V ZVO KI H M ESTA J E DRAMA v
EMONA KLIcE, JAVI SE LJUBLJANA
-
v
V ZVO KI H M ESTA J E DRAMA - EM O NA KLI cE, JAVI S E LJUB LJANA Zvočno-pesniško-vizualni dogodek
Sodelujoči: Zvok: Theremidi Orchestra Pesniki: Mitja Drab, Jana Putrle Srdić, Peter Semolič, Tone Škrjanec Vizualni umetnik: Gorazd Krnc
Perfor mans ustvar ljajo s ja lucid ubtilno ne viz konstr ualne vkomp ukcijo pokraji oniran in nud ne ob o dodaja ijo obil atonaln iz pret jo svo ico už eklost ih zvo ja it ka obč i, r kih, ki a k zmišlja i ga je Glasov utljivim sestav nja o m preko ni vrtin u š r e im e s s e om. Pe skih zg tu, v k c urba hibrid, aterem sniki nih po odb m je sest d o ž o g iv b o a , ij č v ki ga v o in tis e sest ljen po fiktivn aviti z tem sebej živo o e slike bujno za to p zvoči, mesta upora domiš p r il : o o v r ezani, žnost. e in pr blja ele ljijo. kolažir ojecira Med b ktrons škripa esede ani in umetn ke ‘na joče in m s e iški r o e vrivajo ntiran di sam šumeč i izsek tavljajo ’ (DIY) realne e glas i. Ther napra in nove p ove. P emidi ve, s k omene erform Orche aterim ans ra in vrač stra i proiz zstavlj ajo po vaja b a bese eziji e rneče, de na ksperim zvoke ent. , ki se s-
Mitja Drab
Spal s em des et m in ut, zdelo s e j e kot u re
Potem so me zbudili koraki s stopnic, preplavila me je groza, da bo nekdo vdrl v razmetano sobo in vstal sem v maniri vojaka, ki ga v jarku zbudijo eksplozije leta 1915. Na živce si grem, zdaj ko vidim, kako sem svojo ranjenost nosil okoli zapestja kot kos usnja. Vihal rokav in ga brezsramno kazal vsakemu, ki ga je zanimal ali pa kar tako. Vem, ni bistvene razlike. Ostajamo razboleli in tudi v prihodnje si to lahko obetamo. Prizadejamo rane, ki so globlje, kolikor bolj si prihajamo bliže. »Davek na dodano vrednost,« bi najbrž rekel Frank in vsi tisti čudoviti ljudje, ki so hodili med pisanimi taksiji in odprtimi kanalizacijskimi jaški s soncem na obrazu. Eno je res: naše oči skačejo od črke do črke, dihamo, živimo, tukaj smo, v sredini vsega, kar v resnici potrebujemo, v mestu, ki smrdi po novem letu. Letos sem po mobitelu poslal tri voščila trem popolnoma naključnim znancem. Voščila zato, ker me neumni mali rituali polnijo z začudenjem. Naključnim znancem zato, da bi kronično pomanjkanje domišljije skril pred tistimi, ki jih rad objemam močno in z obema rokama, s katerimi posedam in tekmujem v klevetanju tega mesta. Z nastopi, vrednimi najboljših državnih tožilcev, prepričujemo ostale in sebe, sebe in ostale, da je samo še vprašanje časa, preden zapustimo te ulice, zamenjamo to življenje za neko drugo. Toplino skupnega minevanja smo iz nenapovedanega gosta že zdavnaj vzgojili v domačo žival. Jutra plimujejo ob naših posteljah. Večeri se približujejo od daleč in se ustavljajo ob peronih. Kot počasne lokomotive.
