Simona, Alenka in Damjana Dinamitke ničesar ne obljubljamo in to tudi zmeraj izpolnimo!

Vse tri so stare 55 let, številke ne skrivajo, leta pa se jim prav nič ne poznajo, »sodelavke« so, kolegice, še več, prijateljice so, povezane že od nekdaj. Zdaj uživajo v skupni predstavi Dinamitke, pred tem so vse tri pele v muzikalu Mamma Mia. Pogumne, profesionalne, polne energije, vedno nasmejane, prijazne. Kaj jih žene, na katero gorivo so? Kako ohranjajo mladost, v čem je njihova skrivnost? To sem skušala ugotoviti v pogovoru, ki je bil poln smeha, odgovarjanja druge čez drugo, »prerivanja« za besedo ... Na koncu smo se samo še smejale. A seveda vseeno povedale tudi kaj tehtnega. Celo modrega. Kar pa se za njihova leta že rahlo spodobi.

Besedilo: BERNARDA MAUČEC, foto: MATEJA J. POTOČNIK.

Alenka, Damjana in Simona, koliko dinamita je še v vas? Alenka: Očitno še precej. V vsaki posebej, združene pa smo še močnejše. Simona: Se strinjam z Alenko! (smeh) Občutek imam, da dinamit v nas z leti pridobiva na količini in učinkovitosti … prijetne, pa tudi silovite eksplozije se kar množijo. Damjana: Veliko energije še premorem, tako kot moji dve soborki. Predvsem mislim na voljo in željo, notranji gon, če hočete, ki me žene naprej. Moram pa priznati, da je akumulacija po predstavah za odrasle in otroke, koncertih in drugih odrskih dogodivščinah vedno daljša.

Najljubša vrstica, izjava iz predstave Dinamitke. Damjana: Dinamitke imamo samo eno pravilo: »Ničesar ne obljubljamo in to tudi zmeraj izpolnimo!« Simona: Me imamo odgovore na vse odgovore! (smeh) Alenka: Hm, več jih je, pa hitro se zvrstijo. Največ luštkanih v tej zgodbi zagotovo pove naš »krotilec«, sicer naš prijatelj Marjan Bunič: »Dinamitke so vsak dan mlajše in zato komaj čakajo na jutri.«

Videti ste odlično, v formi, fit. Kako vzdržujete kondicijo, zavidanja vredne postave?

Damjana: Vsake oči imajo svojega malarja. (smeh) Hvala za kompliment. Nekaj pripomorejo verjetno geni, ker sama za razne telovadbe in odrekanja nisem pravi naslov. Rada se prepustim trenutkom, ki velikokrat zajemajo področje dobre kulinarike in lenarjenja na kavču. Res pa je, da me vmes dostikrat popade manija vrtnarjenja, in glede na to, da je vrt kar obsežnih mer, verjetno pripomore, da se kakšen kilogram izgubi. Sicer pa imam rada sprehode s kužkom in pobeg med zvoke narave. Simona: Posedanje na kavču, pritoževanje, popivanje ne doprinesejo kaj dosti … Z leti je potrebne vedno več discipline tako v prehrani, gibanju kot tudi v počitku in razvajanju. Alenka: Hm, moji prijateljici sta bistveno bolj fit in šlank kot jaz, ampak povprečje imamo kar dobro za svoja leta. Jaz bi nujno morala biti bolj aktivna, a kaj, ko mi tek in telovadnica ne dišita. Raje imam sprehode s kužki, pa tudi s predstavami Nune v akciji, ki jih ni malo, se ohranjam v kar dobri kondiciji.

Zdrava prehrana, telovadba, šport? Alenka: Nasploh se mi zdi, da živim in jem dokaj zdravo, predvsem pa uravnoteženo. Brez pretiravanj, brez skrajnosti.

Damjana: Vrt mi omogoča, da si nekaj hrane pridelava sama. Kar pa ne zraste na mojem »zelniku«, pa nabavim v najbližji okolici in seveda tudi v trgovini. Rada imam veliko sadja in zelenjave, morsko hrano, predvsem raznolik in, če se le da, v zmernih količinah pripravljen jedilnik. Budnim očesom mojstrov fitnesa in tistih, ki obvladajo prehranske piramide, pa nisem podvržena. Morda bi bilo prav, da bi bila. A svojeglavost je najbrž stvar, ki jo bom pri sebi najteže spremenila.

