solski casopis brihte by Jure Kramar

BRIHTNE GLAV'CE

Šolski časopis OŠ Polhov Gradec

Šolsko leto 2011/2012

UVODNE BESEDE GE. RAVNATELJICE ... Pozdravljene, Brihtne glav'ce!

red nami je zajeten kupček časopisnih strani, ki govorijo o tem, kako pridni in delovni ste bili to šolsko leto. Marsikaj se je dogajalo, prav zaradi pestrega vsakdana pa smo tako hitro dočakali konec pouka. Veliko smo naredili, veliko se tudi naučili. In prav je tako, saj je znanje vrednota, ki vas bo spremljala skozi vse življenje.

Mislim pa, da so bili šolski dnevi obogateni še z mnogimi dejavnostmi, ki ste jih skrbno pripravili in izpeljali. To so bili naravoslovni, športni, tehniški in kulturni dnevi, v okviru katerih smo bili deležni tudi mnogih čudovitih prireditev … In vse to in še več ste kot pravi nadebudni novinarji z budnim očesom spremljali celo šolsko leto in polnili strani šolskega časopisa, ki je danes pred nami in ki ste mu izbrali naslov Brihtne glav'ce. Ne bom na dolgo in široko razpravljala, saj vem, da hitite počitnicam naproti, zato naj vam zaželim samo še prijeten oddih vremenu navpik. Albina Jerman Slabe, ravnateljica OŠ Polhov Gradec

NOVINARSKI KROŽEK ... Mladi novinarji OŠ Polhov Gradec

letošnjem šolskem letu na OŠ Polhov Gradec poteka novinarski krožek. V svoje vrste je pritegnil veliko število učencev, ki radi ustvarjajo. Ure so zelo razgibane, veliko dela pa mladi novinarji opravijo tudi doma oziroma v popoldanskem času, saj morajo biti »na tekočem« tudi z dogajanjem v širši okolici oziroma »na terenu«. Med pogovorom so nam zaupali, da so se novinarstva udeležili zaradi različnih vzgibov in želja. Povedali so, da radi anketirajo, pišejo in spoznavajo nove osebe. Zanimivo je, da so članice krožka samo dekleta, za fantovsko pomoč pa smo ostali prikrajšani. No, morda pa se odločijo za raziskovalni korak prihodnje leto. Nekatera dekleta so dodala še, da so se na novinarski krožek prijavila zato, ker bi se rada natančneje seznanila z novinarskim poklicem, saj bi ga želela opravljati tudi kasneje na svojem poklicnem področju. Seveda pa so učenke z nasmehom na ustnicah pritrdile, da se pri določenih vesteh tudi prisrčno zabavajo in nasmejijo, njihova še posebej dobra lastnost pa je, da vse rade brskajo in listajo po knjigah, kar jih jezikovno, slogovno in duhovno bogati. V letošnjem šolskem letu smo se odločili, da bomo zbrali prispevke in jih objavili na šolskih spletnih straneh v obliki časopisa … ki ste se ga pravkar namenili prelistati in prebrati. Manja Žugman Širnik, učiteljica slovenščine in mentorica novinarskega krožka

Članice novinarskega krožka se predstavijo

Novinarke iz 6. b in 7. a • • • • • • • • • • • • • • •

Rebeka Prosen, 6. b: Po navadi gledam televizijo, igram kitaro in pa računalniške igrice. Anja Tominec, 6. b: Jaz pa rada jaham, igram kitaro in poslušam glasbo. Lara Vehar, 6. b: Navdušuje me branje, igranje violine ter plesanje. Anja Buh, 6. b: Tudi jaz rada berem, se igram z mački in poslušam glasbo. Laura Cankar, 7. a: Rada pojem in plešem, igram pa tudi kitaro. Kaja Pustovrh, 7. a: V prostem času rada slikam, plešem in se ukvarjam z živalmi. Špela Knez, 7. a:Rada rolkam in se igram z muckom. Beti Škof, 7. a: V prostem času igram kitaro, pojem in se družim s prijatelji. Marjeta Malovrh, 7. b: Rada berem in ustvarjam ter se sprehajam v naravi. Anja Kavčič, 7. b: K novinarskemu hodim, ker bi rada spoznala značilnosti novinarskega poklica, sicer pa v prostem času rada berem, pišem in rišem. Mirjam Tominc, 7. b: V prostem času najraje rolkam in plavam. Manca Oblak, 7. b: Pri novinarskem se ob dobrih in zanimivih vesteh tudi smejimo in zabavamo. V prostem času hodim v naravo, veliko kolesarim in rolkam. Rebeka Peternelj, 7. b: V prostem času rada »športam«, v šolskem pa pišem. Maša Setnikar, 7. b: Novinarstvo me zanima in veseli, pa tudi veliko vem, ker v prostem času rada berem. Ana Rihar, 7. b: Novinarstvo je zanimiv poklic. V prostem času rada berem in igram violino.

Novinarke iz 7. b

V ŠOLSKEM ČASOPISU LAHKO PREBEREMO ... Počitniški pozdrav in prihod novega leta na str. Dogaja se … Literarne in likovne strani … Zabavni utrinki …

4 4–27 28–38 39–45

In zagotovo vas tare radovednost …

radovednost … … od kod ideja za naslov šolskega časopisa? V 6. b razredu se je nekega lepega dne porodila zamisel o imenu šolskega časopisa. Marija Malovrh in Lucija Malovrh sta predlagali Brihtne glav'ce, vi pa ste bili tisti, ki ste njuno idejo tudi podprli. Tako ste z roko v roki sprejeli naslov časopisa, za katerega upamo, da bo v prihodnjih šolskih letih pridno izhajal in nam na svojih straneh razgrinjal sleherni trenutek, ki smo ga preživeli v šoli in po svetu. Naslov pa nam je dal pravzaprav zahtevno nalogo: zdaj bomo morali še kako uriti naše male sive celice, da bomo dokazali, da nam pravzaprav pristoji. Članice novinarskega krožka

Počitniški pozdrav in prihod novega leta ... Moje počitnice

o smo koncu preteklega šolskega leta narisali piko na i, so se začele počitnice in z njimi dolgo vroče poletje. Veselili smo se, da so nastopili brezskrbni dnevi.

Svoje obdobje lenarjenja sem preživela karseda lepo. Že v prvem tednu sem se odpravila na Robinzonski tabor, ki je potekal v Bohinju. Uživala sem na toplem soncu, skakala v vodo, se vozila s kajakom in počela še vrsto drugih zanimivih stvari. S taborniki smo hodili v hribe, se igrali na igrišču, obiskali pa smo tudi pustolovski adrenalinski park. Skoraj vsak večer smo opazovali plapolanje zastave v bližnjem taboru. Bila nam je zelo všeč. Čas je hitro bežal, zato je prišel dan, ko smo se od taborjenja morali posloviti. Vsem nam je bilo žal. Vsekakor se ga bom udeležila tudi prihodnje leto, priporočam pa ga prav tako vsem, ki v sebi premorejo kaj pustolovskega duha. Anja Tominec, 6. b

Novo šolsko leto

a je spet šola! Letos se je že zelo veselim. Zakaj? Ker je sedaj prenovljena, končno pa imamo tudi prostrano telovadnico. Vendar to še ni vse. Moj najljubši šolski kotiček je knjižnica, saj jo je knjižničarka zelo lepo uredila, v ta prostor pa rada zahajam tudi zato, ker me tam zmeraj pričakajo knjige, ki nam ponujajo znanje, zabavo, veselje in še mnogo več. Le kaj naj še napišem? Ko takole razmišljam, lahko zaključim le, da imamo v naši hiši znanja zdaj vse, kar mali učenjaki potrebujemo. Da, ti naš dragi bralec, pravkar se je zares začelo: jutranje vstajanje, oblačenje, poslušanje učiteljev, drenjanje po šolskih hodnikih … V glavnem počeli bomo to, kar nam je položeno v naš vsakdan že od petega leta. Upam, da bo to šolsko leto še posebej lepo, saj gremo novemu znanju naproti. Lara Vehar, 6. b

Dogaja se … Otvoritev nove športne dvorane

petek, 16. septembra 2011, smo imeli učenci prosti dan, saj smo imeli v popoldanskem času odprtje nove večnamenske športne dvorane.

