France Tomšič in njegov čas by Društvo Demos na Kamniškem

SIMPOZIJ FRANCE TOMŠIČ IN NJEGOV ČAS Uvodni nagovori, program simpozija in povzetki predavanj

ŠMARCA, 30. SEPTEMBRA 2016

SIMPOZIJ FRANCE TOMŠIČ IN NJEGOV ČAS UVODNI NAGOVORI, PROGRAM SIMPOZIJA IN POVZETKI PREDAVANJ Organizacijski odbor simpozija: Jože Berlec, Ludvik Gomiršek, Damjan Hančič, Marjeta Humar (predsednica), Marta Lavrič Tomšič, Robin Majnik, Leon Pirman, Igor Podbrežnik, Janez Repanšek, Matjaž Šporar in Igor Zemljič Urednika: Marjeta Humar in Igor Podbrežnik Oblikovanje naslovne strani: Dušan Sterle Založilo in izdalo: Društvo Demos na Kamniškem Naklada: 200 izvodov Leto izida: 2016 Izvedbo simpozija so finančno podprli: Občina Kamnik, Socialna akademija, Krajevna skupnost Šmarca in Društvo sv. Jakoba.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Tomšič F.(082) 32(497.4):929Tomšič F.(082) SIMPOZIJ France Tomšič in njegov čas (2016 ; Šmarca) Uvodni nagovori, program simpozija in povzetki predavanj / Simpozij France Tomšič in njegov čas, Šmarca, 30. septembra 2016 ; [urednika Marjeta Humar in Igor Podbrežnik]. - 1. izd. - Kamnik : Društvo Demos na Kamniškem, 2016 ISBN 978-961-285-442-3 1. Dodat. nasl. 2. Humar, Marjeta 286652416

KAZALO VSEBINE POSLANICA SOCIALNEGA TEDNA 2016

SLAVNOSTNI NAGOVORI

Marjan Šarec, župan Občine Kamnik Mag. Igor Podbrežnik, predsednik Društva Demos na Kamniškem Matjaž Šporar, predsednik Sveta KS Šmarca Pozdravno pismo Mateja Cepina, direktorja Socialne akademije Pozdravno pismo Matjaža Šinkovca Dr. Marjeta Humar, predsednica organizacijskega odbora simpozija

9 10 12 13 14 17

ŽIVLJENJSKA POT FRANCETA TOMŠIČA

POVZETKI PREDAVANJ

Doc. dr. Aleš Maver Čudna igra novih in starih socialdemokratov

Prof. dr. Janko Prunk Ponovno rojstvo evropske socialdemokracije na Slovenskem

Prof. dr. Stane Granda Slovenska osamosvojitev in sindikalizem

Dr. Andreja Valič Zver France Tomšič in njegov čas

Doc. dr. Milan Balažic Prelomni čas slovenske demokratizacije in osamosvajanja in zgodovinska vloga Franceta Tomšiča v njem

Prof. dr. Bogomir Kovač France Tomšič in brezpotja slovenske socialne demokracije

31 3

Andrej Magajna Vpliv značajskih posebnosti voditeljev na profiliranje političnih strank

Prof. dr. Gorazd Drevenšek France Tomšič kot vizionar slovenskega političnega razvoja

Jože Erčulj Vloga Franceta Tomšiča v sindikalnem gibanju

Mag. Branko Grims France Tomšič – človek z dovolj civilnega poguma za prelomne trenutke 36 Anton Tomažič Litostrojska izkušnja

Mag. Igor Podbrežnik France Tomšič, eden od stebrov prenove družbenega reda in osamosvojitve

Poslanica Socialnega tedna 2016 SLOVENIJA, MOJA DRŽAVA? V letu 1990 smo se Slovenke in Slovenci z veliko večino odločili za samostojno državo ter v naslednjem letu to odločitev tudi izpeljali. Hrepeneli smo po svobodi, poštenosti, spoštovanju človekovih pravic, sobivanju različnih, višji stopnji reda in ekonomskem razvoju. Postavljali smo temelje demokraciji. Po 25 letih smo dosegli nekatere ključne cilje, večina državljank in državljanov pa je nad stanjem v državi kljub temu razočarana. Kaj je šlo narobe?

V SREDIŠČU DEMOKRACIJE JE ČLOVEK Na prvi pogled je bila demokratizacija v letu 1991 izpeljana uspešno. Hitro smo vzpostavili

večstrankarski

sistem,

spisali

demokratično

ustavo

sprejeli

najpomembnejše zakone. Prezrli pa smo bistveno: za demokratično državo ne zadoščajo

demokratična

načela,

ustava

zakoni.

Zagotavlja

šele

demokratična drža njenih državljanov. V letu 1991 smo spremenili sistem, nismo pa se, ne takrat in ne kasneje, usposabljali za demokracijo.

USPOSOBIMO SE ZA DEMOKRACIJO Demokracija posamezniku ni prirojena, temveč se je priuči. Za življenje v demokratičnem sistemu državljanke in državljani potrebujemo demokratična znanja in veščine kot tudi drugačen odnos do države. Usposobimo se za demokracijo! Odkrivajmo zakulisja družbenih dogajanj. Poglejmo nanje iz različnih zornih kotov. Pogovarjajmo se o prihodnosti. Dovolimo si spremeniti mnenje. Bodimo pogumni. Predlagajmo ukrepe, ki bodo spoštovali človekovo dostojanstvo. Oglasimo se ob nepravičnostih v družbi. Ne bojmo se izpostaviti svojega mnenja in ga zagovarjati.

GRADIMO SKUPNOST Demokracija sloni na močni civilni družbi. Politika je preveč pomembna, da bi jo prepustili le politikom. Odpirajmo prostor dialoga in usklajujmo naša stališča. Učimo se drug od drugega. Pomagajmo nemočnim in jih povabimo k besedi. Vzgajajmo voditelje in jim dajmo priložnosti. Slovenija je tudi po 25 letih še vedno moja dežela. Le z mojim demokratičnim udejstvovanjem pa bo postala tudi moja država. 5

Slavnostni nagovori

Marjan Šarec, župan Občine Kamnik Franceta Tomšiča se spominjam še iz otroških dni, ko je bil kar nekajkrat pri nas doma. Najbolj pa se mi je vtisnil v spomin, ko je nekaj dni po zadnjem obisku prišlo do litostrojskih dogodkov. Kot otroku se mi je zdelo fascinantno, da je to človek, ki vodi litostrojsko stavko, čeprav takrat leta 1987 nisem vedel, kaj je to stavka, niti nisem razumel, ko so rekli, da je to slovenski Lech Wałęsa. Vse to sem dojel mnogo kasneje. Franceta Tomšiča lahko primerjamo celo z Martinom Kačurjem iz Idealista, kajti to je tudi bil. Bil je idealist, ki je verjel, da je možna prava socialdemokracija zahodnega tipa, kakršno so poosebljali Willy Brandt, Helmut Schmidt in podobni. Bil je na čelu prvega gibanja, ki je še v globoko ledeni zimi verjelo v pomladni razcvet. To njegovo delovanje ni bilo brez nevarnosti, kljub temu da so se stebri železne zavese počasi začeli majati. Ponosen sem, da sem lahko kot župan sodeloval pri proglasitvi Franceta Tomšiča za častnega občana Občine Kamnik. Žal mu je bilo to dano šele po smrti.

