Duel . Matej Blenkuš vs. Matevž Čelik o arhitekturnih izzivih

Na arhitekturo gledamo svetohlinsko

MATEJ BLENKUŠ IN MATEVŽ ČELIK • Arhitekta

Piše: Leja Kovačič . Foto: Primož Korošec

»Nekoč sem slišal definicijo mladega fanta, da je dom prostor, kjer odložiš svoje obleke, medtem ko hodiš z žura na žur. Zdi se mi posrečena, a gotovo se pogled na to z leti spreminja. Zdaj bi rekel, da je dom kraj, kjer verjamem v prihodnost,« pravi Matej Blenkuš, arhitekt in profesor, ko na svoji fakulteti za arhitekturo o pomenu doma kramlja z Matevžem Čelikom, arhitektom, ki je med drugim deset let vodil ljubljanski Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). »Dom niso stene, so ljudje, odnosi, zaledje,« na isto vprašanje odgovarja Čelik. A od doma se kmalu premaknemo v Ljubljano …

Matevž: V Ljubljani je veliko arhitekturnih točk, ki me spravijo v dobro voljo. Mnoge so povezane s spomini. Zame je posebna Križevniška ulica, tja sem z mamo prihajal z Bleda na obisk k svoji stari teti. Pa sprehod po Miklošičevi in Gosposki. NUK, Barje. Rad obiščem Plečnikovo cerkev na Barju, to je eden od ljubljanskih arhitekturnih presežkov. Matej: Otroška percepcija, prvi stik s prostorom, to najdlje ostane v zavesti in podzavesti. Matevž je že omenil kar nekaj Plečnikovih del, tudi sam se jim težko ognem. Izpostavil bi tržnico. Otroštvo sem preživljal blizu nje in jo prečkal v različnih vremenskih razmerah, videl sem, za kaj vse so jo uporabljali. To je prostor, ki je zame neponovljiv, nikjer drugje na svetu nisem našel nič podobnega.

Matevž: Te točke so povezane tudi z različnimi obdobji življenja. Med študijem sem se zelo rad sprehajal po opuščenih tirih med Bežigradom in Šiško. Tod mimo sem šel izza Bežigrada v tivolski park, rad sem se ustavil tam in razmišljal. Zadnja leta pa je bila ena od teh točk Fužinski grad s parkom in okolico.

Epidemija je potencirala vse. Bolj izpostavljena je tako tudi človekova potreba, da imaš svoj kos svežega zraka in odprtega prostora.

MATEVŽ

Matej: Šance na Ljubljanskem gradu so tudi zanimive. Kot otrok sem bil prepričan, da so nekaj zelo starega, del srednjeveške zgradbe, šele pozneje pa sem izvedel, zakaj jih je Plečnik preoblikoval. Ta del gradu je namreč kraj, kamor se umakneš iz mesta. Dvigneš se za 70 metrov in doživiš drugačen svet, če je slabo vreme, meglice pustiš za seboj v mestu.

KRAJEV ZA ISKANJE NAVDIHA JE PO SVETU VELIKO

Matej: Ko potuješ, vstopiš v določen prostor kot novinec, zato bi bilo reči, da se nekje na tujem počutiš kot doma, naivno in prepotentno. Veliko mi sicer pomenijo Helsinki, tam sem študiral in se tja pozneje z veseljem vračal. Z manj veselja pa opazujem, kako gre to mesto v globalno potrošniško smer. Helsinki so bili trdnjava socialne stanovanjske in prostorske politike, zdaj pa na žalost niso več. Matevž: Dom so odnosi, socialni okviri, zaledje, ki ga imaš, zato se dom lahko zgodi le, če nekje dlje časa živiš. Meni se še ni zgodilo, da bi prišel nekam in si rekel, da sem tam doma. Krajev za iskanje navdiha pa je seveda po svetu zelo veliko … Matej: V vsakem trenutku iščeš navdih za stvari, ki te zanimajo. Že deset let se intenzivno ukvarjam s tem, kaj vse smo v Sloveniji naredili narobe, da smo tako razvrednotili podeželski prostor, in kaj bi morali narediti, da bi ta proces obrnili. Zato me navdihne vsakič, ko obiščem katero od prav tako kapitalističnih držav, ki ima enako kompleksne gospodarske odnose, a ji je vendar uspelo ohraniti kulturno krajino, podeželje in podeželsko dediščino. Takrat vidim, da niso izgovor tuje blagovne znamke in da se da, le želeti si moramo. Francija in Velika Britanija sta takšna primera, tam skrb za podeželje deluje. Matevž: Pogosto te navdihne kaj iz podzavesti, iz preteklosti. Ko si takrat to videl, nisi vedel, da te bo nekoč navdihnilo. Matej: Pogosto me ganejo umetniška dela tistih, ki so se ukvarjali s prostorom. Ko skozi oči drugega skušaš dognati, kako je svet videl on. Matevž: Ker v zadnjih letih nisem gradil fizičnih prostorov, novih zgradb, sem iskal navdih predvsem v tem, kako graditi institucije. Kako lahko institucijo zgradiš tudi po korakih. To smo skušali delati v MAO. Nikoli nismo mogli prenoviti vsega naenkrat, nismo imeli razkošnih možnosti kot v sorodnih institucijah po svetu. Iskali smo načine, kako prostor narediti takšen, da se bodo ljudi tam počutili dobro.