Slavje se je pričelo ob 18. uri. Obiskal nas je tudi minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič. Prireditev je bila zelo razgibana, saj so nastopali predvsem športniki in plesalci naše šole. Zelo zanimiv nastop nam je pričaral naš sošolec Žiga Vintar, ki je pokazal, kako dobro se znajde na plesnem odru. Mislim, da je s svojo plesalko navdušil prav vse v dvorani. Največji aplavz pa smo namenili našim devetošolcem, ki so filmsko zabijali na koš. Res so bili dobri. 4

Uvodni govor je imela gospa ravnateljica, sledil ji je gospod župan, zaključil pa minister. Všeč mi je bilo, da govorniki niso bili predolgi, še posebej pa, da so nam zaželeli veliko športnih in drugih dosežkov. Končno je nastopil trenutek, ki sem ga tudi sama težko pričakovala. To je bilo seveda rezanje slavnostnega traku. Po končani prireditvi nas je zabavala Tanja Žagar in ansambel Spev. Za vse, ki bi ponovno radi videli Tanjo Žagar, pa naj dodam še, da je obljubila, da se še vrne. Vsi tisti, ki pa se niste mogli udeležiti odprtja, pa ste vabljeni, da si našo športno dvorano kadarkoli ogledate, morda pa tudi športno uporabite, saj je res pravšnja za tovrstne dejavnosti. Maša Setnikar, 7. b Potepanje po Londonu

čenci 9.a/b razreda smo se 23. septembra 2011 odločili za potovanje v London. Skupaj z učiteljico Suzano Matić smo se zbrali na letališču. Našo drugo polovico potnikov iz drugih šol smo spoznali šele po rokovanju z našo vodičko Špelo. Z učenci velenjske in tržaške šole smo sprva težko navezali stike, a smo jih kasneje nekoliko bolj okrepili.

Ekskurzije se nas je udeležilo okrog štirideset otrok ter učiteljev. Najprej so nam pregledali prtljago, potem pa smo lahko nadaljevali pot do letala. Do vzleta nas je ločila dobra ura. Tisti, ki smo letenje prvič doživeli, smo bili zelo navdušeni. Na letalu smo se posedli, kakor smo želeli. Kmalu nato je začelo oddajati glasovne signale, kar je pomenilo, da se bomo počasi dvignili. Stevardesa nas je dobro seznanila z varnostnimi ukrepi, tako da smo bili popolnoma pripravljeni na letenje. Med nami je bilo veliko dobre volje, nekatere pa je preveval tudi strah, saj smo se kmalu znašli med oblaki. Pod nami se je razprostirala slovenska dežela. Nad njo smo imeli čudovit razgled. Kasneje pa smo se dve uri pogovarjali s prijatelji, poslušali glasbo in brali knjige. Let je minil dokaj hitro, na londonsko letališče pa smo kljub manjšim turbulencam varno prispeli. Pilota smo počastili z aplavzom, saj smo leteli varno, prav tako pa smo tudi varno in udobno pristali. Do hotela smo se odpravili z avtobusom, ki je imel kratko zamudo. Po prihodu v hotel smo se nastanili v sobah, kjer smo klepetali in klepetali ter se naposled le zvrnili v postelje. Prvi dan našega Londona smo začeli z raznolikim angleškim zajtrkom. Po njem smo se odpravili na podzemni vlak. Po 40-minutni vožnji smo izlet nadaljevali pri narodni galeriji in Nelsonovem kipu ter vse do Buckinghamske palače, kjer smo si ogledali menjavo straže, se sprehodili mimo konjeniške straže ter si ogledali svetovno znani stolp Big Ben. Med potjo smo srečevali znane londonske taksije, dvojne avtobuse in znamenite rdeče telefonske govorilnice. Prosti čas smo porabili za nakup spominkov in kosilo. Proti večeru smo obiskali še naravoslovni muzej, kjer smo se srečali z dinozavri in kitom v naravni velikosti. V večernih urah smo se vračali v hotel. Želeli smo si počitka, ki smo ga po dolgem in napornem dnevu močno potrebovali. Drugi dan smo sproti dobili navodila. Po zajtrku smo se odpravili po isti poti do podzemne in se z vlakom odpeljali do središča sodobnih stavb. Iz nekoliko bolj modernega predela mesta smo nadaljevali vse do Greenwicha. Tod smo si ogledali muzej ter si privoščili še razgled po Londonu. Med sprehodom smo srečali tudi številne maratonce. Do naše naslednje točke, ki je bila prav tako v načrtu dnevnega ogleda, smo prišli dokaj hitro. Plovba po reki Temzi v sončnem vremenu je bila prekrasna. Peljali smo se mimo številnih mostov ter najbolj znanega Tower Bridga. Občudovali smo moderno londonsko arhitekturo ter si pobliže ogledali London 5

Eye. Po pristanku smo imeli prosti čas za nakup spominkov in kosilo. V naslednjih urah je sledil obisk muzeja voščenih lutk, ki smo ga vsi navdušeno pričakovali, saj smo se tam srečali z velikim številom »slavnih oseb«. Tukaj smo naredili veliko fotografskih posnetkov. Podobe slavnih so izgledale, kot da bi bile žive pred našimi očmi. Dan smo končali v hiši strahov, kjer so se nekaterim pošteno zatresla kolena. Večer smo zaključili s skupno večerjo, ki nam je dobro dela. V hotel smo se vračali po kitajski ulici, kjer smo se navduševali nad zanimivimi lampijončki in kitajsko hrano. Bili smo pošteno utrujeni, a vsekakor ne dovolj, da si ne bi zvečer privoščili še »pižama party«. Zadnji dan se je odvil zelo hitro, saj smo imeli let zelo zgodaj. Po zajtrku smo pospravili svoje stvari ter ujeli še nekaj fotografskih posnetkov. Z avtobusom smo se odpravili do letališča in spet opravili vse potrebno po že ustaljenem postopku. Na voljo smo imeli dve uri samega dolgčasa. Nekateri so bili veseli, ker se je bližal prihod domov, drugi pa žalostni, saj so želeli še ostati. S svojimi novimi prijatelji smo se še zadnjič nasmejali. Pripovedovali smo si šale. Nad letenjem smo bili ponovno navdušeni. Vemo pa, da bomo London zelo pogrešali. Na tem potovanju smo pridobili veliko izkušenj, lepih spominov, novih prijateljev in seveda podatkov o Londonu. Dve uri letenja sta hitro minili. Vzkliki in aplavzi so ponovno počastili pilota, saj je naredil varen pristanek. Okoli pete ure popoldne smo prispeli na letališče v našo domovino. S prijatelji smo čakali na prtljago, potem pa se poslovili ter se odpravili vsak po svoje. Med družinami je vladalo polno pričakovanja in sreče, da smo prišli zdravi in živi domov; torej v enem kosu. Sicer smo bili nekoliko utrujeni, a smo imeli dovolj energije, da smo izrazili vtise o našem potovanju. Zahvalili smo se vodički Špeli, naši učiteljici angleščine Suzani Matič in vsem drugim, ki so z nami preživeli vikend v Londonu. Ana Kavčič, Miranda Grdadolnik, Simona Trobec, 9. a

Tower Bridge

Pred Buckinghamsko palačo: z desne proti levi Miranda, Ana, Simona, Klavdija.

Ekskurzija na Gorenjsko esti razredi smo se podali na pravo pustolovsko ekskurzijo na Gorenjsko. To je bilo v četrtek, 29. septembra, ko smo se ob osmi uri zbrali pred šolo ter se z avtobusom odpravili proti severozahodu države. Na avtobusu so nam učiteljice povedale pravila, ki smo se jih morali držati, poleg tega pa smo dobili še delovne liste, ki smo jih sproti reševali. Najprej nas je pot peljala v Kropo, kjer smo si ogledali kovaški muzej. V njem smo našli veliko zanimivih predmetov (žeblje, svečnike, okraske, kipe). Potem smo nadaljevali z obiskom prave kovačije, kjer smo poskusili izdelati žeblje, prav tako pa smo prisluhnili zgodbam o življenju ljudi v preteklosti. Naprej nas je pot vodila v Vrbo na Gorenjskem, kjer smo si ogledali Finžgarjevo rojstno hišo, videli smo tudi rojstno hišo Franceta Prešerna ter cerkev sv. Marka. Vmes smo imeli še postanek, da smo pomalicali in si privoščili nekaj požirkov osvežujoče pijače. Naših pustolovščin pa še zdaleč ni bilo konec, saj smo se odpravili še na Bled. Tod smo se sprehodili po trgovinicah in naredili nekaj fotografskih posnetkov. Privoščili smo si še kratek pohod okrog jezera. Ker pa je čas kar hitro mineval, smo se počasi odpravili proti domu. Ekskurzija je bila zabavna in poučna, zato se že veselimo prihodnje.

