GOODLIFE planet, pomlad-poletje 2019, posebna edicija by GOODLIFE magazine / revija

KAZALO

Posebna edicija | Potovanje in moda | Pomlad-poletje 2019

5 . P . POBEG . Evropa . 6 . DOBRO MESTO . Stockholm Maje Keuc . 8 . POBEG . Kras . 11 . DOBRO MESTO . Neapelj Mateja Demšarja . 16 . POBEG . Benetke . 19 . DOBRO MESTO . Firence Žive M. Brecelj . 20 . POBEG . Avstrija . 23 . DOBRO MESTO . Beograd Sanija Bečiroviča . 24 . POBEG . Reka z vlakom . 30 . DOBRO MESTO . Stuttgart Metke Kejžar .

59 . P . POBEG . Evropa . 60 . POBEG . Zanzibar . 63 . DOBRO MESTO . Miami Aleša Bravničarja . 64 . POBEG . Južna Afrika . 68 . POBEG . Brazilija . 71 . DOBRO MESTO . Rio de Janeiro Katie Gilaberte . 72 . POBEG . Tajska . 76 . POBEG . Mehika . 79 . DOBRO MESTO . Washington Nataše Briški . 80 . POBEG . Šrilanka . 84 . POBEG . Kolumbija . 87 . DOBRO MESTO . Kuala Lumpur Mica Melanška .

52 39 . M . MODA . 40 . SAMO TELO . Intimna zgodba . 42 . DNEVNIK MARETA FILIPIČA . Mojstra pričesk . 44 . LARA BOHINC IN ŠVEDSKE PRINCESE . 47 . ONA NOSI... . 48 . NATAŠA ČAGAL IN SVETOVNE ZVEDZDE . 50 . DUEL LORELLE FLEGO IN AJDE SITAR . 52 . DAJANA LJUBIČIĆ . Modna oblikovalka . 54 . MOŠKA MODA V SRBIJI JE HOBI . 56 . EGIPTOMANIJA .

Revija Goodlife, posebna edicija potovanje in moda, pomlad-poletje 2019 DOBRO ŽIVLJENJE info@goodlife.si

Lastnik in izdajatelj: GL, d. o. o., Erbežnikova 2, 1000 Ljubljana Odgovorna urednica: Mateja Janežič Pomočnica urednice: Maja Tomšič

Lektura: Nataša Požun Trženje: Saša Vitič, sasa.vitic@goodlife.si Prelom in oblikovanje: Jure Šajn Naslovnica: Marianna Fedorova (shutterstock) ISSN 1855-6957

Goodlifestyle.si

P POBEG â&#x20AC;¢ Evropa

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Stockholm Utrinki MAJE KEUC Foto: arhiv gostje in Shutterstock

a mlado nadobudno pevko s Štajerske je bila selitev na Švedsko velik preskok, čeprav že od nekdaj rada potuje. Na svoje prvo potovanje je namreč odšla s prijateljico v London. Prvi jam session r’n’b glasbenice Maje Keuc je bil tako v kultnem londonskem klubu v »ghetto« četrti. Njena potovanja so pogosto povezana z glasbo. Uživala je v San Franciscu in New Yorku, lani pa se ji je uresničila dolgoletna želja in je obkrožila Islandijo. »Takšne narave ne vidiš nikjer drugje. Ah, tam doživiš štiri letne čase v enem dnevu.« Po študiju glasbe v Rotterdamu se je preselila v Stockholm, kjer pravi, da so glasbeni žanri bolj razviti in barviti, ustvarjalnost pa je čutiti v zraku. Kar nekaj let je potrebovala, da so se ji Švedi odprli in jo sprejeli kot prijateljico in ne samo glasbeno soustvarjalko. »Družabno življenje je manj intenzivno kot v Sloveniji, vendar se tudi to zelo hitro spremeni, ko Šved spije kak štamperle. Potem se še mi Balkanci težko kosamo z njihovo toplino!« Trenutno v Stockholmu piše veliko nove glasbe in sanjari, kako jo bo spravila na dan. In kje se tam najraje potepa?

4 1

5 Moj ljubi predel je...

Ko pridem v Stockholm ...

Avto v tem mestu ...

Lokalna gurmanska poslastica …

... Gamlastan in pa južni otok, ker je najbolj starinski in ima neverjetno dušo. Trgovinice, pekarne, kavarne na vsakem koraku. To me tako napolni, da se mi vsa duša smehlja. Počutim se kot v 16. stoletju. Najbrž je moja duša precej stara.

... grem najprej v studio in na enodnevne turneje po različnih barih, kavarnah, ki so del švedske kulture in njihove ljubezni do pitja kave. Tam ponavadi odpisujem na e-sporočila, razmišljam, sanjarim. Seveda pa tudi zelo rada obiščem prijatelje.

… je bolj zlo kot blagoslov. Obožujem podzemno železnico in avtobuse. Zelo hitro si vsepovsod in vse je izjemno dobro povezano. Stockholm ima milijon čudovitih kotičkov za sproščanje, saj je sestavljen iz številnih otočkov, ki jih obdaja morje.

… je losos. Obožujem ga. Dobite ga kjer koli. Priporočam še Hermans, vegetarijansko restavracijo na južnem otoku z najlepšim pogledom na Gamlastan. Če imate radi suši, se odpravite na St. Eriksplan, oboževalce mesa pa bi napotila v 5 small Pigs.

Prenočitev priporočam ...

… na zame eni izmed najbolj idiličnih lokacij, v hotelu Skeppsholmen, in japonskem hotelu Yasuragi, ki ima tudi neverjeten SPA-oddelek, skrit v gozdu s pogledom na morje in otoke. Sanjsko.

Zvezdnik Stockholma ...

… ki sem ga spoznala, je še vedno Ingemar Stenmark, najslavnejši smučar. Seznanila sem se tudi z Bennyjem Andersennom (član skupine Abba), Loreen (švedska zmagovalka na Evroviziji 2012) in veliko pisci glasbe, ki so zaslužni za svetovne hite.

Must see, must do ...

… so Gamlastan, Gronalund, švedska »fika« – pitje kave s čim sladkim, park Royal Djurgården, južni otok (Skanstull, Hornstull, Maria Torget), klub Berns in restavracija v zraku Gondolen, kjer je tudi najboljša točka za selfi. Na postaji Slussen.

Najbolj odbite stvari …

… najdete na južnem otoku Sodermalm – v mestih Skanstull in Maria Torget, ki sta polna retro trgovin z oblačili z veliko duše. Priporočam tudi Vasamuseum, muzej Abbe, ne smete pa zamuditi niti zabaviščnega parka Gronalund.

Goodlifestyle.si

ZAŠEJKAJTE

POD PRHO!

Zakaj bi bilo prhanje dolgočasno? L’OCCITANE se je odločil, da pretrese vaš dan in popestri ritual prhanja! Odgrnite zavese. Odprite pipo. Prisluhnite šumenju vode in zaplešite po ritmu. Nato stopite pod prho in se pripravite na šejkanje z novim Mandljevim šejkom za prhanje!

Ljubljana: Mestni trg 7 • Ljubljana: Citypark • Ljubljana: Mercator center Šiška • Ljubljana: Supernova Rudnik • Ljubljana: Nama Ljubljana: Maxi • Kranj: Qlandia • Maribor: Europark • Maribor: Gosposka ulica 11 • Novo mesto: Glavni trg 13 • Novo mesto: Qlandia Bled: Cesta svobode 10 • Celje: Citycenter • Koper: Čevljarska ulica 35 • Portorož: Obala 14 b • Nova Gorica: Qlandia Spletna trgovina: www.loccitane.si

POBEG

Trikrat koncentrirano KRAS • Igrificirani pobeg – butično doživetje za dušo Piše: Mateja Janežič • Foto: Sonja Ravbar

Če bi vas hotela prepričati, da obiščite Kras, bi vam še pred slabim mesecem dala popolnoma drugačen nasvet, kot bo ta. Kras mi pomeni spomin na otroštvo. Vame vnese veselje, mir in prikliče slike otroške igrivosti. Primorci imajo v mojem srcu posebno mesto, zato se še danes moje poti pogosto stekajo na Primorsko, na Obalo, pa tudi na Kras in v Vipavsko dolino. V zadnjem letu sem se po Krasu in Vipavskem potepala zelo pogosto. Vedno je motivacija čudovita pokrajina, raznovrstnost, meni čarobne kraške vasice, njihova arhitektura, tišina, ki jo obogatijo ptičje čivkarije, brenčanje čebelic in šelestenje listov v vetru, ter vedno in znova odlična preprosta hrana, ki napaja spomine na nonino kuhinjo. No, in če bi vam zdajle napisala seznam must see in must do stvari na Krasu, bi začela s to zgodbo.

ilo je kras-no sončno jutro v zgodnjem septembru, ko poletna vročina malo popusti in se ceste proti Primorski počasi praznijo. Z Majo in Sonjo smo se usedle v avto in se v prešernem razpoloženju odpravile na pot. Pred časom sem slišala, da Kras lahko doživiš drugače, kot sem ga odkrivala doslej. Z različnimi kolesarskimi izleti, pohajkovanjem po Teranovi poti pa z martinovanjem, seveda tudi z obiskom Štanjela in čudovitega Ferrarijevega vrta ali preprosto kosila s pršutom, joto in teranom. Tokrat smo se odpravile iskat zaklad. No, mogoče je bil za nas zaklad že izvirno igranje, ki smo ga bile deležne, še bolj pa na široko odprta vrata v dom dveh čudovitih oseb. NA KRASU SE ZGODI ČAROVNIJA In tu začnem njuno zgodbo, s katero pridemo tudi do prav posebnega vpogleda v življenje domačinov, do čisto drugačnih spoznanj o Krasu in njegovi zgodovini. Vojka in Jurij sta se na Kras preselila pred 12 leti. In to

kljub temu, da je on Ljubljančan, ona pa sicer vetrovna Ajdovka. Tu se jima je zgodila čarovnija, pravita. Ko sta nas povabila na svoj čudoviti kraški vrt, nam postregla z mareličnim štrudlom, ki ga je spekel Jurij, zeliščnim čajem, ki ima svojo zgodbo, sta nam s polno smeha povedala svojo kraško štorijo. Prepotovala sta veliko sveta in kot pravita, na koncu pristala v najbolj prijazni vasi na svetu. Tomaj je na Krasu velikokrat spregledan. Tokrat smo tu ostale ves dan. Vojka vrvežavo s spevnim vipavsko-kraškim narečjem pove, kako sta prišla na Kras. »Dva psa in ena mačka ter midva nismo spadali v eno ljubljansko stanovanje niti ne v dvosobno stanovanje v Radovljici. Začela sva

»Naša naloga je Kras oživiti. Povezati družine, jim z butičnim turizmom prinašati zaslužek, da bodo lahko ostali in tu ustvarjali.« se razgledovati po podeželju. Veste, zemlja na Krasu se običajno ne prodaja in midva sva imela srečo, da sva naletela na ta čudoviti kos zemlje, kjer sva si lahko ustvarila najin novi dom.« Prej oba zelo zaposlena s službama v Ljubljani sta se počasi prilagajala ritmu Krasa in iskala nove, drugačne načine ustvarjanja, življenja. »Začela sva se spraševati, kaj hočeva od življenja. In kmalu sva dobila zelo jasne odgovore. Začela sva čutiti drugače. Želela sva vračati temu okolju, tem ljudem, kar so nama lepega dali. Vedno pravim, da tu živijo najčudovitejši ljudje. Ko sva se preselila sem, so nama vsi prijazno pomagali. Na porton sva dobivala in še vedno dobivava različne dobrote, tudi ogromno sadja. Nisva ga mogla pojesti, nosila sva ga prijateljem v Ljubljano,

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Tradicionalna kraška hiša, Tomaj 2. (desno) Pripravljena miza za druženje na kraškem vrtu 3. (skrajno desno) Vojka Žgavec Clemenz in Jurij Clemenz na svojem vrtu 4. (na drugi strani) Tipični kraški porton – vhodna vrata, cerkev Sv. Pavla in Petra ter cerkveno stopnišče, kip Srečka Kosovela – vse v vasi Tomaj

Goodlifestyle.si

pa še ga je bilo preveč. Tako sva začela kuhati marmelade. To je bil najin prvi pravi kraški projekt, ki je nastal zelo spontano. Veste, na Krasu skoraj ni zemlje, na Krasu je kamen. Kar se tu ustvari, je trikrat bolj koncentrirano. In to sva videla pri najinih marmeladah. Res so polnega okusa. Zdaj imava v ponudbi znamke Mmm Beatrice 29 marmelad, dva čebulna čatnija in paradižnikovo šalšo.« Jurij razloži, zakaj jima je to delo tako priraslo k srcu. »Želela sva spet delati z rokami, in ne samo z glavo in samo za računalnikom. S temi marmeladami sva pristala v štirih državah po Evropi. Dvakrat so bile že v protokolarnih darilih republike Slovenije. Zaradi take koncentracije okusa, ki ga ponujajo pridelki na Krasu, so najine marmelade skoraj brez sladkorja. Na kilogram sadja dodava le šest dekagramov sladkorja, nekatere pa so celo čisto brez.« KONCENTRIRANA ČUSTVA, STRASTI IN ZRAK Skozi njuno zgodbo smo lahko videle, da so na Krasu koncentrirani tudi čustva, strasti in zrak. In prav to želita ponuditi svojim gostom, zato sta pred letom ustvarila še en projekt. Menita namreč, da se Kras lahko samozavestno postavi ob bok tudi takim turističnim destinacijam, kot sta Toskana in Provansa. Predstavljata ga kot butično izbiro. Tako sta prišla do igrifikacije, ki ljudem omogoča osebno turistično izkušnjo in aktivno preživljanje dopusta. Prej je bilo na Krasu bolj malo organiziranih doživetij. V 18 mesecih sta razvila tri izvrstne igre in dodala še avtentična doživetja, v katera povezujeta tudi domačine. Nastala je Karra. Njun drugi projekt. Opišeta jo takole: »Karra je osebna gostiteljica in ustvarjalka izjemnih kraških doživetij. Ima dobro razvito detektivsko žilico, obožuje sobe pobega in love za zakladom, obožuje dobro hrano in avtentična doživetja.« Me tri lahko vse potrdimo. Ko smo se posladkale z zavitkom iz koncentriranih marelic in čajem iz kraških zelišč, nam je Jurij dal v roke

veliko torbo in nas poslal po Viktorijin zaklad. To je ena izmed igrificiranih možnosti spoznavanja ne samo Krasa, ampak tudi soigralcev. Z zankami in ugankami v roki smo spoznavale čudovito vasico Tomaj, njeno zgodovino ter nekdanje prebivalce. Več vam ne smem izdati, saj je absolutno krasno, da Viktorijino skrivnost odkrijete sami. Lahko pa napišem, da je Tomaj čarobna vasica, ki se ponaša s 3000-letno zgodovino. Bil je upravno, gospodarsko, šolsko in tudi cerkveno središče znanja, saj so vanj vedno pošiljali najvišje cerkvene dostojanstvenike. Bil je kulturno središče širše primorske regije. Zdaj tu ni niti pošte niti trgovine, osnovna šola pa ima samo nižjo stopnjo, pove Vojka. »V zadnjih 75 letih se je število prebivalstva prepolovilo. In naša naloga je Kras oživiti. Povezati družine, jim z butičnim turizmom prinašati zaslužek, da bodo lahko ostali in tu ustvarjali.« EDINSTVENA SOBA POBEGA IZ GMAJNE Najsodobnejši trendi v turizmu so prav igrificirane oblike odkrivanja dežele. Tako sta poleg odkrivanja zaklada prek Viktorijine skrivnosti naredila še sobo pobega Srečka Kosovela in rešitev iz gmajne. To je edina soba pobega na svetu v kraški gmajni. »Množični turizem ne sodi na Kras, zato sprejemamo skupine do 30 ljudi. Razdelimo jih v manjše skupine in vsak se lahko poda na svojo pot po Krasu prek naših iger. K nam prihajajo družine, skupine prijateljev, imamo praznovanja obletnic, rojstnih dni, tudi zelo veliko poslovnih skupin, za katere pripravimo teambuildinge. Dobra hrana, srčni ljudje in pristni Kras, to je pravi teambuilding.« Imata več kot 30 partnerjev, ki so se jima pridružili in skupaj ustvarjajo zgodbe Krasa. Ponudijo tudi avtentična doživetja, v katerih goste peljejo do različnih kraških ustvarjalcev, tudi takih, ki jih turisti še ne poznajo. Peljejo jih k njim domov,

da spoznajo pravo življenje domačinov, keramičarja, kamnoseka, zeliščarico, organizirajo romantično večerjo v gmajni v soju svečk pa gibalne terapije, terapije z zvočnimi gongi in še kaj. In seveda za konec, ali za začetek ali za vmes, tudi kraško marendo, kosilo ali večerjo. KRAŠKA POEZIJA POJEDINE Po enoinpolurnem raziskovanju Tomaja, reševanju ugank in odkriti Viktorijini skrivnosti smo prišle nazaj na njun vrt, kjer nas je čakala prava pojedina. Miza je bila okrašena z zelišči in začimbami iz njunega vrta. Da bi lahko okusili vse tiste trikrat koncentrirane kraške marmelade Mmm Beatrice, čatni in paradižnikovo šalšo, nam je Vojka za predjed ponudila nabodalca s kraškim pršutom, ovitim v domačo hrustljavo papriko, na nabodalu pa so se jima pridružili še kozji sir njunega soseda, češnjev paradižnik in sladka figa. Čebulni čatni je vse skupaj čarobno zaokrožil v kraško poezijo. Seveda Krasa nismo zapustile, ne da bi žličke namakale v njune mmm marmelade, pokusile pravo kraško joto in kraški teran. S Karro sta prepotovala tri letne čase. Pravita, da so bili čudoviti, da sta spoznala izjemne ljudi in nove prijatelje. Zdaj se veselita že jeseni. Ta je baje na Krasu nekaj posebnega. Veselita se novih obiskov. Ustvarila sta prav posebno skupnost. Povezujeta ljudi, pomagata oživljati vaška jedra, pripeljati goste do ljudi, ki jih spoštujeta in jih imata rada. In vse zato, da Kras in njuna ljuba vasica Tomaj spet postaneta živahna, polna domačinov, ki z odprtimi rokami povabijo k sebi na dom goste. In tu se res začne zgodba o prijateljstvu in uspehu. Za svoje butično doživetje pristnega Krasa poglejte na KARRA.SI. Kraške koncentrirane marmelade pa najdete na IKZ.SI/MMM_BEATRICE.

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Neapelj Utrinki MATEJA DEMŠARJA Foto: arhiv gosta, pixabay, pexels

»P

red 11 leti sem se odpravil na potovanje od New Yorka do Toronta. To je bilo 18 dni avantur in raziskovanja in posebno doživetje,« razloži Matej Demšar, ki uživa v spoznavanju novih krajev, načinov življenja in različnosti in pravi, da je to šola, ki ti je ne more zagotoviti noben študij. Najbolj je užival na trekingu po Maroku. Čez gorovje Atlas, obisk visokogorskih vasic, druženje z domačini in otroki, ki jim je delil barvice in igrače. Ves čas se spogleduje z novimi kraji. Še posebno ga vleče na Filipine, Bali, Islandijo, Ferske otoke in Azore. Kljub temu, da že od študentskih let ostaja na Generaliju, obožuje svoje delo. »Od študenta v klicnem centru do sodelavca in vodje oddelka za upravljanje s strankami do zdajšnjega delovnega mesta pomočnika direktorja prodaje za digitalizacijo in strateške projekte. Všeč mi je občutek, da z delom človek raste, se razvija, izobražuje, da si lahko mentor drugim in hkrati mentoriranec.« Južna Italija mu prikliče v spomin morski zrak, odlično kulinariko, dobro vino ... In zato se je spomnil na Neapelj.

2 1

3 Ko sem prišel v Neapelj ...

Najbolj so me navdušili ...

Za trenutek sem pomislil ...

Preprosto pica …

... sem si najprej kupil Naples ArteCard – turistično tridnevno karto za neomejene prevoze po mestu ter določene brezplačne vstope in popuste. Kupiš jo lahko na letališču ali glavni železniški postaji. Večinoma sem se vozil z metroji in pešačil.

... Pompeji. Obisk tega mesteca, ki ga je izbrisal vulkan Vezuv in je zdaj pod Unescovo zaščito, je čudovit. Izjemna sta tudi vzpon na Vezuv in ogled kraterja. Izlete si rezerviram na viator.com.

… da se sprehajam skozi maroški Fez. To se mi je zgodilo, ko sem hodil od glavne postaje po ulici Via dei Tribunali. Kaos in nečistoča. A te pomanjkljivosti me ne motijo, sprejemam jih takšne, kot so. Sprejemanje drugačnosti nas bogati.

… Neapelj je njen rojstni kraj. Privoščil sem si nekaj različnih okusov z rahlo neobičajnimi kombinacijami. Vse so me pustile brez besed. Za obisk kakšne bolj znane, npr. Gino e Toto Sorbillo ali L’antica Pizzeria Da Michele, priporočam rezervacijo.

Za prenočišče so mi ...

… pomembni bližina centra, dobra povezava z javnim prevozom ter vključen zajtrk. Jutro namreč rad začnem z zajtrkom in skodelico dobre kave. Moja prva izbira za iskanje nastanitev v tujini je booking.com.

Must see, must do ...

… ogled trga Piazza del Plebiscito, kava z razgledom v restavraciji Renzo e Lucia na grajskem hribu. Ob obali Castel Nuovo in Castel dell’Ovo. Večerni sprehod ob morju po Via Partenope in Via Francesco Caracciolo, kozarec vina ali odličen sladoled.

Najboljša točka za selfi ...

… je na gradu Sant Elmo. Do njega si lahko pot skrajšate z zobato železnico z ulice Via Toledo (postaja Funicolare Centrale di Napoli). Ponudi se dih jemajoč razgled na Neapelj, zaliv in v ozadju mogočni Vezuv.

Najboljši čas za obisk …

… je konec oktobra ali aprila, maja, takrat ni pripeke.

GENERALI TURIST je letno turistično zavarovanje z zdravstveno asistenco v tujini, ki bo za vas in vašo družino potepanja po Neaplju, Italiji in vsem svetu naredil brezskrbna. VEČ NA GENERALI.SI.

Goodlifestyle.si

POBEG

Tekoče sonce in pijača bogov ŠKOTSKA • Dežela ponosnih ljudi Piše: Edvard Jaber Krišjak • Foto: E. J. Krišjak, arhiv Glenfarclas, Shutterstock

Tam človek, tudi če jo je že večkrat obiskal, vedno odkrije kaj novega. V mistično deželo viskija, kiltov, dud, mogočnih, na videz včasih celo malce temačnih gradov z zanimivimi zgodbami ter skrivnostne vodne pošasti Nessie vodim turiste že skoraj trideset let. Na Škotskem so se prva večja naselja pojavila že davno, v železni dobi naj bi obstajala množica majhnih kraljestev in drugih združb, nastanjenih v utrjenih naselbinah. Trdoživi gorjani so se pozneje za rimske osvajalce izkazali za velik trn v peti, zaradi česar je bil v obrambne namene zgrajen tudi velik zid, znan kot Hadrijanov. Kar presunilo me je, ko sem prvič prečkal t. i. škotsko-angleško mejo, in malo za šalo, malo zares sem si za spomin kupil turistični potni list Kraljevine Škotske. Za vsak primer!

ogumni in bojeviti duh Višavcev je precej krojil zgodovino Škotov tudi pozneje. Skladno s tehnološkim napredkom se je razvijala družba in ta severna dežela je bila neodvisna vse do maja 1707, ko je stopila v politično zavezništvo z Anglijo ter tako sestavljala Kraljestvo Velike Britanije (vključno z Walesom, vendar brez Severne Irske). Da se je to zgodilo, je na obeh straneh, škotski in angleški, preteklo mnogo krvi. Kdo ne pozna imenitne filmske zgodbe, v kateri dogodke nazorno, a nekoliko teatralno prikaže film Pogumno srce (Braveheart) s Cestnim bojevnikom Melom Gibsonom v glavni vlogi. Toda ideja o neodvisnosti ni zamrla in še danes se pojavljajo močne težnje po njej. Že na enem od svojih zgodnjih obiskov sem »v zraku« začutil ta neustavljivi vonj po samostojni Škotski, pa naj je bilo ob srečanju z Višavci v vaški gostilnici ali z gizdalinskim gospodičem v edinburškemu pubu ob klepetu in kozarčku single malta. Vsi si želijo, da bi bila dežela klanov s svojimi značilnimi tartani spet politična entiteta zase. SKRIVNOSTNOST SKOZI MEGLICE Škoti so zelo prijazni, gostoljubni in odprti, kljub svoji občasni zadržanosti, na katero verjetno malce vpliva tudi vreme; toda meglice in nizki oblaki, še posebno ob obali, dajejo pridih skrivnostnosti. Vedno znova me preseneti s cvetočim vresjem vijoličaste barve prekrito Škotsko višavje v zgodnji jeseni, ko po »liquid sunshine«, kot rečejo domačini pogostim kratkotrajnim poletnim ploham, sonce poboža ledeniške doline in številna jezera in jezerca.

Na Škotskem ne smemo zamuditi obiska razčlenjene vzhodne obale z znamenitimi razvalinami nekdanje utrdbe Dunnotar. Navduši me vsakič, ko ga obiščem. V dežju, meglici ali vetrovnem in sončnem dnevu. Nad strmo obalo stoji nekdanji grad. In na sprehodu ob zalivu pod njo si prav lahko predstavljam, da je bila razvalina imenitna naravna kulisa snemalni ekipi filma Hamlet z Melom Gibsonom in Glen Close v glavnih vlogah. Še bolj pa sprosti duha in um sprehod ob visokih pečinah do bližnjega pristanišča Stonehaven. NI VZDUŠJA BREZ TEŽKIH OBLAKOV Škotsko višavje je v nasprotju s preostalim hribovjem na Otoku večinoma golo, prekrito z vresjem, s številnimi ledeniškimi dolinami in soteskami oziroma globelmi, kar daje deželi skupaj z vremenom nekakšen skrivnosten videz. Sicer pa pravijo, da ni pravega vzdušja na Škotskem brez težkih oblakov, ki se pripravljajo k dežju. A le na kratko. V Višavju vsako poletje prirejajo zanimive Višavske igre, ki izvirajo še iz klanske ureditve iz zgodnjega srednjega veka. Tudi sam sem se kot gledalec in opazovalec nekega davnega vikenda na megleno sobotno zgodnje jutro udeležil te zanimive prireditve na prostem na posesti Blair Atholl. Klan, ki ima še iz časov vladavine kraljice Viktorije dovoljenje za sestavo svoje »ceremonialne« kraljeve vojske, je gostil najpogumnejše predstavnike klanov. Merili so moči v metanju kamna, dreves, hlodov. Nadvse me je navdušil znameniti »Sword dance«, ples s sabljo ob glasbi iz dud, njihovega tradicionalnega inštrumenta. V Višavju, vzdolž lenega toka reke Spey, kar mrgoli destilarn viskija. Marsikatero smo že obiskali in degustirali zlato žametno kapljico, pijačo bogov. Od srede 19. stoletja pa v družinski lasti klana Grant deluje majhna, a imenitna destilarna malt viskija Glenfarclas. Prijazni domačini nas popeljejo po posesti in prikažejo proces proizvodnje tega odličnega enosladnega viskija. SREČANJE Z GROFICO Nedaleč od posesti, v pokrajini Southerland, kot so jo poimenovali osvajalci s severa v srednjem veku, sem leta 2004 prvič obiskal enega od dobro skritih in varovanih gradov, ki ga zgodovinarji povezujejo tudi s Shakespearjevim

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Grad Cawdor v »grofiji« Nairnshire, s skrbno urejenimi grajskimi vrtovi z labirintom. 2. (desno) Moški v tradicionalnih škotskih oblačilih – kiltu. 3. (skrajno desno) Edvard z MacKenziejevim dudašem na otoku Skye 4. (na drugi strani) Viski na intenzivnem zorenju v šerijevih sodih v destilarni Glenfarclas

Goodlifestyle.si

»Moj 'škotski dragulj' je otok meglic Skye, otok Notranjih Hebridov s polotokom Trotternish, kjer si vsako leto zaželim, da bi ostal vsaj še en dan dlje.« Macbethom. Nepozabno ostaja moje prvo srečanje z vdovo, grofico Angeliko Cawdor, ki me je osebno popeljala skozi sobice in sobane gradu Cawdor, ki ga upravlja po smrti svojega moža, grofa Cawdor. In vsako leto se s skupinami z veseljem vračam k njej na obisk. Navdušijo tudi skrbno urejeni in vzdrževani grajski vrtovi z labirintom. Tudi v lasti klana veje plemstva Cawdor je pravljično lep grad, že več stoletij dom klana Campbell, ki me vsakokrat očara z arhitekturno veličino škotske aristokracije. Nič čudnega, da so si ga Britanci izbrali za prizorišče filmskih snemanj priljubljene nadaljevanke Downton Abbey. »Moj škotski dragulj« je otok meglic Skye, otok Notranjih Hebridov s polotokom Trotternish, kjer si vsako leto zaželim, da bi ostal vsaj še en dan dlje. Osamljene kmetije, ovce, razčlenjen otok s čudovitimi zalivi, peščenimi plažami – prime te, da bi skočil v vodo, če le ne bi bila tako hladna. Ko sem že dolgo tega prvič prenočil pri škotski družini na Kraljevi cesti v Edinburgu, sem bil nemalo presenečen,

ko so mi ob zelo obilnem škotskem zajtrku postregli tudi s šilcem viskija. Ta »pijača bogov« je del njihovega vsakdanjega življenja, tako kot dude in kilti. PRIDIH TEMAČNOSTI IN BOŽANSKO SPREHAJALIŠČE Popotovanje po Škotski običajno začnemo in končamo v škotski prestolnici, Edinburgu. Mesto je zame poleg britanske prestolnice Londona eno najbolj privlačnih in zanimivih. Leži na gričih vulkanskega izvora in na znameniti srednjeveški Kraljevi cesti – Royal Mile, kjer skorajda vsaka uličica hrani svojo zgodbo. Med sprehajanjem po Kraljevi cesti vsakogar najbolj prevzame pogled na grad – povsod navzoče znamenje škotske prestolnice. Že razgled z grajskega obzidja visoko nad mestom je nepozaben. Skupaj z zavitimi stranskimi uličicami in ozkimi plemiškimi palačami, imenovanimi wynd in land, je Kraljeva cesta osrčje in glavna os starega edinburškega mestnega jedra. Palača Holyrood je še zdaj uradno prebivališče angleške kraljice, kadar se mudi v Edinburgu. In to je običajno poleti, ko na vrtu palače priredi za vse povabljene čajanko. In kot radi hudomušno pripomnijo, takrat ponavadi v Edinburgu vedno dežuje. Kraljevi cesti – milji med gradom in palačo Holyrood upravičeno lahko rečemo »božansko sprehajališče«. In to predvsem v večerno-nočnih urah, ko zgornje staro mesto dobi poseben pridih temačnosti, še posebno če obiščemo katero od srednjeveških pokopališč. Skrivnostno in temačno pa kaj kmalu zamenjamo z živahnim vzdušjem v pravem škotskem pubu ob glasbi in vrčku piva ali kozarčku žlahtnega single malt viskija. Pot me največkrat zanese v najstarejši pub pod grajskim gričem, majhno, a prijetno krčmo White Hart, kamor je svoje dni rad zahajal tudi narodni junak in pesnik Robert Burns. Mimogrede, če boste Škota vprašali, kaj nosi pod kiltom, vam bo duhovito odgovoril: »Počakaj na veter, pa boš videl/-a.« In ko sem na enem od imenitnih škotskih folklornih večerov prvič oblekel kilt, je bil občutek precej nenavaden.

ŠKOTSKI WHISKY ALI PIJAČA BOGOV Škotska je ena od vodilnih držav na področju viskija. Njihov viski boste na prvi pogled prepoznali po napisu whisky brez črke e. Trenutno je na Škotskem registriranih 126 aktivnih destilarn. Škotska je razdeljena na šest regij. Viskiji iz vsake od regij imajo svoje značilnosti. Pokrajina Islay, na primer, slovi po močno dimljenih, medtem ko so za pokrajino Highland značilni različni stili, ki pa so vsi dobro uravnovešeni. Highland je dom nekaterih največjih znamk v svetu viskija, tudi destilarne Glenfarclas, ki že od leta 1865 ostaja v lasti družine Grant. Prvi zapisi o destilarni segajo v leto 1791. Dandanes je Glenfarclas ena redkih destilarn na Škotskem, ki ostaja v družinski lasti in jo družina tudi upravlja. Trenutna zmogljivost proizvodnje je 3,5 milijona litrov destilata letno. V destilarni hkrati zori 68.000 sodov viskija. Njihov stil viskija temelji na intenzivnem zorenju v šerijevih sodih. Proizvajajo viskije, ki so zorjeni od osem do 40 let, z omejenimi letniškimi serijami, ki segajo vse v leto 1952. Glenfarclas je bila ena prvih destilarn, ki je odprla vrata obiskovalcem, in sicer že leta 1973.

Vsakič, ko se odpravljam na Škotsko, me prešine misel: saj so ti rekli, da pri njih ni slabega vremena. V kovčku imaš spet napačna oblačila!

Turistična agencija Kompas vas 18. septembra pelje na ogled tega božanskega sprehajališča v Edinburgu, pa očarljivega gradu grofice Angelike, skrivnostnega jezera Ness in seveda tudi na degustacijo viskija in večerjo s posebnim povabilo v destilarno Glenfarclas. PRIJAVE IN VEČ INFO NA KOMPAS.SI.

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Dublin Utrinki PETRA MAJERLETA Foto: arhiv gosta in Shutterstock

otovanja in šport. Oboje za zabavo in posel. To je največji privilegij, ko svoje hobije in strast združiš s poslom. Peter Majerle je to uresničil že davno. Turistični agenciji Kompas se je pridružil pred približno trinajstimi leti kot predstavnik na turističnih destinacijah. Danes tudi kot direktor procesa in prodaje obe strasti še neguje. London je bila prva velika prestolnica, ki jo je obiskal, zelo pa ga je navdušila tudi Sahara, ko je obiskal Tunizijo. A prave poslastice se spominja na Zelenortskem otočju, ko so mu tunov zrezek odrezali kar na pomolu in ga v bližnji prikolici postregli v še vroči žemljici. Vedno se rad v družbi svoje družine ali prijateljev prepusti mestnim užitkom, vsaj enkrat na leto z obiskom kake velike prestolnice. Pravo nasprotje pa so tudi mirni kraji v hribih ali skriti kotički na morju, ki mu prinašajo mir in sprostitev. Enkrat si želi družino peljati na safari v Afriko, kjer se z divjimi živalmi gledaš čisto na blizu iz oči v oči. Nedavno pa se je odločil, da iz oči v oči preuči tudi zelo živahno irsko prestolnico.

