Kiparski projekt Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj Jernej Mali, Zoran Srdić Janežič, Andrej Štular
naslovka.indd 1
28.11.2011 0:19:28
naslovka.indd 2
28.11.2011 0:19:28
Kiparski projekt
Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj Jernej Mali Zoran Srdić Janežič Andrej Štular
postavitevkoncna.indd 1
27.11.2011 23:22:39
postavitevkoncna.indd 2
27.11.2011 23:22:39
postavitevkoncna.indd 3
27.11.2011 23:22:40
postavitevkoncna.indd 4
27.11.2011 23:22:40
Vsebina
Miha Colnar: Javno kiparstvo – Slovenski trg, Kranj; Nova javna plastika …………………....... 7 Predstavitev projektov Jernej Mali …………………………………………………………………………..................... 14 Zoran Srdić Janežič ………………………………………………………………................... 22 Andrej Štular ……………………………………………………………………….................... 30 Zoran Srdić Janežič: POZDRAV IZ KRANJA (*Habent sua fata monumenti) ………………………. 39 Kolofon .......................................................................................................................... 52 5
postavitevkoncna.indd 5
27.11.2011 23:22:40
6
postavitevkoncna.indd 6
27.11.2011 23:22:40
Javno kiparstvo – Slovenski trg, Kranj Nova javna plastika Ob pomisleku, koliko ideoloških sprememb in političnih premikov se zgodi v nekaj stoletni zgodovini poprečnega evropskega mesta ter kako le-te vplivajo na njegovo urbanistično strukturo, se zdi, da so vsakokratne spremembe reprezentativnih prostorov pravzaprav naraven proces. Reprezentativni trgi, ulice ali parki so bili znotraj tradicije evropskih mest prisotni že vse od antike in nadalje zgodnjega srednjega veka, a so bili bolj načrtno snovani in razširjeni zlasti od 19. stoletja naprej. Zgodovina uči, da različne ideologije, ki si sledijo skozi čas, le redko uspevajo sinhrono komunicirati, zato je v preteklosti že nič kolikokrat začetek nečesa novega zaznamovalo rušenje ali preurejanje starega. Zadnja masovnejša ideološka čiščenja so se v Sloveniji odvijala vzporedno s spremembami političnega in ekonomskega ustroja novoustanovljene države pred dvajsetimi leti, ko so številni izmed spomenikov, ki so propagirali ideje socialistične družbene ureditve, najsi bodo to obeležja revolucije ali narodnoosvobodilnega boja, postali nesprejemljivi ali preprosto odvečni. Ti spomeniki so preprosto izgubili svojo ideološko vlogo in funkcijo. Javno kiparstvo v današnjem pomenu besede se je v Sloveniji začelo razvijati šele nekje po polovici 19. stoletja, v času narodnega bujenja, ko se je vzpostavila še danes veljavna tradicija in mitologija številnih nacij. Zaradi svoje domoljubne univerzalnosti pa je plastika iz tega zgodnjega obdobja uspela služiti svojemu namenu v različnih obdobjih in pod različnimi vladavinami. To kot po pravilu ne velja za spomenike z malce bolj neposrednim političnim predznakom. Tako je ob svojem razpadu v nemilost padla – na povsem enak način kot je sama postopala do neželenih obeležij – tudi socialistična umetnost, a je deloma preživela na račun množične kulture, ki je skladno z duhom trenutnega časa vzpostavila malce drugačna stališča do konzerviranja preteklosti. Jean Baudrillard v svojem eseju ‘On the Necessity of Evil and Hell’ pravi, »da lahko danes zaznavamo potrebo po odrešitvi in univerzalnem povračilu znotraj neke skupne obtožnice, ki se ne navezuje zgolj na trenutno nasilje in nepravičnosti, ampak se retroaktivno dotika tudi vseh zločinov in kontroverznosti iz preteklosti/ ... /Dandanes mora biti vse odrešeno. Približujemo se točki, ko bo vse osvobojeno, ko bo vsa preteklost rehabilitirana, očiščena in zloščena do popolne transparentnosti«. Na podoben način se je sodobna Evropa in z njo tudi Slovenija soočila s svojo »temačno« preteklostjo: tako da jo je deloma ohranila kot pomnik travmatične zgodovine, ki naj bi bila dandanes za vselej presežena. Usoda posameznih spomenikov je bila odvisna od spleta številnih okoliščin, a največkrat prepuščena arbitrarni presoji pristojnih posameznikov in organov. V mojem domačem kraju, v Krškem, je ob osamosvojitvi iz glavnega trga čez noč izginil doprsni kip Edvarda Kardelja, medtem ko je celopostavni kmečki puntar Matija Gubec, ki je bil iz strani socialistične nomenklature opevan kot zgodnji prototip socialističnega revolucionarja, ostal nedotaknjen. Nova elita se je z njim, tako kot 7
postavitevkoncna.indd 7
27.11.2011 23:22:40
tudi recimo s spomenikom Prvim krškim žrtvam, lahko identificirala tudi v novem družbenem kontekstu. Na podoben način se s svojo lokalno preteklostjo soočajo tudi prebivalci Kranja, saj tamkajšnji osrednji spomeniki služijo kot nekakšen časovni stroj mesta. Mednje sodijo vodnjak svetega Janeza Nepomuka avtorja Franca Bernekerja (1911) in celopostavni spomenik Francetu Prešernu Františka Smerduja in Petra Lobode (1950 / 1952) ter monumentalna spomeniška plastika na Slovenskem trgu (prej Trgu revolucije), skupina Spomenik revolucije Lojzeta Dolinarja (1959 / 1961). Ta je dobrih 30 let zelo korektno služila svojemu namenu, dandanes pa je njena funkcija izgubila aktualnost in postala predmet kulturne zgodovine in morda je bila prav zato večkrat podvržena fizičnim posegom, ki so občutno spremenili njen položaj na trgu in trg v celoti. Kiparsko preformativna akcija ‘Javno kiparstvo – Slovenski trg, Kranj’ se navezuje na trenutno situacijo omenjenega osrednjega mestnega trga iz več perspektiv: izreka spoštovanje monumentalni skulpturni skupini ter obenem preizprašuje njen položaj in pomen v današnjem času. Avtorji projekta Jernej Mali, Zoran Srdić Janežič in Andrej Štular, so na vprašanje, kako aktualizirati, ne pa tudi banalizirati, javni prostor in kakšno vlogo in predstavitvene možnosti ima sodobna javna plastika, odgovorili zelo neposredno, z javno akcijo. Sodobna skulptura namreč ne uporablja več nujno dragih klasičnih materialov, brona ali marmorja, pač pa na raznovrstne načine ustvarja situacije, najsi gre za začasno ali trajno fizično objektno instalacijo ali zgolj nematerialno umetniško gesto. Danes se kiparstvo vse pogosteje poslužuje načina začasnih intervencij v prostor, ki nato prepustijo mesto