Tenstan krompir 6

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

G&T Bled Leto 2007/08 številka 6 April 2008

R I P ROM

K N STA

TEN

TENSTAN KROMPIR

1

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

UVODNIK Enaka oblika, enak format, enako ime! Še eno študijsko leto, ki se izteka.

A generacija je spet nova, druga, drugačna.

Pa vendar naši prispevki kažejo, da delamo, se veselimo, načrtujemo, uživamo podobno kot generacije pred nami, da imamo podobne cilje, podobno vnemo in mladostno zagnanost kot tisti, ki so ga pisali in ustvarjali pred nami. Naj vam bo zato tudi ta Tenstan krompir v užitek pri branju, spomin na minule dni in spodbuda za prihodnja srečanja s sošolci, šolo in predavatelji.

KAZALO

Vaši krompirjevci

Kam smo šli?

Ekskurzija Bohinj Ekskurzija Kranjska Gora Intervju - Iztok Šorli Intervju - Luka Družovec

Potepanje po Aziji Korzika 2008 Moji vtisi s poti po Kitajski Projekti Argentinski večer Slovenski večer Večerja z bogovi Okus po portugalski Praktično izpbraževanje v Hotelu Astoria Brdo 2008 Zgodba za zavojček cigaret O letaku slovenia info Šport Golf Nogomet Italija Letalstvo

MCD

Šale in vici Petki in svetki

3 4 5 7 8 12 13 19 20 21 22 23 23 24 24 25 26 28 30 30 32

ČASOPIS ŠTUDENTOV VIŠJE STROKOVNE ŠOLE ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM BLED

Mentorica: Silva Praprotnik, Grega Šilc Računalniška podpora: Luka Šolar Lektoriranje: Silva Praprotnik Avtorji člankov: študentje in predavatelji 2

TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

KAM SMO ŠLI ?

EKSKURZIJA BOHINJ Našo ekskurzijo smo pričeli na avtobusni postaji Bled. Odpeljali smo se po Prešernovi cesti, ob jezeru proti vasi Mlino, proti Bohinjski Beli in skozi sotesko do Bohinjske Bistrice, kjer smo naredili prvi postanek za ogled lokalne turistične organizacije. S potekom dela in vrstami nalog sta nas seznanila gospoda Klemen in Samo, ki sta bila tudi pripravljena odgovarjati na razna vprašanja.

Skupaj s študenti ter predavateljema, gospodom Šilcem in gospodom Pristavcem, smo si privoščili polurni odmor za kavo in se ob 9.30 z avtobusom odpeljali proti Ribčevemu Lazu.

Peljali smo se skozi vas Kamnje, ki je dobila ime po pesku in produ, ki ga je na mesto današnje vasi nanesla Sava Bohinjka, skozi vas Polje, ki je dobila ime po rodovitnih poljih, nato pa še skozi vas Laški Rovt, tako imenovani zaradi naselitve Lahov, Italijanov, do Ribčevega Laza.

Tam smo se najprej sprehodili do spomenika 4 srčnih mož, ki so ga postavili ob 200-letnici prvega vzpona na najvišjo slovensko goro Triglav. Spomenik pred hotelom Jezero spominja na vzpon, ki so ga 25. avgusta leta 1778 opravili domačini Lovro Willomitzer, Štefan Rožič, Matevž Kos in Luka Korošec.

Od spomenika smo se po stopnicah povzpeli do hotela Bohinj. Prijazen hotel s 4 zvezdicami v neposredni bližini jezera ima 54 sob, od tega 19 dvoposteljnih in 35 sob z dnevnim prostorom in spalnico. Vse so opremljene s TV, telefonom, mini barom, balkonom ali teTENSTAN KROMPIR

raso. Hotel ponuja tudi savno, solarij, fitnes, teniško igrišče …

Pot smo nadaljevali ob Bohinjskem jezeru proti vasi Ukanc.

Bohinjsko jezero je največje stalno jezero v Sloveniji, dolgo 4100 m, široko 1200 m, njegova največja globina je 45 m, sprehajalna pot okoli jezera pa je dolga 10 km. Jezero je pretočno, saj pri cerkvi svetega Janeza Krstnika iz njega odteka Jezernica, ki se od sotočja z Ribnico dalje imenuje Sava Bohinjka.

V vasi Ukanc smo si ogledali hotel Zlatorog s 3 zvezdicami, ki je skupaj s hotelom Bohinj v lasti podjetja Alpinum.

V Ribčevem Lazu nam je Jure Sodja na kratko predstavil Turistično društvo Bohinj. Ta se s svojim turistično-informativnim centrom nahaja v centru Bohinja ob Bohinjskem jezeru.

Nudi splošne turistične informacije, bogato izbiro spominkov, razglednic in zemljevidov.

Glavna dejavnost društva je posredovanje privatnih turističnih prenočitvenih kapacitet.

Je tudi organizator tradicionalnih prireditev, kot so Vasovanje, Kmečka ohcet, Kresna noč in Kravji bal.

Sprehodili smo se še do cerkve sv. Janeza Krstnika, kjer nam je gospod Jure predstavil nekaj značilnosti cerkve ob Bohinjskem jezeru. Zgrajena je bila že pred letom 1300, po svojih značilnostih pa zajema čas od romantike do baroka. Zaradi številnih umetnostnih stvaritev v njej predstavlja pomemben kulturno-zgodovinski spomenik. Cerkev je bogato poslikana s freskami iz 14. stoletja.

Skozi Staro Fužino smo se odpeljali do vasi Studor.

Ta je dobila ime po istoimenski gori na južnem pobočju vasi. Ima 11 zaščitenih hiš in med nji-

3

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

mi ima posebno mesto Oplenova hiša. Enako EKSKURZIJA KRANJSKA GORA pomembna je skupina kozolcev toplarjev ob cesti v vas. Zaradi svoje lege in zanimive te- Ekskurzijo po Kranjski Gori in bližnji okolici smo vodile študentke 2. letnika turizma. Našo ciljno skupino je sestavljalo 72 študentov prvega letnika gostinstva in turizma Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Bled ter 5 predavateljev z naše šole.

sarske izdelave predstavljajo krajinsko posebnost.

Mimo ranča Mrcina, ki je terensko-jahalni center z islandskimi in lipicanskimi konji, smo se sprehodili do Oplenove hiše. Oskrbnik Gregor Resman nam je vse skupaj predstavil na zelo zanimiv način.

Hiša je domačija stegnjenega tipa, ki pod isto streho združuje stanovanjske in gospodarske prostore. Dovoz na skedenj je po mostu mimo stanovanjskega dela, kar je tudi bohinjska posebnost. Stanovanjski del stavbe je zidan in kombiniran z lesom, obsega pa vežo s črno kuhinjo, hišo, kamro, podstrešje in klet. V hiši so razstavljene tudi statve, kar dokazuje, da so se pri Oplenu ukvarjali tudi s tkanjem.

Veseli smo odhajali z ogleda. Študentom smo postregli z borovničevcem in med vožnjo proti Bledu so se lahko preizkusili tudi v branju bohinjskih pripovedk v bohinjskem narečju, pri čemer smo se vsi dodobra nasmejali.

Taka je bila ena naših prvih izkušenj z vodenjem.

Veliko vodenja je potekalo na avtobusu, saj smo se ves čas vozili skozi znamenite vasi ali kraje s pestro zgodovino in zanimivo turistično sedanjostjo. Veliko je bilo govora tudi o pomembnih osebnostih, kot sta Jakob Aljaž in France Prešeren ter o gorah in planotah v Karavankah in Julijskih Alpah, ki so nam ves čas lepšale pogled okoli nas.

Naš prvi postanek je bil v Planici, kjer smo si od daleč ogledali planiško velikanko, nekaj glavnih značilnosti pa smo povedali tudi o dolini Tamar, Planici in tamkajšnjih skakalnicah.

Nato smo se odpeljali proti Kranjski Gori, natančneje proti hotelu Lek, ki so nam ga tudi predstavili. V tamkajšnji kongresni dvorani nam je predstavnik Lokalne turistične organizacije Kranjska Gora, g. Matjaž Podlipnik,

VODNIKI: AGATA OBLAK, 2. letnik , turizem PETRA MARINŠEK, 2. letnik , turizem TINA MEGLIČ, 2. letnik , turizem

4

TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

Špec, in so jih morali kasneje tudi oddati.

Nekaj malega pa je bilo tudi animacije. Prve so bile na vrsti zamudnice, saj smo se že na začetku naše ekskurzije dogovorili, da bodo vsi, ki bodo zamudili na zborna mesta, morali peti na mikrofon. In to se je tudi zgodilo. Študentje so bili izredno prijetni. Skupina je delovala precej homogeno in pozitivno, tako da večjih težav nismo imeli. V veliko pomoč sta nam bila tudi šoferja obeh avtobusov, ki sta z nami zelo lepo sodelovala, pa tudi vožnja je potekala brez kakršnihkoli neprijetnosti.

Za vse nas je bila to prva resnejša izkušnja z vodenjem in priznati moramo, da smo izredno zadovoljne, saj smo vodenju namenile kar precej časa in truda, kar pa se je povrnilo tudi pri oceni. Tudi skupina nas je potrpežljivo poslušala in nam tako olajšala delo, za kar predstavil njihov zavod (LTO) in delovanje smo se jim na koncu ekskurzije tudi zahvalile. organizacije. Po krajšem ogledu hotela smo Podobnih izzivov si želimo še veliko. se v dveh skupinah odpravili po Kranjski Gori in si ogledali glavni trg pred cerkvijo, LiznjeLaura Golob, 2. letnik turizma kovo domačijo in rojstno hišo pisatelja Josipa Vandota. Predstavili so nam tudi športnoturistično agencijo Julijana. Po ogledu kraja INTERVJU - IZTOK ŠORLI smo naznanili dve uri prostega časa, ki so ga Smo študentke 2. letnika, smer turizem in za

študentje koristno izkoristili. Za prijeten zaključek strokovne ekskurzije je poskrbelo osebje na Dovjem, kjer so nam pripravili zanimiv program z uprizoritvijo triglavskih pravljic in s sprehodom skozi zanimivo turistično vas.

Na ekskurziji ni bilo nobenih večjih težav.

Majhen problemček je nastal le, ko so se tri študentke v Kranjski Gori izgubile in le s težavo našle pot do zbornega mesta. Med vožnjo proti naši končni postaji so študentje reševali delovne liste, ki nam jih je pripravila ga. Jana TENSTAN KROMPIR

intervju smo izbrale gospoda Iztoka Šorlija, ki je vodja recepcije v Hotelu Park na Bledu.

PETRA: Kako to, da ste se odločili za delo v turizmu?

IZTOK: Rad sem imel tuje jezike, ki sem se jih tudi učil. Starši so hoteli, da bi postal nekaj drugega, vendar sem vedno imel željo delati v turizmu.

TINA: V katerem hotelu ste pričeli?

IZTOK: Pričel sem v hotelu Golf na Bledu kot receptor in tam sem delal 32 let.

PETRA: Ali ste se pred tem seznanili še s kakšno drugo vrsto dela?

IZTOK: Da. Ko sem hodil v poklicno šolo, smo imeli pol leta šolo, pol leta prakso. V 1. letniku sem pričel takrat še v črni kuhinji, kjer sem pomival posodo, lupil krompir…

V 2. letniku sem bil pomočnik pomočnika strežbe, konec 3. letnika pa sem se prvič seznanil z delom v recepciji. Najprej sem bil telefonist, danes tega delovnega mesta ni več.

5

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

PETRA: Kaj je bil povod, da ste se odločili za to delo?

IZTOK: Kot sem že prej dejal, rad delam z ljudmi, ni treba veliko potovati po svetu, kajti svet pride k tebi, ljudje s seboj prinesejo nove informacije.

TINA: Koliko časa že delate v turizmu?

IZTOK: V turizmu delam že 34 let.

PETRA: Koliko časa že delate kot receptor v Hotelu Park?

IZTOK: Letos aprila bo 2 leti. Mislim, da bi bilo dobro, da bi bili receptorji vedno v istem hotelu, saj tako spoznamo goste, gostje spoznajo nas, tako se počutijo bolj domače, mi pa hotel spoznamo v detajle in vemo, s kakšno sobo bodo gostje zadovoljni.

TINA: Ali vam je to delo všeč?

IZTOK: (smeh) Seveda rad opravljam to delo, če ne bi rad delal z ljudmi, danes ne bi delal v turizmu.

PETRA: Ali dobite veliko študentov na praktično izobraževanje?

IZTOK: Da, zelo veliko študentov pride na prakso, vendar so razporejeni slabo, vedno v istem obdobju, ko je hotel prazen in se nič ne dogaja. Tako jim ne moremo prikazati dela z gosti, ker gostov ni. Študentje opravljajo pomožna dela, kot so na primer vnos prijav in odjav v računalnik, priprava kartic, fizične stvari… Po nekaj izkušnjah ga ˝pustimo samega˝ na recepcijo, kjer se spoprime z gosti, vendar smo vedno v ozadju, za kakršnokoli pomoč in svetova6

nje. Včasih smo opravljali prakso v nekem hotelu in po šolanju v tistem hotelu nastopili tudi službo, danes žal tega ni več.

PETRA: KRITIKE: Zakaj je na tem področju tako malo kadra?