3 1

4 The Fair City …

… mu ljubkovalno pravijo domačini, ima energijo, ki jo začutiš tudi, če pristaneš na kak »soft day«, ko rahlo dežuje. Niti vreme, ki zna po naših merilih biti malo muhasto, me nikoli ni (z)motilo. Najbolj pa me fascinirajo ljudje, ki so vedno odprti in zelo gostoljubni.

Ob nabrežjih reke Liffey …

… se je prav prijetno sprehoditi. Prav tako v največjem, Phoenix parku, ki gosti tudi dublinski živalski vrt in ogromno športnih površin. V parku St. Stephen's Green pa lahko pogosto prisluhnete tudi pevcem, govornikom ali nastopajočim artistom.

Goodlifestyle.si 15

11 Nobelovih nagrajencev …

… ima ta mali narod. Irci so narod umetnikov, poetov in literatov nič manj kot narod pivcev in pevcev. Irsko kulturo oplaja keltska mitologija, na kar so izredno ponosni. Ne pozabijo na primer povedati, da je angleščina šele njihov drugi (uradni) jezik.

Je mesto na dlani …

… in ni preveliko za raziskovanje kar peš. Elegantno je skočiti tudi na mestni tramvaj, skoraj neslišni luas tram, ki med drugim povezuje dve glavni železniški postaji, Heuston in Connolly.

Z obiskom pravega irskega puba …

… doživiš del irske kulture. Domačini pravijo, da je podaljšek njihove dnevne sobe. Tam se po delovniku zberejo vsi, ob vikendih pa odmeva glasba ali predstavijo celo irske plese. Pravo kulturno doživetje se je zaplesti v pogovor z domačini, ki radi razložijo, kako je treba piti guinness in irski viski.

Unikatni pub The Church …

… na ulici Jervis Street je zgrajen v nekdanji cerkvi. Dublinski pubi strežejo tudi dobro hrano, zato ne spustite najstarejšega puba v Dublinu, The Brazen Head. V predelu Temple bar je Porterhouse, kjer strežejo dober irish stew. Ali restavracija Chapter One, najbolj priljubljena med domačini in turisti.

Vseirski praznik sv. Patrika …

… 17. marca praznujejo vsi, tudi Irci po svetu. V Dublinu pravijo, da je ta dan posvečen Valižanu, ki je izgnal kače z otoka, danes pa je izgovor, da si privoščijo pijačo (ali tri ali sedem). Poleti je najbolj obiskan festival Music in the Park. Na splošno pa je ulica Andrew's Lane tista, kjer se v katerem koli letnem času najdejo glasbeniki vseh vrst.

Zanimive tržnice …

… na ulici Raday ali v okolici. Tam je živahno nočno življenje, je v bližini tržnice, zraven je tudi veliko domačih gostilnic in kaka soba z razgledom. Obiščite svoje dobro mesto Dublin in Irsko s Kompasom že od 1090 evrov. Pokličite 01 2006 111. KOMPAS.SI

20 Goodlifestyle.si

POBEG

Mesto iz drugega časa BENETKE • Kulturni pobeg Piše: Mateja Janežič • Foto: Mateja Janežič

Poetično. Rajsko. Pa tudi melanholično. Žalostno. Tako beneško. Veliko zgodb nosi v sebi ta starodavna umetniška stvaritev. Morda te zato tako krčevito potegne vase. Te stisne, objame, vate puhne svoj vonj, te zavrtinči in ob zvokih zvonov odpelje v zgodbe. Iz drugega časa. »To mesto je največja mojstrovina, kar jih je ustvarila naša vrsta,« je že v prejšnjem stoletju pisal ruski pesnik in pisatelj Josip Brodski. Občudoval jih je in o njih pisal tudi Thomas Mann v drugem času. Je umetniška muza. Številni filmi so jih vzeli za kuliso. Včasih so ob kanalih stali slikarji in poskušali na platno ujeti obrise mesta in ljudi. Zdaj to nenavadno mesto navdihuje vse selfistične obiskovalce, ki iščejo svojo popolno sliko na ekranu. Malo me stisne pri srcu. Benetke potrebujejo ljudi, zato morajo imeti občudovalce. Vprašanje je samo, koliko časa bodo zdržale, če jih bo preveč. Zato so Benečani precej odločni, trdoživi, strogi, želijo si ohraniti ta dragulj še za prihodnja stoletja. In na turiste gledajo resnobno in zaskrbljeno.

»Q

uesto vaporeto va al San Tomà?« vprašam v malce zarjaveli italijanščini za pot do postaje San Tomà kondukterko – če se ji lahko tako reče – na beneškem avtobusu na vodi. Najprej, precej naveličano v gneči številnih turistov, osorno odgovori, potem se malce omehča, a še vedno s popolno resnim obrazom reče: »Si, certo. Venite pure.« In se nas pet kulture in kulinarike željnih prijateljic odpelje po enem najbolj prometnih kanalov na svetu. Stojimo stisnjene med telesa sopotnikov in spuščamo vzdihljaje. Občudovanja do tega mesta. Nobena od nas ni tu prvič. Nas pa vedno znova osvoji. Kje je skrivnost njegovega šarma, se sprašujemo in upamo, da dobimo odgovor. Tokrat nas prvič čakajo tudi beneške noči in njihova jutra. VELIKI UMETNIKI IN NAS PET Na postaji San Tomà izstopimo. Že nekaj minut kasneje nas prijazno in nasmejano pozdravi Benečanka Joana. Lastnica stanovanja, ki smo ga najele, nas po ozkih uličicah kot v labirintu pripelje do njega. »Uau, kako lep trgec. In nobenih turistov ni tu,« se pred vhodom oziramo po malem trgu in uživamo v miru, ki ga čez dan Benetke sicer ne ponudijo pogosto. Stanovanje je zelo domače, udobno, pravo beneško, s prijetnim starinskim pohištvom, veliko rustikalno mizo sredi jedilnice in čudovitim razgledom

50 16

skozi okno. Nagnem se in občudujem mali kanal spodaj. Mimo se z vrečkami iz trgovine vozijo domačini in svoj čolniček spretno parkirajo ob hiši. Občasno se pripelje tudi kakšna gondola s turisti. Usedemo se pred hišo na stopnice, si privoščimo osvežilno pijačo in najprej globoko vdihnemo. »Ma, ke lepo je biti spet v Italiji,« reče naša Primorka. S klepetom, smehom in načrti napolnimo mali trg. Ta svet, ki ne pripada današnjemu času, je treba raziskovati spontano. Tako na slepo, da se izgubimo po uličicah. Da nas peljejo vse te zgodbe. Strinjamo se vse. Sicer ne vemo točno, kako to sinhronizirati z načrtom ogledov različnih razstav, muzejev in ne nazadnje Bienala. Odločitev, kam gremo v prvem popoldnevu in večeru, prepustimo čarobnosti atmosfere. Hodimo po ozkih in še ožjih ulicah, prečkamo mostičke in ko pridemo skozi zadnji temen prehod, se stemni tudi nebo. Naša prva večerja se ni posrečila. Na sicer čudovitem vrtu nas pošteno namoči dež, skupaj s hrano, ki res ni bila po italijanskih standardih. Da posušimo mokra oblačila in spremenimo razpoloženje, nas za sosednjim vogalom kot nalašč čaka prijetna vinoteka. Kozarci belega, rdečega, italijanskega, in tudi slovenskega, so se menjali na mizi. Kjer so nekoč navdih iskali veliki umetniki Dante, Shakespeare, Vivaldi, pa kot George Clooney išče večno romanco z mestom in v mestu, nocoj me preigravamo svoje misli, pomešane z resnobnostjo in smehom.

»Samo zvok vesla, ki brede po vodi in glasovi ljudi v daljavi.« Dež je ponehal. Ulice so utihnile. Ko stopimo ven, se nam zdi, da smo v drugem kraju. Starodavnost se brez gruč turistov še poudari. Orientacija nas je zapustila, zato tokrat pridejo prav tehnološke naprave tega časa. Ko se namenimo proti mostu Rialto, hodimo z mešanimi občutki. Mirno je, na trenutke temno in malce srhljivo. Kot da smo same v Benetkah. Ne vemo, ali si oddahnemo ali nas zmoti, na Rialtu nas kljub polnočni uri pričaka še kopica ljudi, ki romantično zrejo na Veliki kanal. Ob pogledu na impozantne palače spet spustimo nekaj vzdihljajev, naredimo kakšno fotografijo preveč in skozi labirint beneških ulic najdemo pot v posteljo.

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Plavalka iz razstave Personal Structures, Carole Feuerman 2. (desno) Pogled na Veliki kanal 3. (skrajno desno) Vrtovi Bienale, juĹžnokorejski paviljon 4. (na drugi strani) Pogled Ĺženske s klobukom s terase Peggy Guggenheim muzeja in gondoljer Giuseppe

51 17

Goodlifestyle.si

O JA, GONDOLA Sobotno jutro, kot smo si ga predstavljale. Prevzame nas ležernost. Le dve sva bolj zgodnji. Kapučino v bližnji kavarnici je zato obvezen. Sediva za mizico in opazujeva ljudi. Pravzaprav sva ob tej jutranji uri prvič res lahko videli domačine, Benečane. Čez dan se ali izgubijo v množici svetovljanstva ali pa se raje kar umaknejo. Kasneje pri zajtrku na stežaj odpremo okna in poslušamo šumenje, ki ga povzročajo mimovozeči čolni. Z upočasnjenim tempom se končno spet spustimo v tok starodavnih ulic. Edini načrt, ki ga imamo za danes, je ogled Bienala. Zelo kmalu pa se že tako počasna četica čisto ustavi. Kot začarane zremo v Veliki kanal, ki se kopa v toplem soncu. In vanjo. V gondolo. »Če je kdaj pravi čas za gondolo, je zdaj,« rečem popolnoma odločena. Čeden gondoljer nam z džentelmensko gesto pomaga nanjo. Mimo nas počasi plavajo pročelja hiš, ki stojijo na nešteto lesenih pilotih – prinesenih tudi iz gozdov Bosne in z drugih koncev takratne Jugoslavije. Priznam, čeprav je to najbolj očitno turistična znamenitost, me je vožnja omrežila. Zaradi lebdečega občutka, ozkih neprometnih kanalov se mi je dozdevalo, da se je čas upočasnil. Samo zvok vesla, ki brede po vodi, in glasovi ljudi v daljavi. Giuseppe, naš gondoljer, ki živi na otoku Murano, nam je rade volje razkrival podrobnosti življenja domačinov. »Z licencami nas je 425, vseh skupaj pa verjetno čez 600,« pove o številu gondoljerjev v Benetkah. To je družinsko poslanstvo in posel, ki se nadaljuje. »Moj nono je bil gondoljer, tudi moj oče in zdaj sem jaz. Včasih se nasledstvo prekine, če v družini ni moškega naslednika.« A takoj doda, da so tudi izjeme. »Pravzaprav obstaja ena gondoljerka, pa ne tista Avstrijka, o kateri so pisali mediji, ampak prava Benečanka Giorgia Boscolo. Oče gondoljer jo je naučil posla. Meni se zdi prav, da tudi ženska lahko postane gondoljerka. Je pa to kar fizično zahtevno zanje.«

52 18

Plule smo tudi mimo najbolj prestižnih in zaželenih restavracij v Benetkah, ki imajo vstop samo iz kanala. »V tej je jedel tudi George Clooney,« nam zaupa Beppe o njihovem najbolj slavnem obiskovalcu našega časa. Nadaljevale smo v tišini. Nismo želele preveč posegati v zvoke tega posebnega trenutka.

Guggenheimovih muzejev v New Yorku in Bilbauu me je pritegnila z domačnostjo. Čudovit notranji vrt in prekrasen pogled s terase na Veliki kanal. Palača Venier dei Leoni, ki jo je Peggy kupila leta 1948, je postala njen dom.

KAJ PA IMA BIENALE ZA NAS?

Zanimivo je, da jo z začetkom njene zgodbe z Benetkami povezuje prav Bienale. Leta 1948 je bila namreč njena zbirka predstavljena v grškem paviljonu. Že leta 1951 pa je odprla svojo hišo in zbirko za javnost enkrat letno v poletnih mesecih. Vseh svojih 30 let romance s tem mestom je večala umetniško zbirko. Tako sem lahko iz njene osebne zbirke občudovala dela velikih mojstrov umetnosti, kot so Picasso, Kandinski, Klee, Magritte, Pollock, Dalí, Miró ... Pravi zaključek v mestu zame, ki ga Brodski imenuje mojstrovina, pa je bil ogled še posebne, Peggyjine najljubše Picassove zbirke On the beach.

Po novem kapučinu smo počasi nadaljevale proti Vrtovom Bienala. Zahtevna naloga je bila pred nami. Ogledati si oba dela Bienala. Sonček se še ni skril, zato smo začele na Vrtovih. Hodile smo od paviljona do paviljona. Povzpele smo se na prevrnjen kamion v avstrijskem, vtaknile glavo v posebno luknjo v japonskem, se čudile beli vojaški formaciji v ruskem, najbolj pa me je prevzel južnokorejski. Stene bele sobe so bile zapolnjene s poimenskimi urami. V obraz vržena resnica realističnega časa, ki nam je odmerjen. Nekatere ure so se že ustavile ... Gre za največjo prireditev v svetovnem merilu, ki predstavlja dosežke sodobne umetnosti, zato smo želele videti čim več. V Arzenalu konca kar ni bilo. Ob 120 umetnikih, ki se predstavljajo tokrat, smo težko izluščile favorita. Več jih je bilo. Našle pa smo tudi slovenski paviljon in projekt Obzornik 63 – Vlak senc Nike Autor, ki s filmom preiskuje teme, kot so begunstvo, potovanja, sreča, in prispodobo vlaka v nekdanji Jugoslaviji. Utrujene, a napolnjene, smo tokrat za zadnjo beneško večerjo našle popolno restavracijo. PRI PEGGY GUGGENHEIM DOMA Na nedeljsko dopoldne smo se razpršile vsaka v svojo galerijo ali muzej. Damien Hirst za ene in Peggy Guggenheim zame. Popolnoma drugačna rezidenca od ogromnih

Tiho smo sedele na stopnicah mostička v bližini muzeja Peggy Guggenheim. Čas je tokrat tekel hitreje. »Na tihem trgu, enem tistih pozabljenih in kakor zakletih krajev, ki jih je moč najti v središču Benetk, je počival ob robu vodnjaka, si obrisal čelo in spoznal, da mora oditi,« je zapisal Thomas Mann v svoji literarni mojstrovini Smrt v Benetkah. Tudi me smo morale oditi. Me je pa preganjala misel, koliko časa bo beneška mojstrovina še na voljo človeštvu. Bomo še lahko živeli njene zgodbe z drugega planeta?

Nujne potrebščine za pobeg v Benetke: mobilna banka Abamobi, obročna kartica Visa Electron in zavarovanje zlorabe plačilnih kartic. Brezplačni Abafon 080 1 360 ABANKA.SI

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Firence Utrinki ŽIVE M. BRECELJ Foto: Enja Brelih in shutterstock

irence imajo mnogo atributov, s katerimi v svoje zapeljive mreže ovijejo sprehajajoče se vandrovce. V eno izmed njih se je že leta 1998 ujela Živa M. Brecelj. Takrat še študentka si je želela obogatiti poznavanje italijanščine in je obiskovala jezikovno šolo. Več kot dovolj, da so jo Firence prepletle z mrežo zaljubljenca. »Že takoj ko sem prišla, sem čutila nekaj v zraku. Nekaj takega kot takrat, ko se zaljubiš.« Stanovala je tik ob Ponte Vecchiu, ki je čarobnost še povečal. Kasneje se je večkrat na leto vrnila in potem ostala. Več kot deset let živi v mestu, od katerega se je nato navzela prave italijanske firenščine. Kot novinarka in prevajalka je sodelovala z različnimi slovenskimi in italijanskimi podjetji ter konzulatom. »Moje življenje v Firencah je vedno kot v filmu.« Pravi, da tam doživi marsikaj. Vonj ulic je njeno sidro. Vsaka diši drugače. »Ko hodim po njih, se v moje nosnice priplazi tudi vonj po kloru iz vodovoda. Takrat vem, da sem v Firencah. Vem tudi, kako dišijo določene ulice. Ko nisem tam, pogrešam te vonjave.«

5 1

6 Moj prvi intervju ...

... je bil prav med prvim obiskom. Kot rosno mlada novinarka sem bila navdušena, da sem dobila intervju z lastnico modne znamke Enrico Coveri, Silvano Coveri. Sledili so Ferragamo, igralec Giorgio Panariello, Bulgari ...

Najlepši razgled ...

... je precej turistična točka, a vredna ogleda. Na drugi strani reke Arno se povzpneš po stopnicah na Piazzale Michelangelo. V katerem od barov pa lahko uživaš v pogledu na mesto s kozarcem vina. Manj turističen je razgled s Fiesol. Tja vozi mestni avtobus številka 7. Kar nekaj romantičnih večerov tam na klopcah presedijo pari.

Ko se vrnem, grem najprej ...

... v trgovino. Kupim koromač, artičoke in sir stracchino, ki ga v Sloveniji ni. Potem se s prijatelji dobim na aperitivu in grem v muzej Palazzo Strozzi, ki je eden redkih v Firencah, ki predstavlja svetovno sodobno umetnost. Trenutno je tam razstava videoumetnika Billa Viole.

So zelo srednjeveški ...

... tudi glede hrane. Firenčani jedo tudi želodce, možgane, golobe … V restavraciji Quattro Leoni imajo številne toskanske specialitete pa tudi dobre pašte. Izjemni biftek fiorentina je v restavraciji Il Latini, kamor hodijo domačini in turisti. Za dobre pice je tu še Mozzarela bar Obicà z romantičnim atrijem in jazz glasbo zvečer.

Firenčani so sarkastični ...

... in se radi šalijo. Imajo specifičen naglas in veliko preklinjajo. Ogromno besed je značilnih le za Toskano. Njihov naglas spominja na našega goriškega. Veliko besed na k izgovarjajo s h. Ko sem začenjala razumeti njihove šale, sem vedela, da mi gre jezik dobro.

Firence najbolj zaživijo ...

... v začetku januarja in drugi polovici junija – teden mode. Večina trendovskih hotelov in trgovin ima koktajl zabave. Najbolj opevane so zasebne zabave modnih hiš v elitnih palačah, vilah. Najznamenitejšo organizira modna trgovina Luisa Via Roma. Vabilo zanjo je težko dobiti, je pa najbolj nora.

Vsak dan bus LJ–FI ...

... Neverjetno je, da obstaja avtobusna povezava med Ljubljano in Firencami. Florentia bus ima povezavo Sofija–Firence in vsak dan se ustavi tudi v Ljubljani. Odhod je okoli 5. ure zjutraj in vozi dobrih sedem ur, povratna karta stane okoli 80 evrov. To je odlično, saj v Firencah ne potrebuješ avta pa še parkiranje je drago.

Na drugi strani reke ...

... Arno, ki je precej manj turistična, se je čudovito izgubiti po ulicah, posutih s trgovinicami in majhnimi galerijami. Okoli trga Santo Spirito so številni lokali, priljubljeni med Firenčani in umetniki, je veliko starinarnic, polnih zgodb nekih drugih časov. Za nepozaben oddih od mestnega vrveža pa so idealni vrtovi Boboli. Sprehod, kava in prekrasen razgled na mesto.

Goodlifestyle.si

POBEG

Presenečenje pri sosedi Od Vzhodne Tirolske, mimo Salzburga do Linza Piše: Leonora Romano • Foto: R. Josipovic, T. Mesic, J. Steininger

Kitzbühel, Saalbach, Kaprun, Flachau. To so imena, ki mi naslikajo sledečo zgodbo. Sobotno ali nedeljsko jutro, zima je. Če si želim romantično sliko, dodam še s snegom pobeljene ulice. Kavč, topla odeja in čokolino v rokah. Prižgan tvsprejemnik in vznemirljiv glas komentatorjev. Poteka namreč smučarska tekma. No, in tako sem se verjetno že v svoji mladosti seznanila z imeni teh krajev, smučarskih središč. Priznam, tam nisem bila še nikoli. Pravzaprav našo sosedo Avstrijo poznam le po nekaj obiskih Dunaja, Celovca, Gradca in nekoč davno Salzburga. In ker nisem prav zaresna smučarka, sem se le nekaj kratkih dni v preteklosti zadržala z druščino na nekaj avstrijskih smučiščih. Ampak zdaj mi je Avstrija tako zelo zadišala. Pa ne po zimi, gern knedlih in kuhanem vinu, to sploh ne. Zadišala mi je po pozni pomladi, skorajšnjem poletju. Pa smo naredili načrt. Malo gremo v naravo, v gore, tokrat zelene, se nadihat svežine in potem v poletni vrvež mest. Želela sem videti Linz in na pot nam je prišel še vedno glasbeni Salzburg. Pa smo šli.

zhodna Tirolska je bila naša prva destinacija. Kljub temu, da smo doma v zeleni deželi, me vedno znova fascinirajo prostranost hribov, gora, čudoviti razgledi in intenzivna zelena barva. Tu je je bilo v izobilju. No, če je sončen dan, je res intenzivna. Malce smole pa smo imeli prav na začetku naše avanture. Res je med najvišjo avstrijsko goro Grossglocknerjem ali po slovensko Velikim Klekom in Dolomiti čudovita pokrajina. In poleg zelene smo ponekod videli še zaplate beline in ostankov zime. Želeli smo si po alpski cesti Grossglockner-Hochalpenstraße, ki pelje 2572 metrov visoko. No, ta načrt se nam je sfižil v dežju. Pa smo zavili v Gradonno. V občini Kals na Grossglocknerju so se že pred 200 leti zbirali navdušeni alpinisti, pravijo domačini. Mit o 3798 metrov visoki gori še danes drži in prevzema gorske navdušence. Če sem čisto iskrena, meni je fino to videti tako v daljavi, se povzpeti na kaj nižjega, da je razgled še vedno odprt in lahko zadihaš s svobodnimi pljuči in se zazreš v čisto popolnost narave.

DIŠI PO ŠVICARSKEM BORU Zelo dobro je, da v tej tirolski gorski vasici leži tudi Gradonna Mountain Resort. Rekli so, da začutiš naravo, že ko vstopiš v vhodno dvorano. Ah, seveda, sem si mislila, krasni reklamni letaki. Ne morem verjeti, pa je čisto res: ko vstopiš, diši po, sicer ne vem, ali je švicarski ali ne, se mi pa zdi, da zelo zadiši po boru. Dva dni smo si vzeli za oddih. Skok v bazen, savna, masaža in ob sončnih obdobjih kratki in malo daljši sprehodi. Blaženo. In ko smo že tako blaženi imeli slivaste prste od predolgega namakanja v bazenih, smo novo blaženost nameravali začutiti še v številnih cerkvah Salzburga. Severni Rim mu pravijo. Nič čudnega, če pa je bil več kot 1000 let cerkvena država, v kateri je bila združena posvetna in cerkvena moč v vlogi knežjega škofa. Takoj za Vatikanom je bil Salzburg najpomembnejša cerkvena metropola. Ta pomembnost je bila med drugim razlog, da mu je Unesco dodelil naziv svetovne kulturne dediščine. Raziskovati baročne trge, se potikati po majhnih pasažah, pokukati v to in ono cerkev ali samostan, to je bil naš dnevni načrt.

»Vsekakor Salzburga nismo želeli zapustiti, ne da bi videli slavno lutkovno gledališče, ki je bilo ustanovljeno leta 1913, lani pa so ga sprejeli na Unescov seznam materialne kulturne dediščine.«

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Vzhodna Tirolska, panorama iz Gradonne Mountain Resorta 2. (desno) Salzburg, mesto glasbe in koncertov 3. (skrajno desno) Salzburg, lutkovno gledaliĹĄÄ?e 4. (na drugi strani) Linz, Center Ars Electronica, muzej prihodnosti

Goodlifestyle.si

KJE JE MOZART? Na poti do Salzburga smo poslušali Mozartovo glasbo in najmlajšim udeležencem naše avanture pripovedovali, kako je že kot deček čudežno igral na klavir. Ni čudno, da smo med potepanjem po salzburških ulicah ves čas poslušali: »Kje je ta fantek Mozart, a igra klavir? A ga lahko gremo pogledat?« Pa smo zavili kar k njemu domov na ulico Getreidegasse 9 in si ogledali, kako je živel, njega pa vendarle nismo našli. No, razen na nekaj slikah. Krasno je bilo videti njegov mali klavir pa njihovo kuhinjo z ognjiščem. Posebno doživetje, da lahko morda vsaj malo začutiš, kako je bilo v njegovih časih. Glasba prileze izza vsakega vogala, iz špranje, izza vsakih vrat skrivnostno vibrira. Dogodkov je toliko, da zagotovo vsak najde kaj zase. Ko smo tako pohajkovali po zajtrku in se dopoldansko lenobno premikali, smo iz cerkve slišali čudovito glasbo. Pokukali smo noter. Vstop je bil prost. Zaobjela nas je čudovita orgelska glasba. Izvedeli smo, da Evangeličanska cerkev vsak četrtek ob 11.11 pripravi to bogastvo orgelske glasbe za vse, ki si jo želijo slišati. Ko smo se odločali o spominkih za domov, smo prek ulice zagledali modro pročelje čarobne trgovinice, na kateri je pisalo Conditorei Fürst. Seveda Mozartove kroglice. Tu jih še danes delajo na roko, pravijo. Po istem zahtevnem receptu. Nekaj smo jih snedli kar na tam, druge pa vzeli domov. LUTKOVNA DOGODIVŠČINA Vsekakor Salzburga nismo želeli zapustiti, ne da bi videli slavno lutkovno gledališče, ki je bilo ustanovljeno leta 1913, lani pa so ga sprejeli tudi na Unescov seznam materialne kulturne dediščine. Obiskali smo predstavo Čarobna piščal, drug dan pa si vodeno ogledali še zakulisje teatra. To je bila šele fascinantna dogodivščina.

»Še posebno magično je, če si galerijo na prostem ogledate ob večeru, ko pade mrak. Takrat se scenografija umetniških fotografij in mesta pod njim zlije v povsem svojstven umetniški, čaroben trenutek.« Od ene znamenitosti z Unescovega seznama do druge, smo se smejali v avtu, ko smo šli proti Linzu. Na spletu sem namreč prebrala, da v mestu ob Donavi navdušuje Unesco City of Media Arts. In res je Linz navdušil s posebno atmosfero ob Donavi, z ulično umetnostjo in živahno kulturno sceno. Posedeli smo v kavarni na njihovem glavnem trgu. Baročno jedro je res lepo. Trg obdajajo baročne stavbe v pastelnih barvah. Zanimivo je, da ima podobno kot Ljubljana na hribu grad, s katerega je čudovit razgled na mesto. Ko smo se sprehajali ob Donavi, smo na drugem bregu zagledali res impresivno moderno stavbo. Gre za center Ars Electronica ali nekakšen muzej prihodnosti. Zanimive razstave na temo umetnosti, tehnologije, družbe in številni

eksperimenti, namenjeni tudi obiskovalcem, navdušujejo. Ko smo že pri umetnosti, so nam rekli, da ne smemo zgrešiti njihovega »berlinskega zidu«. Gre za umetnost grafitov na industrijskih zgradbah, imenujejo pa jih Mural Harbour. Tam vidite res barvite ulične umetnine. Lahko se peljete s čolnom po Donavi in jih opazujete. Fascinantno. MOJ KOTIČEK – OAZA KULTURE Ampak če bi se morala odločiti za en kotiček, ki me je še posebno navdušil v Linzu, je to kulturna četrt OÖ Kulturquartier s številnimi zunanjimi in notranjimi galerijami ter čudovitim razgledom na mesto. To je prostor eksperimentalne kulture, množice umetniških in kulturnih dogodkov. Kulturna vibrirajoča oaza sredi mesta. Prekrasen razgled pa smo našli še nekje. Z eno izmed najstrmejših železnic smo se z vlakom naravnost iz središča mesta peljali do hriba Pöstlingberg na obrobju Linza. Potem pa nas je čakala še magična vožnja skozi jamo z Dragon Expressom v Grottenbahn. Pa smo šli v deželo škratov, gozdnih živali, pravljic. Ta slavni vlakec vas popelje nazaj v otroštvo, otroke pa navduši z vsakim metrom, ovinkom. Pravzaprav ne vem, ali lahko zajamem vse dogodivščine, detajle, dogodke, ki potekajo, se odkrivajo za vsakim ovinkom, v vsaki ulici tega presenetljivega mesta. Ne vem, ali me je že katero tako presenetilo, mi ponudilo toliko več od pričakovanj. Mogoče lahko sklenem to zgodbo čisto na vrhu. Na najvišjem delu Linza, kjer fotogalerija Hartlauer tako veličastno bdi nad mestom. Še posebno magično je, če si galerijo na prostem ogledate ob večeru, ko pade mrak. Takrat se scenografija umetniških fotografij in mesta pod njim zlije v povsem svojstven umetniški, čaroben trenutek.

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Beograd Utrinki SANIJA BEČIROVIĆA Foto: Nino Verdnik in Shutterstock

ani Bečirović je slovenska košarkarska legenda. Še vedno mlad, a je ravno pred kratkim končal kariero poklicnega košarkarja. Športna pot ga je velikokrat vodila v Beograd. Prvič ga je obiskal pri 15 letih, od takrat pa stkal nekaj tesnih prijateljskih vezi in zato se redno vrača. »To je balkanska metropola, kamor vsi radi hodimo, Slovenci, Hrvati, Bosanci ...« Prav v dno srca se mu je Beograd zapisal leta 2005. »Takrat smo igrali na evropskem prvenstvu in je bilo mesto polno Slovencev. Kar naježim se, ko se spomnim. To je bil vrhunec moje reprezentančne kariere.« Košarka ga je peljala v vse evropske države razen Norveške, bil je na Japonskem, Kitajskem, v Mehiki, Iranu ... Navdušila sta ga Islandija s pravljično pokrajino in kulturno drugačen Iran. A najraje se še vedno vrača v Atene in Beograd. »Tu znajo ljudje uživati življenje, ni vse podrejeno delu in stresu. Imajo čas zase. Ta južni melos mi je všeč.«

1 1

3 Vedno grem na kosilo …

… v restavracijo Durmitor. Njihov uležani biftek je daleč najboljši, kar topi se v ustih. Večerna varianta druženja je v Beton Hali, v lokalih Toro in Ambar. Hrana je vrhunska, cene zelo spodobne, atmosfera nadvse sproščena. Pa najboljše koktajle v mestu imajo.

Splavi so še vedno »in« …

… ne samo zvečer, tudi čez dan jih je prijetno obiskati. Splav Play je idealen za jutranjo kavo ali zajtrk. Za nedeljsko popoldansko matinejo pa recimo splavi Lasta, ki ima tudi bazen, Port in Corso.

Vse temelji na mesu …

… ne grem iz Beograda, če ne jem bifteka, teletine izpod peke, jagnjetine. Same zdrave in lahke zadeve. (smeh) Obvezno pa mora biti zraven vsaj šest kepic kajmaka, ker ga obožujem.

Najboljša kava kar na pločniku …

… v kavarni Pržionica D59B. To je malo bolj alternativni lokal in imajo samo kavo in vodo. Kavo sami pražijo in zato zelo diši. Tu lahko piješ kavo iz različnih dežel, saj vsake tri mesece spremenijo dobavitelja. Enkrat je to Brazilija, drugič Kolumbija, pa Ekvador ... Res »opuštena« kavarna.

Gostijo me prijatelji …

… zato že nekaj časa nisem potreboval hotela. Sta mi pa dva všeč. Crowne Plaza ali dizajnerski Square Nine. Ta ima odlično lego prav v centru mesta. Že precej časa pa Beograd uživam kot domačin, ker se prepustim prijateljem in me vozijo okoli.

Najboljši prevoz je taksi …

… treba je biti previden, da ločiš med uradnimi in neuradnimi taksiji. Uradni imajo na koncu registrske tablice TX. So pa običajno taksisti zelo prijazni in pomagajo tudi z nasveti turistom. Zadnjič ko sem šel s taksijem, je imel celo wifi, kar me je presenetilo in razveselilo.

Famozna ulica Strahinjiča bana …

… tam se vse dogaja. Ogromno lokalov, kavarn, restavracij. Čevapčiči pa so brutalno dobri pri Čevap kod Dekija. Poleg čevapčičev je vrhunska še »špikovana pleska«. In kar se mene tiče, mora biti zraven še šest kepic kajmaka.

»Došli su ludi Slovenci« …

… nam pravijo, ampak bolj v šali. Ljudje so res prijazni in pri njih vlada balkansko sproščeno vzdušje. Tam se Slovenci pač z lahkoto sprostimo.

www.megabon.eu

Odkrij magični Beograd na Megabon.eu tudi do 58% ugodneje. Obišči Megabon.eu in v iskalnik vpiši Beograd!

Goodlifestyle.si

POBEG

Modrina morja skozi okno vlaka REKA • Vikend pobeg z vlakom Piše: Anja Tomšič • Foto: Vesna Pogorelec

5.50. Še pol ure. Še dobre pol ure in ljubljanski zrak bo počasi postal logaški, nato se bo slovenska atmosfera zamenjala s hrvaško in na koncu bom vdihavala le še čist, slan reški morski zrak. Poberem karte, potem pa se počasi, kot dve mešanici polža in lenivca, začneva premikati proti platformi 10. Tam naju že čaka ogromna podolgovata železna zverina, v katero pobegneva takoj, ko se odprejo vrata. Zgodnja ura, ki ni ravno moja najboljša prijateljica, povzroči, da strojevodjo vprašam, ali so sedeži označeni. Vem, eden izmed mojih malo manj bistrih trenutkov. On seveda potrdi in medtem ko začnem potrto iskati prostor na vozovnici, mi ponovno odgovori, da pa vseeno niso rezervirani. Številčno označeni, toda vendarle prosti. Oddahnem si in se zasmejim, da sem tisti trenutek izgubila le nekaj možganskih celic in ne zmožnosti izbiranja sedeža. Po nekaj trenutkih odločanja sva našli kupe samo za naju.

upeji so čudovita sobica, ki potniku ne omogoča le neizmerne količine udobja, ampak je hkrati odličen način za sklepanje novih poznanstev, morda celo prijateljstev. Iz torbe sem vzela knjigo, ki sem jo od nekdaj želela prebrati, vendar zaradi natrpanega urnika preprosto nisem mogla. Medtem ko sem se sama potopila v svet najljubšega avtorja, pa je moja prijateljica pridno grizljala svoje super zdrave piškote in ob opazovanju bežeče pokrajine poslušala vse vrste najnovejših pop hitov. VOŽNJA PO TIRIH IN REŠKA DOBRODOŠLICA Vemo, da je gneča na cesti ena izmed najbolj mučnih stvari na planetu. Hupanje, vročina, kričanje, preklinjanje, moledovanje in pregovarjanje so vse vrste čudovitih dejavnosti, ki po navadi sestavljajo čakanje v vrsti. Z vlakom sva se na srečo vsemu temu izognili. Na meji so nama cariniki po hitrem postopku pregledali osebni izkaznici in še preden sem ponovno vzela v roke knjigo, je pokrajina že hitela mimo nas. In moram reči, to je bila pokrajina kot nobena druga. Avtomobil ima seveda svoje prednosti, toda opazovanje prehajanja zelenja v razprostirajočo se morsko modrino skozi okno vlaka je povsem druga stvar. Ima nekakšen rustikalen čar, ki ga je težko opisati, a izredno lahko začutiti, ko enkrat z rokami, iztegnjenimi skozi okno, stojiš na hodniku. Čeprav je vožnja dejansko trajala tri ure, se je meni osebno zdelo, da smo na Reko prispeli v nekaj minutah. Čas teče hitro, ko udobno na ogromnem sedežu v dobri družbi neovirano in neobremenjeno prebiraš dobro knjigo.