Nagro b ni k Eraz ma S ch eyer ja, stotni ka v S en ju
Torej je prišlo do tega, da stojiva drug pred drugim. Jaz poln življenja in ti, vtisnjen v obrabljen marmor, ki so ga po napisu sodeč našli v temeljih stare ljubljanske stolnice. Sklepam, da ti kamnosek ni pokazal končnega izdelka, z njim gotovo ne bi bil zadovoljen – za viteza izgledaš smešno, tvoja usta uvita v kisel nasmešek kot na beneških maskah. Ponedeljek je, hodniki muzeja so tihi in slabo osvetljeni in ali je tako čudno, da komaj verjamem po obodu vklesanim črkam, ki opevajo tvojo plemenitost in moč? Sprejeti moram predpostavke, ki presegajo vse, kar sem kdajkoli poznal, če samo za trenutek želim verjeti, da si nekoč res hodil, govoril, vihtel ščit, ki ti počiva ob nogah. Oprosti mi, razjede časa so preširoke, moral bom preslišati prigovarjanja k temu skrivnemu paktu. Vsa ta veličina in dobrota, kaj je ostalo od nje, kje so vse besede, raztresene v vetru, ki se je polegel pred stoletji? Obljubim ti lahko samo eno: ostal bom miren. Odšel bom domov, v krop vrgel testenine, ošinil oranžno svetlobo, ki se vsako popoldne zaplete v veje orjaškega javorja. Mislil bom nate, na helebardo, na ščit, na grb, na umetelno izdelano čelado, ki si jo nosil posebej za to priložnost. Za ta zadnji portret.
Jana Putrle Srdić
v
v v
To noc bod o hros ci pri lezli i z zem l j e
Ponoči raste micelijska mreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni. Gozd diha skozi fosilno deblo v lubje živega drevesa in vsi smo zapredeni v najbolj vsakdanje skrivnosti: žilice in mozolje, iztekajoče se ure, nekdo kleči na grobu, da mu vlaga prodira skozi sintetične hlače do mrzlih kolen in pes trza v spanju, ko voha, kar je tisočletja zapisano v DNK, ki je samo bolj posrečena oblika kot 010110100. In če si prav redko dovolimo ljubeč odnos do tehnologije, je zdaj tudi ona del signala, utripa v temi sobe z lučkami na elektronskih napravah. Vseprisotna je neopazna kot soseda, ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika, prenaša račune in zaključuje krog informacij, obraz ji žari kot je dano le redkim, zelo starim, zelo mladim.
Nocoj bodo hroĹĄÄ?i, ki so se 17 let pod zemljo hranili s sokovi dreves, hkrati prilezli na plan in se preobrazili v nekaj drugega.
v
I zd i h ni, ko i z pustis
Vdihni, ko sežeš, mi reče, izdihni, ko se oprimeš. Vdihnem masten cvetlični vonj poletja, fizikalca na busu, marihuano. Izdihnem tri krat deset metrov neprebranih knjig, pešačenje po Antarktiki, vlečne pse, ki me ne bodo pripeljali nikamor. Vdihnem čudovito reklamno svetlobo z jesenskim listjem in lepotico v renaultu, potem skušam izdihnit žensko in avto. Zakorakaj v virtualo, mi reče, in se usedi med nano delce. Vdihni, izdihni, to je tvoj svet. Ti spolirani elektromagnetni impulzi, ki jim praviš glasba in enakomerno odmerjeni kriki iz doma za upokojence pozno v noč. Dihaj. Vdih in izdih. Vdihni, ko sežeš, izdihni, ko izpustiš. Vdihnem modrozelene tabletke. Letala. Besede ljudi, ki so se obdali z veliko tišine. Sani. Naletavanje. Vlečne pse, lahko da mi pridejo prav. Drobne impulze upanja
kot pornografijo v otroštvu – odprto režo v neznane svetove. Vdihnem povsem naključne detajle, drobne gibe rok, zasuke glave in medmete ki nimajo mesta v epskih romanih. Dim iz filma Razpoložena za ljubezen. Izdihnem in poslušam prasketanje omrežij, nedoumljivo pot informacij v tem nasičenem in praznem vesolju, brnenje nasprotij v sebi. Vse je neponovljivo. Ponovi vajo: vdih in izdih.
Peter Semolič
v
v
s est v prasan j o sm islu
Med La Defence in Etoile ni niti enega vrta. Ni niti ene gredice z marjeticami. Ali še lahko govorim o ljubezni? Med Les Halles in Châteletom je nebo iz neonskih luči. Brez zvezd je. Ali še lahko določim pravo smer? Sem pred cerkvijo St. Eustache. Rjava reka in policija me ločita od Sorbone. Ali še smem zapisati svoboda? Tisoč kilometrov je od rue Descartes do Cankarjeve ulice. Tisoč kilometrov! Prijatelji, vas še smem oslavljati s prijatelji? Med platnicami knjige, ki jo berem, je sto listov gostega tiska. Ima še smisel pripovedovati svojo zgodbo? Med mano in mano je nekaj hote zamolčanega. Je nekaj, kar sem hote skril. Ali še lahko pričakujem, da mi bo kdo verjel?