Anja Tominec, 6. b Malo drugače

jesenskem času smo imeli običajni šolski dan nekoliko drugačen. Zakaj? Učenci 7. razredov smo se odpravili na Dolenjsko. Pot nas je peljala do Valvasorjevega doma oziroma do gradu Bogenšperk, kjer nas je pričakala vodička. Razložila nam je zgodovino gradu, prav tako pa nas je popeljala po bogatih in zanimivih muzejskih zbirkah. Učenci smo slišali veliko zanimivosti o Valvazorju, ogledali pa smo si tudi njegovo delovno sobo, v kateri hranijo izvirnik Slave Vojvodine Kranjske iz leta 1689. Ogledali smo si še prostor, v katerem stoji kopija nekdanje tiskarske valjčne preše, ki prikazuje Valvasorjevo grafično delo. Ob tem smo si ogledali še lovsko zbirko, pritegnila pa nas je tudi etnološka, v sklopu katere smo spoznavali stara vraževerja in predmete, ki so jih v ta namen tudi uporabljali. 7

Popeljali smo se še do rojstne hiše Josipa Jurčiča, kjer smo se seznanili z življenjem in delovanjem pisatelja, pokukali smo še v Krjavljevo kočo in se pred njo nastavljali še zadnjim toplim sončnim žarkom. Na poti domov smo se ustavili v bližnji jami, kasneje pa smo si pred gradom Žužemberk privoščili še zadnjo malico. Ves čas nas je spremljalo prijetno jesensko vreme. Anja Kavčič, 7. b Jurčičeva domačija

Učenci 7. a

Učenci 7. b V Volčjem Potoku

a, da, bili smo tudi v Volčjem Potoku. Učitelj Marko Vojvoda nas je peljal na naravoslovni dan v Radomlje. Zjutraj smo se zbrali v šoli, nato pa smo se odpravili do Potoka. Tam nas je pričakala prijazna gospa, ki je opravljala vlogo vodičke. Povabila nas je v učilnico, kjer nam je pripovedovala o Potoku ter o mnogih vrstah rastlin, ki tod naokrog uspevajo. Po okusni malici smo se odpravili na ogled dreves, le-ta pa smo tudi dobro spoznali. Vsekakor so nas na naravoslovnem dnevu spremljali tudi učni listi, katere smo pridno reševali, tako pa smo znanje dobro ujeli v trajen spomin. Sošolki Rebeka Prosen in Anja Tominec sta o naravoslovnem dnevu strnili vtise. Povedali sta, da je bil dan poučen, vendar bi sprehajanje po parku lahko trajalo dalj časa, saj je bilo učencem med bujnim cvetjem zelo lepo. Zanimivo je bilo predvsem spoznavanje lesa. Učenci so lahko izvedeli veliko podatkov o tem, kako ga uporabljamo in koliko je star.

Dan v Volčjem Potoku

Buče velikanke Lara Vehar, 6. b 8

Jesenske počitnice

ed jesenskimi počitnicami imamo na koledarju dva praznika; dan reformacije in dan spomina na mrtve. To je čas, ko z družino obiskujemo grobove, kjer so pokopani naši bližnji in daljni sorodniki, prijatelji, znanci. V teh dneh se udeležimo tudi svete maše in blagoslovljenja grobov. Po obredu se s sorodniki znova snidemo na skupnem kosilu in večerji. Med počitniškimi dnevi me je obiskala moja prijateljica Ana, ki je pri meni tudi prespala. Veliko sva se pogovarjali in igrali, saj je to čas, namenjen sproščanju in nabiranju novih moči za prihajajoče šolske dni. Pri igri se nama je pridružil tudi mlajši bratec Martin. Tekali smo po vasi, počenjali norčije in veliko časa preživeli predvsem pri sosedovih konjičkih. Ker nam jesen obogati naravo tudi z listjem, smo nekaj prostega časa namenili še grabljenju in čiščenju okolice. Nagrabili smo velike kupe, po katerih smo potem veselo skakali in se ob tem radostili opravljenega dela. Sicer pa so jesenske počitnice zelo hitro minile. Trajale so le dober teden, tako da nas je kaj hitro doletel čas, ko smo lahko učenci znova sedli v šolske klopi. Maša Setnikar in Ana Rihar, 7. b Tradicionalni slovenski zajtrk s predsednikom države

petek, 18. novembra, se je na šoli odvijalo prav posebno jutro. Učenci in učitelji so bili zelo veseli, saj so se radostili pomembnega obiska. Na našo šolo je namreč prišel predsednik države dr. Danilo Turk. Kuharji in kuharice so pripravljali slastno malico oziroma tradicionalni slovenski zajtrk, ki ga je sestavljal kruh, med, maslo in jabolko ter mleko. Ob osmi uri je v hišo učenosti stopil gospod Danilo Turk. Ravnateljica mu je zaželela prisrčno dobrodošlico, obisk pa je spremljal tudi gospod Setnikar, župan občine, ter gospa Ilinka Kucler, podravnateljica. Slavnostne goste smo povabili v jedilnico, kjer smo ob samem zajtrku pripravili tudi razstavo panjskih končnic. Predsedniku so se tam pridružili naši najmlajši učenci. Kasneje smo se zbrali v avli šole, kjer se je pričela zanimiva ter hkrati poučna prireditev, katere kulturni program je zasnovala knjižničarka ga. Darinka Orel. Na prireditvi se je predsednik v svojem pozdravnem govoru učencem zahvalil za zdravo jutranjo pogostitev, kmalu potem pa je s člani šolskega parlamenta na šolskem dvorišču posadil drevo miru. Na prireditvi smo lahko prisluhnili pesmi Francelj Žabec, učenci pa so imeli priložnost, da se med seboj pomerijo v znanju o čebelarstvu in čebelah. Gospa Malči Božnar nam je predstavila panj in naloge pridnih delavk, na koncu pa je v obliki kviza poizvedovala, kaj smo si zapomnili. Tisti, ki smo sodelovali, smo imeli priložnost dobiti prav lepe nagrade. To je bil dan, ki nam bo še dolgo ostal v spominu, zaključila pa bom z zahvalo našim donatorjem, ki so poskrbeli za naše veselje. Obisk dr. Danila Turka Kaja Pustovrh, 7. a 9

Miklavžev sejem

ed 3. in 4. decembrom je v Polhograjski graščini potekal že trinajsti Miklavžev sejem.

Njegova vrata so se odprla v soboto. Nastopili so različni polhograjski talenti, nekatere smo že imeli možnost videti, drugi pa so se predstavili prvič. Po zaključni prireditvi se je začelo nakupovanje različnih dobrot in drugih izdelkov. Za vsakogar se je našlo kaj zanimivega in priročnega. Tudi zase sem našla različne ideje za voščilnice, ki sem jih kasneje uporabila pri izdelovanju svojih doma, privoščila pa sem si nov dekliški žepek za mobilni telefon. Na sejmu je sodelovala tudi naša šola. Svoje izdelke je prodajalo kar nekaj učenk in učencev, ki so jih izdelali sami ali s pomočjo sorodnikov. V pritličju smo se lahko posladkali in si kupili različne domače piškote, pokušali raznolike klobase in kruh, lahko pa smo si priskrbeli tudi domači med in čaj za zimske dni. Tudi moj ati je kupil nekaj domačih klobas in kruha, kar je popestrilo našo praznično obloženo mizo. Da pa ne bi ves čas le zapravljali denarja, smo si lahko ogledali tudi Muzej pošte in telekomunikacij, saj je bil ta vse dni odprt, organizirano pa je bilo tudi strokovno vodenje. Po ogledu smo se lahko ustavili v baru Lucifer, kjer so nam postregli z različnimi toplimi napitki. Tudi za najmlajše so poskrbeli. Vsak dan so se odvijale različne gledališke in lutkovne igre. Da pa bi se lahko zabavali skupaj s starši, so priredili še različne ustvarjalne delavnice. Dan je hitro minil in ob 19. uri je sejem zaprl svoja vrata. Komaj čakam spet naslednje leto, da vidimo, kakšno presenečenje nas čaka. Rebeka Prosen, 6. b Obisk šolskega jedrskega reaktorja Triga

sredo, 7. decembra 2011, sva se sošolcem Gabrielom po četrti šolski uri odpravila v OŠ Polhov Gradec, kjer smo se dobili učenci, ki raziskujemo ekologijo, energijo in astronomijo pod vodstvom naše mentorice ge. Mirjam Kogovšek.

