UM-NO . Irena Štaudohar, novinarka in publicistka

Znova najti strast

Piše: Irena Štaudohar*

Zadnjič sem bila v kinu, ki je bil skoraj prazen. Filmska industrija se spreminja. Danes se dobri scenaristi in režiserji selijo na televizijo oziroma Netflix, HBO, Amazon … Hollywood snema spektakle s slabo zgodbo, ki jo skupaj lepijo posebni vizualni učinki, nasilje brez krvi in pusti dialogi, iz katerih je povsem izginil humor, saj so ti filmi namenjeni predvsem mulcem. Ali v svetu takšnega kina sploh lahko še obstajajo filmofili oziroma strastni ljubitelji filma, se sprašujem. Ljubljanska Kinoteka – nekoč je bila ena najboljših v Evropi in za našo generacijo velika učilnica o umetnosti – italijanski neorealizem, Buster Keaton, Orson Welles, Greta Garbo, francoski novi val, Tarkovski, Francis Ford Coppola, Stanley Kubrick … Zaradi teh umetniških del, ki smo jih gledali na velikih platnih – sama najraje iz prve vrste, da ni bilo pred mano nikogar, da sva bila le jaz in film –, smo sanjarili o tem, da bi postali umetniki – pisatelji, režiserji, glasbeniki, scenaristi. Kino je bil knjiga umetnosti in knjiga življenja.

Včasih so obstajale matineje; ob desetih zjutraj si šel v kino, se povsem potopil v dobro filmsko zgodbo, in ko si izstopil iz temne dvorane, je bil še dan – ljudje so hodili po opravkih, v službo, trgovino, ti pa si hodil po sončni ulici in bil še vedno ves v filmu. Niti na nebu niti na zemlji.

UMETNOST POETIKE

Film je poetična umetnost. Martin Scorsese posname tudi mafijske prizore nasilja kot največjo poezijo. Zgodi se, da podobe iz nekaterih velikih filmov, ki smo jih videli še kot otroci, za vedno nosimo s seboj. Slika velike krošnje, v katero se zaganja veter, je v moji podzavesti shranjena skupaj z občutkom skrivnostne samote, in šele pozneje sem spoznala, da je ta slika pravzaprav ponavljajoči se motiv iz nekega filma, čudne in zapletene kriminalke, polne skrivnostne samote, ki sem jo videla še kot otrok. Šlo je, kot sem ugotovila veliko pozneje, za Povečavo italijanskega režiserja Michelangela Antonionija, kultni film o navideznem umoru, ki spremeni življenje glavnemu junaku fotografu, da začne dvomiti o svojem lastnem svetu, kajti njegov fotoaparat je zaznal nekaj, kar je sam spregledal – truplo med zelenimi drevesi londonskega parka. Sprašujem se, ali danes sploh še kdo gleda te filme. Ali te desetletja stare filmske podobe, ki so bile v svojem času tako sodobne, da so jih izžvižgali in sovražili, mlajše generacije dojemajo kot dolgočasno težko klasiko ali v njih zaznajo tudi kaj svojega časa. In ali je to sploh pomembno?

Umetnost je vedno refleksija časa, še več nam o času, v katerem živimo, pove to, kako ta umetnost nastaja. Dobre rock in pop glasbe ni več, ker jo oblikujejo algoritmi po preizkušenih vzorcih tega, kaj nam je všeč. Ne ustvarjajo je več nadarjeni, težavni, egocentrični, ekscentrični mladi posebneži iz delavskega razreda, kot so bili na primer Beatli in Stonesi. Zakaj nam bi morala biti umetnost že vnaprej všeč, saj je najboljša takrat, ko sploh še ne vemo, kako zelo nam bo všeč.

TRMASTI FILMARJI

Premišljujem tudi o velikih filmskih genijih, kot so Robert Altman, John Huston, Federico Fellini … Ves čas so razmišljali samo o filmu, pili so in kadili, se prepirali s producenti, saj niso nič računali, ampak so si želeli snemati takšne filme, kot so sami želeli. Ves čas so bili v vojni s tistimi, ki so imeli moč in denar, niso se bali, da bi se komu zamerili. Ko so doživeli neuspeh, se niso smilili samim sebi, ampak so, ker niso znali živeti brez umetnosti, trmasto začenjali od začetka in vsi so filme snemali prav do konca. Bili so užitkarji, zapleteni mačoti, privoščili so si nenavadne stvari, se ves čas zaljubljali in ustvarjali kot nori, a kljub temu so živeli dolgo in niso poznali besede izgorelost. Danes režiserji in umetniki, tako kot ves svet, živijo zdravo, kakršnikoli nezdravi užitki veljajo za dekadenco in tako kot ves svet se hitro izčrpajo, ne morejo več posneti dveh filmov na leto kot stari mojstri.

Zakaj se je vse to spremenilo? Ker šteje le dobiček, ker se režiserji o tem, kakšne filme bodo posneli in kakšne so njihove režiserske poetike, ne pogovarjajo več z dobrimi starimi producenti, ki v svoji pisarni žvečijo cigaro, ampak hollywoodske studie danes vodijo korporacije – stroji za proizvodnjo denarja, ki jih ustvarjalnost ne zanima, prav tako jih ne zanimajo ekscentrični umetniki, saj jim le kradejo čas s svojimi idejami. In prav zato, ker so korporacije iz umetnikov iztisnile vso strast, ves užitek ustvarjanja, se prej izčrpajo.

Vedno pogostejša izgorelost v resnici ni povezana s tem, da ljudje delajo preveč, ampak da delajo brez strasti. Korporacije, vse, ne samo tiste v Hollywoodu, ne verjamejo več v svobodomiselnega in neodvisnega posameznika, ki je sposoben izpeljati tako kolektivne kot individualne spremembe, potrebujejo utrujenega človeka, ki je izgubil zaupanje vase in za katerega je bolj pomembno, da je dober potrošnik kot dober ustvarjalec ali nekdo, ki je zaljubljen v to, kar dela.

Morda bi nas lahko temne dvorane, v katerih se dober film spet sveti, tako kot včasih, kaj naučile o ljubezni do življenja.

Umetnost je vedno refleksija časa, še več nam o času, v katerem živimo, pove to, kako ta umetnost nastaja. Dobre rock in pop glasbe ni več, ker jo oblikujejo algoritmi po preizkušenih vzorcih tega, kaj nam je všeč.

*IRENA ŠTAUDOHAR, urednica Književnih listov na Delu in pisateljica