Kuba 2001

Počitnice na Kubi 2001 Popotni dnevnik Irene in Petra Hawlina 28. 1. 2001, - nedelja – Z Ireno se odpeljeva v Celovec. Z nama sta Liza in Iva. Na meji v brezcarinski trgovini kupimo žepni fotoaparat OLYMPUS in whiskey. V Celovcu smo prekmalu. Sprehodimo se po mestu, ki je prazno.

Vreme je lepo, vendar dokaj hladno. V cerkvi je maša. Midva na vlak, Liza in Iva z avtom domov.

Vožnja do Dunaja je prijetna. Z avtobusom na letališče in z letalom do Madrida. Tam naju spet kombi odpelje do hotela Majorazgo v centru, blizu Plaza España. Malo se še sprehodiva. Je dokaj hladno in vetrovno. Tudi pozno je že, zato ne iščeva posebnih odkritij in doživetij. Najbolj zanimivi sta dve deklici, ki mojstrsko sledita navodilom in ritmu iz avtomata in s poskakovanjem in udarci po štirih talnih stikalih usklajeno »plešeta«.

29. 1. – ponedeljek – Po obilnem zajtrku poskušam na hitro ugotoviti, kaj bi bilo v Madridu zanimivega za rodoslovca. V eni od mnogih knjigarn, ki so vse na kupu, prelistam dve iz serije številnih debelih knjig s tisoči rodovnikov. Gre za 'boljše' družine. Večina ima tudi grbe. Narodna knjižnica je v ponedeljkih zaprta.

Sedeva na avtobus, iz katerega turistom razkazujejo mesto. Menjava prvih 50$.

Ogledava si kraljevo palačo in v njej dve razstavi. Mraz nekoliko popusti in splošni vtis je presenetljivo dober. Mesto je lepo in čisto.

Ob dveh spet s kombijem na letališče. Tu je precej računalnikov. Letalo ima ob odhodu zamudo, čakanje si krajšam tudi z brskanjem po internetu. Na letališču je nekaj računalnikov. Uporaba je na kovance.

Letimo 10 ur. Na Kubi potekajo obmejne formalnosti počasi, postaja vroče. Vsi slačimo odvečno obleko, Irena tudi druge hlače, ki jih je čez prve oblekla v Madridu. Irenina španščina se kar obnese, zato se rada spušča v pogovore, tudi nepotrebne.

Na letališču v Havani zaman čakava na najin nahrbtnik, ko že hočeva prijaviti izgubljeno prtljago, ga opaziva med prtljago, ki je ostala na traku iz Montreala.

Ob izhodu se prepustiva taksistu, ki zahteva 25$. Kasneje izveva, da stane vožnja na letališče 10$. Vozi po pustih neosvetljenih ulicah. Ne moreš pa spregledati velikih panojev z napisi kot npr. Revolucija je večna, Naša borba ni končana, 26 slavnih let, Z osveščeno mladino je revolucija večna, Na svetu je milijone lačnih otrok, noben od njih ni Kubanec... Kmalu sva v mestu. Po nekaterih ulicah mora taksist voziti slalom med jarki in jamami. Tudi njegov avto je v zelo slabem stanju: polomljene kljuke, obrabljen, vse škriplje in cvili.

Tudi drugi avtomobili ne zgledajo boljši. Odpelje naju do dveh Špelinih naslovov. Prvi je menda zaseden, na drugem šofer nikogar ne najde in zagotavllja, da tu tudi ni v redu. Odpelje naju nedaleč od tega drugega k Martici in Carlosu, Calle 15 #1406 e/26 y 28, Vedado, tel 0053 7 300758. Čisto mogoče

je, da je šofer Špelina naslova namenoma bojkotiral, ker je dogovorjen z Martico. Hiša je več kot skromna, soba tudi. Spominja na predmestno revščino.

Podobno je bilo pri nas pred kakimi 50 leti. Okolje je zanikrno in nasmeteno.

Očitno je moralo nekoč vse skupaj zgledati precej bolje, saj mnoge hiše dokazujejo, da so bile zgrajene kot vile. Simpatična Martica nama na hitro pokaže sobo.

30. 1. – torek – Martica zjutraj postreže s kavico. Zajtrka ne omenja. Zdaj prvič odprem vodič Lonely Planet. Ogledujem si zemljevid. Pri tem se mi pridruži Američan David, ki ima že precej izkušenj, špansko pa ne zna skoraj nič. Pravi, da veliko potuje in precej zapravi. Zakaj potem stanuje v tej zanikrni luknji?

Odločiva se, da jo bova peš mahnila do obale in nato ob obali proti središču mesta. Pot naju skoraj ves čas vodi med 'ruševinami' in po dokaj zanemarjeni okolici do morja. Tudi ob obali ni dosti drugače. Prvič vidim pelikane v naravi, po zraku pa jadrajo veliki mrhovinarji. Spotjo kupiva nekaj za pod zob in zajtrkujeva kar na zidu ob nabrežju, kjer posedajo tudi drugi. Nekateri lovijo ribe, pa nisem videl, da bi kaj ujeli, razen mladeniča, ki je s puško ujel ribo z bodicami. Morje je presenetljivo čisto, odplaka se skoraj ne pozna, precej pa je naplavljenih smeti. Nabrežju rečejo Malecon. Med malico krmiva ribe, ki jih je kar nekaj, tudi velike. Lovijo jih tudi kormorani in pelikani.

Prideva do odprte tržnice z vsakovrstno šaro. Tu se nama prilepi mladenič, ki začne spraševati od kod sva... Rad bi nama najel taksi, ki ne bo predrag.

Zahvaliva se. Pospremi naju del poti in napoti proti centru. Spotoma si ogledava muzej baleta, misleč, da je muzej plesa. Vstopnina je po 2$.

Hodiva še kaki dve uri. Plešo mi pred soncem varuje kapa, ki mi jo je za Božič podaril Pero Jozič. Na enem od vmesnih počivališč, včasih se prileže sesti na klopco v senci, sva priči prometni nesreči. Avto je zbil pešca, ki se je kljub slikoviti salti hitro pobral.

Spet prideva do obale. Pot se vleče. Na vsakem večjem odprtem mestu ali kar po ulicah otročaji igrajo baseball. Pogosto kar s krepelci. Drugih iger z žogo skoraj ne vidiš.

Kar verjeti ne morem, da so celi predeli mesta še slabši od tistega, kjer sva si našla prenočišče. Med temi podrtijami so kolikor toliko solidne in vzdrževane hiše precejšnja redkost. Večina jih je v tako slabem stanju, da se komaj še držijo pokonci. Pogosto so podrte, pa še to slabo.

Na ustju v zaliv spet počivava in študirava Lonely planet. Po lepo zasnovani aveniji, ki pa zaradi slabe vzdrževanosti in klavrnega stanja okoliških zgradb ne pride do izraza, prideva do neznansko velikega Capitolia. Tam začnem iskati turistične informacije - Infotour. Spet se nama priklopi simpatični mladenič, ki nama bo pokazal, kje bova dobila poceni cigare in še kar bi naju zanimalo. Pelje naju do menjalnice, kjer Irena menja 5 dolarjev za 110 pesov. Ti so konvertibilni, obstajajo še njihovi za domačine. Z mladeničem sedemo v lokal, kjer šest Kubancev igra in prepeva. Niso slabi. Mislil sem, da sem naročil pivo

za našega spremljevalca in naju, namesto tega pred nas postavijo koktejl imena se zdajle ne spomnim (el mojito). Očitno je to nekakšen rum tonik z dodatkom melise in ledu. Okus je prijeten, je pa, kot kmalu ugotovimo, trikrat dražji od piva, saj je račun kar 10 dolarjev. Dolar me stane čačkarija, ki naj bi bila moj portret, dolar vržemo še godbenikom, ki na Irenino željo zaigrajo Dos gardenias para ti. Mladenič nas hoče voditi še naprej, pa ga na lepem povabi na pogovor eden od številnih policajev.

Zdaj že vidim, da je treba ločiti vsaj dve vrsti prijaznih ljudi: večina je res prijaznih in so veseli bežnega stika s tujci. Radi se zapletejo v pogovore po vzorcu: od kod si, ti je všeč Kuba, kako ti je ime? Potem navadno zmanjka vprašanj. Drugi tip so nekakšni zvodniki. S pravim zvodništvom se z nama sicer niso ukvarjali, bi te pa radi vodili naokrog in te obvarovali pred dragimi restavracijami in trgovinami. Ponujajo cigare po polovični ceni. Eden takih se nama prilepi pri tovarni Partagas, kamor si greva ogledat ugledno trgovino in sva prisotna prikazu ročnega zvijanja cigar. Kupiva samo škatlo cigar za en dolar. Zunaj naju spet čaka Juan in naju pelje na poceni pivo za dolar. Nato nama najde taksi, ki naju za štiri dolarje pripelje domov že okrog devetih ali desetih. Namenjena sva bila še v Casa de musica, pa se premisliva, ker se ne znava otresti Juana. Ta se s taksijem pelje do »najinega« doma.