Ko smo se zbrali, nas je gospod hišnik Rajko Tominec s kombijem odpeljal v Podgorico pri Ljubljani, kjer smo si ogledali šolski jedrski reaktor. Najprej smo šli v dvorano, ki je bila videti kot kinodvorana. Tam so nam razložili, kako deluje jedrska elektrarna in kako z uranom grejejo vodo. Ta potem ogreva drugo vodo in para druge vode potem poganja velika kolesa, ta pa naredijo elektriko. Seznanili smo se, v katerih državah so jedrske elektrarne. Povedali so nam tudi, koliko jih je. Nato smo šli pogledat še šolski jedrski reaktor. Pomirili so nas, da smo varni pred sevanjem urana. Četudi bi stali nad reaktorjem, ne bi dobili veliko sevanja, mi pa smo bili zaščiteni še s steklom. Po ogledu reaktorja smo šli v drugo dvorano, kjer so nam še bolj podrobno razložili razcepitev urana. Naredili smo tudi poskus o radioaktivnem sevanju. Nato smo si ogledali še razstavo. Tam smo lahko videli veliko različnih predmetov, ki so bili pod neko napravo. Videli smo lahko, koliko radioaktivnega sevanja ima posamezni predmet. Ugotovili smo, da ga ima ura veliko. Izvedel sem veliko novega o načinu pridobivanja energije. Priporočam tudi drugim, da si ogledajo šolski jedrski reaktor Triga in se kaj zanimivega naučijo. Urh Ušeničnik, 5. d

O našem astronomskem opazovanju

čiteljica Mirjam Kogovšek nas je popeljala na astronomsko opazovanje. Pred tem smo seveda imeli priložnost prisluhniti predavanju astronomske skupine Saturn. Pripovedovali so nam o našem sončnem sistemu. Poslušalci smo imeli možnost zastaviti vprašanja o vsem, kar nas zanima. Na kraju našega opazovališča je skupina Saturn razložila svojo opremo za opazovanje zvezd in planetov. Proti planetom in zvezdam smo gledali s pomočjo različno velikih teleskopov. Skozi večji teleskop smo razločno videli Jupiter in Venero. Ker je bila noč brez oblakov, smo lahko enako dobro videli tudi ozvezdja, kot so Orion, Veliki in Mali voz, Kalipso … Zadnja točka opazovanja je bil neke vrste daljnogled, s katerim smo imeli priložnost, da si podrobno ogledamo Luno, posuto s kraterji. Res jo je bilo veličastno opazovati. Nato smo si ogledali še ozvezdja, meglice, skozi velik teleskop pa smo videli celo Saturn. Ob desetih zvečer smo se vrnili v šolo, od tod pa s svojimi starši domov. Dan je bil nekaj posebnega in ni mi žal, da sem imel priložnost vse to videti na lastne oči. V spominu mi bo ostala Luna, ki je še nikoli prej nisem videl tako od blizu in tako podrobno. Astronomsko opazovanje priporočam vsem prihodnjim generacijam, ki bodo obiskovale našo osnovno šolo. Robi Buh, 9. b Veselim se božiča in novega leta

adnji šolski dan pred počitnicami. Vesela sem pritekla domov, saj je bil pred mano prosti teden. Opazila sem, da iz kuhinje že nekaj diši. Mmmm, mami je pekla potico in piškote. Hitro sem se preoblekla in naredila domačo nalogo, da sem bila preostale počitniške dni prosta. Ko sem končala, sem šla v kuhinjo pomagat mamici pri peki. Najraje ji pomagam pri namakanju piškotov v čokolado ali pri drugem okraševanju domačih dobrot. Ker so se bližali prazniki, je bil kmalu doma tudi ati. Vesela sem stekla k njemu in ga nagovorila, da greva na tržnico po božično jelko. Tam sva se zamudila kar nekaj časa, saj sem želela za naš dom izbrati res najlepšo jelko. Ko sem jo končno našla, sva se odpravila domov. Na mizi naju je že čakalo kosilo. Po kosilu sva se s sestro Nadjo odpravili izdelovat voščilnice. To počnem zelo rada, saj zelo rada ustvarjam. Pisali sva vsem sorodnikom ter nekaterim prijateljem. Ko sva zaključili, sem odšla pomagat atiju, ki je z Nadjinim možem Jako že postavljal ogrodje za naše velike jaslice. Spet smo imeli potoček, pastirji pa so se greli ob ognju. Kot vedno pa smo jih tudi letos podložili z mahom, ki smo ga nabrali že nekaj vikendov prej, da se je do božiča že posušil. Postavljanje jaslic mi je zelo zanimivo, še posebej nameščanje figuric. Ko so bile nared, smo vsi skupaj okrasili še božično jelko. Letos so mi bili okraski zelo všeč, saj smo uporabili kar čokoladne bonbone. Ko smo vse pospravili, smo se šli uredit, mami pa je pripravila božično večerjo. Po njej smo se odpravili k polnočni maši. Naslednji dan je sledilo odpiranje daril. Vsak je odprl svoja. Dobila sem veliko uporabnih stvari. Po kosilu smo se igrali družabne igre. Potem smo odšli k sorodnikom, kjer smo si voščili lepe praznike ter se prijetno zabavali. Zvečer smo pred hišo spuščali različne majhne rakete, ki sem jih dobila za božično darilo. Tako so dnevi hitro minevali. Nastopil je dan pred novim letom. Dopoldne smo pospravljali hišo. Jaka in ati sta pospravljala podstrešje, na katerem sta odložila stvari, ki jih vsak dan ne potrebujemo. Kasneje smo pekli piškote, Nadjin mož pa je odšel po rakete za polnočni ognjemet. Nato smo imeli okusno novoletno večerjo, ki jo je sestra skrbno pripravila. Potem smo odšli v dnevno sobo, kjer smo gledali zanimivo oddajo. Skupaj s televizijskimi voditelji smo tudi mi odštevali sekunde do novega leta. Ob polnoči smo odprli šampanjec ter nazdravili novim izzivom naproti. Po polnoči smo odšli ven, kjer smo spuščali rakete. Bila je megla, zato sosedovih ognjemetov nismo videli. Z najbližjimi sosedi smo si voščili srečno 2012. 11

Zelo rada imam božično-novoletne praznike, saj je to čas, ko se cela družina zbere in si zaželi vse dobro. Rebeka Prosen, 6. b Moje zimske počitnice

ilo je običajno jutro, ko sem z zadovoljstvom odšla v šolo. Učenci so bili veseli in komaj so pričakovali zimske počitnice.

Ko imamo proste dni, je na koledarju pust. To je moj najljubši praznik. Vedno je razigran in poln dobrot. Ko sem tako nekega jutra vstala, so na vratih že pozvanjale pustne šeme. Ko smo jim doma odprli, smo jih zaradi izvirnih oblačil in maske nagradili z bonboni in suho klobaso. Kmalu zatem se običajno tudi sama našemim in grem naokrog po hišah. Po stari navadi s prijatelji uberemo isto pot. Nekaterih ljudi zgodaj opoldne še ni doma, tako da zastonj zvonimo. Skoraj vsi, ki so nam letos odprli vrata, pa so nas nagradili. Preostali dnevi so bili kar naporni, saj sem jih preživela v gozdu, kjer sem veliko časa namenila očetu, s katerim sva pripravljala drva za hladne zimske dni. In kot bi mignil, je tu že prvi šolski dan. Moje zimske počitnice so običajno zabavne in sproščene, vendar se kljub temu rada vrnem v šolo med svoje prijatelje. Anja Buh, 6. b Šola v naravi – Cerkno