IZTOK: Res je, da se soočamo s pomanjkanjem kadra, politika podjetja je zaposlovati malo ljudi, kar je po mojem mnenju tudi vzrok, da je malo vpisa v to smer izobraževanja. Plače so po mojem mnenju katastrofalne, možnost zaposlitve v domačem kraju pa izredno majhna.

TINA: Ali se vidite v vlogi direktorja hotela?

IZTOK: Sam sebe v tej vlogi ne vidim, sem vodja recepcije in to delo mi je všeč. Rad komuniciram z ljudmi, ne vidim se zaprtega v pisarni za računalnikom. Veliko mojih kolegov se je iz recepcije povzpelo do direktorjevega stolčka, vendar niso bili uspešni.

Delo direktorja je drugačno od dela receptorja.

PETRA: Kakšni so vaši napotki mladim, ki se izobražujemo za ta poklic?

IZTOK: Šola za receptorje ne obstaja!

Tega se naučimo z izkušnjami in leti. Je lep poklic, ki ga priporočam, predvsem delo v recepciji. Vsak poklic je povezan z odpovedovanjem, tudi tukaj se moramo marsičemu odpovedati. 30 let npr. že nisem bil prost za novo leto. Samo enkrat se mi je to zgodilo, pa še takrat nisem vedel, kaj naj počnem. Moje osebno mnenje je, da če delaš v turizmu, imaš vedno prosti čas, kajti delo z ljudmi meni osebno pomeni moj prosti čas. Poklic je izredno zanimiv, saj je vsak trenutek, vsak dan drugačen od drugega. Nikoli ne bi prenehal s tem delom!

PETRA, TINA, AGATA: Hvala, da ste si vzeli čas za intervju. Želimo vam veliko uspehov pri vašem delu!

Petra Marinšek Tina Meglič Agata Oblak (zapisala), vse 2. letnik, turizem

TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

INTERVJU - LUKA DRUŽOVEC Petra: Zakaj si se odločil za turizem?

Luka: Že v osnovni šoli sem imel nagnjenja do turizma, vendar so mi IQ testi pokazali, da sem bolj sposoben za druga dela.

Zelo priporočeno mi je bilo nadaljevanje študija v arhitektskih vodah, ampak sem se navkljub priporočilom odločil za turizem, saj me zelo navdušujejo tuji jeziki, delo z ljudmi in tudi moja neizmerna prijaznost, ki jo izžarevam vsak dan, me sili k temu poklicu.

Petra: Kje si pričel z delom v turizmu? Kakšne so tvoje izkušnje?

Luka: Prvič sem se s turizmom srečal v turistični agenciji na Jesenicah. Vendar mi tisto delo ni bilo všeč. Ukvarjal sem se bolj z lokalnimi ljudmi, meni pa bolj odgovarja delo s tujci (razen z Židi). Preko prakse sem nato pričel delati v Hotelu Park. Najprej sem mislil, da mi to delo ne bo všeč, vendar sem ga kmalu vzljubil. Mislil sem, da bom najprej samo opazoval delo, ampak sem se hitro vklopil in pričel delati v turizmu.

TENSTAN KROMPIR

Petra: Kaj točno delaš v Hotelu Park?

Luka: Sem portir. Pomagam gostom hotela, tako da jim prihitim na pomoč in ugodim njihovim željam. Nosim prtljago, pošto, dajem informacije… Sem deklica za vse.

Na delovnem mestu ne pijem in ne kadim.

Petra: Kako si zadovoljen v Hotelu Park?

Luka: Neizmerno uživam.

Petra: Kako se razumeš s sodelavci?

Luka: Sprva sem mislil, da se ne bomo razumeli, ker smo zelo različnih starosti.

To se je izkazalo kot prednost, saj imamo različne izkušnje in si zelo pomagamo med seboj. Sedaj se odlično ujamemo.

Petra: Koga bi izpostavil kot svojega vzornika in zakaj?

Luka: Oba šefa recepcije. Mislim, da opravljata svoje delo nadvse profesionalno, saj vodita drugi največji hotel v Sloveniji in to ni mala malica. Zakaj to mislim, pa lahko izveste iz intervjuja z gospodom Iztokom Šorlijem, ki ga je prav tako naredila Petra Marinšek.

Petra: Kakšna se ti zdi delovna obleka?

Luka: Zdi se mi zelo lepa, saj poudari moje oči, na turiste naredim zelo pozitiven in blagodejen vtis, saj se nekateri samo zaradi uniforme hočejo slikati z mano (beri: Japončki) Petra:Imaš še kakšno misel za konec?

Luka: Imam… Chuck Norris igra rusko ruleto s polnim saržerjem…. In zmaga! LIKE ME! Vse kar delate, delajte z veseljem! V turizmu je prihodnost!

Petra: Luka, hvala, ker si si vzel čas za intervju in veliko uspehov in zadovoljstva pri delu!

Luka: Hvala tebi!

7

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

POTEPANJE PO AZIJI Lani sva se s partnerko odločila, da preživa dopustniške dni v Aziji. Izbrala sva potovanje po različnih destinacijah v lastni režiji.

Predpriprave in načrtovanje ture, kot so npr. študij literature, zbiranje informacij in rezervacije letalskih kart in hotelov sva opravila kar preko interneta. Na podlagi najinega obsežnega raziskovanja in prebiranja po straneh sva izbrala naslednjo pot in destinacije: LAVRICA-CELOVEC-DUESSELDORF 19. julija 2007. Z osebnim avtomobilom sva se odpravila iz Lavrice proti Celovcu, od koder sva z letalsko družbo TUI Fly poletela v Duesseldorf. Let ni bil nič posebnega, gre za poceni letalsko družbo, kjer naju je povratna karta z vsemi dajatvami in taksami stala bo-

rih 39,90 eurov na osebo. V Duesseldorfu sva imela 10 ur časa za ogled mesta, saj sva imela nadaljnji let šele ob 21. uri.

Duesseldorf je prijetno mesto ob reki Ren, živahno in polno lokalov, kjer prebivalci mesta pravijo, da imajo najdaljšo ulico, posejano z bari in gostinskimi lokali v Evropi.

Z letalsko družba Emirates Airlines sva poletela proti Hong Kongu z vmesnim postankom v Dubaju. Od te letalske družbe sem veliko pričakoval, saj je v vrhu po kakovosti storitev in postrežbe na letalu. Moram priznati, da je res razred zase.

Med letom odlično skrbijo za potnike, saj so v ekonomskem razredu postregli z vročimi brisačami za osvežitev, nadaljevali z aperitivi, nato so postregli menu s petimi hodi, vmes vrhunska vina in zaključili z digestivom. Ka8

binsko osebje je urejeno in je različnih narodnosti, zato da poleg angleščine komunicirajo s potniki v njihovem jeziku. Na letalu so tudi stevardese kitajske narodnosti, saj Kitajci slabo obvladajo tuje jezike ali pa sploh ne .

Po 12-urnem letenju sva ob 21. uri po lokalnem času pristala v Hong Kongu. Letališče je popolnoma novo, odprto leta 1998.

Na potovanje sva se res odlično pripravila.

Po opravljenih mejnih formalnostih naju je »airport bus« številka 26A odpeljal direktno proti centru Hong Konga in nama ustavil prav pred hotelom na Nathan Road. To je najbolj oblegana ulica v Hong Kongu, kjer je nešteto trgovin s tehničnim in ostalim azijskim blagom. Ko prispeš v tako metropolitansko mesto, se adrenalin v telesu poveča in nisva bila zaspana, čeprav sva bila na poti že 30 ur. Po namestitvi v hotelu, v katerem so nama dodelili celo »business« apartma, sva se odpravila na kratek sprehod in si ogledala Hong Kong Island, znameniti otok, kjer so posejane stolpnice z mednarodnimi bankami, zavarovalnicami in drugimi znanimi kooperacijami. Res nepozaben pogled na osvetljene stolpnice.

HONG KONG Privoščila sva si daljši spanec, kajti utrujenost od take dolge poti pride za teboj. Zjutraj me je namesto budilke zbudila televizija.

Zaslišal sem znan glas; mislil sem, da sanjam in da sem še vedno v Sloveniji. Na kitajskem nacionalnem programu je bil namreč posnetek intervjuja predsednika Janez Drnovška.

Res zelo zanimivo.

Zajtrk ni bil nič posebnega. V Aziji nudijo poslovni hoteli tako »anglo-ameriški« zajtrk kot TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

tudi azijskega, pri katerem se dan že prične s spomladanskimi zavitki, z rižem z različnimi omakami itd. Po zajtrku sva se odpravila raziskovat Hong Kong.

Velika Britanija je Hong Kong leta 1997 morala vrniti Kitajski in čeprav je minilo že 10 let od tedaj, ima mesto še vedno svojo notranjo samostojnost, svoj denar in notranjo politiko.

Gre za posebno administrativno regijo.

V dveh dneh sva si ogledala budistične templje, ki ležijo kar med stolpnicami. Arhitekturne umetnine imajo povprečno 50 nadstropij in so zelo ozke, saj so zemljišča zelo draga in omejena. Najvišja stolpnica ima 88 nadstropij in v njej se nahaja finančni poslovni center. Nama je uspelo priti v 55. nadstropje, kjer sva si ogledala knjižnico s strokovno literaturo, iz nje pa je lep pogled na mesto.

Mračiti se začne že okoli 19. ure, kajti mesto se nahaja zelo blizu ekvatorja. Takrat sva si ogledala še lasersko predstavo iz nebotičnikov. Tisočero luči ob spremljavi glasbe navdušuje tako domačine kot turiste.

Zvečer sva se odpravila v četrt, kjer je nešteto restavracij. Kuha se kar na ulici. Za izbor oz. naročilo jedi je najbolje, da si ogledaš, kaj jedo pri sosednji mizi in natakarju pokažeš, kaj bi rad. Z jedilnim listom si ne pomagaš kaj dosti, četudi je napisan v angleškem jeziku. Zelo veliko je morskih jedi, saj leži Hong Kong neposredno ob morju. Odlična jed so kitajski rezanci s škampi; kar začinjena jed, zato se zraven prileže kitajsko pivo znamke Tsingtao, ki ga lahko dobite tudi v Sloveniji.

Sicer pa so ljudje v Hong Kongu zelo prijazni TENSTAN KROMPIR

in na splošno vedno pripravljeni pomagati.

Tretji dan je bilo jutro sicer lepo, a malo soparno, relativna vlaga pa kar 75 %. Odpravila sva se do pristanišča in kupila karte za »expresni katamaran«, ki pluje v Macao.

Macao je imel podoben status kot Hong Kong, vendar je pripadal Portugalski, ki ga je leta 1997 vrnila Kitajski. Je pravo nasprotje Hong Konga, v njem se vidi portugalsko-mediteranska arhitektura. Znan je po igralnicah in podobno kot v Las Vegasu so tudi tu pred kratkim odprli mega casinò v stilu Benetk.

Macao je bilo pomembno portugalsko trgovsko središče že v 16. stoletju, danes pa ima velik vpliv ameriški kapital, ki kontrolira igralništvo. Macao je pravi azijski Las Vegas.

Po enourni vožnji nazaj v Hong Kong si še zadnjič ogledujeva mesto, koder je odraščal tudi znani Bruce Lee. Zvečer naju čaka dveurni let na Tajsko, in

sicer v Bangkok.

Vkrcava se v popolnoma novo letalo Boeing 777-300ER družbe Emirates. Poleg odlične večerje velja omeniti, da ima vsak sedež vgrajen monitor z multimedijsko vsebino.

Tako lahko izbirate med 100 video igricami in 350 različnimi radijskimi programi, vsak potnik lahko izbira med 130 različnimi filmi , 40 video igricami itd. Let je res hitro minil in že sva bila v Bangkoku.

BANGKOK Bangkok je glavno mesto Tajske. Tukaj res doživiš razsežnosti velike metropole. Ljudje spijo kar na ulicah… Po mestu sva se vozila s t.i. tuk-tuk taksiji, to so rikše na motor. Ven9

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

dar, pozor, predenj sedeš v tak taksi, moraš obvezno barantati za ceno prevoza.

Tajska je znamenita dežela, ljudje pa so zelo verni. Bangkok premore zelo veliko templjev, kjer se vedno nahaja kip Bude. Njemu v čast verniki prinašajo darove v obliki jedi ali pa prižigajo kadila. Opazila sva, da ljudje v Bangkoku zelo veliko pozornost posvečajo prehrani. Vzamejo si čas in vedno zaužijejo topel obrok. Riž seveda ne sme manjkati. Kuha se kar na cesti in morava priznati, da sva tudi sama velikokrat okusila jedi in tajske specialitete kar na ulici. Najbolj znani so tajski rezanci PAT THAI z jajcem, škampi in piščancem, jed, ki je lahko zelo pikantna.

Tudi »shoping« je v Bangkoku nepogrešljiv.

Tako lahko kupite majico za 1 euro, rolex ure po 5 eurov itd.

Naslednji dan sva se s taksijem odpravila v 80 km oddaljen kraj, kjer je plavajoča tržnica. To pomeni, da se vozite s čolnom po reki in na vseh straneh so čolni, kjer prodajajo najrazličnejše blago, kot sadje, tople jedi, spominke itd. Prizor je res zanimiv, saj v Evropi ne poznamo takih tržnic. Veliko jih imajo tudi v Vietnamu, Mianmaru in Kambodži.

Tako in podobno sva preživela tri dni in si zadnji večer ogledala še znamenito rdečo četrt v Bangkoku.