Pred tem nama v gostilni precej cigaret pokadi simpatična zamorka, ki pravi, da je dedinja pariškega pokopališča Pere Lachaise? Ona zapiše Perez Laches ali nekaj podobnega. Pogovarja se v glavnem Irena in ji obljubi, da ji bom priskrbel potrdilo o rojstvu in smrti tega Pereza ali Pera.?? Ob tem se nam začne vsiljevati se ena stara kost, njej od nas ne uspe izvleči več kot eno ali dve cigareti.

31. 1. – sreda - Vstaneva že pred osmo. Ob kavici se pogovarjamo z gospodinjo in (verjetno) njeno pomočnico Amparo Ta naju napoti na pokopališče. Nočeva se zameriti in ubogava. Hodiva malo po ovinkih. Tako se spotjo ustaviva na tržnici, kupiva nekaj sadja in popijeva kozarec stisnjenega sladkornega trsa.

Tega stiskajo v litoželeznem mlinu na ročni pogon. V parku Irena spet vadi španščino v pogovoru s policajem. Pokopališče je res lepo in veliko. Večina grobov je strašno dragih in v dokaj dobrem stanju. Veliko nasprotje s prebivališči živih. Nenehno so tudi pogrebi. Trugo odpelje furgon. Na strehi so venci, sledijo pogrebniki v avtomobilih in avtobusih. Nihče ni žalno oblečen.

Vmes so tudi bajsike v majicah in elastičnih trikojih. Na grobovih skoraj ni videti cvetja, sveče nisem videl nobene. S pokopališča greva domov po potne čeke. Vmes nakupiva za malico. Spet gre nekaj več kot deset dolarjev. Eden od naključnih mimoidočih nama ponudi dobro privatno prenočišče po 30 dolarjev.

Morda je to kaj boljše od našega. Tudi včeraj naju je Juan prisilil, da si greva ogledat stanovanje v Havana vieja za 25 dolarjev. Malo posediva z domačini pred vhodom na kovinskih gugalnikih, dve tri pokadiva, spijeva kavico, kramljava z Američanom Davidom. Ker je razmeroma vroče, se odločiva za krajši počitek. Okrog petih sva spet spodaj in spet teče pogovor o raznih

možnostih. Svetujejo nama najem avtomobila. Napotiva se proti mestu, taksist hoče 10 dolarjev, odkloniva. Policist naju odpelje do restavracije, kjer neki možak pokliče taksi. Med čakanjem se pogovarjamo, tudi policaju se ljubi stati zraven. Taksi je prvi z metrom in je skoraj nov Peugeot. Odpelje naju na utrdbo, kjer sva ravno pravočasna, da se sprehodiva po dobro ohranjeni trdnjavi, si ogledava nekaj muzejskih zbirk in tako počakava ceremonialno predstavo.

Oddelek artileristov prikaže izstrelitev s topom, kar se zgodi točno ob devetih.

Taksist naju čaka pri izhodu in naju odpelje naravnost v Casa de la musica. Tam mi povejo, da v kratkih hlačah ne morem na predstavo. Peš jo mahneva domov, kjer se preoblečem v kavbojke in se vrneva. Še vedno sva pravočasna. Zvrstijo se tri skupine nastopajočih. Vsi so dobri, vsi so hrupni, vsi imajo nasičen ritem.

Obiskovalci so turisti, več je domačinov. Zlasti dekleta so vredna pogleda. Ni videti, da bi bile kurbe, pa jih je verjetno precej. Ob ritmu ne morejo mirovati, kar med mizami pozibavajo s svojimi okroglinami. Plesat greva tudi midva in nič kaj ne zaostajava za večino drugih. Domov prideva ob treh zjutraj. Pričaka naju »stražar«, ki nama odklene hišo.

1. 2. - četrtek - Spiva skoraj do devetih, nato se še bolj obirava. Sinoči sva nekje spraševala tudi, če si lahko sposodiva kolo. Spet je šlo za zmoto. Prišla sva v shrambo koles ne izposojevalnico. Kolesa menda radi kradejo in se jih tudi zato ne kaže izposojati. V naši hiši, ki ji rečejo tudi »la casa loca« spoznava nekega Massima, Italiana. Tudi on ima za ljubico mlado Kubanko, verjetno študentko, enako kot Nemec Thomas, zdravnik, ki menda tudi redno hodi na Kubo. Vsak od njiju je predstavnik svoje »rase«. Oba nama svetujeta, da najameva avto in prepotujeva kolikor moreva.

Spet se peš odpraviva od doma. Okrog Plaza de Libertad se ustavljava v turističnih agencijah, izposojevalnicah avtomobilov. Irena se prepriča, da v banki lahko zamenja čeke in s kartico dviguje denar. Od tam se s kolesarsko rikšo odpeljeva do starega mesta. Tam ure in ure blodiva po bolj ali manj zanimivih ulicah. Srečava dva od »zvodnikov«, ki ju že poznava. Enega celo dvakrat. Oba sta sprevidela, da z nama ne bo kupčije in naju preveč ne zadržujeta. Je pa zato še cel kup drugih, ki sprašujejo: koliko je ura in where are you from. Sliši se celo »aj lav ju« in verjetno še kaj manj prijetnega.

V mestu sva do večera. Nekje pojeva piščanca z rižem. Seveda je v lokalu tudi glasba. Malo celo plešejo. Blizu Capitola sedeva v švercerski taxi. Voznik in mešetar sta menda brata. Ponujata nama, da naju za en ali dva dni odpeljeta v Viales. Stvar se mi zdi zanimiva samo zato, ker vidim, da tip (bivši policaj) vse dobro pozna, kar ni brez vrednosti. Sicer pa je avto v zelo slabem stanju in nič kaj zaupanja vreden. Odpeljeta naju mimo Plaza de la Revoluzion, kamor je Irena hotela že popoldne. Dobro, da nisem popustil saj bi zapravila kaki dve uri, sam trg pa se mi ne zdi tega vreden. Irena v neki trgovinici na O'Reilly kupi obleko za Ivo ali Evo (20 dolarjev).

2. 2. - petek - Vstaneva nekoliko prej, ker sva se odločila, da greva ob 8. uri z avtobusom v Varadero. To nama uspe ob 8.30. Pred tem se posloviva od Martice, njene služkinje Amparo in Davida. Poleg stotih dolarjev jih 10 pustiva za »kavo«. Na avtobusu opazim, da sem pozabil očala in zemljevid. Na srečo imam rezervne. Avtobus je nad kubanskimi standardi kakršne sva poznala doslej. Že postaja pri živalskem vrtu je samo za to družbo in je podobna evropskim. Vožnja traja tri in pol ure. Spotjo opazujemo pokrajino, čas nam krajša video film, ki je tudi več kot soliden. Prideva v Varadero. Spet ne veš kaj bi. Uslužbenec na avtobusni postaji naju napoti k svoji mami, ki oddaja sobe.

Očitno je vse skupaj na črno, saj nama to tudi naravnost pove. Mama ima zasedeno, nekaj korakov naprej pa naju sprejmejo. Carlos pove naj pred odhodom počakava, da bo pregledal, če je »zrak čist«. Sobica je podobne kategoriji kot dosedanja pri Martici.

Odpraviva se na plažo, ki je boljša od pričakovanj. Vse je kot je treba. Morje ravno prav toplo, veter podoben maestralu, sonce ima skoraj preveč moči, zato se drživa bolj v senci. Kopalcev za plažo takih dimenzij skoraj ni. Zelo na redko so položeni. Tudi v morju ni skoraj nikogar. Sicer pa vsa ponudba - čolni, jadrnice, padala, zmaji…

Pijačo ti prinesejo »v posteljo« celo v vodo. Po plaži patruljirajo policaji z motorji za na plažo. Radovednost naju žene, da si ogledava okolico. Pešačiva vsaj 5 kilometrov po peščeni plaži. Vmes opazujem pisano množico. Igra se odbojka, balinajo, nekatere skupine imajo animatorje. Vidim, da ni res, da bi se ne smelo biti brez modrca. Vsaj 5% jih je brez.

Prehodila sva plažo proti vzhodu vse do tam, kjer se je peščena obala končala in se začela skalnata. Tam sva si preganjala dolgčas s plesnimi vajami. Oba sva videla, koliko sva v dveh tednih pozabila. Nazaj sva šla po cesti. Najprej je bilo nekaj kilometrov boljših hotelov, potem še nekaj kilometrov nekoliko slabših.

Vztrajala sva v pešačenju, čeprav se ponujajo različni taksisti in kočijaži. Blizu doma se malo odžejava, domov se greva preobleči in nato iščeva priložnost za posedanje ob muziki. Očitno zgrešiva smer. Od silne hoje sva že malo utrujena.

Pocestni zvodniki ponujajo različne predstave, ki pa se nama zdijo drage, saj nam ni do vrhunskih predstav. Prijalo bi samo malo muzike ob prigrizku in požirku. Nekaj takega potem tudi najdeva. Znajdeva se v pisani mednarodni druščini. Od vseh teh pa nikomur ni do plesa, čeprav se go go dancer močno prizadeva, pevec vabi, animator se na vso moč napenja. Nama ni treba dvakrat reči. Že sodelujeva v programu skupaj s še štirimi pari. Prizorišče je dovolj živahno, da vztrajava do konca. Okrog enih sva v postelji.

3. 2. - sobota - Poležavava skoraj do devetih. Nato se lenobno odpraviva na plažo. S potjo si kupiva zajtrk. Ne jeva veliko, Irena še manj kot jaz. V gozdiču za plažo sva vadila valček. Spet naju je sonce ožgalo, čeprav sva se precej pazila.