Fužine, 31. avgust 1998
Jutro
Ko me prebudijo ptiči. Ko grem vse tja do Fužinskega gradu. Somrak je še, Ljubljanica se vali pod koprenami jutranje meglice. Ko grem, samoten in poln miru, kot ga lahko podeli samo jutro. Noč je pozabljena, potopljena v globoko senco obrežnega drevja. Ko grem, brez namena in smeri. Ko grem kar tja v en dan. Brez misli ali besede. Ko grem. Še nepreštet. Še neuvrščen. Še nedodeljen. Komurkoli. Čemurkoli. Ko grem. Ko samo grem.
Fužine, 28. junij 1999
Tone Škrjanec
D enar
Že nekaj let v žepu prenašam speštan bakren kovanec. Tam, kjer je bil včasih mož ali grb, je zdaj podoba plavajoče želve. Moje mesto danes diši po depri in tujini. Bili so časi, ko je bil čas počasnejši od mene. Avtobus mestnega prometa mi mimo prinese velik nasmejan obraz in ponuja radijsko postajo, s katero naj bi mi bilo v življenju lepše. Ženska z visokimi petami za sosednjo mizo, je samo ženska za sosednjo mizo z visokimi petami in veliko ritjo. Zrak je prijetno nežen. Nikoli ne bom dovolj resen, nikoli odrasel. In to je dobro.
Arh eo lo gi ja
Na knjižni polici že leta hranim staro emonsko fibulo. Zelena je kot vrag, kot tisti kuščar, ki sva ga letos prvič srečala na Lošinju. In tam nekje blizu; na polici in ne na Lošinju, košček babilonskega zidu, popisanega s klinopisom. Ne razumem ga. Zgolj simbolično, in lep mi je in spomin. Ostanki pradavne zgodovine v neskončno dolgem meditativnem zanosu v mojem varnem zavetju, na policah klasične omare iz komaj preteklega obdobja. Morda iz šestdesetih ali petdesetih let minulega stoletja. Tam, kjer danes stoji Cankarjev dom, se nas je peščica s krampi in lopatami po decimetrih prebijala v globino zemlje, kopala luknje, v katerih so potem poznavalci občudovali pisane zemeljske plasti iz različnih zgodovinskih obdobij in sem ter tja iz njih izbezali kakšen star rimski kovanec, staro črepinjo ali kost. Včasih smo naleteli tudi na ostanek zidu, mogoče ostanek obrambnega obzidja pred barbari ali pa ostanek kakšne hiše s talnim ogrevanjem in podobnimi rimljanskimi novotarijami. Premetavali smo zemljo od jutra do večera. Moč duhu in telesu so nam dajale Gavrilovičeve paštete in domači brendi firme Badel,
kar smo nabavljali v bližnji trgovini, ki se ji je reklo Emona. Kratek štrajk, ki smo ga ob pivu in prostodušnem filozofiranju, s poudarki na marksistični kritiki kakršnega koli sistema, ki je bil in ki še pride, presedeli v stari ljubljanski gostilni Pod lipo, ni bil naša zmaga. Ampak vseeno: še vedno mi je ostala v spominu gosta pivska pena, predvsem pa to, kako izredno lepo se je svetlikala v v zgodnjem popoldanskem soncu.
v
V ZVO KI H M ESTA J E DRAMA - EM O NA KLICE, JAVI S E LJUB LJANA
Zvočno-pesniško-vizualni dogodek Avtorji pesmi: Mitja Drab, Jana Putrle Srdić, Peter Semolič, Tone Škrjanec Likovna podoba knjige: Zoran Srdić Janežič Grafika za tiskana vezja: Theremidi Orchestra Fotografija na naslovnici: Rebeka Bernetič
Obseg: 16 strani Tisk: Print Point, Ljubljana Naklada: 100 izvodov
Produkcija: Zavod za sodobne umetnisti in kulture Gulag Koprodukcija: Društvo ŠKUC Projekt podpirata Mestna občina Ljubljana - Emona 2000 in Ministrstvo za kulturo RS.
Ljubljana, julij 2014