TAJSKI OTOK KOH SAMUI Zjutraj sva že komaj čakala, da odletiva na tropski otok s palmami in toplim morjem.

Z letalom Bangkok Airways sva v eni uri prispela na otok Koh Samui.

Je tretji največji otok na Tajskem in leži v tajskem zalivu, njegovi prebivalci živijo predvsem od turizma, ribištva in poljedelstva.

Otok je fantastičen, najin hotel pa je bil prav na plaži. Resorti so zelo majhni in osebje zelo prijazno. Hotelski kompleks z bungalovi v tajskem stilu je neposredno ob peščeni plaži, obdani s palmami. Ob morju se nahaja cocktail bar, kjer pripravljajo mešane pijače in jih strežejo kar pred ležalnike. Sokovi so sveže stisnjeni, najbolj pa prijajo ananasov in mangov sok ter seveda kokosovo mleko.

Zanimivo je, kako spremenijo plažo v romantično restavracijo. Ko gostje ob sončnem zahodu odidejo, natakarji pospravijo ležalni10

ke in pripravijo omizja, kuharji pripravijo na ledu izbor rib, škampov in jastogov in pogled na vse to je res nekaj posebnega. Morske jedi so dnevno sveže, saj je otok Samui znan po ribištvu.

Obiskala sva najino študijsko kolegico June, s katero smo skupaj študirali v Švici. June jih še nima 30, pa je od staršev že prevzela vodenje resorta in ima 140 zaposlenih.

Na otoku Samui v vseh barih in restavracijah strežejo mešane pijače in raženj z ribami in škampi ne sme manjkati. Pa kako ugodne cene!

Za večerjo, ki je vključevala predjed, glavno jed (kraljeve škampe na žaru) in 2 long drinka, sva plačala 800 bahtov (20 eurov), da o odlični postrežbi neposredno na peščeni plaži ob morju niti ne govorimo.

Tako sva uživala in raziskovala otok, ki ima evropskim turistom kaj ponuditi. Po 12 dneh sva bila spet na letališču, ki ima zelo zanimivo arhitekturo. Terminali so iz masivnega lesa,

kriti pa kar s palmovimi listi.

Odletela sva proti Bangkoku, kjer sva se srečala s Prangpialai, prav tako študijsko kolegico iz Švice. Trenutno dela pri svojem očetu, ki se ukvarja s logistiko in špedicijo za južno Azijo.

DUBAJ V Dubaj sva prispela ob 7. uri zjutraj in po opravljenih mejnih formalnosti naju je že čakal transfer v hotel. V Združenih arabskih emiratih je poleti zelo vroče in meseca julij in avgust nista najbolj priporočljiva za obisk držav Bližnjega vzhoda. Midva žal druge možnosti nisva imela.

V Dubaju sva si ogledala najbolj luskuzen TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

hotel na svetu, Bruj al Arab, hotel s sedmimi zvezdicami. Burj al Arab pomeni arabski stolp. V višino meri 321 metrov in spada v verigo hotelov Jumeirah Group. V hotelu je 202 hotelskih suit, začetna cena pa se prične pri 1000 ameriških dolarjih na noč. Najmanjša suita ima 169 kvadratnih metrov površine. Če niste videli tega hotela v Dubaju, niste obi-

skali Dubaja.

Taksi naju je odpeljal proti hotelu. Taksi ni drag, saj v Emiratih liter super bencina stane borih 20 centov.

Hotel leži na umetnem otoku, vendar tja vodi cesta. Na otok, kjer leži hotel, sploh ne moreš priti, če nimaš predhodne rezervacije.

Tudi samo na cocktail ali kavo te ne spustijo. Midva sva imela rezervacijo, ki jo je nama predhodno priskrbel prav tako študijski kolega Roland iz hotelske šole v Švici. Roland je F&B manager v hotelu. Po občudovanju hotela od zunaj, naj povem, da je bila temperatura ob 15. uri popoldan 45,9 stopinj, sva se z zunanjim dvigalom povzpela na 200 m višine v restavracijo-bar z imenom Al Muntaha (po arabsko najvišji). Pri vhodu so naju sprejele hostese, povprašale po številki rezervacije in TENSTAN KROMPIR

naju pospremile do mize tik ob oknu, in kar dih nama je zastal, ko sva pod seboj videla mesto Dubai, hkrati pa občudovala arhitekturne mojstrovine Arabcev.

Takoj je pristopil natakar indijskega rodu; zelo prijazen in seveda urejen. Postregel nama je šampanjec znamke Moet&Chandon in tako se je pričela najina popoldanska čajanka in pogovor s kolegom Rolandom. Roland je po rodu Nemec, star okoli 30 let. V hotelu je začel delati kot praktikant, po končanem študiju pa je napredoval v pomočnika F&B direktorja. Sedaj je zadolžen za celotno gostinsko poslovanje v hotelu. Pravi, da je delo zelo zanimivo, a tudi naporno. Moramo vedeti, da v tem hotelu ni želje gostov, ki ji ne bi ugodili.

Izbor jedi in peciva pri čajanki je bil skrbno narejen. Poleg so nama postregli jasminov čaj, ki je bil res vrhunske kakovosti. Pri mizi se je nama pridružil tudi glavni barman, ki pa ima zelo zanimiv naziv, »head myxologist«; lahko bi prevedli glavni miksolog.

Kaže, da je v hotelu Burj al Arab barmanstvo znanstvena veda o mešanju.

Pri delu ima poseben voziček, s pomočjo katerega pri vsakem omizju osebno pripravi pijačo.

Najbolj zanimiv se mi je zdel cocktail »Blue Chees Martini«. Ta poseben martini ima okus, kot bi jedel ali pil gorgonzolo. Alesandro pri delu dnevno uporablja znanja iz t.i. moleku11

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

larne teorije mešanja pijač. Čajanka naju je stala 100 eurov za dva, a res sva veliko videla in to je potrebno okusiti in doživeti. Dve uri sta minili zelo hitro in že nama je Roland organiziral osebno vodeni ogled hotela. Pri izhodu naju je že čakala ga. Fatima, zadolžena za stike z javnostmi. Ogledala sva si 3-posteljni apartma, ki meri kar 670 m2 in je zgrajen v »dupleks« varianti, nahaja pa se v 20. nadstropju. V spodnji etaži je dnevni prostor z barom, jedilnica s kuhinjo, posebna sobo za butlerja, pisarna s knjižnico. V gornjem nadstropju so tri sobe in vsaka ima luksuzno kopalnico. Prav tako je v suiti prostor za fitness in masažo. Ne smemo pozabiti, da je pogled na Dubai nepozaben.

Skoraj sem pozabil omeniti, da se v hotel lahko pripeljete tudi s helikopterjem.

Po res lepo vodeni turi po hotelu smo se odpravili še v »kletno« restavracijo, kjer so okoli nas plavale okrasne ribe.

Začelo se je že mračiti, ko sva zapustila Burj al Arab in se s taksijem odpeljala pogledat smučarski center. Ja, prav ste slišali, v Dubaju se pri 45 stopinjah lahko smučate na pravem snegu. Gre za pokrito dvorano, ki meri v višino 85 m, smučišče skupaj pa kar 22.500 m2. V dvorani vozita sedežnici in dnevna temperatura znaša -1˚, ponoči, ko izdelujejo

sneg, pa -6 stopinj.

Pot naju je vodila nazaj v hotel, kjer sva občudovala gradnjo najvišje stavbe na svetu.

Streha bo v višino merila 643 m, skupaj z anteno kar 818 m, stavba pa bo imela 164 nadstropij.

Trenutno najvišja stavba na svetu je v Taipeju na Tajvanu, meri pa 509 metrov.

12

Naslednji dan sva Dubaj zapustila, pot naju je vodila nazaj domov.

Naj sklenem z besedami: človek, ko potuje po svetu, pridobi nove izkušnje in znanja, ki mu jih ne more dati nobena še tako dobra dokumentarna oddaja ali knjiga.

Ker je bilo potovanje zelo poučno in zabavno, se verjetno še kdaj vrneva v te azijske države.

PETER MIHELČIČ, predavatelj

KORZIKA 2008 Zakaj šele po 28 letih sanacija slovenskega letala, ki je strmoglavilo na Korziki?

To je vprašanje, ki smo si ga letos februarja zastavljali člani delegacije Uprave za zaščito in reševanje Republike Slovenije in jaz kot predstavnik letalske komisije pri GRZS Slovenije, ko smo bili kot 7. skupina na ogledu gore Ajaccio. Ta je postala grob za 180 ponesrečenih potnikov v komaj tri tedne starem letalu Inex Adrie, ki je zadelo v to goro. Že ob prvih stikih z domačini je bilo videti, da v nas vidijo le še eno od skupin, ki so prišle gledat razbitine in obljubljat, da bodo stanje sanirale, ko pa so odšle, se niso več vrnile.Tak vtis so dajali domačini, seveda na osnovi izkušenj z našimi skupinami pred nami.

Jaz osebno gotovo nisem imel takega namena, torej samo obiskati goro, vzeti del letala za spomin in oditi domov.

Moja naloga je bila videti vse, kar se videti da in že tak pristop k stvarem je domačine presenetil.

Po tem, ko smo dve uri hodili po brezpotju in po trnovih poteh in grapah, sem razumel, zakaj stanje po nesreči ostaja takšno, kot je bilo pred 28 leti.

Težak dostop, težak teren in prvi stiki z ostanki plovila so dali jasen odgovor, da tudi kilograma tovora na tem terenu ni možno prenesti brez helikopterja.

Po dvodnevnem ogledu smo ugotovili naslednje: pri sanaciji, ki naj bi potekala od 11. 5. 2008 do 29. 5. 2008, je za spravilo ostankov plovila z gore potrebno imeti približno 60 ljudi in helio kuger slovenske vojske.

Po ocenah je na gori od prvotne teže plovila TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

63 ton ostalo še približno 25 ton materiala, raztresenega po pobočju, ki se razprostira na površini približno dveh kvadratnih kilometrov na težko dostopnem kraju. Po stenah, drevesih in v kotanjah je še vedno videti polno predmetov, ostankov plovila in osebnih predmetov.

Zaradi sredozemskega podnebja je tudi po toliko letih vse še v relativno dobrem stanju, kar se vidi po delih, razmetanih na milijon majhnih koščkov, ki jih je potrebno spraviti z gore.

Pri projektu bodo sodelovali tako gorski reševalci kot tudi poklicni gasilci in pripadniki slovenske vojske, nosilec projekta je Uprava za reševanje, finančno pa ga bo podprlo Ministrstvo za obrambo po potrditvi Vlade Republike Slovenije.

Zavedati se moramo, da je vso opremo potrebno kupiti doma in odpeljati na kraj, tako osebno zaščitno opremo kot tudi tehnično, gasilsko in helio opremo.

Delovni čas, ki je določen, bo zelo naporen, saj bomo vsak dan delali po 10 ur šest dni na teden, nato bo sledil dan počitka in tako naprej, vse dokler dela ne zaključimo.

Več pozornosti bomo morali posvetiti tudi varnosti, saj je delo nadstandardno nevarno in odvisno od mnogih dejavnikov, kot so vreme, ekipa, izjemna volja, potrpežljivost, toleranca in še kaj.

Gre skratka za zalogaj, kakršnega v mladi Sloveniji še ni bilo in upam, da ga tudi ne bo. Biti moramo pa vedno pripravljeni tudi na take primere, saj vemo, da nesreča nikoli ne počiva.

Prepričan sem, da je naša ekipa dobro sestavljena in opremljena ter tudi sposobna za poTENSTAN KROMPIR

sredovanje kje koli na svetu v takih pogojih dela, kot so na Korziki oziroma na težko dostopnih pobočjih.

Predvidoma naj bi bilo na gori vse pospravljeno do 31. 5. 2008, ko ministra za obrambo Slovenije in Francije prideta na obisk in otvoritev spominske plošče in to prav na tistem delu, kjer je plovilo prvič zadelo v skalo.

S to sanacijio bomo Slovenci, če bomo imeli srečo z vremenom, opravili tisto delo, ki bi ga morali že drugi pred nami in ga je tudi potrebno opraviti, že zaradi 180 žrtev te tragedije. Če se spomnimo, da je bilo po nesreči samo v Ljubljani zapečatenih osem stanovanj, kar pomeni, da od osmih družin ni bilo nikogar več, da je veliko otrok ostalo brez staršev in veliko staršev brez sinov in hčera, je prav, da se stanje po nesreči končno sanira, da se postavi spominska plošča in enkrat za vselej zaključi sramota, ki je še vedno na gori.

Verjamem v realizacijo tega projekta, če nam bo le šlo vse tako, kot je treba.

Veliko naših študentov se verjetno sprašuje, kaj se je sploh zgodilo, saj se nekateri takrat še rodili niso, zato je prav , da izvejo za ta dogodek in nam je ta tragedija vsem v opomin in poduk.

Toni Smolej, tehnični sodelavec

MOJI VTISI S POTI PO KITAJSKI V kolektivu Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem na Bledu se vsako leto ob koncu šolskega leta odločimo za strokovno ekskurzijo. Te ekskurzije imajo predvsem izobraževalni namen, pomagajo pa tudi utrjevati in poglabljati medsebojne odnose v kolektivu po načelu: več skupaj, skupaj več, saj se zavedamo, da pozitivno vzdušje, tovariški odnosi med zaposlenimi, harmonija, če hočete, dobro vplivajo tudi na študente in na vse nas.