Kot sončnice smo večina ljudi programirani, da se nagonsko obračamo proti soncu. Vitamin D ali kako se temu pravi. Toda obračanje in nastavljanje obraza soncu ter hkrati vdihovanje morskega zraka je stopnja višje, je z endorfini nabita aktivnost. Nekaj podobnega sem čutila, ko sva z vlaka stopili na reška tla. Nekaj v zvezi s sproščanjem hormona sreče. Ni čudno, da so tisti, ki prebivajo ob morju, zmeraj neusahljivo dobre volje, skoraj pijani. Od življenja, seveda. Po rahli začetni iskalni zmedi sva našli vodnico Alenko Šuljić-Petrc. Z avtom naju je peljala vse do svetišča trsatske Matere Božje. To je največje romarsko središče zahodne Hrvaške, ki ga je leta 2003 obiskal zdaj pokojni papež Janez Pavel II. Njemu v čast je tam postavljen tudi spomenik. Do svetišča sicer vodijo stopnice, ki naj bi jih bilo po zadnjem štetju 547, toda številka naj bi se z vsakim štetjem spremenila. Po njenih besedah je kar 93 odstotkov Hrvatov rimskokatoliške veroizpovedi. Tudi če obiskovalci morebiti ne verujejo ali so druge veroizpovedi, je obisk veličastnih cerkva in samostanov, ki krasijo Reko, skorajda obvezen. No, seveda ni obvezen, toda preprosto rečeno se tisti, ki se zanj ne odločijo, korenito prikrajšajo za pristno reško izkušnjo zgodovine, arhitekture in občutek celotnega mesta. LUKA RAZNOVRSTNOSTI IN BOJ PROTI MCDONALDSU Po ogledu večine čudovitih arhitekturnih znamenitosti smo se odpravile na tržnico. »V vsem mestu imamo samo en McDonald's. To je pravi boj,« se pošali Alenka. Tržnica je razdeljena na del s sadjem in zelenjavo, mesom in sirom ter seveda na ribarnico. »S supermarketi ni nič narobe, toda nikjer ni

»Avtomobil ima svoje prednosti, toda opazovanje prehajanja zelenja v razprostirajočo se morsko modrino skozi okno vlaka je povsem druga stvar. Ima nekakšen rustikalen čar.«

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Razgled z najvišje točke Trsata 2. (desno) Vlak Slovenskih železnic v Ljubljani 3. (skrajno desno) Ulica v centru Reke 4. (na drugi strani) Tunel iz druge svetovne vojne, železniška postaja v Ljubljani, razgled na avtocesto s Trsata, center Reke ob sprejemu nogometašev.

Goodlifestyle.si

mogoče kupiti boljše domače proizvedene in industrijsko neobdelane hrane kot na tržnici.« V nasprotju z večino me vonj v ribarnici nikoli ni izredno motil in zdaj me ob pogledu na vse morske dobrote začenja popadati lakota. Navsezadnje vsi vemo, da je hrana eden izmed večjih užitkov življenja in kje bolje jesti morsko kot na morju. Prispemo v restavracijo, ki slovi po izvrstni pripravi vseh vrst rib. Tam se srečamo z Dinom Matešićem, uslužbencem Reške turistične skupnosti. Vljudno se ponudi, da nam kot domačin in dober poznavalec kuhinje te restavracije naroči hrano. Seveda sprejmeva, saj sta glavni namen in poanta tega pobega, da v kratkem času, ki ga imamo na voljo, čim bolj pristno izkusiva Reko. Poleg tega, da ne želiva naročati z menija stvari, ki jih ne razumeva, v jeziku, ki ga bolj ali manj ne znava prav dobro. Izkaže se, da je bila prepustitev izbire prava stvar, saj je hrana nič manj kot fenomenalna. Črni riž, postrežen s hobotnico, in rožnate testenine v obliki belušev so pravi balzam za brbončice, resnično doživetje za katerega koli gurmana. »Kaj pa je vam najbolj všeč pri Reki?« medtem vprašam Alenko. »V čem se razlikuje od drugih hrvaških mest?« »Prvenstveno zaradi položaja,« mi odgovori. Reka je bila v nasprotju z drugimi hrvaškimi mesti zgrajena okoli reke Rječine in njena lega omogoča, da lahko med smučanjem gledate na morje oziroma v istem dnevu obiščete tako smučišče kot plažo. Poleg tega je bila vedno znana kot mesto multikulturnosti. Kot nekdaj velika industrijska sila je v bivši Jugoslaviji privabila veliko delovne sile iz Makedonije, Srbije, Bosne in Črne gore, tako da se je tu oblikovalo mnogo različnih skupnosti. Različnih po religiji in nacionalnosti. Rezultat je veliko mešanih zakonskih zvez in več kot 22 narodnih manjšin. Prevladujoče so bosanska, srbska in italijanska, ki pa ima celo svoje šole, vrtce in izdaja svoj časopis. Nasploh se celotna mentaliteta giblje okoli

sprejemanja vsakogar, ne glede na narodnost, veroizpoved ali spolno usmerjenost. Ponos in glavna značilnost Reke je torej raznovrstnost tako v geografski legi kot sestavi prebivalstva. Vse vključujoča raznovrstnost.« KARNEVALI, FESTIVALI, NOGOMET IN ROCK'N'ROLL Ponosni pa niso le na različnost. Daleč od tega. Reka je članica mednarodnega združenja karnevalskih mest in vsakoletni karneval je tam dolgoletna, izredno pomembna tradicija. Njihov se od karnevala v Benetkah ali Riu de Janeiru razlikuje po tem, da maske izdelujejo ročno. Pri vsem tem je najpomembneje, da so v karneval vključeni vsi, od otrok do starejših občanov. Tukaj spet pride v igro sprejemanje in vključevanje vseh, pri čemer ni omejitev, ni pristopnih zahtev. Takrat pravijo, da maškare vladajo mestu. Po domače, »karnevalsko ludilo«. Ta norost lahko traja kar devet tednov, zadnji dan pa v središču mesta poteka velik sprevod, ki vključuje tudi skupine iz tujine in sosednjih držav. Karneval pa ni edino večje dogajanje. Zadnji dan maja je skupaj z barkami na reki v mesto priplul tudi Fiumare, kvarnerski festival morja in pomorske tradicije. Takrat Reka s povezovanjem pomorske in trgovske zgodovine postane svojevrsten časovni stroj, ki obiskovalca s tradicionalnimi plesi in pesmi popelje nazaj v preteklost. Milo rečeno imajo Rečani radi zabavo. Kdo je pa nima. Na najino srečo sva tudi sami ujeli delček tega vzdušja, ko je Reka zvečer pripravila sprejem svojih nogometašev. Reški nogometaši so namreč po enajstih letih s pomočjo slovenskega trenerja Matjaža Keka premagali zagrebški Dinamo in postali hrvaški prvaki. Tako se je na glavnem trgu dogajala prava ludnica oziroma norenje, na katerem ni manjkalo niti piva niti hrvaške himne. Spodobi se in pravično je. »Kaj pa Reki manjka?« podrezam še zadnjič. Vse vendarle ne more biti popolno. Odgovor je spet

preprost. »Hoteli,« pravi Dino. Tuđmanova zapuščina, ki se nanaša na privatizacijo lastništva nepremičnin, je povzročila, da primanjkuje nastanitev za turiste in obiskovalce. Privatizacija in burja, značilna za primorje, sta razloga, da Reka ne more prirejati velikih dogodkov, kot je festival Ultra. Pa nič ne de. Je bila pa navsezadnje vedno mesto rocka. Rock, ki se je igral v intimi kluba in občasno zaplaval na ulice mesta. Neosebni megalomanski glasbeni spektakli na nogometnem igrišču pač niso za vse. In prav je tako. TOPLA PO TEMPERATURI IN SPREJEMU Nasploh je bila Reka topla po temperaturi, kar sem seveda pričakovala od obmorskega mesta. Nisem pa se zavedala, kako izredno topel bo njihov sprejem ter predvsem kako bogata je njihova kulturna in naravna dediščina. Vtisnila se mi je v spomin kot očarljivo mestece, ki se lahko pohvali z mnogo več kot samo lepimi plažami in promenado. Je mesto s hitrim utripom, ki svoje identitete ne gradi na postavljanju zidov, temveč temelji na vključevanju, multikulturnosti in dobri stari rock'n'roll glasbi. Vožnja nazaj je bila mirna. Kot polha sva prespali skoraj celotno pot in se vrnili v Ljubljano bolj polni energije. Vlak je resnično raj za vse užitkarje, ki radi udobno potujemo, ne maramo zastojev na carini in med vožnjo sproščeno počnemo, kar koli si zaželimo. Na izi.

Nujne potrebščine za potovanje po Hrvaški: mobilna banka Abamobi, obročna kartica Visa Electron in zavarovanje zlorabe plačilnih kartic. Brezplačni Abafon 080 1 360 ABANKA.SI

Goodlifestyle.si

Na jadranju v Dalmaciji lahko marsikaj v vodo pade! Zdravstveno zavarovanje z asistenco v tujini v okviru avtomobilskega ali PaketDom zavarovanja. VeÄ? na generali.si

BLISKAVICA

Goodlifestyle.si

Novoodkriti rovinjski dragulj S

kaminom, lounge bar, vinska klet anjavi biser zahodne istrske (z izvrstno selekcijo slovenskih, obale zapeljuje srca. Vonj hrvaških in italijanskih vin) in himalajskih ceder, drevored notranji atrij z vodnjakom (ki sega v eksotičnih cipres, sredozemsko rastlinje leto 1964) človeka resnično popeljejo in 134 sončnih dni puščajo v spominih Piše: Maja Tomšič • v svet udobja in imenitnosti. V obiskovalcev globoke usedline, zaradi hotelu je sedem dvoposteljnih sob, katerih se mnogi tudi vračajo. Morda je Foto: arhiv hotela ki so v treh nadstropjih, vsaka pa res nekaj v tem jadranskem morskem je čudovita in zanimiva po svoje. zraku. Ne zasvoji telesa, ampak dušo. Edinstven kamin, magična mala Duša in srce Rovinja pa ne ostajata le v bogatih kulturnih in naravnih znamenitostih, ampak tudi v dobri hrani terasa s pogledom na morje, cerkev svete Evfemije in staro jedro so le in še boljši nastanitvi. Za hrano poskrbi restavracija s petimi zvezdicami, dodatna pika na i že tako ali tako čarobnemu hotelu. Wine Vault, ki velja za gastronomsko središče Istre. Videz stare vinske Nova pridobitev doda mestu tisto ekskluzivnost in celostno kleti pričara vzdušje, hrana in vino pa zaradi tradicionalne francoske nadstandardno izkušnjo, ki je želja vsakega sodobnega popotnika. kulinarike, moderno predstavljene, in bogate vinske karte z več kot 550 Zunaj pa se lahko vsak sprehodi mimo dobro ohranjenih srednjeveških stavb, ki v kombinaciji s sodobnejšimi živahnimi barvami obiskovalcem domačimi in svetovnimi vini skupaj postaneta hedonistična umetnost. In novoodkriti rovinjski dragulj? Skoraj sto let staro stavbo, ki je bila ponujajo pristno tradicionalno morsko izkušnjo, ki razbremeni in nekoč last premožne italijanske družine, sta Slovenca, zakonca Bidovec, razživi še tako utrujene popotnike. prelevila v butični hotel, katerega lepota spominja na italijansko eleganco s ščepcem grške mogočnosti. Zgrajen je bil prav z mislijo na kulturno in zgodovinsko dediščino, kar doda moderni gradnji razkošnost in Če bi si želeli pomladnega razvajanja, si rezervirajte svoj termin. izbranost. Čudovita marmornata recepcija s kamenim obzidjem in HOTEL-SPIRITOSANTO.SI

Hotel Spirito Santo

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Stuttgart Utrinki METKE KEJŽAR Foto: arhiv gostje in shutterstock

pomin na prvi potovanji sta Grčija in Francija. V gimnazijskem obdobju so bili to posebni trenutki. Sicer pa Metka Kejžar zelo rada potuje. Morda ima zato svoje delo še rajši. Pri Mercedes-Benzu je delala že kot študentka in je vse do danes obiskala kar precej mest po svetu. Kot začetnica je veliko časa preživela v Stuttgartu, kjer so jih izobraževali. Z napredovanjem je širila tudi poti. Od poslovnih potovanj so ji najbolj v spominu ostala mesta Toronto, Atene, Barcelona in Lizbona. Uživa v opazovanju ljudi, njihov način življenja, mestni utrip. »Vedno skušam najprej na ulicah spiti kavo in začutiti energijo mesta. Šele nato začnem raziskovati.« Ko pa se odpravi na svoja potovanja, je njena najboljša družba hčerka Ula. Zelo sta uživali na zadnjem raziskovanju Abu Dabija in Dubaja. Letos bo poslovno spet veliko na poti, najbolj pa se veseli Porta. Kar nekajkrat bo na njenem urniku tudi Stuttgart, ki je postal že skoraj drugi dom.

1 1

3 Že na začetku ne morem mimo ...

Ko se pripeljem v Stuttgart ...

Všeč mi je ena najbolj znanih ...

Starega dela skoraj ni ...

... muzeja Mercedes-Benza, v katerem je zajeta 130-letna zgodovina avtomobilizma. Stavba je arhitekturno izjemna. Ogled se začne na vrhu devetnadstropne stavbe, po spiralni poti pa si do pritličja ogledaš celotno zgodovino.

... žal iz Ljubljane ni direktnih letov, grem ali naravnost na sestanek ali pa v hotel v bližini poslovne stavbe Daimlerja. Večinoma sta to Mo oziroma SI-Zentrum. Brez dvoma pa so najboljši hoteli prav v središču mesta, neposredno ob Königstrasse.

... nakupovalnih ulic Königstrasse, ki je dolga kar 1200 metrov in slovi po lokalnih butikih, znanih blagovnih znamkah, odličnih restavracijah. Ta ulica se nadaljuje na Schloss Platz, ogromen trg, ki je hkrati zbirališče za turiste.

... ker je bilo mesto med vojno močno porušeno. Ravno to je mogoče pomanjkljivost, saj se v starih jedrih skriva poseben čar. A to nadomestijo z moderno arhitekturo.

Najlepše je spomladi in jeseni ...

... ko mesto oživi. V parkih v centru ob nakupovalni ulici Königstrasse na trati poležavajo ljudje, pojejo malico, pijejo kavo, klepetajo. To že od nekdaj rada opazujem. Zelo rada se ustavim tudi na tržnici, konec leta pa obvezno obiščem božični sejem.

Moja najljubša restavracija je ...

... Cube, ki ponuja odlično kulinariko, krasen pogled na Stuttgart ter modern ambient. Sicer pa so gurmanske poslastice Stuttgarta preste, meso z žara, sirovi špecli, flammkuchen, schwarzwaldska višnjeva torta ...

Ker je to domači kraj Mercedes-Benza ...

... naj poleg muzeja za vse ljubitelje starodobnikov omenim še dizajn center, tovarno v Sindelfingnu, prostor, kjer so razstavljeni starodobniki, spomenik Gottlieba Daimlerja.

Po mestu se najhitreje ...

... premikate kar s podzemno železnico U-Bahn. In vsekakor ne izpustite še ogleda centralne knjižice, muzeja umetnosti ter živalskega in botaničnega vrta.

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Zürich Utrinki ROBERTA KORBERJA Foto: arhiv gosta in shutterstock

o se je pred razpadom Jugoslavije s starši preselil v New Jersey, ga je to zaznamovalo za vse življenje. Robert Korber je tam končal osnovno šolo in del srednje. Zaradi te izkušnje si še danes želi nenehno biti v stiku z različnimi kulturami. Zato ne čudi, da je leta 2010 znotraj skupine Sandoz sprejel vodenje IT organizacije za nordijske države in se preselil v Københaven. V tem podjetju je delo nadaljeval v Švici. Leta 2017 pa je sprejel delo v Roche Diagnostics, kjer je odgovoren za IT-strategije evropskih, afriških, latinskoameriških držav in držav Bližnjega vzhoda. Pravi, da je med Švico in Slovenijo na prvi pogled precej podobnosti. Obe sta alpski državi z lepimi gorami, jezeri. »Status države, poslovna, politična in kulturna etika ter sposobnost konsenza omogočajo Švici odlično podlago za urejenost ter udobno in varno življenje.« Pravi, da je v tem Švico težko primerjati s katero koli državo na svetu. Iz Zuga, kjer živi in dela, potrebuje do Züricha le 20 minut z vlakom. In njegov družabni del življenja se večinoma dogaja prav tam.

5 1

6 Zürich je najlepši ...

Glavna železniška postaja je ...

Nogometni navdušenci ...

Lokalne specialitete so …

... spomladi, poleti in v zgodnji jeseni. Poleti je mnogo dogodkov. Najodmevnejši je Street Parade (letos bo 11. avgusta), ki velja za največji techno party na svetu in se ga udeleži okoli milijon ljudi. Ob tem dogodku postane Zürich skoraj neprepoznaven.

... na elitni lokaciji, je čista in varna in sama po sebi pravo nakupovalno središče. Velikokrat gosti zanimive dogodke, koncerte, športna tekmovanja, Oktoberfest ... Sprehodite se tudi po Bahnhofstrasse, kjer domujejo najelitnejše blagovne znamke.

... morate obiskati muzej FIFA World Football Museum. Obiščite pa še eno najbolj priznanih univerz za znanost in tehnologijo na svetu ETH Zürich, katere alumni je tudi Albert Einstein. Z njene terase je sijajen razgled na Zürich.

… rösti, fondi, raclette, ki jih pripravlja tudi prava tradicionalna restavracija Weisser Wind v bližini cerkve Grossmünster. V fondiju pa lahko uživate tudi na tramvaju Fondue Tram in si medtem ogledate še mesto. Lahko pa večerjate na ladji Panta Rhei in plujete po jezeru.

Brez čokolade ne gre ...

... zato obiščite Niederdorf, si oglejte stari del Züricha z zanimivimi starimi zgradbami in zavijte v čokoladnico Teuscher. Predlagam tudi slaščičarno Sprüngli za božanske čokoladne dobrote in čemur v Švici pravijo luxemburgerli, ki jih je po Zürichu mnogo, največja pa je na Paradeplatz.

Najljubši del Züricha je ...

... zame predel okoli opere z jezerom, ki je na začetku Seefelda. Poleti priredi opera na svojem ogromnem trgu koncert na prostem, prost za vse obiskovalce. Letos bo 16. junija.

Za poletno kopanje ...

... predlagam predel ob jezeru Zürich Enge. Ali tudi tipično švicarsko kopališče ob jezeru, rečejo jim »Badi«, npr. Seebad Enge. »Badiji« se zvečer spremenijo v bare. Moj najljubši je Rimini na reki Limat v centru in poleti mnogokrat večer začnem prav tam.

Vlak je primarni transport …

… in številni prebivalci v Švici nimajo avta. V Zürichu sta glavna tramvaj in vlak. Preizkusil sem tudi nočni vlak v Ljubljano. Izkušnja je bila dobra, zvečer odhod, zjutraj prihod, vmes spanje – dobro optimiziran čas. Ljubljana – Zürich od 29 evrov. SLO-ZELEZNICE.SI

Goodlifestyle.si

BLISKAVICA

Goodlifestyle.si

Drugačen od vseh drugih L

Na strehi je neskončen bazen s prostorom za sončenje, ki ga lahko rezervirate po 21. uri za svoj zasebni čas in naročite kar koli iz ponudbe pijač in hrane iz Lokala. Če se po jutru dan pozna, bodo vaši dnevi v hotelu One Suite nepozabni, saj jih boste začeli z domačim in zdravim zajtrkom, Piše: Leonora Romano • ki ga redko najdete v katerem koli hotelu. Na voljo sta tudi brezglutenska in Foto: arhiv hotela vegetarijanska možnost. S posebno kavo, ki jo lahko uživate na ležalnikih na vrtu, Hotel je projektiral Dubrovčan Marko pa boste pripravljeni za vznemirljive Dabrović iz najbolj poznanega in priznanega hrvaškega arhitektnega studia 3LHD. Povezal je arhitekturo, urbani dogodivščine čez dan. Večer si lahko popestrite s koktajlom, domačim pejsaž in krajino, dizajn in umetnost, z mislimi na vse podrobnosti. Blago pivom ali kozarcem vrhunskega vina, ki ga lahko naročite na kozarec svetlikajoče se pročelje hotela je usklajeno z imenom mesta Srebreno. Vrt in brez izjeme, kar je redko v restavracijah in barih, četrtkov večer pa vam okolica sta bogata z lokalnimi rastlinami in zelenjem, sivko, rožmarinom, zaščitna popestri še lahkotna zabava z DJ-jem. Ni vam treba zamuditi svojega znamka pa so stare oljke, ki so bile med gradnjo prenesene in nato vrnjene na svoj rednega treninga, ker ima hotel majhno, a dobro opremljeno telovadnico prostor. Avtentičnost dajejo hotelu tudi dela enajstih dubrovniških akademskih 24 ur na dan, sedem dni v tednu, in posebne storitve, kot so tek z izkušenim umetnikov, ki interjer uredijo v svojevrstno malo umetniško galerijo. Vsaka trenerjem, joga ali ura pilatesa z inštruktorji, masaže in lepotne nege. soba in apartma imajo balkon s pogledom na vrt, wc, kopalnico, pametni TV, tako da si lahko zvečer ogledate svoj najljubši program Netflix, medtem ko se Ne glede na to, ali pridete prvič v Dubrovnik ali se vračate, je pomlad pravi čas, da ga doživite v celoti. Izkoristite dolge in vroče dni, da se vaši otroci zabavajo s playstationom ali nekaterimi spletnimi dogodivščinami. sprehodite po zapeljivih ulicah, sončite se na plaži, ko še ni gneče, V koncept filozofije »Green One« vključuje sončne kolektorje, polnilnike uživajte v zaledju pokrajine, zabavnih in pustolovskih potovanjih, za električna vozila v hotelski garaži, vključno s Teslovo polnilnico, led- domačih specialitetah in vrhunskih vinih po dostopnih cenah. Kdo ve, razsvetljavo, recikliranje, organske materiale in čistilna sredstva. Hotel One morda se lahko celo okopate v morju. Suite ima lastno mobilno aplikacijo za odpiranje vrat, naročanje sobne postrežbe, komunikacijo s hotelskim osebjem, odprtje garaže, dostop do bazena ali telovadnice, načrtovanje in rezervacijo izletov, ogled vseh Če si želite pomladnega razvajanja v Dubrovniku, si rezervirajte svoj termin. lokalnih rekreativnih poti z GPS ali nakup spominkov na spletu. ONESUITEHOTEL.COM e šest kilometrov oddaljen od Starega grada je One Suite Hotel v samo dveh letih, odkar je odprt, pritegnil pozornost javnosti, osvojil srca gostov, osvojil nagrado International Hospitality Awards za najboljši novoodprti hotel v jugovzhodni Evropi v letu 2018. Zagotovo bo tudi v vašem spominu ostal na posebnem mestu.

ONE SUITE HOTEL •

Dubrovnik

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Minsk Utrinki JANEZA ŠKRABCA Foto: arhiv gosta in shutterstock

otovati je začel zaradi učenja tujih jezikov, že v osnovni šoli. A že takrat je ob tem z občasnimi deli znal zaslužiti kak dinar. Po gimnaziji se je za tri mesece odpravil v ZDA, kjer je med drugim delal v tovarni, nato prepotoval Ameriko z Greyhoundom. Pravzaprav Janez Škrabec od nekdaj prepleta svojo ljubezen do potovanj s poslom. Pravi, da tako potuje tudi zdaj. »Potovanja so pač moj lifestyle. Tedensko me lahko srečate na Brniku. Če ne bi rad potoval, spoznaval čarov mest in ljudi, če to ne bi bila moja velika vrednota, mi tudi zagotovo ne bi uspelo toliko internacionalizirati Rika.« Običajno raje potuje na vzhod kot zahod. Minsk nam predstavi zato, ker je zadnjih 20 let njegova stalnica v potovalnih urnikih. Riko ima namreč tu močno predstavništvo. Pravi, da je beloruska prestolnica v tem času doživela pravo renesanso in postala vse bolj privlačna sodobna metropola. Nedavna ukinitev viz bo dala še večjo spodbudo za njen turistični razcvet.

3 1

5 Ko pridem v Minsk ...

... vedno pomislim, kakšen sprejem naredijo na poti z letališča do mesta brezovi drevoredi. Vsakič znova sem očaran nad njimi. Potem pa si privoščim kavo v svojem stalnem in res čudovitem hotelu Europa.

Najraje zavijem ...

... v bistro Grand Cafe, ki je po francosko chic, ponudba hrane in vin pa je na zelo visoki ravni. Najboljšo italijansko kuhinjo obvladajo v restavraciji Falcone. Za lokalne jedi pa močno priporočam U Franziska in Kamyanitsa. Gurmanska poslastica so draniki – palačinke iz krompirja z mesom ali brez. Odličen je tudi brezov sok.

Navdušujejo me ...

... sodoben utrip mesta, zelene površine in šarm, v katerem se prepletata severnjaški občutek za red ter slovanska milina in strast. Malo nadležne so ledene zime. Pogled na zasneženo mesto z nizkim obzorjem je romantičen, a najlepše je od maja do oktobra.

Ogledam si ...

... TEATR. To je mednarodni gledališki festival, ki predstavlja presek najboljših uprizoritev v regiji. V Riku smo podprli tudi gostovanja SNG Drame. Sledim tudi Beloruskemu državnemu komornemu orkestru z dirigentom Jevgenijem Buškovim, ki je leta 2015 navdušil tudi občinstvo Festivala Ljubljana.

Kulturni utrip je živahen ...

Najhitreje pridete ...

... bi pa med bogato kulturno tradicijo in ustanovami izpostavil Gledališče Bolšoj Opera in balet, v katerem je vsaka predstava vredna ogleda.

... na želeni cilj, če izbirate med taksiji in metrojem. So pa na voljo tudi tramvaji, avtobusi in celo trolejbusi.

Sprehodite se ...

... po strogem mestnem jedru ob reki Svisloč, obiščite stari del mesta »Troitskoye predmestye«, športni navdušenci ne smete izpustiti Minsk Arene, kjer se je slovenska hokejska reprezentanca lani uvrstila na olimpijske igre leta 2018. Izjemen je tudi cirkus v Minsku, ogled nacionalne knjižnice pa nujen.

Ruščina in beloruščina ...

... sta enakopravna državna jezika. Zaradi razmer polpreteklosti večina uporablja ruskega, čeprav beloruščina v zadnjem času pridobiva veljavo in večjo uporabo. Beloruski jezik povsem razumem, sporazumevam pa se v ruščini.

Goodlifestyle.si

M O S K V A • 4 dni

magična ruska prestolnica Skok v Moskvo v ženski družbi z direktnim letom iz Ljubljane. Nastanitev v hotelu 4* v središču mesta.

999 €

Datum odhoda: 25. oktober 2019

Doživetje večerne Moskve na ladjici ob izbrani večerji. Ogled zakladnice z največjo zbirko nakita in draguljev. Doživetje prve prima balerine Bolšoj teatra Galine Ulanove. Nakupovanje v največjih nakupovalnih centrih ruske prestolnice.

UGODNOST Imetnice Goodlife kartice izkoristite 7% popust! V kolikor je še nimate, lahko brezplačno pristopite*

Ogled predstave v Bolšoj teatru. …ter presenečenja na poti… Več na: http://www.kompas.si/portaldoc/flc/index.html

02 2346 950 ·

maribor@kompas.si ·

www.kompas.si

Koliko vozil potrebuje podjetje za optimalno poslovanje?

= car sharing

DALJNOGLED

Mobilnost, kot je še ni bilo življenjski slog. Ne le posamezniki, Proizvajalci avtomobilov so tudi različna podjetja postajajo z željo lani zaznali padec prodaje, kar po boljšem obvladovanju stroškov se je zgodilo prvič od izteka svoje mobilnosti čedalje pogostejši gospodarske krize. To se je uporabniki sistema Avant2Go. zgodilo v Evropi ter po skoraj treh desetletjih prvič tudi na Ekipa Avant2Go je v zadnjem času namenila veliko pozornosti tudi novim Kitajskem. Padec prodaje vozil funkcionalnostim sistema. Ena izmed analitiki letos napovedujejo tudi najpomembnejših novosti doslej je v ZDA. Strokovnjaki pripisujejo uvedba t. i. cenovne kapice, ki ob preteklo rast na trgu višji kupni Piše: Luka Gregorič • Foto: Avant2Go kratkotrajnih najemih omogoča še moči prebivalstva in z njo celodnevne najeme vozil Avant2Go povezani množičnejši zamenjavi po uporabnikom prijaznih cenovnih starejših vozil, padec prodaje pa pogojih (od 39 evrov dalje). Družinski izlet, vikend, službene in številne zasičenosti trga, novim (ostrejšim) okoljskim standardom druge poti so zdaj mogoče, saj je dnevna cena uporabe vozil Avant2Go in tudi krepitvi ponudbe alternativnih oblik mobilnosti. Za fiksna in znana vnaprej. Avant2Go lahko odslej uporabljate tudi kot vse bolj priljubljeno protiutež klasičnemu lastništvu velja "električni rent-a-car" in ga nadzirate prek iste mobilne aplikacije. souporaba oziroma deljenje avtomobilov.

CAR SHARING • Najhitreje rastoči globalni trend

ar sharing" velja za enega najhitreje rastočih globalnih trendov v mobilnosti. Po izsledkih raziskav vsak avtomobil v souporabi nadomesti kar deset lastniških. Čeprav se vodilni avtomobilski proizvajalci zavedajo s tem povezanega dolgoročnega padca prodaje, mu že danes pripisujejo vse večji pomen in ga povečini celo izpostavljajo kot eno izmed jeder svoje poslovne strategije. AVTO DELI VSE VEČ SLOVENCEV Zaradi slovenskega podjetja Avant car imamo že več kot dve leti možnost souporabe vozil tudi v Sloveniji. Večina izmed vas je najverjetneje že opazila katerega izmed belih ali modrih električnih avtomobilov z logotipom ".GO", če storitve Avant2Go nemara celo redno ne uporabljate. Največ možnosti, da boste srečali katero izmed vozil Avant2Go, boste imeli v Ljubljani, kjer je večina izmed že skoraj 70 lokacij izposoje. Poleg prestolnice je souporaba mogoča še v Mariboru, Kranju in Murski Soboti. Avant2Go je zaradi svoje zasnove, kjer plačaš toliko, kot porabiš med najemom, med drugim priljubljena izbira še za povezavo do letališča Ljubljana.

SISTEM VSE BOLJ PRILAGODLJIV

STRATEŠKO ZAVEZNIŠTVO IN DODATNE NOVOSTI

V zadnjem obdobju so nas iz ekipe Avant2Go pogosto obveščali o širitvah. Odprli so nove lokacije – poleg ljubljanskih so tokrat najbolj zajeten delež obsegale mariborske, kjer se je ponudba v zadnjih tednih povečala za tretjino. Seznam prav vseh lokacij je dostopen s pomočjo mobilne aplikacije Avant2Go, ki jo lahko prenesejo in preizkusijo tudi neregistrirani uporabniki. Uporabniki Avant2Go, ki so zgolj na električni pogon skupaj prevozili že skoraj štiri milijone kilometrov, običajno izpostavljajo predvsem časovne in finančne ugodnosti ter zelo odzivno in ustrežljivo podporno ekipo. Ta velja za "desno roko" njihove mobilnosti, saj 24 ur na dan skrbi za nemoteno delovanje sistema. Marsikatero gospodinjstvo je zaradi souporabe že prodalo drugi lastniški avtomobil, med tistimi, ki živijo blizu lokacij, pa jih je več prodalo celo svoj prvi avtomobil in tako souporabo povsem vključilo v svoj

Prihodnost obeta tudi novosti zaradi strateškega sodelovanja z AMZS. Cilj novega zavezništva je po besedah predstavnikov Avant2Go še bolj učinkovito prispevati k hitrejšemu razvoju zelene mobilnosti v Sloveniji z različnimi inovativnimi oblikami. Pri Avant2Go dodajajo, da želijo floto souporabe še letos povečati za približno sto vozil, zdajšnjim prevzemnim lokacijam dodati še trideseterico novih, sistem pa prvič razširiti tudi čez slovenske meje. Izboljšana bo tudi funkcija "rent-a-car", ki bo v razvoju za premagovanje dolgih poti dodatno vključevala klasično gnana vozila. Ugotavljamo, da mobilnost kot storitev na klik lahko odlično deluje že danes, v prihodnosti pa bo združevala še več oblik, ki bodo pokrivale naše mobilnostne potrebe.

Goodlifestyle.si

MODA

M MODA

Goodlifestyle.si

ŠKARJE

Samo telo – intimna zgodba

On je modni oblikovalec in kostumograf, ona manekenka. Uroš Belantič in Valerija Kelava sta uspešen duet tako na osebnem kot tudi poslovnem parketu. Prva asociacija na modo je zanju norost. Ustanovila sta blagovno znamko Just A Corpse – intimno zgodbo, ki izžareva duha našega časa. Gre za nišni projekt, zgrajen okrog enega izdelka: dres, bodi, kopalke.