naslednjim pobudam, da bi tudi te na sebi lasten način komentirale, reflektirale in komunicirale z aktualnimi procesi v svojem družbenem okolju. Nekako simbolično se je trojica umetnikov 15. oktobra, na dan ko so se začeli množični globalni protesti proti prevladi kapitala in za pravičnejšo delitev materialnih virov, na zaspano sobotno jutro, med 10. in 12. uro, naselila na trg ter uprizorila dogodke, ki opozarjajo na položaj in pomen javnega prostora: kaj je njegova poglavitna funkcija in na kakšen način izkazuje atribute aktualne ideologije. Medtem ko so v drugih svetovnih mestih, tudi v Ljubljani in Mariboru, skupine nezadovoljnih ljudi zasedle simbolne položaje moči na ulicah in trgih, je Kranj ostal nem in miren, kar priča o globokih premikih v mentaliteti nekdaj delavskega in revolucionarnega mesta. Umetniška akcija je kljub temu pritegnila pozornost naključnih mimoidočih in jih povabila k aktivnemu sodelovanju ter razmisleku o odnosu do javnega prostora in javne plastike na lokalni ravni. Zoran Srdić Janežić se je v duhu uporne preteklosti naslonil na kip Revolucije, ki s svojo monumentalno, naprej segajočo figuro izkazuje eksplozijo telesnega napora ter z junaško gesto dvignjene levice, simbolično obrnjen proti Ljubelju opominja na (že v času svojega nastanka) pozabljene vrednote žrtvovanja osebnega na račun višjih, ideoloških ciljev. Iz mehkega materiala, penaste gume, je izdelal mehko predimenzionirano masko, ki z dramatičnim izrazom na obrazu – podobno kot Revolucija – izkazuje nadnaravno 8
postavitevkoncna.indd 8
27.11.2011 23:22:40
moč in neustrašnost. Z dvignjeno levico je zakoračil po trgu ter vzpostavljal neposredni stik z naključno publiko. Sama gesta oživljenega kipa zlahka spomni - bolj kot na skulpturo - na živo reklamno maskoto, ki jih v javni prostor z namenom animiranja in prepričevanja potencialnih odjemalcev pošiljajo različni oglaševalci. Avtor je tako na račun lastne angažiranosti s preprosto metaforo vzpostavil nenavadno komunikacijo; mimoidoči so slavnostno pojavo v črnem plašču dojeli kot dobronamerno pojavo brez naglašenega političnega konteksta. Politična izjava pa je zelo prisotna. Razkriva jo pripadajoča akcija, ki postavlja celotno delo v nekakšno pomensko ravnovesje. Pred enim od spomenikov znamenite skupine so bile mimoidočim za simbolično ceno ponujene razglednice, na katerih je ob pomoči preproste animacije plastično vizualizirano rušenje in predelovanje spomenikov, ki jim delavci režejo glave in jih nadomeščajo s podobami aktualnih predstavnikov lokalne oblasti. Tako je Zoran Srdić Janežič podal izjavo o preteklih intervencijah v dotični kip, ki je bil zaradi vzdrževalnih razlogov precej znižan, medtem ko so se na preračunano urejen trg prikradli dodatni objekti, običajno dekorativne in informativne narave. Drugi in morda še pomembnejši poudarek akcije pa se nanaša na analiziranje pomena sodobnega kiparstva v javnem prostoru, pri čemer z veliko mero ironije ponuja poceni in praktične rešitve, ki izvirajo iz trenutnih nezavidljivih produkcijskih pogojev. Kiparski performans je s svojo izrazito »naredi sam« estetiko postal nekakšna protiutež bleščečim arhitekturam in skulpturam na trgu ter v nasprotju z velikimi simboli moči predstavlja intimno in humorno izjavo kot odziv na stanje duha sodobne družbe. Na skulpturo iz iste skupine se je na sebi lasten način odzval Andrej Štular. Ob vznožje podstavka kipa Narodnoosvobodilni boj s padajočim mladeničem je postavil leseno konstrukcijo, ki je le-tega navidezno in metaforično podpirala; lahkotna lesena instalacija je simbolno postala zaslomba za iztegnjeno roko mogočne figure. Tako je iz perspektive neke splošne vizualne percepcije kipa, ki nakazuje prevrat naprej, preprečil njegovo »padanje«. Nepretenciozna postavitev umetniškega dela, ki je bila za mimoidoče morda dokaj neopazna, je povzela obliko majhnega gradbišča, vse dokler ni bila dvignjena zadnja podporna deščica in se ni na pripadajoči tabli pojavil slogan »podpiram kipe«. Preprosta humorna besedna igra tako postane sinonim moralne podpore oblikam novega kiparstva in poziv proti popolni pomenski degradaciji starega. Situacija in ureditev Slovenskega trga je bila glavna inspiracija intervencije ‘Moja pot v šolo’ Jerneja Malija, ki je prispeval kiparsko skico v obliki prenosne male plastike: skupina polžev, modeliranih v hiperealistični maniri, kar je tudi sicer stalnica v njegovem opusu. Polž simbolizira avtorjev odziv na istoimensko otroško igro, ki jo je v maniri mapiranja prostora uprizoril na Slovenskem trgu, kjer - usmerjena prav v poslopje gimnazije - stoji skulptura ‘Delavska stavka’ z mladeničem, ki besno luča kamen v namišljenega sovražnika. Tudi Jernej Mali pripoveduje docela intimno zgodbo, kjer za osrednji motiv uporabi ikonsko podobo polža s hišico kot pomembnega elementa lastne osebne zgodovine, ki je v diametralnem nasprotju z ideološko motiviranostjo 9
postavitevkoncna.indd 9
27.11.2011 23:22:41
Dolinarjevih kipov na osrednjem trgu; a tudi ta zgodba je enakovreden kamenček v mozaiku celostnega zgodovinskega spomina nekega prostora. Figura polža kot metafore avtorjevega pogleda na mesto je ponujena v potencialno realizacijo, po kateri naj bi bila mala plastika postavljena na trg kot ideološko nevtralni motiv. Akcija ‘Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj’ je s preprostimi sredstvi izpostavila specifično situacijo ureditve javnega prostora, spreminjanje njegovega družbenega konteksta in z njim tudi funkcije skupine Spomenik revolucije ter posledičnih intervencij v strukturo trga. Z umetniškimi sredstvi so sodelujoči reagirali na lokalni kontekst Kranja, kjer se je zgodil klasičen obrat v dojemanju javnega prostora, torej opustelost mestnega jedra in preselitev težišča dogajanja na obrobje v zabaviščne in trgovske centre. Ob pobudah za revitalizacijo starega centra bi moral po mnenju avtorjev projekta javni prostor ponuditi možnost predstavljanja tudi sodobnega kiparstva. Njihova intervencija v prostor je tako zgolj zametek skice za potencialno prihodnjo ureditev Slovenskega in preostalih trgov v mestu, ki pa je kljub svoji zavestno utopični naravi zadosten razlog za odprtje plodnega dialoga o problematiki nove funkcije javnega kiparstva. Miha Colnar
