NA OBISKU . Aleksandra Atanasovski, oblikovalka nakita

Nakit je moj zaveznik

Nakit že dolgo ni več le modni dodatek ali okras, temveč tista pika na i, ki poudari našo individualnost. V preteklosti je krasil svetišča in vladarje, simboliziral družbeni status, za mnoge je imel posebno moč in varoval pred zlimi duhovi. Omogočal je kreativno izražanje in postal nosilec umetniškega sporočila, kakršnega nosi nakit slovenske oblikovalke Aleksandre Atanasovski.

Oblikovalka z nakitom pripoveduje brezčasne zgodbe o minevanju, našem dojemanju, človeštvu in življenju sploh. Pred dvema letoma sta z Majo Licul ustanovili EHO Studio za sodobni umetniški nakit v Ljubljani, ki združuje delovni prostor z razstavno-prodajnim.

ALEKSANDRA ATANASOVSKI, OBLIKOVALKA NAKITA

Piše: Kaja Komar · Foto: osebni arhiv

NAKIT KOT FILOZOFIJA IN ETIČNA DRŽA

OBLIKOVANJE, KI NAGOVARJA

Po srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani je diplomirala na Akademiji lepih umetnosti Brera v Milanu, nekaj časa delovala kot grafična oblikovalka, živela v Indiji in študirala budizem. Po rojstvu hčerke se je v celoti posvetila ustvarjanju umetniškega nakita. Nakit je izraz njene življenjske drže in pogledov na svet, je njen zaveznik, kar se skriva tudi v njenem umetniškem imenu Aleatta (alleato v italijanščini pomeni zaveznik). »Umetniški nakit, ki se je osvobodil tradicionalnega namena, tako po obliki, materialih kot nosljivosti, je tisti, ki nosi sporočilo, spreminja nosilca in nagovarja opazovalca,« mi pojasni Aleksandra. »Tako kot umetniško delo, razstavljeno na steni ali v prostoru, je umetniški nakit razstavljen na telesu.« Tudi ona je že večkrat razstavljala svojega v galerijah; od Ljubljane, Izole, Zagreba, Milana do Amsterdama, Münchna in Bukarešte.

VEČNA BLIŽINA V PRSTANU

Najprej je izdelovala srebrn nakit iz polizdelkov, iz trakov, pletenih z zelo tanko srebrno žičko, in nastajale so arabeskne oblike, ki jih je poimenovala dekor antika. Na skupinski razstavi Iskanje zlatega tartufa je iskala dragocenosti, ki so skrite očem, podobno kot bi lahko rekli za umetniški nakit v današnjem času. Njeni materiali so srebro, zlato in kamni, preizkusila se je v 3D-tehniki, za serijo Kateri del telesa sem jaz? pa je združila večno srebro in krhek porcelan. Prstani iz serije Human, ki jih je predstavila na razstavi Dragoceno človeško, so nastali iz spraševanja, kaj je bistvo človeka in kaj je za nas najbolj dragoceno. »Ugotovila sem, da je to bližina, ki jo opredeljuje stik z drugimi. Če jo odtisnemo v prstan, postane skoraj večna.«

Kožo, ki simbolizira bližino, je odtisnila v srebro in nastali so prstani, ki jih danes mnogi izberejo za poročne. V razstavi Sledi je prvotno serijo prstanov z odtisom kože nadgradila s serijo odtisov drugih delov telesa. Ogrlica je odtis čašice med ključnima kostema, uhan je odlitek ušesa, naprstnik konica kazalca ...

Budizem je že dolgo njen navdih, od tod ideja o bodhisattvah, ki jo je uporabila pri najnovejši kolekciji. »Bodhi pomeni razsvetljeni, sattva pa bitje. To so bitja, ki so na poti do razsvetljenja zaprisegla, da se bodo razsvetlila v dobrobit vseh bitij.« Pogosto so predstavljena kot žareči mladi moški in ženske v elegantnih oblačilih, graciozni drži in z dragocenim nakitom. »Nakit na njih predstavlja njihove atribute, rečejo jim tudi paramite, kar pomeni, da težijo k šestim perfekcijam: darežljivosti, etiki, strpnosti, vztrajnosti v pozitivnih dejanjih, meditaciji in modrosti. To, da se kitiš z razsvetljeno dejavnostjo telesa, govora in uma, se mi zdi res navdihujoče. Tudi če samo z mislijo, ki nam gre skozi um, ko si ta nakit nadenemo.« V tem duhu je nastala njena nova kolekcija prstanov Bodhisattva. »Zasnovala sem jo minimalistično. Krog je osnova, in ker smo vedno v gibanju, nam pri tem pomaga ogenj, enkrat notranji, drugič zunanji. Tudi v kolekciji je grobi del, ki je odtis kristala, enkrat na notranjem, drugič na zunanjem delu kroga.« Na uradno predstavitev v izolski galeriji Drat čaka še njen projekt Mestni smaragdi, v katerem predstavlja obdelane črepinje, vdelane v zlato. »Ideja se mi je porodila ob polnih žepih svetlečih se črepinj, nabranih na plaži v Palermu. Črepinje zbrusim v smaragdno obliko, zgornjo površino vedno pustim takšno, kot sem jo našla, nato jo vdelam v zlato, da zasije kot iz pravljice in buri vsem znano otroško domišljijo.«