Valerija je že precej zgodaj vedela, kaj v življenju jo privlači, zanima, temu je intuitivno sledila. »Ko te nekaj veseli, vložiš veliko energije v raziskovanje in delo na teh področjih. Vedno me je privlačila vizualna umetnost, moda pa je bila eden izmed odvodov znotraj tega. Nikoli nisem načrtovala blagovne znamke z Urošem, me pa zares tudi nič ne preseneča, da so se stvari organsko razvile v to smer.« V zasebnem življenju sta zelo povezana Piše: Alenka Birk • Foto: Tomaž Šantl in Elen Pavlova in si pri samostojnih projektih že od nekdaj pomagata ne samo z mnenji, ampak tudi s konkretnim delom, če je treba. »Ideja o novi blagovni znamki oznata se že več kot 15 let in sta močno povezana na vseh je nastala bolj iz spoznanja, da se je moda, ki naju je povezala in družila ravneh. Poslovno sodelovanje je organsko zraslo iz njunega s prijatelji, popolnoma oddaljila iz naših zasebnih življenj. Nizkocenovne osebnega odnosa, ki je postal bolj intenziven, ko sta začela blagovne znamke so zavzele primat pri nakupovalnih navadah večine, živeti skupaj v Parizu. Spoznala sta se na »kastingu« za obraz druge medtem ko so dizajnerske (pret-a-porter) blagovne znamke globalnih Oktobrove kolekcije, to je bilo obenem prvo Valerijino delo kot model. korporacij postale domena bogatih in 'fashion freakov'. Moda, ki sva jo oba Pravita, da je s projektom nove blagovne znamke ogromno dela, tako da imela za osebni izraz kreativnosti, je tako postala korporativna industrija, temu posvetita večino skupnega časa. Valerija je primarno model, veliko ki manipulira z našimi željami in navadami. Verjameva, da z ozaveščanjem potuje in s tem razširja glas o blagovni znamki, Uroš pa dela oblikovalske in spreminjanjem nakupovalnih navad prihaja čas, v katerem bo prostor tudi za manjše bolj vzdržnostne in intimne zgodbe v oblačilni industriji.« projekte za druge in kostumografije za balet in gledališče.

UROŠ BELANTIČ IN VALERIJA KELAVA • Modni oblikovalec in manekenka

P 40

Goodlifestyle.si

fascinirali baletni proporci in ideali, ki se dostikrat križajo tudi z modnimi ideali. Prav ta preplet se nama je zdel zanimiv koncept pri ustvarjanju te blagovne znamke,« pojasni Belantič. Kakšen kreativni izziv je JAC? »Kljub temu, da gre za nišni projekt, ustvarjen okrog enega izdelka, dres/bodi/ kopalke, je izziv ogromen, predvsem večji, kot se je zdel na začetku. S produkcijskim partnerjem nam je v Sloveniji uspelo razviti edinstven, visokokakovosten produkt z veliko modnega naboja, ki se dobro ujema s sodobnim, aktivnim in večplastnim načinom življenja. Največja izziva sta globalna prepoznavnost in trženje. Smo v času, ko se navade nakupovanja modnih izdelkov zelo spreminjajo, zato tu vidimo tudi veliko priložnosti.«

MODA JE NOROST »Modna industrija ima veliko inspirativnih plati, seveda pa tudi veliko negativnih. Tudi po 10 letih lahko vedno znova najdem navdih. Preveč splošne norosti in ekstremnih osebnosti, da bi se človek naveličal okolja. Vedno odkrivam nove stvari, pridobivam novo znanje. Tempo, ki ga industrija narekuje, je vsekakor zelo nečloveški, tako da velikokrat pripelje v izčrpanost. Ugotavljam pa, da veliko elementov, ki jih včasih nisem razumela, dobiva drugo perspektivo, odkar imava z Urošem blagovno znamko, in jih veliko bolj spoštujem, kot sem jih pred to izkušnjo. Spoznala sem, da brez absolutne predanosti, vizije, trdnega nenehnega dela in vrhunske izvedbe ni mogoče v življenju pričakovati ničesar. Tudi ko vse navedeno imaš, ne smeš pričakovati ničesar, imaš pa veliko boljšo možnost materializacije svojih vizij in želja.« Se še spominjata svojih začetkov, prvih stvaritev, prvega modnega fotografiranja? »Spomnim se neverjetne energije in želje po ustvarjanju; temu primerni so bili tudi izdelki, ki so bili glasni in nasičeni. Sledilo je izobraževanje pri Helmutu Langu na Dunaju, kjer sem se naučil, kako z redukcijo doseči močan vtis,« pove Belantič, Kelava nadaljuje: »Zelo dobro se spominjam svojih začetkov. Prvo fotografiranje, katalog Oktober – kolekcija Reflected. Studio VPK, na setu zgrajena kocka iz ogledal. Tomaž Gregorič fotograf, v ozadju se predvaja Kim Wild – Cambodia. Mare Filipič mi priskrbi najbolj kul frizuro, Tina Andrejevič vesoljski make up, Uroš pa obleče v najbolj ekscentrične kose. Do takrat v življenju nisem videla kombinacije tako odštekanih stvari, ki bi se tako bizarno in harmonično povezale.« Desetletna izkušnja dela za blagovno znamko v Parizu je bila pomemben korak pri Belantičevem profesionalnem in osebnem razvoju. »Pomemben je bil tudi odmik od dela za svojo znamko do dela za druge. Imel sem privilegij ustvarjati z visokousposobljenim ateljejem, ki omogoča razvoj specifičnih in zelo kompleksnih modnih izdelkov ter vpogled v celostno funkcioniranje globalne blagovne znamke. Vse to je bistveno zaznamovalo pristop k snovanju novega projekta, ne glede na zelo omejene finančne okvire, ki jih definira zgolj lastna investicija.«

JAC – DRES, BODI, KOPALKE Za Urošem je 20-letno ustvarjanje za različne blagovne znamke, plesne in gledališke predstave, Valerija pa je v preteklih desetih letih s sodelovanjem kot model za vrhunske blagovne znamke dobila vpogled v zakulisje. »Vse to ti omogoči boljše razumevanje vseh potrebnih kreativnih in poslovnih elementov, ki ustvarjajo uspešne blagovne znamke. Seveda morava oba pridobljeno znanje postavljati v pravi kontekst in prilagajati zmožnostim, ki so nama trenutno na voljo,« pove Valerija in nadaljuje: »Modni trg je prezasičen s ponudbo oblikovalskih oblačil oziroma total look/pret a porter kolekcij. Uroš je z oblikovanjem kostumov za balet v San Franciscu razvil nekaj baletnih dresov, ki so imeli naboj oziroma potencial modnega oblačila. Okrog nišnega izdelka je spontano nastala celostna zgodba, ki je izžarevala duha našega časa.« Belantiča je vedno zanimal čustveni element, ki je zahteval, da se je oblikovanja lotil senzibilno in intuitivno. »Logični rezultat so oblačila, ki so zelo ženstvena. Sodobna ženstvenost je kakovost, ki jo želim razvijati tudi v prihodnje, saj jo pogrešam v sodobnem modnem oblikovanju.« Njegova naloga je, da želje, potrebe, strasti … materializira v kakovosten kos oblačila, Valerija pa je vedno prva kritična ocenjevalka. Barve so ključni čustveni element pri ustvarjanju kolekcij in oblačil. Snovanje barvne skale je kompleksen proces usklajevanja zmožnosti in želja, harmonije in kontrastov. Ustvarjanje barvnih palet je intuitivno in intimno delo, saj je dojemanje barv zelo osebna izkušnja, povezana z našim odraščanjem.« Ob ustvarjanju imata v mislih zelo različne ženske. »Navdih so vedno konkretne ženske, prijateljice, znanke, muze, nikoli namišljene ali znane osebnosti. Odkar pomnim, pa so me

PARIZ, PARIZ

»Moda, ki sva jo oba imela za osebni izraz kreativnosti, je postala korporativna industrija, ki manipulira z našimi željami in navadami.« Ugotavljata, da je najtežje pri vsem dejstvo, da se delo nikoli ne konča, da je treba vedno še kaj postoriti, izboljšati, popraviti, dodati … »Projekt blagovne znamke je tako večplasten in kompleksen, da zahteva popolno predanost celotne ekipe.«

»V nasprotju z okoljem, iz katerega izhajava, sta v Parizu kultura in umetnost vpleteni v vse pore življenja, ustvarjalnost pa je zelo cenjena vrlina. Skozi zgodovino je v mestu nastal specifičen občutek za brezčasno lepoto, s katero se identificirava.« Za Uroša je dom namišljeno mesto, ki je zmes Pariza in Ljubljane; metropolitski način razmišljanja, kulturna različnost, pretočnost ljudi in idej francoske prestolnice so velika stimulacija za ustvarjalno moč, povezanost z naravo, lokalno skupnostjo, prijatelji in samim sabo pa je precej laže doseči v Ljubljani. Valerija pa se počuti najbolj doma, ko je na poti. Kreativni par ne išče lepote v popolnosti, ampak v individualnosti, drugačnosti in nepopolnosti. »Lepota vedno izžareva od znotraj in je stvar vsebine, ne forme.« Tudi pri umetnosti je tako. »Vedno naju presune vsebina, ki zaživi z virtuoznim obvladanjem določenega metiera in tako nastane celovita umetnina, pa naj gre za fotografijo, baletno predstavo, film, pop komad ali oljno sliko.« V katero smer gre moda? »Predvsem si želiva, da bi postala bolj humana, bolj trajnostna, manj korporativna; tako kot je v prehranjevalni industriji postal fast food slabšalni izraz, upava, da tudi v modni industriji fast fashion ne bo več tako privlačen pobeg za zadovoljitev nakupovalnih potreb.« Veliko sta že ustvarila, vsak posebej in skupaj. Kaj ju žene? »Življenje je nenehno potovanje, ki ne neha presenečati …« In kaj bi po njunem mnenju morala imeti v omari vsaka ženska? Dres ali bodi, seveda!

Goodlifestyle.si

DNEVNIK

Dreserjeva sezona

se strogo držijo urnikov in so do Mare Filipič je ljubljanski minute natančni. Na vlaku dremam. frizerski virtuoz. A se ves čas potepa kje po svetu. Redno 10:00 Prispem v Milano. Takoj v taksi in na lokacijo, kjer je prvi namreč soustvarja svetovne fitting z dizajnerjem. trende pričesk. Zanimalo me je, kako poteka njegovo delo 11:00 Fitting za Blumarine, ki traja predvidene štiri ure. na tujem modnem parketu. Piše: Alenka Birk • Kaj se dogaja v zakulisju? Kdo 16:00 Call time za prvo modno revijo v Milanu – Tods. Poleg potrjuje pričeske? Katerim Foto: Peter Giodani, arhiv gosta manekenk pridejo na revijo tudi zvezdnicam dresira frizuro? VIP-pevke, ki jih moramo urediti. Z veseljem je odprl svoj koledar in vrata v zakulisje 20:10 Show time. Modna revija se modnih revij največjih blagovnih znamk v Parizu in Milanu. začne skoraj ob predvideni uri, dogaja pa se v zelo lepi stavbi poleg mestnega parka, narejeni na koncu petdesetih. Precej natrpano je, boste videli. Takole je začel:

MARE FILIPIČ • Mojster pričesk

»Ž

e sedemnajsto leto sem potrjen za modne revije. Na žalost moram preskočiti New York, kjer sem opcija. Ekipi se pridružim v Milanu. Največji uspeh pri vztrajanju na modnih revijah je v premiku po hierarhični lestvici (katero manekenko delaš, ko se začne dogajati). Starejši, bolj izkušeni asistenti delajo večje zvezde in bolj pomembne manekenke in zadnje popravke v line-upu, preden gredo na pisto, ko je najbolj stresno. Vojaška disciplina zgodnjega vstajanja, hierarhije in natančnosti dogovarjanja je zelo dober preizkus za psihofizično sposobnost posameznega frizerja. Moj oče je bil v tem daleč najboljši mentor. Postavljal mi je standarde, ki jih razumejo naročniki na najbolj zahtevnih koncih sveta.«

DAN 1: LJUBLJANA–MILANO. BLUMARINE. 3:30 Vstajanje doma, v Ljubljani. 4:30 Se že peljem z avtom do Trsta. 6:08 Ujamem vlak Frecciarossa z direktno povezavo do Milana. Vlaki

21:00 Smo že na novi lokaciji, kjer delamo fitting za simpatičnega oblikovalca Antonia Marrasa. 01:00 Končno konec dolgega delovnega dne.

Na srečo na fittingu za Blumarine ni bilo nobenih zahtevnih frizur, zato je možnost za počitek! Če bi bile frizure zahtevne, bi sledil trening v zgodnje jutranje ure. DAN 2: MILANO–PARIZ. ANTONIO MARRAS. 06:00 Z ekipo sem že v kombiju, namenjenem na prvo revijo danes, in sicer Blumarine. Na srečo so sveži, kul lasje, za ogrevanje prstov v zgodnjih jutranjih urah. 10:00 Show time. Modna revija Blumarine. PROSTO DO 12:00 in končno čas za kosilo. 12:00 Call time za Antonia Marrasa. Delamo kreativne kite, kar mi zelo leži, zato mi sodelavec, ki skrbi za našo organiziranost, odredi dolgo vrsto manekenk

Goodlifestyle.si

in dodeli več asistentov, ki mi držijo lase. 16:00 Še preden se revija začne, se moram premakniti na letališče, ker grem prvi iz skupine v Pariz, da prevzamem stanovanja, v katerih bomo en teden živeli in ustvarjali pariški teden mode. 21:00 Ko zvečer z letalom prispem v Pariz, prevzamem stanovanja. 22:00 Z največjim veseljem se uležem v posteljo in trdno zaspim. DNEVA 3 IN 4: PARIZ. JOHN GALLIANO. 7:00 Odhod na fitting za francosko blagovno znamko Maison Margiela, katere glavni oblikovalec je izjemni John Galliano. Tam preživim cela dva dni. Ker je ta revija prva tisti dan, se včasih zgodi, da zaradi priprav ni časa za spanje. Redko si privoščim zajtrk ali dostojno kosilo, saj je ponavadi tempo tak, da nimamo časa niti pomisliti na hrano.

Priprave na pariško revijo

DAN 5: PARIZ. YOHJI YAMAMOTO 3:30 Vstajanje. 4:30 Začetek dela v čudoviti palači v luksuznem predelu Pariza in na mnogokratnem prizorišču pomembnejših modnih revij – Palais Royal. Delo v tako zgodnjih jutranjih urah je največji izziv, da ne izpustiš kakšnega težko namišljenega detajla Johna Galliana, saj to takoj opazi! 10:00 Show time. Začetek revije Maison Margiela. Glasba je polna energije. 10:40 Ko zaslišimo aplavz iz dvorane, končno sledi veliko olajšanje, saj smo bili pri tem projektu toliko časa aktivni. Rezultat trdega dela je res nor in celotna frizerska ekipa, s frizerskim mojstrom Eugenom Souleimanom na čelu, je ponosna na izvedene frizure. 11:30 Ko spakiramo opremo v kovčke, že nadaljujemo pot na fitting za japonskega oblikovalca Yohjija Yamamoto in takoj za tem še fitting za Chloe. Dan je poln vznemirljivih dogodkov in preobratov v tem, kaj bomo delali do potrditve končnega imidža – frizure! Pogled iz lokacije modne revije Yohji Yamamoto je zelo pariški. DAN 6: PARIZ. STELLA McCARTNEY. 5:00 Vstanem ves pobit še od prejšnjega šova, ki se je končal pozno zvečer. Skozi dnevno sobo do kopalnice s priprtimi očmi skoraj padem čez japonskega sodelavca Rokuta, ki izvaja jogo. 5:30 Pred stanovanjsko hišo nas čaka prevoz do prizorišča modne revije Stella McCartney, ki je v operi Garnier v središču Pariza. 5:45 Mraz reže do kosti, mi pa čakamo v vrsti, da varnostniki, s katerimi se vsako leto srečujemo na vseh modnih revijah, preverijo osebne izkaznice, ali smo

res na seznamu sodelujočih. Zaradi lokacije in prihoda znanih osebnosti je varnost za revijo Stella McCartney zelo poostrena. 6:00 Call time. Začnemo delati. Vsak je na svojem mestu, za svojim stolom, na katerem sedi model, in že delamo. Na mizici pred ogledalom ima vsak postavljeno svoje orodje in produkte, ki morajo ustrezati standardu dela. Vsak točno ve, kaj je njegova naloga. Moja je, da uredim frizuro Abbey Lee, avstralski manekenki, ki je zaigrala v zadnjem Mad Maxu. 9:00 Še vedno delamo. V zakulisju je že prava gneča. Manekenke, vozniki manekenk in njihovi varnostniki, asistenti dizajnerjev, make-up artisti, njihovi asistenti, fotografi, frizerji, catering, vsi so zadaj.

Urejanje manekenke Abbey Lee

10:15 Modna urednica ameriške revije Vogue Anna Wintour, Kate Moss in Paul McCartney so na svojih sedežih, v prvi vrsti. To je znak, da se modna revija lahko začne. 13:00 Določijo me, da modni oblikovalki Stelli McCartney uredim frizuro za fotografiranje. Fotografira jo velemojster fotografije Craig McDean za Interview Magazine. Zares nor konec revije. 14:00 Že nazaj v stanovanju, kjer pripravljamo lase in vadimo za jutrišnjo revijo Rocco Barocco. DAN 7: PARIZ. ROCCO BAROCCO. Še zadnjič ponovimo norosti prejšnjih dni. Potem končno domov. Kaj je razlog, da že 17 let vztrajam in se vračam na svetovna modna prizorišča? Dejstvo, da me obkrožajo ljudje, ki zaradi izkušenj in strasti do las prevzemajo odgovornosti, namesto da bežijo od njih in od dela, jih rešujejo in z njimi rastejo! Sam pa se trudim iz majhne obrtne delavnice narediti frizerstvo za sodobno kreativno izvedbeno obrt v centru Evrope! Vseskozi spoznavam nove ljudi in se z njimi povezujem. Prejemam informacije o preverjenih produktih, orodju in tehnologiji, kar prinašam domov. V tem vztrajam, saj vsakokrat razveselim stranke v svojem salonu z novimi triki, idejami; prav tako sproti poučujem svoje mlade zaposlene in jih redno izobražujem. Samo tisti, ki smo v trendu, smo lahko uspešni. Nad izdelki Bumble and bumble sem se navdušil ravno v zakulisju modnih revij, saj so številka ena po uporabnosti na modnih revijah. In kaj delam, ko nimam dela? Razmišljam, kako bi še izboljšal svoje delo!«

Zakulisje: Rihanna in Stella McCartney

MARETOV FRAZEOLOŠKI SLOVAR FITTING – dogovarjanje in izvedba frizur en dan pred začetkom modne revije. Na fitting vzame vodja projekta od dva do pet najožjih in zaupanja vrednih frizerjev. Oni so A-tim izvedba in skrbijo za natančno izvedbo frizur. Drugi so asistenti. Na velikih modnih revijah jih je lahko tudi 30 in več. Ti imajo ponavadi čas in pozirajo na fotografijah za Instagram z manekenkami, medtem ko drugi delamo. CALL TIME – čas pred začetkom modne revije, od tri do pet ur prej. SHOW TIME – ura, ko se modna revija začne. Urnik – ga ni oziroma dokler ni dogovorjena frizura narejena. USPEH – preživeti in vztrajati. ZVEZDNIŠTVO – ga ni! Je popolnoma in izključno samo natančna obrt na različnih koncih sveta v včasih nemogočih okoliščinah in z nepredstavljivimi in težko izvedljivimi urniki. KREATIVNA IZVEDBA – potrjena in poslikana frizura je osnova za izvedbo na dan revije. Izziv na dan izvedbe frizure je seveda dejstvo, da so lasje vsake manekenke drugačni – dogovor o frizuri pa eden! Temu pravimo kreativna izvedba! Osnovno pravilo mode je – pričakuj nepričakovano!

Goodlifestyle.si

ŠKARJE

Larin nakit na švedskih princesah

Lara, kaj so vaše zadnje Z Laro Bohinc sva se srečala že tretjič. Prvič in drugič v oblikovalske novosti? Londonu, zdaj v Ljubljani. Ko Marca lani sem ustanovila novo podjetje – Bohinc Studio (www.bohincstudio. sva se v enem od trendovskih com), za pohištvo, luči in dodatke za lokalov pogovarjala, se je dom. Letos sem bila zato tudi v Milanu, že čutilo, da imava nekaj kjer sem predstavljala nove izdelke, »kilometrine«, da se že Piše: Aleš Čakš • Foto: arhiv gostje predvsem luči Collision Lights, pa nekaj malo poznava in veva, kaj vaz iz keramike po imenu Fortress. Po pričakujeva drug od drugega. novem sodelujem tudi s hotelom Bauer Prva intervjuja sva posvetila v Benetkah; tam sem imela rezidenco in razstavljene vaze iz stekla in kovine oblikovanju nakita, zdaj pa sva zašla tudi v oblikovanje (The Venturi Collection by Lara Bohinc at the Bauer Hotel Artist Residency). predmetov za dom, ti so namreč nova strast Lare Bohinc. Majhne izdelke zamenjuje z večjimi in njene marmornate miz(ic)e iz serije Solaris so izdelek, ki bi ga takoj imel, če Kako to, da ste se po dolgem času oblikovanja nakita, dodatkov odločili za novo smer v dizajnu? bi si ga seveda lahko privoščil.

LARA BOHINC • Oblikovalka

rez dvoma je Lara naša najuspešnejša oblikovalka v tujini. V Ljubljani je študirala na Akademiji za likovno umetnost, v Londonu pa je leta 1996 končala magisterij na Kraljevem kolidžu za umetnost (Royal College of Art). Že leto pozneje je dobila nagrado new generation design award v Londonu. Kot oblikovalka nakita je sodelovala z znamkami Gucci, Exte, Guy Laroche, Cartier … Njene izdelke nosijo svetovne zvezde, kot so Rihanna, Madonna, Cameron Diaz, Drew Barrymore, Sarah Jessica Parker, Beth Ditto in tudi švedska kraljeva družina. Lara rada preseneča in glede na to, da je industrijska oblikovalka, snuje tudi drugačne predmete, kot so nakit, torbice, šali … Kakšne?

Povsem po naključju …

Morda zato, ker ste študirali industrijsko oblikovanje? Ja, a potem še oblikovanje nakita in kovin na Kraljevem kolidžu za umetnost v Londonu. Kako se je zgodil moj preskok v industrijski dizajn? Med drugim sem sodelovala z revijo Wallpaper, kjer vsako leto naredijo razstavo Handmade exhibition na Saloni del Mobile v Milanu, in ob tem ugotovila, da bi oblikovanju majhnega nakita dodala še oblikovanje večjih predmetov. Hotela sem nekaj novega, drugačnega. Pred leti sem že naredila nekaj izdelkov za posebne stranke; škatle kot darila pa premične predale, in se dokončno odločila, da grem konkretneje v to smer dizajna.

Goodlifestyle.si

In ste naredili mizice iz marmorja s pozlačenim jeklom; barvito marmorno kolekcijo, oblečeno v medenino in 18-karatno zlato. Linija Solaris je požela uspeh, čeprav mizice niso poceni, stanejo osem tisoč evrov in še več … Še precej več. Tiste prve – Solaris Kinetic Table – so se prodale za več kot 52.000 evrov (narejenih je bilo deset kosov). Druge, ki niso bile iz omejenih serij, stanejo od šest pa do 23.000 evrov. Kje so izdelane te mizice? Vse so narejene v Veliki Britaniji, v Yorkshiru. Marmor je iz več držav, Angleži pa ga v delavnicah odrežejo. Sodelujete s kakšnim angleškim podjetjem? S podjetjem Lapicida. Gre za oblikovalsko sodelovanje Lara Bohinc & Lapicida. Drugo sodelovanje sem imela s švedskim podjetjem Skultuna, starim že 400 let, ki se ukvarja predvsem z aluminijastimi dodatki za dom. Zanje sem delala svečnike, okvirje za slike, ovojnice, škatle za svinčnike …

»Zanimivo je, da se mediji zelo zanimajo, katere kose denimo izbere pevka Rihanna, manj pa, kdo kupi marmornate mize, ki so recimo neprimerno dražje kot nakit.«

Če se vrneva k nakitu, dodatkom: nekaj izdelkov ste oblikovali tudi za moške? Zanje sem naredila nekaj kolekcij nakita in manšetnih gumbov, a moški so precej izbirčni in raje kupujejo ure, teh pa sama ne delam. Imajo pač raje stvari, ki imajo jasno funkcijo.

V Sloveniji redkokateri oblikovalec oblačil ali nakita živi samo od tega. Kako je v Veliki Britaniji oziroma pri vas? Seveda živim samo od oblikovanja, tudi moram! Drugega niti ne znam delati. Kako pa ste vpeti v modni svet, poznate oblikovalce oblačil? Poznam, seveda. Tudi Slovenko Natašo Čagalj, ki je kreativna direktorica ženske mode pri luksuzni znamki PORTS 1961? Seveda, samo ne osebno. Zelo mi je všeč, kar dela. Pa redno hodite na London Fashion Week? Hodim, seveda, pa tudi na London Design Week. Kaj delate, da ste nenehno uspešni, da vas mediji ne pozabijo? Vedno moraš delati nove stvari, in to dobro! Dvakrat na leto predstavim nove kolekcije in na predstavitev povabim ključne angleške medije. Mene je recimo res presenetilo, da smo kar nenadoma postali uspešnica v Skandinaviji. Nikoli si nisem mislila, da je to primeren trg za moje izdelke. Včasih se zelo trudiš, da bi ti nekje uspelo, pa ti morda tam, kjer uspeha sploh ne pričakuješ. Kako pa gre vaši spletni prodaji? Najbolje gre ravno spletni prodaji; sicer imam klasično trgovino v Nothing Hillu (Lara Bohinc’s Notting Hill Studio, Golborne Road) in eno spletno.

Vaše ime se pojavlja v najboljših revijah. Katerih? V Financial Timesu v prilogi How to spend it, pa v Telegraph Luxury.

Kdo so vaši kupci? Z vsega sveta so, na spletu je denimo tudi precej Slovenk. Pa najbolj zvesti? Zelo uspešna sem v Skandinaviji, ena mojih večjih strank je švedska kraljeva družina, predvsem obe princesi. Že desetletja vas nosijo svetovne zvezdnice … Ja, zanimivo je, da se mediji zelo zanimajo, katere kose denimo izbere pevka Rihanna, manj pa, kdo kupi marmornate mize, ki so recimo neprimerno dražje kot nakit. Kaj se je zgodilo po nagradi, ko ste od angleške kraljice Elizabete II. prejeli odlikovanje reda MBE (Member of the Most Excellent Order of the British Empire)? Pravzaprav nič dramatičnega, moja kariera se ni zato nič spremenila. Nekateri si po tej nagradi dodajo naziv MBE, sama tega nisem storila. Bolj kot moj naziv me zanima moje delo, moji izdelki, in enako velja za moje stranke. Kraljica verjetno ni tista, ki se sama odloči, kdo dobi nagrado … Seveda ne, ima svetovalce. Vsako leto podeli čez dvesto različnih nagrad, nazivov ...

Kolikor vem, v Sloveniji ne prodajate več svojih izdelkov? Ne, v Sloveniji že dolgo ne prodajam več. Imamo pa veliko strank iz Slovenije v spletni trgovini. Mi dostavljamo po vsej Evropi in v ZDA brezplačno. Imam tudi veliko strank, ki same pridejo do mene. Se vam zdi pomembno, da je cena vaših izdelkov še vedno visoka, glede na to, da delate z dobrimi materiali in da imate prepoznavno ime? Seveda, poceni ne moreš biti, saj izdelki, če so seveda dobri, tudi precej stanejo. Vendar je cena visoka tudi zaradi drage proizvodnje, ne le imena znamke.

Goodlifestyle.si

A world that fits.

facebook.com/palmers.official instagram.com/palmers.official palmers-shop.com

ONA NOSI Oblači jo: Alenka Birk • Riše: Izabela Arsovska K LO BU K RO LL E, W EE K EN D M A X M A RA

PL ET EN PU LOVE R S TR IČ ET RT IN SK IM I RO KAVI AB AC O, W EE KE ND MA X MA RA

RU TK A CO IM BR A, AR A W EE KE ND M AX M

DEŽN

, LETE ŠČ A A I PLA MAR MAX END

WEEK

VOD OOD POR NI DEŽ NI PLA ŠČ MAR ENG O, WEE KEN D MAX MAR A

OBLEKA S P L IS E J E M F LO U WEEKEN , D MAX M ARA

H LAČ E A X E, AX MARA

M I M AR IS A, BA LE RI NK E S ČR TA AR A W EE KE ND M AX M

W EE K EN D M

PA ST IC C IN O TO RB IC A AC C O RTA, W EE K EN D M A X M A RA

P OT IS K A N E

KARIRASTA BLUZA BETTA, WEEKEND MAX MARA

HLAČE S ŠIRO KIM I HLAČNI CAM I TAR ANTO, WEE KEN D MAX MAR A I A,

R RA ALE X MA V T KI MA NA END K E WE

Ona obožuje pomlad, sonce in udobna oblačila. S kartico Diners Club Goodlife lahko uresniči svoje želje. Omogoča ji preprosto plačevanje doma, na spletu in v tujini. Svoje nakupe lahko razdeli na več delov. Čaka pa jo še posebna ugodnost pri Weekend Max Mari z 10-odstotnim popustom za celoten nakup najljubših kosov. Za pridobitev kartice pokliče na 041 68 22 61 ali jo naroči na www.goodlife.si.

ŠPORTN A OBUTE V EPOPE WEEKEN A, D MAX M ARA

Ona nosi … … vse, kar ji je pisano na kožo in se rima na udobje. Zato meša trende in barve kot večerne koktajle. Pomlad ji daje nove podlage za vsakodnevne pisane podobe, čeprav nestrpno pričakuje poletje. Nonšalantno vklopi vroč poletni navdih v pomladni stil: črte, vzorci, silhuete in barve poživijo in naredijo to sezono žlahtnejšo. Hura za tople dni!

Weekend Max Mara, Wolfova ulica 10, Ljubljana

Goodlifestyle.si

ŠKARJE

Svetovne zvezde v njenih oblačilih

svetleči se trenčkoti, pač vselej primerni Podobo priznane luksuzne za angleško vreme. V njeni novi kolekciji kanadske modne znamke sem opazil več pletenin, holografske Ports 1961 že od leta 2014 obrobe oblačil, tako imenovani twinset sooblikuje tudi Slovenka iz moherja, predvsem pa ohlapna in Nataša Čagalj. Februarja letos udobna ženska oblačila, primerna tudi za je na tednu mode v Londonu delovne ženske, ki so rade modne. predstavila novo kolekcijo za jesen in zimo 2018/19. Nataša KAKO SE ODPREJO Čagalj je še naprej brez dvoma prvo slovensko ime VRATA V TUJINO? Piše: Aleš Čakš • Foto: arhiv gostje na mednarodni modni sceni. Zelo zadržana oseba medijem Nataša Čagalj je v Ljubljani končala študij oblikovanja tekstilij in oblačil najraje reče, naj namesto nje na naravoslovno-tehniški fakulteti (NTF). Leta 1994 je zmagala na natečaju govori njena moda. Kljub varni razdalji do medijev pa mi Smirnoff in predstavljala Slovenijo na svetovnem tekmovanju v Dublinu. je po zadnji modni reviji v Londonu le uspelo pridobiti Tam je spoznala več vplivnih ljudi iz sveta mode, ki jim je bilo njeno delo njeno mnenje o tokratni kolekciji. In o čem sva govorila?

NATAŠA ČAGALJ •

Kreativna vodja ženske kolekcije Ports 1961

anjo je zelo pomemben material in pravzaprav v vsaki kolekciji najprej preveri, kakšno blago je izbrala in kaj lahko iz njega naredi. Med oblikovanjem sledi načeloma Made in England in Made in Italy. Letos je v njeni kolekciji, poudari, več žakara, še vedno so v ospredju voluminozni in simetrični kroji pa lahkotnejši bombažni plašči z bleščicami in

všeč. To jo je spodbudilo, da je odšla na podiplomski študij mode na Central Saint Martins College of Art and Design v Londonu. Po študiju je kmalu sodelovala z znamkama Cerruti in Lanvin, bila je vodja dizajna za Stello McCartney. Čagaljeva je pri njej celo dosegla, da zaradi družine ni delala ob petkih! Med letoma 2012 in 2014 je svetovala Max Mari in Victorii Beckham, od leta 2014 pa je kreativna direktorica ženske mode pri Ports 1961. Na čelo ženske mode jo je pripeljala predsednica družbe Ports

Goodlifestyle.si

NY (ta je del skupine Ports 1961) Fiona Cibani. Slovensko oblikovalko je ocenila kot zelo nadarjeno in ustvarjalno. MADE IN ITALY. A BREZ TRGOVINE V MILANU Svojo prvo žensko kolekcijo je Čagaljeva za Ports 1961 pokazala leta 2015 v Milanu na posebnih predstavitvah izbranih modnih znamk. Kosi večinoma nastajajo v Londonu v studiu na ulici Farringdon, vendar je bila njena kolekcija za pomlad in poletje 2016 izjemoma narejena v Italiji, posvečena pa je bila ideji Made in Italy, italijanskim modnim tovarnam in nekakšen poklon vrhunskim italijanskim materialom. Modna revija je bila na tednu ženske mode v Milanu, kjer pa Ports 1961, presenetljivo, še nima trgovine. V Evropi je znamka v Parizu in Londonu, kjer je evropski sedež, sicer pa še v Kanadi, ZDA in na Kitajskem.

PORTS 1961 je luksuzna znamka, zato se zanjo ogrevajo zvezde šovbiznisa: Beyonce, Milla Jovovich, Jessica Biel, Nicole Kidman, Angelina Jolie in Michelle Obama, med moškimi pa na primer Cuba Gooding Jr. in Ryan Gosling.

v oblikovanju, namreč ko se njene »čačke« na skicah pretopijo v prefinjene duhovite vezenine na oblačilih. Ko je Ports 1961 odprl prvo trgovino na Rue Saint Honore v Parizu, je veliko žensk takoj odkrilo, kako natančno so sešita oblačila te znamke, od hlač do plaščev in srajc. Čagaljeva pa je pragmatična tudi v zasebnem življenju, saj pravi, da je na prvem mestu družina, tudi ko gre za poklicne odločitve. »Doslej sem vedno delala z ljudmi, ki so to spoštovali, in sem lahko sama krojila delovne pogoje.« KANADSKA ZNAMKA ZA BOGATE Kako je nastala ta prestižna znamka, sicer precej manj znana kot največje in razvpite modne hiše? Ustanovil jo je pokojni kanadski podjetnik Luke Tanabe leta 1961 v Torontu in je že od začetka namenjena bogatim, saj gre za luksuzne in drage modne izdelke. Prvo ime znamke je bilo Newport Canada, leta 1966 pa se je spremenilo v Ports International. Ker je imel Tanabe japonske korenine, je sredi osemdesetih let minulega stoletja ustanovil še podružnico Tabi International, tudi s sedežem v Kanadi. Leta 1994 pa je kanadski podjetnik kitajskih korenin Alfred K. T. Chan skupaj z ženo Fiono Cibani – zdaj predsednico družbe Ports NY – za kitajski trg ustanovil še podznamko Ports Design in leta 2003 je vstopila na hongkonško borzo.