10
postavitevkoncna.indd 10
27.11.2011 23:22:41
11
postavitevkoncna.indd 11
27.11.2011 23:22:41
12
postavitevkoncna.indd 12
27.11.2011 23:22:41
Predstavitev projektov
Jernej Mali: Moja pot v šolo
Zoran Srdić Janežič: Svetovna revolucija 2011
Andrej Štular: Podpiram kipe
13
postavitevkoncna.indd 13
27.11.2011 23:22:41
Jernej Mali: Moja pot v šolo
14
postavitevkoncna.indd 14
27.11.2011 23:22:41
Jernej Mali v svojem delu Moja pot v šolo konstruira fiktivno postavljanje malega bronastega kipa, ki je del avtorjevega širšega opusa ustvarjanja zgodb z ikonsko podobo polža s hišico. Posebej za projekt Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj v bron ulita mala plastika se navezuje na istoimensko tabelno otroško igro ter na poslopje gimnazije na drugi strani Slovenskega trga, kamor gledajo Dolinarjevi kipi iz skupine Delavska stavka. Jernej Mali odpira polje možne realnosti, saj bi bronasti kip glede na materialno pogojenost javne plastike prav lahko postavili v javni prostor, če bi se za to kazal javni interes. 15
postavitevkoncna.indd 15
27.11.2011 23:22:41
16
postavitevkoncna.indd 16
27.11.2011 23:22:42
17
postavitevkoncna.indd 17
27.11.2011 23:22:43
18
postavitevkoncna.indd 18
27.11.2011 23:22:44
19
postavitevkoncna.indd 19
27.11.2011 23:22:45
20
postavitevkoncna.indd 20
27.11.2011 23:22:45
21
postavitevkoncna.indd 21
27.11.2011 23:22:45
Zoran Srdić Janežič: Svetovna revolucija 2011
22
postavitevkoncna.indd 22
27.11.2011 23:22:46
Zoran Srdić Janežič v svojem delu Svetovna revolucija 2011 ustvarja dogodek, ko je v času trajanja kiparskega projekta hodil po prostoru Slovenskega trga v maskoti, ki naj bi spominjala na Dolinarjev kip Revolucije. Sočasno z izvajanjem akcije se je na trgu prodajala razglednica z avtorjevo risbo, kjer Dolinarjevim kipom žagajo glave ter jih menjajo z novimi, Kranjčanom bolj sočasnimi ter portretno morda bolj prepoznavnimi. Avtor vzpostavlja fiktiven imaginarij dekonstruiranja podobe Dolinarjeve javne plastike, ter se z ironično gesto obrača k publiki in sodobni otopelosti po revolucijah. 23
postavitevkoncna.indd 23
27.11.2011 23:22:46
24
postavitevkoncna.indd 24
27.11.2011 23:22:48
25
postavitevkoncna.indd 25
27.11.2011 23:22:49
26
postavitevkoncna.indd 26
27.11.2011 23:22:50
27
postavitevkoncna.indd 27
27.11.2011 23:22:52
28
postavitevkoncna.indd 28
27.11.2011 23:22:53
29
postavitevkoncna.indd 29
27.11.2011 23:22:53
Andrej Ĺ tular: Podpiram kipe
30
postavitevkoncna.indd 30
27.11.2011 23:22:54
Andrej Štular se v svojem delu Podpiram kipe konkretno loteva podpiranja kipov, ko je iz desk sestavil konstrukcijo namenjeno moški figuri Dolinarjeve skupine Narodnoosvobodilni boj. Mlad fant v kompoziciji pada ker ga je zadela granata, Štular mu s konstrukcijo želi pomagati in ga podpreti. Avtor želi na humoren način vzpostaviti kritičen odnos do tega, da je umetnik eden izmed tistih posameznikov, ki še podpirajo javno plastiko. 31
postavitevkoncna.indd 31
27.11.2011 23:22:54
32
postavitevkoncna.indd 32
27.11.2011 23:22:55
33
postavitevkoncna.indd 33
27.11.2011 23:22:56
34
postavitevkoncna.indd 34
27.11.2011 23:22:57
35
postavitevkoncna.indd 35
27.11.2011 23:22:57
36
postavitevkoncna.indd 36
27.11.2011 23:22:58
37
postavitevkoncna.indd 37
27.11.2011 23:22:59
38
postavitevkoncna.indd 38
27.11.2011 23:22:59
Zoran Srdić Janežič: POZDRAV IZ KRANJA (*Habent sua fata monumenti)
Uvod, konceptualni nastavki Glede naslova sem pri koncipiranju kiparskega projekta Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj v nekem trenutku izbral POZDRAV IZ KRANJA (*Habent sua fata monumenti) – torej v latinščini imajo spomeniki svoje usode. Na sami razglednici, ki je del projekta, ni tega pripisa v oklepaju, ker naj bi na prvi pogled delovala avtentično kot posnetek kraja. Poleg tega smo pri izvedbi projekta sodelovali trije umetniki s samostojnimi avtorskimi pogledi na tematiko javnega kiparstva in je zato sedanje poimenovanje 39
postavitevkoncna.indd 39
27.11.2011 23:23:00
veliko bolj preprosto in nevtralno za vsakega od nas. Usode javnih spomenikov so si večinoma zelo podobne, sledijo določenemu sosledju dogodkov od postavitve – ki je lahko ali pa sploh ne javna ter praznična – do bolj ali manj udobnega privajanja ter umestitve v določeno okolico, vse do popolnega zlitja s prostorom ter tudi, četudi na nek način paradoksalno, do njihovega pozabljanja oziroma odstranjevanja, kjer se radikalno pretrga njihova usoda oziroma funkcija spominjanja. Glede spominjanja naj bi sicer obstajal širši družbeni dogovor o tem kateri dogodki so dediščina določenega kraja oziroma v širšem pomenu naroda in države, s katero se lahko vsak prebivalec identificira – in se zato ne prepušča pozabi. Kiparska javna plastika naj bi ohranjala spomin na pretekle dogodke, osebe, skupine ali organizacije, ki so vplivale na zavedanje družbe in kulture v določenem obdobju. Oblikovanje javnega prostora s kipi je širok pojem, ki zajema potrjevanje prostorske omikanosti preko osebnega pristopa umetnika. To je manj opazno pri ureditvah, ki so izključno delo urbanističnega načrtovanja, arhitekture ali krajinske arhitekture. Predvsem bi se na tem mestu oprl na pojem kultne vrednosti umetnine. Zaradi procesa dela med kiparstvom in arhitekturo ima slednja morda manjšo prisotnost ustvarjalca. Namreč zaradi organiziranega skupinskega dela, od načrtovanja do zaključka gradnje je bolj prisoten kult umetniške osebnosti v kiparstvu posameznega umetnika. Arhitekturno oblikovanje prostorov je predvsem zaradi funkcionalnih lastnosti obravnavano kot samoumevno, medtem ko je kiparsko delo v prostoru nekaj kar izstopa. Razumljivo je, da bo naš bivanjski prostor zasnoval arhitekt, ni pa samoumevno, da bi vsakdo imel doma ali vsaj na ulici kip. Priznam, da bi v primeru kiparstva lahko govoril o Benjaminovem obratu – saj ni nujno, da se z večanjem števila kipov v javnih prostorih