NOBENA VLADA DOSLEJ SE NI LOTILA STANOVANJSKE POLITIKE

Matej: Zelo me boli nerazumevajoč odnos politike do pomena arhitekture v družbi. Ne samo da nam ne priznavajo statusa umetnosti, pogosto nas kar zaničujejo. Pravzaprav smo samo še podmnožica gradbeništva. To je zelo skrb vzbujajoče in vredno vse pozornosti. Na arhitekturo gledamo zelo svetohlinsko, Plečnika kujemo v nebo kot enega največjih umetnikov našega naroda, po drugi strani pa verjamemo, da smo sami edini, ki lahko svojo hišo naredimo najbolje. Ta dvojnost meril se prenaša navzgor v družbeni hierarhiji, zato odločevalci sprejemajo sklepe, ki bodo imeli daljnosežne slabe posledice. V 60. in 70. letih so sprejeli prostorsko politiko samograditeljstva, posledice čutimo še danes, enako bo z zaničevanjem arhitekture, ki smo ji zdaj priča. Matevž: Politika tako ali tako na vseh področjih dela obvode okoli stroke, zlasti v zdajšnjem času, ko je na oblasti populizem in se pogosto zgodi, da je strokovno mnenje postavljeno ob bok mnenju ulice. Ena od največjih katastrof, ki se je zgodila v zadnjih 30 letih, pa je popolna odsotnost javne stanovanjske politike. Od prvega dne, odkar ta država obstaja, je ni. Zgodila se je le razprodaja družbenih stanovanj in že takrat država ni imela pojma, kaj bo storila s sredstvi, ki jih bo dobila, in kako bo stanovanjsko politiko vodila naprej. Nobena vlada doslej se stanovanjske politike ni lotila in zdaj smo prišli tako daleč, da tega volivci niti več ne zahtevajo. Matej: To bi lahko primerjali z vprašanjem, ali imamo vsi pravico do pitne vode. Zaradi tega smo šli na cesto, pravica do stanovanja, ki je zapisana v ustavi, pa kot da ne obstaja. Zdi se samoumevno, da bodo že starši poskrbeli, da bodo otroci dobili bivališče. Od Jazbinškovega zakona naprej je šlo vse v napačno smer. Kdor je to snoval, je morda mislil dobro, a sredstva so šla gotovo v napačne roke. Matevž: Zadnjič mi je nekdo rekel, da zdaj gradijo nekaj sto stanovanj v sklopu javnega sklada. A kaj je nekaj sto stanovanj? To je drobiž, to ni nič.

RAST CEN NEPREMIČNIN LAHKO USTAVI LE DRŽAVA

Matevž: Epidemija je potencirala vse. Bolj izpostavljena je tako tudi človekova potreba, da imaš svoj kos svežega zraka in odprtega prostora. Matej: Lastništvo zmanjšuje tveganje. Epidemija je obdobje negotovih razmer, in če si ob tem še najemnik, te je strah še tega, da te bo nekdo vrgel na cesto. Če si lastnik svojega doma, pa si lahko malo bolj miren vsaj glede enega področja življenja. Shizma časa

Že deset let se intenzivno ukvarjam s tem, kaj vse smo v Sloveniji naredili narobe, da smo tako razvrednotili podeželski prostor, in kaj bi morali narediti, da bi ta proces obrnili.

MATEJ

je tako močna, da je zelo potencirano tudi vprašanje tega, ali imaš svoj dom. To povsem razumem. Ljudje se radi oprimemo tistega, kar imamo. Matevž: Rast cen nepremičnin pa se lahko ustavi samo tako, da država v to poseže. V prejšnji krizi, finančni, smo imeli lepo priložnost. Slaba banka je prevzela mnogo praznih stanovanj od propadlih gradbincev in podjetij, a jih načrtno niso spravili na trg. Ta stanovanja je država načrtno zadrževala, da bi cene ostale visoke. Matej: Ja, da bi obvarovala interese kapitala, ne pa ljudi, ki imajo pravico do dostojnega življenja. Potrebovali bi približno dve milijardi evrov, ki bi jih vložili izključno v gradnjo neprofitnih stanovanj, da bi lahko uravnotežili razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Tako bi stanovanja dobila pošteno ceno.