Za cilj leta 2007, smo si izbrali Kitajsko, saj smo menili, da bi bilo dobro spoznati to veliko državo še pred olimpijskimi igrami.

Med obiskom te čudovite dežele sem pridno zapisoval vtise, ki jih zdaj posredujem tudi vam, dragi bralci študentskega časopisa.

Kaj je tisto, kar se me je najbolj dotaknilo?

13

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

Vsekakor so to ljudje, kot posamezniki in ljudje kot sestavni del velike kitajske družbe, države, kulture, civilizacije, sistema, ki ima kljub ogromni razsežnosti prostora, saj je cela Kitajska velika toliko kot vsa Evropa, neke skupne poteze in značilnosti. Kitajska kot sistem, kot družba, država, ki je še vedno komunistična, tega ne smemo pozabiti, deluje usklajeno, enotno! Za nas Evropejce, posebej pa za nas Slovence, ki pripadamo za kitajske razmere izjemno majhni skupnosti, majhnemu sistemu, saj je Slovenija kar 650 krat manjša od Kitajske, je to težko razumljivo!

Prav danes, ko to pišem, se ves svet spominja obletnice pokola na Trgu nebeškega miru, kjer so leta 1989 s tanki pregazili več sto ali več tisoč študentov, demonstrantov, ki so zahtevali demokracijo in druge pravice, ki so v manjših skupnostih logične in razumljive, v tako velikem sistemu, kot je Kitajska, pa je vprašljivo!

Zdaj pa nazaj k ljudem. Pišem lahko samo o tem, kar sem videl kot povprečen turist, ki je gost v deželi nekaj dni. V stik tako in tako prideš le z določenimi javnimi službami, mejnimi organi, carino, policijo, pazniki, železniškimi uslužbenci, trgovci, uličnimi prodajalci, gostinskim osebjem… No, v našem primeru tudi s profesorji srednje gostinske šole in dijaki, ki smo jih obiskali in povprašali o njihovem šolskem sistemu, uspehih in problemih.

Res je, da ima Kitajska na voljo dovolj delovne sile, ki je (še) pripravljena delati za majhen denar. Toda, tako dostojanstvenih, odgovornih, resnih in ponosnih delavcev doslej še nisem srečal. Da bi tako vestno, natančno 14

opravljali svoje delo! Urejeni, čisti, dosledni in vešči svojega dela. Ljudje so predvsem pripravljeni delati, prijeti za vsako delo, ne glede na položaj ali funkcijo. Na vlaku sem videl, kako je resna, urejena kontrolorka, ki je dežurala celo noč, zjutraj sama pospravljala in čistila koše za smeti. Vse je čisto, nikjer nobenih smeti! Stranišča (večina je »čučavcev«, razen v hotelih) so čista in na pravih mestih. Če človek bere reportaže in članke naših dopisnikov iz Kitajske (Zorana Bakovič), dobi vtis, da so vsepovsod na Kitajskem re-

vščina, suženjstvo, kaos in nesnaga! Ničesar od tega nismo videli. Ne rečem, da tega ni, saj gre za družbo, ki ima milijardo in tristo milijonov ljudi in gotovo so velike razlike med posameznimi provincami, med mestom in podeželjem, med jugom in severom, med obalnimi deželami in notranjostjo.Toda na vsakem koraku se vidi, da se Kitajska razvija, da se zaveda svojih pomanjkljivosti in da jih tudi uspešno in hitro odpravlja. Kitajska kot ogromna družina deluje po konfucijskem principu: kar oče kot avtoriteta reče, otrok stori, pa ne zato, ker mora, pač pa zato, ker je prepričan, da je tako prav in ker bi ga bilo sram, če ne bi tako ravnal.

Ne smemo pozabiti, da bo drugo leto v Pekingu (Beijing) olimpiada. Vsa Kitajska se na to pripravlja, ne samo glavno mesto, čeprav le-to najbolj tudi fizično v smislu izgradnje olimpijskih objektov, ki smo jih bežno videli na avtobusnem ogledu. Vse je za naše pojme zelo veliko. Olimpijska vas ne bo le vas, pač pa pravo mesto za 20000 prebivalcev.

Torej, sistem deluje! Primer prometne ure-

TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

ditve v Kantonu (Guanghzou). Standard na Kitajskem hitro raste, kar se kaže v mnogih oblikah, med drugim tudi v tem, da so kolesa zamenjali motocikli. Ker je razvoj tako hiter, ljudje niso navajeni na nove prometne razmere, ne pešci in ne vozniki. Zaradi številnih prometnih nesreč, ki so jih povzročali motoristi, so promet z motorji preprosto prepovedali.

Tako v Kantonu ne vidiš motorista na cesti in rezultat je: znatno manj prometnih nesreč in žrtev prometa.

Ljudje so prijazni; mladi znajo angleško, starejši prodajalci pa si pri pogajanju za ceno pomagajo z velikimi kalkulatorji, na katere izpišejo izklicno ceno za blago, ki ga želijo prodati in ti ponudijo, da na kalkulatorju še ti napišeš svojo ponudbo. Tako zaplešejo številke svoj ples: prodajalčeve navzdol, kupčeve pa navzgor in ko se srečata, je kupčija sklenjena. Torej, tudi na Kitajskem se je treba za ceno pogajati, razen v državnih podjetjih, kjer so cene fiksne in tudi vnema prodajalcev v takih trgovinah je fiksna, torej nikakršna.

Tak primer smo imeli na VKZ, kjer se v državni prodajalni spominkov prodajalke niso kaj dosti zmenile za nas kupce, turiste, nemoteno so se pogovarjale po mobitelih. Kitajci imajo sicer prirojeno podjetniško žilico, ki zdaj, ko komunistični režim dovoljuje vedno več privatne iniciative, prihaja do veljave.

Pri uličnih prodajalcih pa je treba biti previden glede denarja. V obtoku je namreč kar precej ponarejenih bankovcev, ki jih domačini seveda dobro poznajo in prepoznajo že na prvi pogled ali otip, mi turisti pa pač ne.Tako se je tudi nam (meni) zgodilo, da mi je tak prodajalec zamenjal pravi bankovec za 100 juanov za ničvredni drobiž. Med vrnjenimi ponarejenimi bankovci so bili celo beloruski rublji, ki so na prvi pogled res podobni kitajskim bankovcem za 20 juanov. Vsaka šola nekaj stane, pravimo!

No, tale niti ni bila tako draga, saj je 100 juanov k sreči le 10 evrov, pa vendar!

Mi smo se z domačini srečevali na javnih prostorih na turističnih točkah, kamor množično hodijo tudi domači turisti, ki so v veliki večini. Nas, tujcev je le za vzorec! Mnogo je družin, navadno mlada starša s po enim otrokom, ki je že na prvi pogled videti razvajen (je pač edinec), lepo oblečen in ga starši slikajo z TENSTAN KROMPIR

digitalnimi aparati pred vsakim pomembnim spomenikom. Med turisti je tudi precej organiziranih skupin, članov kakšnih kolektivov, zadrug ali društev in delajo skupinske posnetke. Vodene skupine so še posebno zanimive, ker jih vodijo in jim razlagajo navadno mlade vodičke, redkeje vodniki, ki imajo vse, brez

izjeme, enake akumulatorske megafone, v katere polagajo nam nerazumljive zvoke in besede. Če jih je več na kupu, je to včasih prav moteče.

Sploh je kolektivni duh pri Kitajcih še zelo prisoten. Večkrat smo videvali prizore, ko kar velike skupine na ulici ali v parku telovadijo, zvečer pa plešejo, pojejo in se igrajo razne družabne igre. V parkih imajo t.i. fitnes naprave, ki jih uporabljajo tako starejši kot tudi otroci pod kontrolo staršev. Najbrž je ta kolektivna zavest, smisel za skupinsko delo že

v njihovih genih. Zato jim ni težko organizirati skupinskih del komunističnega tipa. Praizvor za kolektivno zavest pa izvira iz narave 15

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

kitajskega prostora, ki je izpostavljen velikim naravnim silam, kot so poplave, potresi, zato tudi skupna obdelava polj, skupna žetev, velika gradbena dela, nasipi, jezovi, obrambni zidovi, utrdbe, ne nazadnje tudi veliki kitajski zid, ki so ga delali kar nekaj stoletij.

Kitajci so drugačni od nas tudi po videzu.

Manjši so kot mi, večina, kar 91% vsega prebivalstva, pripada ljudstvu Han, ostalih 9% pa 56 narodnim manjšinam, ki živijo predvsem v t.i. zunanji Kitajski, ki zajema 60 % celotne površine. V prvih dneh so se mi vsi Kitajci po videzu zdeli enaki, kot bi bili klonirani. Kmalu pa sem jih začel razločevati in identificirati pripadnike posameznim manjšin. Malo tudi s pomočjo naših lokalnih vodnikov, ki so se od kraja do kraja precej razlikovali med seboj.

Od vseh vtisov, ki sem jih prinesel s Kitajske, če zaprem oči, pa mi bo ostal v spominu budistični tempelj šestih dreves v Kantonu in način prakticiranja vere, oziroma verskih obredov budističnih Kitajcev. Pojmovanje vere je na Kitajskem popolnoma drugačno kot pri nas. Čeprav je bilo vreme takrat v Kantonu, ki je, mimogrede, tretje največje mesto na Kitajskem, izjemno slabo, oblačno, zelo vroče z močnimi nalivi, kitajskih vernikov pa tudi nas to ni motilo. Ogledali smo si torej budistični tempelj »6 banyan dreves«, ki so nekoč nudile senco znanemu kitajskemu pesniku SU DONG POJU. Iz dnevnika: Tempelj ima več različnih zgradb, vsako za svoj namen. Osrednji je stolp, ki ima neparno število nadstropij, okrog pa so različne zgradbe za različen namen. V osrednji zgradbi nasproti vhoda in za stolpom so trije kipi 16

Bude v sedečem položaju, ki simbolizirajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Ker sem bil prvič v življenju pri takšnem obredu, me je ta vzhodnjaška ali kitajska duhovnost močno prevzela. Tempelj s tremi kipi Bude je bil nabito poln vernikov ali častilcev, ki so vsi v en glas izgovarjali iste besede, zloge ali stavke in po taktu, ki ga je dajal svečenik z udarci na boben, peli nabožne pesmi. Pred templjem je bil poseben prostor, kjer prižigajo dišeče paličice, poseben prostor, kamor dajejo darove, bolj simbolične, kakršnekoli: sadje, steklenico piva, coca colo ali denar! Ker sem tudi sam dal nekaj denarja, kar je opazila paznica ali svečenica, saj ne vem, mi je podarila šop dišečih paličic in posušen list svetega drevesa, pod katerim je nekoč našel senco kitajski pesnik Su Dong Po. List sem spravil in ga prinesel domov za spomin.

Posebnost templja je ženski kip Bude, izklesan iz čistega belega marmorja (moški kipi so iz brona), z več pari rok, kar naj bi pomenilo, da hkrati lahko pomaga več ljudem.V tem kompleksu svetih stavb je tudi velika dvorana ali restavracija, kjer ljudje lahko počivajo, jedo ali molijo.

Budizem je prišel na Kitajsko iz Indije po t.i. svileni poti, ki ima svoje izhodišče v Y’ianu in en krak vodi v Indijo, drugi pa prek Centralne Azije v Sredozemlje. Kar nekaj krajev smo obiskali, ki so povezani z budizmom, oziroma templji, kjer častijo Budo, od že omenjenega Kartuma, oziroma templja 6. dreves, velike pagode Divje gosi v X’ianu, ki je iz leta 1335 iz časa dinastije Ming, do t.i. Zmajevih jam Long Men ob reki Ly, kjer je v živo skalo TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

vklesanih na stotine podob Bude, med katerimi je nekaj prav velikih in veličastnih. Zato ni čudno, da je ta kulturni spomenik vpisan v seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Nemogoče je opisati vse posamične kulturne spomenike, ki smo jih videli na naši poti, saj niti seznam ne bi bil popoln. Kitajska je velika dežela in v 11 dneh pač ni mogoče videti vsega. Kljub temu pa moram zapisati, da je bil program naše poti zelo smiselno sestavljen in da smo videli največ, kar se v danem časovnem okviru da videti:

severa, razen Mandžurije, smo lahko občutili vso silno razsežnost t.i. Prave Kitajske, ki je tudi najgosteje poseljena, in ki obsega najobsežnejše sklenjeno območje puhlice na svetu.

Puhlica je geološka osnova za zelo rodovitno

prst, vetrni sediment, v vodi topljiv (zato so reke kalne, rumene, rdeče), debel od nekaj 10 do nekaj 100 m, ki je nastajal v ledenih in medledenih dobah, na Kitajskem pa še vedno nastaja iz prahu, ki ga veter prinaša iz osrednjih azijskih puščav. Pokrajina s puhlico je zaradi močne erozije silno razgibana, težko prehodna, a danes je tako rekoč vsaka ped zemlje skrbno obdelana.