PORTS 1961, kolekcija pomlad/ poletje 2018 by Nataša Čagalj

SREČNE NESREČE Poznavalci se strinjajo, da je v ustvarjalnosti in oblačilih Nataše Čagalj opazen pridih umetnosti, igre in modne pragmatičnosti. Rada ima, kot sama pravi, »srečne nesreče«

Ports NY ima že več kot 360 trgovin na Kitajskem, v Hongkongu in Macau s klasičnimi kolekcijami. Znamka Ports 1961 ima od leta 2011 poleg klasičnih kolekcij za moške tudi bolj modna oblačila, ki zlasti v Evropi in ZDA privabijo več kupcev. Po vsem svetu Ports NY zaposluje

»Doslej sem vedno delala z ljudmi, ki so spoštovali, da je družina na prvem mestu, in sem lahko sama krojila delovne pogoje.« prek pet tisoč ljudi. Leta 2016 je imela družba 2,6 milijarde dolarjev prihodkov in okrog 600 milijonov čistega dobička. V skupini Ports 1961 so poslovno razširjeni na več področij. V modni industriji so povezani še z Armani Group in Versace Group, sodelujejo z BMW pa z Googlom na tehnološkem področju, so partner s skupino Grosvenor (ta je v lasti družine Duke of Westminster) pa tudi z družino Roosevelt v nepremičninskih poslih.

Goodlifestyle.si

DUEL

Nekateri naredijo za tri šminke vse LORELLA FLEGO IN AJDA SITAR • Spletni vplivnici Piše: Teja Roglič • Foto: Matevž Kostanjšek

Zima maha z repom in zunaj padajo snežinke, onidve pa z oblekami pastelnih barv na fotografiranju ustvarita iluzijo pomladi. Svet instagrama ter modnega in lepotnega blogerstva je pač svet iluzij, a Lorella in Ajda, pionirki te dejavnosti pri nas, pravita, da uspeha ni, če z nogami ne stojiš trdno na tleh. Beseda nanese na razlike med blogerstvom v Sloveniji in tujini, plačila za objave, ure, preživete na instagramu, in na za mnoge nepriljubljeno besedo spletni vplivnež …

jda: Vseeno mi je, s katero besedo nas poimenujejo. Beseda influencer ali pa spletni vplivnež ima negativen prizvok, a saj za določene skupine vedno veljajo stereotipi. Tudi blondinka je lahko žaljivo poimenovanje, lahko pa le označi dekle svetlih las. Lorella: Ko je nastal ta fenomen, je veliko ljudi videlo možnost, da bi se ukvarjali z blogerstvom, modo, lepoto in potovanji, a ne moremo vseh metati v isti koš. Nekateri to počnejo profesionalno, drugi ne. Zadnjič sem brala, da si vplivnež šele, ko imaš več kot 50.000 sledilcev. Ajda: Torej jaz nisem, a to verjetno velja za tujino. Lorella: Ja, seveda, naš trg je manjši. Mislim pa, da se tega ne smeš lotiti z željo, da bi postal vplivnež, temveč zato, ker ti je to všeč in ker imaš tak življenjski slog.

»Hčere nočem izpostavljati, tu sem potegnila črto. Na instagramu spremljam ženske iz tujine in ni mi všeč, ko vidim, da so otroci njihovi modni dodatki.« LORELLA NAJPREJ SLAVA IN POTEM VPLIV ALI NASPROTNO? Ajda: Slaven je neokusen pridevnik, ki se v Sloveniji uporablja za prevelik krog ljudi. Gotovo ti kot vplivnežu koristi, če si bil kdaj izpostavljen v medijih, a če tega ne znaš izkoristiti, ti to ne pomaga. Lorella: Kot štiridesetletnica gledam na to drugače. Gotovo mi je koristilo, da je moje ime prepoznavno, sicer bi se

Goodlifestyle.si

verjetno teže uveljavila na instagramu. To je platforma za mlade ljudi, ni mi pisana na kožo, jaz sem novinarka, urednica in tudi psihologinja. Pomembne so mi globoke stvari, instagram pa ne gre v globino. Za svojo dušo naredim več, ko ustvarjam za svojo spletno stran, ker lahko takrat pišem, je pa instagram v sodobnem času ključen za posel. Prijatelj mi večkrat reče, da sem blagovna znamka, kot Coca-Cola … Ajda: Ja, Lorella je Coca-Cola. Lorella: Slovenska Coca-Cola, Cockta torej (smeh obeh). Sčasoma si ustvariš ime in zato laže pritegneš ljudi. Za mojo spletno stran pišejo tudi dvajsetletna dekleta, a nosilke strani smo štiridesetletnice. Moramo pa tudi vedeti, da je instagram delo. Jaz zanj porabim dve uri na dan, in to le za mreženje in osnovne reči. V očeh opazovalca je to lahko izguba časa, a to je delo. Lahko si v pižami, ko ga opravljaš, a še vedno mora biti narejeno. Ajda: Če je instagram del tvojega posla, sta dve uri na dan minimum. Instagram je kot zver, ki je srečna, dokler ji daješ hrano, hrana pa je tvoj čas. Moraš se mrežiti, biti v stiku s svojimi sledilci, jim odgovarjati. Lorella: Podobno je kot v svetu mode. Če si starokopiten in ostajaš v preživetih okvirih, ne prideš nikamor. Če na instagramu ne slediš trendom, te ni. V tem moraš najti veselje, mora te navdihovati, da ljudem pokažeš svet skozi svoje oči. POBEG IZ RESNIČNEGA SVETA Ajda: Ljudje želimo gledati lepe stvari, tu ni dvoma. Ne razumem gonje proti instagram estetiki, ki naj ne bi bila realistična. Ko svoje prijateljice, uspešne ženske različnih poklicev, vprašam, zakaj ne spremljajo česa bolj realističnega, pravijo, da imajo realizma dovolj že v vsakdanjem življenju, ko delajo bilance, ko jim moški sodelavci pijejo kri in so ženske ljubosumne nanje. Ko gredo na instagram, tam iščejo pobeg. Hočejo videti lepo mehiško plažo, da dobijo idejo za naslednje potovanje. Lorella: Sledim blogerkam iz Amerike, ki živijo v ogromnih vilah, imajo kopico otrok, popolno postavo, drage obleke in torbice. Zakaj to gledam? Ker sem srečna, da lahko nekdo tako živi. To mi daje zagon, da bom tudi jaz boljša, da bom še več delala. Okoli nas je veliko negativnosti in to je pač pobeg. Ajda: Je pa res, da sva bili z Lorello vzgojeni v trdni ženski, ki ju te podobe ne zavedejo. Vprašanje je, kaj bo z generacijami, ki prihajajo. Starši so danes pred težko nalogo, saj morajo deklice vzgajati tako, da bodo na instagramu našle navdih, ne pa da bodo zaradi tega nesrečne. Z UMETNIMI ROŽAMI NA POT Lorella: Vztrajam, da sem za objave plačana, izmenjava blaga sodi na tržnico. Ljudje ne razumejo, da ne fotografiram s telefonom, temveč najamem fotografa, ki potrebuje profesionalen fotoaparat in luči, nato skupaj najdemo najlepšo fotografijo, sledi obdelava, šele nato gre fotografija na instagram. Nekateri naredijo vse za tri šminke, drugi rečejo ne, hvala. Na moji spletni strani dela pet ljudi, ne morem jih plačati s šminkami in pudri. Morda v Sloveniji to še ni vsem jasno, a se stvari premikajo. Ajda: Jaz sem začela leta 2012, ko v Sloveniji skoraj nihče ni vedel, kaj je modni blog. Morala sem govoriti, da je to modni blog, in ne modni blok (smeh). Danes je to moja služba, podjetja vidijo rezultate, če sodelujejo z mano, ker v

»Začela sem leta 2012, ko v Sloveniji skoraj nihče ni vedel, kaj je modni blog. Morala sem govoriti, da je to modni blog, in ne modni blok.« AJDA to vlagam veliko dela, denarja, energije in znanja. Velikokrat delam več kot osem ur na dan. Kdaj si sicer lahko vzamem prosto popoldne ali dopoldne, a le, če vse pripravim vnaprej. Grem tudi večkrat na dopust kot kdo drug, a to niso čisto prave počitnice, ker hočem tudi tam ustvarjati vsebine. Delo in prosti čas se prepletata, meja je zabrisana. Lorella: Tudi pri meni je tako, kamor koli grem, razmišljam, ali se bom fotografirala, na potovanja bi najraje vzela vso omaro. Včasih vzamem s seboj še umetne rože (smeh). Ajda: Tudi jaz. In tistega Italijana, ki je v Cinque Terre našel šopek belih ranunkul, lepo prosim, da mi jih pošlje (smeh). INSTAGRAM MOŽJE IN OTROCI Lorella: Hčere nočem izpostavljati, tu sem potegnila črto. Na instagramu spremljam ženske iz tujine in ni mi všeč, ko vidim, da so otroci njihovi modni dodatki. Ajda: Ljudje so radovedni, radi gledajo tvoje zasebno življenje. Odločila sem se, da bom letos delila nekaj informacij o svoji poroki, ker se bom septembra poročila, in na te objave se ljudje izjemno dobro odzivajo. S fantom sva skupaj deset let, na leto objavim eno najino skupno fotografijo, a te vedno dobijo največ všečkov. Ljudje obožujejo oznanila porok, zarok in nosečnosti, ti pa moraš sam postaviti meje. Lorella: Brala sem raziskavo, da so na instagramu najbolj všečkane fotografije z dvema človekoma, ni nujno, da je to par, lahko sta tudi prijatelja. Ljudje pač hočejo videti kemijo. A jaz sem v življenju že nabrala toliko izkušenj, da vem, da če ljudem odpreš vrata svojega stanovanja, bodo tam tudi, ko stvari ne bodo rožnate. Ko se poročiš, je lepo in hočeš to deliti s svetom, a če to storiš, moraš ljudem polagati račune tudi, če se razideš, in takrat ti ni niti najmanj do tega. Ajda: Zasebnost je treba varovati. Veliko vsebin mi pomagajo ustvariti blogerske kolegice, nekatere pa tudi fant. A ko potujem z njim, je drugače kot takrat, ko potujem z blogersko kolegico. Ko potujem s katero od njih, obe veva, kaj je najin cilj, ko potujem s fantom, pa dobim toliko fotografij, kolikor ima on potrpljenja (smeh). Na srečo rad fotografira, jaz pa tudi vem, da je najin čas nekaj svetega in da ga ni vredno žrtvovati za eno dobro fotografijo.

Lorella in Ajda sta se tokrat odeli v oblačila znamke Tom Tailor. TOM-TAILOR.SI

Goodlifestyle.si

ŠKARJE

Eksplozija subtilne avantgarde

za korakom osvaja tudi finančni del Je ena redkih slovenskih modnega oblikovanja in ve, da mora modnih snovalk, pri kateri ob svojo modno filozofijo prilagoditi pogledu na oblačila začutim trgu ter izdelovati posebna, a še vedno mravljince. Kaj mi je pri njej nosljiva oblačila. Da to čedalje bolj tako zelo všeč? Da v svojo zna, je brez dvoma dokazala z zadnjo sicer subtilno vizijo vpleta kolekcijo na Mercedes-Benzovem rahlo avantgarden pristop tednu mode v Ljubljani. oblikovanja, tudi z bolj »grobimi« krojaškimi prijemi. RADA KRŠI PRAVILA Predvsem zato je njena moda Piše: Gregor Filip • Foto: Peter Giodani drugačna od prevladujoče in Jure Makovec Kaj je za oblikovalko ključno pri ponudbe na trgu. Njena oblačila ustvarjanju? »Pri modnem snovanju so dostikrat tudi androgena, je končni cilj vseh oblikovalcev a na zadnjem Mercedespodoben, torej kakovostna modna oblačila. Študij modnega oblikovanja Benz Fashion Week Ljubljana je presenetila z domiselnimi in me je naučil postopkov, ki do tega cilja pripeljejo. Mogoče sem manj pod ženstvenimi stvaritvami, vnovič z rahlimi primesmi avantgarde.

DAJANA LJUBIČIĆ • Modna in industrijska oblikovalka

e pred časom, leta 2013, tik pred njenimi modnimi dogodivščinami v Indoneziji in Veliki Britaniji, in ko je bila med drugim nagrajenka modnega natečaja mladi TRENDI oblikovalec leta za najbolj sofisticirano modno kolekcijo (v teh oblačilih se je čutil pridih starega hollywoodskega glamurja), je dejala, da korak

vplivom pravil oziroma bolj svobodna, ko jih je treba kršiti,« razloži. Likovna akademija ji je, pravi, s poglobljenim študijem likovne teorije in prakse dala predvsem močan čut za proporce. »Kot industrijska oblikovalka pa malodane vedno izhajam iz materiala.«

Dajana Ljubičić se v oblikovanju vedno ozira čez meje. Pravi, da jo tujina spremlja že od mladosti. »Moja najljubša igrača je bil atlas. V osnovni in

Goodlifestyle.si

»Na začetku procesa sem pogosto potovala na Kitajsko po blago, ob koncu pa v ZDA in Evropo, kjer sem kolekcijo predstavljala in prodajala velikim znamkam, kot so Calvin Klein, Esprit, Tom Tailor, Max Mara.«

časa je deloval pod mentorstvom pokojnega oblikovalca Zorana Garevskega), ki je za slovensko modno srenjo pomenila malo slovensko renesanso. A tujina ji je dihala za ovratnik. Za Indonezijo, kamor se je odpravila, potem ko je v Sloveniji dodobra opozorila nase, pove, da se je pač morala zgoditi. »Napočil je čas, ko so šle nekatere stvari h koncu tako osebno kot poslovno in sem hrepenela po novih izzivih.« Ampak kako to, da ravno Indonezija? »Na povabilo slovenske oblikovalke Mateje Krofl, ki je že nekaj časa tam delala, sem sprejela

srednji šoli pa najljubša predmeta zemljepis in geografija. Vselej me je vleklo v neznano. To me neskončno navdihuje.« Po končani gimnaziji je – je pač visoka in lepa – dobila priložnost delati kot model v Milanu. V eni od prestolnic evropske mode jo je zastopala ena bolj uspešnih modnih agencij Major. »Lahko rečem, da se je v Milanu vse, kar zadeva modo, tudi zares začelo. Milano mi je dal ljubezen do vsega lepega. In tam je padla tudi odločitev glede študija. Likovna akademija je bila edina fakulteta, na kateri sem v tistem trenutku želela študirati. Vzporedno sem pozneje vpisala še oblikovanje oblačil na NTF, kjer sem kot študentka pod mentorstvom Nataše Peršuh na prestižnem mednarodnem tekmovanju Mittelmoda prejela nagrado Levi's.« BELGIJA, YOUNG@SQUAT, INDONEZIJA, VELIKA BRITANIJA Potem ko je že naslednje leto delala v Levisovem oblikovalskem studiu v Belgiji, se je po letu dni vrnila v domovino in kmalu postala članica takrat prihajajoče modne avantgarde pri nas: skupine Young@Squat. Ali kot ji pravi Dajana, kolektiv mladih oblikovalcev (precej

NAČRTI? »Doktorat! O modi, o modnem okusu. Kar pomeni, da bom vsaj nekaj let spet samo v Sloveniji.« Zdaj oblikuje kostume (Dajana že dlje deluje tudi kot kostumografka, op. a.) za predstavo Za narodov blagor režiserja Mihe Goloba v SNG Nova Gorica. Kmalu pa bo začela oblikovati kostumografijo za predstavo režiserke Tatjane Peršuh v mariborskem lutkovnem gledališču. Dajana Ljubičić namreč obožuje tudi teater.

položaj vodje sodobnega oblikovalskega studia v produkcijski hiši, ki je šivala oblačila za vse večje evropske in ameriške blagovne znamke. Poleg šestih asistentov oblikovalcev sem imela na dosegu roke tudi tako imenovani sample room desetih šivilj in krojača, ki so lahko z danes na jutri iz skice ustvarili oblačilo. Moja glavna naloga vodje je bila, da sem vsake tri mesece z ekipo ustvarila kolekcijo 120 kosov oblačil, vsak kos pa je bil namenjen točno določeni blagovni znamki. Na začetku vsakega procesa sem pogosto potovala na Kitajsko po blago, ob koncu pa v ZDA in Evropo, kjer sem svojo kolekcijo predstavljala in prodajala največjim komercialnim znamkam, kot so Calvin Klein, Esprit, Tom Tailor, Max Mara.« Največji omejitvi pri množični proizvodnji pa sta čas in denar, opozori oblikovalka. »Vse je predrago in nič ni dovolj hitro. Koncept, ki sem se ga kar hitro naveličala. Je bila pa azijska izkušnja morda največja 'šola' doslej, tako z osebnega kot kariernega vidika.« Podobna izkušnja, pravi, je bila Velika Britanija. »Tam sem oblikovala za spletnega modnega velikana prodaje ASOS, edina razlika ali celo izziv je bil, da sem oblikovala oblačila za nosečnice. Pa tudi, da po blago nisem hodila na Kitajsko, temveč v Turčijo, kjer so oblačila tudi izdelali.« AZIJA ZA NAVDIH NOVE KOLEKCIJE Od »njene« Azije je minilo ravno toliko časa, pojasni, da na to izkušnjo zdaj gleda s posebno distanco. »Na meni je Indonezija pustila neizbrisljiv pečat, ki sem ga želela prenesti v novo kolekcijo. Ta je večbarvna in neizogibno temperamentna. Silhueta se izriše z občutki, ki se upirajo razumu. Od tod tudi ime Deset dni v tednu; motivika mojega dela je namreč vedno del osebnega realnega občutka ali izkušnje.« Zdaj bo v Sloveniji dlje. Kako pa dojema domačo modno sceno? »V Sloveniji bi si želela več modnega sodelovanja, recimo enkratne kapsul kolekcije dveh oblikovalcev. Simpatičen mi je bil tudi dvojec Movrin-Zorec. Dejstvo, da imamo odlične oblikovalce, je neizpodbitno. To je seveda tudi odraz dela katedre za oblikovanje oblačil na NTF.«

Goodlifestyle.si

DUEL

Moška moda je v Srbiji hobi MARKO GLAVINIĆ IN MILICA VUKADINOVIĆ • Srbska modna oblikovalca Piše: Teja Roglič • Foto: Urša Premik

Konec novembra je v prestolnici potekal sedmi Mercedes-Benz Fashion Week Ljubljana in tokrat je bila v ospredju moška moda. Mi smo v zakulisju ujeli oblikovalca, ki sta v Ljubljano prišla iz Beograda, v Duelu pa sta nam razkrila svoj pogled na moško modo v svetu in v regiji. Prav kolekcije za moške so namreč v zadnjem času v modnih prestolnicah izjemno pričakovane, moška moda doživlja razcvet, a Milica in Marko pravita, da na Balkanu še ni tako.

ilica: Živimo v delu sveta, kjer je moška moda še kar v ozadju, zato mi oblikovalci tisto, kar ustvarjajo po svetu, še vedno vidimo kot nekaj nedosegljivega. Svetovno znani oblikovalci nas zmeraj navdušijo, ne glede na to, ali ustvarjajo v slogu, ki nam je blizu. A njihove kolekcije večkrat gledam z obžalovanjem kot navdušenjem, ker se v državi, kjer živim, z moško modo ne morem ukvarjati tako, kot se oni. Marko: Je pa v Srbiji veliko večji izziv delati moško modo, v Beogradu je namreč marginalizirana. Pri nas je mnogo bolj cenjeno, če oblikuješ za ženske, zato je odlično, da živimo v času preboja moške mode. Milica: Tudi v Srbiji mladi oblikovalci ustvarjajo za moške, a se pogosto zgodi, da odnehajo zaradi različnih ovir.

»V Srbiji se pogosto zgodi, da moške, ki nosijo kak poseben kos, v njihovi okolici obsojajo in se jim smejijo.« MILICA Marko: Če želite živeti od mode, se raje ukvarjajte z žensko modo, moška je prej hobi, nekaj, s čimer se ukvarjaš iz ljubezni. KUL JE TISTO, KAR NOSIJO VSI Milica: Pri nas je kul, če nekaj kupiš v Zari. V Beogradu standard ni takšen, da bi imeli prodajalne visoke mode, ljudje nosijo komercialne znamke. Moški niso tako modno ozaveščeni kot v sosednjih državah, čeprav se tudi pri nas najdejo hrabri posamezniki, ki nosijo posebne kose.

Goodlifestyle.si

Oblikovalci zato veliko delamo z glasbeniki in umetniki, ki si upajo takšne obleke nositi. V Srbiji se namreč pogosto zgodi, da moške, ki nosijo kak poseben kos, v njihovi okolici obsojajo in se jim smejijo. Marko: To, kar mi delamo, ni komercialno, ni enako temu, kar vidite na vsaki ulici. Lahko pa te kose nosi vsakdo, ki se v njih dobro počuti. Kot je rekla Milica, pri nas ljudje po cesti ne hodijo oblečeni v znamko Gucci ali Armani in tudi oblačila domačih oblikovalcev so zanje pogosto predraga, ker naredimo le nekaj kosov in to ni tako poceni kot množična proizvodnja. KJE SO MOŠKI NAJLEPŠE OBLEČENI? Milica: Na Tajskem, kjer vsi nosijo kopalke (smeh). Marko: V Italiji so ljudje modno ozaveščeni, po vsej Evropi velja, da so lepo oblečeni. Milica: Tudi na Nizozemskem je tako. Marko: Kose, ki jih delava midva z Milico, bi gotovo videli v mestih z bolj alternativno sceno, na primer v Amsterdamu ali Berlinu. Dvomim, da bi se pojavili na ulicah Milana, čeprav so Italijani modno ozaveščeni. Milica: Tudi v Franciji vidimo izjemen ulični slog, tam ljudje čutijo kose, ki jih nosijo, in se požvižgajo na vse drugo. Obožujem tudi Ljubljano, opažam, da tu naše kose razumejo drugače kot v Beogradu. Zelo spoštujemo slovenske oblikovalce, na tednu mode je mnogo izjemnih kosov, ki pridejo izpod njihovih rok. V Ljubljani je scena malo bolj alternativna kot pri nas, ideje in proizvodnja pa so na izjemno visoki ravni. Marko: V Ljubljani je drugače kot v Beogradu, občinstvo je drugačno, vsa modna kakovost je zbrana na kupu. Tudi ko sva z Milico hodila na fakulteto, smo redno hodili v Ljubljano in sem se vedno rada vračava. BALKANSKI MODNI SLOG Marko: Ustvarjalci s tega območja hočemo pobegniti od oznake Balkan, ker navadno ne pomeni nič dobrega, imamo pa v Srbiji nadarjene oblikovalce in gotovo obstaja tudi estetska nota, ki nam je skupna. Milica: Jaz oznake Balkan ne doživljam kot nekaj negativnega. Večja težava je, da capljamo za drugimi, a jih ne moremo dohiteti. Zato skušamo imeti bolj iskrive ideje, zelo se trudimo, iščemo načine, kako uspeti. Zelo vztrajni moramo biti. Marko: Delati moramo dvakrat več kot oblikovalci v Evropi. LE SLAVNIH NE Milica: Nimam želje, da bi oblačila znane osebe. Marko: Tudi jaz ne. To ni nikakršen uspeh, ker je to le ena oseba. Morda se bo kopica ljudi zgledovala po njej in bodo hoteli kupiti tvoj kos, a to ni dobro, ker če se nekdo le zgleduje, nima svojega stila. Veliko raje oblečem običajnega človeka, ki se v mojih kosih dobro počuti in je srečen, ko jih nosi. Milica: Ne delamo tako, da bi potrebovali znane osebe za promocijo naših oblačil. Če izdelate le nekaj kosov, je neizbežno, da spoznate svoje kupce. Med kupcem in oblikovalcem je energija, ti razumeš njegove potrebe, on razume tebe kot umetnika, povežeš se za dlje ali

»Bolje je, da s kolekcijami pokažeš, da si dober oblikovalec, kot da to kažeš s tem, kako si oblečen. Mene ne moti, če ljudje mislijo, da se ukvarjam z informatiko ali gradbeništvom.« MARKO pa stike pretrgaš. Ti odnosi so zelo podobni drugim odnosom, ki jih imam v življenju. Marko: Kupec, ki želi nositi tvoj kos, si to res iz srca želi, znana oseba pa bi ga hotela imeti le zato, ker ga je videla na pisti. S PISTE NA ULICO ALI Z ULICE NA PISTO? Marko: Navdih za svoje kolekcije iščem v dogodkih in čustvih določenega trenutka v življenju, ne iščem ga na ulici ali pa v aktualnem dogajanju v Beogradu. Vsaka kolekcija je del moje osebnosti, ne gledam, kakšni so trendi. Milica: V Srbiji ljudje ne spremljajo modnih revij domačih oblikovalcev, ne ozirajo se na alternativni slog, ki ga je v Beogradu dovolj, še največ spremljajo svetovne smernice, ki jih vidijo na slavnih osebah iz tujine. Želijo pač nositi to, kar je moderno ta trenutek v svetu. Marko: Zato avtorska moda v Srbiji ni tako cenjena, komercialne verige pa cvetijo. PREJ INFORMATIK KOT OBLIKOVALEC Milica: Če me ljudje vidijo v vsakdanjem življenju, verjetno ne uganejo, da se ukvarjam z modo. Marko: Tudi meni se po oblačilih ne vidi, da sem modni oblikovalec. Milica: Ker ne živimo od mode in počnemo še druge reči, ne moremo vsak dan nositi posebnih kosov. Dejstvo je tudi, da mnogo časa preživimo za šivalnim strojem in v zakulisjih, to pa pomeni, da se naše obleke pogosto umažejo in strgajo … Marko: Bolje je, da s kolekcijami pokažeš, da si dober oblikovalec, kot da to kažeš s tem, kako si oblečen. Mene nič ne moti, če ljudje mislijo, da se ukvarjam z informatiko ali gradbeništvom (smeh).

Goodlifestyle.si

ŠKARJE

Egiptomanija

Kaj imajo skupnega Napoleon, Plečnik, Mozart, Aida, Christian Dior in Agatha Christie? Poleg tega, da so dosegli slavo, so se prav vsi navdihovali v Egiptu. Pa niso edini! Egiptomanija je s svojim sijajem in skrivnostjo uročila ves svet. Obsedenosti ni konca, saj uroka ni mogoče izničiti.

Fascinacija in urok Tekst: Alenka Birk • Foto: T. Kajfež,

izkopavanji Evropejcev od Napoleona naprej. Zanimajo me tudi Slovenci, eden izmed njih je bil Anton Lavrin iz Vipave.« Posveča se tudi raziskovanju romantičnih stvari, njihovih dnevnikov in življenja. NIKOLI PREKLICANI UROK

Ko je 4. novembra 1922 Howard Carter, neustrašni Britanec, odkril grobnico fantovskega kralja Tutankamona, se promocijski material je pogled na svet za vedno spremenil. Egipt je postal moderen, njegovi motivi edela sva v kavarni in pozlate so zasijali z vsega mogočega. Slovenskega etnografskega muzeja. Ob srkanju kave z arheologom mag. Tomom Kajfežem To je urok, ki ni bil nikoli preklican. Zaradi njega so tudi kostumografi sem »požirala« tudi njegove osupljive in blazno zanimive pripovedi. Čuti se in modni oblikovalci za vedno »padli« pod njegov vpliv. Nepozabni so njegova strast do Egipta. »Egiptomanija je neomejena,« začne in nadaljuje: Elizabeth Taylor kot Kleopatra, Diorjev pomladni pristanek v deželi Nila »Stara egipčanska kultura fascinira Evropejce že od antike. Rimljani so bili leta 2004, Gallianova faraonska interpretacija za jesen 1997, seznam je prvi zasvojeni z njo. V srednjem veku in renesansi je je manj, v baroku se neskončen. Ne samo da za vsako modno sezono oblikovalci pogledujejo vrača, konec 18. stoletja izbruhne z Napoleonom, kasneje pa z odkritjem na Vzhod za navdih, tam ga najdejo tudi arhitekti, notranji oblikovalci, Tutankamonove grobnice. V vseh zvrsteh umetnosti so egipčanski elementi, oblikovalci nakita, kiparji, slikarji, gledališčniki, filmarji … nekje bolj, drugje manj očitni, in to je egiptomanija. Tukaj ni pravil. Vsak Arhitekt Jože Plečnik je bil pri tem vrhunski. Poigraval se je z Egiptom in avtor je svoboden pri črpanju egiptovskih elementov in oblik.« tako ustvaril zapornico na Ljubljanici s tremi piloni, ki ponazarjajo vhodne Njegovo navdušenje nad Egiptom se je začelo že v mladosti. »Zelo mlad stolpe v tempelj. »Dunajski kolegi pravijo, da je to najboljša Plečnikova sem začel hoditi tja, prvič sem ga obiskal pri 15. in potem vsako leto dvajset egiptomanija. V arhitekturi je bilo, zlasti v Angliji in Franciji v začetku let. Takrat je bil drugačen, bolj svoboden, lahko si potoval neomejeno kamor 19. stoletja, zelo moderno, da so na stavbah, kot so banke, zapori, sodišča, koli. V začetku 70. let so bile še vojaške omejitve zaradi predhodne vojne z mostovi, torej na objektih, ki vzbujajo moč, trdnost in neuničljivost, radi Izraelom, potem so se sprostile. Islamizem še ni bil tako očiten.« Najbolj ga uporabljali egipčanske oblike, ker so sinonim za večnost. Piramida je večna, zanima zgodovina raziskovanja starega Egipta v 19. stoletju. »Ukvarjam se z egipčanske strukture so neuničljive. Plečnikova zapornica je bila narejena sto

Narodni muzej Slovenije, Steve Meisel,

Goodlifestyle.si

let pozneje. V njegovo egiptomanijo sodijo tudi nagrobniki, ki so egipčanski stereotip. Naredil je celo pravi obelisk, izklesan iz enega kamna na Praškem gradu. Ljubljanski obelisk kot poklon Napoleonu obliko le ponazarja.« »V 19. in 20. stoletju nastane pravi bum egiptomanije v arhitekturi, v notranji opremi prostorov, prehaja v porcelan, na nakit, oblačila … Ob pojavljanju novih medijev se prenese tudi v opero (Mozartova Čarobna piščal, Verdijeva Aida), preide v film (v grozljivkah, že v črno-belih nemih filmih so predstavljali prekletstva mumije), stripe, literaturo. Vpliva celo na avtomobilsko oblikovanje. Pokrovi zaključkov hladilnikov postanejo zaščitni znaki za različne avtomobilske znamke, nekateri so bili okrašeni z egipčanskimi figurami, sfingami in božanstvi. Zaključke za zapiranje artdecojevskih damskih torbic so znani oblikovalci iz Pariza, Londona in New Yorka izdelovali v obliki ležečih egipčanskih boginj. Egiptomanični motivi so bili zelo priljubljeni na nakitu, prav tako na damskih toaletnih kompletih za lepotičenje in česanje. Npr. ročaj zrcala in krtače je bil v obliki egipčanske figurice. Obdobji art deco in art nouveau sta polni tega.« Pravi primer egiptomanije danes je recimo tudi nakit FREYWILLE, ki je Egiptu posvetil celotno kolekcijo Pharaoh. EGIPČANSKA MODRA Najbolj značilna egipčanska barva je svetlo modra. »Če vzamemo za primer Tutankamonov nakit, ki je najbolj dostopen, opazimo veliko modrine. Fajančni predmeti (fajansa je material med steklom in keramiko) so modre oz. zelenkasto modre ali zelene barve zaradi žganja materiala.«

G. Kajfež z menoj deli zgodbo iz ozadja velikega odkritja leta 1922. »V času, ko so že obstajali egiptologi, so s seznamov faraonov ugotovili, da manjka neki obskuren faraon. Lord Carter je bil nešolan arheolog, bil je risar, slikar, ki se je preživljal tako, da je v Egiptu za spomeniško varstvo prerisoval slikarije. Začel je razmišljati o manjkajoči grobnici in našel financerja, angleškega lorda Carnarvona. Sedem let je trajalo iskanje, vmes so ga skoraj opustili, a je Carter vztrajal, naj lord financira še zadnjo sezono. In je uspelo – našli so prvo stopnico v grobnico. Izkopavanje celotne grobnice je trajalo več let. Rodil se je tudi mit o prekletstvu. Tudi to je egiptomanija,« doda Tomo.