si smo jo že nestrpno pričakovali … Le kaj drugega kot že tradicionalno šolo v naravi. No, in tudi mi smo bili deležni te sreče, da smo jo dočakali. Šesti razredi smo se namreč odpravili v Cerkno, kjer smo preživeli cel teden v sožitju z naravo. Jaz sem se je še posebej veselila, saj smo se odpravili smučat, smučanje pa je moj najljubši zimski šport. V ponedeljek, 30. januarja, smo se ob osmih zbrali pred šolo, kjer smo vso našo prtljago skrbno odložili na avtobus. Vsak učenec je pomahal svoji mami ali očetu in hopla, že smo zasedli sedeže in se podali na pot proti Cerknem. Med potjo smo se tu in tam ustavljali, saj so na avtobus vstopali še sošolci, ki smo jih pobrali spotoma. Med potjo smo se pogovarjali in se smejali. Po dobri uri smo bili že pred hotelom Cerkno. Svoje smuči in kovčke smo znova tovorili ter jih odložili v hotelskem kompleksu, kjer smo dobili tudi svoje sobe. Že prvi dan smo se odpravili na smučišče in se razdelili po skupinah. Boljšo skupino je vodila učiteljica Sanja Štempihar, malo manj dobro pa učitelj Marjan Juvan. Oba učitelja sta bila zelo dobro pripravljena na naše podvige, saj oba poučujeta športno vzgojo. Prvi dan smo sicer malo smučali, da smo dobili občutek. Naslednji dan pa smo že vijugali po smučarskih poteh. Tako smo vsak dan nadaljevali z našimi aktivnostmi in dnevi so tekli zelo hitro. Bilo je mrzlo, kar naprej je pihal veter, zato smo se radi ustavljali tudi v koči, kjer smo si privoščili vročo čokolado ali pa se ogreli ob toplem čaju. V četrtek smo šli tudi v disko, kjer smo poplesavali še z učenci iz druge osnovne šole. Zabavali smo se ob dobri glasbi in prijetni družbi. V Cerknem je bilo zelo lepo, ker smo se naučili še bolje smučati, obenem pa smo se družili s svojimi vrstniki, se zabavali, smejali … skratka imeli smo se odlično. In prav nič ne bi imela proti, če bi še kakšen dan ali dva ostali, saj smo se imeli res f a n t a s t i č n o. Lara Vehar, 6. b 12

Na proslavi igrali tudi učitelji

sako leto osmega februarja praznujemo slovenski kulturni praznik. Na ta dan je umrl največji slovenski pesnik dr. France Prešeren. Dan slavimo povsod po naši državi, torej tudi v domačem kraju. Mi smo se na našega dr. Figa, ki naj bi dobil vzdevek po tem, da je otrokom rad delil fige, spomnili že šestega februarja, ko smo imeli oddajo šolskega radia, na kateri smo izvedeli nekaj utrinkov o življenju in delu Franceta Prešerna, sploh pa veliko o tem, kako so ljudje v njegovem času živeli. Sedmega februarja pa smo imeli na šoli proslavo, ki smo jo prav tako posvetili kulturi in spominu na našega poeta. Drugo šolsko uro smo se učenci zbrali v avli šole, kjer smo zasedli stole in nestrpno pričakovali prireditev. Vendar pa tokrat niso sodelovali samo učenci, na oder so stopili tudi učitelji, ki so bili pravo presenečenje. Prireditev je slavnostno odprla naša ravnateljica, ki je izvedla zelo lep govor, v nadaljevanju pa je otroški pevski zbor zapel pesem Od železne ceste. Medtem smo učenci izvedeli, kako so se v tedanjem času oblačili, kako so bili opremljeni kmečki domovi in kako so se tedaj znašli v vsakdanjem življenju. Nato je učiteljica ga. Urška Žagar recitirala pesem Povodni mož. Čas so nam popestrili učenci 7. a in učitelji, ki so z dramsko igro predstavili sodobno zgodbo zale Urške iz pesmi Urška, ki jo je napisal Andrej Rozman Roza. Gledalci smo se zabavali, saj so učitelji predstavljali rock skupino, ki je bila spremljava osrednjemu delu predstave. Prireditev sta povezovala učenca Andrej Nartnik in Simon Trobec iz 7. b, slišali pa smo tudi Klemna Trobca, ki je recitiral pesem Dekletom. Vsekakor se bomo našega kulturnega praznika še dolgo spominjali, saj smo ga ob proslavi zelo lepo preživeli. Anja Tominec, 6. b

Igralci iz 7. a čakajo na svoj nastop

Učitelji in učenci 7. a uprizorili Urško avtorja Andreja Rozmana Roze

Zapel nam je tudi pevski zbor pod vodstvom učiteljice Irene Planko

Teden miru

d 27. februarja do 2. marca 2012 je na šoli potekal teden miru, ki ga je skrbno zasnovala knjižničarka ga. Darinka Orel, vanj pa smo bili vključeni vsi, ki obiskujemo našo hišo učenosti.

V ponedeljek smo med odmori in poukom poslušali mirno glasbo, da bi našli mir v sebi. Sleherni šolski dan in tako tudi ves teden smo poskušali biti zelo umirjeni. V torek, 28. februarja, smo prvo uro imeli razredno, pri kateri smo izvedli delavnice na temo miru. Pogovarjali smo se o gluhih in gluhonemih ljudeh. Ugotovili smo, da so gluhonemi veliko 14

bolj umirjeni, zato nosijo v sebi več miru. Naučili smo se tudi nekaj besed prikazati z govorico z rokami. V sredo smo imeli prvi dve šolski uri pouk, po malici pa je sledilo predavanje gospoda Toma Križnarja, ki smo ga vsi nestrpno pričakovali. Pripovedoval nam je o svojem popotovanju po Afriki in o ljudeh, ki tam živijo. Na kratko nam je predstavil tudi svoj film z naslovom Oči in ušesa Boga. V četrtek je sledilo še eno zanimivo predavanje, ki ga je izpeljal gospod Stanko Valpatič. Pripovedoval nam je o ekološkem kmetijstvu. V petek smo bili deležni zaključne prireditve. Nastopil je šolski pevski zbor, ki je zapel nekaj pesmi tudi v angleščini. S svojim obiskom nas je počastil finski veleposlanik v Sloveniji in mladi mož z Japonske, ki hodi po svetu in se zavzema za mir. Teden miru je bil zelo zanimiv, skušali pa si ga bomo večkrat priklicati v spomin in se umiriti. Mirjam Tominc, 7. b Mirovnik z Japonske

Intervju s Tomom Križnarjem

sredo, 29. februarja 2012, nas je obiskal Tomo Križnar. Ob desetih smo se zbrali v avli. Gospod Križnar nam je predaval o svojem potovanju v Afriko. Po prireditvi smo se zbrali v knjižnici, kjer je Manca Oblak, učenka 7. b razreda, z njim opravila kratek intervju. 1. Slišala sem, da ste že kot študent veliko potovali. Katero potovanje vam je bilo najbolj všeč? Ste na popotovanjih velikokrat naleteli na kakšne težave oziroma ovire? Tomo Križnar: »Ko sem prvič odšel po svetu, sem šel gledat gole ženske. Doma pa sem se zlagal, da grem v tujino prodajat sladoled. Na potovanjih sicer nisem naletel na težave; razen takrat, ko so me zaprli zaradi posnetkov, na katerih je bila navzoča kri.«

2. Ali vam je bilo težko pri srcu, ko so vas v bazi Afriške unije, predali sudanski vojaški varnostni službi? Kako ste se počutili? Tomo Križnar: »Ko so mi odvzeli moje posnetke, ki so bili kopija, sem bil zelo razočaran. Poklicali so varnostno službo in me predali, posnetke pa oplenili in jih obdržali. Do zdaj jih še nisem dobil in jih verjetno tudi nikoli ne bom.« 3. Z dobrodelnimi koncerti ste prejeli nekaj kompletov video kamer, mini prenosnih računalnikov in satelitskih telefonov. Kako ocenjujete rezultate te akcije? Ali je bila uspešna oziroma je zadovoljila vaša pričakovanja? Tomo Križnar: »Z dobrodelno akcijo sem bila zelo zadovoljen. Ženskam je omogočila, da prijavijo ljudi, ki so jim hoteli kaj žalega storiti.« 4. Srečali ste se tudi s somaljskimi pirati in jemenskimi »teroristi«. Kako ste se ob tem počutili? Tomo Križnar: »Naj imajo morje, naj ga imajo, saj si ga zaslužijo.«

5. Ali so prebivalci Darfurja med čakanjem na mednarodno skupnost veliko pretrpeli? In kaj bi – po vašem mnenju – bilo potrebno še postoriti? Tomo Križnar: »Skupaj z njimi sem veliko pretrpel, saj so nas velikokrat napadli ljudje. Po mojem mnenju bi bilo potrebno še veliko postoriti na tem področju. Brezdomci v Afriki so sramota za vse, kar bi želel odpraviti. Tamkajšnji otroci si želijo šole in pisal, pa je oziroma jih ne morejo imeti, ker tudi odrasli niso ustrezno in dovolj poučeni.« 6. Vaš zadnji film je Oči in ušesa boga. Nam lahko poveste kaj o nastajanju tega dokumentarca in kakšni so vaši načrti v prihodnosti? Tomo Križnar: »Posebej se zahvaljujem Maji Weiss, ki je zelo pripomogla k temu filmu. Velikokrat sem namreč izginil in vso delo prepustil njej. Snemanje filma pa še teče, čeprav bo v petek, 2. 3. 2012, v Ljubljani premiera.«