Kaj pa »maziljenje duše« – kako to poteka pri vas? Torej skrb za notranji svet. Damjana: Tudi dušo si rada pocrkljam. Oder je recimo balzam za mojo dušo, vem, da je na njem moja duša srečna in izpolnjena. Popolno nasprotje odra – tišina, mir, ko sem pomirjena sama s sabo, me v bistvu ni in hkrati sem. Trenutek, ki ga ne briga preteklost ali prihodnost, stanje, kjer sem resnična. Vesela sem, da ta stanja trenutka čedalje bolj pronicajo v vse pore mojega bivanja. To najbrž prinesejo leta. Alenka: Vidiš, Damjana, tudi jaz sem najprej mislila, da to pride z leti … namreč to, da najdeš svoj notranji mir, pomirjenost s samim seboj, zadovoljstvo. A vedno bolj sem prepričana, da to ni odvisno le od let, ki se nalagajo in naj bi prinašala modrost, umirjenost, temveč v precejšnji meri od značaja samega. In od ljudi, ki te obdajajo. Simona: Mene pa je od nekdaj zanimala psihologija, v zadnjem času sem jo začela združevati z glasbo in odkrila neprecenljivo koristen in zanimiv svet glasbene terapije. Sicer pa – dobra knjiga, dober film, dobra predstava, druženje s prijatelji, izlet v naravo, zelenjavni vrt … Skratka prisluhneš notranjemu glasu in mu slediš. Vse tri ste »svobodne umetnice«, živite od lastne kreativnosti, petja, nastopanja ... Je to grenak kruh? Simona: Polnozrnat, brez kvasa … včasih potica … (smeh) Ne, ne, največkrat je čudovito, saj svoboda še bolj osvobaja. Prilagodljivost, učljivost, delavnost, disciplina, kreativnost, iznajdljivost, vse skupaj začinjeno s pogumom, pa gre. Alenka: Hm, sem ter tja je ta kruh tudi grenak. Zato je dobro imeti »back up«, rezervni načrt, o katerem pa mi trenutno še ni treba preveč intenzivno razmišljati. Včasih se je dobro tudi malo prepustiti toku. Če si priden in delaven, ni vrag, da te delo ne bi našlo. Damjana: To je kruh, ki je sladek, a ne ravno vedno puhast in topel, vedno svež, kot bi ga ravno vzel iz pečice. A če dobro pomislimo, tak kruh niti ni najbolj zdrav. Na kruh ne misliš, ko se podajaš na samostojno pot. Greš za srcem, vodi te notranji občutek. Če imaš srečo, pride potem tudi cekin. Do neke mere se moraš vedno prilagajati in iskati svoj prostor. Vendar ne za vsako ceno. Želodec mi običajno pove, kje je meja, prek katere ne bom šla, tudi če bom zaradi tega izgubila zagotovljen zaslužek. Včasih svojih odločitev ne razumem popolnoma. A skušam se slišati. Zvestoba sebi se vedno obrestuje.

Bi zamenjale takšno delo za »varno« delo v pisarni, v redni službi? Damjana: Težko. Danes še teže, ko sem se skozi leta naučila zanašati nase in je moje delo do neke točke oplemeniteno. Na začetku pa sem včasih razmišljala, da se dostikrat borim z mlini na veter in, češ, kaj mi je tega treba. Mar bi bila lepo v službi in brez skrbi – ali bom sestavila mesec z mesecem. Alenka: Jaz sem nekaj let okušala tudi čisto običajen delovni urnik in sem se pravzaprav imela fajn, ker sem bila v družbi treh fajn žensk. Bila pa sem precej mlajša. Zdaj sem že zelo dolgo predana le glasbi, od tega živim in oder bi zamenjala le, če bi bilo to nujno. Enkrat si bo seveda treba reči: »Dovolj je bilo.« Upam, da mi bo notranji glas to povedal pravi čas – in naj še malo počaka. (nasmeh) Simona: Prosim, ne. Sem poskusila. Če bi šlo za preživetje, se ne bojim nobenega dela, ampak največ koristi imaš sam in drugi od tebe, če opravljaš delo, ki te osrečuje.