Na jugu Kitajske smo obiskali najobsežnejše kraško območje na svetu, ki je zaradi obilnih padavin, toplega podnebja , saj območje leži južno od rakovega povratnika, zelo erodirano, tako da je nastal pravi kamniti gozd. Fantazijske oblike skal, večjih holmov in gričev

Hongkong, mesto z več kot 7 milijoni ljudi, ki se razprostira ob delti Biserne reke na komaj 3.000 km2 površine; Kanton (Guangzhou), tempelj 6. dreves, muzej ljudske umetnosti družine Chen; Guilin, simpatično mesto, izhodišče za poti po pravljični kraški pokrajini; X’ian sredi Kitajske, z ohranjenim mestnim obzidjem, pagodo divje gosi, muslimansko mošejo, glineno armado kitajskega cesarja Shi Huang Dija s 6.ooo figurami vojščakov in konjenikov iz gline (terracotta), ki naj bi čuvali svojega cesarja; Louyang, budistične jame Long men, šaolinski samostan, kjer je šola borilnih veščin kungfu; Peking, trg nebeškega miru, prepovedano mesto, nebeški tempelj, sedež kitajske medicine, olimpijska naselja, grobnice cesarjev dinastije Ming in Veliki kitajski zid.

Zelo močan vtis je name naredila kitajska pokrajina. Ker nas je pot vodila od skoraj spominjajo na pravljična bitja, živali… Zunanajjužnejših pokrajin Hongkonga in province nji kraški relief je tako zares enkraten in poGuangčou (Kanton) pa skoraj do skrajnega seben, drugačen od kateregakoli drugega na TENSTAN KROMPIR

17

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

svetu, tudi od našega, medtem ko so podzemni kraški pojavi podobni po vsem svetu. Zanimivo je, da Kitajci poznajo slovenski Kras, saj je bilo mnogo naših kraških strokovnjakov, jamarjev (speleologov) na Kitajskem, kjer so pomagali raziskovati kraške zakonitosti. Celo priznavajo, da smo Slovenci glede krasa pravi lordi!

Središče te fantazijske, pravljične pokrajine je mesto Gui Lin, ki je zelo simpatično, z dušo, kot radi rečemo, privlačna turistična točka tudi za številne Kitajce, ki ga radi obiščejo. Številni mladoporočenci ga izberejo za kraj svojega poročnega potovanja.

Najmočnejše doživetje kitajskega podeželja pa je bila vožnja z ladjo po reki Liyang (ali samo Li), ki se prebija skozi to pravljično deželo kamnitega gozda. Za nas, turistične delavce, je bilo najbolj zanimivo opazovati, kako Kitajci znajo tržiti svoje naravne vrednote in kulturno dediščino.

Zame kot geografa je bilo zanimivo opazovanje pokrajine. Čeprav nismo imeli veliko priložnosti, da bi lahko neposredno opazovali pokrajino in prišli v stik s podeželjem, sem lahko bežno skozi okna avtobusov in vlakov videl, da se »izraba tal«, kot se to geografsko reče, od kraja do kraja, vendar na velike razdalje, razlikuje. V skladu z različnimi tipi podnebij, od tropskega, monsunskega do puščavskega, si sledijo tudi kulturne rastline. Na jugu so riževa polja, v osrednji in severni Kitajski pa pšenična. Vmes so majhne parcele, na katerih pridelujejo razno zelenjavo in okopavine. Obdelava polj je še večinoma ročna. Med našim obiskom je bila ravno zrela pšenica in lahko smo opazovali, kako jo pospravljajo; največkrat ročno, tako kot včasih pri nas. Parcele so majhne, zaradi močne erozije puhlice so bili kmetje prisiljeni, da so njive prilagajali terenu in jih tako uredili v različnih nivojih, terasah, včasih v globokih jarkih, bazenih in podobno. Veliko ljudi sem videval na poljih, plevela med pšenico pa ni bilo videti. Pravih vasi žal nismo videli, ker se med potjo nismo ustavljali. Le slutim lahko, da je podeželje še precej zaostalo, revno. Več sto milijonov ljudi živi še po votlinah, ki so jih izdolbli v bregove puhlice.

Kitajska je zame velika izkušnja. Vse se je 18

tako hitro in intenzivno dogajalo, da se mi zdi, kot da sem sanjal. Največja izkušnja, oziroma pridobitev pa je ta, da je moje dosedanje šolsko geografsko in zgodovinsko znanje dobilo časovno in prostorsko umestitev, da Kitajsko lahko dojemam in si jo lažje predstavljam kot pomemben svetovni dejavnik, kot velik sistem, ki deluje. Da kitajsko civilizacijo, več tisoč let staro, ki ima edina od vseh dosedanjih nepretrgan razvoj do danes, kulturo, ljudi še bolj spoštujem, da lažje razumem, kako je mogoče, da tam živi kar ena petina vsega svetovnega prebivalstva. Spoznal sem tudi, da kljub temu, da je Kitajska tako velik sistem, s svojo močno identiteto, kulturo, pisavo, jezikom, postaja del (žrtev) svetovnega amerikaniziranega sistema. Materialne dobrine postajajo ideal tudi za kitajskega človeka.

Kolesa so zamenjali motorji in avtomobili; socialno razslojevanje je iz dneva v dan večje; potreba po vedno novih surovinah, nafti prav tako. Zaenkrat se zdi, da so Kitajci našli način, kako je mogoče komunizem in kapitalizem povezati ali še bolje, povezovati. Čeprav velikega dela Kitajske nismo uspeli videti v tako kratkem času, smo vseeno videli in doživeli Kitajsko v vsem njenem sijaju, razvojnem zagonu in njenem veličastnem spoštovanju dosedanjega civilizacijskega razvoja, ki je vsemu človeštvu dal lepo število imenitnih iznajdb in izumov.

Milan Krišelj, predavatelj

TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

PROJEKTI ARGENTINSKI VEČER Priprave na dogodek so se začele že v začetku januarja. Potrebno je bilo pripraviti program animacije, določiti scenarij in igralce, voditelja, si izmisliti tekste za igralce in voditelja, pripraviti rekvizite in še marsikaj.

Idejo za scenarij smo kaj kmalu dobili ob pomoči gospoda Šilca, ki je bil pri tem projektu naš mentor.

Odločili smo se, da bosta Grega in Petra kot turista šla v Argentino in da bo to naša rdeča nit večera. Maja je dobila vlogo Argentinke, Tina je bila voditeljica, Matej nogometaš Maradona, Vesna natakarica, Agata pa se je preoblekla v goveji kožuh in nam večer popestrila z »lip singingom«. Tukaj sta bila seveda

še Marko in Karmen, ki sta imela pomembno vlogo pri tehničnem delu izvedbe večera.

V petek zjutraj, na dan projekta, smo imeli pripravljeno sceno, balone in drugo okrasje, imeli smo tekste, voljo in prostor zase. Okoli 10. ure dopoldne smo začeli z okraševanjem, po tem pa še z eno izmed zadnjih vaj pred dogodkom.

Prvi gostje so se pri Avseniku prikazali okoli 19. ure in od takrat naprej smo imeli polne roke dela. V garderobi je Karmen neutrudno zlagala plašče na obešalnike, medtem ko so gostje pili aperitiv. Tega so gostinci hitro pripravljali, tako da nihče od gostov ni ostal praznih rok. Bogdan, vodja strežbe je hitel s seznamom po prostoru, posedal goste in usmerjal natakarje, ki so že začeli sprejemati naročila za pijačo. Večer se je začel…

TENSTAN KROMPIR

Začeli smo s programom. Pred hladno predjedjo je bil na vrsti prvi del animacije. Zaigral je glasbenik Mladen in na odru sta se pojavila Grega in Petra. Petra je takoj prepričala Grega, da jo odpelje v Argentino. Kolegi gostinci so medtem postregli hladno predjed, za katero je Sašo, vodja kuhinje, skrbno pripravil pečeni rostbif na jurčkovi posteljici s hruško in gorgonzolno omako.

Po deserviranju sta naša turista že »prispela

v Argentino«. Bila sta brez kakršnihkoli izkušenj, znanja jezika ali informacij. A nasmehnila se jima je sreča, saj je Maja, ki je igrala Argentinko, rešila njun položaj in to je bil uvod v njun čudoviti dopust. Spoznali smo še nogometaša Maradono, ko pa so se animatorji »odpravili« na nogometno tekmo, smo goste razveselili z glasbo in jim postregli pisano koruzno juho z mlečno peno.

Sledil je bolj razgibani del animacije, ko smo goste povabili na oder, da bi z nami zaigrali skeč. Trije prostovoljci so odigrali vlogo mame, zdravnika in policaja. Zaradi nadarjenosti gostov igralcev in sodelovanja ostale publike smo se vsi nasmejali do solz (vredno ogleda na DVD-ju). Postregli smo s toplo predjedjo. To so bile empanade z vinsko omako.

Ker je bil na meniju tudi argentinski steak in ker vemo, da v Argentini masirajo govedo, da je meso okusnejše, smo tudi mi pripravili demonstracijo tega, in sicer smo na oder pripeljali argentinsko kravo (animatorko v maski), ki so jo naši gostje dobro zmasirali. Kravica je na koncu celo zapela in se od občinstva poslovila s pesmijo »Don’t cry for me, Argentina.« Glavna jed je bila sestavljena iz solate Buenos Aires, argentinskega steaka na zele19

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

njavnem croutonu in pečenega krompirja s pikantno omako na bučkah. Porcije niso bile prevelike, saj je goste čakal še glavni del animacije, ples.

Ker sta naša turista prišla v Argentino tudi z namenom, da bi plesala tango, sta se ga želela naučiti. V plesni točki sta Urban in Petra zaplesala pravi argentinski tango. S tem smo ogreli tudi goste in po okornem poskusu animatorjev, da bi zaplesali tango, so se jim ti pridružili na plesišču. Očitno so bili zelo dobro plesno razpoloženi, saj plesa kar ni in ni bilo konec. Po tangu in ča-ča-ča-ju so okoli prostora zavili še »kačo« in šele nato se je gostilna Avsenik malce umirila, da so gostje lahko sedli k sladici.

Sledila je predstavitev ekip, ki spremlja vsak projekt, zahvala sponzorjem in seveda še in še aplavza za vse zaslužene, ki smo ta projekt postavili na noge.

Naša turista je bilo treba spraviti domov in s tem zaključiti animacijo. To smo hitro opra-

vili, saj so se na odru že pripravljali glasbeniki narodno-zabavnega ansambla, gostje pa so očitno bili tudi željni polke in valčka.

Večer se je s tem zaključil. Nas je čakalo še pospravljanje in pa »afterparty«, ki so se ga udeležili mnogi, tudi nekateri mentorji.

Gašper Koželj, 2. letnik, turizem

20

SLOVENSKI VEČER

Dne 4.februarja 2008 sva študentki 2. letnika, Tanja Debeljak in Maja Eršte, pod mentorsko palico gospe Zorčeve in gospoda Lebarja organizirali Slovenski večer v hotelu Astoria.

Določeni sva bili za organizacijo prve od šestih večerij, ki so bile namenjene predstavnikov različnih institucij s področja šolstva iz Evropske unije.

Kako sva se pripravljali? Projekta sva se lotili pri najpomembnejši stvari. S pomočjo mentorjev sva sestavili meni s pripadajočimi vini.

Ministrstvo za šolstvo in šport je potrdilo enega od treh predlaganih menijev in na podlagi tega menija smo z mentorji izdali zahtevek za izdajo živil. Nato sva se s predstavnikom hotela Astorija pogovorili o postavitvi miz in potrebnem inventarju. Izdelali sva tudi meni kartice v slovenskem in angleškem jeziku. Ovitke je priskrbela šola.

Goste so pred hotelom pozdravili kurenti.

Nato se je pričela slavnostna večerja, ki je potekala po predvidenem programu. Animacijski program so pripravili študentje turistične smeri. Večer nam je dobro uspel, zato smo bili deležni velikega aplavza.

Tanja Debeljak, 2. letnik, gostinstvo Maja Eršte, 2. letnik, gostinstvo

TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

VEČERJA Z BOGOVI Dne 29. februarja so v gostišču Avsenik »Pri Jožovcu« študentje Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Bled pripravili večer grške kuhinje. Nekaj manj kot dvesto gostov je do poznih nočnih ur ob zvokih grške glasbe uživalo v okusih pravih grških jedi in vin.

Večerja z bogovi, kot so večeru nadeli ime organizatorji, je bila pravo stičišče grške kulture. Osrednji dogodek je bila večerja s štirimi hodi, ki je gostom predstavila tradicionalne grške jedi. Gostitelji so se pri tem kar se da potrudili in pripravili raznolik meni, ki je zajemal tako značilne grške mesne in ribje jedi kot jedi iz zelenjave ter prepoznavne grške jogurte in sire. Souvlaki, jagnječje zarebrnice, grška in rakova solata, sirova pita, baklava, jogurt z medom in še mnogo drugih

ja Stanonik, Lučka Pavlič in Saša Pufek lahko Avsenikovo gostišče za en večer prevetrile s sapo grškega duha. Na pomoč mladim upom so s svojo modrostjo priskočili tudi predavatelji, svoje roke pa ponudili sošolci. Študentke so tako lahko izvedle svoj izpitni projekt.

V značilno grško modro in belo odet prostor je bil še po polnoči poln gostov, ki so se za-

drževali predvsem na plesišču. Zadovoljni gostje, izpraznjena zaloga grških vin in prazni krožniki – vse to je pripomoglo, da se je vodja projekta Andreja Stanonik lahko na koncu z nasmehom ozrla po dvorani.

