SREDICA
KOZJANSKO – POKRAJINA TAM NEKJE NA VZHODU, OB MEJI … Suzana Vurunić sv5e@msn.com DOLOČEVANJE MEJA KOZJANSKEGA – »SEM S KOZJANSKEGA, A NISEM KOZJANEC/KA« Že Ilešič (1984) je navedel kar nekaj različnih poimenovanj te pokrajine, npr. svet med Bočem in Bohorjem, Sotelsko-Voglajnska regija, pokrajina med Sotlo, Savinjo, Savo in Bočem itd. Ime Kozjansko se pojavi po drugi svetovni vojni, in sicer iz čisto zgodovinskega/političnega vzroka, saj je ta pokrajina doživljala isti okupacijski sistem in uveljavljanje nove ljudske oblasti. Poimenovanje je imelo vlogo v NOB in je sledilo iz »kozjanske čete« oz. bataljona/odreda (2). Vsa druga poimenovanja se navezujejo na naravnogeografske značilnosti oziroma naravne meje v pokrajini, medtem ko lahko Kozjansko navežemo zgolj na naselje Kozje in nekatere skupne družbenogeografske značilnosti območja, ki pa imajo vzroke v naravni izoblikovanosti. Prehodnost iz predalpskega v subpanonski svet (terciarne gorice in apnenčasto-dolomitni ter magmatski osamelci) nakazuje bistveno lastnost te pokrajine – zaprtost proti Zasavju, Celjski kotlini in Savski dolini (2). A. Sajovic (2005) v svojem diplomskem delu povzame polemike različnih avtorjev o mejah Kozjanskega; npr. kako zahodni del neopazno prehaja proti Celjski kotlini. Kot glavni dejavnik določanja mej so navedene naravnogeografske značilnosti, ki pogojujejo družbenogeografske: ostra naravna meja na severu, enotne reliefne poteze, zaprtost, prometna odmaknjenost in Slika 1: Lega Kozjanskega v širšem prostoru (vir: Polšak, 2005). izoliranost ter gravitacijsko središče h Kozjemu (4). Polšak (1992) v diplomskem delu po pregledu regionalizacije v starejših delih (Gamsa, Žagarja in Ilešiča) naredi svojo razdelitev (ožjega) Kozjanskega (zajame dele zahodno od Bistriške doline). V svojem magistrskem delu Kozjansko – razvojni problemi robne manj razvite pokrajine (1999) pa poda tudi kartografsko gradivo različnih opredelitev meja različnih avtorjev. Z brskanjem po informacijskih virih zasledimo kar nekaj različnih opredelitev meja Kozjanskega, od precej široke na geološki karti Kozjanskega (7), kjer meja na zahodu sega skoraj do Savinje, do ožje na Geopediji, kjer se ta vleče od Slivniškega jezera do Podsrede. Razlike se pojavijo tudi pri preglednih kartah Slovenije v različnih merilih. Zahodna meja je tudi tu vprašljiva. Edini opredeljivi meji sta dolina Bistrice oziroma skrajni obronki Posavskega hribovja ter Sotla oziroma državna meja na vzhodu. Če se navežemo na meje Kozjanskega regijskega parka, ki sega do Lesičnega in Olimja in je pomemben faktor ohranjanja identitete Kozjancev, si lahko postavimo vprašanja, ali je ime pokrajine smiselno, ali se ljudje dejansko nanj navezujejo in ali ni slučajno nastalo zgolj iz naše potrebe, da se poimenuje ta del Slovenije, ki velja za nerazvitega, odročnega, agrarnega? Pri tem pa meje tako ali tako niso pomembne … Zanimivo je, da se marsikdo iz Šentjurja opredeljuje za Kozjanca, čeprav so (bili) v Kozjansko zajeti le deli te občine, prebivalci Bistrice ob Sotli pa na prvo mesto postavljajo lokalno identiteto. V naslovu naveden stavek »Sem s Kozjanskega, a nisem Kozjanec/ka« dobro opisuje pomanjkljivo regionalno identiteto tega dela Slovenije. Najverjetneje je razlog temu to, da je ime nastalo umetno, da od tega ni preteklo dovolj časa, da bi se ljudje z njim poistovetili, in da izgleda, da je poimenovanje pomembno za ljudi od zunaj, domačini pa se z njegovim pomenom ne obremenjujejo. Na Kozjanskem je bila narejena manjša anketa v okviru 7. geografskega raziskovalnega tabora Kozjansko–Bizeljsko 2003, 50