Kako vas na vaši samostojni poti podpirajo vaši partnerji – vprašanje velja tudi za Simono, čeprav z Juretom (Frankom, Simoninim možem, op. p.) predstavo Dinamitke delata skupaj! Simona: Z Jurijem res vse večje projekte delava skupaj. Odlično sva se ujela v tem. On tepta progo, jaz vozim na dirki. (smeh) Veliko nama pomeni, da veva, s kom, kaj, kdaj, na kakšen način, kje bomo delali. Včasih pa postane skupno delo utrujajoče, saj imava istočasno tudi iste težave, ki jih nosiva domov. Alenka: Podpora partnerja in najbližjih je najpomembnejša. To je baza. Osnova, na kateri lahko gradiš, rasteš in uživaš. Sploh ko gre za tako specifično, pa tudi občutljivo pot, kot je glasbena. Damjana: (odločno in kratko) S Čarlijem sva partnerja zasebno in poslovno. Podpirava se popolnoma in vedno.

Pravijo vam tudi »vražje babnice« – najdete kaj zares vražjega v sebi? Alenka: O, ja, jaz imam dva vraga skrita v sebi. En je norčav, za hece in neškodljivo poreden, gobezdav. Drugi pa zna biti tudi precej neugoden. A le, ko je izzvan. Sam od sebe nikdar ne pokuka na plan. Ker tega vražička tudi sama ne maram, pa četudi je moj. Damjana: O, Alenka, tega tvojega drugega jaza pa jaz ne poznam, na srečo! (smeh) Če je vražje to, da rad živiš in delaš, potem smo seveda vražje, morda celo več kot to: zraven še »nebeške in vice babnice«. Simona: Nekaj že mora biti. Veselje do glasbe, želja po nastopanju, energija, izkušnje, neka karizma ... Z leti mi je laže, saj sem bolj sproščena, ne obremenjujem se z drugimi, sledim srcu in sem hvaležna za vse priložnosti in za vsak dan posebej. Zavedam se, da to ni samo po sebi umevno.

Vse tri imate otroke – kakšne mamice ste, koliko vam pomenijo »sadovi vaših teles«? Kakšen odnos imate z njimi danes? Damjana: Ko postaneš starš, tvoje srce nikoli več ni samo tvoje. Doživljenjsko je oddano in predano. S svojo hčerjo Tajo in »nagradnima puncama« Reo in Mašo vseskozi skrbimo za svoj družinski vrt odnosov. Ljubezen je seveda najboljša popotnica. Vemo, da smo se srečale tuzemsko z namenom. Morda smo ravno zdaj na točki, ko ta namen odkrivamo in se podajamo v neki nov cikel spoznanj. Rade se imamo. Simona: Družina je vedno na prvem mestu. Zaradi nje sem se odpovedala mnogim mamljivim ponudbam. Zaradi nje sem tudi možu predlagala, da delava skupaj, saj bo tako najlaže usklajevati delo in družinsko življenje.

Česa ste naučile svoje otroke? Alenka: Luka bo poleti dopolnil 26 let. Priznam, nisem imela vedno občutka, sploh v njegovem

dokaj kratkem pubertetnem obdobju, da je vse, kar sva mu želela dopovedati z možem, padlo na plodna tla. Zdaj vem, da je. Všeč mi je človek, v kakršnega je odrasel, in ponosna sem nanj. Damjana: Čas na Zemlji ni večen. Izkoristite ga tako, da živite polno, in negujte svoje talente. Ostanite zveste sebi in bodite ljubeznive do svojega telesa in duha. Simona: Želim, da bi bila Maya in Aiden dobra človeka, s posluhom za ljudi in naravo, da bi sledila svojim sanjam in jih uspela uresničiti, živeti. Čas bo pokazal, če mi je uspelo.

Je življenje lepo? Alenka: Je, je. A se moraš za to potruditi tudi sam. Brez nič ni nič! Damjana: Življenje ima zelo veliko pridevnikov. Ljubi so mi – čudovito, enkratno, neponovljivo. Rada imam življenje in rada živim. Simona: Vsekakor. Pa čeprav včasih z ogromno fantazije ... (poreden nasmeh)

Se vam leta – čisto slučajno – kje poznajo? Alenka: Ja, se, in to ne slučajno! (vesel smeh) 55 let ni malo in kosti niso več tisto, kar so bile. Telo ni več tako prožno in čvrsto, gube pa imajo svojo žurko. A kaj je to v primerjavi z dobro voljo, nasmehi, prijaznostjo in ne nazadnje, kaj je to v primerjavi z zdravjem? Mačji kašelj. Simona: Čisto slučajno, ne! Ja, pa kaj še, seveda se mi. Povsod. V dobrem in slabem. Poskušam se osredotočati na dobre strani, ki jih prinese zorenje. Damjana: Leta se seveda poznajo. Čas se zareže v obraz, tudi v dušo. Če ne bi imela rada vseh gubic in gub, sebe s celotnim paketom, bi pomenilo, da zanikam svoje življenje. V sprejemanju vsega, kar prinese, je čar, lepota pomirjenosti. Se lepo sliši, kajne? No, pot, vsaj

pri meni, je še dolga. Času se neizmerno mudi tja, kjer ga čaka sladka večnost. Meni pa se zdi, da je radovedna punčka Damjana še zelo živa, zelo nemirna in neukrotljiva, kot je bila nekdaj. (Damjana se pri zadnjem stavku kar malo zasanja.)