Organizatorke projekta Večerja z bogovi se za sodelovanje zahvaljujejo sošolcem in predavateljem, ki so s svojim znanjem in izkušnjami pomagali pri uresničitvi, predvsem pa sponzorjem, ki so s svojimi sredstvi pripomogrških specialitet so naši kuharji na čelu z vodjem Andrejem Vidicem pripravili iz pravih grških sestavin in po tradicionalnih grških receptih. Te je zbrala in izbrala vodja kuhinje Saša Pufek, sicer dobitnica zlate plakete fundacije GT. Poleg hrane so nasmejani natakarji stregli tri vrste grških vin ter pod nadzorom vodje strežbe Lučke Pavlič in pomočnika Jureta Levsteka skrbeli za ugodje gostov pri mizah.

Grško vzdušje so dopolnjevali zvoki glasbene skupine Tramontana, med hodi pa je goste zabavala animacijska skupina študentov turigli, da smo bogatejše še za eno pomembno žistične smeri, ki so na odru uprizarjali skeče vljenjsko izkušnjo. iz ležernega življenja bogov na Olimpu. Sproščeno vzdušje je tako pred sladico k plesu Lea Pufek, 1. letnik, gostinstvo sirtakija pritegnilo skoraj vso dvorano.

Pri realizaciji projekta so velik del odtehtali sponzorji, ki so poskrbeli, da so vodje AndreTENSTAN KROMPIR

21

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

OKUS PO PORTUGALSKI Slovenija je od maja 2005 članica Evropske unije in vsakega pol leta Uniji predseduje druga država članica. V zadnji polovici lanskega leta ji je predsedovala Portugalska. Ob tej priložnosti se je Gledališču 2B iz Bohinja porodila zamisel za projekt z naslovom Pazi!

Evropski obrazi. V okviru projekta se vsako polletje predstavi kulturno ustvarjanje tiste evropske države, ki trenutno predseduje Uniji. Tako smo bili lani od konca oktobra do konca decembra priča portugalskim dnevom, kjer smo občudovali enkratno portugalsko pevko fada Ano Cardoso, gledališko skupino Praga iz Lizbone, negibneža Antonia Gomesa in poslušali recital v portugalščini in slovenščini.

Naša šola je pri projektu sodelovala kot eden izmed sponzorjev. Gospe Nikica Zorč in Antonija Zvonka Kopina sta se prijazno ponudili, da za portugalske dneve pripravita slastne portugalske jedi, pri kuhi, strežbi in pripravi bifejskega omizja pa smo jima pomagali študentje Niki Ogrin, Martin Langus in Jana Podlipnik.

Preden se vam, ob opisu vseh dobrot, ki smo jih skuhali za portugalske dneve, pocedijo sline, je prav, da povemo nekaj besed o sami Portugalski. Njeno glavno mesto, Lizbona, je živahno, veselo in privlačno obmorsko mesto, zaznamovano z multikulturnostjo in pestrostjo ljudi različnih ras. Portugalska je domovina pomorščakov in raziskovalcev, kot so He22

nrik Pomorščak, Vasco da Gama in Ferdinand Magellan. Ko govorimo o tej deželi, ne moremo mimo slavnega portugalskega vina porta in ogromnih nasadov hrasta plutovca ter enkratnega melanholičnega »fada«. Potem je tu še nogomet, portugalski nacionalni šport, ki je svetu dal enega najboljših nogometašev vseh časov, Eusébia.

Ste vedeli, da ima Portugalska svoj nacionalni parfum? Ne? To je vonj po sardelah. In tega smo še kako občutili na vseh portugalskih večerih. Poglejmo, kaj vse okusnega smo pripravil: Arroz con leche – rižev puding z limoninim sokom in cimetom; Pastel de nata – spada v kategorijo jajčnih krem in je v obliki majhne kremne tortice; Malasadas dios – portugalski majhni krofki; Bolo de amendoa – mandljevo pecivo; Feijoada – obara, pripravljena iz dušenega belega fižola in sardel; Caldo verde – zelena juha, katere ena glavnih sestavin je zelje; Sopa de peixe – ribja juha; Bakalar – ribji namaz; pa še sladke kruhke, mandljeve piškote, rožičevo pecivo in druge sladice.

Od toplih jedi smo pripravili pečene sardele, vampe po portugalsko, školjke in riž na več načinov.

Obiskovalci so imeli priložnost poizkusiti pravo portugalsko vino porto in portugalsko sangrio, ki smo jo pripravili sami, njena posebnost pa je, da je narejena iz belega vina in da vsebuje malo alkohola.

Portugalska kuhinja vključuje veliko morskih TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

specialitet, ker je obmorska dežela, njeno prebivalstvo pa je po srcu pomorski narod.

Vpliv kolonializma je videti v raznolikosti začimb in sestavin. Od teh največ uporabljajo piri piri, cimet, žafran, peteršilj, vanilijo, česen, koriander, naribano limonino in pomarančno lupino, mandlje in marcipan.

Skoraj vse glavne jedi so osnovane na olivnem olju, sladice pa na jajcih. Portugalci jedo le kozji in ovčji sir, ki se je samostojno, pred ali po glavnih jedeh. Jedi iz riža so na Portugalskem znane bolj kot v katerikoli evropski kuhinji.

Povemo naj samo še, da smo se na portugalskih dnevih imenitno zabavali in se naučili veliko novega. Predvsem smo spoznali, da lahko z dobro voljo ogromno dosežemo.

Niki Ogrin, 1. letnik Martin Langus, 1. letnik Jana Podlipnik, 1. letnik

PRAKTIČNO IZOBRAŽEVANJE V HOTELU ASTORIA

Vsako delo je po svoje zanimivo in vsekakor poučno. Vse, česar se naučimo v desetih dneh tu, nam že kmalu, in sicer takrat, ko moramo opraviti 200 ur obvezne prakse, pomaga, da se bolje izkažemo in dobro predstavljamo šolo. In če ne takrat, nam vsekakor pride prav za prihodnost, saj bodo to najbrž nekoč naši poklici.

Sara Lampret, 1. letnik, turizem

BRDO 2008 V letošnjem šolskem letu se je vodstvo naše šole odločilo, da bomo študentje sodelovali pri enem izmed večjih projektov oziroma kar največjem v tem letu, predsedovanju Slovenije EU na Brdu.

Pri projektu sodelujemo skoraj vsi študentje drugega ter nekaj študentov prvega letnika.

Razdeljeni smo v ekipe strežbe, kuhinje in turizma. Največja je ekipa strežbe, saj jih pri strežbi tudi največ potrebujejo. Študentje opravljamo svoje delo v hotelu Kokra, v Kongresnem centru Brdo in kot pomoč v restavraciji Zois, sedem študentov iz usmeritve turizem pa pomaga v tiskovnem središču.

Da vse tako gladko poteka s strani šole, je odgovoren naš odličen mentor, gospod Ciril Urh, ki nas razporeja na delo in termine dela prilagaja našemu urniku, potrebam Brda in osebnim obveznostim.

Na začetku je bilo rečeno, da bomo na Brdu opravljali le del prakse, torej določeno število ur, vendar pa kaže, da bo večina študentov opravila kar vse obvezne ure, saj so potrebe po naši pomoči velike, poleg tega pa smo študentje tudi zelo dobro nagrajeni.

S tem projektom smo že in še bomo spoznali mnogo pomembnih ljudi, zato nam je seveda v čast, da lahko prav mi sodelujemo pri pripravi in postežbi jedi zanje.

Menim, da imamo študentje naše šole enkratno priložnost, da smo lahko zraven pri prvem predsedovanju Slovenije EU in smo lahko na to ponosni, poleg tega pa se lahko prav vsak, ki si to želi, ob takem delu tudi veliko nauči.

Eden izmed pogojev za dokončanje prvega letnika je opravljeno 10-dnevno praktično izobraževanje v šolskem hotelu Astoria. Že ob vpisu na to šolo nam je bilo povedano, da bomo imeli precej prakse, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da sem se vpisala na to šolo.

Med delom v hotelu, ki je edini šolski hotel v Sloveniji, se seznanimo z vsemi delovnimi mesti. V gospodinjstvu npr. pomagamo pri pospravljanju in urejanju sob, v prodaji spoznamo skrivnosti vodenja hotela, na recepciji se srečujemo s turisti in se naučimo komunikacije z njimi. Del praktičnega izobraževanja opravljamo tudi v šoli, kjer sprejemamo obiTadeja Zupan, 2. letnik, gostinstvo skovalce in jih usmerjamo.

TENSTAN KROMPIR

23

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

ZGODBA ZA ZAVOJČEK CIGARET Kvadrant X , sprehajajoče halucinogirano telo

te meglice so vrata

reže zrak v meglice mesta - pogledi mimoidočih duš v njihov sanjski svet Kvadrant X telo na poziciji (2 , 3, 1)

išče svojo izgubljeno dušo a vedno naleti na njih ki blodijo za božičnimi darili

Telo X si želi Zunaj sistema

24

O LETAKU SLOVENIA INFO Lotil sem se sestavljati letak Slovenia info v času prvega letnika, in sicer zato, ker je bil zame velik izziv najti v našem prostoru kontinuiteto, kakršno imajo zahodne države.

Tujci so mi namreč postavljali zame neprijetna vprašanja o meni (Were you raised as a warrior?) in o nas Slovencih. Neprijetna tudi zato, ker nisem poznal veliko omembe vrednih oseb, ki bi jih lahko oni poznali. Italijani imajo recimo Da Vincija in Angleži Shakespearja.

Tako je moj letak najbolj primeren za tiste, ki se sprašujejo o slovenskih dosežkih v času pred našim vstopom v Evropsko zvezo. Oblikoval sem še nekaj drugačnih letakov z bolj aktualno vsebino, vendar predstavljam tega, ker je ta za svoj nastanek terjal več truda kot ostali.

Za Italijane in druge narode vem, da radi pokažejo svoje genije. Zato sem tudi sam umestil na letak tri slovenske ljudi, ki so po mojem mnenju vplivali na razvoj družbe.

Tako sem pokazal na kontinuiteto znanstvenih dosežkov in obstoj slovenskega življa, ne da bi omenjal Karantanijo, Deželo Kranjsko in Kraljevino SHS. Žal so vsi trije gospodje, omenjeni na letaku, živeli večinoma na zahodu Evrope, kjer je bila znanstvena kultura bolj razvita.

Pri oblikovanju sem se držal vodila: »Malo je veliko,« saj naj bi bila oblika letaka pomembnejša od vsebine. Za osnovo sem izbral lipov list, ker sem dobil idejo pisati besedilo po žilah lista in ker poznam lipov list kot simbol Slovenije že celo življenje. Imam lepe spomine na reklamni slogan »Slovenija, moja dežela« in za mojo hišo rastejo tri lipe. Vrsta

TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

pisave je bolj zaobljena, da bi letak deloval čimbolj prijazno. Kompozicijsko sem imena z letnicami, ki so jedro letaka, umestil v desni zgornji kot letaka. Baje se človekov pogled ustavi najprej na tem delu lista. Nato se pogled pomakne v desni spodnji del, ki je na letaku brez besedila. Pogled potem zdrsi proti levemu spodnjemu delu strani, kamor sem napisal Slovenia info. Najmanj pomembni del letaka, levi zgornji del, nima besedila. Grafično gre linija od levega zgornjega kota preko sredine do desnega spodnjega kota, tekstovno pa poteka od levega spodnjega do desnega zgornjega kota. Tako dve poševni liniji zapolnjujeta prostor. Globinsko perspektivo ustvarja še dodatna večja črna senca lipovega lista.

Senca ustvari pod ploskvijo lipovega lista z besedilom še drugo ploskev ali dno letaka, lipov list z besedilom pa je »na površini«.

Vem, da obstaja več zornih kotov, s katerih se da ocenjevati kvaliteto tega letaka. Vedno kritični ljudje si bodo zato lahko izbrali njim najljubšega. Vendar sem jaz z letakom želel rešiti lastno zadrego in ne oblikovati ali spremeniti predstavo o Sloveniji vsem ljudem.

Dobro se počutim, ko imam v žepu pripravljene letake, da jih pokažem tujcu oz. turistu z vprašanji o deželi, v katero je prispel.

Rad bi se zahvalil profesorici Jani Vidic Strnad za pomoč pri odpravi slovničnih napak, profesorju Milanu Krišlju za potrditev vsebinske pravilnosti in MINK-u v Tolminu, kjer so mi omogočili oblikovanje letaka.

Darko Krivec, 2. letnik, turizem

ŠPORT GOLF

rekreacija za stare in starejše.

Sam treniram golf že 11 let. V tem času sem dosegel kar nekaj lepih uspehov. Večkrat sem bil mladinski državni prvak v konkurenci do 18 in do 21 let. Prav tako sem osvojil naslov slovenskega absolutnega državnega prvaka. Z Golf klubom Bled smo zasedli drugo mesto na evropskem ekipnem klubskem prvenstvu leta 2007 pred Nemci in za Francozi, kar se šteje tudi za enega večjih uspehov v slovenskem golfu in ekipnem športu nasploh.

Golf je v pisnih dokumentih prvič omenjen na Škotskem in v Anglij, in sicer v petnajstem stoletju. Zato pravimo, da je zibelka golfa prav tam. Ohranil se je skozi stoletja kljub raznim omejitvam igranja, celo zakonskim, ker je prestavljal resnega tekmeca lokostrelstvu, ki ni bilo le rekreacija, temveč za tista čase še vedno bistven del vojaških veščin. V istem obdobju je na evropski celini zaslediti igro colf, podobno golfu, in sicer na Nizozemskem; prenesla naj bi se na Škotsko in tam dobila nove oblike. Podobne igre je mogoče najti tudi drugod, na primer v Franciji in Belgiji.