Mag. Igor Podbrežnik, predsednik Društva Demos na Kamniškem Lani je minilo 30 let, ko sem se prvič srečal s Francetom Tomšičem. To je bilo na zboru krajanov Novega trga, enega od predmestij Kamnika, kjer smo takrat še živeli vaško življenje. Od takrat naprej so se najine poti ves čas križale. Postala sva politična sodelavca in prijatelja. Prijatelja sva ostala vse do njegove smrti 25. marca 2010. Naslednje leto, v začetku jeseni pred natanko tridesetimi leti, naju je z mojim bratom vključil na čelo krajanov, ki smo se uprli nameri občine, da nacionalizira naša zemljišča. Drugo leto se bomo spominjali litostrojskega štrajka, v katerem se je France izkazal s svojim pogumom, ko je cvetu slovenskega delavstva predstavil vizijo izhoda iz revščine in vedno večjega zaostajanja za razvitim svetom, ki ga je s svojim enoumjem povzročila komunistična oblast. Z ustanovitvijo socialdemokratske stranke leta 1989 je postal borec za svobodo, glasnik slovenske državnosti, socialne in pravne države, eden izmed očetov slovenskega naroda, z ustanovitvijo sindikata KNSS Neodvisnost leta 1990 pa utemeljitelj svobodnega sindikalnega organiziranja, človek načelnosti in iskrenega boja za slovensko delavstvo. Občinski svet Občine Kamnik je leta 2011 podelil Francetu Tomšiču naziv častni občan Občine Kamnik za izjemne dosežke na področju demokratizacije slovenske družbe in njegov prispevek pri osamosvajanju Slovenije. Veseli nas, da je občinska oblast na čelu z županom Marjanom Šarcem prva prepoznala Tomšičevo vlogo in zasluge v prelomnih trenutkih naše zgodovine. Sedaj je na vrsti Slovenija. Tudi z Rudolfom Maistrom je bilo tako. Ko smo mu v Kamniku postavljali spomenik, po njem poimenovali javne ustanove in ulice, je Slovenija o njem molčala. Danes ga slavi! Prav zato smo se odločili, da Sloveniji pošljemo sporočilo: »Simpozij posvečamo Francetu Tomšiču, slovenskemu politiku in sindikalnemu voditelju ter kamniškemu častnemu občanu, saj spomin nanj in na dogodke, ki

pomenijo začetek družbene demokratizacije in gospodarske tranzicije, tako hitro bledi.« Zahvaljujem se vsem, ki ste nam pomagali organizirati ta dogodek, še posebej hvala predavateljem: dr. Andreji Valič Zver, doc. dr. Milanu Balažicu, prof. dr. Stanetu Grandi, prof. dr. Bogomirju Kovaču, doc. dr. Alešu Maverju, prof. dr. Janku Prunku in Tomšičevim sindikalnim in političnim sodelavcem: prof. dr. Gorazdu Drevenšku, Jožetu Erčulju, mag. Branku Grimsu, Andreju Magajni in Anton Tomažiču. Ponosni smo, da je naš dogodek tudi del programa Socialnega tedna 2016, v katerem premišljujemo o dosežkih po petindvajsetih letih naše državnosti, zanima nas tudi, kaj je šlo narobe in kaj nam je storiti, da nam bo v prihodnje bolje.

Matjaž Šporar, predsednik Sveta KS Šmarca Kot predstavnik Krajevne skupnosti Šmarca sem počaščen, da vam lahko ob današnjem simpoziju – France Tomšič in njegov čas – izrečem dobrodošlico v dvorani Krajevnega doma v Šmarci, rojstnem kraju Franceta Tomšiča. V zadnjem času se zdi, kot da naši mladi državi na poti v demokracijo jemlje sapo. Zato pozdravljam vsako pobudo, ki podpira in širi demokratizacijo naše države. Veseli me, da ste se vsi, ki boste nastopili na simpoziju, tako številčno odzvali na vabilo, kar dokazuje, da je potrebno osamosvojitvene temelje z začetka devetdesetih let še nadgraditi. Nekateri od vas ste Franceta tudi osebno poznali

sodelovali

pri

njegovem

zavzemanju

večstrankarsko

parlamentarno demokracijo. Trdno verjamem, da bodo vaše razprave danes njegovo osebnost in bogato zapuščino prikazale temeljito in strokovno, kar si naš rojak France Tomšič vsekakor zasluži, saj je s svojim vplivom in dejanji ob prelomnih trenutkih slovenskega naroda pustil neizbrisen pečat.

Pozdravno pismo Mateja Cepina, direktorja Socialne akademije Poslanstvo Socialne akademije je usposabljati za odgovorno državljanstvo in krepiti civilno družbo. Verjamemo, da se v vsakem posamezniku skriva ogromen potencial. Če tega potenciala ne bo podaril skupnosti (državi, občini, nevladni organizaciji, družini ...), tega najverjetneje ne bo storil nihče drug. Društvo Demos na Kamniškem je skupnost predanih posameznikov, ki sanjajo o boljšem svetu. Pri tem se vračajo v preteklost, odkrivajo, kakšne posledice ta pušča na sedanjost in prihodnost, ter snujejo prihodnost, v kateri bi vsakdo lahko uresničeval svojo edinstvenost. Sodelovanje z Društvom Demos na Kamniškem za Socialno akademijo pomeni ogromno. Delujemo namreč na področju izobraževanja, povezovanja, razvijanja idej, za konkretno uresničevanje vsega tega pa nujno potrebujemo verodostojne partnerje na lokalni ravni. Simpozij v okviru Socialnega tedna predstavlja velik presežek siceršnjega povprečnega dogajanja, saj zbira strokovnjake, odpira zastrto temo ter izziva tako preteklost kot tudi prihodnost.