zmanjšala njihova kultna vrednost, lahko da bi se celo povečala: v tem primeru se ne bi vezala na umetnika, ki je kip ustvaril, ampak na nek drug kult (npr. religioznih podob različnih božanstev). Ustvarjanje kultov osebnosti je seveda prisotno tudi v arhitekturi, saj se ji s tem veča vrednost sami – a se mi zdi, da je potrebno posebej izpostaviti določene arhitekte, da bi se avtorjev med množico vseh zgradb zavedali. Kip je lahko slab in nedomišljen, prav tako njegova arhitekturna umestitev v prostor, a se kljub temu kasneje le zlije z naravo oziroma mestnim tkivom, seveda če je le prostor dovolj izkoriščen. Nekoč sem zagovarjal lastnost kipa, da deluje kot ovira. Dober primer tega je Skulptura vezanih jeder Slavka Tihca pred Novo Ljubljansko banko na Trgu republike. Kip zavzema velik del prehodne poti – ker deluje kot ovira, je zato opazen. Širša problematika javnih postavitev v Sloveniji je, da kipi ne delujejo avtonomno in so lirično umeščeni v prostor. Kot primer navajam še danes največjo javno plastiko Spomenik revolucije Draga Tršarja v Ljubljani, ki je potisnjen na rob Trga republike, kjer se zlije s fasado stolpnic ter visokimi drevesi v ozadju. Širši prostor celotnega trga je skozi večino leta parkirišče s čimer je prostor javne plastike potisnjen na drugi plan. V smislu bolj slovesne reprezentativnosti bi moral biti kip postavljen ali po prvotni zasnovi z višje dvignjeno ploščadjo ali pa bi ga morali že takrat zasnovati na sredini trga. 40
postavitevkoncna.indd 40
27.11.2011 23:23:00
Preden bom pojasnil motiv za umetniško akcijo, bi rad osvetlil določena stališča o javnem kiparstvu, ki sem jih v preteklosti večkrat izrazil, morda ne dovolj jasno, pri tem pa bi pojasnil tudi določene poglede na katere danes gledam drugače. Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj je dogodek, ki smo ga skupaj z Jernejem Malijem in Andrejem Štularjem ustvarili na Slovenskem trgu v soboto, 15. oktobra od 10. do 12. ure. Celoten projekt je bil razdeljen na dva sklopa, drugi del okrogla miza na temo problematike javnih spomenikov je potekal 10. novembra v prostorih Mestne občine Kranj. Poleg Jerneja Malija s katerim sva predstavila svoja projekta, so sodelovali tudi Nika Leben, umetnostna zgodovinarka in konservatorska svetnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije v Kranju, Dušan Tršar, akademski kipar in nagrajenec Prešernovega sklada, novinar Gorenjskega glasa in poznavalec kulturnega dogajanja Igor Kavčič in filozof Marko Arnež, vodja Galerije Prešernovih nagrajencev, ki je večer tudi povezoval. V pričujoče pisanje je vključeno tudi razmišljanje s tega diskurzivnega večera, in kjer se to razmišljanje veže na posameznika in njegov predlog, je to navedeno v oklepaju. Ko so leta 2006 na Zavodu za kiparstvo izdali ob deseti obletnici delovanja zbornik besedil na temo kiparstva v javnem prostoru pri katerem sem sodeloval, sem s prispevkom Kiparstvo v javnem prostoru kot umetnost in ne orodje ideologije problematiziral podrejenost kiparstva ideologijam namesto obratno odnos ideologij do kiparstva. Ne vem, če je kiparstvo v javnem prostoru popolnoma osvobojeno ideologij sploh mogoče. Predvsem ker kiparji ne postavljajo sami kipov. Tudi če bi bil kip zgolj abstraktna oblika, ki jo določen kipar razvija, bi s postavitvijo v javni prostor takoj postal orodje ideologije, če nič drugega kot nosilke določenih ekonomskih procesov, ki si lahko tako postavitev privošči. Tu je osnovna napaka v omenjenem besedilu. Težava ni v tem, da bi bila materializacija ideologije odvečna, nepotrebna ali celo izključujoča do določenega segmenta sodobne družbe – temveč je problematika v tem, da jo je posodobljene morebiti celo premalo. O ideologiji govorim kot o skupku idej, ki vplivajo na družbo oziroma jo upravljajo – za razliko od kulture, ki ima lahko enak učinek formiranja določenih lastnosti družbe, ki izhajajo iz sočasnega procesa prilagajanja družbenih skupin na določeno življenjsko okolje in njegovega preoblikovanja. Na osnovni ravni je bilo mišljeno izpostaviti javne spomeniške postavitve, pod razvito ideologijo sodobne družbe, ki ne potrebuje več programe narodne kulture iz 19. stoletja. Pomenska razlika je med oblikovanjem prostora kot obstaja in je še vedno del nacionalnega zavedanja kot ideološkega mehanizma 19. stoletja ter oblikovanjem prostora, ki ideologijo odprte sodobne družbe lahko dojema z deli, ki so reprezentacija te družbe torej demokratično urejene na principih enakosti, svobode govora in vesti, predstavljanja različnih družbenih interesov, omogočanja reševanja konfliktov med različnimi skupinami, spoštovanja sobivajočih družb in njihovih kultur, nedopuščanju diskriminacije, v končni fazi npr. tudi do enakosti med vsemi državljani Evropske unije itd. V tem primeru lahko govorimo prej o pomanjkanju volje kot o primanjkljaju zunanjih ideologij oziroma njenih idealov, ki naj bi se materializirali. 41
postavitevkoncna.indd 41
27.11.2011 23:23:00
Spomeniške postavitve krasijo javne prostore. So ideološke narave z izrecnim namenom ozaveščanja določene »skupne« zavesti ter zavedanja »skupne« kulture. Znan primer prvih javnih spomenikov izhaja iz časa, ko so se Slovenci v 19. stoletju zavedli jezikovne enotnosti in so narodno pripadnost in program narodne kulture skušali uresničiti na razne načine, med drugim tudi s postavljanjem spomenikov. To so bili predvsem spomeniki literatom, ki so s svojim delom že naredili duhovi spomenik, ki je kasneje služil za nacionalni temelj naroda. Prepoznanje pomembnosti njihovega dela za razvoj naroda s postavitvijo javnih spomenikov pa je mdr. pomenil ideološko indoktrinacijo na več ravneh: postavitve so bile način zbiranja ljudskih množic; prebujale so nacionalno zavest z nobilitacijo oseb slovenske narodnosti; kazale so na zunanji ugled mesta in potrjevale meščanstvo kot upravljavca programov narodne kulture in gospodarstva – kolikor si je to lahko finančno privoščilo s sporazumom med raznimi političnimi stranmi. Podobno je bilo kasneje po drugi svetovni vojni s spomeniki, ki so slavili