Ravnateljica in naš gost Tomo Križnar

Teden miru in obisk gospoda Stanka Valpatiča

tednu miru nas je s predavanjem počastil tudi gospod Stanko Valpatič, ki nam je povedal, da poseduje doma miroljubno kmetijo. To je kmetija, na kateri živali dočakajo svojo naravno smrt in jih nikakor drugače ne pokončajo. Zaupal nam je, da je že od majhnih nog vedel, da ne bo nikoli pobijal živali. Kot otrok je živel na konvencionalni kmetiji in ni mogel gledati ali poslušati kolin. Ko je odrasel, se je odločil za drugačno življenje od tistega, ki ga je preživljal kot otrok. Odločil se je za življenje, ki človeka vzpodbuja k bolj zdravemu načinu razmišljanja. Danes je predsednik društva za osvoboditev živali in podpira Gabrielin sklad, ki deluje po svetu. Veliko sodeluje z Nemčijo, kjer je s svojimi sodelavci posnel film, ki ga je na predavanju tudi predstavil, nas pa je z njim spodbudil k drugačnemu načinu razmišljanja o živalih. Kot velik borec za živali se je odločil 16

za vegetarijansko prehranjevanje, zadnjih deset let pa je vegan. Ko sem gospodu natančneje prisluhnila, sem ugotovila, da veganstvo nanj deluje sproščujoče, sploh pa je gospod s svojim življenjem zadovoljen. Tudi njegovi otroci sledijo njegovim stopinjam in so zdravi. Všeč mi je, da nam je gospod pokazal, da razume tudi drugače misleče, saj je skozi leta svojega življenja doživel več svetov in se naposled odločil za slednje omenjenega. Vsem tistim, ki bi želeli postati vegetarijanci, a jim še zmeraj »diši« meso, pa je svetoval, naj najprej pomislijo na uboge živali, saj jim bo tako lažje zagristi v nov način prehranjevanja. Ko sem dobila nalogo z gospodom Valpatičem opraviti intervju, sem bila presenečena, saj moža sploh nisem poznala. Zdaj pa se mu lahko iskreno zahvalim, da se je prijazno odzval povabilu in obiskal našo šolo. Gospod je bil zelo zanimiv in sproščen sogovornik, kar mi je bilo všeč, hkrati pa je name vplival sproščujoče, da sem lahko nalogo dobro izpeljala. Gospodu Valpatiču želim še veliko uspehov pri njegovem prizadevanju za živali, zavedam pa se, da bomo morali tudi mi slediti njegovemu delu, če želimo živeti v zdravem okolju. Maša Setnikar, 7. b

Dan varnosti

petek, 23. marca, je potekal dan varnosti. Za vse nas je bil zelo zanimiv in poučen. Prvo uro smo se zbrali v matičnih učilnicah. Po radiu smo prejeli natančna navodila, kako naj se ob alarmu odzovemo. Deset čez osem je res začelo zvoniti, zato smo si priklicali v spomin vse potrebne napotke. Postavili smo se v vrsto in počasi odšli po hodniku do prvega najbližjega požarnega izhoda. Potem smo se zbrali na šolskem igrišču. Z nami so bili tudi učitelji, ki so nadzornemu sporočili prisotnost oziroma število zbranih učencev. Ko smo nalogo opravili, smo se vrnili v šolo, kjer nas je čakala malica. Potem smo imeli različne delavnice. Razredi smo se menjavali. Najbolj zabavna mi je bila vožnja s kolesom, ki sem jo izvedla na poligonu. Pri vaji so nas spremljali učenci devetih razredov. Šteli so naše napake ter nas tako ocenjevali. Naslednja delavnica je bila zelo poučna. Obiskala nas je gospa Cilka Božnar, ki je članica Rdečega križa in je tudi patronažna sestra v Polhovem Gradcu. Predavala nam je o prvi pomoči. Pokazala nam je veliko zanimivih fotografij, ki so se nanašale na različne vrste nesreč. Potem je sledila ponovitev izpita za kolo. Učenci, ki so izpit dobro opravili, so prejeli priznanje. Ker pa je v soboto, 24. marca, potekal projekt Očistimo Slovenijo 2012, smo se omenjene akcije udeležili tudi mi. Čistili smo okolico šole in se podali še po kraju. Dan varnosti je bil zanimiv, razburljiv in kar je najbolj pomembno – tudi poučen. Verjamem, da smo se vsi učenci zabavali in se kaj novega naučili. Upam, da bodo učitelji ta dan večkrat ponovili. Rebeka Prosen, 6. b

Čistili so učenci vsi – med njimi bili smo tudi mi Športni dan v BIT centru

torek, 6. marca 2012, smo imeli učenci 7., 8. in 9. razredov športni dan.

Na voljo smo imeli tri vrste dejavnosti; lahko smo smučali na Krvavcu, se udeležili pohoda na Grmado ali pa obiskali BIT center, kar sem izbrala jaz. Ob 8. uri smo imeli malico, ob 8.20 pa smo se z avtobusom odpeljali proti Ljubljani. Z nami so bile štiri učiteljice. Bilo nas je ravno toliko, da smo zasedli vse sedeže na avtobusu. Ko smo prišli v športni center, smo se v garderobi najprej preoblekli v športno opremo in se razdelili v skupine. Nato smo se udeležili šestih aktivnosti. Najprej smo igrali badminton, nato pa plezali po plezalni steni. Pri tem smo se drug drugemu smejali, saj smo tudi uspešno padali. Sledil je arkadni ples, kjer smo v ritmu glasbe stopali na puščice, ki so se pojavljale na zaslonu. Ker nas je žejalo, smo med pavzo segali po vodi. Ko smo z dejavnostjo končali, smo obiskali virtualno atletiko, kjer smo se pred kamero, ki je zaznavala gibanje, pomerili v teku, metanju kopja … Čakal nas je tudi fitnes, kjer smo telovadili na manjših napravah ter delali sklece in trebušnjake. Na koncu smo igrali še tenis. Športno v BIT centru 18

Po uspešnem razgibavanju smo se znova preoblekli in odhiteli na avtobus. Ko smo prispeli v šolo, smo odšli še na kosilo, potem pa domov. Dan mi je bil zelo všeč. Podobno pa so menili tudi sošolci in sošolke, ko smo drugi dan obujali spomine. Beti Škof, 7. a Proslava ob materinskem dnevu

a šoli smo ob materinskem dnevu pripravili proslavo. Nanjo smo se pripravljali kar nekaj dni. Čeprav nam na pripravah ni šlo najbolje, smo se naposled le izkazali.

Nastopajoči smo se v popoldanskem času zbrali v šoli. Komaj smo čakali, da se prireditev začne. Napovedovalca sta v ospredje najprej povabila ravnateljico, da je izrekla nekaj uvodnih besed, nato pa smo prišli na vrsto tudi nastopajoči. Prvi se je predstavil starejši pevski zbor s pesmijo Malo miru. Takoj za njim sta nastopila brat in sestra, ki sta bila zelo pogumna. Starejša sestra je namreč prepevala pesem Jaz pa pojdem na Gorenjsko, brat pa jo je spremljal na harmoniki. Za njima se je zvrstilo še nekaj točk, med katerimi je nastopil tudi učenec s trobento, vmes pa je bilo na voljo še nekaj skečev. Vedno hitreje se je bližala naša točka, zato smo bili že zelo nervozni. Skrbelo nas je, kako bomo opravili. Razmišljali smo, kaj naj naredimo, če kdo pozabi besedilo ali se na odru kako drugače postavi … Nastopil je trenutek, ko smo stopili pred obiskovalce. Zagotovo nas je spremljala sreča, saj smo točko izvedli gladko in brez težav. Proslavo smo uspešno zaključili. Bili smo veseli in zadovoljni, da smo jo tako skrbno pripravili. Še posebej dobro pa je bilo, ko so nas naslednji dan pohvalili. Veseli smo bili tudi naših mater, ki so nam od srca zaploskale. Manca Oblak, 7. b Aprilsko kopanje v Zrečah

ponedeljek, 16. aprila, smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali pred šolo. Odhod avtobusa v Zreče je bil ob 8.30.