Pozdravno pismo Matjaža Šinkovca France Tomšič – borec za svobodo Vesel sem bil vabila Igorja Podbrežnika na simpozij France Tomšič in njegov čas v Šmarci, rojstnem kraju Franceta Tomšiča v organizaciji Društva Demos na Kamniškem, kjer bi se imel priložnost srečati s prijatelji, s katerimi smo skupaj s Francetom orali ledino demokratizacije in osamosvojitve konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Žal se pomembnega dogodka tako iz objektivnih kot subjektivnih razlogov ne morem udeležiti, se pa zahvaljujem za priložnost posredovanja nekaterih svojih bolj ali manj lapidarnih misli. Ameriški konservativec Bruce Jackson je ljudi, ki smo v Srednji Evropi spodbudili in bili polno vključeni v osvoboditev nekdanjih komunističnih držav in njihovo polno integracijo v strukture Zahoda, najraje preprosto imenoval »Freedom Fighters«, torej borci za svobodo. Mnogi, ne le z njemu nasprotne strani političnega spektra, so se temu izrazu vsaj nasmihali, če ne že iz njega norčevali. V naših logih je lep izraz »osamosvojitelji« danes, če ne kaj hujšega, tudi doživel takšno usodo. To dejstvo ne obeta nič dobrega za prihodnost. Koga bo nacija, ki ne spoštuje tistih, ki so jo postavili na zemljevid sveta, spoštovala? Zgodovino pač menda pišejo zmagovalci in ni presenetljivo, da so ljudje, ki ne le da niso s prstom mignili za osvoboditev naše države tako iz totalitarnega sistema kot nacionalne podjarmljenosti, ampak ji celo nasprotovali, tako rekoč postali glavni razlagalci časov izpred četrt stoletja. To bi lahko izrazil z rahlo prirejenim citatom bodisi Georgea Bernarda Shawa ali Woodyja Allena: »Tisti, ki želijo spremembe, jih dosežejo; tisti, ki jih nočejo, nas kasneje o njih učijo.« Res je, da so številni naši predniki kot mnogi od nas sanjali o samostojnosti. Sam sem odraščal v družini, kjer nam intimno razmišljanje o tem ni bilo tuje. V gimnazijskih časih sem celo prišel dvakrat v navzkrižje z varnostnimi organi zaradi izražanja nedovoljenih misli o pluralizmu in nacionalni emancipaciji. V obdobju študija sem leta 1972 celo napisal zgodbo, kjer se pojavim v slovenskem parlamentu v času nekakšne omejene demokratizacije, in nalepil na avto oznako SL. Oba dogodka sta se dogajala na varnem v tujini, daleč od 14

domovine. A sanje niso dovolj, stvari je bilo treba zgrabiti v svoje roke. Za to so bili potrebni pravi čas in pravi ljudje. Mednarodne razmere konec osemdesetih let so bile bolj zaradi samorazpada komunističnih režimov na Vzhodu kot zavestne politike Zahoda po eni strani pravo ozadje za bolj svobodno izražanje demokratičnih in emancipacijskih pobud. Za slovensko stvarnost je bil še bolj pomemben časovno vzporeden proces proti četverici in kot posledica gnevni odziv zatiranih, ki smo se ne glede na različne intimne politične opredelitve podali na Roško in ljubljanske trge. Vendar brez pogumnih ljudi, ki se niso bali niti zapora, ne bi šlo. France Tomšič je bil prvi Slovenec, ki je v tistem času stopil na barikade demokracije in samostojnosti. Bil je slovenski Wałęnsa, slovenski Landsbergis, slovenski Mandela. Ti pokončni ljudje so za seboj potegnili enako misleče, morda ne enako pogumne, a polne zamisli, kako doseči visoke cilje. Sam sem v času sojenja četverici poklical Franceta in ponudil svoje sodelovanje

porajajočem

socialdemokratske

stranke.

iniciativnem

Predvsem

odboru

zanimalo

ustanovitev mednarodno

udejstvovanje nove stranke, za kar je France sicer menil, da bo prišlo mnogo kasneje, a se je potem vdal v usodo. Ko sva se prvič srečala na začasnem sedežu na Kersnikovi 4, me je, če se prav spomnim, zapisal v svoj rokovnik kot sedmega člana po vrsti. Tedaj sem se spoznal tudi z Andrejem Magajno in Gorazdom Drevenškom ter kmalu tudi z drugimi, s katerimi smo tvorili prvo vodstvo SDZS. Spomini na nekatere dogodke so sem in tja drugačni, kot jih je France opisal v svoji knjigi, a kaj moremo, preteklo je že precej časa. S Francetom se občasno o nekaterih zadevah nisva strinjala, vendar so bili najini odnosi obojestransko odkriti in prijateljski. Strankarsko življenje ni bilo lahko tako zaradi pritiskov, ki so prihajali od zunaj, pa tudi od znotraj, iz stranke. Dejstvo je, da brez SDZS, ki je bila prva nova sila na Slovenskem, ki se je proglašala za politično stranko, ob pragmatični odločitvi za začasno poimenovanje, volilni razplet leta 1990, ki je popeljal Slovenijo na svoje, prav gotovo ne bi bil tako ugoden.

V parlamentu sem sedel v klopi skupaj s Francetom Tomšičem in Andrejem Magajno. Naši odnosi so bili kljub naši precejšnji različnosti dejansko »soborski«. To se je na nek način izkazalo tudi ob nenadnem predlogu v predsedstvu stranke o izključitvi Andreja iz stranke. Ko so ob glasovanju na seji predsedstva letele roke kvišku, sva bila s Francetom edina, ki predloga nisva podprla. Sam sem vse bolj čutil, da me ukvarjanje z notranjo politiko omejuje kot človeka, ki razmišlja po svoje. Zdelo se mi je, da sem morda Sloveniji znotraj dal vse, kar se je dalo. Sem je sodila izjava na ustanovnem kongresu, da mora biti stranka ne le socialna, ampak tudi liberalna in ljudska. Sem je sodil moj predlog o oblikovanju predvolilne koalicije novih strank Demokratična lista. Sem je sodil tudi moj predlog, da se novo nastajajoča koalicija poimenuje Demos. Kot prvi predsednik parlamentarnega zunanjepolitičnega odbora

sem

uspel

konstruktivno

prispevati

oblikovanju

čim

bolj

konsenzualne zunanje politike države v njenih prvih korakih na tujem. Bil sem podpredsednik stranke, član Sveta Demosa, po odhodu Andreja Magajne pa tudi vodja poslanskega kluba in še kaj. Menil sem, da je čas, da se polno posvetim svojemu poklicu in prispevam Sloveniji od zunaj. Tako sem kmalu po priznanju prevzel v Londonu prvega od svojih desetih veleposlaniških imenovanj in, upam, bil svoji naciji koristen. V naslednjih letih sem se s Francetom srečeval na nekaterih dogodkih, praznovanjih, proslavah. Vesel in ponosen sem, da me je ta veliki človek vedno rad videl. V življenju sem srečal številne pomembne ljudi, cesarje, kralje, predsednike, a tudi dejansko velike ljudi, na primer že omenjena Lecha Wałęnso in Vytautasa Landsbergisa, Otona Habsburškega, Jaserja Arafata, Benazir Bhutto, Joséja Ramosa-Horto, Aung San Suu Kyi, Dalai Lamo itd. Slovenija je imela le enega Franceta Tomšiča. A ta ji je bil dovolj.

