SEZNAM LENDAVSKIH UMETNIKOV (2014)

SEZNAM

LENDAVSKIH UMETNIKOV

Dubravko BAUMGARTNER

Dare BIRSA Sebastijan ČASAR Marika DANCS ROTH

Zoltán GÁBOR Štefan GALIČ Endre GÖNTÉR Cvetka HOJNIK

Zdenko HUZJAN Ferenc KIRÁLY Suzanne KIRÁLY-MOSS Katja PÁL

Lajcsi PANDUR Ludvik PANDUR Sabina ŠINKO György ZALA MAYER

SEZNAM LENDAVSKIH UMETNIKOV

Dubravko BAUMGARTNER

slikar, rojen leta 1979 v Lendavi, je študij končal na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Živi in dela v Lendavi.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Dare BIRSA

Rostig 7/I. 2013 Kovina, les 39,5 x 103,5 cm

slikar, rojen leta 1958 v Murski Soboti, je študij končal na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer živi in dela.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Prasica na požarno noč (diptih) 2000 Olje-platno (2x) 100 x 81,5 cm

Sebastijan ČASAR

slikar, rojen leta 1981 v Čakovcu je študij končal na likovnem oddelku Višje šole Dániela Berzsenyija v Sombotelu, nakar je šolanje nadaljeval še na likovnem oddelku Univerze v Pécsu. Živi in dela v Lendavi.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Čriček I. 2012 Pastel-papir 10 x 19 cm

Marika DANCS ROTH

slikarka in tekstilna oblikovalka, je rojena v Lendavi leta 1950. Študij je končala na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu. Dela in živi v Münchnu.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Mystik (Drevo) 1997

Grafit-papir 70 x 50 cm

Zoltán GÁBOR

slikar, rojen leta 1922 v Lendavi, je študij končal na zagrebški likovni akademiji. V Zagrebu je kasneje tudi živel in delal. Umrl je leta 2010.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Severni sij nad Lendavo 1997 Olje-platno 65,5 x 75,5 cm

Štefan GALIČ

slikar in grafik, rojen leta 1944 v Lendavi, je študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in se po končanem študiju vrnil v Lendavo. Umrl je leta 1997.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Fosil-drevo-XX 1991

Barvni lesorez 100 x 70 cm

Endre GÖNTÉR

slikar, rojen leta 1949 v Dobrovniku pri Lendavi, je študij končal na likovnem oddelku Pedagoške fakultete v Mariboru. Ustvarja in živi v Murski Soboti.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Hoffhalter 1991 Mešana-platno 120 x 100,5 cm

Cvetka HOJNIK

slikarka in oblikovalka tekstilij je rojena v Murski Soboti. Univerzitetni študij oblikovanje tekstilij in oblačil na Naravoslovno tehniški fakulteti je končala v Ljubljani. Zaposlena je v Mariboru, živi pa v Lendavi.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Na razpotju 2004 Akril, tekstil, les - platno 125 x 90 cm

Zdenko HUZJAN

slikar, rojen v Lendavi leta 1947, je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Španski portret 1978 Akril-platno 100 x 100 cm

Ferenc KIRÁLY

kipar, rojen v Lendavi leta 1936, je študiral najprej na likovni akademiji v Ljubljani, študij pa zaključil na zagrebški likovni akademiji. Živi in dela v Lendavi.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

V začetku 2004 Marmor 45 x 60 x 20 cm

Suzanne KIRÁLY-MOSS

slikarka in restavratorka, rojena leta 1937 v Chicagu (ZDA), je začela študirati v New Yorku, nadaljevala v Zagrebu in končala študij na akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Živi in dela v Lendavi.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Planinska pot 2002 Mešana-platno 120 x 100,5 cm

Katja PÁL

slikarka, rojena leta 1979 v Murski Soboti, je študij in slikarsko specialko končala na ljubljanski likovni akademiji. Živi in dela v Lendavi.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

FK335E 2012 Akril – les 67 x 67 x 3 cm

Lajči PANDUR

slikar, rojen v Lendavi leta 1913, je diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu in se študijsko izpopolnjeval v Budimpešti. Kasneje je delal in živel pretežno v Mariboru, kjer je leta 1973 umrl.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Nedeljsko popoldne 1967 Olje-platno 80,5 x 100,5 cm

Ludvik PANDUR

slikar, rojen leta 1947 v Slovenj Gradcu, je diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu. Dela in živi v Mariboru.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Berek 1997 Olje-platno 120 x 100 cm

Sabina ŠINKO

slikarka in oblikovalka lutk, je rojena v Lendavi leta 1968. Likovno smer je končala na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Zaposlena je v Mariboru, živi v Lendavi.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Mmoidoči L2 Akril-platno 70 x 90 cm

György ZALA MAYER

kipar, rojen v Dolnji Lendavi leta 1858, je študiral na likovni akademiji v Budimpešti, kjer je leta 1937 umrl.

