Intelektualne kurbe

intelektualne kurbe Ulični performans Intelektualne kurbe je nastal pod okriljem festivala sodobnih performativnih praks Performa v koprodukciji javnih zavodov Mladinski kulturni center Maribor , Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture in v partnerstvu z Zavodom za sodobne umetnosti in kulture Gulag.

Festival Performa sofinancirata Mestna občina Maribor in ŠOUM. Avtorja projekta sta Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić, producentka Petra Kolmančič.

1

Intelektualna prostitucija kot uvod v letošnjo Performo V sklopu festivala Performa smo 25. maja 2012 v Poštni ulici v Mariboru slavnostno odprli mariborsko četrt rdečih luči. Na novo mestno znamenitost smo opozorili s turističnimi tablami po mestu in na mestnih vpadnicah. Nekaj težav pri namestitvi tabel smo imeli le z Mercatorjem v Poštni ulici, kjer se nikakor nismo uspeli dogovoriti, da bi smrkce v njihovih izložbah za nekaj časa nadomestili plakati Intelektualnih kurb.

V Poštni ulici smo namestili tri umetniško predelane odslužene pohorske gondole*, ki so jih likovne umetnice Miri Strnad, Polona Poklukar in Brigita Klajnšek spremenile v izvirne mini bordele – ti so med tednom funkcionirali kot ulična instalacija in pogosto je bilo opaziti mimoidoče, ki so kukali skozi šipe in si ogledovali notranjost. So pa gondole izjemno privlačile tudi nemirnega duha ponočnjakov in razgrajačev, ki so se jim zdele odlični prostor za zadnje pivo ob petih zjutraj, zato so v začetku – dokler nismo najeli varnostnikov – utrpele kar nekaj vlomov in škode.

2

S postavitvijo intelektualnih bordelov je bila ustvarjena baza za izpeljavo urbanega performansa Intektualne kurbe. Osnovno zamisel Intelektualnih kurb mi je pred dvema letoma predstavil Zoran Srdić Janežič, ob Jani Putrle Srdić soavtor projekta. Mlade intelektualke naj bi v vlogi intelektualnih kurb strankam nudile svoje znanje v obliki pogovora, nasveta, debate, seveda za ustrezno plačilo. Ideja me je zelo pritegnila, saj ima poleg umetniških tudi močne socialne, moralne in družbeno-kritične dimenzije.

Ko sem se kot producentka začela ukvarjali z realizacijo zamisli, mi je ob težavah s pridobitvijo dovoljenj za ustrezno lokacijo* največ skrbi povzročalo vprašanje, kako prepričati zadostno število intelektualk oz. intelektualcev, da bi sodelovali pri tej drzni umetniški akciji – s sredstvi, ki so bila na razpolago, smo naredili načrt za izvedbo performansa ob petkih in sobotah do konca julija, kar je predvidevalo zapolnitev 60 terminov v treh bordelih! Ampak moje skrbi so se kmalu izkazale za neupravičene – večina tistih, ki sem jih nagovorila, je brez zadržkov privolila v sodelovanje, ko pa je performans že nekaj časa potekal in doživel izjemno medijsko podporo* in tudi podaljšek* v juliju in avgustu, so se nastopajoči začeli samoiniciativno priglašati k sodelovanju. Še zdaj komaj verjamem, da je vse potekalo tako gladko – ker, priznajmo si, veliko samozavesti in poguma, pa tudi samoironije, smisla za humor in cinizma je potrebnega, da v vlogi intelektualne kurbe sedeš v bordel na zelo živahni in obljudeni Poštni ulici, ob tem pa ne veš, kaj sploh potencialne stranke pričakujejo od tebe in ali jih boš uspel zadovoljiti na tem – kot je v svoji refleksiji zapisala Urška Potočnik Černe – intelektualnem slepem zmenku.

Poleg umetniške dimenzije je bil poglavitni namen performansa, kot sem ga dojemala sama, opozoriti na podcenjeno in podplačano ter vse pogosteje negativno vrednoteno intelektualno delo – na to, kakšna dela morajo opravljati mladi izobraženi ljudje, ki nikakor ne najdejo ustrezno

plačanega in primernega dela ali zaposlitve na področju, za katerega so se izobrazili. Opozoriti na nasilje sodobnih sužnjelastniških odnosov in na pomanjkanje socialnega dialoga; na vsa poniževanja in sram, ki so povezani z nenehno negotovostjo in všečkanjem iskalcev dela različnim subjektom, od katerih je odvisno, ali bodo lahko nadninarili in napaberkovali dovolj, da bodo pokrili račune za svoje osnovne eksistencialne potrebe. Marsikoga takšna življenjska situacija močno stigmatizira, saj v njej prej ali slej prideš ob osnovno človeško dostojanstvo. Pripelje lahko do hude eksistencialne stiske, ki jo tisti najbolj ranljivi rešujejo z najbolj skrajno obliko nemoči oz. najbolj radikalno obliko upora: samomorom. Ampak o tem se ne govori; o tem se govori zelo malo oz. skoraj nič! Krizna diktatura pač predvideva še močnejše zategovanje pasov na vseh področjih, s tem pa še manj možnosti in večjo negotovost za vse tiste, ki se preživljajo s prekernim in vse slabše plačanim intelektualnim delom.

Kar je po zaključku performansa in pospravilu bordelov v Poštni ulici od Intelektualnih kurb ostalo vidno, je ena v rdečo luč gverilsko spremenjena ulična svetilka ob Ciproševem antikvariatu: naj bo ta rdeča svetilka simbolično opozorilo na nevzdržne pogoje dela in STOP prisilnemu prostituiranju vse večjega števila intelektualcev, umetnikov, znanstvenikov.

Iskreno pa sem prepričana, da je Petra Kolmančič *Revitalizacija starih pohorskih gondol je dolgoročni umetniški projekt MKC Maribor, ki je naletel

na plodna tla pri projektu Intelektualne kurbe. Gondole smo pred časom na festivalu Slovenski dnevi knjige v Mariboru že spremenili v čitalnice in poslušalnice poezije. *Najprej sem imela v mislih kakšno izmed ulic, kjer so v preteklosti v Mariboru dejansko obratovali bordeli. *Prvič sem doživela, da so se novinarji na umetniškem dogodku pojavili »pod krinko« - kar nekaj se jih je performansa udeležilo v vlogi strank in šele po pogovoru razkrilo svojo identiteto.

3

4

5

Nekaj razmislekov o projektu Intelektualne kurbe Avtorja Zoran Srdić in Jana Putrle Srdić

Umetniški projekt uličnega performansa Intelektualne kurbe je potekal v Mariboru – Evropski prestolnici kulture 2012 v Poštni ulici, v treh za ta namen okrašenih starih gondolah s Pohorja, letošnje poletje ob petkih in sobotah v večernih urah – od 21. do 24. ure. Otvoritev umetniškega projekta je bila pomenljivo v petek, 25. maja, zaključiti pa bi se moral konec julija, vendar se je podaljšal do 31. avgusta.

6

Intelektualne kurbe humorno, dionizično ter družbenokritično obravnavajo (ne)izkoriščenost intelektualnega potenciala slovenskih izobraženk (oz. izobražencev, tudi moških prostitutov), ki jim sistem omogoči šolanje, vendar zanje ne najde primernega dela in delovnih mest. Intelektualce se še posebno v času ekonomske krize obravnava kot odvečen, nepotreben kader, čeprav nam vpogled v države zibelke evropske humanistične znanosti pove, da so družboslovne vede in umetnost še kako družbeno in državotvorni.

Intelektualne kurbe se nanašajo na široko področje vrednotenja intelektualnega ter ustvarjalnega dela, kateremu se ne more zlahka določiti norme v smislu proizvoda in se ga v sodobnem času ne samo ne ceni, ampak se zdi, da je izpostavljen splošnemu preziru in nerazumevanju. O vrednosti dela je v času globalne recesije razmišljalo veliko mislecev, od Renate Salecl in Slavoja Žižka do Tarika Alija, Catherine Malabou in drugih.

Intelektualne kurbe so se temu diskurzu pridružile z umetniško formo in ponudile umetnicam in znanstvenicam zaslužek, ki jih je morda odrešil kakšne urice prevajanja, lektoriranja, pisanja tekstov po naročilu, oblikovanja, urejanja spletnih strani, premalo plačanega dela pomožnih scenografk, dramaturginj, urednic, organizatork, pisk pop novičk za rumeni tisk ali kar brezposelnosti. Na delovnem mestu intelektualnih kurb so ponudile svojim strankam tisto, kar znajo najbolje: pogovor v okviru svojega področja delovanja in zanimanja.

Osnovna izhodišča in predzgodovina umetniškega projekta uličnega performansa Intelektualne kurbe Woody Allen je leta 1974 v reviji New Yorker prvič objavil svojo zgodbo The whore of Mensa (Vlačuga iz Mense). V njej zapiše: »Moja žena je krasna, ne razumi me narobe. A z mano noče diskutirati o Poundu niti o Eliotu. Tega nisem vedel, ko sva se poročila. Potrebujem žensko, ki bo spodbudila moj razum, in za to sem pripravljen plačati. Ne potrebujem razmerja, hočem hitro intelektualno izkušnjo, in potem si želim, da dekle odide. Sem srečno poročen moški.«

Zgodba je pozneje izdana v knjigi kratkih zgodb Without Feathers (Brez peres). Allen v svojih delih pogosto uporabi prostitutke ne zgolj kot ponudnice konvencionalnih uslug, ampak tudi kot kreativno gonilo oziroma kot poslušalke, ki mu poleg psihoanalitika v realnosti omogočajo izničiti ustvarjalno blokado. V mešanici bizarno-šaljive detektivke oziroma kriminalke, Vlačugi iz Mense, Allen izobražene prostitutke – ki lahko povrh vsega na primer uprizorijo tudi samomor po želji stranke – dejansko izenači z ostalimi ponudniki storitev, prej kot da bi se oprl na prostitutke, ki skozi zgodovino ne ponujajo samo svojega telesa, ampak tudi znanje (npr. antične samozadovoljevalke – hetaere – ali japonske gejše). Izobražena prostitutka je tako lahko v resničnem svetu psihoanalitik, ki je plačljiv, stranki na voljo in preko pogovora nudi rešitev določenih ustvarjalnih ali življenjskih blokad.

Tudi v pogostih seksualnih fantazijah (porno kategorijah) z učiteljicami je subjekt v podrejeni vlogi, kar lahko vzporejamo z odvisnostjo od psihoanalitika. Intelektualna kurba je tako sorodna terapevtu.

Na enem izmed družabnih večerov smo se pogovarjali tudi o tej zgodbi.

Kako bi bilo, če bi v obliki umetniškega projekta naredili platformo za dogodek, ki bi ga soustvarjala obiskovalec in izbrana intelektualna delavka.

Razglabljali smo o tem, kaj naredi intelektualen pogovor privlačen. Ker smo vsi zaključevali študij, je bilo pomembno vprašanje o možnosti zaposlitve na študiju sorodnem delovnem mestu. Takrat se je prvič izbralo ime Intelektualne kurbe in določilo formalne okvire izvajanja performansa.

7

Ker za izvedbo ni bilo podpore, je projekt miroval. Namesto njega smo začeli organizirati projekt diskurzivnih večerov Čajanke o sodobni umetnosti. Čajanke so aktualne teme črpale iz sodobne vizualne umetnosti in urbanih vizualnih tem. Enkrat v mesecu se je izbrala tema za krajšo predstavitev, pri čemer je bil glavni namen v razvijanju diskusij med povabljenimi sogovorniki, strokovnjaki z različnih področij vizualnih umetnosti.

Ideja za sedanjo izvedbo umetniškega projekta Intelektualne kurbe je našla svoje mesto s Petro Kolmančič, vodjo festivala Performa pri Mladinskem kulturnem centru Maribor, konec leta 2010. Umetniški projekt je postal ulični performans, ki ga izvajajo lokalne udeleženke ter so-ustvarjalke intelektualnega prostora na nacionalni ravni. Vloga je pripadla tudi udeležencem moškega spola, določila se je vloga zvodnika ter varnostnika udeležencev, cena obiska in uporaba starih gondol s Pohorja, ki so jih za potrebe projekta umetniško preoblikovale in jim vdahnile svoj avtorski pogled na tematiko umetnice Polona Poklukar, Miri Strnad in Brigita Klajnšek.