Dr. Marjeta Humar, predsednica organizacijskega odbora simpozija Simpozij

posvečen

Francetu

Tomšiču,

slovenskemu

politiku,

sindikalnemu voditelju in kamniškemu častnemu občanu. S srečanjem zgodovinarjev, politologov in Tomšičevih nekdanjih sodelavcev in prijateljev želimo osvetliti družbene razmere pred osamosvojitvijo, vzpostavljanje pogojev za politično in gospodarsko demokracijo, čas oblikovanja nove države in političnega sistema s poudarkom na vlogi Franceta Tomšiča v vseh teh procesih. Prireditev je pripravil organizacijski odbor, ki ga sestavljajo: Jože Berlec, Ludvik Gomiršek, dr. Damjan Hančič, dr. Marjeta Humar, Marta Lavrič Tomšič, Robin Majnik, Leon Pirman, mag. Igor Podbrežnik, Janez Repanšek, Matjaž Šporar in Igor Zemljič. Za celostno grafično podobo simpozija je poskrbel slikar Dušan Sterle. Pregledno razstavo o življenjski in politični poti Franceta Tomšiča, ki bo na ogled v preddverju dvorane v času simpozija, so pripravili Igor Zemljič, sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino, Marta Lavrič Tomšič in Leon Pirman. Simpozij bo zaključen s koncertom domoljubnih pesmi, ki jih bo izvajal Mešani pevski zbor Odmev pod vodstvom zborovodkinje Anice Smrtnik.

Program Simpozija France Tomšič in njegov čas 10.00–10.30 slavnostni nagovori:

 župan Marjan Šarec  predsednik Demosa mag. Igor Podbrežnik  predsednik KS Šmarca Matjaž Šporar  pozdravno pismo Mateja Cepina, direktorja Socialne akademije  pozdravno pismo Matjaža Šinkovca  dr. Marjeta Humar, predsednica organizacijskega odbora simpozija 10.30–11.00 Film o Francetu Tomšiču 11.00–12.00 predavanja (vodja sekcije: dr. Marjeta Humar)

 doc. dr. Aleš Maver: Čudna igra novih in starih socialdemokratov. Socialna demokracija v srednji in vzhodni Evropi po letu 1989  prof. dr. Janko Prunk: Ponovno rojstvo evropske socialdemokracije na Slovenskem  prof. dr. Stane Granda: Slovenska osamosvojitev in sindikalizem 12.00 –12.20 razprava in kava 12.20 –13.20 predavanja (vodja sekcije: dr. Damjan Hančič)

 dr. Andreja Valič Zver: France Tomšič in njegov čas  doc. dr. Milan Balažic: Prelomni čas slovenske demokratizacije in osamosvajanja in zgodovinska vloga Franceta Tomšiča v njem  prof. dr. Bogomir Kovač: France Tomšič in brezpotja slovenske socialne demokracije 13.20–13.40 razprava 13.40–14.30 kosilo

14.30–15.15 predavanja (vodja sekcije: mag. Igor Podbrežnik)

 Andrej

Magajna:

Vpliv

značajskih

posebnosti

voditeljev

profiliranje politične stranke  prof.

dr.

Gorazd

Drevenšek:

France

Tomšič

kot

vizionar

slovenskega političnega razvoja  Jože Erčulj: Vloga Franceta Tomšiča v sindikalnem gibanju 15.15–15.30 razprava 15.30–16.15 predavanja (vodja sekcije: Jože Berlec)

 mag. Branko Grims: France Tomšič – človek z dovolj civilnega poguma za prelomne trenutke  Anton Tomažič: Litostrojska izkušnja  mag. Igor Podbrežnik: France Tomšič, eden od stebrov prenove družbenega reda in slovenske osamosvojitve 16.15–16.30 razprava 16.30–16.40 zaključki (dr. Damjan Hančič) 16.40–17.20 slovesen zaključek

 mag. Igor Podbrežnik, sklepna beseda  koncert

Mešanega

pevskega

zbora

Odmev

pod

vodstvom

pevovodkinje Anice Smrtnik Program: 1. Slovenija v svetu – Marko Kremžar, uglasbil Jože Osana 2. Slovenska dežela – Jakob Razlag, uglasbil Benjamin Ipavec 3. Kje so tiste stezice – ljudska, priredil Hilarij Lavrenčič 4. So še rožce žalovale – Koroška narodna v priredbi Vasilija Mirka

Življenjska pot Franceta Tomšiča France Tomšič se je rodil 2. avgusta 1937 v Šmarci pri Kamniku. Po osnovni šoli na Homcu je sprva obiskoval nižjo gimnazijo v Kamniku, nato pa šolanje nadaljeval na Industrijski kovinarski šoli v Kamniku, na Industrijski kovinarski šoli v Kranju in nato še na Srednji tehniški šoli v Ljubljani. Po končani srednji šoli je študiral na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani – smer letalstvo, kjer je leta 1963 z odliko diplomiral. Po diplomi se je zaposlil na inštitutu tovarne optičnih in steklopihaških izdelkov Jurij Vega v Ljubljani. Leta 1966 je odšel v Zvezno republiko Nemčijo. Kot strojni inženir je tam deloval najprej v podjetju Monomertechnik v Bochumu, nato v Maschinenfabrik A. Loedige v Paderbornu, od leta 1969 pa v podjetju za izdelavo geofizikalnih instrumentov Askania v Zahodnem Berlinu, ki ga je oktobra 1972 prevzel Siemens. V Nemčiji si je France Tomšič ustvaril družino. V zakonu z Giselo (roj. Seiffert) so se jima rodili trije otroci: Nadja, Julia in Jan. Leta 1976 se je z družino vrnil v Slovenijo. Zaposlil se je kot strokovnjak za hidravliko in regulacije v Razvojnem inštitutu IRRP v Litostroju. Kmalu po prihodu v Litostroj se je aktivno vključil v Zvezo sindikatov Slovenije. Sredi poletja leta 1983 se je z otroki vselil v napol dograjeno hišo na Perovem. Svojo prvo vidnejšo »politično« vlogo v Kamniku je odigral leta 1986, ko se je vključil v razpravo o zazidalnem načrtu za novo stanovanjsko sosesko B3 Novi trg in organiziral občane, da so se uprli in preprečili razlastitev velikega števila parcel na Perovem. V širšem slovenskem okolju je postal poznan decembra leta 1987, ko je vodil litostrojsko stavko. Posledica stavke in velikega zbora v dvorani Cankarjevega doma je bila ustanovitev Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS). 16. februarja 1989 je bila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma še formalno ustanovljena stranka s socialdemokratskim programom, njeno vodenje pa je prevzel France Tomšič. Stranko je vodil do tretje volilnoprogramske konference novembra 1989, ko ga je na predsedniškem mestu zamenjal Jože Pučnik. 21