jugoslovansko revolucijo, ljudsko vstajo in Narodno osvobodilni boj: sporazum ni bil potreben ker je bila politična ideologija, ki se je slavila, enotna, potreben pa je bil začetek gospodarskega razvoja na začetku šestdesetih, na kar so se vezale lokalne postavitve (o začetku gospodarske rasti v šestdesetih v Kranju in vplivu na naročilo Dolinarjevih plastik: LEBEN). Po ločitvi od večnacionalne skupne države so bile javne postavitve ponovno vezane na nacionalno ali kulturno zavedanje Slovenije oziroma njene teritorialne enovitosti. Če danes govorimo o pomanjkanju prostorskega oblikovanja s kipi, vidimo, da ni več potrebe po indoktrinaciji javnosti preko javne plastike, saj so jo zamenjali jumbo plakati ter masovni mediji, ki prodirajo v še tako intimen prostor. Po drugi strani primanjkljaj le ni tako očiten. Čeprav postavitev javnih spomenikov lahko kaže na zunanji ugled mest, je očitno, da v Sloveniji kiparstvo v javnem prostoru še ni prešlo iz nacionalne ideološke faze 19. stoletja v funkcijo promocije odprtih in sodobnih mest. Kipi v javnem prostoru še vedno slavijo preteklo ali polpreteklo zgodovino ter dajejo mestu pridih nečesa starega, propadajočega, tudi dvoumnega. Primer tega bi lahko bila polemika okoli dveh konjeniških spomenikov Rudolfu Maistru, njegovi osebnosti in pridobitvi ozemeljske celovitosti, vsekakor pomembna javne plastike. Zanimivo je, da so se pojavile skupine, ki so zagovarjale javno postavitev spomenika, ki ni bil izbran na natečaju, saj so se mdr. zavedale formalnih razlik med plastikama. Umanjkajo pa primeri, ki si se zavedali slovenske narodne enotnosti nad jezikovno ravnjo. Javnim prostorom manjka reprezentacija novih ideologij oz. prej njihovih idealov. Kako bi bilo hipotetično z nadgradnjo kipov Zdenka Kalina ter Karla Putriha na portalu slovenskega Državnega zbora, ki bi reprezentirala idejo samostojne nove države na parlamentarni osnovi. Državni zbor se kot politično telo še vedno reprezentira v kipih, ki personificirajo življenje, mir, družinsko srečo, otroško igro ter različne poglede na delo, ki ga opravlja ljudstvo, a ne kaže spremembe družbene ureditve, ki naj bi nastala z novo politično ureditvijo samostojne Slovenije. Prostorski ureditvi tako manjka ravno koncept sodobne demokratično urejene družbe ter pomen samostojne države. 42
postavitevkoncna.indd 42
27.11.2011 23:23:00
Zanimivi se zdijo odnosi med prenosom kipa v javni prostor, kjer lahko deluje kot spomenik. Seveda deluje lahko zgolj kot umetniško delo.1 Spomenike ne bom obravnaval kot praktično rešitev za kiparstvo. Ti so nadgradnja družbenih hotenj in čez čas morda njihovi edini pričevalci. Po drugi strani kiparskih pa javnih postavitev pri nas ni malo: možnost postavitve ima praktično skorajda vsak. Kipe postavljajo galerije, društva, večje firme, ki jim lastništvo kipa v javnem prostoru pomeni promocijo kulturne omikanosti in dostojanstva v povezavi z razkazovanjem ekonomske sposobnosti, kipi ostajajo po raznih kiparskih simpozijih, tudi posamezniki, ki nimajo kam postaviti svojih ljubiteljskih aktivnosti, to naredijo v javnem prostoru. Samemu mestu ali državi pravzaprav ni potrebno skrbeti za nove postavitve, razen, če bi želeli kakovostno podpreti ideje o sodobno urejeni družbi ali določene družbene problematike, do katerih bi morala država oziroma lokalna uprava zavzeti stališče.2 Kot ena izmed začasnih rešitev, ki bi zaobšla pomanjkanje koncipiranja idealov ter pripravljanje javnih razpisov za javne spomenike, bi lahko uporabili plastike iz opusa priznanega umetnika (:ARNEŽ). S tem ni mišljeno, da bi javne kiparske postavitve postavljale zgolj osebe, ki dobivajo umetniške nagrade, gre za prepoznavanje avtorskih poetik z javnimi stalnimi ali začasnimi postavitvami, ki bi lahko bile tudi spomeniki, lahko pa zgolj oblikovanje javnega prostora. Npr. v Ljubljani lahko govorimo o izrazito avtorskih postavitvah pri Begićevem spomeniku Hribarju, spomeniku Dragice Čadež za obeležje ženskih demonstracij proti fašističnemu nasilju ter javni postavitvi Brdarjevih kipov na Mesarskem mostu. 1 V Sloveniji se odnos do kipov v javnem prostoru dostikrat enači z odnosom do spomenikov ter v zvezi s tem do določenih ideologij, ki se v njih reprezentirajo. Kot ilustracijo, bi navedel zgodbo, ki jo je povedala Staša Kokot o uničenju kipa Izročilo akademskega kiparja Jiřija Kočiče v Grosuplju. V preteklem mandatu, ko je občinski svet vodil politično neodvisni župan Janez Lesjak, so v sodelovanju z Zavodom za kiparstvo in tedanjo direktorico zavoda Stašo Kokot izpeljali uspešen kiparski projekt Grosuplje – mesto kipov, kjer so v osmih letih v javni prostor postavili okoli 30 kipov. Zadnji kip je bil postavljen leta 2010 v okolici krožišča Brvace na severnem delu mesta, njegov avtor Jiři Kočiča pa ga je naredil v sodelovanju s približno 300 krajani, ki so ga z odtisi svojih dlanmi so-oblikovali. Ob uničenju dela kipa na občini niso pokazali velikega zanimanja – dokler se niso pojavili mediji; potem so obtožili Rome, da so poškodovali kip, na koncu se je izkazalo, da je občina sama naročila sabotažo (konec navajanja zgodbe). Pri tem je zanimiv negativen odnos do kiparskih postavitev, ki jih trenutno vladajoča občinska politika dojema kot duh druge politične ideologije. Nereflektiran je odnos do kiparskih postavitev v javnem prostoru, ki so umetniško oblikovanje prostora, kultivirajo kraj, kipi so bili sprejeti s strani prebivalcev kraja (vsaj tistimi 300 sodelujočimi). Nenazadnje je ta odnos tudi v nasprotju z idejo občine kot nosilke gospodarskega razvoja, saj je bil celoten projekt Grosuplje – mesto kipov speljan s pomočjo okoliških obrtnikov in firm. Tako se odnos do kipov spet veže na ideološke konstrukte javnih spomenikov iz 19. stoletja. 2 Skrb države ali lokalnih uprav pri prostorskih postavitvah naj bi po vloženem predlogu zakona nekdanje ministrice za kulturo Majde Širca država zakonsko določila investicijam javnega značaja pri katerih bi se oddvojil določen delež za umetnost. Lepo bi bilo, da bi se vsi zavedali pomembnosti tega predloga (:KAVČIČ).