Zvečer greva na kreolsko predstavo. Za 5 dolarjev vstopnine je prav bogat program. Zvrsti se 10 do 20 plesno, plesnih, kabaretskih, čarovniških točk.

Konča se z nastopom gostov, ki se dokaj dobro izkažejo. Naju ni med njimi.

Ko nekaj po polnoči odhajava, je pred vrati avtobus, ki nekatere pelje še na Via artistica, kjer je menda na kupu precej lokalov. Tudi na poti proti domu se z več strani še sliši muzika, kar pomeni, da se ob polnoči ne konča povsod.

4. 2. - nedelja - Spet se malo obirava, preden se odpraviva od doma. Napotiva se tja, kjer sva bila včeraj. To je vsaj pol ure od doma. Glavni vzrok je ta, da bi še enkrat poskušala najti moj žepni nož, ki sva ga včeraj nekje pozabila. Spotjo prideva do protestantske cerkve, kjer je ravno maša in se pridruživa. Po maši imajo celo manjši piknik. Sva povabljena, pa se zahvaliva in posloviva. Neka gospa nama da še svoj naslov, če bova rabila prenočišče in priporoči svoje sorodnike v Trinidadu.

V vodo grem z masko, pa ni vredno - povsod samo pesek. Prvič pokličeva domov. Stane 10 dolarjev. Cene zagotavlja, da je vse v redu. S pogovorom sem kratek, saj ne vem koliko stane. Na koncu vidim, da bi lahko govoril dokler ne bi izčrpal kartice, ki je za enkratno uporabo.

Popoldne lenariva na plaži in v senci. Nadaljujeva s plesnimi vajami. Domov grede se v cerkvi svete Elvire zadrživa še pri katoliški maši. Iščeva primeren lokal, sprehodiva se po parku Johnson, ki je vsaj ponoči prav lep. Sredi parka so na majhni vzpetini trije boljši lokali, vendar brez muzike. Še malo tavava in na koncu pristaneva v lokalu na vogalu 62. ceste, ki mu rečejo Snack Bar. Tu je spet živahno. Za ples igra druga skupina, animator pa je isti in tudi njegova animacija. Midva ne ponoviva vloge od predvčerajšnjim. Med nastopom pa so nekateri - posebej nekatere - zares izvrstni. Večerjava svinjski zrezek. Spet nihče od publike ne gre na plesišče, zato tudi midva ostaneva za mizo. Zvečer spet spakirava.

5. 2. - ponedeljek - Zbudiva se nekajkrat pred pol sedmo, ko sva tudi pri gospodarju naročila bujenje. Posloviva se in jo peš mahneva do avtobusne postaje. Avtobus je tokrat bolj poln. Vozimo po dokaj enolični pokrajini.

Pretežno dremamo. Vseeno ne moremo spregledati obsežnih polj sladkornega trsa, pomaranč in še česa. Kmečkih vasi skoraj ni. Kmečke hiše so dokaj revne.

Hlevov verjetno nimajo. Konji, koze se pasejo tudi v dežju, ki se ulije nekje za Santo Klaro. Tu in tam je videti traktor, vendar kar ne moreš verjeti, da se še premika. Večkrat je videti orača za parom težkih volov. V Trinidadu je vroče in malo soparno. Že Špela nam je dala nekaj naslovov, drugega Martica v Havani, tretjega neka gospa po maši v Varaderu, morda sva imela še kakega. Vsi so odveč, saj naju v Trinidadu takoj obstopijo ponudniki. Ni se lahko odločiti, Irena se odloči za neko zamorko. Peš pridemo do hiše kakršnih smo že vajeni, samo cena je nižja (10 dolarjev za oba).

Popoldne obideva stari del mesta. Mene pregovorijo, da si ogledam podzemno jamo, v kateri je tudi disko. Jama ni kaj posebnega. Da se jim maščujem za dolar vstopnine povem, da so naše jame tako velike, da te po njih vozi vlak eno uro in pol, pa še mraz je tako, da vsak obiskovalec dobi plašč.

V parku je promenadni koncert pihalne godbe. Kakih 20 godbenikov igra po notah. Inštrumenti so kot iz odpada, zato je njihova glasba toliko bolj vredna občudovanja.

Po večerji še enkrat obhodiva nekaj starega dela mesta. Zvodnik Jesus naju nagovarja, da bi si šla ogledat slapove in to na konjih. Bomo videli. Nekaj kokakol spijeva v Casa de la musica, ki je na prostem v prijetnem okolju.

Manjka nama spet samo to, da nihče ne pleše, zato se tudi midva ne siliva.

Popoldne sva si ogledala tudi muzej v palači nekega Cantera. Zanimivo je, da je tudi v mnogih drugih hišah videti še veliko dobro ohranjenega dobrega pohištva in opreme. V večino hiš se vidi kar iz ceste. Okna in vrata so skoraj večja od hiše. Ceste so tlakovane s kaldrmo , vse skupaj pa je pod Unescovim spomeniškim varstvom. Prometa skoraj ni, ceste pa dokaj široke. Semaforja nisem videl, tudi smer nakaže komaj kdo.

6. 2. - torek - Vstajava z zamudo. Tuširanje, zajtrk. Gospodinja izstavi malo večji račun, kot je bilo dogovorjeno: za spanje 12 namesto 10. Za pivo več kot v lokalu srednje kategorije. Vseeno sva zadovoljna in ne kaževa vseh občutij.

Naročijo nama taksi, ki naju odpelje na plažo Ancon. Taksi je več kot napovedujejo. V taksiju pozabim še kapo in slovar. Izstopiva tik pred hotelom, ki je skoraj na plaži. Najprej se nama prikaže rajska plaža, takoj za tem naju pritegne jutranja telovadba ob glasbi. Vse skupaj zgleda rahlo morbidno. Dva animatorja skušata kakih 20 sedemdeset letnikov pripraviti do ritmičnega premikanja rok, nog in celega telesa. Nekaterim se še kar ljubi, ostali so prav klavrni. Vseeno je videti, da je hotel boljši dom za starejše občane iz vsega sveta. Prenočevanje v hotelu bi naju stalo 76 dolarjev. Brez zajtrka. Očitno pa je pijača na plaži za goste zastonj. Izkažejo se s plastično zapestnico. Take sem videl že v Varaderu.

Morje je idealno. Piha burja. Učinek je podoben kot na Žaliču. Rahlo nakodrano morje, sonce pa pripeka kot na višku našega poletja. Odmakneva se kakih deset minut stran od hotela. Kopalcev je malo, spraviva se v senco.

V vodo grem z masko. Tu je prizor bistveno drugačen kot v Varaderu. Rib je veliko, tudi večjih. Skoraj za nobeno nimam imena. So pa vse podobne našim vranam, salpam, trljam, sergom, fratrom, škarpinam. Vmes so tudi vsakovrstne spake in lepotice. Najdem velikega polža in nekaj koral. Vsega si niti ne upam prijeti. Ježkov ni, spužve prav redke in neuporabne. Plaža je tako dolga, da se pustijo številni zdolgočaseni posamezniki in pari s taksiji prevažati gor in dol. Najdejo pa se tudi taki, ki prav resno tečejo na dolge proge. Za naju je sonce premočno in se paziva v senci. Izumljava tudi novo salso, saj njihova ni

kaj prida. Ob petih čakava na taksista, ki naju je pripeljal in obljubil, da bo prišel po naju. V mesto se vrneva z drugim taksijem.

Ogledat si greva železniško postajo in ugotoviva, da bi bila vredna posebnega spomeniškega varstva. Dva prisrčna železničarja, ki pa nimata uniform in vse kaže, da jih železničarji nimajo, nama povesta, kako bi se lahko peljala v Havano ali Santiago. Bolj zanimivo se nama zdi enodnevno potovanje v Valle de los Ingenios. Stalo naj bi en dolar. Za večerjo je svinjski zrezek, riž s fižolom in solata. Namešajo nama še cuba libre. Začnemo tudi s plesnimi vajami.

Gospodinja se gre celo preobleči, da nama skupaj s sinovi pokaže salso. Midva se oddolživa s prikazom cha-cha-cha. Pravijo, da sva dobra. Potem greva spet pohajat. Tokrat si izbereva lokal Altez. Vstopnina je en dolar, kar ni nič v primerjavi z odličnim programom stare etno glasbe, plesa in skečev. Sledi modna revija in še en ansambel. Vzdušje spet skazijo pijavke, ki nama poberejo 5 dolarjev za kaseto, tri za pijačo in še dva za igračko za sina. Publika enkrat ali dvakrat pride na plesišče. To zvabi tudi naju. Ko sva na plesišču tudi midva, pa je njim plesa že dosti in spet se na plesišču znajdeva sama.

7. 2. - sreda - Vstaneva okrog sedmih, ker sva se odločila z vlakom okrog osmih odpeljati v Iznago. Namero uresničiva. Vse skupaj je na meji normalnega. Železničar naju vkrca pred postajo v prazen vlak. Na postaji vstopi veliko več potnikov kot jih lahko sedi in stoji. Na vmesnih postajah se jih nabaše še več.