Ko smo prispeli na cilj, smo zagledali terme Zreče. Vsak dan so nas zbudili ob 7.30. Oblekli smo se, se umili in odšli na ploščad, kjer je bilo naše zbirno mesto. Po zajtrku smo imeli učno uro. Imeli smo orientacijski tek, reševali smo učne liste, pisali opis poti in razglednice. Po učni uri smo imeli plavanje. Po plavanju je sledilo kosilo, ki je bilo je zelo okusno. Po hrani pa se nam je prilegel počitek, temu pa je sledil prosti čas. S sošolkami smo se igrale v hiškah, gledale televizijo in počivale. Sledila je učna ura. Pisali smo dnevnik, imeli smo tudi šport. Igrali smo med dvema ognjema. Po igri smo se odpravili v našo vilo Auroro, se preoblekli in odšli na plavanje. Učili smo se prsno in hrbtno plavanje ter kravl. Bila sem v vijolični skupini. Potem smo šli v trgovino in na večerjo. Po večerji smo imeli spoznavni večer, štafetne igre, modno revijo, disko, male sive celice in x-faktor. Za modno revijo so izbrali mene in Janeza. Obleke so bile iz časopisa. Za x-faktor smo s sošolkami plesale na R. I. O. Like i love you. In kmalu je bilo konec tudi zadnjega večera. V soboto smo spakirali, odšli na zajtrk, na plavanje, po plavanju na kosilo in domov. Bilo je zelo lepo. Pia Kozjek, 4. a 19

Rastem s knjigo

četrtek, 15. marca 2012, smo se 7. razredi v okviru projekta Rastem s knjigo odpravili v knjižnico Prežihovega Voranca.

V Ljubljano smo se odpeljali z avtobusom. Ko smo prispeli v knjižnico, smo se najprej udeležili predavanja. Povedali so nam, kako so razvrščene knjige, potem pa nas seznanili še s podružničnimi knjižnicami. Z veseljem smo poslušali. Izvedeli smo tudi, da si lahko knjigo rezerviramo preko spleta (spletna stran COBISS). Po predavanju smo se razporedili v dve skupini in si ogledali knjižnico. Poučili smo se, kako si lahko sami izposodimo knjigo s pomočjo knjigomata. Bilo je zelo zabavno. Potem smo si ogledali, kako so knjige zložene na otroškem oddelku in kako na policah za odrasle bralce. Odšli smo tudi v prostor, kjer hranijo najrazličnejše zgoščenke. Knjižničarka nas je popeljala tudi v čitalnico, kjer smo izvedeli, da se lahko tod tiho učimo. Vrnili smo se v predavalnico. Ogledali smo si kratek filmček o knjigi Blazno resno o šoli, potem pa smo knjigo tudi prejeli. Na avtobusu smo najprej pomalicali, nato pa smo se zatopili v branje. Dan je bil zanimiv, zato se bila kar malo žalostna, ko smo se morali vrniti k pouku. MirjamTominc, 7. b Mi in knjige

ednarodni dan knjige je bil 23. aprila. Zame je bil popolnoma drugačen od običajnih dni, saj sem ga posvetila knjigam. Pravzaprav nisem knjižni molj, kljub temu pa rada preberem kakšno zanimivo vsebino, saj se ob njej prijetno sprostim. Knjižnice sicer ne obiskujem pogosto, saj mi knjige prinaša mama. Spominjam pa se, da sem zelo rada prebirala strani Princeskinega dnevnika in Groznega Gašperja. Slednja knjiga je med tujimi zbirkami na prvem mestu, med domačimi knjižnimi izdajami pa prednjači knjiga Blazno resno o šoli, ki jo je napisala mladinska avtorica Desa Muck. Tudi v šoli beremo knjige. Še posebej pri slovenščini. Dobro je, da imamo na voljo priporočen seznam, knjigo pa si izberemo sami. Za zadnje domače branje sem prebrala Stare grške bajke. Vsebina knjige je zanimiva in poučna, saj predstavlja mnoge bajke in legende, na podlagi katerih lahko podrobneje spoznamo zgodovino grškega sveta. Branje je pomembno, saj z njim širimo tako besedni zaklad kakor tudi naše obzorje. Rebeka Peternelj, 7. b Prvi maj

rvomajske počitnice so zakon. Čeprav so kratke, doživimo veliko lepega.

V petek, 27. aprila 2012, sem se prebudila že zgodaj zjutraj. Čeprav sem se še tako trudila, nisem več mogla zatisniti oči. Po nekaj minutah premetavanja po postelji sem sklenila, da vstanem. Bratec je že gledal televizijo, jaz pa sem se mu pridružila. Potem me je prevzela lakota, zato sem odšla pripravit zajtrk. Po obedovanju sem skočila iz pižame in se oblekla. Šla sem na trampolin, ker sem rada zunaj. Vse je postalo mnogo bolj zabavno, ko se mi je pridružil še brat. Igrala sva se, počela vragolije in se smejala na vsa usta. Sčasoma je zunaj postalo zelo toplo, zato sva se umaknila v hišo. Privoščila sva si dve kepici sladoleda in popila veliko hladne vode. Kmalu smo imeli kosilo, popoldan 20

pa sem odšla na obisk k moji stari mami. Tam sta bili tudi teta in sestrična. Do večera sem bila zunaj. Ob osmih sem se vrnila domov, kjer sem od utrujenosti zaspala kar v dnevni sobi. V soboto, nedeljo in ponedeljek sem bila prav tako veliko na svežem zraku, pogosto pa sem se družila tudi s sestrično. S kolesi sva vijugali po gozdnih poteh in travnikih. Dnevi so hitro minevali; tudi torek in sreda nista bila kaj dosti drugačna. Manca Oblak, 7. b

Obiskali so nas učenci iz Turčije

prijetnih majskih dneh je šola v sklopu projekta Izmit, ki ga vodi knjižničarka ga. Darinka Orel, gostila učence iz Turčije. Vsak dan je bil razgiban, nasmejan in nekoliko drugačen, saj so se učenci družili in spoznavali, ob tem pa so bili dejavni tudi v okviru pouka, kjer so usvajali snov na ne povsem vsakdanji način. Pri šolskih urah so se slovenski in turški otroci poskušali sporazumeti v angleškem jeziku, poskušali pa so izgovarjati tudi slovenske in turške besede, kar so utrjevali v popoldanskem času, ko so bivali pri družinah. Pri gospodinjstvu, ki ga vodi podravnateljica ga. Ilinka Kucler, so pripravljali in okušali raznolike turške jedi ter si o receptih izmenjevali svoja mnenja. Seveda pa to še ni vse. Bili smo deležni tudi prireditve, na kateri so turški gostje predstavili svojo deželo ter slovenske otroke prijazno povabili, da jo kdaj v prihodnosti tudi obiščejo, vabilo pa je s svojim nagovorom učencem izročil tudi turški veleposlanik v Sloveniji. Ogleda prireditve se je udeležil tudi župan Občine Dobrova-Polhov Gradec, g. Franc Setnikar, ki je otroke pozdravil ter jim izrazil naklonjenost. Predstavitev turških značilnosti Zaključim lahko, da smo bili nad projektom navdušeni tako učitelji kakor tudi učenci, saj radi ustvarjamo in potujemo ter ob tem odkrivamo nove dežele in tkemo prijateljske vezi. Manja Žugman Širnik

Predmeti iz Turčije 21

Kaj pa so nam o druženju s turškimi učenci povedali 9. razredi? Gregor Bogataj, 9. a: »Dobro je bilo, ker rad spoznavam nove ljudi in kulture.« Jan Simončič, 9. a: »Všeč mi je bilo, ker smo se že od prej poznali.« Klavdija Fortuna, 9. a: »Druženje mi je bilo všeč, ker smo se naučili nekaj turških besed, zapeli pa so nam tudi svojo himno.« Ana Kavčič, 9. a: »Všeč mi je bilo, ker smo veliko novega spoznali tudi o Turčiji.« Črtomir Demšar, 9. a: »Dobro je bilo, ker smo v slovenščini ponavljali turško pesem, oni pa so se naučili slovensko. In pa naša učiteljica slovenščine je večino te ure govorila angleško.« Domen Tominec, 9. a: »Mi smo jim zapeli našo himno, oni pa nam turško.« Marko Rus, 9. b: »Všeč mi je bilo, ker so to učenci druge narodnosti in imajo drugačen način življenja.« Domen Košir, 9. b: »Prijateljevanje s Turki mi je bilo všeč, ker so bili zabavni.« Anže Košir, 9. b: »Druženje s turškimi učenci mi je bilo všeč, ker smo lahko preizkusili svoje znanje angleščine in spoznali nekaj njihove kulture.« Gregor Trobec, 9. b: »Všeč mi je bilo, ker je vedno zanimivo spoznati vrstnike iz tujine.« Katarina Oblak, 9. b: »Turki so bili prijazni, dobrovoljni, preprosti in nasmejani.« Andraž Zibelnik, 9. b: »Všeč mi je bilo, ker so bili zgovorni.« Jaz pa pojdem … v Benetke!

petek, 25. maja 2012, smo se učenci, ki smo vsako leto osnovnošolskega šolanja pridno delali bralno značko, odpravili v Benetke. Ob 6.40 smo se zbrali pred šolo, kjer je učiteljica Klementina Bergant preverila prisotnost, nato pa smo se s kombijem odpravili proti Dobrovi, kjer so nas že čakali učenci OŠ Dobrova, OŠ Vrhovci in OŠ Horjul. Skupaj smo nadaljevali pot proti Benetkam.