Ste že prišle do spoznanja, kaj v življenju zares šteje? Simona: Mislim, da. Morda precej pozno. Ko se zaveš minljivosti, začneš živeti bolj kakovostno, polno. Bolj si prisluhneš. Sestaviš »prednostno listo«. Si hvaležen za lepe trenutke in se poskušaš s čim manj drame učiti iz težkih. Zdravje in ljubezen. Alenka: Se strinjam s Simono in dodajam: biti zdrav, biti obkrožen s pravimi ljudmi, ki so »tvoji« tako ali drugače, biti sproščen in se veliko smejati. Do solz – da ne moreš ne govoriti ne peti – samo režiš se lahko. To je res fantastičen in osvobajajoč občutek, čeprav včasih ne pride ravno v najbolj primernem trenutku. (smeh) Damjana: Spoznanja se sproti nizajo. Kaj pa vem, kaj je zares pomembno. Zame je pomembno nekaj, za nekoga drugega nekaj povsem drugega. Sreča ni v tem, da dobiš vse, kar želiš, ampak da uživaš v tem, kar imaš.

Damjana, to je bila pa zelo modra misel in blagor vam, če jo znate živeti. Kaj Dinamitke počnete, kadar imate čas samo in zgolj – zase? Alenka: To se sicer ne zgodi pogosto, sploh odkar imamo pri hiši dva kužka. Ampak kužki imajo pri meni itak poseben status. Onidve, Chilly in Lucy, sta moja terapija. Če pa že pride tako, da sem kdaj sama, sem po navadi doma, postorim to in ono, potem pa dam vse štiri od sebe in uživam v tišini! In si obljubljam, da bom šla še kdaj na masažo, hihihihi. Damjana: Rada sem doma, obkrožena s svojimi dragimi bitji – ljudmi in živalmi. Simona: Jaz se razvajam na različne načine. Poslušam glasbo, berem, grem v naravo, razmišljam, tudi sanjarim ob kavi na domačem kavču. Rada se poigravam z idejami, česa bi si še želela v prihodnosti.

Česa pa si želite, Simona? Želim si, da me čim dlje ne bi popustila draž, ki me nenehno vleče k odrskemu ustvarjanju. Mislim, da je to moje poslanstvo. Pozneje, pozneje ... pa bom svoje znanje in izkušnje prenesla še na katero drugo področje. Morda glasbena terapija. Morda bo moje občinstvo v domovih za ostarele, med osamljenimi, zapuščenimi, bolnimi ... morda bom lahko v njihova življenja vnesla nekaj radosti.

Lepo. Alenka? Letošnje leto se bo nadaljevalo v barvah predstave Nune v akciji in upam, da čim večkrat tudi s koncerti Dinamitk. Sicer pa verjamem, da je pred mano spet kak solo projekt, nekaj razgovorov z založbo je že bilo. Trenutno čutim, da sem v dobri pevski kondiciji, in to bi srčno rada izkoristila, kolikor bo mogoče. Se pa rada prepustim toku in ne delam nič za vsako ceno. Najlepše stvari so me namreč našle, ko sem se najmanj obremenjevala s prihodnostjo!

In za zapik, Damjana? Prav je, da razmišljamo o prihodnosti. Ne predstavljam si še, da se bom nekega dne morala ustaviti. Tisti čas je lahko že takoj za prvim vogalom, celo pred njim ... ali pa za desetim, dvajsetim vogalom, nikoli ne veš. Želim še delati. V pripravi je nova gledališka predstava za otroke, avtorska, z avtorsko glasbo. Ta projekt je dejansko v delu. Še dve žezli imam v ognju, a se ju žerjavica še ni prijela, zato o tem ob drugi priložnosti. Ljub mi je zdajšnji trenutek, ko se Dinamitke pripravljamo na koncerte. Zelo se jih veselim.

Kje vse bodo nastopale Dinamitke?

8. 3. Maribor, 12. 3. Cerklje, 19. 3. Braslovče, 25. 3. Nova Gorica, 3. 4. Žalec, 8. 4. Radovljica.