8

Ime/Naslov projekta Intelektualne kurbe kot umetniški projekt je v osnovi eksperiment uličnega performansa, v katerem naj bi umetnost lahko bila refleksivna do družbenih dogajanj ter celo revolucionarna. Določeno kompleksnost projekta predstavlja ime. Intelektualne kurbe je naziv, ki se sicer še navezuje na izhodišče Allenove zgodbe, čeprav v raznih slovarjih (urbandictionary. com) izraz označuje predvsem osebo moškega spola, bodisi homoseksualne usmerjenosti ali z neizrazitimi spolnimi potrebami po zapeljevanju in osvajanju, ki ga ima oseba ženskega spola predvsem za družbo, ker zanjo ni erotično nevaren.

Ime uličnega performansa odpira široko področje diskurza, kdo sploh je intelektualna kurba, kaj je intelektualna prostitucija ter ali ne bi bilo kakšno drugo ime primernejše – kot npr. intelektualni proletariat. V projektu se ime sicer navezuje tako na obliko prodajanja znanja (torej ne preko knjig, predavanj, simpozijev …, ampak preko samostojnega pogovora) kot prostorsko umeščenost na ulico. Prav tako imena »kurba« v naslovu nismo želeli zamenjati z besedo »prostitutka«, saj namen ni politično korektno naslavljanje točno določene skupine, ki bi se lahko počutila ogroženo ali osramočeno. Z združitvijo dveh polov intelektualnega oziroma kognitivnega z etično problematičnim nudenjem užitka smo želeli predvsem odpreti diskurz o vrednosti in vrednoti intelektualnega dela. Še posebej v času, ko so določene politične osebe ob nepoznavanju tako zgodovine kot sodobne umetnosti in ob kršenju svobode govora, pravic kupcev in še česa zahtevale umik gledaliških plakatov z besedo kurba s plakatnih mest in prepoved financiranja javne institucije z galerijskim programom. Beseda »kurba« preprosto privlači ali odbija, vsakomur lahko povzroča frustracije tako glede lastnega telesa kot intelekta.

Za Intelektualne kurbe lahko rečemo, da zvenijo neposredno ter vulgarno, ne moremo pa mimo dejstva, da lahko naslov v prvi vrsti žali udeleženke/ce projekta. Predvsem zaradi naslova, radikalnih izhodišč formalne izvedbe ter kompleksnosti tem, ki jih umetniški projekt nagovarja, so bile udeleženke/-ci najbolj izpostavljeni, zato meniva, da je bilo za udeležbo potrebno veliko poguma. Če je le možno, bi jih preimenovala v bojevnike za pravice intelektualnega dela.

9

Formalna izhodišča Umetniški projekt Intelektualne kurbe je po svoji obliki ulični performans, ki nudi obliko pogovora z izbrano udeleženko/-cem, ki pokriva določene tematike. Obiski so potekali v večernih urah ob koncu tedna v Poštni ulici, eni izmed bolj obiskanih mariborskih ulic. Tam so bile postavljene tri stare gondole s Pohorja, v njih oziroma pred njimi so stale po tri udeleženke, dodatno promocijo njihovega dela pa je opravljal Gregor Lozar v vlogi zvodnika. Obiskovalec si je pri njem izbral kurbo ter zakupil čas za pogovor, ki je potekal po ceniku od 10 minut pa vse do ene ure, v nekaj primerih tudi več. Pogovor je potekal za zaprtimi vrati gondol, s katerimi je upravljal zvodnik.

Obiskovalec naj bi bil po osnovnem konceptu v vlogi aktivnega poslušalca, ki določa vsebino pogovora z vprašanji in s tem soustvarja performativni trenutek.

Konceptualna izhodišča

10

Začetno izhodišče je feministična kritika patriarhalnih in mačističnih družbenih usedlin, vendar nadaljnje razmišljanje prevprašuje vrednost, vlogo in pomen intelektualnega oziroma ustvarjalnega dela; koliko je vredna ideja in ali jo je mogoče prodajati – za vsa izhodišča bi lahko dejali, da niso zgolj trenutno aktualna, ampak segajo daleč v zgodovino človeštva. V antiki vsaj od obdobja bogatih mecenov, ki so podpirali študij drugih, saj so hoteli svoje bogastvo oplemenititi s posedovanjem simbolnega znanja.

Delo v polju ideje je dostikrat pomenilo ne samo strateško večanje moči s prisvajanjem simbolne vrednosti, ampak je pozneje s humanističnimi idejami vplivalo na formiranje nacije, pojmovanje človeštva … Namen projekta ni uvrstiti intelektualno delo nad druge delovne procese, ampak opozoriti na njegovo (ne)vrednotenje v današnji družbi.

Po preživelih komunističnih sistemih ter pobesnelem kapitalističnem smo se pričeli spraševati o možnostih, ki naj bi jih imela celotna populacija planeta: ob naprednih tehnoloških možnostih z vidika družbe ugodja ostaja »resničnostni šov« večine populacije, ki jo preveva strah, ali bo mogoče preživeti. O intelektualnem delu se poleg vprašanja o njegovi (ne)smiselnosti, ki brezdušno zajema intelektualce, govori z določenim zadržkom ali sramom oz. z morebitno vzvišenostjo. Intelektualci so težko zaposljiva skupina tudi pri manj zahtevnih delih zaradi previsoke izobrazbe ali pomanjkanja izkušenj na specifičnem področju.

Svobodni kulturni delavci z intelektualnim delom ponavadi delajo več kot osem ur dnevno, sami si poiščejo delo in organizirajo posel ter infrastrukturo. Ob spremembah na trgu dela so zelo prilagodljiva in hkrati ranljiva skupina (nov zakon o avtorskih pogodbah), ki za preživetje pogosto opravlja dela povsem izven osnovnega poklica. Ravno zato bi lahko rekli, da posedujejo moč v obliki iznajdljivosti in trdoživosti.

Statistika V malo več kot treh mesecih, kolikor so trajale Intelektualne kurbe, so delale 29 petkov in sobot, pri čemer je 17 udeleženk in udeležencev umetniškega projekta pripravilo 87 ponudb. Obiskovalcev je bilo 120. Najvišje število obiskovalcev na posamezno udeleženko projekta je bilo 21 v desetih dneh, proporcionalno največ pa 14 obiskovalcev v petih dneh.

Obiskovalce lahko delimo na tiste, ki so projekt poznali oziroma so zanj izvedeli preko medijev, ter obiskovalce, ki so na ulični performans prišli iz ulice. Od oseb, ki so projekt poznale, so nekateri želeli določeno intelektualno uslugo ali pa so prišli kot podpora projektu oziroma so znancem za darilo kupili pogovor. Obiskovalci iz ulice so postali stranke po veliki zaslugi zvodnika Gregorja Lozarja, ki je predstavljal intelektualne delavke mimoidočim, nekateri pa so iz radovednosti povprašali o dogajanju in se odločili za obisk.

Tanja Petrič: »Kliente lahko v grobem umestim v pet skupin: na tiste, ki so prišli na performans kot na gledališko predstavo in so pričakovali moj angažma v smislu »nastopa«; na tiste, ki so imeli konkretna strokovna (recimo prevajalska) vprašanja; na kliente, ki so hoteli preveriti svojo svetovnonazorsko pozicijo in so želeli v nekakšnem platonskem dialogu priti do spoznanja; na tiste, ki so potrebovali zgolj poslušalca, in na koncu na nekakšne intelektualne sadiste, ki so mi hoteli z raznimi strategijami poniževanja in nadvlade dokazati, da vedo več od mene.«

11

Cenik Pomembno izhodišče Intelektualnih kurb je dejansko vrednotenje intelektualnega dela. Zaposlovalo nas je vprašanje, koliko je potrebno plačati za pogovor in ali naj določimo različne kategorije znanja oziroma težavnostne stopnje pogovora (na primer v tujem jeziku). Glede na to, da so Intelektualne kurbe kot umetniški projekt predvsem ulični performans, ki bi se po formi lahko navezoval na gledališče, je bilo smiselno določiti enoten cenik. Cena je bila 10 evrov za 15-minutni pogovor, kar se je nekaterim – glede na vrednotenje intelektualnega dela – zdelo premalo, drugim – glede na obliko izvajanja – pa preveč, vendar glede na odprt diskurz vrednotenja intelektualnega dela, torej tudi njihovega, zadostno.

12

Jana Putrle Srdić: »Cenik se mi zdi še najbolj problematičen. Varianta, ki sva jo imela v mislih najprej, so prostovoljni prispevki (tako tudi uradno ni obdavčitve). Pol ure masaže stane približno 30 evrov. Kratek obisk seksualne prostitutke 50 do 80 evrov. Terapevt/psihiater stane 20 do 50 evrov. Koliko torej intelektualni pogovor? Mislim, da manj od vsega tega, ker je neobdavčen in ker smo sicer vajeni, da je zastonj. Predlog ad hoc: 15 evrov za pol ure za dogovorjene teme (glede na repertoar kurbe), 20 evrov za pogovor o vsem, kar lahko kurba nudi, oziroma za umetniške nasvete (glede pisanja pesmi, izdelave kipov itd.). Še vedno je vprašanje, če bo kdo plačal toliko.« Jasmina Založnik: »Kar zadeva cenik, je sicer legitimen (15 evrov za uslugo), vendar imam glede tega res pomisleke. Se res cenimo toliko? Ali niso “visoke kurbe” oz. kurbe višjega razreda zelo cenjene – prav zaradi uglajenosti, znanja ipd. Tako imenovane spremljevalke. Nekoč kurtizane in gejše. Danes “spremljevalke”. Cena 15 evrov me spominja na Žižkov govor iz Zagreba (subverzivni festival), kjer pove, da dobro plačilo negativno vpliva na kreativno (in intelektualno) delo. In to izrablja kapitalizem. Če damo svoje znanje za 15 evrov, pomeni, da pristajamo na logiko kapitala.

In seveda mi pristajamo. In če sem iskrena, koliko nas dela za 15 evrov na uro? Po izračunu sva s kolegico prišli do številke med 2,60 evra in 5 evrov na uro, pa seveda še ta ne upošteva nobenih parametrov predhodnega znanja, razmišljanja, konceptualizacije. Kar ponujamo tukaj, je usluga, je svetovanje – in tukaj so vrednosti višje. Tega ne bi ocenila na borih 15 evrov ... če plačajo toliko, potem je isto, kot da ne plačajo nič. Potrebno je izumiti novo dikcijo! JAZ NA 15 EVROV NE PRISTANEM. Cenik bi moral biti okviren in mnogo bolj zabrušen. Ovrednoten, kot je ovrednoteno delo “svetovalcev” (consulting). S podčrtovanjem in mnogo bolj jasno karakterizacijo bi lahko izpostavili “vrednost” in morda odmik od “realnosti”.« Tanja Petrič: »15 evrov je relativno. Odvisno od tega, za kaj in za koliko časa. Če bi računali 15 evrov za 15 minut, bi bilo to 1 evro za minuto. Če matematično iz te tarife izračunam “mesečno plačo”, bi bilo to torej naslednje:

1 ura = 60 minut = 60 evrov, 8 ur = 480 evrov; če pri tem računamo 4 tedne z 8-urnim delavnikom (od ponedeljka do petka), znaša to 2400 evrov na teden in 9600 evrov na mesec. Če pa računamo 15 evrov za pol ure, je to še vedno polovica navedenega mesečnega zneska. Takega plačila se ne bi branila. Seveda vse skupaj ni čisto realno, je pa primerljivo, ker v resnici naše delo poteka v okviru navedenih časovnic oziroma jih običajno bistveno presega.

Mislim torej, da je treba ovrednotiti naše delo, ki ga opravljamo v resničnem življenju, in ne toliko primerjati s postavkami profesionalnih prostitutk.

Cena je, glede na to, da gre za ulični performans, res stvar dogovora, vendar tudi jaz z njo ne bi pretiravala oziroma se mi zdi povsem realna za naveden čas.