Kaj je golf?

Vsak ali skoraj vsak, ki zasliši besedo golf, najprej pomisli na šport za starejše in premožnejše. Ok, včasih je bilo temu res tako, zdaj pa je čas, da ta na Slovenskem novo vzpenjajoči se šport izgubi ta prizvok.

Golf igrajo mnogi. Vedno bolj priljubljen je kot tekmovalni šport med mladimi igralci, moderni menedžerji vse več poslov sklepajo na igriščih za golf, še vedno pa je tudi primerna TENSTAN KROMPIR

25

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

Golf, kot ga poznamo danes, ima torej brez dvoma svojo domovino na Škotskem. Od tam je počasi potoval proti jugu v Anglijo, se nato z britanskim osvajanjem selil in razširjal v novi svet ter kolonije in šele nato na evropsko celino.

Prvi klubi so nastajali na Škotskem že v 18. stoletju (Edinburgh Burgess Golf Society, 1735), med katerimi še danes najbolj znani The Society of St. Andrews Golfers iz leta 1754, ki ga danes poznamo kot Royal and Ancient Golf Club of St. Andrews. Organizirala so se razna tekmovanja, med njimi leta 1860 prvo britansko odprto profesionalno prvenstvo, dobrih deset let pozneje pa še prva amaterska moška in ženska prvenstva, ki se odvijajo še danes. V 19. st. pa so bili postavljeni temelji današnje igre, pravila in pa število lukenj na igrišču.

Lukenj pri golfu je 18, so različnih dolžin, od 100 pa vse tja do 600 m , sama igra pa traja 4 do 5 ur. V tem času igralec prehodi razdaljodolžine med 7 in 10 kilometri.

V Sloveniji je trenutno okoli 5.000 igralcev golfa, ta številka pa se iz leta v leto povečuje.

Igrišč za golf je 10, z nekaj novimi v nastanku. Nam najbližje je igrišče za golf Bled.

Grega Perne, študent 2. letnika, turizem

26

NOGOMET - ITALIJA

Azzurri 1898 F.I.G.C. (Federazione Italiana Gioco Calcio) Predsednik: Luigi Agnolini Selektor: Roberto Donnadoni Največ nastopov: Paolo Maldini (126) Najboljši strelec: Luigi Riva (35) Nogomet je najbolj popularen šport v Italiji.

Italijanski nogometaši so štirikratni svetovni prvaki (1934, 1938, 1982, 2006), takoj za Brazilci s petimi naslovi, ter enkrat zlati na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936.

Italija ima močno nogometno ligo, imenovano Serie A, ki je ena od petih najmočnejših evropskih lig, v kateri nastopa dvajset klubov. Njihovi klubi so skupaj osvojili 29 glavnih evropskih pokalov, kar jim daje ugled najbolj uspešnega nogometnega naroda v Evropi!

Njihov prvi nastop na mednarodni sceni je bil 15. maja 1910 v takratni Milan Areni, kjer so premagali Francoze s 6:2.

SERIE A Serie A v današnji obliki je bila ustanovljena leta 1929. Od leta 1898 je namreč tekmovanje potekalo v regionalnih skupinah.

Prva variacija letnega tekmovanja v Italiji je bila 1896 pod okriljem športne zveze FNGI. Tekmovanje je potekalo v Trevisu, kjer sta v finalu igrala S Udinese GS in PG Ferrara (2:1).

Leta 1898 se formira rivalska federacija F.I.G.C. z Mariom Vicariem in Luigijem D’ Ovidijem na čelu in s sedežem v Torinu.

Ustvarili so prvo nacionalno prvenstvo, kjer so klubi igrali po regijah in končnicah. Sodelovali so štirje klubi: Genoa, FBC Torinese, Ginnastica Torino in Internazionale Torino.

Prvo titulo je 8. maja 1898 v Torinu osvojila Genoa.

Naslov prvaka Italijani popularno imenujejo Scudetto. To je našit znak v barvah italijanske zastave, ki ga zmagovalec pretekle sezone Serie A nosi na dresu v tekoči sezoni.

Najuspešnejši klub je Juventus s 27 naslovi, sledijo pa mu Milan (17), Inter (15) in Genoa (9), Bologna, Torino Calcio, Pro Verceli (7), AS Roma (3), Fiorentina, Lazio, SSC Napoli TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

(2), Casale, Novese, Cagliari, Hellas Verona, VC Sampdoria (1).

Za vsakih deset osvojenih naslovov klubski logotip pridobi zlato zvezdico. Juventus ima dve, Milan in Inter pa po eno.

Leto 1930, ko se je začelo prvo uradno svetovno prvenstvo, je tudi začetek italijanskega prvenstva, kot ga poznamo danes. Tisto sezono so igralci dobili poseben status profesionalnega športnika ter pravico do povračila stroškov.

Ko je predsednik zveze G. Arpinati vodenje prepustil Giorgiou Vaccaru, se je le ta vpisal v zgodovino kot najuspešnejši predsednik italijanske nogometne zveze, saj je pod njegovim vodstvom državna ekipa Italije osvojila dve SP (1934, 1938) ter zlato olimpijsko medaljo v Berlinu leta 1936.

50- leta so bila obdobje resnih kriz za italijansko nogometno zvezo in nogomet. Na SP v Braziliji (1950) in Švici (1954) so bili eliminirani že v kvalifikacijah, prav tako tudi štiri leta kasneje (1958). Leta 1966 so nepričakovano izgubili proti Severni Koreji, vendar pa so pod taktirko Valleregija 1968 osvojili

naslov evropskega prvaka.

Predsednik Ottorino Barassi je ponudil odstop, ki je odprl pot začasnemu izvršnemu odboru pod vodstvom Bruna Zaulija.

Pride do bistvenih sprememb v strukturi in organizaciji državnega prvenstva. Ustanovili so tri lige, zvezo sodnikov, tehnični sektor z glavnim sedežem v Covercianu in mladinski sektor, ki je dal nov impulz nogometnim šolam ter odnosu do njih.

V 70-tih letih reprezentanca ni žela vidnih uspehov na mednarodni sceni, tretjo titulo je dobila v Španiji 1982 pod taktirko Enza Bearzota. Konec 80-let je bil pomemben za italijanski nogomet, saj je njihov tim dosegel 3. mesto na EP v Nemčiji. Dve leti kasneje je Italija gostila SP. 1994 pristane na drugem mestu za Brazilijo, kjer jim v penalski loteriji ni uspelo osvojiti četrte lovorike.

Medtem ko je Maldinijev tim spet padel pod prekletstvom penalov proti Franciji na SP ‘98, je nogomet doživljal ogromne spremembe.

Televizijske pravice, reforme mednarodnih klubskih tekmovanj, Bosmanov zakon, nov režim za tuje igralce je samo nekaj scenarijev, s katerimi se je moral soočiti italijanski nogomet.

Po 24 letih, ko je bila nazadnje osvojena titula (SP, Španija, ‘82), je Italija ponovno svetovni prvak. Po odličnem začetku s petimi zmagami in remijem v Berlinu je prišla do finala in po seriji penalov je premagala Francijo (6:4).

Vseh pet Azzurrov je zadelo (Pirlo, M. Materazzi, Del Piero, De Rossi in Grosso), medtem ko je David Trezeguet zgrešil za Francijo.

Od 23-članskega All Star tima je bilo izbranih kar sedem Italijanov (G. Buffon, F. Cannavaro, Zambrotta, Pirlo, G. Gattuso, Toni in Totti).

Buffon je dobil tudi nagrado Lev Yashin kot najboljši golman turnirja s samo dvema prejetima zadetkoma (avtogol Zaccarda in penal Z. Zidana).

Finale je postregel tudi z incidentom, ko se je Zidan zaletel v prsi italijanskega branilca Materazzija, saj naj bi mu slednji preklinjal mamo in sestro.

Coppa Italia (italijanski pokal) je pokalno no-

TENSTAN KROMPIR

27

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

gometno tekmovanje v Italiji, prvič organizirano leta 1922, drugič pa šele leta 1936.

Danes je organizirano na pokalni način, ko se dve ekipi v eni tekmi pomerita za napredovanje v naslednji krog. Od četrtfinala dalje sta na sporedu po dve tekmi (doma in v gosteh), enako je tudi v finalu. Zmagovalec pokala ima pravico, da naslednjo sezono na dresu nosi logotip, krog v barvah italijanske zastave, ter pravico do nastopa v Pokalu UEFA. Tekmovanje ni preveč atraktivno, zato slovi predvsem po slabi obiskanosti tekem. Medtem ko večje klube na ligaških tekmah podpira okrog 50.000 gledalcev, se na pokalnih obračunih zbere le okrog 3.000 privržencev.

To dejstvo je težko razumeti, kajti v ostalih državah je pokalno tekmovanje precej bolj priljubljeno. Večje število gledalcev se zbere le na obeh finalnih tekmah, ki tudi določita potnika v Pokal UEFA. Aktualni zmagovalec pokala je Inter, ki je lovoriko osvojil že drugič zapored. Tako v sezoni 2004/2005 kot 2005/2006 so črno-modri v finalu premagali Romo.

AFERA MOGGIOPOLI Luciano Moggi, nekdanji športni direktor Juventusa, po katerem se afera Moggiopoli imenuje, je glavni akter podkupovalne afere v Italiji v sezoni 2005/06, ki je dodobra stresla širšo italijansko in evropsko javnost.

Največja ironija je v tem, da so bili tega leta svetovni prvaki v nogometu, medtem pa se je v domovini odvijala prava drama.

Juventus je bil zato kaznovan z 120.000 evri globe, izpadom v drugo ligo (Serie B), ostal je brez naslovov v zadnjih dveh letih (2004/05, 2005/06), imel tri tekme igranja pred praznimi tribunami ter 17 točk minusa v prihajajoči sezoni. Tako je novi prvak Inter Milan po sedemnajstih letih dočakal svoj prvi naslov.

Kaznovani so bili tudi AC Milan, Lazio, Fiorentina in Reggina, vendar so bile kazni nižje.

Arbitražna komisija Italijanskega olimpijskega komiteja (CONI) je Juventusu, Laziu in Fiorentini znižala kazni, ki so jih klubi dobili zaradi vpletenosti v podkupovalno afero Calciopoli, Milanova kazen pa je ostala ista.

L. Moggi je bil kaznovan s 50.000 evrov kazni ter petimi leti prepovedi opravljanja funkcij v nogometu. Od sodnikov je najstrožjo kazen 28

dobil Massimo De Santis, ki za piščalko ne bo smel prijeti več kot štiri leta.

STAVKA SODNIKOV Predlog o stavki sodnikov je vložil Pierluigi Collina, legendarni delilec pravice, eden najbolj cenjenih in prepoznavnih v nogometnem svetu. Upokojeni sodnik nikakor ni mogel sproščeno uživati, saj je menil, da so italijanski sodniki eni najboljših na svetu, čeprav so jih pred tem ostro kritizirali predstavniki medijev in klubov.

David Todorović, 2. letnik, turizem

LETALSTVO Človek si je že od nekdaj želel leteti, kar se je izrazilo že v zgodnji zgodovini človeštva.

Prvi dokaz o tej potrebi vidimo že v grški in vzhodno orientalski mitologiji: Dedal in Ikar, legenda o letečem konju Pegasusu, let kralja Kaj Koosa iz Perzije…

Eden prvih inženirjev je bil Aeolipile iz Aleksandrije, ki je izumil nekakšen kompliciran parni stroj, ki naj bi bil glavni pogon za letalo, vendar se projekt tehnično ni obnesel.

Po antiki je nastopilo nekakšno letalsko “zatišje “ vse do 16 st., ko je slavni Leonardo da Vinci izdelal načrte jadralnega letala in helikopterja, ki sta sicer bila čudovita zamisel tistega časa, vendar tehnično nedodelana. V 17. stoletju se je zgodilo nekaj fascinantnega, in sicer je Evliya Celebi, Turek iz Galta s stavbe, visoke 55 metrov, prečkal 3 kilometre dolg bosporski kanal z jadralnim letalom.

Leta 1783 sta brata Joseph Michel in Jacques Etienne Montgolfier skonstruirala prvi balon na vroč zrak. Uporabila sta dim ognja, da bi napolnila svileni balon, ki je bil privezan na košaro, prvi testni potniki pa so bili petelini, koze, ovce in race, ki so leteli na višini okoli 2800 metrov. Prvi polet s človeškko posadko se je zgodil 21. novembra 1783.

Letenje ni bilo dovolj hitro, zato je človek TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

iskal vse hitrejše prevozno sredstvo.

Leta 1891 je angleški konstruktor Samuel Langley, po poklicu astronom, skonstruiral letalo na parni pogon, ki ga je imenoval aerodrome. Od ameriškega poslovneža je prejel 50.000 dolarjev, da zgradi še večje letalo, vendar se je njegovo letalo zrušilo zaradi prevelike teže. Po tem nesrečnem dogodku je še nekajkrat poskušal oživeti ta projekt, vendar mu ni nikoli uspelo uresničiti ga.

Orville in Wilbur Wright sta bila prava letalska navdušenca. Že kot otroka sta se zanimala za letenje in večino svojega časa namenila proučevanju letalske mitologije in projektov letalskih konstruktorjev.