Naslov dela: Tehnika: Mere:

Viktoria - Jezdec svobode 1912 Bron 45 x 37 x 14 cm

Mesto, kjer se ustvarjalni duh vznemiri in poteši

Vsako mesto je po svoje nekaj posebnega, neke vrste mikrokozmos raznolikosti in specifičnosti. Prepričani smo, da je taka tudi Lendava, ki je stoletja doživljala močne zgodovinske pretrese, ki so mesto in njegove prebivalce pozicionirali enkrat v središče zgodovinskega dogajanja, drugič pa ga degradirali v provincialno zakotje. Toda izgleda, da imajo Lendavčani prav posebno karakterno značilnost, tj. ponos, samozavest, morda tudi občutek nekakšne izbranosti ali izjemnosti, ki se napaja morda prav iz nuje po preživetju v vsakršnih zgodovinskih in geopolitičnih ali gospodarskih okoliščinah.

Lendava je kulturno, religiozno in etnično izjemno heterogen milje, ki je v zgodovini doživljal številne amplitude, a vedno (četudi v najmanj ugodnih okoliščinah) našel nekakšno oporno točko, iz katere je črpal sebi lasten občutek samosvojosti, specifičnosti, celo superiornosti in samozadostnosti. Morda so zapisane besede nekoliko presenetljive, saj po navadi, ko govorimo o Prekmurju, kamor Lendava sodi, že prislovično govorimo o ruralnosti, materialni in duhovni preprostosti, skromnosti in dobroti. Tudi prekmurski likovni umetniki iz prve polovice in sredine 20. stoletja so glede na tematiko svojih stvaritev – posledično pa tudi zunanji opazovalci – prevzeli ta poenostavljen in enodimenzionalen pogled na Prekmurje kot prostor domačijskega vzdušja, trpečega, a v svoji preprostosti srečnega kmeta, štorkelj, cimpranih hiš in neskončne ravnice, ki jo presekajo le drevoredi topolov.

Mentalni habitus prebivalca Lendave je bil skozi zgodovino mnogokrat na preizkušnji, saj je bil ta prostor velikokrat kruto amputiran, prevrednoten in razvrednoten. Na tem območju se niso zamenjale le države in sistemi, ki so jim botrovali, ali sledili politični prevrati, okupacije in osvoboditve, vojne, naravne nesreče, pač pa tudi ljudje. S

spremembami mej oziroma držav se je veliko ljudi, pravzaprav celotni sloji prebivalstva, odselilo, priselili pa so se novi. Izredno močna fluktuacija predvsem konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja je pogojevala vedno nove redefinicije identitete mesta in njegovih prebivalcev.

Ko govorimo o lendavskih likovnih umetnikih, mislimo na ustvarjalce in ustvarjalke, ki so z mestom povezani v najrazličnejših dimenzijah. Ko govorimo o njih, mislimo na (z izjemo Györgya Zale) umetnike 20. in 21. stoletja, vsekakor pa na močno heterogeno skupino, ki se je ukvarjala in se še ukvarja s slikarstvom, kiparstvom, grafiko, tekstilnimi formacijami in oblikovanjem likovne podobe lutk. Mlajši, ki v tej predstavitvi sicer niso zajeti, se ukvarjajo tudi z grafičnim oblikovanjem, ilustracijo in fotografijo. Ko govorimo o lendavskih umetnikih, ne mislimo le na likovna dela, ki so nastajala v mestu samem, niti ne izključno na umetnike, ki so se v mestu rodili ali ustvarjali, prav tako ne na umetnike, katerih delo bi po vsej sili izhajalo iz konkretne zgodovinske, geografske ali mentalne izkušnje mesta. Vsekakor pa govorimo o umetnikih, ki jih determinirajo vsaj tri kulture, tj. madžarska, slovenska in hrvaška, pa tudi milje in socialni ter kulturološki prežitki avstro-ogrske monarhije in kasnejše Jugoslavije. Obe, že nekaj časa neobstoječi geopolitični tvorbi, sta rodili in pustili številne kulturološke odtise in reminiscence, ki so globoko zaznamovale in determinirale prostor, čas in ljudi v njem še veliko časa po njunem razpadu.

