komentar Peter Slapšak
direktor podjetja Elementum d.o.o.
Živimo v iluziji sreče! V Jugoslaviji je bila nemška marka naša ‘deviza’, danes sta naši ‘devizi’ zlato in srebro! Iluzija je razlika med resničnostjo in vtisom opazovalca. Danes imamo vtis, da je kriza, ki nas je dole-
tela, že skoraj za nami. Preživeli smo velik padec borznega indeksa, padec cen nepremičnin, padec države v recesijo, povišanje nezaposlenosti, padec povpraševanja, težave v gospodarstvu, velike finančne pakete gospodarstvu. Skoraj si ne moremo več predstavljati, da bi nas lahko doletelo še kaj hujšega in naše življenje se zopet postavlja v normalne okvire. Občutek imamo, da smo dosegli dno in da bo sedaj šlo samo še na bolje. Če pogledamo malo bolje, pa vidimo, da se prave težave šele začenjajo in da se iz nastale situacije nismo nič naučili in nič popravili, temveč resnično reševanje problemov prenesli na kasneje, saj to znamo najbolje. Zakaj je prišlo do največje krize po veliki depresiji? Zaradi pohlepa večinoma finančnih institucij, ki so odobravale kredite s slabim kritjem in prevelikega zadolževanja s strani posameznikov, podjetij in držav. Tako je bil krog sklenjen. Zaradi prevelikih dolgov so najprej prišli v težave posamezniki, nato podjetja in najkasneje države. Tudi do bankrota najhitreje pride posameznik, nato podjetje in nazadnje država. Vendar ko pride do bankrota posameznika ali podjetja, so posledice veliko manjše, kot če bankrotira država. Kaj se dogaja danes? Kako se je reševala situacija v Sloveniji in po svetu? Zaradi bankrotov (nezmožnosti odplačevanj posojil) posameznikov in podjetij so prišle v težave banke, ki so ta denar posodile, zato so morale centralne banke vskočiti in zagotoviti bankam dodatno likvidnost in z zniževanjem obresti znižati ceno denarja za lažje odplačevanje starih posojil in cenejše najemanje novih posojil. Vendar pa je zaradi preproste prezadolženosti prišlo do tega, da so posamezniki in podjetja prenehali trošiti in znižali stroške na minimum ter, če je le bilo mogoče, odplačali kakšen kredit. Glede na to, da se je že predhodno vse kupovalo na kredit in da so tudi podjetja večino projektov financirala s krediti, se je celotno gospodarstvo ustavilo, saj ni imelo več rezerve. Zato so na koncu države bile prisiljene vložiti ogromno denarja za pomoč bankam,
KAPITAL 12.4.10
podjetjem in posredno posameznikom. Zaradi nezmožnosti plačil posojil s strani posameznikov in podjetij imamo globalno gledano danes najnižje obrestne mere v celotni zgodovini. Zaradi naporov držav pa smo danes soočeni z zgodovinsko najvišjimi proračunskimi primanjkljaji držav in tudi z najvišjimi skupnimi državnimi dolgovi. Po oceni revije The Econimist naj bi danes znašali javni primanjkljaji držav 37.000 mrd USD. To je preko 5.500 USD na vsakega Zemljana. V letu 2011 naj bi ta dolg znašal že preko 6.500 USD. Najbolj so zadolžene t.i. najbolj razvite države sveta, kot so ZDA in evropske države.
Danes se je stanje med posamezniki in podjetji stabiliziralo. Nezaposlenost ne narašča več tako hitro,
borzni indeksi so v porastu, povpraševanje se povečuje. Resnično imamo občutek izboljšanja. To je iluzija. Saj nas v ozadju čakajo skoraj bankrotirane države z primanjkljaji, ki jih komaj še vzdržujejo. V kakšno krizo lahko pademo, smo videli pri relativno izolirani Islandiji. Kako država krpa svoje finance iz dneva v dan, lahko vidimo v Grčiji. Če bi se stvari izboljševale, danes ne bi bilo potrebno govoriti o ustanovitvi t.i. Evropskega monetarnega sklada in državam evroobmočja ne bi bilo treba dajati garancij o pomoči Grčiji, če ne bi več sama zmogla financirati svoje delovanje. Po bankrotih posameznikov in podjetij danes v bankrot drvijo države. Zaradi nižjih prihodkov s strani davkov in večjih odhodkov zaradi reševanja podjetij in posameznikov se že tako zadolženim državam primanjkljaji samo povečujejo. Kako visoka je stopnja zadolžitve države, da še lahko deluje? Ne vem in tega tudi ne želim vedeti. Vem le to, da, ko bo prišlo do verižnih bankrotov držav, nikomur ne bo več enostavno. Danes zato ni več glavno vprašanje, kako povečati svoje premoženje, temveč kako ga v takšni situaciji zaščititi. V času, ki prihaja, država ne bo več skrbela za svoje državljane, saj mora najprej poskrbeti zase. V Jugoslaviji je bila nemška marka naša ‘deviza’, danes sta naši ‘devizi’ zlato in srebro! n
3