Na velikonočni ponedeljek leta 1939 sta se šla stric Tone in mama Ančka prvič predstavit stari mami v Tržič. Teta Marija in stric Tone sta se poročila 1941 v Tržiču in si potem uredila dom v Rögerjevi hiši na Ambroževem trg. Kmalu zatem je teta zanosila. Bila sta srečna, saj sta si želela veliko družino in topel dom, kljub temu, da se je razdivjala vojna. 24. decembra sta šla stric in teta v Tržič domačim voščit praznike. Ko sta se vračala, je teta doživela tako hud stres, da se je še isti dan sprožil prezgodnji porod, ki ga sinček ni preživel. Goreče sta pričakovala drugega otroka, a ga nista nikoli dočakala. To je bila njuna najbridkejša izkušnja v življenju. V času bivanja v Ljubljani, sta nas pogosto obiskovala v Zeleni jami. Bila sta nam vsem vzorna botra, lahko bi rekla, druga starša. Včasih pa smo šli mi v velikonočnem ali božičnem času k sv.Petru k maši in potem k njima na obisk. To so bili najlepši prazniki. Njuno stanovanje se mi je zdelo tako čarobno, lepo opremljeno meščansko stanovanje. Črno pohištvo jima je kupila tržiška stara mama. Poseben čar mu je dajala stara ura, vaze, velika čudovita skleda, razpelo, ki je bilo v velikonočnem tridnevju prekrito z vijoličastim pregrinjalom.. in še veliko stvari, ki so odražale njuno notranjo lepoto.. Vesela sem, da lahko v širšem družinskem krogu praznujemo v stanovanju, opremljenem z njunim pohištvom in spomini. Z njima nas veže bogata duhovna zapuščina in sijajen zgled krščanskih botrov. Vodilo, ki se mu trudim slediti. V osvežitev spomina na teto Marijo in strica Toneta naj vam bo tetin opis povojnega obdobja, ki zgovorno priča o njuni naravnanosti. Spodnje besedilo sem v mesecu oktobru prepisala iz tetinih zapiskov. Originale hrani Peter Hawlina Ana Hawlina ================================================================== Draga Vladka Poleti1945 je Ančka odpeljala svoje tri čmrlje (Meto, Petra in Tineta) domov. Bombnikov se ni bilo več bati in mala hišica ob progi se ji je zdela varnejša kot Ambrožev trg. Mama je ležala bolna, vsa v strahu, da bi jo utegnil Tone zapustiti za dolgo, morda za vedno. Kaj , če bi jo zapustila še jaz in ona bi ostala sama, čisto sama in vsa nebogljena. Stala sem spodaj v veži, ogrnjena z njegovim suknjičem v bežni utvari, da me vsaj nekaj Tonetovega greje, - pa me je kljub temu mrazilo. Čakala sem nestrpno, kako se bo odločil. Vrnil se je - z otroškim vozičkom: »Gosta sem pripeljal za to noč, svakinja je nekega mojega znanca.« O dobrodošla, Slavka, dobrodošel, ti mali Nejček, ki si s svojim jokom prepodil tiste temne sence, ki so se že pričele plaziti iz vseh kotov. Kako bi mogel tudi spati, ubožec, ko je pa kar stresalo hišo od detonacij z gradu1. - Slavka je znala lepo peti: »dirja, dirja konjčka...«. Slavka, ljuba, kako naj te razume, saj njegove svetle očke komaj 6 tednov gledajo v svet in ga ni prav volja vzeti že sedaj pot pod noge. Slavka ni šla naslednji dan, le poslovila se je od Janeza. Tudi Fani, naša soseda je ostala sama, Stane se je šel javit in se ni vrnil. Vstani, Gospod, pomagaj nam in reši nas zaradi svojega imena. O Bog, na lastna ušesa smo slišali, naši očetje so nam pripovedovali. Vedno glasnejše, skoraj zahtevne so bile naše prošnje. Tonetu so v službi javili, da tam ni več zaželen. Bilo je kot prve dni najinega zakona, ko je bil tudi brez službe in je imel dosti časa za dom in zame. Slavka mi je postala mala sestrica. Jaz kot starejša ji nisem smela pokazati, da me je strah, če sem ji hotela pomagati do moči. Imela sem vendar še Toneta ob sebi, čeprav bi bilo bolje, da bi bil za devetimi gorami. Čez mesec dni so odprli blok in Slavka je zavila pleničke v culo, pobasala Nejčka in odšla. Kadarkoli sem obešala te bele zastavice, so se mi zdele kot varnostni znak za nedotakljivost našega doma. Imela je pač vso pravico da je odšla. Seveda, Slavka ima mamo in očeta, štiri leta je minilo, ko jih je v begu in stiski zapustila in zdaj že dolgo ni nič slišala o njih. 1
Leta 1945 se je na odstavnem tiru ljubljanske železniške postaje vžgal vlak municije. V divjem ognju je bilo ožarjeno nebo. V eksplozijah so v okolico padali kosi železa. Zelena jama je bila dovolj blizu, da smo, kot nekajkrat prej med vojno, bežali v zaklonišče v klet pri peku Gorencu v Bernekerjevi ulici. Mene je štiriletnega v odejo zavitega nesel v naročju Karel Košir, ki je stanoval v pritličju. Meta je tekla sama in po tem povedala, kako je naša 72-letna stara mama splezala čez lesen plot v vrtu, kjer je bilo bliže in bolj v zavetju pred padajočimi šrapneli. Ko smo se vrnili, smo videli, da je strop v spalnici staršev padel in je obvisel v zidu samo na južni strani. Za njim se je skrivala zmedena podgana.