43
postavitevkoncna.indd 43
27.11.2011 23:23:00
Predvsem bi rad pojasnil svoj pogled na pojem »deideologizacije«3 kiparstva v javnem prostoru. V zborniku sem predlagal radikalnejši korak na metaforični ravni: »Sam predlagam odstranitev starih postavitev z ideološko tematiko, ki bi jih prestavili v kiparske parke ali druge javne površine. Ohranjanje zgodovine je izgubilo pomen, saj so mnogi revolucionarni spomeniki s preimenovanjem ter preoblikovanjem prostorov, kjer so postavljeni, že izgubilo prvotni kontekst. Njihovo opominjanje je izgubilo pomen, ostajajo ideološko oblikovano tkivo – ki ga niti ne zaznavamo več – zaraščeno v spreminjajoče se mesto. Obravnavamo jih kot del zgodovine in če bi jim namenili novo mesto, bi se poklonili tej zgodovini. Kar pri njih dejansko zmoti, je, njihov posreden vpliv na naše dojemanje, kaj in kakšno naj bi bilo kiparstvo. Sprostitev pomembnih vizualnih točk na mestih, kjer so stari kipi, bi lahko služila za platformo, na kateri se predstavlja sočasno kiparstvo. Odstranjevanje kipov bi verjetno vzbudilo javno pozornost in morda povečalo tudi zanimanje za umetnost.« V pričujočem zborniku so med drugim tudi prispevki, ki govorijo o tem, kako lahko posamezni umetniki in skupine ustvarjalcev urejajo javni prostor s svojimi deli, festivali ipd. Nekateri predlagajo prestavitev tekmovanja med bogatimi v utopični čas, ko zmanjka drugih tehnoloških igrač ali prostorov bivanja in jim ostane samo še tekmovanje na področju likovnih umetnosti. Oba prispevka sta dokaj konkretna in ponujata rešitev – eden bolj drugi manj verjetno. Rešitev, o kateri sem pisal, pa se mi je zdela, da deluje v polju ideje. Je torej svojevrstno umetniško delo, če ni že kip ;) in terja refleksijo do obstoječih javnih postavitev kot tudi do problematike sodobnega kiparstva ter oblikovanja javnega prostora s kiparskimi stvaritvami. Kdor se takoj zdrzne ob zamisli odstranjevanja obstoječih spomenikov, se je že začel zavedati pomena obstoječih javnih spomenikov ter njihovega vpliva na identiteto določenega kraja, ki lahko izhaja iz identificiranja z določeno ideologijo, ki ji spomenik pripada. Zaradi te bojazni zaključni stavek z odstranitvijo javnih spomenikov ironično kaže na medijsko pokritost in zanimanje za sodobno umetnost. Skrb zbujajoče je dejstvo, da se danes ponekod kaže ravno tak odnos kot sem ga v svojem ironičnem konstruktu zapisal, le da ta ne predvideva povečanega zanimanja za umetnost. Kiparski projekt Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj 3 Deideologizacija ne obstaja kot beseda niti kot pojem. Z vpeljavo omenjene besede sem mislil bolj na možnost prepoznavanja novih vsebin in ne zgolj takih, ki se vežejo predvsem na nacionalne ideologije 19. stoletja. V današnjem času bi seveda potrebovali tudi postavljanje javnih spomenikov idejam sodobne družbe oziroma njenega odnosa do odprtih problematik npr. lastne zgodovine – s čimer ne mislim, da je naloga umetnikov iskati ideale/fantazme sodobnih ideologij/kultur. Deideologizacija naj bi pomenila odtrganje kiparstva in javnih postavitev zgodovinskim oblikam/kultu javnih postavitev ter njihovemu emocionalnemu izkoriščanju.