V procesu pluralizacije in demokratizacije Slovenije je zelo aktivno sodeloval do marca 1990, ko je bil na ustanovnem kongresu izvoljen za predsednika konfederacije neodvisnih sindikatov – Neodvisnost. Takrat je tudi odstopil s položaja podpredsednika SDZS in eno leto še ostal v predsedstvu stranke. Aprila 1990 je kandidiral na volitvah in bil v volilni enoti št. 2, ki je obsegala območja občin: Domžale, Kamnik-Litija in Ljubljana – Polje, izvoljen v Družbenopolitični zbor Skupščine Republike Slovenije ter bil nato dve leti poslanec v prvi demokratično izvoljeni skupščini. Jeseni leta 1992 je med osmimi kandidati kandidiral na prvih volitvah za predsednika Republike Slovenije. Do leta 1997 je bil predsednik v sindikatu Neodvisnost, nato pa se je z upokojitvijo umaknil iz aktivnega sindikalnega življenja, a še vedno spremljal politično življenje v domačem kraju, Sloveniji in tujini. Leta 2003 se je poročil z Marto Lavrič in leta 2004 se jima je rodila hčerka Anja. Po upokojitvi je pisal spomine o svojem življenju, poklicnem in političnem udejstvovanju. Po njegovi smrti, 25. marca 2010, sta spomine uredili njegova žena Marta Lavrič Tomšič in dr. Rosvita Pesek. Knjigo spominov z naslovom Od stavke do stranke je leta 2010 izdala založba Demokracija.

Povzetki predavanj

Doc. dr. Aleš Maver

ČUDNA IGRA NOVIH IN STARIH SOCIALDEMOKRATOV Socialna demokracija v srednji in vzhodni Evropi po letu 1989 Zgodba o socialni demokraciji v srednji in vzhodni Evropi po letu 1989 je ena bolj tragičnih iz politične zgodovine tega prostora v zadnjih petindvajsetih letih. Da uveljavljene socialdemokratske stranke iz demokratičnega dela Evrope niso imele ne poguma ne resnične volje bolj podpreti razvoja nekomunističnih delavskih strank, je tej politični opciji naredilo težko popravljivo škodo. O tem nas prepriča že bežen pogled na današnji politični semafor srednje- in vzhodnoevropskih držav, kjer je nedavno slovo poljske leve sredine od parlamentarnega zastopstva le najizrazitejši odraz širših in dolgotrajnejših trendov. Seveda še zdaleč niso bili zgolj zahodnoevropski socialdemokrati tisti, ki so se panično bali vnovičnega vznika srednjeevropskih nacionalizmov in šovinizmov, vendar so z zgrešeno formulo, da so reformirani komunisti sodobni socialdemokrati, šli pri tem zelo daleč. Zato slaba tri desetletja po letu 1989 ostajajo socialdemokratske stranke nekomunistične provenience na evropskem vzhodu bele vrane. Pomembnejšo vlogo med njimi imajo predvsem estonski socialdemokrati, v veliki večini ostalih okolij so danes glavni nosilci socialne demokracije postkomunisti, kar pojasni njihov v celoti gledano omejen domet.

Prof. dr. Janko Prunk

PONOVNO ROJSTVO EVROPSKE SOCIALDEMOKRACIJE NA SLOVENSKEM Slovenska pomlad, konec osemdesetih let, je prinesla tudi ponovno rojstvo socialdemokratske stranke, ki jo je v svoji socialistični revoluciji med NOB likvidirala Komunistična partija Slovenije in za skoraj pol stoletja vzpostavila voluntaristični, neorganski sistem, ki je bil hud odklon od zahodnoevropskega demokratičnega. Socialnodemokratske stranke so bile namreč od zadnje tretjine 19. stoletja v Evropi in tudi na Slovenskem sestavni del demokratične družbe. Precej pomembno vlogo so igrale med obema vojnama in bile predmet

najhujših

napadov

obeh

totalitarizmov,

nacifašističnega

boljševiško-komunističnega. Ko se je konec osemdesetih let sam vase zrušil leninistični komunizem in je nastala v vzhodni Evropi politično pluralna družba, je pomembno mesto v njej –

liberalnih

socialnodemokratska

krščanskodemokratskih stranka

zahodnega,

strankah

evolutivno

–

zasedla

tudi

reformnega

tipa.

Slovenija je v tej obnovi političnega pluralizma poseben primer. Kljub temu da je bila socialdemokratska stranka Franceta Tomšiča in Jožeta Pučnika ena prvih demokratičnih strank, ni prišla do večje veljave. Za to so trije vzroki: 1. šibka socialdemokratska tradicija v Sloveniji, 2. prevlada liberalnih in krščanskodemokratskih pogledov in političnih agensov pri obnovi slovenske demokracije, 3. ohranitev precej velike moči in vpliva komunistične partije, ki se je v zadnji fazi pred tranzicijo začela reklamirati za socialnodemokratsko stranko. Kljub temu pa je socialdemokratska stranka Jožeta Pučnika odigrala pomembno vlogo, na momente kar avantgardno, pri slovenski državni osamosvojitvi

Prof. dr. Stane Granda

SLOVENSKA OSAMOSVOJITEV IN SINDIKALIZEM Veliki zgodovinski dogodki, slovenska osamosvojitev oziroma ustanovitev lastne slovenske države je gotovo največji v slovenski zgodovini, imajo pogosto, če že ne praviloma, velike pomanjkljivosti. Pri nastanku Republike Slovenije je to nedvomno odsotnost vsaj nekih osnovnih z njo povezanih gospodarskih in socialnih zamisli. Vsekakor se nam to danes zelo otepa. Poglavitne zasluge za nastanek slovenske države pripisujemo slovenski kulturi oziroma njenim nosilcem. Ne mislimo rušiti ali zmanjševati pomena te trditve. Vsekakor pa je nekaj proces, ki traja desetletja in stoletja, nekaj pa je zgodovinski trenutek odločitve oziroma preloma s preteklostjo, ki ima tudi svojo predzgodovino in svojo dinamiko. Trenutek je nekakšna krona ali zaključek procesa, ki pa ima to pomanjkljivost, da se tako vsebinsko kot po ključnih nosilcih razmeroma hitro pozabi. Pri slovenski osamosvojitvi sta to nedvomno veliki štrajk delavcev Litostroja, za katerim je stal France Tomšič. Pod njegovim vodstvom je od 9. do 15. decembra 1987 5000 delavcev izreklo nezaupnico partijskemu in samoupravnemu sistemu. Zahtevali so ustanovitev neodvisnih sindikatov in ustanovili iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije. Naslednji izjemen dogodek je približno leto mlajši. 27. decembra 1988 so pod vodstvom Slavka Kmetiča začeli štrajkati slovenski strojevodje. S tem se je naše delavstvo vključilo v evropsko delavsko aktivnost, ki je bila sicer najbolj odmevna na Poljskem in v Romuniji, v manjši meri pa tudi v ostalih državah nekdanje ljudske demokracije. Spomnimo se samo stavke kosovskih rudarjev v Trepči in njene eksplozivne vsebine. Za delavske nemire, za katere je bila namesto dotlej običajne kardeljanske sintagme »prekinitev dela« uporabljena beseda štrajk, ki je bila za oblast veliko bolj strašljiva kot vse govorance inteligence, tudi tako imenovane »prave«, »delavske«. Sicer že tako izvotljeno so jo načeli v njenem bistvu, ki je, čeprav vsebinsko lažno, še vedno služila za njeno legitimiranje navzven, za opravičevanje obstoja, vladanja … Država samoupravnega socializma, kjer je 27