»Če boš motil moj mir, te bo Bog zgrabil za vrat, ti ga zavil kot kokoši.« Kaj pa je s tem prekletstvom, je mit ali resnica? »V resnici ga ni, lahko pa tudi je,« odgovori in se zasmeji. »Dejansko je le v dveh grobnicah napisano svarilo: če boš motil moj mir, te bo Bog zgrabil za vrat, ti ga zavil kot kokoši in ti boš odgovarjal za svoja dela pred obličjem Boga. V Tutankamonovi grobnici tega ni bilo.« Pa vendar so se po odkritju pojavljale čudne smrti. »Lord Carnarvon je dejansko nekaj mesecev po odkritju umrl v Kairu, v svoji rezidenci, zaradi pika okuženega komarja. Isto noč ob isti uri je v njegovem dvorcu v Angliji poginil tudi njegov pes.«

za vsa področja tedanjih znanosti in ustanovil komisijo za znanost in umetnost pri vojski Orienta. Njihova naloga je bila raziskovati tedanji arabski islam in Egipt, potovati po vsej deželi in raziskovati – risati, slikati, nabirati predmete, za izkopavanja niso imeli časa. Znanstveniki so raziskovali med letoma 1798 in 1801, po štirih letih pa so izsledke objavili. To delo je v Evropi vzbudilo egiptomanijo. Vsi kulturni krogi so se zanimali zanj. Delo je bilo zelo obsežno, devet volumnov teksta in enajst volumnov ilustracij, in drago. Na Dunaju so ga kupili šele leta kasneje, in to drugo, cenejšo izdajo. Izdelovali so celo posebne omare egiptomaničnih oblik za njeno shranjevanje.« Iz Evrope se egiptomanija preseli v Ameriko po njihovi secesijski vojni. Kinodvorane, gledališča, tovarne, vse gradijo v slogu egipčanskih motivov in oblik. Agatha Christie je eno izmed zgodb v 20. letih dvajsetega stoletja umestila na parnik na Nilu. »Tudi to je egiptomanija,«

Odličen primer egiptomanije v umetni obrti je tudi secesijski salon, Egipčanska soba na gradu Snežnik. Poznavalec egiptomanije g. Tomo Kajfež jo je odkril in temeljito preučil. Še posebej ga je navdušila skrinjica, na kateri je gola plavalka, figura boginje Hator (ta je bila tudi priljubljen motiv za torbice). »Plavalka drži v rokah predmet – leseno

žlico za mazila, za katero je očitno, da jo je izdelovalec povzel iz Egipčanskega muzeja v Kairu. Pohištvo kaže na izjemno poznavanje staroegipčanske umetnosti in kulture oblikovalca. Očitno je, da je hodil v muzej v Kairu prerisovat te elemente za svoje potrebe in je nato to oblikoval.« »Prava egiptomanija se je začela z Napoleonom, pred njim je bil Orient nekaj obskurnega. Tja so se podali le pustolovci, misijonarji, trgovci, resnega znanstvenega zanimanja ni bilo. Malo je pisnih virov, preden se je tega lotil Napoleon. Naredil je nekaj zelo bistrega: poleg vojske, ki je imela tam operacije, je sestavil posebno skupino 150 znanstvenikov iz vse Francije

me spet pouči g. Kajfež. »Drugič se je poročila z znanim angleškim arheologom in z njim hodila na izkopavanja, zato je odlično poznala ozadje.« Za konec doda: »Vsakogar fascinira Egipt, mene pa je zasvojil.« Egipčanske motive so v svoji novi kolekciji PHARAOH (TUTANCHAMUN, LUXOR) uporabili tudi izdelovalci prestižnega nakita FREYWILLE. Poglejte celotno kolekcijo na SHOP.FREYWILLE.COM NARODNI MUZEJ v Ljubljani ima v stalni egipčanski zbirki veliko zanimivih egipčanskih kosov, najzanimivejša pa je mumija iz časa okoli 680 let pr.n.št.. NMS.SI

Goodlifestyle.si

LJUBLJANA Ciril-Metodov trg 21 â&#x20AC;¢ +386 1 421 03 15

MADE IN VIENNA shop.FREYWILLE.COM

P POBEG â&#x20AC;¢ Svet

Goodlifestyle.si

POBEG

Ploski bratec in sestra z oblinami ZANZIBAR • Otoka z napako Piše: Mic Melanšek • Foto: Mic Melanšek in Katja Stojilkovski (povsodjelepo.com)

Živiva tik ob plaži. Do nje naju pelje žametna, 30 metrov dolga preproga iz svilnatega peska, ki mu zavida tudi moka. Ko teta Oseka posrka morje, nastane kilometer dolgo igrišče za otroke in raj za lokalne nabiralce vsega tistega, kar morje tam pusti. Rakci, školjke in verjetno še kaj, kar bom kmalu vtipkaval v google. Ko pa jo zamenja gospa Plima in k čajanki pokliče še gospoda Sončka, takrat se čez otok ulije galaktična galona turkizne barve. Bolj turkizno od tega ne gre. In če ne bi imel sončnih očal (zaradi česar sem videti kot še eden od ponosno pijanih Angležev), bi mi kombinacija beline peska in turkiznosti morja verjetno izžgala oči.

a Zanzibarju sva. Ko sva izbirala kraj, nisva imela prav posebnih meril, le Azijo sva hotela po letu raziskovanja in pol pustiti pri miru. Pogrešava jo, zelo, a tokrat sva želela nekaj povsem drugega. »Greva na Sao Tome in Principe?« sem vprašal Katko. Na »Ojoj, kje pa je to?« in še tisoč drugih vprašanj sva odgovarjala tako dolgo, da so vozovnice poskočile na trikratnik svoje cene. »Kaj pa Zanzibar?« je predlagala. Hm … sliši se … predvsem lepo. In morsko. In nekje tam doli ob Afriki. Afrika. Ja, to bova. V Afriki, tisti pravi niže od Egipta in Maroka, še nisva bila. Greva! 38 MINUT DOLGA VOJNA Zanzibar je otočje dveh večjih in nekaj drobcenih otočkov. Tistemu, čemur laično pravimo Zanzibar, domačini pravijo otok Unguja, z dž-jem. Je večji izmed dveh otokov, dolg 80 in širok le 40 kilometrov. Njegova mlajša in manjša sestrica je otok Pemba. Ona je v puberteti. Razganja jo. Njen bratec pogosto hodi v fitnes, njegova postava je ploska in ravna, ona pa se bohoti z oblinami. Gorata je in polna dolin. In kar pol manjša. Če bi na Zanzibar pluli prek nekaj tisočletij, bi na horizontu uzrli jadra vseh barv in oblik. Perzijci, Indijci in pisana druščina prebivalcev Arabskega polotoka. Vsi na poti na otok, ki se bo v zgodovino zapisal kot otok dragih začimb. Če boste svoj dopust podaljšali na nekaj tisočletij, boste na Zanzibarju priča tudi najkrajši vojni v zgodovini našega planeta. Divjala je ravno na polovici 20. stoletja med Britanci in vojsko takratnega sultana na otočju. Trajala je natanko 38 minut. V njej je življenje izgubilo 500 domačinov, Britanec pa je bil ranjen le en sam. Ni umrl.

UNGUJA ALI PEMBA? Zanzibar (s tem mislim njegov večji otok Unguja. Ja, laično, vem.) ima danes le eno napako. Prelep je. Res. In to ni sarkastična opazka ali poskus biti prikupno osladen. Prav vsak kotiček je namreč kot s cenene razglednice. Turkizno morje, bele plaže, nad morjem ukrivljene palme in rahlo vzbrbotan kokos, katerega sončno vsebino je ravno v tem trenutku ujel mimoidoči sončni žarek. Zveni dolgočasno? Ne boste verjeli, a kaj hitro se resnično lahko zgodi, da se boste vprašali: »Kaj hudiča naj počnem zdaj?« No, razen če ste eden tistih ljudi, ki lahko brez slabe vesti poležavajo na plaži ves ljubi dan in se ob sončnem zahodu prebijajo že skozi tretjo knjigo Johna Grishama tistega dne. Če vprašate naju, bi rekla, da je deset dni ravno dovolj za obisk Zanzibarja. Seveda če boste zatrli avanturista in se ne podali na otok Pemba. A o tem malce kasneje. Čez nekaj tisoč znakov. Na otočju živi 1.200.000 ljudi, v glavnem mestu Stone Town menda okoli 350.000, od tega jih v turizmu dela vsaj toliko in ne boste verjeli, da vas bo pri izhodu z letališča pričakal ravno tisti taksist, ki je pravkar izgubil službo in bo vesel, če boste poleg klasičnih desetih dolarjev do mesta primaknili še kakšen tanzanijski šiling za »šolske potrebščine« ali pa pivo. On sicer ne pije, ker je musliman, ampak njegov bratranec pač čudežno ni in bo zelo vesel. PREK ZIDOV PRESTIŽNIH LETOVIŠČ Medalja tega, da se večina turistov 90 odstotkov svojega časa zadržuje znotraj zidov prestižnih letovišč, ima za popotnike z zaprašenimi nahrbtniki dve plati. Svetleča se je tista, zaradi katere boste imeli ob vsaj malce avanturističnem pristopu pogosto zase kar kakšen dolg kilometer plaže in se bo lahko med vami in brezzobim ribičem Sulejmanom stkalo pristno prijateljstvo. Manj svetleča se pa je tista, da njihov pogosto nonšalantni odnos do razvrednotenih tanzanijskih šilingov vodi do vse višjih in višjih cen. A brez skrbi. Na otočju boste našli prenočišča za vsak žep. Vse od dvoposteljnih sob za 20 dolarjev do zasebnih obmorskih vil z bazenom za 600 dolarjev na noč. »Na, malce podrži,« mi je rekel gospod, Sulejmanov prijatelj, mi v roke pomolil krmilo tipične otoške ladjice, ki ji domačini pravi dhow, sam pa se je »razlegel« po njenem nosu. Če bi bilo to kje na Jadranu, bi si verjetno prižgal

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Sulejman naju vozi po sveže postlanem jutranjem turkiznem morju 2. (desno) Dosto. Brez besed nama je vsak dan povedal kaj novega 3. (skrajno desno) V Stone Townu sva si privoščila še tradicionalno zanzibarsko večerjo 4. (na drugi strani) Večerja se suši, kmalu bo na krožniku

Goodlifestyle.si

cigareto ali pa mi ponudil šilce domače rakije. A ker smo pluli po morjih otoka, kjer je kar 99 odstotkov prebivalcev muslimanov, od katerih je peščica tudi takšnih, ki so nama zaupali celo to, da »gredo muslimani v nebesa, kristjani pa v pekel, in da resnično upajo, da se bova kmalu spreobrnila«, je le globoko zavzdihnil in še sam zaobjel nekaj rajske lepote, v katero nas je zagrinjalo turkizno mlečno morje. ČRNA MAGIJA NA PEMBI Po 14 dneh raziskovanja Unguje, od katerih nama je bilo dolgčas le en sam dan, ko sva se popolnoma »zaštrikala« s prevozi in v mestecu duhov obstala še dodaten, nenačrtovan dan, sva se usedla na mini letalo in odfrčala na 45 minut dolg polet (beri: adrenalinski boj z zračnimi žepi in pilotovo zdolgočasenostjo) proti otoku Pemba. Druga pesem. Kaj pesem! Druga vinilka. Na otoku sva bila verjetno edina turista. No, lažem. Prvi dan sva nekje v daljavi za trenutek uzrla dve beli, po čelu, licih in nosu rahlo zažgani glavi, ki sta s kolesi drveli kdo ve kam. Sicer pa sama. Pemba je zaradi rodovitnosti in primernosti za gojenje muškatnega oreščka, cimeta in klinčkov v preteklosti veljala za bogatejšo od Unguje, danes pa otok na najnižjih obratih počiva ločen od vsega trušča in treska turistične sosede. Z izjemo nekaj pregrešno dragih letovišč, od katerih je eno tudi tisto slavno, v katerem lahko spite v stekleni hiši pod morsko gladino, za kar boste na noč odšteli vrednost dobro ohranjenega rabljenega clia, Pemba nima turistične infrastrukture. Midva sva izkusila dvoje prenočišč. Prvo je bilo v provizorični sobi kopalnici, drugo pa v domu za tanzanijske uradnike, ki vsake toliko prispejo na Pembo.

»"Na, malce podrži," mi je rekel Sulejmanov prijatelj, mi v roke pomolil krmilo tipične otoške ladjice, sam pa se je »razlegel« po njenem nosu.« In če je bilo hrano težko najti zaradi kolere, ki je ravno tedaj izbruhnila na otočju, si poskusite predstavljati, kako nama jo je zagodel še pravkaršnji začetek ramadana. Življenje na Pembi je v celoti podrejeno verskim obredom, ki muslimane spremljajo od zgodnjega jutra do poznega večera. Pa sva bila brez. No, vodi se nisva odpovedala in tudi kakšen piškot iz globočin nahrbtnika sva na tiho pogoltnila, a sicer sva poskušala slediti njim. Kar pa ni bilo težko. Sva v mestecu Wete na severu otoka Pemba. Daleč od lepih plaž in prelestnega turkiznega morja. Sonce je že padlo za horizont in bradati gospod je v polnem razmahu prodajanja okusne močne kavice. Sediva na dvignjenem pločniku prašne in s kravjimi kakci postlane glavne ulice. Z nama sedi še šarmanten gospod Hafiz Ally, popoln govorec angleščine in svetovljan. Zdaj, po nekaj dneh, smo že prijatelji. S svojo toyoto naju vozi naokoli in nama razlaga pozabljeno zgodovino otoka, povabi

naju k sebi domov na večerjo in se v najinem imenu z gospodom iz že dolgo-tega-zaprte-restavracije dogovori, da nama kljub ramadanu pripravi kaj dobrega za kosilo. Pristopi še gospod Dosto. Nem je. In gluh. A pred nekaj leti je še prav lepo slišal in govoril. Kaj točno se je zgodilo, nihče ne ve. A ker Pemba še vedno velja za otok črne magije in šamanizma, je obveljala zgodba, da se mu je nekega lepega popoldneva, ko je obiskal lokalno pokopališče, življenje preprosto spremenilo. On je tisti, ki skrbi, da nama ne zmanjka kavice ali ingverjevega čaja. S kretnjami, ki jih razumeva iz dneva v dan bolj in jih vsi domačini več kot očitno poznajo že do podrobnosti (kako bi sicer vedeli, da en zamah z roko pomeni: »Danes zjutraj sem plaval do šest kilometrov oddaljenega otoka, ampak ker so se mi strgale plavutke, sem porabil eno uro več kot sicer.«) naju sprašuje po najinem domu. Od kod sva? Kaj počneva? Sva poročena? Imava kaj otrok in zakaj še vedno ne? Popotniki pogosto vključijo Zanzibar v svoj repertoar kot počitek po raziskovanju celinske Afrike. Umirjene plaže, dobra knjiga, prijazni domačini. Da. To je en obraz Zanzibarja, ki ostane zapisan kot najlepše slike in dolgotrajen okus po slastnem kokosu. A lahko je še veliko več. So neskončno majhne vasi velikih ljudi z globokimi zgodbami. In ker sva imela časa skoraj na pretek, sva lahko nekaj takšnim zgodbam prišla čisto, čisto blizu.odbam prišla čisto, čisto blizu. Nujne potrebščine za potovanje po Zanzibarju: mobilna banka Abamobi, obročna kartica Visa Electron in zavarovanje zlorabe plačilnih kartic. Brezplačni Abafon 080 1 360: ABANKA.SI

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Miami Utrinki ALEŠA BRAVNIČARJA Foto: arhiv gosta

»P

o svetu me žene za marsikoga nenavadno dejstvo, da je za spoznavanje samega sebe treba pogledati daleč onstran domačega ognjišča,« razkrije svoj motiv raziskovanja sveta. Aleš Bravničar nikoli ne odloži fotoaparata, tudi ko ne dela. Ves čas fotografira vse, kar ga navdihuje. »Poklicno se s tem ukvarjam že 22 let, zadnjih nekaj pa tudi z režijo. Poleg petnajstletne kariere pri reviji Playboy in več kot 300 objavljenih reportažah zadnje čase navdušeno snemam in fotografiram iz zraka z dronom.« Če vas zanima, kaj vse, poglejte na Instagram @skycrewdrone. Najbolj je ponosen na svoje serije fotografij Miniverse in Androgynous, njegova fotografija pa visi tudi v Playboyevem dvorcu v Kaliforniji. Obiskal je 105 držav. Že kot dečka ga je navdušil prvi izlet v tujino – na Dunaj. Prvo pravo potovanje pa je bilo na Javo in Bali pred 20 leti. V ZDA se vedno znova vrača, ker želi nekoč prepotovati vseh 50 zveznih držav. Miami je njegov drugi dom. Pozna sleherni kotiček. Nekaj nam jih velikodušno razkrije.

2 1

3 Ko pridem v Miami, najprej ...

Večno poletje ...

Najlepši čas za obisk je ...

Na Lincoln Roadu je ...

... pojem taco, potem pa jo mahnem v Whole Foods Market po živila in zvečer na obisk vseh prijateljev.

... FKK-plaža, fantastične trgovine in restavracije, mirni kotički za uživanje, umetniška četrt Wynwood, golf igrišče sredi mesta in čudovita art deco arhitektura, ki ji s hišami z začetka 20. stoletja nikjer na svetu ni para. Miami je en velik karneval.

... od decembra do aprila. Nikar ne izpustite narodnih parkov, ki jih je veliko. Najlepšo plažo pa najdete na Key Biscaynu – Crandon Park. Haulover Park pa nudi edinstveno plažo za golo namakanje v Atlantskem oceanu.

... na kupu vse – restavracije s sušiji, jastogi, steaki pa sladoled Cold Stone Creamery, zelo priljubljena je tudi Big Pink na koncu Miami Beacha. Najraje pa jem dobro, naravno hrano v restavracijah Apple-a-day, Dirt ali Whole Foodsu.

A čutiti je veliko kubanskega ...

... zato morate pokusiti jedi, kot so arepas, chicharrones, key lime pie in seveda cafe cubano.

Najlepši hotel v mestu je ...

... znameniti Delano. Sam pa prenočujem v bivšem Playboyevem klubu, imenovanem The Castle, na 5445 Collins Avenue. Čudovita kombinacija udobja in lokalne plaže.

Nujno morate ...

... videti South Beach s svojo art deco arhitekturo, obiskati Dolphin Mall, eno najugodnejših nakupovalnih mek na vzhodni obali ZDA, in kakšen razvpit nočni klub, kot so Liv, Nikki Beach, Rockwell, Basement in Trade.

Najboljši kraji za selfi ...

... so recimo vila Giannija Versaceja, napis Welcome To South Beach na vpadnicah v Miami Beach in seveda kjer koli pred hiškami obalne straže na plaži.

Goodlifestyle.si

POBEG

Obstati. Obmolkniti. Občudovati S karavano kolesarjev od Johannesburga do oceana Piše: Tomaž Kovšca • Foto: Nejc Vesel

Ko sva leta 2015 s snemalcem Tilnom Žemvo kar z odstavnega pasu bližnje avtoceste lovila kadre pristajajočih letal na mednarodnem letališču v Cape Townu, se je ob naju kmalu ustavil policist na motorju. Pa ne zato, da bi nama napisal kazen, temveč da bi naju opozoril na bližnje barakarsko naselje, ki jih v Južni Afriki imenujejo townships. »Če bosta opazila, da se kdo približuje ograji, pospravita opremo in se odpeljita. In ne ugašajta avtomobila,« je bil jasen in glasen. Samo še poglobil je občutek nelagodja, ki so nama ga že ves čas z opozorili vzbujali vsi okrog naju. Leto kasneje, tokrat s snemalcem Blažem Omanom, sem spet na skrajnem jugu Afrike, tokrat v zloglasnem Johannesburgu, po številnih statistikah celo najnevarnejšem mestu na svetu.

ritisk beguncev s severa, razpadajoča infrastruktura, umazanija. Življenje je kolikor toliko varno le za varovalnimi električnimi ograjami in ob nenehnih patruljah varnostnikov. A na srečo Južna Afrika niso zgolj velika in razvpita mesta: Cape Town, Pretoria, Johannesburg. Je še veliko več – odprte širjave Centralnega platoja, skrivnostni KwaZulu-Natal, reke in kanjoni, divja, robata pokrajina. Različni jeziki in kulture. In prav to me je čakalo v naslednjih dneh: skupaj s karavano gorskokolesarske dirke Od Johannesburga do morja (Joberg2C), ob spremljanju Slovenca Petra Vesela in Nemke Ivonne Kraft, sem prepotoval 900 kilometrov ruralne, ponekod še nedotaknjene Južne Afrike, čez ozemlja prvotnih naseljencev Burov, čez ogromne farme na eni in plemenska ozemlja na drugi strani. Večere sem skupaj s karavano preživljal v taborih, čez dan, ko sem lovil dobre posnetke, so mi v kombiju družbo delali Petrovi navijači: sinova Nejc in Urban (izvrstna fotografa) in njegova žena Nataša. Za to, da smo lahko videli najlepše, kar ponuja Južna Afrika, je poskrbel naš vodnik, glavni organizator dirke Craig Wapnick. GREAT WALL MY CHINA Jutro ob ogromnem akumulacijskem jezeru Sterkfontein je bilo dokaj toplo, kolesarje in spremljevalce pa je čakal spust iz dežele burskih farmerjev, Svobodne države, v pokrajino KwaZulu-Natal. Spektakularna prelomnica s planote, kjer prevladuje afrikanščina, v zulujsko kraljestvo spominja na naš

Kraški rob, le da je nekajkrat večja. Ko stojiš pod njo, ti je hitro jasno, od kod lokalnim prebivalcem navdih za nenavadno ime: Great Wall My China (Veliki zid moja Kitajska). Po nekaj kilometrih divje vožnje za Craigom je sredi travnika ceste zmanjkalo, od tod smo še kake pol ure sopihali v hrib peš. Šele na vrhu, ko pred nami kot na dlani leži skoraj ves KwaZulu-Natal, nam je jasno, o čem je Craig govoril, ko je razlagal, kaj nas tu čaka. Trasa dirke večinoma sledi starodavnim potem, kar nekaj kilometrov enoslednic pa so organizatorji vrezali čisto na novo. Dovoljenje farmerjev ali plemenske skupnosti je dovolj, da se gradnja z minimalnimi vplivi na okolje lahko začne. V naslednjo dolino je čez prelaz Harrison kolesarje pripeljala prav takšna, sveže vrezana enoslednica, ki jo je dovolila lokalna skupnost pod vodstvom plemenskih starešin. Prebivalci so prišli od blizu in daleč in uživali v nenavadnem dogodku. Območje, ki je bilo ob koncu apartheida leta 1994 zelo burno, zdaj uživa v miru in slogi. Eden redkih belskih farmerjev, ki še vztraja tu in ki mu je uspelo z lokalno skupnostjo vzpostaviti dober odnos, je Andrew Poole: »To, da lahko s skupnostjo organiziramo tako dirko, je čudovito. Takšne stvari potrebujemo. V tistih časih je bilo med ljudmi veliko jeze, imel sem precej težav. Trdo sem delal, da lahko zdaj sodelujem in živim z njimi. Tudi glede zemlje potrebujemo še velike spremembe, a na silo se jih ne da pospešiti.« SIYABONGA KAKHULU Med strankarskimi boji so bili prav tu srditi spopadi, tudi žrtve, prebivalstvo pa se je razbežalo po okoliških hribih. Zdaj po besedah Poola gledamo podoben prizor – a iz povsem drugačnih vzgibov. In to ga osrečuje in mu daje upanje, da bo prihodnost dobra. Ko se je sem gor povzpel lokalni starešina Petros Khumalo, je prej razigrano ljudstvo obmirovalo in na prelazu je zavladala popolna tišina. V zraku pod žgočim soncem je bilo čutiti energijo starodavne Afrike, spoštovanje do prednikov in starejših. Petros Khumalo, s tradicionalnim leopardjim trakom na glavi, ki označuje njegovo plemenito kri, je z raskavim glasom spregovoril v zulujščini: »Siyabonga! Siyabonga kakhulu!« Hvala, najlepša hvala, in skušal lokalnemu prebivalstvu razložiti razsežnosti dogodka, ki so mu bili priča. V zasebnem pogovoru pa mi je kasneje v polomljeni angleščini zaupal, da bi se rade volje pridružil kolesarjem, če le ne bi bil tako star. »Toda vesel sem, ko vidim, kako je naše ljudstvo združeno v veselju, v uživanju življenja!« je še dodal. Sodelovanje

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Spust do Sterkfontein Dama, tretjega največjega jezu v Južni Afriki 2. (desno) Plemenski poglavar, največja zvezda vaščanov, se je pripeljal kar s helikopterjem organizatorjev 3. (skrajno desno) Ena od Johannesburških avenij 4. (na drugi strani) Sledenje lokalnemu kmetu, ki nas pelje na oddaljeno planoto in čez plemensko ozemlje

Goodlifestyle.si

med črnsko večino in belsko manjšino je še vedno redkost, a s takimi dogodki lahko pridobita obe strani. »To so zelo revne skupnosti. Z dirko skozi njihove kraje jim pomagamo graditi knjižnice, šole, jim damo priložnost, da srečajo drugačne ljudi,« pravi Craig Wapnick. NEODKRITI RAJ ZA GORSKE KOLESARJE Ko sem se tisto jutro prebudil, se je bilo kar težko spraviti iz tople spalne vreče. Napori zadnjih dni so se počasi zalezli v kosti, oblački mrzle izdihane sape so se v soju čelne svetilke izgubljali pod stropom šotora, na višini nekaj več kot 1200 metrov je tik pred sončnim vzhodom temperatura spet padla tik nad ledišče. Iz sosednjih šotorov je že bilo slišati pokašljevanje, zvoke zgodnjega prebujanja in priprav na nadaljevanje dirke. Ko sem odprl zadrgo šotora, je mraz hušknil v toplo gnezdo in me dokončno prebudil. Tanko platno vendarle daje nekaj zavetja! Nad vzhodom, nad gorami, ki ločujejo Južno Afriko od Lesota, se je razlezel prvi tanek trak rdečine. Skrivnostna gorska kraljevina, ki druge meje kot z Južno Afriko nima, saj leži na planoti sredi te države, je menda še en neodkrit raj za gorske kolesarje, vsaj tako mi je razlagal Craig prejšnji večer. »Visoki prelazi, neskončne enoslednice, prijazni ljudje. Vredno obiska,« je bil kratek. Nekaj minut kasneje, ko je v mrzlem, kristalnem zraku dišalo po rosi in sveže pokošeni travi, so silhuete šotorov, ljudi, helikopterja, ki je gnezdil nekaj metrov stran od tabora, postale izrazite, nad gorami pa se je razbohotila eksplozija barv jutranje zarje. Trenutek, ko je kljub obilici opravkov pred odhodom treba obstati, obmolkniti in občudovati ... Obetal se je najlepši dan na dirki, stezice po najbolj odmaknjenih predelih Južne Afrike, kjer je obraz belca še vedno atrakcija. »Pripravite se na nekaj posebnega,« je žarel tudi Craig Wapnick, ki je ves ta čas vzorno skrbel za nas in se izkazal za krasnega vodnika. Za snemanje starta je poskrbel Blaž, mi smo se na pot zapodili še pred kolesarji, z našim kombijem 4x4 drveli po makadamu v evkaliptovih gozdovih za Craigovim terencem. Tudi če je

bil na trenutke prehiter za nas, ni bilo težave, saj je za sabo puščal ogromen oblak prahu, ki se še dolgo ni polegel, tako da mu ni bilo težko slediti. Iz kilometra v kilometer pa je bila cesta slabša, kmalu se je prevesila navzdol, med drevesi se je globoko spodaj v kanjonu svetlikala reka. Postajalo je vse bolj strmo, cesta se je spremenila v kolovoz, ta v razdrapano grapo in kmalu vožnja ni bila več mogoča. Močno me je skrbelo, kako se bomo z vozili, predvsem našim kombijem, izvlekli iz grape. A o tem bom lahko razmišljal kasneje, kajti po nekaj sto metrih hoje se je pred nami odprl fantastičen pogled na dolino mogočne reke Umko. Reka sodi med najbolj neokrnjene v Južni Afriki, izvira na višini 3000 metrov v Lesotu in se izliva v Indijski ocean približno 40 kilometrov jugozahodno od Durbana. Kitovka po zulujsko. ZAKAJ IZ RAJA V KAOS? Prepadne stene, globoko v dolini pa rečni zavoj okrog mogočnega pomola. Od reke navzgor, prek grebena in na drugo stran v rodovitno dolino so kot pikice na mušnici raztresene okrogle afriške koče, večinoma krite s pločevino, a nekaj jih je tudi še pokritih na starodavni način, s slamo dolge trave. Še na poti smo srečali domačinko z nekaj snopi te trave na glavi, požela jo je na bližnjem travniku. Z grebena sega pogled na drugo stran, na planjave, ki jih pokriva megleno morje. In nad meglenim morjem, globoko v skriti dolini, se skriva šola. Do nje in od nje ne vodi nobena pot. Pa vendar se na dvorišču tare črnih zvedavih glavic, ki s široko odprtimi očmi radovedno opazujejo bele prišleke in čakajo na prihod kolesarjev. Čez prepadne stene nad reko sem v to skrito dolino je namreč vsekana enoslednica, po kateri se bodo kolesarji spustili in nadaljevali pot proti širni savani, posejani z dežnikastimi akacijami. Skušal sem navezati stik z vaškim učiteljem, pa žal govori le zulujščino. Tudi to šolo je zgradila organizacija Joberg2c v zahvalo skupnosti in njenemu poglavarju, ki dovoli potek dirke prek njihovega plemenskega ozemlja. Ob pogledu na vesele otroke, na prešerno nasmejane mamice, ki dojenčke

»V skriti dolini se skriva šola. Do nje in od nje ne vodi nobena pot. Pa vendar se na dvorišču tare črnih zvedavih glavic, ki radovedno čakajo na prihod kolesarjev.« ob delu na polju prenašajo v culah, na zdrave, mišičaste moške, na zadovoljne starce in starke, se mi poraja le eno vprašanje: kaj ljudi iz tega raja, kjer živijo srečno tradicionalno življenje, žene v kaos velemest, kjer jih čakajo kriminal, onesnaženje, bolezen in velikokrat poguba? Iz neokrnjene narave v natlačena barakarska naselja brez infrastrukture, življenje v kartonasti škatli pod mostom? Seveda je vsaka človeška usoda nekaj posebnega, potovanje skozi življenje splet številnih zavestnih in nezavednih odločitev. A zunanji opazovalec se lahko le vpraša: čemu? Zakaj migracijski tok ni obrnjen – iz temačnih, razpadajočih, zaudarjajočih ulic velemest ven v svetlo naravo? Naš kombi je kasneje s pogonom na vsa štiri kolesa brez težav opravil z vzponom nazaj do makadama, tu in tam sicer malce poškripal, a zmogel. Od tod nas je v naslednjih dneh, tako kot kolesarje, pot vodila le še navzdol, proti morju. Makadamske ceste je prekril asfalt, gozd in širno savano so zamenjale plantaže sladkornega trsa ter raztresene vasi in mesta, Afrika nam je za konec ponudila le še en užitek: popotni prah in znoj smo lahko sprali v toplem Indijskem oceanu ...

Goodlifestyle.si

MOBILNI PAKETI NAJ

in test

V NAJ OMREŽJU

12/2018

Mobile Benchmark Slovenia

Vsak ima svojo naj zabavo, naj video in naj pogovore. Delite jih z novimi mobilnimi paketi Naj in izkoristite vse prednosti hitrega prenosa podatkov v omrežju LTE/4G+ z internetno hitrostjo do 150/50 Mbit/s.

NAJ A | B | C

10 ENOTNA CENA

€ / MESEC *

140 GB

PRVE 4 MESECE, ZA NOVE NAROČNIKE OB VEZAVI Z MOBITELOM

www.telekom.si *Naročniško razmerje s paketi Naj lahko sklenejo novi ali obstoječi naročniki mobilnih storitev, ki so zasebni ali poslovni uporabniki. Paket Naj C vključuje 140 GB prenosa podatkov, ki jih je mogoče porabiti v mobilnem omrežju Telekoma Slovenije (od tega brezplačno do 10814 MB v državah območja EU-tarife). Po doseženi skupni vključeni količini prenosa podatkov se prenos podatkov zaračuna skladno s cenikom. Pogoj za pridobitev akcijske mesečne naročnine 10 EUR za obdobje 4 mesecev je sklenitev novega naročniškega razmerja in nakup naprave na obroke z vezavo za 24 mesecev v skladu s Pogoji akcijskega nakupa naprav v obdobju od 19. 3. do 30. 4. 2019. Po izteku 4 mesecev se prične zaračunavati redna mesečna naročnina izbranega paketa po takrat veljavnem ceniku. Navedena akcijska mesečna naročnina se izključuje z ostalimi popusti. Cene so v EUR z DDV. Za več informacij o ponudbi obiščite www.telekom.si, Telekomov center, pooblaščeno prodajno mesto ali pokličite 080 8000. Telekom Slovenije, d.d., Ljubljana Na neodvisnem testu, ki ga je opravilo nemško podjetje P3, se je mobilno omrežje Telekoma Slovenije dokazalo kot najboljše ocenjeno omrežje v Sloveniji. Telekom Slovenije je tako za svoje mobilno omrežje prejel certifikat P3 »Najboljši na testu«, ki velja za globalni panožni standard merjenja kakovosti omrežja in zadovoljstva uporabnikov.

POBEG

Svetost narave z Indijanci BRAZILIJA • V amazonskem pragozdu s plemenom Yawanawá Piše: Simon Plestenjak • Foto: simonplestenjak.com

Sredi amazonskega pragozda, v skrajnem zahodnem kotičku Brazilije – v zvezni državi Acre, ki meji na Peru – živi v rezervatih nekaj indijanskih plemen. Tudi drugod po Braziliji lahko še najdemo rezervate s prvobitnimi prebivalci Južne Amerike, vendar so amazonski Indijanci tisti, ki so najbolj oddaljeni od »belske civilizacije« in zato najbolj uspešno ohranjajo svoj starodavni način življenja. Kot fotograf sem se pridružil odpravi izkušenj željnih (avant)turistov, s katerimi smo en teden preživeli pri plemenu Yawanawá.

ali požigajo gozdove za pridobitniške namene. V boju za dobičkom kriminalci še vedno ubijajo Indijance, ki se jim upravičeno postavijo po robu, lokalne oblasti pa so predaleč ali si zatiskajo oči, medtem ko štejejo umazani denar od podkupnin. Prvi stik z belci so Yawanawá imeli v začetku 20. stoletja z nabiralci lateksa. Zanimiva je pripoved, ki sem jo slišal ob tabornem ognju, in sicer da je vrač že pred prvim srečanjem doživel vizijo prihoda belcev in že takrat zapovedal prijateljske odnose, ki jih zdaj nove generacije uspešno potrjujejo in negujejo.

eset let že živim v Braziliji, v São Paulu. Tako je naneslo. V tem času sem že dodobra prekrižaril Brazilijo, tako zaradi delovnih kot zasebnih potovanj. Glede na njeno velikost (približno kot Evropa) si lahko mislite, da je mnogo zanimivega videti. Oceani, otoki, plaže, gore, reke, slapovi, jame, puščave, pragozdovi, če naštejem nekaj naravnih okolij. Pa izjemna mešanica človeštva, potomci Evropejcev, Indijancev, Afričanov, Arabcev, Japoncev – Brazilija je neverjetna. Že od mladih nog, ko je naša generacija na počitnicah v Dalmaciji prebirala stripe Mistra Noja, pa sem si želel obiskati Indijance, tiste, ki še vedno živijo po svoje, prvobitno. To pa ni tako preprosto! Zaradi odročnosti, zapletene logistike, dovoljenj za bivanje v rezervatu in predvsem omejene komunikacije lahko potovanja do Indijancev uresničimo samo skupinsko. Pleme Yawanawá sprejema obiskovalce. Je primer, kako se lahko starodavno pleme uspešno vključi v mehanizme moderne »belske civilizacije« in ohrani svoj prvobitni način življenja, svoje tisočletne šege in običaje. Življenje vodijo med duhovnim svetom in naravo, sočasno pa se pod vodstvom nekaterih vizionarskih vodij uspešno vključujejo v moderni svet, razpet med ponudbo in povpraševanje. Vrata domov odpirajo gostom iz drugih svetov in tako raznašajo svoje sporočilo o povezanosti človeka z naravo in duhovnim svetom. Poleg te misije pa prek obiskov pridobivajo vidnost in denar, bistvena varnostna mehanizma, še tako pomembna za ranljivo skupino, kot so ameriški staroselci.