Bolj me zanima, kako bi diferencirali cenik, kar je po moje potrebno. Kakšne storitve po zahtevnosti bi vključeval? Kaj to konkretno pomeni? Kakšne “zahtevnostne” stopnje si moramo pripraviti? Kako bi to naredila pri sebi, po poklicu komparativistki in germanistki? Ali lahko ponudim pogovor v slovenščini in v nemščini (z upoštevanjem, da je nemščina kot moj nematerni jezik dražja)? Ali je recimo zgolj branje iz knjige slabše plačano kot sočasna kritiška interpretacija, v katero vložim svoj intelektualni napor?« Umetniški projekt uličnega performansa Intelektualne kurbe je v svojih formalnih izhodiščih eksperiment – in kot tak je zahteval veliko truda in prilagodljivosti. Ob zaključni publikaciji se zahvaljujeva soustvarjalcem projekta Elvisu Berljaku, Goranu Potočniku Černetu, Miši Gams, Aleksandri Saški Gruden, Tomažu Grušovniku, Sabinci Hvastija, Nini Jeza, Gregorju Lozarju, Slađani Mitrović, Luciji Mlinarič, Ani Pečečnik, Tanji Petrič, Urški Potočnik Černe, Urhu Veletu, Maši Malovrh, Janu Šmarčanu in Jasmini Založnik za njihovo udeležbo, da so stopili v nehvaležno vlogo ponujanja svojega znanja na prostem trgu, kjer morda ni dovolj zanimanja zanj; trem umetnicam Poloni Poklukar, Miri Strnad in Brigiti Klajnšek, ki so gondole za performanse izborno opremile, organizatorki in producentki projekta Petri Kolmančič, koordinatorki Maji Kolmanič, tehničnemu vodji Alenu Verbaniču in ostalim (ne)vidnim sodelavcem, ki so pomagali pri projektu. Pri zahvali ne smeva pozabiti vseh, ki so od samih začetkov kakorkoli sodelovali pri zasnovi; Jani Drašler Milovanovič in Sarah Lunaček in kasneje sodelavcem v zavodu Gulag; Gorazdu Krncu in Petji Grafenauer. Zahvaljujeva se tudi vsem, ki so s svojim obiskom predvsem moralno podrli projekt Intelektualne kurbe. Upava, da bodo Intelektualne kurbe nadaljevale svojo izvedbo, morda niti ne toliko v obliki uličnega performansa, ampak kot formalni ter neformalni diskurzi o vrednotenju dela v sodobni družbi. Intelektualnih kurb ni več, naj živijo intelektualne kurbe.

13

14

15

16

ELVIS BERLJAK Pogovori o temah: psihoterapija, dramska igra, gledališča in glasba.

Dovzeten za pogovore o vseživljenjskih temah in problemih.

Intelektualna lastnina je pritajeno zelo iskana roba, vsi bi radi nekaj imeli od nje, malokdo pa bi zanjo plačal ali nekaj dal. Nekateri gredo celo tako daleč, da si jo brez etike prisvojijo, ukradejo, tak je pač svet – brez olepšav.

Idejno se mi zdi projekt odlično zastavljen: sredi mestnega vrveža se zapreš v majhen prostorček z neznano osebo in naenkrat veliki javni svet postane majhen intimen prostor za dva, včasih tri. Ta transformacija naredi velik premik v človeški percepciji, vzpostavijo se merila kot na prvem zmenku s kakšno prijetno ali neprijetno osebo. Ker je to služba, je akter primoran zagotoviti intelektualno uslugo, ki obiskovalca zanima. Toliko bolj je intrigantno, ker se ne ve natančno, kaj lahko pričakujeta drug od drugega.

Imel sem tri izkušnje in vse so bile odlične za obe strani. V obdobju, ko nimamo časa zase, kaj šele za druge, se mi zdi to zanimivo in kakovostno preživet čas. Če bi se dalo, bi osebno projekt peljal na turnejo po vseh večjih mestih v Sloveniji in zamejstvu. Sicer bi znižal ceno na okoli 15 evrov za uro pogovora, saj se mi zdi, da je bila tarifa previsoka: ljudi je zanimalo, pa je vseeno veliko dati 10 evrov za 15 minut.

Ideja, ki sem jo ob tem projektu dobil, pa je naslednja: na javnih mestih se postavijo trajne celice, kjer se lahko kreativno dela na določenih projektih.

Na primer, če je nekdo mojster na glasbenem področju, bi lahko z nasveti, teorijo in praktičnim znanjem pomagal aranžirati komad ... Od inštrukcij do mentorstva in usmerjanja na različnih področjih, kjer bi se interesentom zataknilo in bi potrebovali pomoč pri študiju ipd. To, kar sedaj delamo med prijatelji, kadar kreativno debatiramo o kakšnem delu in se z idejami plemenitimo, rastemo, soustvarjamo. To bi bila naslednja stopnja projekta ali celo možnost samozaposlitve, svoj prostor bi dobili na javni površini, morda celo kot trajni kulturni projekt. Potem bi dobesedno imeli svojo delavnico v mestu in bi delali to, v čemer smo dobri. Koliko je to izvedljivo, pa ne vem.

17

GORAN ČERNE POTOČNIK Pogovori o temah: temeljni koncepti psihoanalize ali od Freuda k Heglu; temeljni koncepti politične filozofije ali zakaj je nesvoboda šele lahko svoboda (nazaj k Heglu); osnovni pojmi sociologije popularne glasbe ali zakaj so Led Zeppelini iz nič postali mega bend; zagonetke nogometne igre ali zakaj je »ofside« tako težko razumljiv.

18

Moje sodelovanje v projektu Intelektualne kurbe bi znalo izzveneti nekoliko cinično ali vsaj perverzno. Sicer sem izobražen v humanističnih vsebinah in delujem na področju kulture oziroma kulturne industrije. Večkrat sem bil in sem še na strani tistih, ki ponujajo svoje (intelektualne) storitve, a po profesionalni poti sem na strani tistih, ki so odjemalci teh storitev. Že desetletje delujem znotraj knjižnega založništva bodisi kot urednik bodisi kot vodja in lastnik založbe. Zato bi se najbrž na prvi pogled zdelo, da s svojim sodelovanjem provociram. Pa ne. Ne pozabimo, da smo v Sloveniji, in v Sloveniji poleg nekaj velikih, monopolnih založniških institucij (tako gospodarskih družb kot zavodov), ostale, predvsem manjše založbe ne sodijo v register »zvodništva«. Pravzaprav nas je veliko teh manjših »zvodnikov« prisiljenih s svojimi storitvami (knjigami) vstopati na knjižni trg na način, ki bi ga z lahkoto opisali kot prostitucijo: z velikimi rabati, z oteženim dostopom do prodajnih mest, z nelojalno konkurenco, z nemožnostjo in nesmiselnostjo marketiranja in še bi lahko našteval.

Skratka: moje poistovetenje s kurbami pravzaprav ni poistovetenje, je realnost založniškega posla. Kot je videti, prostitucija v določenih segmentih družbe postaja dispozitiv, pod katerega zapada ne samo vedno več posameznikov, ampak tudi organizacij.

Velikih pričakovanj pri projektu nisem imel, bil sem zgolj radoveden, kako se bodo odzvali ljudje, mimoidoči. Mogoče sem bil na koncu malo razočaran, saj je bil interes zelo nizek, smisel za humor (ki je tu vendarle priporočljiv) pa tudi, vendar je treba upoštevati, da sem svoje mesto zasedel proti koncu projekta, ko se je ta že malo izpel in je bila »kritična masa« Mariborčanov, ki bi bili za takšen hec, že izčrpana. Čakanje v gondoli je na momente neprijetno, saj se hočeš nočeš soočaš predvsem sam s sabo in s tem, da s svojim znanjem nisi ne vem kako zanimiv. A ko do lastne pozicije vzpostaviš distanco, stvar postane kar komična in se začneš ob čakanju, opazovanju mimoidočih in njihovih odzivih zabavati. Sploh, če to počneš ob vhodu v gondolo, tudi po poziciji telesa deluješ kot prava kurba.

V treh dneh prodajanja intelektualnih uslug mi je uspelo ujeti štiri stranke, od tega dve novinarki in eno znanko. Tako da je bila »prava« stranka le ena.

Teme so bile zelo splošne. Obče o glasbi. O situaciji v kulturi. O prihodnosti intelektualnega dela. O bogu. Kar nekaj tega ni bilo na spisku mojih uslug.

Kljub obisku dveh novinark v prispevku nisem bil omenjen. Pa ne gre za nepotešeni narcizem. Čeprav je bil moj spisek uslug v dveh prispevkih skoraj dosledno citiran, se mi zdi, da mediji (novinarji ženskega spola) še niso

pripravljeni sprejeti moških intelektualnih kurb. Ženske še nekako gredo skozi, to je »normalno«, moški pa smo le preveč nesprejemljivi. Tako se mi na hitro vsaj zdi. Pa še ena zanimivost: zakaj v projektu kot moška kurba ni nastopil avtor projekta? Distanca? Objektivnost presojanja? Najboljše šefice javnih hiš so bile tudi najboljše kurbe.

19

MIŠA GAMS Pogovori o temah: psihoanaliza, psihoterapija, družbena kritika, antropologija, sociologija, razprave o knjigah in filmih, problematike odnosov in spolov, spolnih odnosov ... Tudi prerokovanje iz run.

20

Sem diplomirana sociologinja kulture in filozofinja, poleg tega pa sem v Ljubljani opravila magisterij iz antropologije vsakdanjega življenja (ISH) in v Beogradu dvoletno šolo telesne psihoterapije. Ni treba posebej poudarjati, da v desetih letih nisem uspela najti službe s svojega področja, prav tako pa me zaradi omenjene izobrazbe nihče noče zaposliti na kakšnem drugem področju. Državi ni v interesu, da bi omogočila delo družboslovnim in potencialno kritičnim intelektualcem, zato izvaja svojevrstni genocid nad nami. Kaže, da bo naše “pleme” čisto po tiho izginilo, če ne bomo javno spregovorili, da še obstajamo in da se vsak dan znova borimo za obstoj, kakršenkoli že je. Da na vseh možnih koncih vohljamo za zaslužkom, da “paberkujemo” po drobtinicah, ki nam jih puščajo drugi, da se umeščamo v črno in sivo cono dela, da lahko iz dneva v dan životarimo v tej vedno bolj fašistoidni organizaciji EU, ki se ima navzven za tako odprto in liberalno.

Priložnosti, ki nam jih iluzorno predstavlja, so zgolj začasne in navidezne, in nič ne kaže, da se bo trg dela (tudi za druge kadre) sploh kdaj sprostil.

Kamorkoli se obrnemo, se znajdemo v slepi ulici, dokler se na koncu ne zavemo, da se vrtimo kot laboratorijske miši v labirintu, ki nima izhoda, čakajoč na smrt od (elektro)šokov.

V svojem življenju sem veliko govorila o teh temah z delavci, brezposelnimi, brezdomci in tudi s tistimi, ki v tem sistemu povsem solidno preživijo.

Pišem kolumne s področja družbene kritike, socialnih pravic, antropologije in sociologije ter različne knjižne recenzije. Celo življenje se že počutim kot prostitutka, zato sem ustvarjena za ta projekt.

K Intelektualnim kurbam sem pristopila z velikim zanimanjem: najprej sem se znotraj projekta našla kot brezposelna magistra znanosti, ki že več let neuspešno išče službo; nadalje kot interdisciplinarna umetnica, ki išče več inovativnih načinov izražanja same sebe in svojega eksistencialnega manka; tretjič kot sociolog, pisec in kritik, ki v vseh pogledih skozi posameznikove tegobe analizira družbo; četrtič kot psihologinja, ki želi pomagati drugim, in ne nazadnje sem se tam znašla kot ženski ekshibicionist, ki želi drugim ugajati.

Projekt se mi zdi zanimiv, saj podobnega v slovenskem prostoru še ni bilo, opozarja pa na številna aktualna vprašanja: Kdo je umetnik? Ali se mora v teh časih prostituirati za denar? Kako umetnik-kurba pristopa k svoji stranki? Kako ona pristopa k njemu? Je njegovo delo podcenjeno ali precenjeno? Je osamljena žival, zaprta v kletki, ali razsvetljeni mislec, katerega ideje mimoidoči za trenutek lahko ulovijo? Kdo ustvarja dvojino?

In kakšna je pravzaprav narava želje, ki ga žene naprej? Je orgazem samo telesne narave ali se ga da doživeti tudi na intelektualni način?

V osmih večerih sem imela dvanajst strank, s katerimi sem razvijala teme o sodobni umetnosti, vzgoji, politiki, globalizmu, psihologiji, filozofiji, gledališču itd. Italijanskemu pisatelju sem pomagala svetovati glede dramaturgije njegovega romana, medtem ko sem po drugi strani z mariborskimi intelektualci razglabljala o posameznih umetniških projektih, o njihovih ciljih in namenih ter poskusila s pomočjo psihoanalize in svetovanja iz run pokukati v njihov svet ... Bilo mi je v zadovoljstvo, zato se sodelovanja v podobnih projektih v prihodnje ne bi branila ...