delavec največja vrednota, proti delavstvu, predvsem zaradi takratnih mednarodnih razmer, ni več zmogla aktivirati represije. Zasluge delavcev so bile hitro pozabljene, tudi Tomšiča in Kmetiča, in tudi zato smo na socialnem področju tam, kjer smo. Vsekakor bi morala slovenska demokratična politika, že zaradi sebe in svoje uspešne prihodnosti, dlje časa sloneti na množičnosti. Tako v organizacijskem kot vsebinskem pogledu.

Dr. Andreja Valič Zver

FRANCE TOMŠIČ IN NJEGOV ČAS Neodvisne politične in sindikalne organizacije so bile tujek jugoslovanskemu enopartijskemu sistemu, ki v skladu s svojo totalitarno naravo ni dopuščal neodvisnega političnega in sindikalnega gibanja. V starem režimu so delovale t. i. družbenopolitične organizacije, ki so kot transmisijske organizacije ravnale v skladu s partijskimi cilji in načeli. Socialdemokratska opcija, ki je morala v slovenskem prostoru zamreti s komunističnim prevzemom oblasti, je ponovno oživela v osemdesetih letih. Socialdemokratske ideje so se krepile v času stavke v ljubljanski tovarni Litostroj leta 1987. Stavkajoči so napovedovali splošno stavko, česar se je oblast najbolj bala in hotela na vse načine zaustaviti. Stavkovni odbor z vodjo Francetom Tomšičem je 9. decembra 1987 v Cankarjevem domu ustanovil prvi neodvisni sindikat na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Tomšič je predlagal ustanovitev Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije, ki bi delovala paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov Slovenije. Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS) je bila ustanovljena 16. februarja 1989 v Cankarjevem domu v Ljubljani. V programski izjavi so zahtevali suvereno slovensko državo, demokratični volilni sistem in parlamentarno demokracijo, svobodo in pravice posameznika, svobodo političnega združevanja, svobodo govora in tiska, ponovno uveljavitev dela, tržnega gospodarstva, sodoben razvoj kmetijstva, samostojnost Slovenije pri oblikovanju gospodarskega sistema in ekonomske politike, avtonomijo sindikata, članstvo v Evropski skupnosti, odprte meje, podreditev vojske demokratično izvoljenim oblastem. Predsednik SDZS je postal France Tomšič, ki je odločno in javno nasprotoval procesu proti četverici, podpiral Majniško deklaracijo in skupaj s predsedstvom spodbujal skupen nastop demokratičnih sil na volitvah. Po zmagi Demosa na volitvah aprila 1990 je Tomšič kot poslanec opozarjal na mnoge tranzicijske pasti slovenskega

demokratičnega

prehoda,

npr.

pri

privatizaciji

denacionalizaciji.

Doc. dr. Milan Balažic

PRELOMNI ČAS SLOVENSKE DEMOKRATIZACIJE IN OSAMOSVAJANJA IN ZGODOVINSKA VLOGA FRANCETA TOMŠIČA V NJEM France

Tomšič

prelomnem

zgodovinskem

obdobju

slovenske

demokratizacije in osamosvajanja deloval na preseku treh registrov: družbenega, političnega in nacionalnega. Bil je tvorec novega slovenskega sindikalnega

gibanja,

predstavlja

eno

osrednjih

figur

slovenske

demokratizacije, hkrati pa je v družbi utemeljiteljev samostojnosti slovenske države. Bil je sposoben tveganja novega, razmišljal je inovativno in se ni bal storiti dejanj, ki jih po svoji epohalnosti za slovenski narod lahko imenujemo le slovenska demokratična revolucija. France Tomšič je bil strastno političen, pa vendar visoko etičen, tako ljudski tribun kot poštenjak v eni osebi. Ta redka lastnost ga je v ključnih trenutkih konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja dvignila nad druge v političnega voditelja, obenem pa ga je pozneje spravila na obrobje in prisilila v umik. Tomšič je bil tako žrtev komunizma kot žrtev demokracije: začel je kot disident v komunizmu in končal – morda paradoksno – kot disident v demokraciji. Po načinu svojega političnega delovanja ni bil velik teoretik, temveč velik inženir nove družbe in države. Vselej ga je namreč najprej zanimalo, kako zadeva deluje, da deluje in da deluje dobro v dobrobit slovenskih državljanov. Po tej svoji razsežnosti ni nobenega dvoma, da ni imel le svoje odločilne vloge v ustvarjanju prve demokratične opozicije Demos, ampak sodi – tudi z vsemi zmotami in nedorečenostmi – med »founding fathers« slovenske države.

Prof. dr. Bogomir Kovač

FRANCE TOMŠIČ IN BREZPOTJA SLOVENSKE SOCIALNE DEMOKRACIJE Političnoekonomski temelji socialne demokracije segajo globoko v zgodovino delavskega gibanja kot reformistične in gradualistične razredne ideologije in kolektivne politike. Usoda evropske socialne demokracije je vezana na model evropske socialne države, slovenske pa na politični pragmatizem in ideološko zmedo. Tomšič je svoje videnje socialdemokracije vezal na »litostrojski štrajk«, kasnejši obrati na slovenskem političnem trgu pa so vsebino in idejo socialne demokracije povsem spridili, tako z leve kot desne strani. Socialnodemokratska usmeritev je vezana na usodo socialne države, fiskalna kriza in prevladujoča neoliberalna politika ogrožata njeno ekonomsko reformo in politično prenovo. Od tega je odvisna usoda EU in tudi Slovenije znotraj nje. Socialdemokracija je v Sloveniji venomer nihala med preprostimi političnimi potrebami in šibko ideološko refleksijo. France Tomšič je delil to usodno cepitev, toda reševal jo je mnogo bolj jasno in pokončno kot mnogi pred njim in za njim.