Vlak je motorni vagon. Vse skupaj je v zelo slabem stanju. Plačava po en dolar v vsako smer, ostali plačujejo verjetno po nekaj centov.

V Isnagi si ogledava haciendo. Kupim slamnik (sombrero) ker sem brez kape.

Sama hacienda je gosposka, okolica pa verjetno nič boljša kot v časih suženjstva. Borne kolibe, prašiči, psi, kure, koze…

S prvim vlakom se odpeljeva nazaj v Trinidad. Vzamem masko in na Irenino željo še enkrat tvegava vožnjo z vlakom. Scena je ista. Odpeljeva se do Casilde.

Tam ne vidiva taksija, zato sprejmeva povabilo naključnega »kočijaža«, ki naju je pripravljen do Ancona peljati z svojo garo, ki jo vleče mula. Vožnja ni ravno udobna. Kareton nima vzmetenja. Izstopiva kaka dva kilometra pred hotelom na manjši plaži. Na obali je vse polno naplavljenih koralnih okruškov. Drugega kamenja skoraj ni. Zaplavam z masko in se znajdem v prav sanjskem okolju.

Vidljivost je dobra, videti pa je tudi kaj. Vsakovrstne ribe od prav drobnih, do nekaj kilskih. So tudi ježi, vsaj tri vrste pa vseeno malo drugačni od jadranskih.

Eni imajo vsaj deset centimetrov dolge bodice. Ribe niso tako plašne kot pri nas.

Zdi se mi, da bi jih lahko lovil kar s špico ali malo daljšimi vilicami. Prav nobene pa ni povsem enake jadranskim. Vidim dve približno metrski barakudi na kakih pet metrov. Najbolj se prestrašim ogromne morene. Videti je, kot da se pripravlja na napad, name seveda, saj jo je vedno več iz luknje, ko si jo od kakih treh metrov ogledujem. To srečanje mi da misliti - je res vse povsem varno?

Mimo priplava neki Holandec tudi z masko. Pravi, da se je bati samo ježev.

Stojiva v vodi do pasu in še malo kramljava, ko ga nekaj uščipne v nogo, da

skoraj zavpije. Veliko je koral in kaj vem še česa. Ene so take, da tvorijo nekakšno rogovje. Teh dolgih krakov ni težko lomiti. Znotraj so beli kot kristal.

Vse polno je tudi pahljačastih koral, kakršno sem pobral že včeraj. V vodi sem slabi dve uri. Ven grem, ker pomislim, da bi Irena lahko bila v skrbeh. Pridem na tako plitvo obalo, da ni več mogoče plavati, hoditi pa tudi težko, saj so med kamni mali ježki. Prav nerodno iščem stopinje, pomagam si tako, da se naslanjam na cevko, kot na kratko sprehajalno palico, da ne padem. Pot naju vodi skozi lep hotelski vrt, kjer Irena nabira seme buganvilje. Od tam se napotiva ob obali in spoznava, da ni povsod prehodno. Je zaraslo ali močvirno, veliko je tudi ptičev. Lepo je videti nekakšne majhne kondorje. Lepi so zlasti v zraku, na tleh pa skoraj grdi. Po plitvi vodi capljajo čaplje. Galebov nisem videl, samo na avtobusu je napis Gaviota- galeb.

Sicer pa je ptičev veliko. Tudi po mestu sem večkrat opazil nekatere nositi ptičje kletke, v njih pa nekakšne slavčke in papige. Mislim, da je samo vrabec tak kot pri nas. Najin včerajšnji prostor pod marelo je zaseden, je pa zato drugod prostora na pretek. Pred hotelom si privoščiva Cuba libre –rum + coca cola+ limona. Vmes ugibava, se bo ulilo? Daleč na morju dežuje, vendar gre mimo.

Dočakava plesne vaje, ki jih vsak dan dvakrat pripravijo hotelski animatorji.Vaja traja kake pol ure. Učijo cha cha cha in salso. Midva sva zraven in se srednje dobro izkaževa. Vrneva se s taksijem. Na trgu nama neki Andres ponuja poceni večerjo, cigare… Zapletemo se v pogovor o ribolovu. Zvem, da smejo loviti samo »državni ribiči. Pribora za ribolov menda ni mogoče kupiti.

Andres naju prosi, da bi mu trnke in laks poslala po pošti. Povabi naju domov pogledat. Soba bedna, kot je še nisva videla. En otrok leži na postelji pokriti z vrečevino, druga deklica dela matematično nalogo na drugem ležišču. Znajde se tudi ženska za katero ne vem, ali je mama ali sestra. Je zrihtana in nalakirana. Za plastičnim pregrinjalom je še ena postelja, poleg nje pa motor s prikolico za prevažat tovor, miza. Andresa sem razumela, da je bil borec v boju in mu ni treba več delati. Razlog za obisk je bil ta, da nisva nikakor razumela kateri stvor nama hoče opisati. Šlo je za vrsto želve, ki se ji reče…

Brez hujših posledic se izmotava. Za večerjo je gosta kurja juha, pečen piščanec in različne priloge. Poleg obveznega riža tokrat še z ocvirki zabeljen zmečkan krompir, vmes pa je nekaj takega, kar je med zobmi čutiti kot hobotnico.

Po večerji sva namenjena na ples, pa sva presita in greva že kmalu po deveti v posteljo- prvič odkar sva na Kubi.

8. 2. – četrtek - Poležavava do devetih, čeprav se večkrat zbudiva zaradi hrupa iz okolice. Meni se je sanjalo, da je moja hiša tudi Štefanova na Godešiču. Nekaj moram nesti v klet, odmikam pajčevine. V kleti sta ob jaslih privezana dva konja. Velika, sama kost in koža vendar živa.

Irena se v sanjah znajde na leseni konstrukciji visoko nad vodo. Pod nogo se ji vdre deska, ujame se in obvisi nad vodo. Svinčnik in nekaj drobnarij ji pade iz žepa. Rešitve ni od nikoder, zato se raje kar zbudi.

Za zajtrk je na mizi mlečna kava, zraven še močna črna, kruh in maslo, ocvrto jajce (rumenjaki so zelo bledi), sadje- frutta bomba (morda mango), pomaranče, banane, klobasa.

Marija sproti izstavlja račun, ki je vsak dan malo višji. Od petintrideset dolarjev za spanje in hrano pridemo že na štirideset. Pivo nama računa po 1.25 dolarja, ko je v lokalih navadno dolar. Prodajo nama še Cuba libre, ki navadno stane od dva in pol do treh dolarjev. Od včerajšnjega plavanja imam v prstu na levi roki bodičko, verjetno ježevo. Irena pa ima skoraj do krvi ožuljeno rit, morda od vožnje s carretonom. Šjora Marija me opozori, da gre mimo hiše pogrebni sprevod. V primerni oddaljenosti ga spremljam do pokopališča. Na pročelju je napis Necropolis.

Pokopališče je veliko bolj skromno od tistega v Havani. Tudi vzdrževano je slabo. Frans (advokat) po telefonu sprašuje za Christobalom, taksistom, pri katerem sem pozabil slovar in kapo. Precej časa se pogovarja. Ujamem, da pripoveduje tudi nekaj o Jugoslaviji in komunistih. Sklepam, da naj bi to bil argument, da se je posebej treba potruditi, da slovar dobim nazaj. Na plažo se odpeljeva s taksijem triciklom, rečejo mu cocoban. Izstopiva takoj, ko se cesta približa obali. Zraven restavracije je gozdič, kjer najdeva starega ribiča, ki filetira ogromne zobatce ali nekaj podobnega. Glave odreže, razpolovi, izreže hrbtenico, kožo pa odere. Malo se pogovarjamo o lovu. Všeč mu je, da imam čoln. Pravi, da hodi lovit zvečer in se vrača okrog treh, štirih zjutraj. V morju rib ne vidim toliko in tako velikih kot včeraj. Zato pa verjetno nekaj takih, kakršnih včeraj nisem. Med njimi, mi je bila na zanesljivi muhi tista riba, ki jo znajo napihniti in se ji pokonci postavijo trni. Nenapihnjena je podobna sploščeni morski mački.

Na obali se tu in tam najde razbite morske polže. Ali jih tudi jejo? Tudi glavo barakude in nekaterih drugih rib vidiva ležati na obali. Omenjeni ribič je rekel, da znajo Barakude šavsniti in ti odtrgajo kos mesa. Povedal je še, da hobotnice so, lignjev in sip pa ni. Na plaži balinava z obrušenimi koralnimi okruški.

Privoščiva si Cuba libre. Plesna šola pa odpade, ker ni elektrike in ozvočenja.

Domov se peljeva s taksijem, skupaj z dvema Belgijcema, zato naju vožnja stane samo dva dolarja. Večerjava fižolovo juho, nato pa škampe z običajno prilogo.

Po večerji greva v Casa de la musica in šele zdaj ugotoviva, da sva našla pravo.

Tista izpred treh dni je sicer v bližini in morda v sklopu. Lokal je izjemno prijeten. Zvrstijo se tri skupine godbenikov, nadaljuje se disko program. Midva odideva nekaj po eni zjutraj.

9. 2. – petek - Po zajtrku greva v mesto. Irena dvigne spet nekaj denarja s čeki. Še malo se klativa po mestu. Nekdo nama ponudi, da naju za 60 dolarjev pelje v Havano s taksijem z vmesnim ogledom Cienfuegosa. Za pet dolarjev naju pelje do plaže. Hitro se izkaže, da prevaža na črno.