44
postavitevkoncna.indd 44
27.11.2011 23:23:00
Kiparski projekt Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj je mišljen kot umetniška akcija, ki raziskuje nove pojavne možnosti kiparstva v javnem prostoru. Njegovo izhodišče je vprašanje, koliko javni kipi delujejo na zavedanje krajanov o javnih plastikah, identiteti kraja ter njih samih. Načrtovano je bilo preko ankete omogočiti skupini oseb, da izrazijo svoja stališča do obstoječih javnih postavitev, kaj jim predstavljajo, koliko se ustavljajo pred kipi in jih ogledujejo ali pa jim je to predstavlja le objekte ob njihovih poteh, ki jim ne namenjajo pozornosti; koliko se jim zdijo še potrebne, kaj bi npr. želeli na tem mestu, če bi kipe odstranili, kakšne simbole bi si želeli – na koncu pa bi iz zbranih idej naredili trodimenzionalno maketo kipa, ki bi predstavljala ta skupen kip Kranja. Ker se že dolgo ukvarjam s kiparstvom, bi mnenje oseb, ki so izven tega specifičnega področja dela, pokazalo na določena pričakovanja glede oblikovanja prostora . Spoznali bi, katere ideje oziroma vrednote se zdijo ljudem v današnjem času pomembne, ter kako naj bi se oblikovale v dejanskem objektu. Po predvidevanju bi se oblikovno polje nanašalo predvsem na znane oblike kiča oz. simbolov. Nastavki za projekt niso slabi, morda se bo v prihodnosti v drugačni obliki tudi izvedel. Vprašanje pa, če se ne bi tako dobljeno 45
postavitevkoncna.indd 45
27.11.2011 23:23:01
mnenje, kakršnokoli bi že bilo, lahko izrabilo v političnem zanikanju obstoječih javnih postavitev in ker ne bi hotel vplivati na njihov obstoj, se je struktura projekta obrnila. Projekt se navezuje na Slovenski trg, njegovo zgodovino, njegovo umestitev v mestno jedro, na refleksijo spomeniške ureditve, ki je od osamosvojitve naprej doživel velike spremembe skupaj s krajinsko ureditvijo, zamenjavo veličastnega marmornega tlakovanja z navadnimi pralnimi ploščami, z nižanjem podstavka Revolucije (s čimer se je razbila optična celovitost postavitve), s postavitvijo makete Kranja na Slovenski trg ter s postavljanjem odrov, stojnic, drsališč ob raznih priložnostih, s čimer ironično sami kipi začnejo delovati odvečno (zgodovinski pregled sprememb Slovenskega trga: LEBEN, ostalo ter izpeljava misli dodal avtor). Vse se spreminja, tudi usoda javnih spomenikov in z njo naš odnos do javnega prostora in kipov v njem. Poleg Slovenskega trga je na zasnovo kiparskega projekta vplivalo tudi preoblikovanje trga pred Prešernovim gledališčem, kjer so – kljub strokovni literaturi, ki je poudarjala, da je originalna postavitev Prešernovega spomenika na premajhnem podstavku, tega še dodatno znižali. Drug primer je kip Borisa Kalina: Spomenik padlim članom kolektiva tovarne Inteks, ki je po stečaju svoje mesto našel v depoju Gorenjskega muzeja. Tretji primer pa je Bernekerjev kip Sv. Janeza Nepomuka, ki so ga v vandalsko razgrajaški akciji neznanci v preteklem letu poškodovali – natančneje razbili so kip kraljice. Ker gre za delo kiparja iz prve generacije slovenskih kiparjev in za pomemben del slovenske nacionalne dediščine je toliko bolj žalostno, da se nihče ni zavedal njegovega pomena. Del projekta se torej navezuje na omenjene primere – natisnjena razglednica je retrograden posnetek razglednic v sedanjem času masovnih medijev. In vendar je to podoba z jasno izraženo vsebino, ki ima vandalsko noto preobraženo v ironično gesto, kjer se glave Dolinarjevim kipom na Slovenskem trgu menjava z vsakokrat novimi občinskimi oblastniki. Kot zgodovinski primer bi lahko, poleg razbitja Bernekerjeve kraljice, našli primerjavo v rimskem obdobju menjavanja glav na kipih cesarjev. Ironija tiči v »zasukanem« osvetljevanju ter povečanem zanimanju za likovno umetnost: glave bi se moralo na novo postavljati z vsako menjavo oblasti in vsakokrat bi lahko mimoidoči razpravljali, ali je nek umetnik prepričljivo upodobil določeno osebo. Vsak kip bi lahko na podstavku imel touch screen kjer bi si mimoidoči ogledovali njegov facebook profil ipd. Kot utopična ideja umetniški projekt vzpostavlja ironičen odnos do javnih plastik. Kot resničen dogodek pa je zgolj odsev stanja javne plastike v primerih razbitega kipa Franca Bernekerja ali v depo spravljenega Borisa Kalina. Ob poplavi različnih vizualnih dražljajev dostikrat radikalna gesta v javnem okolju ne doseže nobene refleksije. Preobrat je treba graditi na novih strategijah, pri mojem umetniškem delovanju morda z ljubko razglednico, ki terja čas, da se zavemo dejanske vsebine, v širši krajevni organizaciji pa z diskurzivnimi srečanji, javnimi predavanji, vodenimi ogledi ter tablami z razlago nastanka kipov in njihovega pomena za kraj, z nagradnimi natečaji med šolami, izdajanjem 46
postavitevkoncna.indd 46
27.11.2011 23:23:01
strokovnih monografij, razglednic ipd.4 Dojemanje slikovnih vzorcev v času razvitih vizualnih komunikacij je veliko, morda se v laičnem pogledu na prvi pogled zdi celo manj potrebna kot karkoli drugega. Kipi v javnem prostoru pripadajo vizualnim vzorcem iz preteklih obdobij, zdi se, kot da bi hodili pa ulicah sestavljeni iz črno belih, barvnih ter digitalnih fotografij. Ob pogostejšem pojavljanju kipov na fotografijah v raznih medijih, njihova barvitost postaja vse bolj živa, če pa zgolj hodimo mimo njih, ostajajo v črnobeli resničnosti. Podoba resničnosti nam mora biti podana preko določenega vmesnika npr. medijske podobe ali preko vodenega ogleda, da se začnemo zavedati njene pomembnosti. Naš odnos do javnih plastik je naš odnos do umetnosti in če so kipi v javnih prostorih skoraj odvečen del prostorske ureditve je Slovencem odveč tudi sama umetnost. Problematika javnih spomenikov se torej zrcali iz odnosa krajanov do umetnosti. Samim umetnikom je – kolikor sem ugotovil – v slovenskem prostoru nekoliko sram priznati, da so umetniki. Če že, potem dajejo prednost specialnemu področju (sem slikar/kipar/grafik…) kot splošnemu polju umetnosti. Prav tako raje rečejo, da niso umetniki ampak ustvarjalci. Razloge bi lahko tudi iskali v odnosu družbe do umetnikov, ki se v času finančne krize obravnavajo kot nepotrebni. Iz pogovornega jezika: Pusti ga, on je umetnik razberemo pripisovanje nepopolne funkcionalnosti v s produktivnostjo obremenjeni družbi. Ljubiteljska kultura (umetnost) po mnenju umetnikov prav tako meče slabo luč na profesionalno umetnost. Vzroke se lahko išče tudi v občutku manjvrednosti, če se nekoga ne obravnava kot vrhunskega umetnika ali se z umetnostjo ne ukvarja polni delovni čas. Ustvarjanje v polju umetnosti, pa naj bo vrhunsko ali zgolj ljubiteljsko, ne bi smelo nositi predznakov, niti je ne bi smeli ocenjevati neki segmenti iste družbe, ki morda nima odnosa do umetnosti, ker je v svojem predstavnem svetu niti ne pozna. Skozi umetniško delovanje se ustvarjajo dela z estetsko vrednostjo, čustvenim segmentom ter raziskovanjem formalnega polja ustvarjanja, umetniško delo je enakovredno ostalim dejavnostim v družbi. Kiparski projekt Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj je razdeljen na dva sklopa: izvedbo treh umetniških pristopov k sodobnemu razumevanju javnega kiparstva ter diskurzivni večer z lokalnimi strokovnjaki in poznavalci problematike javnega kiparstva. Kot umetnika sem k projektu povabil Jerneja Malija in Andreja Štularja, s katerima sem v preteklosti že sodeloval na raznih tako umetniških kot izvedbenih projektih s področja restavratorstva – predvsem pa se mi je zdelo, da imamo pri svojem ustvarjalnem delu podobno kritičen, ironičen in neobremenjen pristop. Jernej Mali izhaja iz avtopoetičnih
4 Pred letom sem se udeležil kiparske kolonije na gradu Ostrožac, kjer so že v Jugoslaviji organizirali kolonijo, s takrat pomembnimi mladimi kiparji (od slovenskih Drago in Dušan Tršar, Janez Lenassi, od pomembejših jugoslovanskih pa vsekakor Angelina Gatalica in Ivan Kožarić, v devetdesetih pa Darko Golija, Jiri Kočica in drugi). Ker je območje Cazina pretežno muslimansko s tradicionalno odklonilnim odnosom do upodabljanja, me je presenetilo, da so bili krajani izredno ponosni na park skulptur in zgodovino kolonije. Posvojili so kipe kot da so njihova last ter del identitete kraja.