Andrej Magajna

VPLIV ZNAČAJSKIH POSEBNOSTI VODITELJEV NA PROFILIRANJE POLITIČNIH STRANK V predavanju bom predstavil opazovanja in razmišljanja o značajskih potezah ustanovitelja Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS) Franceta Tomšiča in njihovem vplivu na karakter stranke. To pa bom apliciral tudi na vprašanja, koliko so karakterne lastnosti Franceta Tomšiča in z njo povezana profilacija stranke odprle vrata kasnejšemu prihodu Janeza Janše na čelo stranke. Glede slednjega pa bom prekomentiral namigovanja, ki so se zopet aktualizirala letos, da naj bi Janez Janša nekako predčasno izpodrinil Jožeta Pučnika s predsedniškega mesta. Osvetlil bom tudi manj znane podrobnosti o profilaciji stranke, ki pa niso le odslikava njenih predsednikov, ampak tudi soustanoviteljev in aktivnih članov – pa ne nezanemarljivo: tudi od zunaj infiltriranih usmerjevalcev. Ta vidik – vpliv usmerjevalcev od zunaj – je bil do sedaj premalo predstavljen in se je zreduciral na poenostavitve, brez resnih analiz. Temu je in še vedno botruje tudi pomanjkanje zanesljivih podatkov. Vendar tako kot glede arhivov, ki naj bi bili skoraj v celoti uničeni, tudi glede tega obstajajo informacije. Zakaj je bila ravno SDZS (oz. kasnejša SDSS) še posebej »na udaru« tranzicijske levice? Ključni konkurent Socialdemokratski stranki Slovenije (SDSS) za vpliv na volilno bazo je bila takrat prenoviteljska ZKS-SDP (Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove), ki je imela tudi namero, da se, po zgledu vzhodnoevropskih komunističnih partij preimenuje v socialdemokratsko stranko. Bi bilo verjetno, da bi ta stranka z izjemno kadrovsko bazo in usposobljeno agenturo iz prejšnjega sistema le od zunaj spremljala dogajanja!? Do katere mere je lahko in v katero smer je skušala usmerjati »pomladne socialdemokrate«?

Prof. dr. Gorazd Drevenšek

FRANCE TOMŠIČ KOT VIZIONAR SLOVENSKEGA POLITIČNEGA RAZVOJA Nekega popoldneva konec novembra 1988 sta se na Kersnikovi 4 v Ljubljani, na

sedežu

študentske

organizacije

Univerze

Edvarda

Kardelja,

Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine (UK ZSMS), katere predsednik sem bil, zglasila France Tomšič in Andrej Magajna. Po uvodnih besedah o litostrojskem štrajku je France predlagal, da bi skupaj s študenti organizirali obletnico v počastitev pobude o organiziranju socialdemokratske stranke, napovedane na štrajku. Iz njegovega kratkega nagovora je bilo razvidno, da bi rad nekaj prispeval k družbenemu razvoju, ki se je takrat že znašel v primežu stiskanja zahodnih sil in stiski notranje politične krize. Zelo odločno sem povedal, da me obletnice ne zanimajo, zanimala pa bi me ustanovitev

slovenske

politične

stranke

socialnega

profila,

postavitev

alternative hirajočemu sistemu. France se je odkašljal, pogledal Andreja, »češ kaj pa ta govori«, in diplomatsko rekel, da je to pogumna in daljnosežna ideja. Dogovorili smo se, da tako misel prespimo. Naslednji dan pa smo se dobili že pri konkretnih pogovorih in potrebnih ukrepih. Ko smo uspeli kolege iz študentskega vodstva prepričati, da smo iniciativnemu odboru za Socialdemokratsko stranko Slovenije (SDSS, kot se je imenovala do ustanovitve) dodelili prostor, so se izkazali Francetova izjemna prodornost, voditeljska žilica in iskreno prepričanje v uspeh. Času primerno je izjemno medijsko uspešno pobudo promoviral in pritegnil prve lastovke slovenske pomladi. Tam nekje se je pričela zgodba samostojne slovenske države … In potem so pričeli pisati zgodovino tudi taki, ki so našo novo državo potrebovali izključno za lastne interese.

Jože Erčulj

VLOGA FRANCETA TOMŠIČA V SINDIKALNEM GIBANJU France Tomšič je vrsto let delal v Nemčiji, kjer se je dodobra spoznal s sindikalnim delom in s temeljnimi demokratičnimi postulati. Po vrnitvi v domovino in zaposlitvi v Litostroju je nenehno iskal ugoden trenutek, da bi demokratično miselnost tudi na področju sindikalnega organiziranja prenesel na naša tla. Prvi tak ugoden trenutek je bil ob spontani litostrojski stavki (leta 1987), ko je v Cankarjevem domu prevzel vodenje stavke in ustanovil stavkovni odbor. Toda čas takrat še vedno ni bil dovolj zrel, saj so se morale zgoditi spremembe po Evropi, da bi se lahko miselnost začela spreminjati tudi pri nas. Razmere v Evropi so se spremenile v začetku 90. let, ko je padel berlinski zid, v državah vzhodnega bloka pa se je razkrajal režim. Osmega marca 1990 so bile prve demokratične parlamentarne volitve. Po kreiranju pluralnega demokratičnega parlamenta je prišlo tudi do zakonite razpustitve bivšega zmonopoliranega sindikata. 30. marca 1990 je France s somišljeniki v hotelu Slon ustanovil Zvezo neodvisnih sindikatov Slovenije – ZNSS, ki se je kasneje preimenovala v KNSS – Neodvisnost z marjetico kot logotipom. Kljub izvedenim prvim demokratičnim volitvam pa se miselnost ni spremenila čez noč. Zato so bila temeljna izhodišča KNSS za tedanji čas izjemno smelo in hrabro zapisana. Navedli smo, da se bomo zavzemali za večstrankarsko parlamentarno demokracijo z dosledno delitvijo med zakonodajno, sodno in izvršno oblastjo; za pravno samostojno in suvereno Republiko Slovenijo, kjer bodo državljani imeli izvirno pravico odločanja o političnih, gospodarskih in drugih povezavah z narodi Evrope; za dosledno spoštovanje človekovih državljansko-političnih in ekonomsko-socialnih pravic, vključno z osnovnimi pravicami in svoboščinami za narodne manjšine; za čimprejšnjo vključitev Republike Slovenije v Evropo; za ukinitev izpostave industrijske policije (tu govorimo o delavski kontroli in vohunski SDV); za soodločanje pri pomembnih gospodarskih in socialnih zadevah. Tudi programska načela KNSS so tlakovala pot demokratičnosti sindikatov, ki je bila dotlej popolna neznanka v Sloveniji. 34