21

ALEKSANDRA SAŠKA GRUDEN Pogovori o temah: zdrava prehrana in prehranski dodatki, principi naravnega zdravja in alternativni pristopi k zdravljenju, vzgoja predšolskih otrok in waldorfska pedagogika, domača in umetnostna obrt – ročna dela, tehnike kiparstva, slovenska umetniška scena, sodobna umetnost, performans, prostorska instalacija in video umetnost.

Po izobrazbi sem akademska kiparka. Imam status samostojne delavke na področju kulture in ministrstvo mi (za zdaj) plačuje prispevke za socialno in zdravstveno zavarovanje. Kako dolgo še, ne vem. Vem pa, da kot umetnica ne dobim zaposlitve, zato delam na podlagi avtorskih pogodb več del hkrati: kot novinarka kulturne redakcije na programu ARS Radia Slovenija, kot predavateljica kiparstva na šoli za uporabno umetnost Famul Stuart, kot vodja programov pri zavodu Uho; Oko ter seveda kot samostojna umetnica.

22

Projekt sem vzela predvsem kot izziv in vprašanje, v kolikšni meri lahko vzpodbudi moj razum (raz-um) in v kolikšni meri lahko jaz vzpodbudim um (raz-um) drugih. Bom znala odgovoriti na vprašanja; kdo bodo »stranke«; kaj bodo hotele vedeti; kaj če ne bom znala odgovoriti? Vsa ta vprašanja so mi rojila po glavi, končno pa, ko se je projekt začel in sem prvi večer nastopila v vlogi intelektualne kurbe, se je performans izkazal kot zelo dobra izkušnja, pri kateri sem lahko v tesnem, intimnem-javnem prostoru sredi glasne in obljudene ulice spregovorila o svoji izkušnji samozaposlene na področju kulture, predvsem pa prisluhnila zgodbam drugih. Arhitektov, novinarjev, računalničarjev, pesnikov, maserk, pa tudi Romu, ki se velikokrat počuti odrinjenega in spregledanega.

Tujci so želeli spoznati mesto, nezaposlena arhitektka je želela vedeti, kako prihajam do projektov in kje se najdejo razpisi, bivši profesor je spregovoril o izkušnji podjetnika, slikarja je zanimalo, kako se oblikovanje kipa razlikuje od dvodimenzionalne slike in kako naj se loti modeliranja, nek intelektualec pa je želel biti provokativen in mi je zastavljal vprašanja, na katera sam išče odgovore že nekaj let in bi jih sedaj pričakoval od mene.

Performans kot hitra intelektualna izkušnja v svetu instant izdelkov, ki jih plačujemo po velikokrat previsoki ceni, se je izkazal za mentalno konstruktiven, izzivalen in ne nazadnje izzivalno-erotičen. Brez neposredne erotike, z drobno merico žgečkljivosti. Predvsem pa izkušnja, ki vzpostavlja razmerje med razmišljujočimi ljudmi.

23

TOMAŽ GRUŠOVNIK Pogovori o temah: filozofija in okoljska etika, religija, literatura, zgodovina in naravoslovje.

SABINCA HVASTIJA Pogovori o povezljivosti vseh plasti življenja, prenosu vsega v življenju pridobljenega znanja v prakso in možnosti oplemenitenja lastnega življenja. Praktični nasveti.

24

Za sodelovanje sem se odločila, ker gre za staro izkušnjo intelektualnega pogovora, vendar v drugačni situaciji in na nov način. V prvih dneh in tednih projekta sem imela stranke, s katerimi so se pogovori resnično odvijali na nivoju, tematike so bile primerne in tudi obisk je bil dober.

Pozneje je na stanje vplivalo več različnih faktorjev: slabo vreme, Festival Lent, prepoznavnost projekta zaradi medijskih objav in tudi naša notranja spoznanja, raziskovanja ter odnos do projekta. Vsekakor bi prvemu mesecu pripisala večjo težo, saj se je projekt odvijal tako, kot predvidevam, da je bilo zamišljeno. V drugem delu so reči na trenutke polzele iz rok, saj so se ljudje odzivali drugače. V večini primerov so nagovorjeni rekli, da projekt poznajo, in niso imeli želje, da bi doživeli to izkušnjo. To je oteževalo naše delo, težko je bilo ohranjati svežino in zagon.

Glede diskusij v intimi gondol so moje izkušnje pozitivne in zelo zadovoljna sem, da sem uspela intelektualno zadovoljiti svoje stranke. Kakor je bilo opaziti, pa našo družbo še vedno preveva splošni strah. Govorim o strahu pred znanjem, pred odprtostjo projektu, pred sodelovanjem in odkrito komunikacijo. Veliko večje zadrege so namreč nastajale pri domačinih kot pri tujcih.

Ideja za celoten projekt se mi zdi dobra in zanimivo bi ga bilo izpeljati tudi v drugih mestih in po Evropi ter tako dobiti vpogled v odnos do intelektualnega dela.

NINA JEZA Lenore

Pogovori o temah: umetnosti v zahodni Evropi, o slikarstvu in kiparstvu od renesanse do danes, o slovenskem slikarstvu, cenzuri v sodobni umetnosti ter pogledih o sodobnih umetniških praksah, instalacijah, performansih in umetniških intervencijah.

Kdo sem? Vedno bolj intelektualna kurba, torej prostitutka in pocestnica.

Zadnji izraz bi bil zame osebno še najprimernejši. Sem namreč potencialna intelektualka, z diplomo iz umetnostne zgodovine, s strokovnim izpitom za kustosa in opravljenimi pedagoško-andragoškimi izpiti. Po diplomi sem tri leta nadomeščala porodniški dopust na srednji tehnični šoli, kjer sem učila umetnost. Nato sem si pridobila ali bolje priborila (to pri nas nikakor ni eno in isto) status kulturnika s pravico, kar pomeni, da za moje osnovne socialne potrebe skrbi država. Hvala.

A vendar to pomeni, da moram, tako kot vsak med nami, za svoj ljubi kruh poskrbeti sama. Z dopolnilom, da moram biti pri tem izjemno kreativna, rekla bi iznajdljiva in predvsem samostojna – prispodobično sposobna.

Status kulturnika ali (priljubljen nostalgični izraz) svobodnega umetnika lahko koristim podobno kot samostojni podjetnik, torej sodelujem z različnimi javnimi ali privatnimi ustanovami, muzeji in galerijami, zavodi ali društvi in seveda umetniki. Podpišem pogodbo o sodelovanju, izdam račun za storitev. Pocestnica sem, ker mi status kulturnika ne nadomešča klasične redne zaposlitve, ampak si po cestah iščem delo. Želela sem čutiti kurbarijo; tako sem si nadela ime Lenora ter se podala v kupleraj. Bila je nepozabna izkušnja in dober zaslužek. Mimoidoči so zelo pozitivno, s presenečenjem in navdušenjem hkrati, reagirali na performans Intelektualne kurbe. Izraz se jim je sicer zdel nekoliko ogaben, ampak ne pozabimo, o čem v resnici govorimo. Še pomisliti ni potrebno, da bi ugotovili, da je dejansko tako. Tokrat sem vsaj pošteno zaslužila, in to s prijetnim delom. Pogovarjala sem se z neznanci, poslušala njihove osebne zgodbe ter z njimi delila intelektualne trenutke. Vse to v intimni atmosferi stare pohorske vzpenjačne kabine – in o različnih temah. Včasih sem celo koga razsvetlila, tudi navdušila, morda kaj poučila, pojasnila ter osvetljevala osebne izkušnje.

Stranke so bile izmenjujočih in raznolikih profilov: mladi in starejši, zaposleni in brezposelni, zainteresirani in zdolgočaseni, prisebni in pijani; tudi teme razgovorov so bile temu primerno raznolike. Predvsem moška populacija je, kar je morda simptomatično, sicer zelo radovedno, a hkrati izjemno sramežljivo vstopala v kabino.

25

Naj omenim gospoda, s katerim sva govorila o vrednotah otrok v naših časih, pa recimo o razlikah med obdobjem socializma in časom modernega, spervertiranega kapitalizma. Kako otroka še naučiti vrednot? Kaj so danes tiste »prave« vrednote? Ali še sploh so? Nekaj besed sva namenila filozofskemu dualizmu resnica : laž? Ali lažemo, če partnerju ne zaupamo vsega, kar se nam dnevno zgodi? Ali on sam laže, če zamolči ženi, da je bil na intelektualni kurbariji? Kaj njemu pomeni tovrstno intelektualno kurbanje? Seveda sva zaključila, da bo izkušnjo intelektualnega kurbanja z veseljem delil z ženo, saj gre za razširitev obzorja obeh partnerjev, in morda ne bi bilo odveč, če bi večkrat razmišljali v tej smeri. Lažemo pravzaprav preprosto zato, ker smo nezaupljivi. Ne znamo zaupati. Presenečeni bi bili, kaj smo pripravljeni v dobrem in slabem deliti s partnerjem, ki ga ljubimo.

In koliko lažje nam je, če vemo, da je partner na naši strani, da nas pozna do obisti – šele to je zrel odnos, odnos vzajemnega zaupanja.

26

Nova noč, nove stranke. Fantje so praznovali fantovščino in v mojo kabino potisnili bodočega ženina. Z zanimanjem je poslušal, ko sem mu ob slikah pripovedovala o simboliki ljubezni, prikazani na znani sliki Zakonca Arnolfini avtorja Jana Van Eycka. Gre za motiv priseganja večne zakonske zvestobe.

S podobo odloženih coklov mladoporočencev umetnik poudari simboliko svetosti prostora, v katerem stojita. Alegorijo zakonske zveze nadgradi z upodobitvijo psa, ki je prastari simbol zvestobe. Na sliki lahko opazimo še zanimivo konveksno ogledalo, okrašeno s podobami Kristusovega pasijona, v katerem vidimo odsev celotnega dogodka.

Pokazala sem mu še renesančno sliko Agnola Bronzinija, Alegorijo Venere in Kupida, imenovano tudi Venera, Kupid, norost in čas, na kateri umetnik mojstrsko upodobi simboliko varljive ljubezni. Medtem ko se Venera in Kupid nežno poljubljata, skrivoma kradeta drug drugemu atribute – Kupid tiaro, Venera pa zlato puščico. Simbolično je bil tudi njegov obisk prekinjen natanko sredi razlage varljive ljubezni – njegova poročna priča je prijokal v kabino, da se fantje norčujejo in naj pride že ven, ter meni, Lenore, sočutno rekel: »Pa saj ti tega ni treba ...« Zanimiva stranka je bila mlada Poljakinja, s katero sva govorili o cenzuri v sodobni poljski umetnosti. Umetnost je na Poljskem še zmeraj pod močnim vplivom katoliške Cerkve, ki nadzoruje socialno in kulturno življenje s »spiritualno« močjo. Danes se klerikalna strategija osredotoča na odvzemanje: na eni strani ljudem, ko jim krati pravico do drugačnosti, na drugi pa tudi umetnikom, saj jim jemlje individualno svobodo. Vse to pa je pravzaprav zgolj zrcalni prikaz moralnih, vedenjskih in kulturnih omejitev na docela nekulturen in predvsem neintelektualen način. Cerkvi to uspeva s prilagoditvami in manipuliranjem z obsežnim nizom simbolov, idej in metod, za katere bi prej rekli, da pripadajo politični sodrgi. Cerkev je, vsaj na Poljskem, ovira razvoja moderne poljske kulture in umetnosti, čeprav se (na sveto srečo) poljski umetniki temu na vse kriplje upirajo. Primer: umetnica se je želela izraziti z instalacijo, pa je dobila zaporno kazen, ki je bila po njeni pritožbi zmanjšana na prisilno delo in veliko denarno globo.

Bila je artistično prikrajšana in zaznamovana kot prestopnica, obtožena bogoskrunstva zgolj zato, ker je uporabila križ – krščanski simbol, in to kljub dejstvu, da ima križ tudi mednarodni, humanistični in humanitarni pomen. Na Poljskem je veliko takšnih kontroverznih umetnikov, ki mogoče v kateri drugi državi ne bi bili deležni takih reakcij. Projekt, o katerem govorim, in jaz sama kot intelektualna kurba, bi na poljskih ulicah povsem drugače piskali – v najboljšem primeru bi bili cenzurirani. Odstranjeni iz ulice.

In tako bi jih lahko naštela še kar nekaj, ki so ostali z izkušnjo več v svojem življenju. Postali so člani svingerskega kluba intelektualnih kurb in kurbirjev.

Res je, da je plačilo uslug intelektualnega kurbanja precej strank prestrašilo.