47
postavitevkoncna.indd 47
27.11.2011 23:23:01
vsebin in podob, ki bi jih lahko zamenjali s sodobnim oblikovanjem, s čimer prevprašuje meje sodobnega kiparstva, Andrej Štular pa ustvarja zastrti pogled na sodobno družbo z relativno ozkim spektrom medijskih vsebin ter poenotenim javnim mnenjem, kar ironizira v svojih delih. Umetniška akcija Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj v teh tematikah vzpostavlja neposredni dialog z javnimi plastikami Lojzeta Dolinarja na Slovenskem trgu v Kranju. Zaradi razgibanosti trga je deljena na tri osnovne celopostavne figuralne skupine, postavljene na različnih višinah podstavkov. Kritičen pregled posameznih del posameznih del v projektu je v spremnem besedilu kataloga zapisal Miha Colnar in jih sam ne bom opisoval, bolj se bom posvetil izhodiščem celotnega projekta. Vsak umetnik je zasnoval umetniški projekt, ki se veže na posamezno spomeniško skupino. V odnosu do prevpraševanja prostorske umeščenosti (Mali), paradigme javnega kiparstva (Srdić Janežič) ter do vrednot javnih spomenikov (Štular). Iskanje novih izraznih možnosti za kiparstvo v javnem prostoru bi sam vezal na novo paradigmo javnega kiparstva, ki ima sicer dolgo tradicijo v zgodovini oblikovanja mask ter maskot. Vezal sem jo na žensko figuro Revolucije v podaljšanem kraku severnega dela trga, ki je ločena od ostalih tudi s tem, da je postavljena na najvišji podstavek. Njena herojska drža v plašču spominja na superjunakinjo iz ameriških fantastičnih žanrov. Ženska figura, ki personificira Revolucijo je superjunakinja. Revolucija je od vseh skupin tudi najbolj tematsko oddaljena: ne kaže samo trenutka upora in hrabrosti borcev junakov, ampak je personifikacija revolucionarnega upora kot nadnaravne moči ideje: Revolucija je popolna alegorija. Lahko bi jo zamenjali za superwoman, če bi bron pobarvali v modro rdeči kombinaciji uniforme superjunaka. Kot izhodiščna misel je znana primerjava med alegorijami socialističnega realizma in nacionalnega socializma, ki sta oba slavila herojska telesa: eden sicer temelji na rasi in preteklosti, drugi na skupnem duhu, personifikaciji ljudstva in utopiji. Tej primerjavi bi lahko dodali herojske like, ki posedujejo nadnaravne moči in se pojavljajo v medijskih podobah zahodnih fantastik. Pri vseh se manifestira močno mišičasto telo kot fantazma dobrega gradnika družbe, le da v primerjavi s telesnimi lastnostmi superjunakov prehaja v čisto abstrakcijo boja med dobrim in zlim. Če povežem Revolucijo z abstraktno superjunakinjo na vsebinski ravni, bi lahko govoril o spremenjeni paradigmi naročnikov pogojno javnega kiparstva. Iz socialističnega kolektivnega duha v Sloveniji se je naročanje javnih spomenikov s prehodom v demokratično samostojno Slovenijo razpršilo na mnoštvo individuumov z zmanjšano odgovornostjo do kolektivnega duha. Dolinarjeve spomeniške plastike na Slovenskem trgu so odraz politične volje, kot tudi že prej na istem mestu med vojno uničen spomenik Tineta Kosa Kralju Petru I. S prehodom v slovensko samostojnost je videti, da se je poleg skupnih idej izgubila tudi skupna zavest. Ta je včasih omogočala velike javne postavitve, danes pa se paradigma pogojno javnih kiparskih del seli na področje reklame. Promocija skupne ideje je v polju potrošništva in zanjo se naroča – v prenesenem pomenu se paradigma vrši kot maskota, se pravi pogojno umetniško delo – pogojno torej v odnosu do tradicionalnih norm, ter do funkcije uporabe maskote. Črna maskota v kiparskem 48
postavitevkoncna.indd 48
27.11.2011 23:23:01
49
postavitevkoncna.indd 49
27.11.2011 23:23:07
projektu Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj predstavlja kip Revolucije, torej nekaj kar ni produkt na tržišču, ampak se ga kot takega oglašuje z namenom, da bo bolj zaznan med potrošnimi podobami. Paradigma pri tem prenosu kolektivne zavezanosti ideji na relativno individualno reklamno idejo, je v formalni obravnavi kipa kot javnega kiparskega projekta. Predstavlja lahko relativno cenejšo in hitrejšo izvedbo, ki ne vključuje občutka nadčasovnosti, je konkretna in trenutna. Vsekakor pa je še vedno lahko umetnost, če ne že spomenik.
50
postavitevkoncna.indd 50
27.11.2011 23:23:07
51
postavitevkoncna.indd 51
27.11.2011 23:23:08
Kiparski projekt Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj Jernej Mali, Zoran Srdić Janežič, Andrej Štular
Založnik: Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag Koproducent projekta: Kulturno umetniško društvo Kranj Spremno besedilo: Miha Colnar Besedilo o kiparskem projektu: Zoran Srdić Janežič Fotografije: Janez Draksler, Jernej Mali, Jana Putrle Srdić Oblikovanje: Zoran Srdić Janežič Obseg: 52 str. Tisk: Bistisk Naklada: 300 november 2011 Zahvala Marku Arnežu, Igorju Kavčiču, Niki Leben in Dušanu Tršarju za udeležbo na okrogli mizi, Jani Putrle Srdić, Petri Polak in predvsem gre zahvala Janezu Drakslerju za pomoč pri koordiniranju in organizaciji projekta. Publikacija je nastala s pomočjo oddelka za družbene javne službe mestne občine Kranj 52
postavitevkoncna.indd 52
27.11.2011 23:23:08
naslovka.indd 3
28.11.2011 0:19:28
naslovka.indd 4
28.11.2011 0:19:29