Navedli smo namreč, da podpiramo reforme, s katerimi se omogoča kvalitetna rast, večja kvaliteta življenja in produktivno zaposlovanje; da se zavzemamo za aktivno politiko in materialno podporo države pri zagotavljanju sredstev za odpiranje novih delovnih mest ter za različne oblike zaposlovanja in samozaposlovanja; da se zavzemamo za uresničevanje pravic delavcev na osnovi dela, določenih z zakoni, s kolektivnimi pogodbami in akti podjetja. Sindikalno gibanje, ki ga je začel France Tomšič, je imelo močno vlogo pri preoblikovanju miselnosti ljudi, pri postavljanju prvih obrisov demokratičnosti sistema. To sindikalno gibanje je imelo tudi v osamosvojitvenih časih izjemno vlogo, čeprav se o tem ne sliši veliko. Stari sindikat, kjer je vodstva nastavila komunistična partija, je v času vladanja Demosa na vse načine poizkušal destabilizirati Slovenijo z organiziranjem stavk (učiteljskih, zdravniških, kovinarskih itd.). Tomšiču gre zahvala, da je vrsto načrtovanih stavk preprečil s pogajanji, pogovori … Čeprav je KNSS – Neodvisnost na organizacijski ravni rastla (povezovanje po regijah, panogah, kar se je gradilo postopno ...), je prišel čas, ko je sedem boljševikov pučistov, predsednikov regij, najožjih sodelavcev Franceta Tomšiča, pod pretvezo, da sindikat vodi avtoritativno, prekinilo njegovo ustvarjalno sindikalno pot in ga leta 1997 odstavilo. Nad tem je bil zelo razočaran. Večkrat je omenil: »Če bi takrat, ko sem se boril proti boljševikom, vedel, da se bodo dogajale take stvari, se v to ne bi spustil.« Z odstranitvijo Tomšiča v letu 1997 sta sindikalni pluralizem in sindikalna demokracija odšla s slovenskega prizorišča.

Mag. Branko Grims

FRANCE TOMŠIČ – ČLOVEK Z DOVOLJ CIVILNEGA POGUMA ZA PRELOMNE TRENUTKE Franceta Tomšiča je odlikoval civilni pogum. Dokazal ga je, ko je na čelu sindikalistov Litostroja prikorakal pred takratno socialistično skupščino. Dejanje je bilo zgodovinsko, saj se je ves komunistični režim skliceval na »delavski razred«. Toda še bolj pomembne so bile zahteve, ki jih je postavil France Tomšič: svoboda organiziranja, demokracija, demokratične volitve. Medtem, ko so takrat drugi (npr. iniciativa SDZ) ovinkarili o tem, da bodo »gibanje, ki se bo razpustilo«, je France Tomšič zmogel dovolj civilnega poguma, da je izrekel bistvo brez sprenevedanja: »Ustanovili bomo socialdemokratsko stranko in gremo v boj za oblast!« ter kot ključnega nasprotnika postavil zvezo komunistov, ki je socialdemokrate po II. svetovni vojni najbolj preganjala in pobijala, saj so ji »kazili« želeno podobo edine zagovornice interesov zaposlenih. Vzporednica temu je komunistična izdaja, preganjanje in pobijanje tigrovcev. Na koncu so si z medijsko močjo oboje prilastili … Civilni pogum Franceta Tomšiča je bil zame ključni razlog, da sem se takoj po ustanovitvi iniciativnega odbora vpisal v njegovo nastajajočo stranko.

Anton Tomažič

LITOSTROJSKA IZKUŠNJA Za popolnejšo osvetlitev političnega profila in poti Franceta Tomšiča je zanimivo tudi obdobje njegove zaposlitve v velikem industrijskem kompleksu Titovi zavodi Litostoj v 80. letih. Njegovi sodelavci smo opazili vpliv, ki sta ga imela nanj njegovo prejšnje življenje in delo v tujini. Zahodna Nemčija je bila tedaj pač neprimerno bolj demokratična kot Jugoslavija in Franci si kar ni mogel kaj, da nas ne bi ob vsaki priložnosti opozarjal in poučeval o prednostih večstrankarske demokracije. V svojem prispevku skušam prikazati tudi splošno vzdušje, ki je tedaj vladalo v »delovnih organizacijah«, kjer naj bi teoretično delovalo samoupravljanje, praktično pa je glede upravljanja pri delavcih

prevladovala

apatija,

odločilno

vlogo

še

vedno

imele

»družbenopolitične organizacije«. Manj pa je danes znano, da je glede svobode izražanja že vse bolj prevladoval dokaj kritični diskurz, kot se je odražal iz disidentskih krogov in medijev širše slovenske družbe.

Mag. Igor Podbrežnik

FRANCE TOMŠIČ, EDEN OD STEBROV PRENOVE DRUŽBENEGA REDA IN OSAMOSVOJITVE France Tomšič je odigral zgodovinsko vlogo prvega glasnika korenitih družbenih sprememb, bil je tudi voditelj drugačnih sindikatov, bolj delavskih, in eden od pobudnikov vzpostavitve socialnega dialoga. Zato lahko upravičeno trdimo, da je bil Tomšič eden od stebrov prenove družbenega reda in slovenske osamosvojitve. In potem, ko je z odliko opravil svoje poslanstvo, je umolknil, kar je usoda vseh velikih osebnosti, ki imajo zasluge za največje družbene premike v zgodovini nekega naroda. Tomšič je imel sposobnosti, ki krasijo ljudi v prelomnih časih, ko se na ruševinah starega gradi novo. Njegov govor je bil razumljiv, z ljudmi je hitro našel stik, njegovo delovanje je bilo ciljno usmerjeno v rešitve. Samo Tomšič je lahko popeljal delavce Titovih zavodov Litostroj, ponosa takratnega komunističnega režima, v Cankarjev dom, ki je bil zgrajen za partijsko elito tistega časa. Samo Tomšič si je lahko ustvaril dovolj zaupanja stavkajočih delavcev in si pridobil njihovo podporo

pod

zahtevo

ustanovitev

socialdemokratske

stranke.

nadaljevanju je, prav zaradi litostrojske izkušnje, postal voditelj ljudskih množic, saj jih je znal z najbolj preprostimi zahtevami, kot je med drugimi bila, da moramo Slovenci imeti svojo puško, palico in mošnjo, z njihovim jezikom navdušiti, da so ponotranjili zapletene deklaracije slovenskih kulturnikov ter za svoje sprejeli provokativne zahteve novinarjev in publicistov Tribune, Mladine in Radia študent, ki so dnevno preizkušali tolerančne meje režimskega represivnega aparata, po družbenih spremembah ter se začeli zavedati enkratne zgodovinske priložnosti, ki se nam je zaradi ekonomskega propada komunizma ponudila v pomladi vzhodnoevropskih narodov.