Ne dvomim, da bi za »for free IQ fucking« zagotovo vstopili v kabino.

Ne glede na to – ideja sama je fantastičen, vzorčen primer modernega zaposlovanja ter izobraževanja ljudi. Lahko bi bila dejansko sodobna oblika službe za intelektualce, s čimer bi se tudi legalizirala. Ne smemo namreč spregledati dejstva, da je moje intelektualno kurbanje čisto navadno delo na črno: keš na roke, prijatelji! V Sloveniji precej ljuba praksa, na žalost.

In zanimivo ter ne preveč presenetljivo je, da ni bilo kake resne reakcije, vsaj kar se uradnih zadev tiče, saj je bil projekt izveden kot del umetniške intervencije. V Sloveniji torej brez cenzure, a tudi brez nadzora. Vprašanje pa ostaja, kaj bi se zgodilo, če bi se ta performans dogajal recimo na Poljskem ali celo v sosednji Hrvaški.

27

GREGOR LOZAR

Opravljanje dela zvodnika Filozofija na ulici UVOD Woody Allen: Rad imam svojo ženo, a o Poundu ne ve ničesar. Za srečanje z damo, s katero bi se lahko pogovarjal o umetnosti in filozofiji, bi bil pripravljen celo plačati. Na tem citatu Zoran vzpostavi umetniški projekt intelektualnih kurb, torej na vprašanju, kaj naj delajo intelektualci v svetu, ki jih domnevno več ne potrebuje. Intelektualne kurbe so svojevrsten odgovor: naj gredo svoje znanje prodajat na ulico. V tem, da svoj razmislek ponudijo enemu plačujočemu interesentu in ne celemu svetu, je svojevrstna degradacija, zaobjeta v besedi kurbe.

Projekt je bil realiziran v treh gondolah, postavljenih v Poštni ulici – središču Mariborskega nočnega življenja – v katerih so delale tri kurbe moškega in ženskega spola. Stranka je zakupila določen čas, četrt, pol ali celo uro, v katerem je lahko za zaprtimi vrati po mili volji intelektualizirala.

Intelektualni delavci so se v teku projekta menjavali, stalnica pa je bila četrta vloga – zvodnik, ki je ostal isti skozi ves projekt.

28

Vloga zvodnika, ki sem jo imel čast igrati, je bila dvojna; po eni strani zaščititi dekleta, kar pomeni bdeti nad morebitnimi nepridipravi (na srečo je bila tukaj dovolj že samo moja prisotnost), po drugi strani pa privabiti v gondole čim več strank. Nagovoriti človeka in mu vsaj v obrisih nakazati, kaj lahko za svoj denar pričakuje. V tem kontekstu so se pojavile določene zagate, o katerih bom skušal razmisliti v pričujočem sestavku.

IME IN OKOLJE (zastavitev problema) Prvi problem je predstavljalo ime, saj se je precej ljudi zdrznilo, bodisi zaradi strahu ali zaradi sramu, v trenutku, ko so slišali za intelektualne kurbe. Strah je eskaliral v nekem udeležencu fantovščine, ki se je odločil, da bodočega ženina reši neprijetne situacije, zato je začel trgati vrata gondole in kričati, da ne bo pustil, da iz njega delamo bebca. Sram pa pravzaprav ni eskaliral, bil je v odzivih več kot viden. Konec koncev naših uslug s tem imenom nisem zmogel ponuditi družinam z majhnimi otroki – pa čeprav v vsebini ni bilo nič spornega. Z eno od deklet sva ugotovila, da ljudje, ki hodijo v bordele, predvsem niso srečni, če cel svet ve za to.

Ponuditi Intelektualno kurbarijo (pri čemer naziv ne privošči niti evfemizma prostitucije) bi pomenilo človeka razgaliti že vnaprej. Zagato smo rešili tako, da sem sčasoma začel ponujati obisk v muzeju, kjer prebivajo zadnje žive muze v Evropi (in kot bomo videli, je bilo to preimenovanje napačno).

Drugi problem je ime predstavljalo v čisto vsebinskem smislu – nekateri filozofije vajeni obiskovalci so nas namreč opozarjali, da intelektualna kurba ni tisti, ki je pripravljen filozofirati z vsakim, ki plača (dnevna ustreznica

temu je pač filozof, ki objavlja članke v različnih revijah), ampak tisti, ki filozofira za vsakega, ki plača (in je pripravljen recimo za denar filozofsko utemeljiti genocid). Tovrstni problem se v praksi skorajda ni pojavil. Kolikor vem, prošenj, da bi komu napisali recimo diplomsko nalogo, ni bilo, vendar je vprašanje, ali dejansko ponujamo kar obljubljamo.

Kot tretji in največji problem se je pokazala umeščenost v prostor. V noveli Woodyja Allena gre za poročenega moškega srednjih let, ki tekom dneva svojo domislico zaupa kakšnemu sopotniku. Lahko si zamislim, da v kakšnem mirnem prostoru, recimo lokalu s separeji ali v hiši, kjer hodi mimo kar največ ljudi (predvsem pa intelektualno nezadovoljenih mož srednjih let). V nasprotju s tem pa so bile intelektualne kurbe postavljene v središče nočnega življenja, med koncerte in lokale, ki se jih udeležuje predvsem postadolescentna populacija. Študenti in mladi intelektualci, stari med 25 in 35 let, polni znanja, brez prevelikih obetov, da bi ga lahko kje unovčili, a po drugi strani praviloma na lovu za ljubezenskimi dogodivščinami s takšnim ali drugačnim rokom trajanja. Ljudi srednjih let je tukaj malo, čeprav so tisti, ki smo jih ustavili na poti iz gledališča ali koncerta, dejansko bili dobri gostje. Po drugi strani pa je simptomatično, da je bilo precej mladih bolj zainteresiranih za delo kurb kot pa za obisk pri njih. In tukaj se je pojavilo vprašanje, kaj pravzaprav ponujamo.

29

Zoranova utemeljitev projekta – Intelektualne kurbe opozarjajo na nezadovoljiv status intelektualcev v družbi in iz te zagate tudi že iščejo izhod – ki je neprekosljiva za pridobivanje subvencij in zanimanje novinarjev, je tukaj nekoliko prekratka, saj ne pove, kaj točno ponujajo mlade intelektualke in intelektualci. Ko sem tako neki stranki povedal, da opozarjamo, sem dobil dva evra in odgovor: »Na, kupi jim kruh, jaz pa grem zdaj na pivo.« Da opozarjanje ni dovolj, so nam sporočale tudi naše pogodbe, po katerih smo zraven urne postavke lahko obdržali še izkupiček od dela. Če bi zgolj opozarjali, bi lahko tam le sedeli, kar pa ne bi bil ravno dober projekt. Ne, treba je bilo prodati. A kaj? Odgovori, ki jih bom skušal podati, so torej natančno take vrste, ki bi si jih želel, preden smo začeli projekt, in utegnejo priti prav, če se bo projekt še kdaj izvajal. Z malo šale pa lahko zapišem, da boste brali osnutek katekizma intelektualnih zvodnikov.

KAJ PRODAJAJO INTELEKTUALNE KURBE?

30

Da ne prodajajo seksa, je bilo, kljub začudenju nekaterih potencialnih strank, jasno že od začetka, kmalu pa se je pokazalo tudi, da ne prodajajo znanja. Nekega večera je seanso zakupil precej aroganten in rahlo opit možakar, ki je prišel preverit, kaj pravzaprav znajo. Njegova vprašanja so bila kvizovska (v smislu, kdaj je bil rojen Friderik drugi) in dekle, s katero je bil v gondoli, mu je precej ustrezno namignilo, da je za razčiščevanje tovrstnih vprašanj pristojen Google. Pričakovati strokovno znanje, inštrukcije torej, ni čisto umestno.

Od tod se je razvila klasična formulacija: Intelektualne kurbe ponujajo prostor razmisleka. Gondole delujejo kot prostor, kjer lahko za trenutek izklopite diktat vsakodnevnega pragmatizma (s temami politike in ekonomije, ki jih vsiljuje kot edine relevantne), namesto tega pa v prijetnem ambientu in šarmantni družbi gojite pogovor o vseh tistih postranskih in nepomembnih temah, kot so nogomet, umetnost, filozofija, bog itd.

Predpostavki sta seveda, da se ta prostor v realnem življenju krči in da je tovrsten razmislek v življenju nujen (kot so posledično nujni intelektualci, ki gojijo ravno to »nekoristno« mišljenje) in dragocen do te mere, da je možno za vstop v ta prostor pobirati vstopnino. Sem je udarila Don Juanova kritika.

Govor človeka, ki ga nisem poznal in sem mu pričujoči vzdevek nadel zaradi narave njegove argumentacije, namerno ohranjam v nižje pogovornem jeziku, v katerem je bila izgovorjena, saj se mi zdi skladen z njegovo antifilozofijo. »Kaj, čvek? Glej stari, na tej ulici je čisto dovolj pičk, s katerimi se lahko načvekam po mili volji, in to zastonj. In še več. Če bom to storil dovolj dobro, bom na koncu še fukal. Tu pa ne samo, da bom moral za čvek plačati, ampak so moje možnosti, da na koncu fukam, minimalne. Zakaj? Prvič, ker so pičke plačane za čvek in s tem že opravijo svoje, in drugič, ker tudi če mi jo uspe nagovoriti, dobim v najboljšem primeru telefonsko, se pravi, da bom

moral še vsaj enkrat čvekati, tokrat zastonj, da bom takrat mogoče lahko fukal. Se pravi kaj? Ti od mene zahtevaš deset evrov, v zameno pa dobim petnajst minut časa, da se dogovorim za zmenek, to pa je malo čudna ponudba, a ne?« Mislim, da sem mu odgovoril nekaj v stilu, da naše pičke tako dobro čvekajo, da bo na koncu pozabil na fuk. Z odgovorom ni bil zadovoljen in je s pripombo »ne bluzi« odšel. Upam, da naravnost v posteljo kakšne gospodične, kajti z opombo, ki jo je dal, si je to nedvomno zaslužil.

Njegova lucidna kritika se da namreč povzeti v dveh besedah, in sicer, da intelektualne kurbe ponujajo nemogoč zmenek (zmenek, pri katerem je nemogoče, da pride do izpolnitve spolnega poželenja), pri čemer je dragocenost ravno v tem, da je v razpravo prinesel primerjavo z zmenkom.

Njegovi kritiki je predhodno vprašanje, s katerim smo bili večkrat soočeni, namreč: zakaj bi plačeval za pogovor, če ga lahko dobim zastonj?

Predpostavka, da je prostor za intelektualen pogovor ogrožen, je tukaj postavljena pod vprašaj, in to kljub običajnemu odgovoru, da je vredno plačati zaradi kvalitete pogovora, ki so ga zmožne nuditi naše sodelavke in sodelavci. Pogovor s študentom medicine, ki se je kar trikrat prišel prepričat, ali bo za svoj denar dobil pravo stvar, in je na koncu odšel praznih rok, je pokazal, da – iz razlogov, ki jih v okvirju pričujočega zapisa ni mogoče dokončno razčistiti, o katerih pa bo govora še nekoliko kasneje – avtoritete naših delavk ne moremo zagotoviti v zadostni meri.

Don Juan pa je običajen pomislek radikaliziral v smer, da je vsak pogovor postavil v okrožje zapeljevanja, hkrati pa ugotovil, da tovrstno zapeljevanje postane samo sebi namen in da je nemogoče, da bi pripeljalo k cilju. Ne samo zaradi pomanjkanja časa ali neudobnosti gondole, ampak zaradi »profesionalne etike«, ki prepoveduje vsakršne osebne stike na delovnem mestu. Že sama okoliščina, da ženska dela, izpolnitev zmenka neznansko oteži. Konec koncev smo intelektualne in ne prave kurbe.

Ni pomembno, da tovrstno pravilo že omogoča transgresijo – na kar je naš Don Juan pač pozabil – saj to pač ni naš, ampak njegov problem. Mi pa lahko od tukaj postavimo pod vprašaj izhodišče Woodyja Allena. Če je poročen moški pripravljen plačati za intelektualen pogovor z žensko, lahko tukaj ugotovimo, da plačilo služi ravno kot garancija, da do spolnega stika ne bo prišlo – saj kupuje intelektualno uslugo – s tem pa odpre široko polje za koketiranje in zapeljevanje, ki se dogaja v nadzorovanem okolju. To je tudi razlog, da o Poundu enostavno ne razpravlja s kakšno profesorico literature, saj bi v nasprotju z intelektualno kurbo pri tovrstnem pogovoru lahko bil preveč uspešen.

