnitim oltarjem deklic oja pohotnih
40
kar naenkrat vzide podoba ženske (mačkasta golota ali me boš rodila) rožnata trupelca in orhideje curek belo jutro
41
pravljica je zasejana v tvojih belih mlečnih prsih s perutničastim semenom usedlina obroba trak jih pijem neubežane kvasaste plesnive črte (v osišču moči cementiram objem) zbiram razbite odseve jaz sem pravljičar v otroški srajci
42
zverina fabrika potu živčno cepetaš ameba se uvijaš skozi moje zobe v kožuhu me imaš a nimaš smetana puhti stiska prsi med vozli udov te imam in brigade oplojenega kričanja kar naprej stokajo svojo zgodbo o ročicah
43
vidnost tvoje hiše v nedeljsko popoldne se uvija v moj živec vzneseno vrta pogled naj bi bil bližji (toplota v njem vsejana) posledica pa smeh božanski rob se cefra ostrost umira stojim pred hišo tujec
44
brezna in zven imen so med nama boke in skupen dih vztrajno oddaljuješ zamolklo vpitje si ki se useda daleč v moj izliti večer skorjo sonca si požrla (izhlapevaš v dolg potep bežiš) za sanjami ti veter vnovič pripiha moj otroški krohot zabija poslan poljub v krvaveče meso neba
45
komaj rečem a le rečem nasvidenje kar tako nekje sem izpraskal odklestil misel misel da je zadnjč ko oči padejo na njeno težko silhueto vem sploh ničesar ne rečem to je moja naveličana skrivnost
46
stopam v decembrsko sobo omet odpada v namočenih sanjah se topi mrenast siv obraz imam ledena zemska lutka v svoji sobi ves rešetkast čakam na čudežno ulico zazidal te bom vanjo
47
še en nesen v akordni burni noči slišno je sozvočje pozabljenih otrok in lutk mlečno jutro se izriše vzhaja z rdečimi poljubi od dekliške šminke pomislim ta vas je srečna pod stopljeno rumenino soba vzcveti v nenadni hiši in deček je ponovno v meni
48
čutim a ne vem kaj počno v amsterdamu v somernem parizu s samurajskim pogledom ki žge vrneva palec na cesto mimoidoči vdihujejo najine izdihe pepelnata upanja nadevava si kirurško masko ali neskončno deviško ne vem imava jih osemnajst odisej in odisej prečkava evropo ki je bolj kot kdaj prej vsakdanja
49
v snu otopelost sem se odločil prezirljivo buljenje v strop omejenost oko iz jamic v mokrino modro plava pogled se trese bližam soncu vabilo v mojo dimenzijo nekoč bila je tema sedaj je le še noč
50
obličje nežno krikne žarek razpiraš črne zarezline sejalka siplješ čistost čistost mozoljkaš mi pobegle praske zakopljite nosove v belino ta diši po koži deklice z rdečimi lasmi
51
speči otroci oblečeni v belo v mehkih modrih sobah sanjajo (nekaj majhnega jim pada iz ustec) in vsi so se smejali soba pa je bila tako vroča tako neznosno vroča
52
nagecdeček gladkokožec dolgo večnodolgo liže barve svoje mozoljaste zaobljube z oteklim jezikom
53
54
55
56