DUEL
Na arhitekturo gledamo svetohlinsko MATEJ BLENKUŠ IN MATEVŽ ČELIK • Arhitekta Piše: Leja Kovačič . Foto: Primož Korošec
»Nekoč sem slišal definicijo mladega fanta, da je dom prostor, kjer odložiš svoje obleke, medtem ko hodiš z žura na žur. Zdi se mi posrečena, a gotovo se pogled na to z leti spreminja. Zdaj bi rekel, da je dom kraj, kjer verjamem v prihodnost,« pravi Matej Blenkuš, arhitekt in profesor, ko na svoji fakulteti za arhitekturo o pomenu doma kramlja z Matevžem Čelikom, arhitektom, ki je med drugim deset let vodil ljubljanski Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). »Dom niso stene, so ljudje, odnosi, zaledje,« na isto vprašanje odgovarja Čelik. A od doma se kmalu premaknemo v Ljubljano … Matevž: V Ljubljani je veliko arhitekturnih točk, ki me spravijo v dobro voljo. Mnoge so povezane s spomini. Zame je posebna Križevniška ulica, tja sem z mamo prihajal z Bleda na obisk k svoji stari teti. Pa sprehod po Miklošičevi in Gosposki. NUK, Barje. Rad obiščem Plečnikovo cerkev na Barju, to je eden od ljubljanskih arhitekturnih presežkov. Matej: Otroška percepcija, prvi stik s prostorom, to najdlje ostane v zavesti in podzavesti. Matevž je že omenil kar nekaj Plečnikovih del, tudi sam se jim težko ognem. Izpostavil bi tržnico. Otroštvo sem preživljal blizu nje in jo prečkal v različnih vremenskih razmerah, videl sem, za kaj vse so jo uporabljali. To je prostor, ki je zame neponovljiv, nikjer drugje na svetu nisem našel nič podobnega. Matevž: Te točke so povezane tudi z različnimi obdobji življenja. Med študijem sem se zelo rad sprehajal po opuščenih tirih med Bežigradom in Šiško. Tod mimo sem šel izza Bežigrada v tivolski park, rad sem se ustavil tam in razmišljal. Zadnja leta pa je bila ena od teh točk Fužinski grad s parkom in okolico.
Epidemija je potencirala vse. Bolj izpostavljena je tako tudi človekova potreba, da imaš svoj kos svežega zraka in odprtega prostora. MATEVŽ
14
Goodlifestyle.si