Tukaj je temeljna zagata, saj je projekt, ki izhaja iz želje poročenega moškega, postavljen v okolje, kamor hodi večinoma samska mladina in je predvsem prostor zapeljevanja. Zdi se, da so tukaj kurbe enostavno zgrešile svojo ciljno publiko (eh, grem raje na pir, pa zakaj bi plačeval za pogovor itd.), kar še dodatno potrjuje dejstvo, da so bili naša najboljša klientela ravno ljudje srednjih let, ki se niso prestrašili naziva »kurba«.

31

Don Juanova kritika deluje precej uničujoče, saj kot prvo razkrije, da sta ime in področje delovanja v osnovi pretveza, umeščenost v prostor pa naravnost katastrofalno.

A hkrati ravno s tezo, da Intelektualne kurbe v osnovi ponujajo zmenke, že ponuja možnost preinterpretacije.

MUZEJ Ena izmed apriornih in daljnosežnih kritik Intelektualnih kurb je bila ob začetku projekta izrečena v satirični radijski oddaji Reporter Milan.

Ta postavlja pogovor med učiteljico nemščine in v pozicijo učenca postavljenega klienta, kjer gre za dvoumno preverjanje znanja, v spolno konotacijo. Situacija je znana tako iz ljudskega izročila kot iz Shakespearja – v Beneškem trgovcu je Porzia prisiljena v poroko, ki je noče, zato postavi pogoj, da se bo omožila s snubcem, ki bo sposoben odgovoriti na njeno uganko. Situacija, ki jo poznamo že iz stare Grčije, kjer jo v mitu o Ojdipu predstavlja mitološka Svinga. V primerjavi s Svingo, princesko s pol kraljestva, Porzijo in učiteljico nemščine po mnenju Don Juana v primeru Intelektualnih kurb umanjka nagrada za pravilno odgovorjeno uganko. Seksa tukaj, v nasprotju s pravo prostitucijo, kjer je zmeraj zagotovljen, enostavno ni, vsaka dvoumnost pa je zgolj navidezna.

32

Pomudimo se še malo pri primerjavi s prostitucijo in se vprašajmo, kaj prostitutke pravzaprav prodajajo. Vsaj od Lovca mlade rži dalje vemo, da ne prodajajo seksa, in literatura je nasploh polna ljudi, ki hodijo k prostitutkam zato, da ne seksajo. Zato je treba reči, da prodajajo čas, v katerem je možnost seksa zagotovljena, če si ga stranka želi (pri čemer se predvideva, da pride ravno zato, in od tod lahko poenostavimo, da prostitutke prodajajo seks). Če rečemo, da so intelektualne kurbe v nasprotju s pravimi prostitutkami tiste, ki ne prodajajo seksa, ampak zmenke, se seveda moramo vprašati, kaj v tem primeru pomeni zmenek. Rečemo lahko, da je zmenek čas, ko je možnost seksa mogoča, ni pa zagotovljena. Igra je ravno v tej zagotovitvi, ki jo definira pridevnik intelektualne. Ta ni in ne more biti več na strani ženske, kajti v tem primeru ne govori ona. Biti mora na strani obiskovalca, pomeni pa ravno to, da si z intelektualno mislijo (znanjem, mišljenjem, umetniško produkcijo) izbori pot do seksa. Nujno je, da v tem primeru intelektualna kurba dopusti možnost, da je očarana.

Kako torej tovrstna institucija deluje? Klient pride in plača vnaprej določeno vsoto denarja, s čimer plača za zmenek – čas, ki ga prebije v družbi intelektualne kurbe in ki je načeloma porabljen za to, da jo skuša očarati.

To poteka na način intelektualne igre, predstavitve umetniškega dela, teze, molitve itd., ki ima enako funkcijo kot odgovori na Porzijina vprašanja. Če je uspešen, je nagrada seks, če ne, predlog popravkov, s katerimi lahko poskuša znova.

Intelektualne kurbe so tako preinterpretirane v smislu, da niso več metaforično kurbanje intelektualcev, ampak čisto realno kurbišče za

intelektualce. Kurbe pa postanejo očarljive osebe, ki so se za denar pripravljene pustiti očarati. In svojo očaranost tudi primerno nagraditi. Če predpostavljamo, da so pri tem nosilci splošnega okusa (da lahko klient predpostavlja, da kar je všeč njim, bo všeč večini), so postavljene na enako točko, kot so jo v grški mitologiji zasedale Muze, in tovrstni bordel bi se čisto ustrezno imenoval Muzej (hiša muz).

Pozicija muze je v naši kulturi formalizirana v mestu kritika, urednika itd.

Od tod imamo opravka zgolj z desublimacijo tovrstnih poklicev (v smislu, da stopi v igro neposredna zadovoljitev), rezultat pa je način delovanja intelektualnih kurb, ki se izogne dometu kritike nemogočega zmenka. Ideja je seveda absurdna v smislu, da je še neuresničena, onstran tega pa si lahko zamislimo, da deluje kot običajna dejavnost znotraj intelektualnega miljeja (ki bi se v tem primeru dojemal kar najbolj široko in bi zajemal recimo tudi čistilko, ki zna bolje počistiti tla). Težava je zgolj v tem, da tovrstna dejavnost ni več umetnost, ravno v smislu, da izpolnitev (pa čeprav le kot možnost) leži onstran polja umetniškega in intelektualnega. Je zgolj mehkejša variacija običajne prostitucije in kot taka bolj v dometu ministra za gospodarstvo (ali notranje zadeve, če ni legalna) kot ministrstva za kulturo in se v kulturi (v nasprotju z običajno kritiko) enostavno ne more več vzpostaviti.

Od tod je jasno, da Don Juanova kritika zgreši poanto. Njegov očitek, da ponujamo nemogoč zmenek, zgreši ravno v tem, da ta zmenek mora ostati nemogoč, če hočejo Intelektualne kurbe ostati umetniški projekt. V kakšnem smislu pa so umetniški projekt, je treba šele ugotoviti.

ROJSTVO FILOZOFIJE Platon v Simpoziju popisuje polformalno popivanje (primerljivo s kavarniškim omizjem), v sklopu katerega se je nekaj atenskih intelektualcev odločilo, da bodo slavili Erosa tako, da mu bodo namenjali govore. Slišimo nekaj čudovitih opredelitev, recimo to, da je Eros nadzornik, vključno s Sokratovim, ki ga postavi kot Daimona, čigar naloga je posredovati med svetom bogov in svetom ljudi. Ko se zdi, da so vsi govorci že povedali svoje, vdre na zabavo pijan Alkiabad, ki v sklopu svojega govora – Eros je Sokrat – pove, kako ga je zaljubljeni Sokrat zasledoval in ga osvajal, in sicer na način, da ga je učil, nato pa, ko je imel možnost, svoje nagrade ni použil. Gol je ob njem enostavno zaspal.

Po notranji logiki zaljubljenec hoče za dečka, v katerega je zaljubljen, le najboljše, in ga je zato pripravljen učiti (na tej predpostavki je temeljila institucija pederastije), Sokratov presežek pa je ravno v tem, da iz srečanja zaljubljencev naredi nemogoč zmenek. Filozofija je v svojem izhodišču postavljena v okrožje Erosa, Platon pa vzpostavi pozicijo, na kateri sodobno šolstvo in učitelj, kot njen aktiven lik, stoji še danes.

33

Ni toliko pomembno, da bi se Simpozij lahko dogajal v Poštni ulici – v kolikor je ta okrožje pijančevanja in zapeljevanja, pomembneje je, da Intelektualne kurbe na tem območju ponujajo nemogoč zmenek. S tem namreč docela poustvarijo pogoje, iz katerih je vzniknila filozofija kot takšna, in natančno v tem poustvarjanju je njihova umetniška dejavnost, ki ji čisto ustrezno lahko rečemo performace (v nasprotju z gledališko igro, ki bi postavila na oder Simpozij in s tem poustvarjala rojstvo filozofije in ne njenih pogojev).

V nasprotju z zaljubljenim Sokratom, ki svoje usluge nudi zastonj, in učiteljem ali piscem člankov, ki jih za plačilo s strani institucije nudi vsem, Intelektualna kurba nudi svoje usluge le tistemu, ki plača. Dialog je strogo zaseben, to je enostavno del pogodbe. Določimo pa lahko tudi, kaj Intelektualna kurba prodaja. Prodaja namreč filozofski eros, v smislu, da prodaja eros v kontekstu nemogočega zmenka, kot ga prvič vzpostavi Sokrat v razmerju do Alkiabada. V tem smislu je izraz intelektualna kurba ustrezen, ustrezno pa je tudi okolje pijančevanja in zapeljevanja, v katerem so se intelektualne kurbe odvijale. Če se je kljub temu postavljalo vprašanje, zakaj naj za to plačam, če pa enako lahko dobim zastonj, to pomeni zgolj, da je filozofija živa in zdrava in živi (tudi) v ulicah Maribora.

34

Tako zaradi študenta medicine, ki se kar ni mogel prepričati, da bo dobil kvalitetno storitev, kot zaradi enega od sodelavcev, akademskega filozofa,

ki je precej resignirano vzdihnil: »To je filozofija«, je treba povedati, da Intelektualne kurbe sicer lahko poustvarijo pogoje, iz katerih vznikne filozofija, ne morejo pa se izreči o njenem dometu. V nasprotju s članki in predavanji ta enostavno ni preverljiv, saj je odvisen od vsakokratnega srečanja – in čisto lahko si zamislimo, da se v eni izmed gondol zgodi pogovor med politikom in kurbo, ki najde ustrezne rešitve za pričujočo ekonomsko krizo. Neverjetno ni nemogoče, a zagotovila enostavno ni.

Analogija z resničnim bordelom je tukaj ustrezna, saj tudi bordel lahko zagotovi le na seks pripravljeno kurbo, ne pa tudi zagotovila, da bo seks dober. To je enostavno stvar dialoga, ta pa je, v nasprotju s člankom, zmeraj nepredvidljiv.

Odstranimo še zadnji pomislek, da intelektualna kurba ni tisti, ki za denar misli z nekom, ampak oni, ki za denar misli za nekoga. Zdaj ko vemo, da intelektualne kurbe prodajajo filozofski eros, to ni težko, v kolikor se ta eros zmeraj doživi z nekom in ne za nekoga. Ko je v gondolo prišel nek pisatelj, ki ni vedel, kako naj zaključi roman, mu direktnega odgovora enostavno ni bilo mogoče dati (in ga ni dobil), saj bi za kaj takega lahko plačal le njegov bodoči bralec. Ali metaforično, če najamem kurbo, da seksa namesto mene (in v moji odsotnosti), je to najmanj neobičajna uporaba prostitucije.

POVZETEK Intelektualne kurbe so umetniški projekt, v okvirju katerega je skupina mladih intelektualk in intelektualcev prodajala svojo pripravljenost na filozofijo v treh gondolah, postavljenih v nočno življenje poletnega Maribora.

Pričujoči sestavek ugotavlja, da so s tem poustvarjale pogoje za vznik filozofije, kot so prikazani v Platonovem Simpoziju v odnosu Sokrata do Alkiabada. To smo storili tako, da smo uprizorili nemogoči zmenek, v okvirju katerega je eros vzniknil kot filozofija (dialog o določeni temi). Intelektualne kurbe so prodajale ravno ta eros, oziroma drugače, prodajale so platonično ljubezen. Od tod tudi njihov družbenokritični naboj, ki prevprašuje status intelektualca znotraj potrošniške družbe. Ali drugače, postavlja vprašanje, ali naj zdravnik reši življenje nekomu, ki mu tega ni zmožen plačati, če mu zato ni pripravljen plačati nihče drug. Igrali smo igro, kjer je odgovor: Ne.

35

SLAĐANA MITROVIĆ Pogovori o temah: Lacan, erotika v teoriji in umetnosti.

Projekt Intelektualne kurbe se mi zdi drzen tako v idejnem kot formalnem smislu. Najpomembnejši del je bila izpeljava pogovora z naključnim kandidatom, ki se je odločil za sodelovanje oziroma za najem intelektualne kurbe, saj je zahteval vrsto nepredvidljivih in spontanih reakcij, odgovorov, vprašanj. Sodelovala sem dva dni, 29. in 30. junija. Vsak dan sem imela enega kandidata, oba sta bila tujca, zato je pogovor potekal v angleščini in hrvaščini. Obakrat se je začel spontano v smislu osebnega spoznavanja in predstavitve Intelektualnih kurb, nato pa so se odprle teme, kot so kreativnost, sodobno slikarstvo, položaj žensk v umetnosti. Po mojem mnenju projekt odpira mnoge iztočnice za razmislek, predvsem v dveh smereh: kako funkcionira intelektualna lastnina kot prodajna dobrina in ali je znanje danes prostituirana možnost.