MIKROVSADKI BODO POMAGALI PONOVNO SHODITI

Uporaba hrbtenjačnih vsadkov, s pomočjo katerih bo mogoče osebam po hudih poškodbah hrbtenice ponovno omogočiti hoditi, ni nova zamisel, vendar pa je prišlo na tem področju do bistvenega napredka. Vivian Mushahwar, bioinženirka z univerze v Alberti, je skupaj s kolegi naredila velik korak naprej – uspelo jim je narediti natančen »zemljevid«, ki določa, kateri deli hrbtenjače lahko sprožijo gibanje v kolku, kolenu, gležnju in prstih na nogah, prav tako pa določa tudi dele hrbtenjače, ki poskrbijo, da se vsi ti gibi uskladijo. Kljub temu čaka znanstvenike pri omogočanju ponovne hoje še dolga pot, saj poudarjajo, da z mikrovsadki ni tako kot v filmih – ne gre za preprosto nadomeščanje živčevja s »kabli«. NORMALNA TELESNA TEMPERATURA SE JE ZNIŽALA

Za normalno telesno temperaturo je doslej štela meritev pod 37 stopinj Celzija, kar je kot standard določil nemški zdravnik v letu 1851. Od takrat pa se je marsikaj spremenilo. Ekipa priznane univerze Stanford je ugotovila, da je današnja telesna temperatura zdravih ljudi v povprečju nižja, in nato preverila množico arhivov zdravstvenih kartonov tudi za stoletje nazaj. Ugotovili so, da se temperatura skozi desetletja komaj opazno znižuje. Za normalno telesno temperaturo naj bi danes v povprečju štelo 36,65 stopinje Celzija, res pa je, da se je povprečje bolj znižalo pri moških kot pri ženskah.

STE ŽE SLIŠALI ZA DOBRE VIRUSE?

Znano je, da obstajajo dobre bakterije, ki skrbijo za naše zdravje (predvsem zdravje črevesja), malokdo pa ve, da poznamo tudi dobre viruse. Mikrobiom, torej skupek mikroorganizmov v človeškem telesu, tvori tudi virom, torej skupek virusov v telesu. Večino jih najdemo na sluznicah, na primer v nosu, grlu in črevesju. Prav v črevesju jih je največ, saj želijo biti poleg bakterij, zato jih tudi imenujemo bakteriofagi. Zakaj so tako pomembni? Zato ker vplivajo na bakterije – in že pred letom 1950 je bilo dokazano, da lahko terapija z dobrimi virusi oziroma bakteriofagi deluje proti patogenom, pri tem pa nima negativnih stranskih učinkov. Ta ugotovitev je bila pozneje zanemarjena, saj so se začeli množično proizvajati antibiotiki, v želji po bolj naravnem zdravljenju brez zdravil s stranskimi učinki pa postajajo dobri virusi spet bolj priljubljeni in se ponovno proučujejo. ZDRAVILO ZA CASTLEMANOVO BOLEZEN

Castlemanova bolezen je ena izmed precej redkih bolezni imunskega sistema, ki se kaže s prekomerno rastjo celic limfnega sistema. Kar 35 odstotkov bolnikov zaradi te bolezni umre v obdobju petih let po diagnozi. Za bolezen se je očitno zdaj našlo zdravilo, ki je že v fazi kliničnega testiranja, zasluga pa gre dr. Davidu Fajgenbaumu, 34-letniku, ki so mu bolezen diagnosticirali leta 2010 in je doslej že večkrat ušel smrti s pomočjo pravočasne odstranitve prizadetih bezgavk ter kemoterapije. To ga je spodbudilo, da je začel bolezen proučevati sam, njegovi izsledki pa so vodili do zdravila, ki se zdi precej obetavno in naj bi bilo kmalu na voljo.

PENA V AVTOMOBILSKIH SEDEŽIH VSEBUJE KANCEROGENE SNOVI

Študija University of California je pokazala, da so ljudje, ki veliko časa preživijo v avtomobilu, nevede izpostavljeni snovem, ki povzročajo raka. Sedeži so za mehkobo namreč oblazinjeni s peno, ta pa vsebuje tris(1,3-dikloro-2-propil) fosfat, ki ga povezujejo s povzročanjem rakavih bolezni. Poleg tega, da je snov kancerogena, pa vpliva tudi na plodnost – že dolgo je znano, da je pri ljudeh posledica potreba po in vitro oploditvi, pri testih na živalih pa je prišlo tudi do nepravilnega razvoja zarodkov.