Spet sem skoraj dve uri v vodi. Priplavam nad barakudo, ki se niti malo ne premakne, tudi če mlatim po vodi z rokama in nogama. Ker ne vem kaj ima za

bregom raje odplavam in se večkrat ozrem, če ni slučajno za mano. Pod neko skalo najdem srednje veliko hobotnico in jo nadlegujem, dokler se ne zavleče v luknjo. Pred tem trikrat spusti tinto. Dotikam se jo s podolgovatim kamnom.

Dan se nadaljuje s sprehodom do hotela, kjer se spet pridruživa plesnim vajam in nato na plaži vadiva še sama.

Odplaval sem tudi do grebena, kjer so se lomili valovi misleč, da je to koralni greben, zadaj pa kaj zanimivega. Pa ni nič takega, sama motna voda. Večerja je obilna. Za predjed makaroni, nato riba z rižem. Po večerji zaspim za televizorjem v veži. Šjora Marija me zbudi, ker naj bi spet podpisal njen vpis v knjigi gostov. Ven greva, čeprav se nama nič kaj ne ljubi. Pogledat greva do bližnjega parkirišča, kjer na disko glasbo pleše mladina. Raje se še sprehodiva do mestnega parka. Spet sva deležna pozornosti mlajšega moškega in starejšega mutca, ki nama svetuje, da greva v Altec. Nato nama dolgo dopoveduje nekaj, kar razumeva kot prošnjo, da bi mu poslala obleko. Izmenjamo si naslove.

Tovrstne pozornosti nama že presedajo. Mahneva jo proti domu, glasbo iz parkirišča pa slišiva skoraj tako, kot bi bila tam. Irena bere čitanko za četrti razred.

10. 2. – sobota - Po zajtrku sedeva v taksi, ki naju odpelje na Topas de Collantes. Že na začetku se pridruživa vodiču in manjši skupini. Vodič Andres govori angleško. Pove in pokaže marsikaj česar sami ne bi opazili. Pot vodi navzgor in navzdol po ilovnati poti, pretežno skozi gozd. Pri slapovih se vsi kopamo.

Popoldne sva spet na plaži. Najdem lepega polža, prvič vidim majhnega škampa ali raroga. Spet barakude, sicer pa manj velikih rib.

Srečam potapljača s puško, ki je na bojo obesil že vsaj 30 vran in podobnih rib.

Nekaj časa plavam za njim in sem priča še enemu ulovu. Konča se spet pri hotelu, plesnih vaj pa danes ni. Proti večeru se spet ulije dež. Vedriva na gugalnici pri hotelu. Približa se zamorka, ki prodaja spominke in pove, da naju je sinoči opazovala, ko sva »na suho« vadila valček in naju pohvali. Po večerji spet dežuje, malo posediva pri televizorju in kmalu naju mine želja po plesu.

Spat greva okrog devetih, čeprav se iz bližnjega parkirišča sliši glasba še v jutranje ure. Izgleda, da je dež v zadnjih dneh povzročil, da je več komarjev, poleg tega pa še drobne mušice, ki prav zoprno pikajo.

11. 2. – nedelja - Zjutraj se nama nič kaj ne mudi, čeprav sva dolgo spala.

Povejo nama, da šofer ni našel slovarja, našel je samo kapo. To naj bi pomenilo, da ga je vzel naslednji potnik!?

Odpraviva se v mesto. V cerkvi Santisima Trinidad ujameva mašo. Cerkev je v zelo slabem stanju in jo obnavljajo od zunaj in od znotraj. Poje mešani mladinski pevski zbor, ob spremljavi kitare in ritma. Po maši je v okolici živahno, zato še malo šariva po štacunah. Prodajalke so nesrečne, ker se ne

zanimava za njihove mojstrovine. Eni, ki nama dopoveduje, kako lepi so prtički odgovorim, da so tudi dekleta lepa…

Na stopnišču ob cerkvi začnejo godci gosti, midva pa na terasi nad njimi pleševa rumbo, cha cha cha, sambo in salso. Ogledava si še eno etno predstavo afriške glasbe, petja, plesa in skečev. Tu naju pijača »Trinidad special stane tri dolarje.

Počasi se nameniva na plažo. Pri Parque Cespedes naju prestreže taksist brez dovoljenja, ki ponuja prevoz za pet dolarjev. Rečem, da bi počakal še na en par, da bo vožnja cenejša. On odsvetuje zaradi vročine. Tudi sicer je očitno, da so stekla pokrita s folijo, da ni mogoče videti kdo sedi zadaj. Za kamuflažo vzame na sprednji sedež še prijatelja. Odloži naju na stranskem odcepu in predlaga, da naju bo prav tam počakal tudi ob 6.30. Res je zvečer že tam. Pokrov motorja ima odprt, pod avtom lužo. Sceno je očitno pripravil za slučaj, da bi imel opravka s policijo.

Tokrat raziščem plažo proti vzhodu skoraj do konca polotoka. Vseskozi peščena obala, v morju pa pretežno travnato dno. S potjo srečam dva ribiča, verjetno turista, ki s palico lovita z obale. V vrečki imata že kakih pet do deset lepih ribic. Čudi me, da sta sploh kaj ujela, saj sam na vsej razdalji, ki sem jo preplaval, nisem videl praktično nič. Res pa je, da je bila voda izredno motna in sem komaj videl dno v globino metra in pol do dveh. Z Ireno sva tokrat na vzhodnem robu hotelske plaže, kjer posojajo jadrnice.

Manjša skupina godcev nekaj gode, midva pa spet pleševa plaži. Kasneje greva balinat pred hotel. Italijani si dajo predvajat svojo muziko in prva dva ali tri valčke nekaj parov tudi odpleše. Ko zaslišiva tango, poskusiva še midva in naenkrat ugotoviva, da ne znava naprej od prvega takta. Nekajkrat poskusiva, vedno se zatakne. Plesnih vaj danes ni, morda zato, ker je nedelja. Irena si zaželi kavo prvič kar sva na Kubi.

Zvečer v mestu iščeva lokal Daiquiri. Kmalu ugotoviva, da se mu reče Qagiri.

Izkaže se, da je to lokal, kjer sva že prvi dan popila pivo. Tokrat naročiva Daiquiri, ki nama prav prija. Kreolka pri sosednji mizi začne pogovor, Irena pa za priložnost kar pograbi. Ona pripoveduje, da je kmetica, da je delo težko, brez mehanizacije. Irena pripoveduje, da pri nas oblast pomaga kadar je letina slaba zaradi podnebja.

Kreolka Nanci naju povabi k njihovi mizi, zahvaliva se saj morava tako na večerjo. Natoči nama ruma. Na mizi imajo celo steklenico Havana Club. Pove, da stane tri dolarje. Pogovor potem teče o zdravljenju slepote na sodoben in tradicionalen način. Nanci naju povabi, da se jutri ob devetih dobimo na Parqe.

Doma Jesusa, Frana in delavce zalotimo pri malici, po končanem zidanju. V nadstropju namreč gradijo še dva apartmaja za turiste.

Za večerjo je spet jastog. Irena omaga pri polovici, zato jaz pojem še njen ostanek. Nič čudnega, da po večerji spet padem na posteljo. Okrog polnoči me Irena prisili, da se oblečem in grem na sprehod. Najprej greva na parkirišče, mladine je veliko, pleše jih malo.

Raje greva proti mestu. Ustaviva se v Casa de la trova. Skupina se ravno zamenja. Sledijo še tri skupine, ne vem pa koliko jih je bilo pred tem. Nekajkrat zapleševa tudi midva in se okrog pol dveh odpraviva domov. Sva že med zadnjimi.

12. 2 – ponedeljek - Po zajtrku greva v mesto. Ob devetih sva v Parku, Nanci pa ni tam. Še bolje. Irena v banki dvigne nekaj dolarjev s čeki. Tam srečava tudi francoza Patricka. Rad se pogovarja. Med drugim dela tudi reklamo za Baracoo, ki so jo menda že vsi do sedaj pohvalili. Priporoča taksi, ki naj bi stal toliko, kot avtobus Viazul. Nazaj pa naj bi se odpeljala z dvokrilcem, ki tudi ne stane dosti več. Stvar se mi zdi vredna tveganja in tudi Irena se s spremenjenim načrtom kar strinja. Patrick naju povabi v hišo kjer stanuje. To ni hiša, je dvorec, zares gosposko. Žal mi je, da za kaj takega nisem vedel že prej. Primerjava z najinimi luknjami sploh ni mogoča. Na dvorišču (patio?) je tudi vodnjak, ki ga ne uporabljajo več. Priključeni so na vodovod. Vseeno ne razumem, zakaj rabijo hidrofor in dvignjen rezervoar (nekaj takega že dolgo načrtujem za Silbo).

Sistem cevi je dokaj zapleten, mislim, da po nepotrebnem. Tudi v »naši« hiši imajo hidrofor, ki pa se očitno ne vklaplja samodejno, saj se je že dvakrat zgodilo, da voda v kopalnici in stranišču ni tekla.