36

LUCIJA MLINARIČ Pogovori o temah: jeziki in jezikoslovje, o prevajanju iz angleščine in ruščine ter o uredniškem delu za spletni časopis, o sodobni slovenski poeziji: pesem.si. Že samo ime projekta – Intelektualne kurbe – marsikoga prestraši, mene pa je pritegnilo. Morda zato, ker se vsakodnevno srečujem s situacijami, kjer se (ne)znanje brezvestno prodaja, o njegovi pravi vrednosti pa se premalo govori. Projekt sem spremljala od junija (no, vsaj šumenje, ki ga je povzročil v medijskem prostoru), potem pa se je v začetku avgusta ponudila priložnost in postala sem ena izmed intelektualnih kurb.

Preden me je belgijski par »razdevičil« s pogovorom o samozavesti, ki jo umetnik potrebuje, da na ogled postavi sebe, nisem vedela, kako bom uspela prekinjati tišino vseh 15 ali več minut, ki si jih stranka lahko zakupi.

Jezik je kmalu stekel, pogovor o njem še bolj, in kmalu sem počela, kar počnem najraje – sproščeno klepetala in (se) pri tem učila. Tako sva v sredinski gondoli z neko gospo izgovarjali francoske nosnike, pri tem pa skrbno pazili, v katerem delu ustne votline se zadržuje zrak; s kolegom pisateljem pa sva preigravala variante zaključkov kratkih zgodb. Nekje vmes smo govorili tudi o nestrpnosti in o nerešljivem (?) vprašanju: ali si nestrpen, če si nestrpen do nestrpnežev? Moje stranke so bile vse strpne in prijetne, navdušene nad spoznavnimi frazami v ruskem jeziku; nekega študenta je celo zanimalo, kje v Sloveniji lahko kupi univerzitetno diplomo, a je žal naletel na napačno kurbo, saj odgovora nimam.

V obilici ustvarjanj, ki se pojavljajo v Sloveniji in Evropi, je ta projekt edinstven in izstopajoč, ni enosmeren, ampak izredno interaktiven, in najpomembneje – verjamem, da je marsikomu (tudi meni!) popestril in polepšal petkova in sobotna poletna doživljanja, saj doda tisto piko na i, po kateri si zapomniš posebno pisavo ...

37

ANA PEČEČNIK Pogovori o temah: zahodna novoveška filozofija; zakaj predstavlja obstoj boga v filozofiji problem – o problemu zla; o posledicah izvirnega greha, eksegezi evangelijev; o tem, ali imamo svobodno voljo in ali je ljubezen le lepše ime za poželenje, slo; kaj naredi nekaj za umetniško delo in o knjigi Louja Marinoffa: Raje Platona kot pomirjevala.

38

Pri projektu intelektualne kurbe sem sodelovala le enkrat. Glede projekta nisem imela nobenih pričakovanj, izkušnja, ki sem jo pridobila, pa je pozitivna. Klepet z drugima dvema kurbama in zvodnikom je bil zelo prijeten in sproščen. Predstavili so mi dejansko izvedbo in potek projekta.

Na začetku sem se ustrašila, da nalogi morda ne bom kos, a se je izkazalo, da so bili moji strahovi odveč. Preden sem dobila svojo stranko, me je na ulici pred gondolo nagovorilo več mimoidočih. Pokazali so veliko zanimanje za projekt, ki so ga doživljali kot zabavnega, zanimivega in izvirnega. Med njimi so se našli posamezniki, ki z njim niso bili seznanjeni, tem smo ga na kratko predstavili. Spomnim se človeka, ki se je predstavil kot novinar.

Teme, o katerih sem bila pripravljena govoriti, so ga zelo zanimale, vendar se tudi po prigovarjanju zvodnika ni odločil za kurbarijo. Nato sem dobila svojo prvo in edino stranko, ki me je zakupila za dve uri. Ta stranka je bil moj prijatelj, ki je tudi študiral teologijo in ga teme iz filozofije in teologije zanimajo. Pogovor z njim je bil zelo sproščen in zabaven. Ker ima poglobljeno znanje teologije, sva se lahko prijetno pogovarjala celi dve uri.

Idejo projekta doživljam kot pozitivno, saj se je pojavil kot odraz (ne) zaposlitvenih možnosti visoko in višje izobraženega mladega kadra v Sloveniji. Pozdravljam takšne projekte in si jih želim še več.

TANJA PETRIČ Pogovori o temah: splošno svetovanje pri prevodoslovnih vprašanjih in prevajanju iz oziroma v nemščino, komentarji k rokopisom, branje s kritiško interpretacijo besedil v slovenščini in/ali nemščini, predavanje o slovenski in/ali nemški književnosti 20. in 21. stoletja ter osnovni tečaj nemškega jezika z bralnim razumevanjem in konverzacijo Ideja projekta, ki je predvidela precej preprosto produkcijo, hkrati pa je imela v svojem kreativnem potencialu izjemen domet, se mi je zdela takoj zelo privlačna in zabavna. Bolj kot sem razmišljala o izvedbi performansa, bolj so se mi začele odpirati različne, tudi protislovne možnosti interpretacije: po eni strani poudarjena družbenokritična komponenta, po drugi pa, denimo, erotična igrivost in povsem seksualna, mesena privlačnost intelekta. Na poseben način me je v tednu pred mojim »uradovanjem« miselno zaposlovala tudi analiza lastne vloge: Kako torej igrati sebe? Kako postavljati na ogled svoje znanje?

V projekt sem na začetku vstopila povsem spontano in sproščeno, brez velikih pričakovanj. Nisem si znala predstavljati, kako bo vse skupaj potekalo, kolikšno bo zanimanje in kako se bo obneslo. Zato sem bila toliko bolj pozitivno presenečena, ko sem delala svojo osebno bilanco. Ne samo, da sem se pogovarjala z zelo različnimi ljudmi različnih ozadij, profilov, starosti in spolov, ampak sem se precej naučila tudi o sebi. Čeprav naj bi bila v gondoli »to, kar sem«, sem bila seveda v resnici postavljena v ekstremno situacijo – bila sem del performansa. Kar najprej pomeni, da so imeli obiskovalci do mene določena pričakovanja. Moja naloga je bila, da ta pričakovanja po najboljših močeh izpolnim. To ni lahko. Reagirati je treba zelo hitro. V nekaj prvih minutah je treba izrisati psihološki krokí sogovornika, da ga lahko zapelješ v obljubljeni intelektualni užitek. Pri tem pa mi je pomagala ozkost prostora gondole, ki je ustvarila svojevrstno, skoraj strašljivo intimo med popolnimi tujci. Ta vzvod, za katerega sem hitro ugotovila, da kliente razoroži in jih spravi v zadrego, sem obrnila sebi v prid.

39

Najbolj vznemirljive so bile, poleg prvega neposrednega stika s stranko, minute pričakovanja, tako rekoč minute »na ulici«. Čakanje je bilo zmeraj tudi nestrpno pričakovanje, povezano s tremo. Kaj si bo želela naslednja stranka?

Ji bom kos? Bo prišla do »intelektualnega orgazma«?

Kliente, ki sem jih v dveh vikendih naštela štirinajst, lahko v grobem umestim v pet skupin: na tiste, ki so prišli na performans kot na gledališko predstavo in so pričakovali moj angažma v smislu »nastopa«; na tiste, ki so imeli konkretna strokovna (recimo prevajalska) vprašanja; na kliente, ki so hoteli preveriti svojo svetovnonazorsko pozicijo in so si želeli v nekakšnem platonskem dialogu priti do spoznanja; na tiste, ki so potrebovali zgolj poslušalca, in na koncu na nekakšne intelektualne sadiste, ki so mi hoteli z raznimi strategijami poniževanja in nadvlade dokazati, da vedo več od mene.

V splošnem sem svoje gondolske zgodbe iz mariborske rdeče četrti jemala zelo resno in osebno. Kadar se mi je zdelo, da kakšna stranka iz gondolskega separéja ni odšla popolnoma zadovoljna in zadovoljena, sem bila tudi jaz nezadovoljna in nezadovoljena.

40

URŠKA POTOČNIK ČERNE Pogovori o temah: eros in prevod, Maribor in Nemci, šola socialno okretnega sproščenega prevajalca, kaj je avtobiografski prevod, spomini na Maribor 1977–1993, gorivo navdušenja in etika nedenarne izmenjave v organizaciji prireditev (npr. Festival Pranger), Boris Pahor in ljubezen do Trsta.

Zame je bil performans zmes zelo različnih prvin. Oblika upora, navznoter in navzven. Dražestna otroška igra: tema in jazbina. Skrivnostno vznemirjenje, ki ga čutiš in ga poosebljaš. Ponovoveška krpanka duha in telesa. Človek si, ženska, persona. Želja biti urejen, privlačen, nabrušenih možganov, nedeljske oprave. Greš na umski blind date, tako rekoč. Ali pa gresta oba s soprogom. Potem Poštna: nekakšna gladovna stavka na ulici. Stanú se

svojega spomni, trpi brez miru. Če si marginalec, intelektualec, besedni umetnik, je to tvoja odločitev. In če si se v življenju za to odločil, čeravno so te opozarjali in skušali odvrniti od tega, ne javkaj. Dvigni glavo in sedi v gondolo. Uzavesti si svobodo, brez katere bi umrl. Nasmehni se grdi besedi.

Raje »cipa, lajdra, candra«. Smehljaj se, ko bodo trume sprostitve lačnih štajerskih glasnežev drle mimo tebe. Mimo. Ko bi vedeli, da v gondoli sedi kraljica. Obnavljaj svojo odločitev, da si postal, kar si, vsako minuto, ob vsakem strmem, posmehljivem, zgolj radovednem, ukradenem pogledu čez ramo, piva željnih oči, ki jih vodi eros, v gnečo, v telesa. Pač občutki, ki jih pozna vsak trgovec robe, ki ne gre v promet. Si pa kot artist odvisen od aplavza. A tvoja roba je tržena skupinsko, pimp je pomembnejši, kot se zdi.

Prvič v življenju imaš pravega agenta. Spoznanje: splača se in od njega si odvisen. To je eno od konkretnih spoznanj za realno življenje v prihodnje.

In to, kako sproščujoča misel, uteha, hvala, Zoran, Jana, Petra in drugi, da ste nam omogočili tako močno samorefleksijo: 15 minut pogovora z mano nekaj stane, dragi moji. Dragocena sem. In to je tržna niša. Sicer pa: pozabi državo, pusti ji dihati, ti pomagaj njej, prodajaj se, dejavno, iskrivo, dobre volje. Bodi svetovljan, pojdi v gondolo.

In igrali so se z mano. Prišli v moj peskovnik, se z mano pogovarjali. Me duhovno obogatili. Ko sedeš v gondolo, moraš verjeti v eros. Povezan je s pametjo, vednostjo, z intelektom, s tvojim bogastvom. Bogat si. Gondola je zmes intimnih in političnih prvin. Ko si se v sedemdesetih in osemdesetih srečen otrok vsak dan po šoli s temi gondolami vozil smučat, nisi vedel, kako boš spet sedel vanje in koga boš ob tem spoznal.

41

JANA PUTRLE SRDIĆ Pogovori o temah: o umetniškem, eksperimentalnem, avantgardnem filmu in sodobni poeziji; o čem je vredno pisati in kaj se lahko naučimo od drugih; o poklicu pesnice/-ka (umetnice/-ka), ki je hkrati človekova esenca; o branju, samodiscipliniranju, pisanju kot delu.

Koliko privlačnih žensk se ukvarja z umetnostjo in teorijo, nas je prešinilo.