Za razliko od večine umetnikov iz ostalega slovenskega geografskega prostora, ki so se šolali pretežno na Dunaju, v Münchnu in Parizu, gre pri prvi generaciji lendavskih umetnikov za diplomante zagrebške akademije (Ferenc Király, Zoltán Gábor, Suzanne Király Moss, Lajči Pandur, Marika Danč Roth, Ludvik Pandur) s študijskimi iskanji v Ljubljani, ZDA, na Dunaju, v Italiji in Budimpešti. Poznejše

generacije pa so študij končale v Ljubljani (Štefan Galič, Zdenko Huzjan, Dare Birsa, Cvetka Hojnik, Dubravko Baumgartner, Katja Pal) in Mariboru (Endre Göntér, Sabina Šinko), najmlajše pa tudi na Madžarskem (Sebastijan Časar), tako kot kipar György Zala, prvi na tem seznamu in edini, ki sodi še v 19. stoletje. Trikotnik med Zagrebom, Ljubljano in Budimpešto je torej stalnica, ki na vseh ravneh determinira likovno ustvarjalnost lendavskih umetnikov, kar so pravzaprav tudi realne koordinate, ki opredeljujejo mentalni krog prebivalcev mesta, katerega narodnostna struktura se je v zadnjih sto letih močno spreminjala, kar seveda ni bilo vedno prostovoljno, prej velikokrat nuja ali ukaz, ki je izhajal iz spremenjenih političnih, mejnih in drugih družbenih nujnosti. Tudi v kontekst prekmurska umetnost, pa tudi slovenska ali madžarska, se skupinica lendavskih umetnikov težko ukalupi. Nacionalno občutljivost, zavedanje in občutek pripadnosti je namreč močno zaznamoval nenehen prepih družbenopolitičnih spremenljivk, ki je ljudem v tem prostoru narekoval široko kulturno odprtost in sprejemanje vplivov, ki so preprečevali zagledanost vase.

Za posameznikov razvoj, za kreativne ljudi pa še toliko bolj, je izjemnega, lahko rečemo celo ključnega pomena socialna in simbolna mreža, v katero se človek rodi. Govor, rituali, institucije, mitologija in osebnosti nekega prostora ga determinirajo do te mere, da se na nezavedni ravni vedno znova vrača v ta izhodišča, pribežališča, ki so nekakšne nevidne in nezavedne referenčne točke vrednotenja in večnih samopreizpraševanj. Za mnoge lendavske umetnike lahko ugotavljamo prav to. Čeprav v najrazličnejših izraznih oblikah in tudi kritiško različno vrednotenih kategorijah vendarle lahko rečemo, da je naravna in mentalna podoba mesta in njegove okolice ključno determinirala njihov umetniški izraz. To velja tako za kiparja Ferenca Kiralya, slikarje Zoltána Gáborja, Štefana Galiča, Suzanne Király Moss, Lajčija Pandurja in Ludvika Pandurja, Zdenka Huzjana, Endreja Göntérja in Dubravka Baumgartnerja, pa tudi Sebastijana Časarja. Dare Birsa, Marika Danč Roth, Cvetka Hojnik, Sabina Šinko in Katja Pal pa se obračajo že k manj klasičnim ustvarjalnim izrazom in tehnikam, ki se napajajo iz lastne ekspresije in raziskovanj

materije in barv, materialov, tkanin, struktur, odnosov, linij in samega prostora med umetniškim delom in gledalcem.

V kontekstu umetnikov iz kraja z le nekaj tisoč prebivalci radi govorimo o terminu genius loci kot neke vrste usodni značilnosti kraja, o zaščitniškem, magičnem duhu, ki lebdi in varuje kraj in ki je determiniral tolikšno število likovnih in drugih ustvarjalcev iz Lendave. Pesmi, zgodbe, plesi, osebnosti, anekdote, spomini, vse nekoč izrečeno in obstoječe, kar tvori mitologijo in arhetipe nekega prostora in določa njegovo sedanjost in izraz, ki ima svoje bistvo med materialnimi nosilci, običaji, verovanji, praznoverji in geografskimi posebnostmi na eni ter njihovim duhom kot njihovi vsoti na drugi strani. Nekaj, kar te s svojo nedoločljivostjo, a doslednostjo vplivov, ki ga je določen prostor vsrkaval skozi stoletja, determinira. Genius loci kot zavezanost nečemu, kar obstaja že od nekdaj in ima na nek nedoločljiv način tolikšno moč nad teboj, da te določa.

In tako, kot je določljivo in nedoločljivo v loku stoletij vplivalo na ustvarjalno potenco posameznih likovnih ustvarjalcev iz Lendave, so tudi oni sami pomemben del podobe mesta, pravzaprav lahko rečemo, da so likovni umetniki in njihova dela konstitutivni element (samo)podobe kraja, ki s svojo slikovito veduto in zgodbami, ustvarjalne duhove tako zelo vznemirja in poteši hkrati.

Tanja Šimonka, univ. dipl. um. zgod.