Dvorec je tudi obrambno zgrajen. Fasada ima običajno velika vrata in okna z zunanjimi rešetkami. Vrata in polkna so izredno masivna. Veža je prostorna in starinsko in stilno opremljena, brez sodobnega kiča. Stena, ki vežo loči od hiše, ki se vleče od tu naprej je dodatna utrdba. Spet masivna vrata in močne, lične rešetke. Vse je tlakovano s kvalitetnimi ploščami, dvorišče z opečnimi tlakovci.

Medtem, ko čakamo Christobala, se pogovarjamo z Patrickom, ki razklada o prvi in drugi ženi, otrokih in vnukih, svoji zbirki plošč, poklicu, o tem, da je kitarist, ki je 40 let igral v bendih. Star je 64 let in upokojen… Razmišlja, da bi kupil hišo na Kubi ali kje drugje v latinski Ameriki. Pravi, da bi rad enkrat šel tudi na Jadran. Sredozemlje pozna iz časov, ko je služil mornarico, Jadrana pa ne. Irena ga povabi v Slovenijo in na Silbo. Izmenjamo naslove. Popijemo kavo.

Dočakamo Christobala. Izkaže se, da je tisti Christobal, ki naju je prvi dan peljal na plažo v Ancon in odpeljal mojo kapo ( la gora) in slovar. Pove, da stane vožnja 250 dolarjev in bo sam našel še en par, da si bomo stroške delili. Patrick pripoveduje o prijateljici, mulatki s katero se je seznanil že v Franciji. Menda, na Kubi z njo skoraj nikamor ni mogel. Ni mogel najeti sobe, niso ju sprejeli v hotelu, restavraciji, taksiju... Prekrške menda rigorozno kaznujejo. Na mestu mora kršitelj plačati 1500 dolarjev sicer mu zaplenijo hišo… (taksisti brez dovoljenja vseeno tvegajo, opazil pa sem, da si nasproti vozeči dajejo znake na primer ni nevarnosti). Vse skupaj kar dolgo traja, ker ne veva, ali je v Baracoi možno dvigovati denar na visa kartico, greva še enkrat v banko. 250 dolarjev sistem zavrne, poskusimo s 150 kar uspe. Ura gre že proti drugi, iščeva taksi.

Včasih se jih je težko otresti, zdaj pa ni nikogar. Eden od ponudnikov pravi, naj počakava, šel bo po svoj avto. Kar dolgo ga ni, zato se spet malo sprehodiva in

najdeva prost Cocoban, ki naju odpelje na plažo. Tokrat ne grem v »akvarij« saj me je dodatno prestrašil Patrick, ki pravi, da je barakuda ugriznila njegovo znanko, ki je imela na nogi zapestnico. Svetleče stvari, naj bi to pošast privlačile. Poleg tega govori o možnih zastrupitvah, ki so neozdravljive in delujejo na živčni sistem. Na plaži danes nič posebnega, tudi plesnih vaj ni. V mesto spet pelje »črni« taksi. Greva na Plaza mayor. Na stopnišču spet srečava Patricka z neko zamorko. Očitno se fantu še veliko » ljubi«. Večerja je spet obilna. V spalnici se malo naspiva in seveda zaspiva.

13. 2. – torek - Irena ponoči vstaja, zjutraj pove, da jo boli želodec oziroma trebuh. Zdi se ji, da ne bo hudo in je pripravljena za pot v Baracoo. Zajtrkuje bolj malo in poležava. Stvari spet zbaševa v nahrbtnik in čakava, če bo kaj s Cristobalom. Bojim se, da možak ni prav nič zanesljiv. Ireni res prav kmalu odleže. Na hitro se odločiva, da ne bova več čakala. Greva v mesto in najameva avto. Odpeljeva se še do Patricka, da mu še to poveva in se posloviva. On je komaj vstal saj je menda lumpal do petih zjutraj. Odpeljeva se proti vzhodu ali kot pravijo tu proti orientu. Takoj naložimo štoparja – mamo z sinom. Štoparjev je res veliko in jih pridno sprejemava. Pot se seveda vleče, pokrajina je dokaj enolična. Nekaj zemlje je obdelane, trs, banane in razna druga roba. Tu ne moreš iti počez po polju, samo po slabih dovoznih poteh do kmetij. V mestih se ne ustavljava in morda spustiva kakšno znamenitost. Ob cesti prodajajo sir, ki ga poskusiva in nama je všeč. čeprav je videti sumljiv. Za čistočo se verjetno ne brigajo kaj dosti. Kakih sto kilometrov naprej prodajajo nek drug sir. Štoparka pravi, da je smetana. Ko se že zmrači prideva do mesta. Prepričan sem, da je Santiago. Pred mestom ob cesti ponujajo pomaranče v vencih. V mestu se ustaviva in sprehodiva. Razmišljava, da bi prenočila, pa se odpeljeva naprej. Že na prvi črpalki sva kupila steklenico ruma. Neki okajen bajso nama ga takoj spije deci ali dva in pobere nekaj cigaret. Opozarja naju naj ne jemljeva štoparjev, ker so menda »mal«, »muj mal«.

Iz mesta, ki ni Santiago, kasneje se izkaže, da je St. Louis vodi tako slaba pot, da komaj verjamem, da sem na glavni prometnici med Havano in Santiagom.

Mislim, da nisem vem pa zato ne, ker Irena pravi, da ne rabiva avtokarte.

Pridemo do avtoceste, ki se ji reče avtopista, izgovarjajo pa brez »s« in zdi se mi tudi brez »i«. Tako se sliši avtopita. Las tunas je la tuna….

Avtopita je je sicer široka dvo- ali celo tripasovnica, vendar prav nič označena in se mi ne zdi varno hitro voziti. Še bolj se čudim, da ni nesreč zaradi neosvetljenih vpreg, traktorjev, kočij, kolesarjev, ki vsi uporabljajo cesto dokaj brezskrbno. Za povrh so še psi in zagotovo tudi kakšna večja žival, čeprav se nama to ni pripetilo.

Santiago je velik in na prvi vtis lepši in bolje vzdrževan od Havane. Štopar naju spremlja dokler ne najdeva sobe (casa particular). Parkirat grem na trg in plačam dolar. Vodita me dve Čilenki, ki sta tudi danes in stanjeta v isti hiši. Govorita

angleško in izgledata kot evropejki. Svetujeta nama lokal »Santiago 1900«. Res se kmalu odpraviva ven. Lokal je videti tako lep že od zunaj, da kar ni za naju.

Izkaže se, da resni, saj me v kratkih hlačah ne spustijo noter. Tudi sicer moraš na pločniku čakati, da se spusti kakšna miza. En par že čaka, midva bi bila druga, kmalu pa pridejo trije Evropejci, vsak z svojo zamorko in precej objestno nastopijo. Precej odvratno. Malo tavava naokrog, pa nič posebej zanimivega ne najdeva. V Casa de la musica je dren. Motijo me tudi »prijazni fantje« pred vhodom. Sedeva nekje na prostem. Takoj imava družbo. Pogovori so stereotipni, pokadijo nama nekaj cigaret, popijejo tri pive. Babnice se z vseh strani nastavljajo. Nič mi vse to ni všeč in se kmalu dvigneva. očitno je tu veliko manj policije.

14. 2. – sreda - Za zajtrk dobiva tortillo. Tukaj sta to dve jajci s čebulo in paradajzom. Druga posebnost je napitek: mleko z… Na transtour - rent a car grem zaradi menjave olja. Možakar me naroči čez eno uro. Sprehodiva se po okolici. Lep pogled je z Velasquesovega balkona, obiščeva tudi muzej v njegovi hiši, ki le ena najstarejših na Karibih. Ogledava si še cerkev, nato se malo voziva po mestu in se usmeriva proti Baracoi. Spet nalagava štoparje. Zaradi njih se tudi nikjer ne ustavljava. Ustaviva se vseeno nekje ob skalnih stenah, v njih se slikovito zaletavajo valovi.

Pot čez hribe se sicer vleče, je pa slikovita. Na črpalki v San Antoniu mi ne more prodati bencina. Situacija je videti malo zagatna. Med našim obotavljanjem začnejo brezdelneži, ki posedajo v bližini nekaj modrovati. Eden od njih nas pelje na svoje dvorišče in mi proda deset litrov za deset dolarjev.

Kupim še za dolar banan. Popoldne sva v Baracoi, se oglasiva v hiši, kjer bova prenočila in greva na plažo. Kreneva ob obali, ki ji tudi rečejo Malecon (kot v Havani). Morje buči, se peni, občasno brizgne pena visoko čez skalovje in zid in zmoči ulico do druge strani ceste. Mislim, da ob taki obali ob tem bučanju ne bi tvegal plavati. Prideva do položnejše obale, ki ji rečejo plaža. Plaži je podobna samo po črni peščeni obali, ki jo pridno spirajo dolgi valovi. Na zgornjem robu je odloženih na tisoče lupin kokosovih orehov in drugih naplavin. Vtis je precej klavrn. Morje očitno občasno doseže tudi obrežne hiše, ki komaj zaslužijo to ime. Nekatere so dodobra spodkopane od valov. Gre že proti večeru, za povrh nam oblaki zakrivajo sonce, zato Irena sploh noče v vodo. Tudi sam sem kmalu zunaj. Na plaži je morda vsega skupaj kakih deset ljudi, domači otroci pa spuščajo zmaje. Radovednost naju žene do izliva reke, ki veže vzporedno obalo z obalnim grebenom, ponekod širokim komaj 25 metrov. Prideva do lesenega mostu, ki je v zelo slabem stanju. Prizor pa je vseeno dokaj eksotičen. »Doma« se dva druga gosta, Italijana odpravljata ven s svojima domačinkama.