Intelekt je seksi. Branje in pisanje sta vedno erotični dejanji. »Ne vem, če me umetnost zanima,« pravi režiser, okrog 40 let bi mu prisodila. »Če me kdaj sploh je, ali pa me je privlačil status boema. Mogoče sem hotel bit frajer.« Njegovo ironično pozo predrem z rahlo bodico, ko ugibam o humorju, ki mu je ljub v predstavah: »Je bliže gagu, situacijski komediji? Ali pa gre za črni humor?« Takoj se zoperstavi gagu, navede par primerov humorja, ki jih seveda ne poznam. »Na splošno sem nezadovoljen z narejenim,« pravi. »Če si glasbenik, veš, da do neke mere obvladaš svoj instrument. Režiserju vse polzi iz rok, končna slika ni nikoli tisto, kar si si zamislil. Nekaj tudi pišem, pomirja me to popolno obvladovanje končnega izdelka pri pisanju.«

42

»Morda bi samo za tri igre lahko rekel, da so uspele. Vsaj po mojem mnenju, in to je edino, kar šteje, ne?« Pravim, da je tri veliko. V pesniški knjigi so pogosto le tri pesmi dobre. Nekateri pesniki napišejo samo par knjig v življenju, Robert Hass na primer štiri. Berem mu dolgo Hassovo pesem.

Fotografira me, kar se mi zdi hecno, predstavljam si, da se na odru dogaja veliko več vznemirljivega kot v tej mali gondoli, ki sili ljudi, da izpovejo svoja nezadovoljstva. Kot spovednica je.

JAN ŠMARČAN Pogovori o temah: sodobna slovenska poezija – razlika med “amaterji in profesionalci”, o možnosti prodora na literarni trg, o trgu rabljenih knjig in knjižnih trgih v Sloveniji na splošno.

Drugi dan prostitucije me je zakupila starejša gospa, s katero sem se pogovarjal o sodobni slovenski poeziji, drugi izbrani temi sta bili stanje na slovenskem trgu knjig – rabljenih in novih. Pogovor je potekal po začetni izjavi gospe, da rada bere Aškerca, potem sva v petnajstih minutah počasi prešla v sodobnost in za posladek sem ji prebral še eno svojo pesem.

Mislim, da je bila gospa v celoti zadovoljna s ponudbo, čeprav je vmes kazala znake nezanimanja, no, vseeno mi jo je uspelo obdržati, in na koncu je poudarila, da je izvedela mnogo novega in zanimivega.

Drugi obisk je predstavljala znanka zgodnjih srednjih let, ki sem ji večino časa bral svojo poezijo. Njeno navdušenje je bilo več kot očitno. Konec koncev je zame javno branje lastne poezije ena od osnovnih dejavnosti, s katerimi se ukvarjam, tako da sem se še teh petnajst minut, ki so se podaljšale v pol ure v gondoli in v uro ali dve na ulici. Samoumevno se mi je zdelo, da dam poudarek ljubezenski poeziji, s tem pa ogrejem mlado žensko srce.

V splošnem projekt ocenjujem zelo pozitivno, in to skozi različne poglede – po eni strani sem bil eden tistih, ki so dogajanje spremljali z distance iz ulice, po drugi strani sem bil stranka, po tretji pa kurba. V času kurbanja in brez strank sem si svojo zatemnjeno gondolo spremenil v bralnico in sem na glas prebiral svojo poezijo, s tem pa privabil nekaj zanimanja polnih pogledov, po drugi strani pa sem na ulici preživel zelo prijetne petkove in sobotne avgustovske večere v družbi ostalih kurbic, simpatičnega Gregorja in dva večera v pogovoru dveh mladih dam – prej omenjene starejše znanke in znanke, ki je invalidka na vozičku. Ne nazadnje pa sem marsikatero besedo izmenjal tudi z naključnimi mimoidočimi.

URH VELE Pogovori o temah: filozofija, Wittgenstein, Heidegger, fenomenologija, splošne humanistične teme, filmske kritike in slovenska gledališka produkcija.

43

JASMINA ZALOŽNIK Pogovori o temah: sodobni slovenski ples, fizično gledališče, evropske smernice plesnih predstav in gledališč, urednikovanje in pisanje kritik za sodobne scenske umetnosti, o diskurzih, Rancier, producentstvo projektov ter prerokovanje iz Osho kart.

Podobno kot prostitucija je bilo tudi kognitivno, nematerialno delo percipirano kot polje, ki posamezniku zagotavlja avtonomijo, “svobodo”.

Vrednotenje obeh del se je drastično spremenilo predvsem v zadnjih petih let. Prostor za kritično refleksijo se je strnil, honorarji so se znižali tudi do 50 odstotkov. Število naročnikov zaradi zmanjševanja finančnih sredstev upada. Iluzorno ideja avtonomije in svobode vse bolj razkriva svoj pravi obraz – »sužnjelastniškega razmerja« med naročnikom/zvodnikom in prostitutom/-ko. Kar nas povezuje, je razpoložljivost kot tudi umanjkanje pravic iz delovnega razmerja. Kljub vsemu vztrajamo in se trudimo še naprej čim bolj prepričljivo samouprizarjati: z nasmehi, prikimavanjem, poskusom ugajanja, pritegnitve pozornosti, pronicljivim komuniciranjem, zadovoljevanje želja Drugega ... Ob vsem tem pa ohraniti nekaj lažne integritete z lažno iluzijo svobode.

44

Svojo pozicijo danes še bolj kot kadarkoli prej reflektiram kot nemi Munchov Krik v tihi sobi, kritično reflektiranje, ki nagovarja zgolj prepričane, umetniško ustvarjanje kot polje preizkušanja drugačnih oblik življenja, misli – in s tem zareže v družbeno realnost, ki se ga poskuša vse bolj javno in neposredno odstraniti. Kot večina samozaposlenih imam univerzitetno izobrazbo, hkrati pa zaključujem podiplomski študij na Univerzi v Novi Gorici. Nastopam v številnih vlogah producenta, umetnika, umetniškega vodje, dramaturga, publicista, kritika, managerja ipd.

Tematski sklopi, ki jih raziskujem, so sodobne scenske umetnosti, hacktivizem, aktivizem, nove tehnologije, postfordizem, pojem skupnosti, strukture oziroma forme, solidarnosti, kritike, samoorganizacije, teoretski razmislek o času, identiteti, mejah, sodobna filozofija (predvsem: francoski postrukturalizem, frankfurtska šola in italijanski operacionisti). Ob omenjenih temah se poglobljeno posvečam študiju fizike (vplivi klimatskih sprememb na misel, “krizo”, teorije kaosa ipd.). Hkrati pa me zanimajo tudi kulturno-politične teme, ki so del mojega vsakdanjega življenja in delovanja.

Projekt Intelektualne kurbe vsebuje neko temeljno nelagodnost že v sami kombinaciji (na videz) nezdružljivih besed. Izbor naslova, čeprav bi mu lahko marsikaj očitali, razumem prav v popačitvi in izzivu, ki ga sproža.

Sama ga razumem predvsem kot (poskus) razprtja vse bolj problematičnega pojma dela, ki priteče predvsem kognitivnemu delu oziroma tistemu polju, ki pade v polje postfordistične produkcije.

V zadnjih nekaj letih smo priča razmahu številnih teorij, ki se posvečajo spremenjenim pogojem dela in njihovim posledicam (od italijanskih postoperaistov preko marksistov in postmarksistov ipd.). Hkrati pa se

teorijam pridružujejo umetniške in družbene iniciative, ki na različne načine poskušajo opozarjati na prekarnost dela kot tudi iskanje rešitev za znosno življenje oziroma možnost preživetja.

Opisane spremembe in posledice bom strnila z besedami francoske teoretičarke Catherine Malabou, ki pravi: »Kognitivni delavci, kateri proizvajajo presežno vrednost, ki je ne moremo zreducirati na klasične forme valorizacije, so v vse bolj prekerni poziciji. Ta prekerizacija pa se ne izteče v plastičnost konstantno spreminjajočih se delovnih obveznosti ter novih možnosti in intelektualnih izzivov, temveč v fleksibilnost izkoriščanja, celo samo-izkoriščanja v sferi tako imenovanih samostojnih poklicev.« Kognitivni delavci torej ne uživajo dolgo iskane avtonomije znotraj svobodnega trga, temveč – da bi preživeli – zasužnijo sami sebe z neke vrste neskončno inercijo, ki pripelje do popolne izčrpanosti. A vendar še vedno vztrajamo. Kaj nas torej žene? V želji razumevanja kompleksnosti elementov, vzrokov in posledic ter predvsem sprememb, ki so se zgodile na področju dela in jih kot samostojna delavka v kulturi občutim tudi na lastni koži, sem že dlje časa omenjeno topiko tudi sama raziskovala. In jo nato prepoznala tudi v projektu. Nelagodno in kontradiktorno logiko »kognitivne prostitucije«.

45

46

V projekt pa nisem vstopila le zaradi intrige dela in problematike, ki jo obravnava, temveč sem jo zagrabila kot socialni eksperiment – tesno polje svoje lastne iznajdljivosti kot tudi možnosti uvida v odziv mimoidočih na projekt. Odprla so se številna vprašanja, na katera v času svoje prisotnosti nisem našla dokončnega odgovora. Kaj so teme, ki ljudi zanimajo? Zakaj se odločajo za to enkratno izkušnjo? Kdo se odloča? Kaj lahko ponudim?

Kako fleksibilno lahko plujem med vprašanji, na katera še sama ne poznam dokončnega odgovora? Kasneje pa se je tem vprašanjem pridružila še kopica drugih, ki so se odpirala na mestu dogajanja. Delno povezani s samo uprizoritvijo dogodka: Kdo nagovori koga? Kako performirati vlogo, ki mi je določena? Po kakšnih protokolih se ravnati? Na drugi povsem osebna, lastna, psihološko, sociološka vprašanja, ki jih lahko v grobem povzamem: Na podlagi česa se stranka odloča v paleti ponujenega? Koliko so ljudje pripravljeni plačani in kaj pričakujejo za plačano uslugo? Jih žene zgolj radovednost ali imajo kakšno vprašanje, ki jih zanima? Si želijo morda le pogovora, neznanega poslušalca – terapevta? Izkušnje so bile zelo raznolike.

Prav tako vprašanja. Na moje veliko presenečenje smo z nekaterimi, v kratkih petnajstih minutah, spoznali podobnost interesov in celo možnost za profesionalno sodelovanje. Izmenjali smo številke in se srečali izven “projektnih okvirjev”. Drugi so prišli naključno, turistično. Vstopili so v želji, da bi izkusili in spoznali širino projekta. Tretje je zanimala prožnost in širina misli, ki jo posameznik premore. Ni bilo malo tistih, ki so vstopili s konkretnimi vprašanji, osebnimi in profesionalnimi zagatami.

Pogovori so se dotikali socioloških in filozofskih vprašanj, sodobne umetnosti in pogojev dela kot tudi znanstvene fantastike oziroma predvidevanja o možnih spremembah v prihodnosti. Bili so tisti, ki so želeli samo govoriti, klepetati, spoznati osebo, ki sedi na drugi strani v intimnem zavetju, ki ga je nudila gondola. Zakaj delam, kar delam, in od kod tisti zanos in vera v širok diapazon topik in področij, ki jih v delu prepletam.

Takšen je v grobem izkupiček devetih večerov, v katerih me je obiskalo, vsaj tako mislim, 21 posameznikov različnih generacij, spola in narodnosti.

Verjetno bi jih bilo mnogo več, če bi bila usluga brezplačna ali pa bi bilo vsaj plačilo zanjo simbolično. Predvsem zato, ker mnogi, ki bi morda vstopili, živijo v podobnih prekernih pogojih; ker so usluge, ki smo jih ponujale, morda preširoko zasnovane; zaradi podcenjevanja kognitivnega dela; zaradi dvoma vanj ali pa zgolj iz strahu pred neznanim in nepoznanim.

47

Intelektualne kurbe Uredili Petra Kolmančič, Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić Lektura Petra Narat Palčnik Oblikovalska zasnova Zoran Srdić Janežič Oblikovanje in prelom Uroš Lehner Izdajatelj Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag Za založbo Zoran Srdić

48

Naklada: 200 izvodov Maribor, 2012 Zahvaljujemo se ekipi in sodelavcem MKC Maribor za izvrstno organizacijo, promocijo in pomoč pri izvedbi projekta: Nina Arsenovič, Iris ladinik, Petra Kolmančič, Sonja Gregorn, Lidija Ropin, Katja Javornik, Tanja Hauptman – Javornik, Melita Koban, Maja Stoporko, Milan Grlica, Maja Kolmanič, Alen Verbanič

7.038.55(497.4Maribor) INTELEKTUALNE kurbe / [uredili Petra Kolmančič, Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić ; avtorji fotografij Andrej Cvetnič, Brigita Klajnšček ; avtor risb Zoran Srdić Janežič]. - Maribor : Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag, 2012 ISBN 978-961-269-856-0 1. Kolmančič, Petra COBISS.SI-ID 72064513