DEBELOST IN PROCESIRANA HRANA

Za vse večje število ljudi, ki se soočajo z debelostjo, je v veliki meri krivo uživanje procesirane hrane. Če smo nekoč za odvečne kilograme krivili maščobe in nato ogljikove hidrate ter šteli kalorije iz njih, danes vemo, da ne z enimi ne z drugimi samimi po sebi ni nobene težave, če je hrana naravna. Ko je ta procesirana in pripravljena industrijsko, pa se vse spremeni. Procesirani hrani se je danes težko izogniti, a če se potrudimo, da čim več obrokov pripravimo sami, pri čemer so sestavine osnovne in naravne, se bomo izognili tudi debelosti. MAČJA META

Mačja meta (Nepeta cataria) je vrsta mete, ki ima nenavaden učinek na mačke – po njenem ovohavanju in žvečenju se vedejo kot zadrogirane. Mačja meta vpliva kot afrodiziak na okoli 80 % domačih mačk in zgolj na tiste, ki so že spolno dozorele (torej starejše od 6 mesecev). Čeprav te mačke meto obožujejo in jim jo zato lastniki tudi radi zasadijo na vrtu, pa je potrebna previdnost, saj lahko mačja meta povzroči pri mucah tudi bruhanje, drisko in agresivno vedenje. Mačja meta vpliva tudi na velike mačke, na primer leve, jaguarje in tigre. Kaj pa uporaba pri ljudeh? Stare študije pravijo, da lahko kajenje mačje mete ali pitje čaja iz nje ljudi sprosti ter vpliva podobno kot marihuana, a premalo je znanega o stranskih učinkih, zato se ji bo bolje izogniti.

Z JOGO, TAJ ČIJEM IN ČI GONGOM NAD BOLEČINE V KRIŽU

Z bolečinami v križu naj bi se srečevalo 80 % odrasle populacije, njihovo odpravljanje pa je večinoma kratkoročno učinkovito, zato se marsikdo zateče k preventivi v obliki omenjenih vadb. Floridski visokošolski instituciji Florida Atlantic University's College in College of Nursing sta podrobno analizirali in primerjali množico študij, ki proučujejo odnos med kakovostjo življenja oseb z bolečinami v križu ter gibalno-meditativnimi vadbami joga, taj či in či gong. 32 visokokakovostnih študij, ki so zajele skoraj 3.500 oseb, je pokazalo, da te vadbe pri večini ljudi resnično učinkujejo in pomagajo odpraviti ali zmanjšati bolečine v križu, prav tako pa odpravijo psihološki stres, ki je posledica teh bolečin. PROIZVAJALCI ŠE VEDNO DOKAZUJEJO, DA »UMETNO SONCE« NI ŠKODLJIVO

Čeprav se po vsem svetu odsvetuje uporaba solarijev, saj ti poleg lepe porjavitve pomenijo tudi enega glavnih razlogov za pojav kožnega raka (zaradi česar so marsikje tudi zakonsko prepovedani), se proizvajalci teh naprav še vedno trudijo dokazati, da njihove naprave niso škodljive. Zdravstvena stroka se temu upira in ljudi opozarja, naj ne verjamejo vsaki raziskavi – predstavili so izsledke, ki kažejo, da so od zadnjih 50 najbolj znanih študij o povezavi solarijev z rakavimi obolenji prav vse finančno podprte s strani industrije, ki se ukvarja s tehnologijo za umetno porjavitev v solarijih. Zato tudi ni presenetljivo, da je kar 78 % teh študij zaključilo, da so solariji varni. Za primerjavo: med resnično neodvisnimi študijami, ki jih ne podpira denar te industrije, so prišli do enakega zaključka zgolj 4 % raziskav.

VPLIV VONJEV NA UČENJE IN SPOMIN

Ste vedeli, da lahko premišljena uporaba arom med učenjem in spanjem pomaga, da je rezultat šolskega testa ali izpita boljši? Dr. Juergen Kornmeier in njegova ekipa sta dokazala, da je res tako. Za učenje novih stvari je namreč pomembno, da pride do prenosa informacij iz kratkoročnega v dolgoročni spomin, to pa lahko spodbudimo tudi z uporabo arom. Če je neki vonj prisoten med učenjem, nato pa še tudi med spanjem po učenju, bo pomagal, da se informacije, ki smo se jih učili med prvo zaznavo vonja, učinkovito prenesejo v dolgotrajni spomin.