Tudi midva greva ven, najprej do konca polotoka, do trdnjave, nato nazaj v središče k parku, kjer je zelo živahno. Iz zvočnikov buči disko glasba, mladina tu in tam malo poplesuje. Mnogi si nalivajo Havana club- rum po tri dolarje. Na pločnikih so tudi stojnice, kjer prodajajo pijačo, za pojest pa ponujajo odojka.

Pokukava v nekaj lokalov, večino časa pa presediva v parku. Nadležnežev se dokaj uspešno otresava. Končno naju posili debela zamorka, ki sva jo že prej opazovala. Ponudi nama oreške, zdaj se ji morava oddolžiti. Prinesem pivo še zanjo in oranžado za hčerkico. Kadar odprem cigaretno škatlo, vzame vsakič po dve. Ko se je dokončno naveličava, mi jih pobere še vsaj šest. Napotiva se še enkrat do trdnjave na koncu polotoka, kjer so za ob enajstih napovedali program.

Mize so že zasedene, posedejo naju ob rob, kjer popijem pivo. Programa od nikoder. Irena že grozi, da bo zahtevala vračilo vstopnine, dolgočasi naju tudi skupina »vljudnih« mladeničev. Program se končno okoli 11.20 le začne. Ni ravno slab, publiki pa veliko bolj všeč kot meni. Po končanem programu takoj odideva dokaj nerazpoložena.

15. 2. – četrtek - Gospodinji pri zajtrku povem, da najbrž ne bova ostala še eno noč. Videti je sicer malo razočarana, pa ne preveč. Malo kroživa po mestu. Zaliv in pristanišče si ogledava še podnevi. Krajinsko je lep, objekti pa dajejo zares klavrn vtis. Irena gre v banko po novo zalogo gotovine, nato se usmeriva proti Yumouriju. Spet naloživa dva štoparja. Pot se vije po gozdnati pokrajini.

Prideva do cilja. Videti je, da sva danes prva, saj se na naju vsujejo vse babnice, mladeniči in otročad. Kupiva polžke, kakav, potem pa jim odločno rečem basta, pa bolj malo zaleže. Eden od njih prevzame vlogo vodiča. Kmalu vidim, da ni potreben niti vodič, niti veslač, ki naju odloži že po kakih tristo metrih na otoku, od tam gremo peš naprej. Čez kakih deset minut nam dajo na izbiro kopanje ali samostojen sprehod. Irena ostane na peščini z gručo brezdelnežev, sam grem z masko v reko. Više ko grem bolj je zanimivo. Kanjon je res slikovit, povsem neokrnjen. Grem precej daleč, kar sklepam tudi po tem, da so me veseli, ko me spet zagledajo. Menda so že hoteli iti za menoj.

Blizu izliva vidiva lov čisto majhnih ribic, približno 2 cm dolgih in čisto prosojnih. V nekakšno plahto jih nalovijo za več kot pol vedra.

Stari štopar, ki stanuje ob izlivu reke naju povabi še na kokosovo mleko. Potem se še vedno ni lahko otresti beračev. Dolar mi spuli še »vodič«. Odpraviva se nazaj do Baracoe in od tu proti Moi in Holguinu. S potjo se ne ustavljava dosti. Še največ v naravnem parku, pa še tu komaj pol ure. Zvečer sva v Holguinu. Štopar naju pelje v mesto, kjer bova prespala. Soba je precej boljša od vseh dosedanjih. Spet je v hiši neki Švaba z domačinko. Ta je za povrh še nadut in antipatičen. Hišni kuhar naju spremi v mesto, razkaže strogi center in nekaj lokalov. Žive muzike ni nikjer, tudi gneče ne. Spet se nama prilima visok zamorc v beli obleki in nama dopoveduje, da mu morava prinesti tri ducate kraguljčkov v treh velikostih, ko bova spet prišla v Holguin. Predstavlja se za kralja »china«? trobente. Verjetno misli na kratko trobento, kakršno sem že videl pri enem od tukajšnjih bendov. Tudi najin spremljevalec (kuhar v naši hiši) nama že preseda. Bojiva se, da naju namerava spremljati cel večer. Dogovorimo se, da se dobimo pri avtu ob pol polnoči. Malo se še sprehajava po stranskih ulicah in nič posebnega ne najdeva. Glavni trg je lep, tudi mesto ne daje tako

zapuščenega in zanemarjenega vtisa kot druga, kjer sva bila doslej. Vseeno ni mogoče spregledati standarda. Izložbe največje trgovine na glavnem trgu, da nastavijo na primer dvajset enakih spodnjih hlačk, vrtalne svedre, enake plastične čutarice ali igračke Ko spet prideva do prijetnega lokala »Begonija«, je tam ravno modna revija.

Sedeva, popijeva pivo, ignorirava nekega tipa, ki spet začne »ekskjuz mi, ver ar ju from, do ju spik ingliš…?

Greva še v Casa de la trova. Tam je sicer prazno. Vseeno popijeva dve rundi, pridruži se nama tudi kuhar. Pokaževa mu kako pri nas plešemo cha cha cha.

Cene so tu najnižje. Mislim, da je pivo po 0.65 dolarja. Drugod je po dolar, dolar in pol morda tudi dva.

16. 2. – petek - Zbudi naju kuhar in povabi k zajtrku, seveda za veliko mizo. Vse je v tej hiši večje in bolj solidno. Po zajtrku se odpeljeva v mesto, kjer najemnino za avto podaljšava za en dan. Irena gre po novo zalogo denarja, malo se še sprehodiva in se odpeljeva proti zahodu. V mestu je množica policajev, ki skrbi za kolesarsko dirko. napotijo naju po obvoznici. Pripeljeva se v Las tunas, kjer je cilj dirke, vendar ne čakava na zmagovalca, saj naju čaka 750 km vožnje do Havane. Spet sprejemava štoparje, od obcestnih prodajalcev pa si pustiva prodati samo karamelne ploščice, tem rečejo nekaj takega kot smetana- morda crema de leche. V Las tunas nama prijazni fantje ponudijo, da kupiva bencin pri njih, ker bova plačala po 0.60 za liter, na črpalki bi plačala 0.95 dolarja.

Sprejmeva. Vožnja je res dolga, vendar naju ne utruja preveč. Voziva skoraj brez ustavljanja in okrog sedmih zvečer prideva v Guanabo. Ustaviva se v preprosti obcestni restavraciji in za pijačo in piščanca plačava 15 dolarjev, kar je precej nad pričakovanji. Natakarju poveva, da iščeva tudi prenočišče in že se pojavi bližnji sosed, ki počaka, da povečerjava. Za sobo zahteva petindvajset dolarjev. Odpeljeva se proti Santi Mariji, ker tu menda ni nočnega življenja.

Tudi tam slabo kaže. Glasba se sliši iz dveh ogromnih hiš. Parkirava, že je tu nekdo, ki pove, da tu ni primeren prostor. Razloži, da sta hiši privatni in naj greva pogledat v »Banano« .

Tam je prazno in glasna disko glasba z light showom. Ni po najinem okusu in se nameniva drugam, ko se začne proti »banani« pomikati procesija ljudi z visokim starostnim povprečjem. Posedejo se okrog plesišča. Disko glasba se zamenja s sirtakijem in že je na plesišču kakih 20- 30 žensk in en moški. Videti je, da ples obvladajo saj stopicajo dokaj enotno. Temu sledijo razni skeči, ki niso kaj prida.

Pokažejo na primer kako se na plaži srečata homoseksualca, Italijana, Kanadčana, Francoza, Nemca… Kubanca. Drugi skeč: vsak od petih stolov ima drugačno moč - eden ti povzroča krče, drugi smeh, tretji užitke, četrti jok, peti naj bi bil električni stol. Vmes je žrebanje številk za katere smo plačali en dolar.

Za tem disko glasba, ko se malo umiri greva plest tudi midva. Ohladit se greva na plažo. Hecno je, kako nizko je severnica in veliki voz je obrnjen »narobe«.

Pesek je zelo fin in veter ga očitno nosi kot pršič, ker so ponekod celo na cesti pravi peščeni zameti. Ireni se je dopadlo, da sem ji pri večerji rekel: tu querida comandante che Irena.

17. 2. – sobota - Vstaneva ob pol osmih. Plačava 25 dolarjev in se posloviva.

Najprej greva čez cesto na plažo. Malo plavam z masko. Kaj prida ni videti.

Nato se odpeljeva v Santa Mario. Irena najprej dvigne nekaj denarja. Podaljšava najemnino za avto še za en dan. Greva še enkrat plavat. Prvič tudi vidim rakovico, ki si koplje rove v pesek. Preseneti me kako je hitra.

Odpeljeva se proti mestu. Takoj imava tudi štoparko. Tunel je zaprt. Vozimo se precej daleč naokoli. Oglasiva se pri Martci v Havani, ki še hrani pozabljena očala in zemljevid. Odpeljeva se v Buena vista v želji, da najdeva Social club.

