Počitnice na Kubi 2001 Popotni dnevnik Irene in Petra Hawlina 28. 1. 2001, - nedelja – Z Ireno se odpeljeva v Celovec. Z nama sta Liza in Iva. Na meji v brezcarinski trgovini kupimo žepni fotoaparat OLYMPUS in whiskey. V Celovcu smo prekmalu. Sprehodimo se po mestu, ki je prazno. Vreme je lepo, vendar dokaj hladno. V cerkvi je maša. Midva na vlak, Liza in Iva z avtom domov. Vožnja do Dunaja je prijetna. Z avtobusom na letališče in z letalom do Madrida. Tam naju spet kombi odpelje do hotela Majorazgo v centru, blizu Plaza España. Malo se še sprehodiva. Je dokaj hladno in vetrovno. Tudi pozno je že, zato ne iščeva posebnih odkritij in doživetij. Najbolj zanimivi sta dve deklici, ki mojstrsko sledita navodilom in ritmu iz avtomata in s poskakovanjem in udarci po štirih talnih stikalih usklajeno »plešeta«. 29. 1. – ponedeljek – Po obilnem zajtrku poskušam na hitro ugotoviti, kaj bi bilo v Madridu zanimivega za rodoslovca. V eni od mnogih knjigarn, ki so vse na kupu, prelistam dve iz serije številnih debelih knjig s tisoči rodovnikov. Gre za 'boljše' družine. Večina ima tudi grbe. Narodna knjižnica je v ponedeljkih zaprta. Sedeva na avtobus, iz katerega turistom razkazujejo mesto. Menjava prvih 50$. Ogledava si kraljevo palačo in v njej dve razstavi. Mraz nekoliko popusti in splošni vtis je presenetljivo dober. Mesto je lepo in čisto. Ob dveh spet s kombijem na letališče. Tu je precej računalnikov. Letalo ima ob odhodu zamudo, čakanje si krajšam tudi z brskanjem po internetu. Na letališču je nekaj računalnikov. Uporaba je na kovance. Letimo 10 ur. Na Kubi potekajo obmejne formalnosti počasi, postaja vroče. Vsi slačimo odvečno obleko, Irena tudi druge hlače, ki jih je čez prve oblekla v Madridu. Irenina španščina se kar obnese, zato se rada spušča v pogovore, tudi nepotrebne. Na letališču v Havani zaman čakava na najin nahrbtnik, ko že hočeva prijaviti izgubljeno prtljago, ga opaziva med prtljago, ki je ostala na traku iz Montreala. Ob izhodu se prepustiva taksistu, ki zahteva 25$. Kasneje izveva, da stane vožnja na letališče 10$. Vozi po pustih neosvetljenih ulicah. Ne moreš pa spregledati velikih panojev z napisi kot npr. Revolucija je večna, Naša borba ni končana, 26 slavnih let, Z osveščeno mladino je revolucija večna, Na svetu je milijone lačnih otrok, noben od njih ni Kubanec... Kmalu sva v mestu. Po nekaterih ulicah mora taksist voziti slalom med jarki in jamami. Tudi njegov avto je v zelo slabem stanju: polomljene kljuke, obrabljen, vse škriplje in cvili. Tudi drugi avtomobili ne zgledajo boljši. Odpelje naju do dveh Špelinih naslovov. Prvi je menda zaseden, na drugem šofer nikogar ne najde in zagotavllja, da tu tudi ni v redu. Odpelje naju nedaleč od tega drugega k Martici in Carlosu, Calle 15 #1406 e/26 y 28, Vedado, tel 0053 7 300758. Čisto mogoče