Prva sta v zračnem tunelu preizkušala oblike kril in ugotavljala, kakšna oblika jim bo zagotavljala dober vzgon pri letenju.

17. decembra 1903 ob 10.35 je poletelo letalo, ki sta ga skonstruirala brata Wright To je pomenilo začetek nove letalske ere.

Letala so se najbolj oblikovala med obema svetovnima vojnama in to zato, ker je vojska potrebovala vse hitrejša, gibčnejša in večja letala.

Revolucionarna letala, ki so spremenila pogled na letalstvo, sta bila Fokker Dr. I – Rdeči baron iz prve in Me-262 ( začetnik reaktivnih letal) iz druge svetovne vojne. Po drugi vojni in po iznajdbi reaktivnega motorja se je cel svet spremenil v globalno vas, saj je človek lahko prišel v katerikoli kotiček sveta v manj kot 3 dneh, o čemer je prej bral le v pravljicah.

Zaradi vse večje uporabe tega prevoznega sredstva so se na trgu pojavila vse večja in hitrejša letala. Leta 1952 se je pojavilo prvo civilno reaktivno letalo DeHavilland Comet, v 70-letih pa Boeing 747 “ Jumbo Jet” in Aerospatialéov Concorde. Ti dve letali sta držali dva rekorda: 747 kot največje letalo v zgodovini in Concorde kot najhitrejše civilno letalo v zgodovini s svojimi 2330 km/h. Rekord letala 747 je porušen, ko se je pojavilo največje civilno letalo do zdaj, Airbus A380 (7. aprila 2005 ), med tem ko Concordovega rekorda do zdaj še nihče ni presegel.

Kako se je letalstvo razvijalo v Sloveniji?

6. julija 1886 se je v Trstu rodil eden izmed TENSTAN KROMPIR

svetovno znanih letalskih pionirjev Edvard Rusjan, ki je že v otroštvu kazal veliko zanimanje za letalstvo in kolesarstvo, nad takrat burno razvijajočim se letalstvom pa ga je leta 1905 navdušila strokovna literatura z letalskega področja.

V delavnici svojega očeta (Fabrique technique d’aeroplens Rusjan) je delal načrte in razne makete. Srečal se je tudi s svetovnimi letalskimi pionirji in zbiral “zalet” za svoj glavni projekt EDA I in EDA II. V kraju Montechiara v bližini Brescie je 9. septembra 1909 na letalskem mitingu od Francoza Louisa Bleriota kupil motor (znamka motorja Anzani, zmogljivost 25 konjskih moči), ki naj bi poganjal njegovo letalo. Z EDA I (dolžina 12 m in razpon kril 8 m) je opravil svoj prvi polet 29. novembra 1909 v Malih Rojah. Njegovo letalo je letelo približno 600 metrov, kar je bil zelo velik in prvi tak dosežek na tem področju Evrope.

Njegovo delo se je nadaljevalo s projekti EDA V, EDA VI, EDA VII, a zaradi prevelikih finančnih zalogajev in navdušenja mu je zmanjkalo denarja za nadaljnje projekte.

A ker je bil tako dober konstruktor, so ga poklicali zagrebški poslovneži, da dela letala za njih in skupaj z bratom sta sprejela ponudbo.

Med delom v Zagrebu je skonstruiral novo letalo z imenom Gnome. Na letalskem mitingu v Beogradu 9. januarja je imel priložnost pokazati, kaj zmore njegovo letalo, a bilo je slabo zimsko vreme in čeprav so mu svetovali, naj let odloži, je publiki hotel dokazati, da lahko s svojim projektom “premaga“ tudi vreme.

Zaradi premočnega vetra je izgubil kontrolo nad letalom in umrl v nesreči. Dokaz, da je bil res eden izmed velikih letalskih pionirjev, je kar 11.000 ljudi, ki so prišli na njegov pogreb.

Luigi Shiroka, 2. letnik, turizem

29

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

MCD ALI MINIMALNA CEREBRALNA DISFUNKCIJA

ŠALE IN VICI

Rad bi spregovoril o nevrološki motnji, imenovani mcd, minimalna cerebralna disfunkcija, in razložil, kako se v praksi to dogaja.

Gre predvsem za nesorazmerje v možganskih procesih, ki uravnavajo hormone sreče pri določeni aktivnosti, zato je človek bodisi premalo bodisi preveč motiviran za določeno dejavnost.

Ta motnja se dokaj uspešno zdravi s fizično aktivnostjo, treningom pozornosti, z učenjem urnika ali pa kemično, z ritalinom.

Vendar obstajajo problemi v zvezi s pravilno obravnavo te motnje.

Veliko ljudi, ki so jemali ritalin, najde delno uteho v mehkih drogah, ki prav tako pomirjajo, na žalost pa ne stimulirajo. Taki uživalci večinoma ne uživajo velikih količin droge, vendar jih ta vseeno odpelje v sanjski svet, saj običajno ne jemljejo nobenega stimulatorja in so zato samo bolj mirni, ne pa storilni.

Mladostniki s takšnimi težavami se mnogokrat odločijo za takšne poklicne poti, ki vsebujejo veliko fizičnega dela ali pa za delo z veliko verbalne komunikacije, saj jim je velikokrat lažje izreči, narediti ali odskakati dolžnosti, kot pa potrpežljivo sedeti za računalnikom…

To pomeni, da obstaja velika možnost, da se tudi v gostinski stroki in turizmu znajdejo ljudje s takimi težavami. Če ljubiš to stroko, moraš biti namreč zelo fizičen tip človeka.

Zato si predstavljam, da je lahko tudi na VGŠ kak študent s podobnimi problemi, saj je šola raj za bivše falirance na visokošolskih študijih in zavzete navdušence za gostinsko stroko.

Predlagam, da se profesorji na naši šoli zavzamejo za take projekte, ki vključujejo veliko interaktivnih učnih metod, saj mislim, da bomo na tak način postali uspešna in znana šola z diplomanti z veliko znanja.

Moj predlog je, da se uvede tudi neobvezna delavnica samopomoči, ki bi uporabljala metode znanega pokojnega psihiatra dr. Janeza Ruglja.

KONTRACEPCIJA Starejša ženska prosi zdravnika, naj ji predpiše tablete proti zanositvi, da bo bolje spala.

Toda zdravnik pravi, da tablete ne vsebujejo nobenega pomirjevalnega sredstva. »Vseeno mi jih dajte,« pravi ženska, »zanesljivo bom bolje spala, če jih bom redno dajala v hrano svoji hčerki.« MAMICA Sobotna mrzlica v veleblagovnici. Trgovec je zagledal malega fanta, ki je sam begal po trgovini. Stopil je k njemu in ga vprašal: »Ali ne najdeš mamice?« »Ne!« je dejal fant in trgovec ga je odpeljal k poslovodji. Dal mu je sladoled in mu rekel, naj počaka, da bo razmislil, kaj storiti. Mali je z zadovoljstvom lizal sladoled in kmalu prosil za še enega. Ko je polizal še tega, je poslovodjo zaprosil za čokolado. Tudi to je dobil. Končno pa je poslovodja prijel fanta za roko in se z njim sprehodil po trgovini. »Ali lahko zdaj med temi nakupovalci odkriješ svojo mamo?« »Ne morem, ker je ostala doma. V trgovino sem prišel z očetom, ki me čaka v bifeju.« URE Učiteljica je spraševala učence, kakšne ure poznajo. »Ročne ure!« je rekla Barbara. »Zapestne ure!« se je oglasil Aleš. »Stenske ure!« je rekel Primož. »Ure na cerkvenih zvonikih!« je dodal Damjan. »Nad – ure!« je rekel Miha. »Pijand – ure!« se je oglasil še Janezek.

Miha Vovk, 2. letnik, turizem

30

TENSTAN KROMPIR

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

ŠTETJE Gospod doktor, težave imam s spanjem, saj nikakor ne morem zaspati! »Čisto počasi štejete do tisoč, pa vas bo zmanjkalo.« Čez nekaj dni se je pacient ponovno oglasil pri doktorju. »No, je štetje kaj pomagalo?« »Sploh ne. Ko sem prišel do petsto sem bil tako zaspan, da sem si moral skuhati kavo, da sem lahko štel naprej do tisoč.«

NATAKARSKI Natakar gostu: “Žal smo morali specialiteto naše kuhinje črtati iz jedilnega lista, ker je kuhar polomil ključ za odpiranje konzerv.”

ŠOLSKI Profesor reče Janezku pri ustnem izpitu: “Poglejte skozi okno tista drevesa! Jih vidite?”

“Ja, vidim jih!” reče Janezek.

“Ko bodo zopet listi na njih, lahko ponovno pridete na izpit!” * * * V šoli se učijo o naših prednikih. Učitelj vneto razlaga, da smo nastali iz Adama in Eve. Janezek pa dvigne roko in pojasni: “Moj oče je rekel, da smo nastali iz opic.”

Učitelj pa: “Vaša družinska zgodovina me ne zanima...”

* * * Natakar, ta juha je peklensko vroča! Ves sem se poparil!”

“Pa bi malo pihali”, reče natakar. “Če bi hotel pihati, bi naročil trobento!”

POLICIJSKI Kriminaliteta na območju policijske postaje je močno narasla. Komandir skliče sestanek s policisti in reče: “Kriminaliteto moramo močno zmanjšati, zato boste odslej delali 25 ur dnevno!” “Kako le, če ima dan le 24 ur?” je pametno vprašal Tone. “Boste pa hodili eno uro prej v službo,” se ne da komandir. * * * Zakaj ima policaj na Bledu mokro desno nogo?

Naprej vrže čik v jezero, nato ga še pohodi, da ugasne.

* * * Tisti ribji file, ki sem ga jedel pri vas pred mesecem dni, je bil boljši, kot ta, ki ste mi ga postregli danes,” je gost rekel natakarju.

“Nemogoče, saj je pripravljen iz iste ribe!” se je začudil natakar

* * * Končno! Tale kos kruha je celo topel!« je navdušen gost sicer zanič restavracije. »Seveda je topel,« pojasni lastnik. »Saj je moja mačka na njem sedela celi dve uri.« V HOTELU “Imate morda kakšno prazno sobo?” “Žal je vse zasedeno.”

“Kaj pa, če bi prišla angleška kraljica?”

“No, potem bi se že kaj našlo.”

“Dajte mi torej to, kar bi se že našlo, kraljice zagotovo ne bo.”

GORENJCI Gorenjec ves nesrečen pride v gostilno. Prijatelji ga vprašajo, kaj je narobe.

“Pred tremi dnevi mi je umrl dedek in mi zapustil 10 milijonov, predvčerajšnjim mi je umrla teta in mi zapustila 25 milijonov, včeraj mi je umrla mama in mi zapustila 38 milijonov, danes pa je ura že 19.00, pa mi ni še nihče umrl.”

TENSTAN KROMPIR

31

G&T Bled Leto 2007/08, številka 6 April 2008

PETKI IN SVETKI Gostinstvo, angleško hospitality, bi lahko prevedli kot gostoljubje.

Spoštuj in »ljubi« svojega gosta, to je vse lepo in prav, vendar, kako lahko nekoga spoštuješ in »ljubiš«, če tvoj poklic ni spoštovan in ljubljen. Kakšna hinavščina je to?!

V naši »predragi« Sloveniji delodajalci od nas gostincev želijo, da smo prijazni, vljudni, nasmejani in da delamo petke in svetke. Pa kaj še? Mogoče naj takrat, ko nosim štiri krožnike, ko delam v nedeljo, ki je že četrta nočna zapovrstjo, in vsa nasmejana strežem goste, zapojem še kako glasbeno željo? To bi jim verjetno ustrezalo.

Po tem se pa čudijo s tistim pogosto blesavim izrazom na obrazu, zakaj za vraga jim kvalificirane delovne sile primanjkuje, zakaj so gostje nezadovoljni, ko so slabo postreženi s strani že tako nejevoljnega osebja. Haloo!!!

Preseneča me, da jim tista žarnica še ni posvetila. Naj jim pomagam, zadeva je sledeča in skrajno preprosta. V Sloveniji primanjkuje kuharjev in natakarjev, seveda tistih kvalificiranih in šolanih. Je res? Delodajalci pa zahtevajo kvalitetno postrežbo, izredno zadovoljne goste – saj kot vemo, zadovoljen gost je najcenejši gost – in dobre delavce. Je res?

Do tu je vse lepo in prav. Zadeva pa se zaplete pri spoštovanju delovne sile. Najraje bi nam plačevali mizerijo. Ha, tako pa žal ne bo šlo. Če hočejo vse zgoraj našteto, bodo morali seči v žep, prenehati z izkoriščanjem, začeti spoštovati, nagrajevati… Ne zadostuje 5 evrov na uro, to je drobiž za tako delo.

Vse skupaj je preprosta matematika. Dobro plačan delavec je zadovoljen delavec, posledično so zadovoljni gostje, ki se radi vrnejo in pripeljejo še več gostov.

Kaj si pa lahko še želijo, saj boljše reklame ni. Kot lahko opazimo, je vse skupaj le računica.

Saj so šolani, ne bo jim težko razumeti.

Je pa res, dokler bomo mi sprejemali dela za manj kot 5 evrov na uro in se sami ne bomo znali spoštovati, nas tudi oni ne bodo.

Torej zahtevajmo več, ker smo vredni več.

S.K., 1. letnik, gostinstvo

32

TENSTAN KROMPIR