Dva zamorčka prisedeta in naju vodita. Kar precej obvoziva preden pridemo do Tropicane. Ireni povejo, sa se tam zbirajo najboljši godci. Izgubila sva že toliko časa, da pozabiva na željo, da bi se ob obali odpeljala še do marine Hemingway.

Usmeriva se proti avtocesti in po slabih dveh urah sva v Vinjalesu. Tam si ogledava indijansko jamo. Ni postojnska, je pa vseeno kar dobra jama. Del jame si ogledamo s čolničkoma, ki vozi do izhoda. Od tam še v Pinar del rio, ki sam po sebi ne kaže, da bi bil vreden postanka. Pomalicava in se odpeljeva v Havano. Martica naju namesti v novo sobo, ki je bila te dni preurejena. V hiši je spet nekaj novih gostov. Zamorc z Bahamov ima rojstni dan (21) in časti z viskijem.

Oba se stuširava in se spet podava v mesto. Naloživa še Amerikanca Davida, ki nama svetuje Havana Cafe. Lokal je zelo visoke kategorije. Zahtevajo konzumacijo 16 dolarjev. Malo se zamisliva, saj toliko še s seboj nisva vzela.

Poti nazaj skoraj ni, pa tudi všeč nama je, zato si od Davida sposodiva 40 dolarjev. On si naroča koktejle, za po vrhu še Shrimps coctail. Da nama poskusit, je kar užitno. Program je tako bogat in kvaliteten, da je kar neverjetno, da imajo tukaj toliko tega. Začeli so z Big bandom in tremi pevci - belo, črno in pevcem, ki prepevajo najprej sami, nato še skupaj. Zvrstijo se plesne skupine, akrobati, vmes nastopajo natakarice in natakarji. Okrog polnoči je kake pol ure disko glasbe, v glavnem techno. Plesišče je natlačeno, plešejo kot bi bili vključeni v program. Midva obsediva, David je že odšel. Za vsem tem nastopi še en mojstrski zabavljač. Okrog pol treh zjutraj se odpraviva domov.

18. 2. – nedelja - Zbudiva se malo mačkasta. Vseeno se podvizava, da bova pravočasno oddala avto. Zapeljem po ulicah stare Havane. V parku ima mladina nekakšen domovinski nastop s korakanjem, govorom, vzklikanjem. Tunel je še vedno zaprt, spet je treba naokoli. V Playa del este oddava avto in greva na plažo.Ves dan je pretežno oblačno, malo vetrovno, morje valovito. Vseeno nama kar ustreza. Na obali prvič vidim precej naplavljenih Portugalskih barčic, meduz, ki ožgejo precej huje kot naše. Irena sploh ne gre plavat, jaz pa samo enkrat. Prvič doživim močno nasprotno strujanje vode. Učinek je kot v deroči

reki. Zvečer greva na avtobusno postajo. Avtobusa od nikoder. Zagotovo sva ga čakala več kot uro. Vmes se je še ulilo, dobro da je postaja imela streho. V avtobusu je bila seveda gneča. Edina dobra stvar je bila to, da je stal samo dva pesa.

V stari Havani izstopiva in se še malo klativa. Muzika igra v številnih lokalih.

Najlepše pa je na trgu pred katedralo, kjer se spet zvrstijo tri skupine. Vzdušje je prijetno, scena pa vsaj primerljiva z najboljšimi. Je pa zato pijača vsaj dva do štirikrat dražja. Za pivo in kolo dava pet dolarjev. Domov naju pripelje Cocoban.

19. 2. – ponedeljek - Spakirava in greva v mesto. Tokrat preizkusiva še taksi za »domačine«, ki nalaga potnike, ki imajo isto smer. Do Capitolija plačava dolar, kar je najmanj do sedaj. Pozno sva se naučila. Do večera nekajkrat obkroživa Obispo, Paseo…

Tovarne cigar si ne greva pogledat, saj bi za enega plačala deset dolarjev.

Pocestni ponudniki nama spet ponujajo vse od hrane, cigar, prenočišča, beračijo, ogovarjajo… V glavnem sva jih že sita. Z enim od njih si greva vseeno ogledat njegovo domačo trgovino s cigarami. V glavnem ponujajo škatle s 25 cigarami.

Cena je najprej štirideset potem trideset…na koncu 15 dolarjev. Ko prideva ven naju policaj vpraša, če sva kaj kupila. Irena mu pokaže nahrbtnik. Ne vem, kaj bi bilo, če bi imela kaj robe. Za naju najbrž nič, verjetno pa bi zahteval, da poveva kje sva kupila. Možakar zraven policaja pove, da je pocestna roba ponarejena.

Ni mi jasno, kaj bi ponarejali. Kasneje naju na tržnici spet zvabita dva prijazna ponudnika. Po nekaj ovinkih prideva v nek brlog, kjer si mama zamorka ravno umiva lase. Fantič prinese kartonsko škatlo. Brez obotavljanja kupiva škatlo Monte Christo no.4 za 15 dolarjev ne meneč se za pristnost. Pri izhodu stane pobič, ki zagotovi, da je zrak čist –limpio. Tehniko izogiba policiji imajo temeljito izdelano. Eden naju je prej vodil v svojo hišo tako, da sva za njim obkrožila blok hiš. Na vrhu ene od hiš sem opazil snemalno napravo.

Sprehodiva se po tržnici in kupiva /ropotuljice - bongo (ali kongo?), guiro, marakas, claves. Vse skupaj gre v cekar za pet dolarjev.

Stopil sem v knjižnico z namenom, da ugotovim, kaj imajo o rodoslovju.

Knjižnica daje dober vtis. Na razpolago so tudi računalniki, ki pa so zasedeni in jih še nekaj čaka nanje. Hočem si ogledati kartotečni katalog, pa začne Irena oddajati negativne valove, zato nadaljnje poskuse opustim. Časa imava dovolj, zato greva v muzej revolucije, ki je v nekdanji predsedniški palači. Za tujca je dokaj nezanimiv. Narediva še zadnji krog in za konec sedeva v isti lokal, ki je bil tudi prvi pred skoraj tremi tedni. Poleg piva naročiva še kitajsko juho in odpleševa še zadnji cha cha cha. Mimoidoči pravijo, da je lindo.

S taksijem do Martice po nahrbtnik in na letališče. Tokrat plačava štirinajst dolarjev pa bi bilo lahko tudi deset, malo je nanesel ovinek do Verdada.

Na letališču nas oberejo še za dvajset dolarjev takse po osebi. Irena sicer protestira, pa ni uspeha. Letalo ima pri odhodu skoraj uro zamude, zaradi tehnične okvare.

20. 2. – torek - Preden pristanemo v Madridu, mi žvečilni gumi pobere pol leve zgornje šestice. Spet naju kombi odpelje v mesto. Tokrat v hotel Arosa.

Odpraviva se po mestu. Prepričati se hočem, če se o rodoslovju res ne da izvedeti kaj več. Najprej greva do narodne knjižnice, kjer mi povejo, da je (kot sem pričakoval) namenjena samo za študijske namene. Pustim jim dva vzorčna izvoda časopisa Drevesa. Uslužbenec me nato napoti na eno od mestnih javnih knjižnic. Ta je precej stran od narodne v predelu Salamanca. Do tja greva s podzemno s prestopanjem. V tej knjižnici mi pokažejo stelažo, kjer naj bi bilo rodoslovje, pa ga praktično ni. Je pa okrog 10 heraldičnih knjig.

V bližini je bikoborska arena na Plaza del toros. Je sicer zaprta, vseeno nama uspe priti mimo zidarjev, ki pa naju kmalu vljudno napotijo proti izhodu. Proti centru se odpeljeva z avtobusom in izstopiva nekje na Alcali, kjer so mnoge trgovine. Sprehodiva se po veleblagovnici. Mislim, da sva obhodila vseh osem ali devet nadstropij. Irena je kupila poletno oblekico. Iz trgovine greva naprej proti centru in razdaljo spet podceniva, za povrh pa delava še nepotrebne ovinke.

Vmes naletiva na odprtje razstave. Samo na hitro vstopiva in še hitreje izstopiva, saj najini pojavi nista prav nič usklajeni z ostalo eleganco, ki je ravno pri kozarčku in prigrizku.

Hotelski portir naju napoti v bližnjo restavracijo.

21. 2. – sreda - Spim slabo, tudi Irena. To je gotovo posledica časovnega zamika. Tudi zgaga me peče, morda sem si privoščil preveč oliv. Za zajtrk ni dovolj časa in narediva bolj malo škode. Že naju vabijo v kombi, ki pelje na letališče. Na Dunaju še enkrat pogledava vse papirčke, da bi našla voucher za vlak. Že je videti, da bova morala plačati tisoč šilingov za karto, ko ugotoviva, da imava povratno karto. Za vsak slučaj telefoniram domov, da bova ob 19. uri v Celovcu. Na vlaku prisede mladenka, ki gre smučat. Sliši najin pogovor in vpraša, če se pogovarjava špansko. Je Argentinka, ki je v Avstriji na izmenjavi.

Iva in Eva naju prideta iskat, čez eno uro smo doma. Tam je tudi Cene, Nace je na smučanju. Prideta še Liza in Dejan. Pripovedujeva o doživetjih.