Vendar ni bilo vedno tako lepo. Stik z belci je prvotno zdesetkal pleme. Nove bolezni, proti katerim Indijanci niso bili odporni, zasužnjevanje za delo pri pridobivanju lateksa in podiranju dreves so jih privedli skoraj do izumrtja. Zgodil pa se je odločilni preobrat in popeljal pleme na pot osvoboditve in reševanja kulture. Nekateri člani so odšli v mesta, študirali in se vrnili v pleme, opremljeni s poznavanjem belske civilizacije. Zavedali so se svojih pravic in pri oblasteh uspešno vložili vlogo za rezervat. Izgnali so misijonarje, ki so si prizadevali pokristjaniti Indijance in uničiti vse njihove duhovne obrede. Nekaj izjemnih žensk iz plemena je prevzelo pobudo in obudilo duhovni svet Yawanawá, kar je za sabo potegnilo tudi ohranjanje kulture, pesmi, zgodb, okrasja in poslikav.

PLEME YAWANAWÁ IN NJIHOV REZERVAT Pleme šteje nekaj več kot 1000 ljudi, ki živijo razdeljeni v sedem vasi. Njihova zemlja je od leta 1984 razglašena za indijanski rezervat, ki je po velikosti le malo manjši kot Gorenjska. Življenje v njem plemenu zagotavlja obstoj in varnost, vendar so vsi rezervati v Braziliji predmet napadov nezakonitih gozdarjev, ki sekajo

ODLOČILNI PREOBRAT PRED IZUMRTJEM

TRIJE LETI, PET UR S KOMBIJEM IN SEDEM UR V ČOLNU Potovanje je iz São Paula trajalo dva dni. Najprej trije leti do mesta Cruzeiro do Sul, potem peturna vožnja s kombijem do reke Rio Gregorio, kjer se je začela naša sedemurna plovba po skoraj tisočerih rečnih vijugah. Sedem ur sedenja v ozkem čolnu je naporno, vendar je vsaka minuta poplačana s pogledi na čudovito drevje amazonskega pragozda. Vonj postane gosto zelen, zvok ptic pa na žalost preglasi glasen ropot posebnih motorjev, prirejenih za plovbo po plitvinah – reka je avgusta najnižja, v povprečju kakih 15 centimetrov, ponekod tudi samo centimeter ali dva. SREDI AMAZONSKEGA PRAGOZDA Na obrežju nas je sprejela delegacija najpomembnejših predstavnikov plemena in nastanili smo se v lesenih kolibah, ki so v današnjih časih zaradi uporabe

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Hushahu, prva ženska v vlogi vrača, na posnetku z dvojno ekpozicijo. Drevo Samaúma v ospredju služi kot obredni tempelj. 2. (desno) Sedem urna plovba po reki Rio Gregorio nas popelje do vasi Mutum v indijanskem rezervatu plemena Yawanawá. 3. (skrajno desno) Rasu, eden od vodij plemena, v tradicionalni opravi in z obrednimi poslikavami z rdečim barvilom Urucum. 4. (na drugi strani) Keyahu, eden najbolj izkušenih lovcev v plemenu, oblečen v oblačila, ki jih je dobil v dar od belcev in z indijanskim okrasjem, ki prinaša srečo pri lovu.

Goodlifestyle.si

motorne žage nadomestile nekdanje slamnate. Ko smo pri tem – ja, Indijanci živijo sredi gozda svoje tradicionalno življenje, vendar se je to po stiku z belci nekoliko spremenilo. Prevzeli so nekaj uporabnih naprav, ki jim močno olajšajo življenje. Motorni čoln je nekdaj dvotedensko veslanje s kanujem spremenil v sedemurno plovbo. Z motorno žago lahko sami naredijo deske in zgradijo bolj čvrste in odpornejše hiše. Železno orodje je močnejše in trpežnejše kot njihovo leseno. Tudi njihovo orožje je izključno iz lesa, zato je lok in puščice nadomestila puška, kajti lov za nahranitev vse vasi, z gosti povrh, sploh ni preprost. NI TRGOVIN, LOV ZAGOTOVI HRANO Moški so me vzeli s sabo na lov. Vrnili smo se čez dva dni s polnim čolnom rib, dvema opicama, tremi divjimi kokošmi in enim divjim prašičem. Pojejo, kar koli v gozdu nalovijo. Ker ni nobene trgovine, smo jedli, kar so skuhali zase in za nas. Poleg omenjenih vrst mesa so bile to predvsem kuhane banane, krompir in mandioka. Med nočnim lovom sem videl nekaj, kar se mi je dodobra vtisnilo v spomin. Prišli smo do lagune, polne blatne vode in potopljenih dreves. Pred nogami se je v blatu vila kakih 30 centimetrov široka sled. »Ta laguna je dom anakond,« so rekli z očitnim strahospoštovanjem. Kača je morala imeti kakih osem metrov, so razbrali iz sledi. Srce mi je začelo hitreje biti. Ni me presenetilo, da vidijo to kačo kot napol božansko bitje. O svetosti govori vraža, da mora vsak, ki se mu anakonda pokaže, v osamo na tridnevno dieto. JEZIK, POLN ŠUMNIKOV IN POLGLASNIKOV Jezik Yawanawá je prijeten, podobno kot slovenščina poln šumnikov in polglasnikov, vendar seveda zveni popolnoma drugače. Sliši se kot žuborenje vode in šelestenje listja. Vsi prebivalci vasi govorijo svoj jezik in tudi portugalščino, zato je bila zame komunikacija preprosta. Že po nekaj pogovorih sem prišel do prijetnega spoznanja, da te Indijanci vedno pustijo povedati do konca. Ni se treba boriti za besedo, vsi te poslušajo in odgovorijo šele, ko končaš svoje. Pri govoru so izjemno neposredni – brez olepševanja in zapletanja

»Pred nogami se je v blatu vila kakih 30 centimetrov široka sled. »Ta laguna je dom anakond,« so rekli z očitnim strahospoštovanjem.« povedo naravnost in točno to, kar mislijo. Na začetku to koga šokira, vendar obilica smeha med pogovori da jasno vedeti, da neposrednost ni grobost, ampak pozornost. VRAČ(KA) HUSHAHU Hushahu je ena od žensk, odgovornih za rešitev plemena. Je prva ženska, ki je v plemenu Yawanawá postala vračka (oziroma šamanka). Tisočletja je bilo šamanstvo domena izključno moških, vendar je Hushahu z voljo in vizijo uspelo prepričati starešine, da so ji dovolili stopiti na težko pot formiranja vrača. Vrač je v indijanskih plemenih najpomembnejša oseba v družbi. Nastopa kot duhovni vodja, svečenik, vedež in skrbi za ohranjanje stika z duhovnim svetom in naravo. Indijanci verjamejo, da smo enakovreden del narave, ki je nekakšna slika, odraz duhovnega sveta. Vrač prevzame vlogo raziskovanja in povezovanja fizičnega in duhovnega sveta, tako da med strogimi telesnimi in duševnimi preizkusi z uživanjem svetih rastlin zahaja v zamaknjena stanja, v katerih vstopi v neposreden stik z duhovi in nadnaravnimi silami. Vračeva vloga je, da duhovna sporočila neposredno prenaša drugim članom plemena. Prenos poteka prek molitev, petja in pripovedovanja zgodb, kar hkrati pomeni, da skrbi za prenos umetnosti in kulture iz roda v rod. Ko srečaš Hushahu, predstavitev ni potrebna. Njena prezenca

ti da takoj jasno vedeti, da imaš pred sabo osebo posebnih moči. Njen večno umirjeni pogled se nikoli ne sreča s tvojim. Svečeniška drža jo naredi večjo od tebe, čeprav je kot vsi Indijanci precej majhne rasti. Iz navidezno vzvišene drže pa vejeta dobrota in zaklon. Občutek, da je sredi pragozda nekdo zaupanja vreden in skrbi zate, je topel in kmalu sem se počutil v vasi kot doma. OBREDI POD STOLETNIM DREVESOM Med obredi, ki jih vodi Hushahu, se njen umirjeni govor spremeni v neutrudno glasno petje, za katerega se ob donenju bobnov zdi, da res prihaja iz drugega sveta. Duhovni rituali so neločljivo povezani s svetimi rastlinami – dimljenje s sepa (drevesna smola), vdihavanje rape (zmes zdrobljenih tobačnih listov in pepela svetih dreves tsunu) in pitje čaja uni, po svetu poznanega kot ayahuasca (koncentriran čaj iz lijane uni in listov grmovja chacrona). Uni je naravni napitek izjemnih moči. Odpira vrata v podzavest in s pomočjo vodenja izkušenega šamana lahko pridemo do neomajnih spoznanj, ki spremenijo naš pogled na življenje in imajo globoke zdravilne učinke. Glavni obredi se dogajajo pod svetim drevesom samaúma. Ta ogromna drevesa so stara več stoletij in s svojo krošnjo vladajo prostoru, ki je kot nekakšna cerkev, če to prevedemo v nam domače reference. Moškim in ženskam je skupno poslikavanje obrazov in teles, za kar uporabljajo naravna barvila in so večinoma živo rdeče ali črne barve. Obredi so polni petja, ki ga spremljajo bobni in dandanes tudi od belcev privzete akustične kitare. Tako so iz tradicionalnih napevov glasbeniki Yawanawá naredili kompleksno glasbo, ki se jo učijo od mladih nog. Koncept življenja v soodvisnosti od narave nam je že tako tuj, da se zdi, kot da je bil obisk pri Yawanawá obisk drugega planeta. Varovanje okolja pri njih ni reakcija na občutek slabe vesti, temveč je glavna življenjska dogma, absolutna prioriteta in je prisotna na religiozni ravni – kot sveta nedotakljivost narave.

Kdor bi rad pomagal Hushahu na njeni misiji varovanja umetnosti in kulture Yawanawá, lahko izrazi svojo podporo na povezavi BENFEITORIA.COM/CASADEARTEYAWANAWA

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Rio de Janeiro Utrinki KATIE GILABERTE Foto: arhiv gostje in Shutterstock

je število držav, ki jih je obiskala zasebno ali poslovno ali celo tam živela. Njena ekscelenca Katia Gilaberte je brazilska veleposlanica, ki zdaj živi v Sloveniji. In potovanja naravnost obožuje, zato si je tudi izbrala delo v diplomaciji, kjer je že 40 let. Ko je bila stara 21 let, se je iz rodnega Ria de Janeira preselila v Brasilio, ko je diplomirala, so tri najboljše študente, med katerimi je bila tudi ona, poslali v Washington na izobraževanje. Potem so se potovanja vrstila. Najprej je živela na Japonskem pa v Nemčiji, Boliviji, Rusiji, Senegalu, Belgiji in zdaj Sloveniji. Najbolj je uživala na Japonskem, saj je bila to njena mladostniška želja. Ko so ji na zunanjem ministrstvu ponudili delo v deželi vzhajajočega sonca, ga je sprejela, še preden je povedala tedanjemu možu, saj si je to močno želela. Najteže pa se je navadila na dolge ruske zime. Ko je pri 21 letih zapustila Rio, je bil popolnoma drugačen, kot je zdaj. Kljub vsemu se rada vrača in zanjo je še vedno najlepše mesto.

1 1

2 Plaža moje mladosti …

… je Barra da Tijuca. Rada grem tja. Tudi plaža Arpoador mi je zelo všeč, manj je gneče. Tam je tudi čudovit hotel Arpoador Inn, kjer sem nastanjena, ko pridem v Rio. Ima fantastičen razgled in odlično restavracijo, ki jo obožuje tudi moj mož, senegalski glasbenik.

Caipirinho z razgledom …

… pa domačini radi spijemo v laguni Lagoa Rodrigo de Freitas, s pogledom na Jezusa in laguno. Tam je res veliko barov. Ljudje si vzamejo čas tudi za sprehod po plaži ali pa kolesarijo, rolajo oziroma kotalkajo.

Plaža in morje …

… Največkrat sem na plaži Barra da Tijuca ali Prainha. Ljudje uživajo v Pedri da Gávea v jadralnem zmajarstvu (por. asa delta). Priljubljeno je tudi veslanje ali potapljanje. Morje v Riu je kar hladno, okoli 21 stopinj, pri potopih pa je še hladneje. A so poletja tako vroča, da je ohladitev zelo dobrodošla.

Najboljšo sambo igrajo in plešejo …

… prav domačini v predelu Lapa. Ta del je bil že v starih časih glasbeno in kulturno zelo živahen, zdaj pa so ga oživili. Rada grem v Gafieiro Estudantina, kjer igrajo tradicionalno sambo in plešejo domačini.

Chefinja in lastnica Roberta Sudbrack …

… ima restavracijo RS z Michelinovo zvezdico. Zdaj pa je odprla še street bar v stari garaži, Bar da Roberta. S tem je spremenila celotno ulico garaž v tako, kjer se ljudje radi zbirajo. Vse jedi pripravlja z lokalnimi sestavinami in so res dobre. Brisket sendvič je eden najboljših.

Centro Cultural Banco do Brasil …

… ima vedno zanimive predstave, razstave, filme in tudi bar z odlično kavo. Celotni stari del Ria (downtown Rio) kulturno oživljajo. Tu okoli je veliko muzejev, veliko zanimivih dogodkov. Za aktualno dogajanje vedno pogledam dnevni časopis ali zdaj po novem tudi Timeout Rio, saj se v Riu vse hitro menja.

Feijoada …

… je tipična brazilska jed, ki so jo prinesli sužnji. Delali so jo iz ostankov mesa in fižola. Je kar težka, zato jo Brazilci najraje jemo za kosilo ob sobotah. Zdaj imamo tudi lažje verzije s kakovostnejšim mesom. Postrežejo jo s posebno zelenjavo couve (podobno zelju) in rezinami pomaranče, zraven pa gre še osvežilna caipirinha.

V Riu boste dobro jedli …

… ker je veliko dobrih restavracij. Še posebno v predelu Mirante da Prainha. Izvrstna je prav morska hrana v restavraciji Mirante da Prainha. Odpotujte na Olimpijske igre in užijte spektakel v Riu! 6 ali 7 dni z letalom že od 1.595 € na osebo dalje. Pokličite 01 2006 111. KOMPAS.SI

Goodlifestyle.si

POBEG

Je sploh kaj nemogoče? TAJSKA • Brez vajeti Piše: Mic Melanšek • Foto: Mic Melanšek in Katja Stojilkovski

Imam zobno ščetko, veljaven potni list in nekaj privarčevanega denarja. Pripravljen sem na odhod. In kam grem? Hm ... Rad bi dobro jedel. Pa užival na rajskih plažah, v senci palm in srkal pravkar nabran kokos. Rad bi se sprostil. V prijetnem ambientu, v prijetni družbi. Če bom ob tem doživel še kakšno doživetje zunaj območja udobja, nič za to. Misli me odnesejo, sanjarim. Pred očmi se mi že rišejo odtenki modre in zelene, ko me naenkrat zbudi glasen: »Zadnji klic za Bangkok. Vse potnike prosimo, da se nemudoma zglasijo pri vratih A1!« Tajska, prihajamo!

ežela res sprejme več kot 30 milijonov turistov na leto, a kljub temu se je na 513.000 kvadratnih kilometrih kaj lahko prijetno izgubiti. A počasi. Nisem še tam. Zdaj sem visoko v zraku. Nekje nad Bengalskim zalivom. Za mano je že nekaj ur vožnje, telo pravi, da bi po vseh zakonitostih narave moralo biti utrujeno, pa mu stric Adrenalin to strogo prepoveduje. K odločitvi za Tajsko sta prispevali dve dejstvi. Prvo, da so leti z nam bližjih letališč skoraj smešno poceni, in drugo, da mi je bila prihranjena vsakršna birokracija pri urejanju vizuma. Stopim iz letala, objame me mešanica prijetne toplote in posesivne vlage. Prebijem se skozi vrsto pred izhodom, pokažem svoj potni list, prijazen gospod ga z »kap khun khap« glasno požigosa in ... dobrodošel v mestu Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayuthaya Mahadilok Phop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathattiya Witsanukam Prasit. Po domače v Bangkoku! HIPERAKTIVNI BANGKOK Bangkok. Še ena prestolnica? Prenatrpana? Umazana? Vroča? S prometnimi zamaški, prerivanjem na ulicah in splošnim kaosom? Res je. Bangkok je vse to, a še mnogo več. Je mesto, ki ga preprosto morate doživeti in mu dati priložnost, da popravi prvi vtis. Tukaj sem lahko, kar koli že hočem. Lahko sem večni popotnik »brez prebite pare«, ki spi v temačnih luknjah in mu zvečer uspavanko zapojejo ščurki, neškodljivi, a precej ponesrečenega videza. Popotnik, ki v najcenejših, a verjetno

najbolj okusnih in tradicionalnih uličnih restavracijah, ki so danes tu, jutri pa jih v celoti preselijo na drugo križišče, naročim nekaj z rižem in kozarec vode. Že jutri se lahko pretvarjam, da sem uglajen gospod, ki je na Tajsko prišel s kovčkom na ključavnico, najtanjšim prenosnikom in najdebelejšo denarnico. Bangkok me bo sprejel v razkošne hotele, mi visoko nad mestom postregel z gurmanskimi jedmi in me zvečer pospremil v elitne nočne klube. Bangkok si bom dovolil zajeti z velikimi jedilnimi palčkami. Že res, da mesto nikoli ne spi in da bom lahko že po nekaj lokalnih pivih doživel stvari, ki jih bom zjutraj želel za vedno pozabiti, a Bangkok je veliko več kot to. Na eni strani se bohotijo megalomanski nakupovalni centri, ki zahodnjaško potrošniško kulturo spretno vpletajo v tamkajšnje vrednote, na drugi strani pa lahko ves dan preživim na majajočem se čolničku in uživam ob eksotičnih krajevnih specialitetah. Ko bom za malce tavanja po drugem planetu, se že zjutraj odpravim v China Town in se ob pogledu na tega-pa-še-nikoli-nisemvidel jedi, stvari in živali izgubljam med tisočerimi uličicami. TURKIZNO MORJE IN SVEŽI KOKOSI V Bangkoku sem preživel nekaj dni in čas je za premik. Tajska je v grobem razdeljena na dva dela. Hriboviti, ruralni in, če želite, plemenski sever ter s plažami in kokosi postlan otoški jug. A skrbi so odveč. Na Tajskem je prometna infrastruktura več kot zadovoljiva in tako bom v nekaj tednih potepanja užil vsega po malem. Pa odletim najprej na jug!

»Med mano in naslednjim turistom so kilometri in kilometri. Le dež, ki ga ogromen oblak prinese kakšno popoldne, kali moj zen trenutek.«

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Pekoče tajsko kosilo na tradicionalnem “floating marketu” v Bangkoku 2. (desno) Da lahko snorklaš, je včasih potrebno počakati na plimo. Otok Koh Samui 3. (skrajno desno) Meditacija med hojo v samostanu Wat Tam Wua na severu Tajske. 4. (na drugi strani) Podobe nekaterih menihov takole ovekovečijo z voščenimi lutkami v Chiang maiu.

Goodlifestyle.si

Pri tajskih otokih velja eno ključno pravilo. Več ladij, čolnov in čolničkov boste zamenjali, bolj rajska bo plaža, manj bo turistov in okusnejša bo hrana. In ko stopala prvič namočim v turkizno morje in me objame snežno bel pesek, v trenutku pozabim na ... no, kako se reče tistemu mestu tam zgoraj? Aha, ja. Bangkok. Na nekaterih otokih se zdi, da sem sam. Med mano in naslednjim turistom bodo kilometri in kilometri. Le dež, ki ga bo ogromen oblak morda prinesel kakšno popoldne, kali moj zen trenutek. Z motorjem, ki ga najamem pri brezzobem gospodu, otok prečesavam po dolgem in počez, ustavljajo me domačini, se želijo pogovarjati s svojim besediščem petih angleških besed in zvečer zaspim, ne da bi še enkrat pregledal e-poštni nabiralnik. Ja, wi-fi do sem še ni našel poti. A »čez cesto«, na otočkih, kot je denimo Koh Tao, nisem nikoli sam. Otok je rajski, hrana okusna, morje tako turkizno, da mu zavida še sama turkizna barva. Neumno bi bilo pričakovati, da bom prav jaz prvi, ki bo odkril takšen dragulj. Daleč od tega. Na takšnih otočkih z več tisoč turisti delim prav vse. Mizo v ulični restavraciji, ladjico za izlet po okoliških otočkih, plesišče v nočnem klubu. In ko po nekaj dneh že natanko vem, kje dobiti najokusnejšo juho tom yuh, kje je najboljši koralni greben in kje lahko večer v dobri družbi zavlečem v jutro, takrat se bom prvič za trenutek spogledal z mislijo »tukaj bi pa lahko živel!«. Nisem edini. Tajska je že od nekdaj rajska izbira za priseljence z vseh koncev sveta, v zadnjih letih z izboljšanjem infrastrukture in predvsem odpravljanjem birokratskih ovir pa je njen apel še toliko glasnejši. Stroški življenja so nizki, vrednost vašega denarja, sploh če uživate v eksotiki, pa je znatno višja kot doma.

NEKJE OB MEJI Z LAOSOM IN MJANMAROM Se je sploh mogoče naveličati vsega, kar ponujajo tajski otoki? Težko. A vseeno tisoč kilometrov severno name čaka povsem drugačna slika. Jug Tajske sta modra in zelena barva, na severu pa vas pričakujejo zlato-rumeni odtenki. In če je jug namenjen izključno razvajanju turistov, potem bomo na severu končno občutili vpliv budizma, ki tako vneto prežema celotno deželo. Letalsko vozovnico sem rezerviral dovolj zgodaj, zato bom z otokov do mesta Chiang Mai na severu države poletel za manj kot 50 evrov. Alternativa je več kot 30-urno mučenje z avtobusom, ki sicer ponuja nekaj priložnosti za spoznavanje države, a ob krajšem dopustovanju ta odločitev nikakor ne odtehta. Chiang Mai je mesto, kjer se nemudoma počutim kot doma. Ni kot megalomanski Bangkok in ni kot kateri izmed preživahnih otokov. Je mesto, ki Tajsko predstavi s tisoč zornih kotov. Že na prvi vožnji s kolesom skozi stari del se izpostavim dražljajem, ki se jim težko uprem. Najokusnejše sadje tukaj, mikavna tajska masaža tam, vabljiva pekoča solata iz zelene papaje ob vhodu v park. Ne upiram se. Dovolim si poizkusiti vse. Uporabim malo zdrave pameti in tudi denarnica ne utrpi večje škode. Brez tega, da bom katerega izmed dopoldnevov preživel ob tisočerih templjih, ki so razmetani po mestu, prav tako ne gre. Pravijo, da je osnove budizma najlaže razumeti tako, da se prepustim dogajanju. Poskušam slediti njihovemu utripu. In ker me budizem zanima globlje, mi sever Tajske ponuja tudi nekaj zanimivih večdnevnih oddihov v budističnih samostanih. Eden takšnih je Wat Tam Wua, v

prevodu Gozdni samostan, ki leži od Chiang Maia nekaj ur neprijetnih ovinkov stran, proti meji z Burmo. Strog režim, omejena prehrana, šest ur meditacije na dan. In kar je najboljše: dnevi, ko ne smem spregovoriti niti ene same besede. Le poslušam in sprejemam. A Chiang Mai je le odskočna deska za pravo tajsko podeželje. Že manj kot sto kilometrov severneje me verjetno čaka podoba Tajske, kot je bila nekoč. Izključno lesene hiške, gospe v tradicionalnih oblačilih, razcapani otročki in njihove doma narejene igrače. Ne duha ne sluha o razvratu tajskih otokov ali vonju gurmanskih jedi iz nebotičnika nad Bangkokom. Tukaj dežela pusti pogledati v globino svoje duše. Če stopim še korak dlje, sem že v Mjanmaru, Laosu ali celo na Kitajskem. POGLEJTE PREK TURISTIČNIH ZNAMENITOSTI Zaradi svoje turističnosti se Tajska marsikomu zdi že bliže kot Umag ali Dunaj, vendar je ob daljšem spogledovanju s to budistično deželo mogoče odkriti zgodbe, ki jih ne boste našli v prav nobenem turističnem vodniku. Ko boste tam, poskusite pogledati dlje od jahanja slonov, organiziranih tridnevnih trekingov po turističnotradicionalnih vasicah in dragih zahodnjaških restavracij. Šele za to mejo Tajska nagrajuje najbolj bogato. In ne pozabite. Na Tajskem nasmeh pripelje daleč in reši vse. Kako imeti svojo banko pri roki tudi na Tajskem? Z mobilno banko Abamobi: ABAMOBI.SI

Goodlifestyle.si

ČAROBNI SVET NAJNOVEJŠIH VRTNIH TRENDOV, VEČNIH KLASIK IN DIZAJNERSKIH NOVOSTI

Lounge garnitura, ob kateri vam zastane dih. Aluminijasto ogrodje v beli barvi poudari eleganco garniture. Udobne blazine omogočajo popolno uživanje. Ko se dan prevesi v večer, vgrajena LED-svetila poskrbijo za prijetno vzdušje. Mizica nudi dovolj prostora za hladno pijačo in prigrizke. Naša vrtna kolekcija vam nudi vse, da uresničite svoje sanje in vas navdihne z novimi doživetji, ki vas bodo razveselila v spomladanskih ter poletnih mesecih.

Dobrodošli doma

XXXL IZBIRA NOVIH TRENDOV VRTNEGA POHIŠTVA Z NAJBOLJŠIM RAZMERJEM MED KAKOVOSTJO IN CENO Preverite na: https://moja.xxxlesnina.si/katalogi/vrtni-trendi-2019/ Več na: www.xxxlesnina.si

POBEG

Música por favor MEHIKA • Barviti mehiški polotok Jukatan Piše: Mateja Janežič • Foto: Mateja Janežič

Mogoče tokrat začnem na koncu. Sedim za mizo in jem tipično slovensko kosilo. Pire krompir, polpete v paradižnikovi omaki, zraven zelena solata. Le pred kakim dnem sem še namakala koruzni čips v gvakamole. Avokado je tam božanski. »Me gusta mucho Mexico.« Smeje in s ščepcem otožnosti začnem pripovedovati zgodbo prijateljici. Res mi je bila všeč. Mehika. Pravzaprav govorim o Jukatanu. Ustvarila sem si nekaj sider, ki me bodo vedno ponesla tja. Muzika. Salso igrajo, poslušajo, pojejo, plešejo kadar koli in kjer koli. Avokado in koruzni čips. Pa okus in vonj limete. Pa kombinacija živo roza morja in nebeške modrine. O tej dogodivščini napišem celotno poglavje. Začnem pa lahko s čarobnim karibskim jutrom. Bel pesek, rahlo pljuskanje toplega morja, na eni strani srebrna luna, na drugi prebujajoče se sonce. Tako se je začelo. Kičasto.

o, skoraj. Če preskočim prvo noč v Cancunu in hiter dopoldanski odhod proti pristanišču Porto Juarez (ali Grand Porto), kjer se vsakih 20 minut na trajekt odpravi množica turistov. Destinacija: otok Isla Mujeres. Ker nas je še malo mučila časovna razlika, sva se drugo jutro z mojo skorajpetletnico že ob šestih odpravili na plažo. Blažen občutek miru, tišine in blagodejnosti toplega jutra. Turistov ni še nikjer. Srečali sva le nekaj ribičev, gospoda, ki je čistil velike roza školjke, in kopico naplavljenih rib, ki so jih kljunčkali galebi. KARIBSKI SLOWMOTION – PRVA SKRIVNOST Isla Mujeres se prebudi po deseti. Turisti pridejo tudi na dnevni izlet iz Cancuna. A če odmislim vrvež, me je ta karibski otok čisto malo začaral. O plažah s turkiznim morjem in belim peskom ne gre izgubljati črtovja. Potopila sem se v njihov upočasnjeni ritem in okuse. Ceviche je moja najljubša jed – solata iz morskih sadežev ali ribe, z zelenjavo in avokadom ter limetinim sokom. Vam izdam svojo prvo skrivnost? Tako, čisto popolno smo jedli en večer v stranski, neobljudeni ulici, v Javi's Cantina. In kot sem pri okušanju po Jukatanu ugotovila, tudi najboljšo na potovanju. Prometa je veliko, čeprav na otoku skoraj ni avtov. Zganjajo ga turisti z golf avtočki. En dan smo izlet po otoku naredili tudi mi. Ustrezalo mi je, da gre zelo počasi, z vetrom v laseh v miru uživaš v spektakularnih razgledih.

ŽELVE IN DŽUNGLA – DRUGA SKRIVNOST Po treh dneh slowmotiona smo dali v višjo prestavo. V Cancunu smo najeli avto in švisss, že smo odkrivali majevske piramide, podzemne jame, mesta in neskončne plaže. Ceste so urejene, varne, na trenutke povsem prazne. Največja gneča je le na majevski rivieri. Potem turistov kar naenkrat zmanjka. Zato smo od hotelirske in šopingerske Playe del Carmen hitro pobegnili. Le pol ure vožnje pozneje smo našli čudovit biserček, ki ga očitno poznajo samo domačini. Xcacel. Tako se imenuje plaža. In to je že druga skrivnost, ki jo delim z vami. Zakaj je posebna? Poleg tega, da na njej ni niti turistov niti barov, je to naravni rezervat za želve. Od aprila do oktobra tam nesejo jajca in lahko spremljate, kako se želvice kobacajo proti morju. Mi smo bili še prezgodnji in te sreče nismo imeli. Je pa zato čisto zraven še en skrit dragulj. Xcacelito cenote. Skrita med bujnim rastjem čaka jama ali vodnjak s sladko vodo. Jukatan je sicer prepreden s podzemnimi tokovi sladke vode in različnih, zelo turističnih jam (cenote) je ogromno. Če vas ne moti, da vas vmes malo požgečkajo prijazne ribice, boste uživali v prijetni ohladitvi sredi džungle. V mesto Tulum ljudje ponavadi hitijo, da si ogledajo ostanke mesta starodavnih Majev. Ker je to edino najdbišče čisto ob turkiznem morju, pritegne veliko obiskovalcev. A meni je bil ljubši center mesta Tulum. Ena glavna ulica, kjer so bari in restavracije drug zraven drugega, le korak ali dva stran pa vas pričakajo – jaz sem jim rekla indijske ulice. Nizke stavbe, prašne ceste, igre otrok pred

»Tam smo se ustavili prav ob robu ogromnih solin in roza barva je v kontrastu z nebeško modrino še enkrat buhnila v nas. Imeniten prizor narave!«

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Roza soline v vasici Las Coloradas 2. (desno) UmetniĹĄki lestenec in obarvan strop v hiĹĄi Casa de los Venados v Valladolidu 3. (skrajno desno) Cenote pri haciendi San Lorenzo, Coba 4. (na drugi strani) Otok Holbox: karneval, Mia in Davide ter Mango

Goodlifestyle.si

hišami, potepuški psi ... Pa to ni bila edina asociacija na Indijo. Še najbolj me je navdušila barvitost Jukatana. Tako intenzivnih barv oblačil, zgradb, avtomobilov, hrane, narave ... nisem videla vse od Indije. PIRAMIDA IN JAMA - TRETJA SKRIVNOST Na poti proti mestu Coba smo šli pogledat še eno jamo namig smo dobili od domačinov. Še prej smo se povzpeli na eno izmed redkih majevskih piramid Coba, kjer to lahko narediš. Na najbolj turistično Chichen Itza pač ne moreš. Navkreber smo šli kot gazelice, razgled na džunglo je bil čudovit, navzdol pa smo vsi trije raje oponašali hitrost koale in se močno držali edine, že zguljene vrvi. Potem smo potrebovali ohladitev. Po kakšni uri smo jo našli na odmaknjeni haciendi, do katere vodi del poti po makadamu. Uganili ste, da tam ni bilo turistov. Za haciendo San Lorenzo pa stoji skrivnostna jama. Mlada domačinka nas je peljala do nje, nam pokazala veličasten razgled od zgoraj in nas za 70 pesosov po stopnicah pospremila do jame. Tam pa čudoviti odsevi vodne gladine, z dramatičnostjo visečih korenin dreves, ki se tako napajajo z vrelcem življenja. Globina vode je 60 metrov in je primerna tudi za kopanje. Rajsko. Če vas ni strah višine ali globine. Vsak dan sem se zbudila z občutkom, da nas čaka nekaj lepega. Magično pa je, ker se je to vedno znova uresničevalo. Mogoče imajo prste vmes ti modreci Maji. Valladolid. Barvito mestece. Srčkano. Vse hiše so nizke in pisane. Tako nam je bilo všeč, da smo ostali nekaj dni. Že prvi večer smo na glavnem trgu odkrili tržnico, na kateri različni ponudniki kuhajo hrano. Recimo ji mestna jedilnica, ker je bilo tam tudi veliko domačinov. Hrana je bila pristna jukatanska, zelo okusna in zelo poceni. Limetina juha s piščancem – kar

sline se mi cedijo. Vrhunsko jo je pripravil gospod Canul – Loncheria Canul. Dvakrat sem jo jedla. V tem mestu živita tudi zelo posebna Američana. Zbiratelja. Še bolj posebna pa je njuna Casa de los Venados. Vsako dopoldne si lahko v spremstvu vodnika ogledate hišo, polno umetniških zbirk lokalnih in predvsem mehiških umetnikov. Vsak kotiček je poln detajlov, v katere lahko dolgo zreš in jih občuduješ. Vstopnina je le donacija za različne projekte, ki jih gospod in gospa podpirata. ROZA MORJE – ČETRTA SKRIVNOST To jutro smo vstali precej zgodaj. Čeprav smo zaspanci, pa smo se tega izleta zelo veselili. Zakaj? Ker smo upali, da bomo videli roza morje. Bizarno, a hkrati vznemirljivo. Iz Valladolida smo se odpeljali do ribiške vasice Rio Lagartos. Že ob devetih zjutraj smo bili na čolnu in pluli po plitvini ter v bližini mangrov. Uživali smo ob pogledih na pelikane, ki so plahutali mimo našega čolna, pa kormorane, krokodile in tudi roza flaminge. Tu jih je predvsem od aprila mnogo. In če smo že pri roza barvi ... Ja, našli smo tudi roza morje. S čolnom smo se pripeljali do solin, ki so na določenih delih intenzivno roza barve. Za ta odtenek poskrbijo rakci, ki jih ima morje Mehiškega zaliva v izobilju. Ko razpadajo njihovi ovoji, puščajo barvo v morju oziroma solinah. Ker mi avanturistični duh ni dal miru, smo se še z avtom odpravili proti sosednji vasici Las Coloradas. Ustavili smo se prav ob robu ogromnih solin in roza barva je v kontrastu z nebeško modrino še enkrat buhnila v nas. Imeniten prizor narave! »Bienvenidos al Carnaval!« je odmevalo po ulicah večernega Valladolida. Tu pač pustni karneval vzamejo resno in plešejo in se zabavajo ves teden. En večer smo tudi mi poplesavali v ritmih salse, s starimi in mladimi, domačini in turisti.

OTOK HOLBOX – PETA SKRIVNOST Za konec smo si prihranili najboljše. Najbolj pristno. In ker je bil karneval, tudi najbolj glasno. Otok Holbox ni karibski. Namaka se v Mehiškem zalivu. Njegova posebnost je čas. Tam teče počasi. Ali pa vsaj domačini dajejo ta občutek. Cest je le nekaj in še te niso asfaltirane. Avtov ni. Spet so tu golf avtočki in kolesa. Nastanitev je dovolj, od hostlov do visokocenovnih letovišč. A na otoku živi le dobrih tisoč domačinov. Ob februarskem karnevalu se številka ljudi vsaj potroji. Za Slovence je znano, da se skrivamo po najbolj odročnih kotičkih sveta. Tudi tu najdete hostel Tribu, ki ga vodita Slovenka Mia in Italijan Davide. S svojima sinovoma in labradorcem Mangom so nas velikodušno sprejeli in nam razkrili nekaj otoških skrivnosti. Skupaj pa smo uživali v večdnevnem karnevalu. Navada je, da se domačini organizirajo v skupine, se tematiki primerno oblečejo v kostume in ves dan in dolgo v noč hodijo po ulicah ter prepevajo in plešejo. Mia pravi, da si besedila pesmic izmislijo sami, velikokrat pa gre za opravljive teme o sootočanih. Veliko smeha je zato, pa tudi zardelih lic. In kaj je še zadnja skrivnost, ki jo lahko delim z vami? Spletite pajkovo mrežo ... Ha, ha, ni treba. Visečih mrež je po vsem otoku, tudi po vsem Jukatanu, res veliko. Tam so za vas. Domačini jih nesebično delijo z vsemi, potrebnimi počitka. Privoščite si jih. Aaaaa, kako prija!

Nujne potrebščine za potovanje po Jukatanu: mobilna banka Abamobi, obročna kartica Visa Electron in zavarovanje zlorabe plačilnih kartic. Brezplačni Abafon 080 1 360 ABANKA.SI

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Washington Utrinki NATAŠE BRIŠKI Foto: Eleanor Wilson in shutterstock

»V

edno sem veliko potovala. Bila sem v Avstraliji, Aziji, enkrat v Afriki, precej po Evropi in sedem let v ZDA,« pravi Nataša Briški in doda, da je bilav kar 44 zveznih državah ZDA. Všeč sta ji puščavska pokrajina in vročina. Mraza ne mara. Zakaj potem prihodnje leto odhaja na odpravo na severni pol? »Očitno sem videla neko podobnost z belo puščavo.« (smeh) Za soustanoviteljico in urednico neodvisnega medija metinalista.si je Washington posebnega pomena. Ob magistrskem študiju se je odločila od blizu spremljati ameriško politiko. »Washington je bila edina logična izbira. Zanimale so me volitve. Politiki se tam ni mogoče izogniti, zato je delala tudi kot dopisnica Pop TV. Morda bomo zdaj v Beli hiši lahko videli tudi slovensko zastavo. »Si predstavljam, da takšne svobode vseeno ne bo. Čeprav bo predsedovanje Trumpa za vse nas velika neznanka.« Pet let je, odkar je zapustila glavno mesto ZDA, ki ji je dalo izjemno širino, izkušnje in znanje, zato ga kmalu spet obišče.

1 1

3 Kuhana in pečena sem bila …

… v knjigarni Barns&Noble in v Starbucksih. Včasih je bil Starbucks celo v knjigarni. Vsak dan sem bila tam. Brala sem knjige, pregledala časopise in revije, da sem bila z vsem na tekočem. Vedela sem celo, kje je Brad Pitt. (smeh) Oboževala sem Starbucksove kave.

Dva izjemna Slovenca …

… že nekaj desetletij živita v Washingtonu, sta zelo prijazna, nesebična, vedno pripravljena pomagati Slovencem, ki pridejo tja. To sta zakonca Leja in Vladimir Plut Pregelj. Gospa je bila profesorica slovenščine, gospod pa je vrsto let delal v ameriški kongresni knjižnici.

Doživela sem vihar …

… kakršnega Washington ni pomnil. To je bilo ob koncu leta 2009, pravi snowmagedon. Washington ima sicer sredozemsko podnebje, kot recimo Rim. Seveda nimajo zimskih gum in ne znajo voziti po snegu. Zapadlo pa ga je kakšen meter. Na cestah smo zato videli celo tanke, ker drugače ni šlo.

Metro in avtobus …

… sta najboljša za premikanje po mestu. Jaz sem sicer imela vespo, a se ob teh ogromnih ameriških avtih počutiš kot miška. Je bilo pa fino, ker nisem imela težav s parkiranjem. Ko greš iz mesta, pa je najceneje in najbolje najeti avto.

Kulinarika je nora …

… in tri stvari sem še posebno oboževala. Suši, kitajski zajtrk in etiopsko kuhinjo. Ješ z rokami, ni vilic in nožev. Hrana je izjemna. Največkrat sem šla v restavracijo Dukem. Super koncept je tudi bar Busboys & poets, kjer imajo debate, jazz nastope, berejo poezijo, zraven je še taka kul, urbana restavracija.

Obvezni izlet …

… na katerega gre tudi vsak Washingtončan, je Ocean City. Tri ure vožnje in prideš do Atlantika. Obvezen je tudi postanek v Annapolisu, Chesapeake Bay, ki je znan po modrih rakovicah. Veliko restavracij jih streže. Dobiš slinček, kladivo, klešče in tolčeš po rakih in cmokaš. (smeh) Mi smo hodili v Cantler Riverside Inn.

Polno smeha …

… je bilo v stand-up klubih. Največkrat sem obiskala klub DC improv, v katerem redno nastopajo vrhunski komiki. Ujela sem celo Robina Williamsa. V washingtonski operi pa sem na velikem svetovnem odru videla tudi našo operno pevko Sabino Cvilak. Prejela je stoječe ovacije.

Za rekreacijo …

… je Washington odličen. Ima veliko parkov. Jaz sem veliko tekla v parku Rock Creek. Rolala in kolesarila pa tudi ob reki, kjer je kakih 50 kilometrov urejene poti (Mount Vernon Trail). Potem pa greš lahko na drugo stran reke v Alexandrio na kavo. To je zanimiv del in z opečnatimi stavbami deluje kot staro angleško mestece.

Goodlifestyle.si

POBEG

Potovanje z odprtimi vrati in okni ŠRILANKA • Družinsko potovanje z nahrbtniki Piše: Tine Kračun • Foto: Tine Kračun

Vrnili smo se po desetih dneh. Ostali bi lahko še dlje. Še mesece bomo podoživljali popotovanje po Šrilanki. Prvo družinsko potovanje, z nahrbtniki v oddaljene kraje. Pred odhodom sva bila z Majo zaradi otrok bolj previdna. Kako se bosta spopadla z jet-lagom? Jima bo drugačna kultura všeč? Kaj če ju pičijo okuženi komarji? In če zbolita? Bosta jedli? Vsi strahovi so se izkazali za neutemeljene – razen hrane: Lara in Davorin sta bila na dieti pomfrija, riža in pice, ko je bila ta dosegljiva. DUHOVNA MOČ Bila je nepozabna pustolovščina. Začeli smo v Colombu, natančneje v Mount Lavinii. Izjemen hotel na plaži, s še bolj imenitno zgodovino. V Mount Lavinii je tudi del Slovenije (več o tem v okvirčku). Po kosilu in plavanju v bazenu smo se odpravili v Colombo. Večer smo preživeli v klubu, kjer se zbirajo ljudje nizozemske dediščine. Praveen, sošolec s fakultete, danes pa okoljski aktivist na Šrilanki, sicer nima nizozemskih prednikov in se je lahko včlanil šele pred kratkim. S soprogo sta nas pogostila z večerjo karijev in šrilanško posebnostjo, hoppersi; podobni so palačinkam, narejeni iz kokosovega mleka in riževe moke ter odlična priloga slanim in sladkim jedem. Celo otroka sta jih pokusila. Duhovno moč Šrilanke občuti vsak popotnik; na to ga opozarjajo nešteti kipi Bude. S Praveenom sva razglabljala, da globalni duhovni vpliv Šrilanke

»Potem se je od nikoder nad nami pojavil črn oblak in strele so začele šibati. Sloni so se vznemirili in razpršena horda se je zbrala ter hitro v vrsti začela drveti v zavetje dreves.« 80

presega njeno teritorialno omejenost. Je to zaradi budizma, ki je prevladujoča religija? Budizem je filozofija, ne religija, mi je odgovoril. Slonja sirotišnica v Pinnawali je tri ure vožnje oddaljena iz Colomba. Tam skrbijo za slone, ki so bili poškodovani med državljansko vojno in ne bi mogli preživeti v divjini. Opazovali smo živali, ki se kopajo v vodi, ter mladiče, ki so jih hranili z mlekom. To je bil naš prvi stik s sloni, ki so na Šrilanki nacionalna posebnost. Tukaj namreč živijo Elephant Maximus Maximus, ki veljajo za največje v Aziji. Čeprav boste zasledili veliko zapisov o spornosti takšnih sirotišnic, sploh zapisov, da z njimi grdo ravnajo, bi sloni, ki v sirotišnici preživijo, v naravi umrli. Ob izhodu je manjša delavnica, kjer iz slonjega blata izdelujejo papir. Zanimiva in inovativna ideja, ki pritegne turiste. STRELE MED SLONI Sloni so vseeno najsrečnejši v naravi, zato nas je pot peljala naprej proti Habarani, ki ni samo v osrčju kulturnega trikotnika, zgodovinskih mest Polonnaruwe, Anuradhapure in Sigiriye, ampak tudi v bližini narodnih parkov Minneriya in Kaudulla, kjer se zbira veliko slonov. Obisk narodnega parka je del vsakega izleta po Šrilanki, saj jih je kar nekaj. Medtem ko lahko v najpopularnejšem med njimi, Yalla, vidite tudi leoparda, smo se mi odločili za Kaudullo predvsem zaradi veliko slonov. In res je bilo fascinantno. V divjini, v svojem naravnem habitatu, so nekaj posebnega. Po vožnji skozi gozdove smo zapeljali na veliko čistino, v osrčju katere je bilo jezero. Popoldne se tam zbirajo velike horde slonov. Nekaj sto jih je mirno jedlo in počivalo ob jezeru. Tudi obilica terenskih vozil, iz zavetja katerih so jih opazovali radovedni turisti, jih ni zmotila. Potem se je od nikoder nad nami pojavil črn oblak in strele so začele šibati. Sloni so se vidno vznemirili in razpršena horda nekaj desetih živali se je zbrala ter hitro v vrsti začela drveti v zavetje dreves. Naš safari je bil prej končan. V močnem neurju, ko so strele švigale v naši neposredni bližini, smo se v kombinacijah konca sveta in scen iz Jurskega parka prebijali skozi džunglo nazaj proti hotelu. Sloni so posebnost Šrilanke in nacionalni simbol. Tako kot njena zgodovina. Tri starodavne prestolnice z zgodbami zgodovine priljubljenih in osovraženih kraljev, izgubljenih in dobljenih spopadov so kulturno srce Šrilanke. Med njimi je najbolj impresivna Sigiriya, visoka skala s planoto, ki je bila pred 1600 leti kratek čas prestolnica, nato budistični tempelj, danes pa ena izmed glavnih znamenitosti Šrilanke. Tako kot jamski tempelj v Dambuli, kjer boste videli največji kip Bude v sedečem položaju na svetu.

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Pobeg slonov pred nevihto 2. (desno) Največji kip Bude v sedečem položaju na svetu, Dambulla 3. (skrajno desno) Lara, Davorin in ribiči, ki čakajo na plen 4. (na drugi strani) Hotel Mount Lavinia in Sanath Ukwatte, častni generalni konzul Republike Slovenije na Šrilanki, pod slovensko in šrilanško zastavo.

Goodlifestyle.si

POTOVANJE Z ODPRTIMI VRATI IN OKNI

PEŠČENE PLAŽE, ŽELVE IN RIBE

Pot nas je vodila naprej proti Kandyju, stari prestolnici Šrilanke v hribovitem delu, kjer v budističnem templju hranijo Budov zob. Prevoz po Šrilanki je razmeroma preprost. Kot večina popotnikov smo potovali s taksiji in železnicami. Obstajajo tudi precej dobre avtobusne povezave. Avtobusi so skoraj izključno indijske izdelave, znamke Lanka Ashok Leyland, so zelo polni in zato neudobni za potovanje. Taksiji so zelo priljubljeni med turisti ter zato tudi enostavno dosegljivi in cenovno dostopni. Posebna zgodba so železnice, ki so jih zgradili Angleži za prevoz čaja. Sicer ne tako razvit sistem kot v Indiji je zelo zanesljiv, predvsem pa nam je pokrajina, po kateri so proge speljane, vzela dih. Tudi otroka sta bila navdušena in ju sedem ur trajajoča pot iz Kandyja v Ello ni niti malo dolgočasila. Proga je speljana čez plantaže čaja, narodne parke, doseže tudi nadmorsko višino 2000 metrov ter se ponovno spusti. Zavita trasa naredi tudi osmico. Potovanje v drugem razredu, z odprtimi vrati in okni, iz katerih smo zrli v prepade neposredno pod nami, je bilo res nepozabno doživetje. Z vlakom smo prišli v Ello. To je mesto, ki ga boste našli v skoraj vsaki azijski državi. Povsem nepomembno z vidika zgodovine ali naravnih znamenitosti, je pa nekakšna mističnost presunila zahodnjaške iskalce oaze miru in ko so prvi začeli odpirati prenočišča, so turisti samo še prihajali. Ella je zahodnjaško zavetišče sredi Šrilanke. Tukaj smo si odpočili v osrčju džungle, si ogledali tovarno čajev, šli na pohod na Little Adam's Peak in uživali v lokalnih karijih. Med drugim smo izvedeli, kako poteka trgovanje s čajem. Vsak torek je v Colombu dražba, na kateri glavne čajne znamke testirajo čaje lokalnih proizvajalcev. Vrečko s 1500 kilogrami čaja na koncu kupi tisti, ki da najvišjo ponudbo. V Elli smo ostali 24 ur, potem nas je pot peljala do Mirisse, najlepše plaže na Šrilanki.

Zadnje tri dni smo nameravali preživeti ob obali in dolgo sem iskal plažo, ki bi bila najprimernejša. Medtem ko so mesta na zahodni obali preveč turistična, je morje na južni obali preveč divje za kopanje. Mirissa je po mojem poizvedovanju očarala še vsakogar. Ribiška vasica z zalivom s široko peščeno plažo je zatočišče za deskarje in sonca željne popotnike. Restavracije s svežimi ribami, med katerimi prevladujejo rdeči hlastači, veliki škampi in jastogi, imajo mize skoraj pri morju. Tukaj lahko čez dan mirno sedite v senci, pijete pivo Lion in opazujete otroke, ki se igrajo v plitvini. Zvečer pa uživate v ribah na žaru. S tuk-tukom smo se odpravili tudi do mesta Galle, nizozemske trdnjave ter se na poti ustavili v valilnici želv. Te so še ena šrilanška posebnost. Tukaj pomagajo poškodovanim želvam, izležene pa po »inkubacijski dobi« vrnejo v morje. Ob sončnem zahodu smo opazovali ribiče, ki sede na palicah mirno čakajo na plen. Do letališča v Colombo smo se vrnili z vlakom. Pokrajina je bila tokrat drugačna od hribovite pokrajine med Ello in Kandyjem. Potovali smo ob morju. Proga je ponekod speljana dobesedno nekaj metrov od morja. Na njej se je leta 2004 zgodila tragična nesreča, ko je cunami zalil vlak, tako da je umrlo 1700 ljudi, ki so bili na poti iz Colomba proti morju. Velja za največjo železniško nesrečo v zgodovini. Sploh je cunami Šrilanko zelo prizadel, saj je bilo tukaj, za Indonezijo, največ žrtev. Ob sončnem zahodu smo z vlakom prispeli v Colombo. Po desetih dneh na otoku, ki so ga Angleži med letoma 1815 in 1948 imenovali Cejlon in so domačini potrebovali še nekaj desetletij, da so sprejeli ime Šrilanka, verjetno ne bomo konvertirali v budizem, nas je pa prevzela pokrajina, uživali smo v pitju čaja, karijih in hopperjih … Žal se nismo naučili deskati … to ostane za prihodnjič.

SLOVENIJA NA ŠRILANKI Šrilanka je za Slovence priljubljen cilj. Le malokdo pa ve, da je na Šrilanki častni generalni konzul Republike Slovenije, gospod Sanath Ukwatte, ki je lastnik več hotelov, med njimi tudi hotela Mount Lavinia. Gre za nekdanjo guvernerjevo rezidenco ob plaži, v predmestju Colomba, z izjemno zgodovino. Leta 1805 je bil sir Thomas Maitland imenovan za drugega guvernerja britanskega Cejlona. Pridobil je zemljišče na »Galkissi« (Mount Lavinia) in se leta 1806 odločil zgraditi osebno prebivališče. Legenda pravi, da je na zabavi, ki je potekala v njegovo čast, srečal lokalno plesalko Lovino Aponsuwa. Maitland se je v Lovino zaljubil. Med gradnjo je guverner zgradil skrivni predor do njene hiše, da sta se lahko tajno srečevala. Rezidenco je poimenoval po njej, Mount Lavinia. Prihodnji guvernerji so rezidenco posvojili in jo širili. Danes pred tem čudovitim hotelom, palačo z izjemno zgodovino, visi tudi slovenska zastava.

Nujne potrebščine za potovanje po Šrilanki: mobilna banka Abamobi, obročna kartica Visa Electron in zavarovanje zlorabe plačilnih kartic. Brezplačni Abafon 080 1 360 ABANKA.SI

Goodlifestyle.si

S V E T

Delo d.o.o., Dunajska 5, SI 1509 Ljubljana

Č R N

N I A L I

S A M O

B E L

Živimo v času, ki nas tlači v predale. Naš, njihov. Lev,

zumemo mnenja drugih. Poslanstvo Dela je preprosto:

desen. Rdeč, črn. Domoljub, svetovljan. Napreden,

prepričani smo, da sta vedenje o svetu, v katerem živi-

konservativen, ekolog, onesnaževalec, dober, slab. A

mo, ter razumevanje dogodkov in okolja nujni za aktivno

sveta ne sestavljajo nasprotja, temveč neskončni od-

vlogo posameznika v družbi. Prepričani smo, da lahko

tenki raznolikosti. Kakovosten časopis vam jih poma-

samo aktivni državljani pomagajo spreminjati skupnost

ga spoznati in razumeti bolj kot katerikoli drug medij.

in državo na bolje. Ni nam vseeno, v kakšni družbi živi-

Ne boste se vedno strinjali z vsem, kar napišemo. In prav

mo. Naši novinarji in uredniki zato vsak dan pripravljajo

je tako. Smisel soočanja mnenj ni apriorno zavračanje

pomembne novice, informacije, komentarje in analize, s

stališč drugih in trmasto vztrajanje pri svojem, temveč

katerimi si laže ustvarite sliko sveta in dogajanja v njem.

dialog. In pogovor je možen le, kadar poznamo in ra-

Naše delo je, da vi veste več.

Vedeti več pomeni imeti moč.

POBEG

Ko te najde izgubljeno mesto KOLUMBIJA • Družinsko potovanje Piše: Gregor Födransperg - Fedr • Foto: Gregor Födransperg – Fedr in Sandra Zver

Ciudad Perdida oziroma Izgubljeno mesto je ena glavnih kolumbijskih turističnih znamenitosti, ampak ker je skrito globoko v džungli in je od najbližje ceste oddaljeno nekaj dni hoda, se tja nismo odpravili. Otroka sta pri dveh in štirih letih še premajhna za takšne podvige. Odločili smo se raje za potovanje z najetim avtomobilom in raziskovanje kolumbijskega podeželja in puščav, prazgodovinskih arheoloških parkov in plantaž kave, rajskih peščenih plaž na karibski obali in zgodovinskih mest, kjer se je čas ustavil precej pred odkritjem svetovnega spleta in mobilne telefonije. Pravzaprav se je ustavil kmalu po Kolumbovem odkritju. Med potovanjem po Kolumbiji pa je izgubljeno mesto poiskalo nas. CESTA JE V NAČRTU

estni zemljevid Kolumbije sem pred odhodom pozabil kupiti, v Kolumbiji pa nam ga ni uspelo najti, zato smo se zanašali na satelitsko navigacijo. Za vožnjo po mestih in glavnih cestah je elektronska navigacija odlična pa še otroka zabava njen glas. »Oči, kaj je rekla gospa, a moramo levo ali desno?« me vprašata ob vsakem obvestilu. Med vožnjo po kolumbijskem podeželju pa smo se s satelitsko navigacijo večkrat opekli. Že prvi dan smo na poti od Bogote proti puščavi Tatacoa pozno popoldne prispeli do reke Magdalena. Začudenega domačina sem vprašal, kje je most, pa mi je pokazal proti jugu in rekel: »Kakšno uro vožnje in pol naprej.« »Ampak Tatacoa je tu čez reko, kajne?« »Da, res je, petnajst minut stran.« »In kako se pride do tja?« »Ja, po cesti in čez most. Tri ure vožnje.« »Druge poti ni?« »Tu sicer vozi brod, ampak zdaj je voda preveč deroča in ne vozi.« Začetniška nesreča, sem si rekel in še naprej sveto verjel prijazni gospodični, ki nas je z robotskim glasom usmerjala po Kolumbiji. Iz osrčja dežele kave smo se peljali proti Medellinu. Ker je bilo vožnje za ves dan, sem načrtoval postanek v mestecu Jardin, približno na polovici poti. Po opisu sodeč je šlo za živ primer magičnega realizma, mestece z živahnim osrednjim trgom, kjer zvečer v kavarnah posedajo domačini in igrajo šah. Idealna vmesna postaja pred kaotičnim velemestom, ki je bilo v časih Pabla Escobarja najbolj zloglasen kraj na svetu.

Naprava kaže še dve uri do cilja, ko nas z glavne ceste usmeri na stransko cesto proti zahodu. Opazujemo krasen cvetoč drevored in po pol ure se skozi predmestje malega mesta peljemo naprej proti Jardinu. Še uro vožnje in pol je menda pred nami, ampak cesta se spremeni v makadam. Odlično, si mislim, končno bo naš štirikolesnik prišel do izraza. Vozimo se po džungelski cesti, ki jo sekajo majhni hudourniki, vmes srečamo tri domačine na kolesih, ampak nobenega avtomobila. Po skoraj eni uri zagledamo v dolini daleč pod nami vasico z veliko modro cerkvijo. »Poglejte, Jardin, kako je lep!« sem navdušeno zaklical. Res je videti pravljično, obarvan od popoldanskega sonca in ovit v koprenasto meglico. »Gremo naprej!« Pohiteli smo do vasice in se čudili, zakaj nam ob prihodu navigacijska naprava še vedno kaže pol ure vožnje do cilja. Mogoče pa to le ni Jardin? Ustavili smo se na glavnem trgu pred cerkvijo, iz katere je ravno stopil duhovnik. »Oprostite, kje pa je pot za Jardin?« »Tu naprej, ampak z avtom ne bo šlo.« »Kako to mislite, a je cesta zaprta?« »Cesta je v načrtu, ampak ni še zgrajena. Naprej greste lahko samo peš. Ali s konjem.« »Se da tu kje prespati,« vprašam. Samo zmaje z glavo in se nasmeje. »Gremo hitro nazaj, preden se stemni!« Ura je bila pet popoldne, v tropskih krajih je ob šestih, pol sedmih že tema. »Oči, a bodo po temi spet prišli duhci?« se zasliši z zadnjega sedeža. DUHCI, DUHCI V Popayanu, enem najlepše ohranjenih španskih kolonialnih mest v Kolumbiji, se nam je nekaj dni prej pokvaril avtomobil. Na letališču v Bogoti smo prevzeli skoraj nov štirikolesnik ameriške proizvodnje. Velika kolesa, dobre terenske gume, panoramska streha, pogon na vsa kolesa. Namesto ključavnice pa gumb. »Ključ imaš lahko kar v žepu,« mi je zaupal mladenič ob predaji. »Avto ga bo že zaznal.« Res ga je zaznaval pet dni. Šesti dan smo se po zajtrku hoteli odpraviti iz Popayana in avto sem z bližnjega parkirišča pripeljal pred hotel v strogem središču mesta. Prtljago naložimo s pomočjo hotelskega postreščka, otroka priveževa v njuna sedeža, s Sandro se usedeva v avto, pritisnem gumb in nič. Pritisnem še enkrat. Spet nič. Pritisnem močneje. Spet nič. Avto se ne odziva, le na zaslonu se napiše, da ne prepozna ključa. Mimo

Goodlifestyle.si

1. (zgoraj) Divji jug Amerike 2. (desno) Raziskovanje prazgodovinskih kipov 3. (skrajno desno) Posestvo metuljev (Estancio de Monarca) 4. (na drugi strani) PuĹĄÄ?avska pokrajina

Goodlifestyle.si

nas se prebijajo avtobusi mestnega prometa, ki glasno in nepretrgoma trobijo, ljudje s pločnika nas bulijo, češ, kaj vam je, gringosi, kje pa stojite? Jutranje sonce se upira v avto in ga segreva, potne srage mi začnejo polzeti po hrbtu. Nič ne bo z našim zgodnjim odhodom. Izstopimo iz avta in se vrnemo v hotel. Ko stopimo skozi vrata v ogromno avlo, vstopimo v drug svet, v kolonialno sceno izpred sto let. Temen parket na tleh, masivno leseno pohištvo, antična telefonska centrala, uglajena tišina. Receptorka nas presenečeno pozdravi: »Ste kaj pozabili?« Brez znanja španščine bi po Kolumbiji zelo težko potovali. Ali pa morda celo laže, saj bi se bili primorani držati uhojene turistične transverzale, kjer se vedno najde kdo, ki tolče vsaj nekaj angleščine. Sicer je v Kolumbiji ne govori skoraj nihče. »Avto se nam je pokvaril. Lahko uporabim vaš telefon?« Gostovanje mobilne telefonije je v Kolumbiji nespodobno drago. Med telefonskim pogovorom se za menoj kar naenkrat zasliši huronsko dretje: »Duhci, duhci, oči, duhci so prišli!« Obrnem se in vidim, da otroka z izbuljenimi očmi zreta proti vratom hotela, skozi katera so vstopila tri v bele rjuhe odeta bitja. Malo bolje pogledam in vidim, da so nune. Oblečene so bile v bele halje in pokrite s širokimi belimi pokrivali, ki so jim zakrivali večino obraza. Vse tri so bile izredno majhne postave in z malo domišljije bi jih zlahka zamenjal za prijazne duhove. Stežka sem potlačil smeh, kmalu zatem pa sem se otresel tudi sramu zaradi otroške odkritosrčnosti, saj sem se zavedel, da ju nihče razen Sandre ne razume. Saj res, kje pa je Sandra? Opazil sem jo skrito za stebrom, kako se tresoča od smeha z eno roko drži za trebuh, z drugo pa si briše solze z obraza. Nune so se otroškega pozdrava zelo

razveselile in jima prešerno pomahale. Po kratkem opravku na recepciji hotela so odšle, Vid in Gal pa sta jih pospremila z mahanjem in glasnim: »Adijo, duhci! Adijo, duhci!« »Adios, muchachos!« sta jima odgovorile vesele nune.

satelitska navigacija ne pripelje do sem prav veliko turistov, na zemljevidu Kolumbije pa ga boste seveda zaman iskali. Če bi Marquez poznal ta kraj, bi o njem gotovo napisal knjigo. ŽIVO DARILO

IZGUBLJENO MESTO Za duhce ne vem, ampak nikakor ne bi rad, da nas sredi kolumbijskega brezpotja ujame tema. Avtomobil sem precej hitreje pognal po ozki cesti nazaj proti zadnjemu naselju, ki smo ga prečkali. Na trenutke sem se počutil kot Michael Douglas v filmu Lov na zeleni diamant. Otroka sta uživala v divji vožnji, Sandra pa precej manj. V izgubljeno mesto, kot smo ga kasneje poimenovali, smo prispeli tik po sončnem zahodu in v somraku sem prvega policista povprašal, ali je v kraju kakšno prenočišče. »Si,« mi je odgovoril. »Na glavnem trgu so hoteli.« Na glavnem trgu je bila res lokalna beznica, kjer poleg postelje v sobi dobiš še družbo za kakšno uro. Obupana sva skozi vrata opazovala dogajanje v zakajenem in rdeče osvetljenem baru, nato pa nekaj korakov naprej opazila še en majhen hotel. Izkazal se je za solidnega in izredno poceni, saj smo za prenočitev v sobi s štirimi ležišči odšteli dvanajst evrov. Dodaten evro smo plačali za parkiranje na bližnjem ograjenem dvorišču. Na večerjo smo se odpravili na glavni trg, ki je neverjetno spominjal na mojo imaginarno predstavo o Jardinu. Nad njim je kraljevala velika cerkev, sredi trga je bil razkošen park, celoten trg pa je bil obdan z arkadami, pod katerimi so se skrivale trgovine, kavarne, slaščičarne in gostilne. Zvečer je tam potekala mestna promenada in po zanimanju, ki smo ga bledoličneži poželi od domačinov, je bilo očitno, da

Enkrat smo prenočili na Posestvu metuljev (Estancio de Monarca), čudoviti haciendi v bližini mesteca Salento, turističnega središča okraja kavnih plantaž južno od Medellina. V glavni hiši imajo ducat edinstvenih sob. Vsaka je poimenovana po lokalnem metulju in pobarvana v njegove barve. Poleg hiše imajo še depandanso, nekdaj verjetno hišico za služinčad, kjer smo se naselili. Nameravali smo ostati dve noči, ampak zaradi okvare avtomobila in dodatne prenočitve v Popayanu smo na mogočnem posestvu prespali samo enkrat. Ko smo odhajali, nam je upravnica podarila posebno darilo. Na pokrov valjaste prozorne plastične škatle je bil pritrjen metuljev kokon. »Čez nekaj dni se bo izlegel metulj,« nam je povedala. »Ko bo začel plahutati s krili, si nekaj zaželite, odprite pokrov in ga izpustite. Želja se vam bo uresničila.« Metulj je s krili začel plahutati zjutraj v izgubljenem mestu. Po zajtrku smo ga odnesli v park sredi osrednjega trga, si po tihem nekaj zaželeli in ga izpustili. Poletel je v nebo in glede na to, da se na potovanju nismo več resno izgubili, so se naše želje res uresničile. Vsaj moja. Nujne potrebščine za potovanje po Kolumbiji: mobilna banka Abamobi, zavarovanje zlorabe plačilnih kartic in mobilna storitev Abasms. Brezplačni info Abafon 080 1 360: ABANKA.SI

Goodlifestyle.si

DOBRO MESTO

Kuala Lumpur Utrinki MICA MELANŠKA Foto: arhiv gosta

do je Mic Melanšek? »Nekdo, ki v enem dnevu sprejme kopico napačnih odločitev, se iz njih kaj nauči, ali pa ne, tolažbo vedno najde v hrani. Na srečo se ga ne prime in skozi zgodovino ohranja svojih stalnih 85 kilogramov. Razen ko ima potovalno drisko. Takrat pade na 72 kilogramov in je tečen za popi....,« pove iskreno. To je bilo tudi del potovanja z dekletom Katjo Stojilkovski, ko sta po Aziji potovala kar 552 dni. Njegovo prvo resno potovanje je bilo ... »Sedemdeset dni dolgo raziskovanje Indonezije z vrhuncem na trekingu na Irian Jayi. Zato, ker je najbolje preskočiti potovalno diplomo, magisterij in se takoj lotiti doktorata. Potem je vse drugo lahko kot pasulj,« pove v duhovitem slogu, ki ga lahko berete tudi na njunem blogu povsodjelepo.com. Kadar potuje in kadar ne, z ekipo ustvarja inovativne knjige za otroke Mali junaki. Avgusta sta se s Katjo vrnila še s polletnega azijskega potovanja. Pot ju je peljala tudi v Kuala Lumpur. »To je dom nizkocenovnega prevoznika Air Asia in kot pri nas vse poti vodijo v Rim, tam vse vodijo do Kuala Lumpurja.«

1 1

3 Najprej sem ...

Imajo zelo pomemben običaj ...

... našel sadež durian in ga napadel kot divja svinja koruzo. Kuala Lumpur je najbolje obiskati prav takrat, ko je sezona duriana. Torej poleti. Od julija do septembra.

... za katerega priporočam, da se ga držite. Po cesti se splača voziti po levi. (smeh)

Lokalna gurmanska poslastica je ...

... spet durian. (smeh) Malezija je svetovno znana po najboljših durianih, od katerih je najbolj znan in verjetno najdražji tako imenovani musang king. Za kilogram boste zunaj sezone odšteli tudi 40 evrov, v sezoni pa bodo dobesedno ležali po cesti.

54 87

Da vam ne bo kasneje žal ...

... priporočam, da pokusite čisto vsako hrano in pijačo, ki vam prekriža pot. Če boste imeli kje priložnost spoznati vse okuse Azije, potem je to gotovo Kuala Lumpur.

Najceneje se premikaš ...

... kot v večini velikih mest s podzemno železnico. A čeprav je to najceneje, sva midva zlorabljala Grab, azijsko različico Uberja. Zelo priročen, še vedno poceni, storitev pa na nivoju.

Fascinirajo me ...

... tako osamljeni otočki kot velika mesta z vsemi skrivnostmi, za katere vem, da jih ne bom nikoli odkril. Tak je Kuala Lumpur. Vedno kaj novega. Od bleščečega Petronasa do bede umazanih ulic. Od slastne ulične hrane do tiste pregrešno dobre kokakole v McDonaldsu.

Najboljši spot za selfije ...

... zelo klišejsko, ampak brez dvoma zvečer pred Petronasovima stolpoma. Ali pa Kuala Lumpur Tower. Jaz sem bil na 420 metrih sicer bled kot stena in sekundo do bruhanja, Katka pa je očitno uživala.

Za dobro hrano se splača ...

... poiskati lokalno tržnico, teh je po mestu malo morje. Sploh je Malezija en velik lonec, v katerem se mešajo indijska, kitajska, malezijska pa tudi arabska kultura. Tako boste imeli na sto metrih sirsko, južnoindijsko, kitajsko in noodl-noodl restavracijo. SS2 pa je svetovno znan predel za duriane.

Goodlifestyle.si

JEJMO, PIJMO IN NAZDRAVIMO DOBRIM JEDEM

LOKALNO | SLOVENSKO | DOMAČE ŽIVA FOLK GLASBA

GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE DUNAJSKA 18, LJUBLJANA

GOODLIFE planet, pomlad-poletje 2019, posebna edicija

Articles inside

Dobro mesto - NEAPELJ

Na \u0160kotskem uteko\u010Dinijo sonce in pija\u010Do bogov

Stockholm z Majo Keuc