Po dobrih štirih urah vožnje se je avtobus ustavil in sestopili smo na ladjo, ki nas je odpeljala do Benetk. Začeli smo z ogledom mesta. Vodička nam je o njem povedala marsikaj zanimivega. Pokazala nam je številne mostove, palače in cerkve. Po spoznavanju mesta smo imeli dobro uro časa za nakupovanje spominkov in fotografiranje. Ko smo se ponovno zbrali, smo se odpravili na trg sv. Marka, kjer stoji znamenita cerkev, katere zavetnik je sv. Mark. Potem smo si znova privoščili počitek in se razdelili. Kupili smo si že zadnje spominke in se fotografirali. V popoldanskem času smo se z ladjo vrnili do avtobusa, z njim pa nadaljevali pot do Dobrove, kjer smo se znova vkrcali na kombi ter se odpeljali do Polhovega Gradca. Bralna značka v Benetkah Svetovno znano obmorsko mesto kanalov in mostov se razteza preko številnih majhnih otočkov v močvirni morski plitvini. Benetke so res zanimivo mesto, znane so seveda tudi po številnih golobih in privlačnih maskah, ki si jih Italijani nadenejo v času pustnega karnevala. Jerneja Maček, 9. b 22

Utrinki razredne ure

ponedeljek – kakor je to že v navadi – smo učenci 6. a govorili o tem, kaj smemo in česa ne. To razredno uro je pripravila učiteljica Suzana Matić. Ker pa imamo novo in lepo urejeno šolo, smo lahko uro izpeljali s pomočjo projektorja. Na njem so bile različne sličice, učenci pa smo imeli možnost ob njih podati svoja mnenja. Pogovarjali smo se o tem, kaj nam je všeč in kaj ne. Največ se nas je strinjalo, da ne maramo šole, učenja in domačih nalog, kljub temu pa se zavedamo, da brez tega v življenju ne moremo biti uspešni, kar pa je največja želja nas vseh. Enako smo se strinjali, da se najbolj sprostimo zunaj, nekje v naravi … Ukvarjamo se tudi z različnimi športnimi dejavnostmi in s petjem. Družimo se z družino in prijatelji. Kot zgled so nam mnogi zvezdniki, ponosni pa smo na svoje družinske člane (sestre, brate, starše, stare starše). Ugotovili smo tudi, da ima vsak kakšno značilnost, ki mu ni všeč. Nekateri so dolgočasni, poredni, izbirčni, jezikavi, drugi preveč tihi in sramežljivi in podobno. Kljub temu pa je najbolje, da se ne spreminjamo preveč, da sledimo svojim ciljem, da smo to, kar smo. Na koncu lahko zapiševa: »Bodi to, kar si, drugih je tako že preveč.« Doroteja Demšar in Nika Osredkar, 6. a Šport je dober tudi za sprostitev

a začetku 7. razreda smo se morali odločiti, kateri izbirni predmet bomo obiskovali. Šest deklet in kar nekaj fantov se nas je odločilo za izbirni predmet Šport za sprostitev.

Izbirnega imamo vsako sredo ali petek v veliki športni dvorani. V prvi polovici šolskega leta smo se učili in trenirali igranje namiznega tenisa. Učitelj Marjan Juvan nam je na začetku pokazal vse prijeme loparja, ki smo jih za ocenjevanje morali znati. Na začetku nam je, če česa nismo znali, vedno pomagal. Po dvomesečnem treningu smo se pomerili v različnih igrah namiznega tenisa (npr. tekaču), imeli pa smo tudi turnir, na katerem smo lahko pokazali svoje znanje. Drugo polovico šolskega leta smo posvetili igranju badmintona. Učitelj nam je pokazal gibe, ki smo jih morali obvladati za pridobivanje ocen. Šport za sprostitev nama je všeč. Delamo stvari, ki nam bodo prišle v življenju še kako prav. Manca Oblak in Rebeka Peternelj, 7. b Izdelovanje prtičkov

ezenje nas poučuje učiteljica Barbara Rednak Robič. Obiskuje ga šest deklet in en fant. Poteka vsak četrtek peto in šesto uro. Učimo se izdelovati prtičke. Oblikujemo jih s križci in blazinicami s stebelnim vbodom, poznamo pa tudi prtičke s polnim vzorcem ter obrobo. Prvo uro nam je učiteljica pokazala nekaj izdelkov in načine izdelovanja. Za vezenje potrebujemo veliko blaga, raznobarvnih prejic in šivank. Vsi prtički, ki smo jih naredili, so bili zelo lepi, tako kot ocene. Pri predmetu se tudi veliko smejimo in pogovarjamo. Vezenje je izbirni predmet v sedmem, osmem in devetem razredu. Če ga učenec obiskuje vsa leta, lahko gre v devetem razredu za tri dni na tabor. Vezenje pride prav 23

tudi v življenju, saj si lahko sami naredimo veliko okraskov, s katerimi je mogoče okrasiti tudi oblačila. Ob koncu šolskega leta bomo na šoli razstavili svoje izdelke. Vezenje mi je zelo všeč, zato ga bom gotovo izbrala tudi naslednje leto. Marjeta Malovrh, 7. b Kako je ustvarjati oddajo za šolski radio?

čiteljica Manja Žugman Širnik nam je pri uri slovenščine pripovedovala o šolskem radiu. Takoj me je začelo podrobneje zanimati, kako narediti oddajo, zato sem se prijavila.

S sošolkami, ki so bile prav tako zainteresirane, smo se udeležile prve ure, na kateri smo si najprej pripravile osnutek oddaje. Razmišljale smo, kaj bi želele povedati našim učencem in učiteljem. Brskale smo po preteklih dneh in že se je utrnila ideja, da poročamo o tem, kaj se je v zadnjem času dogajalo na šoli in izven nje. Po pripravljenem osnutku je vsaka pripravila svoj del oddaje. Ko smo se ponovno srečale, smo dele povezale v celoto, iz te pa po večkratnem branju izločile še del besedila, ki se nam ni zdel takšen, da bi pritegnil poslušalce. Na naslednji uri smo celotno oddajo izvedle v živo. Učiteljici smo predstavljale vsaka svoj del oddaje, ki smo jo nenazadnje z izborom glasbene spremljave povezale v celoto. Poročale smo o taboru mediatorjev v Fiesi, dnevu učiteljev, o letošnji temi šolskega parlamenta S knjigo v svet, učence pa smo spomnile tudi na to, da se bliža dan reformacije. Ob tej priložnosti smo povedale tudi nekaj zanimivosti o Primožu Trubarju ter o tem, kako pomemben je slovenski jezik za obstoj našega naroda. Najbolj nestrpno sem pričakovala trenutek, ko smo oddajo prav zares posnele; potem pa še dan, ko sem jo lahko pri razredni uri tudi poslušala. Rebeka Prosen, 6. b Gledamo zvezde

a šoli imamo tudi izbirni predmet SLZ. Iz sedmega razreda se nas je prijavilo osem. Astronomijo imamo ob četrtkih, vodi pa jo učiteljica Mirjam Kogovšek.

Pri astronomiji se pogovarjamo o vesolju in planetih. Vsak izmed nas je imel predstavitev enega planeta, pogovarjali pa smo se tudi o zvezdah, ki jih iščemo na zvezdnih kartah. Na spletnih straneh (kot je npr. Stellarium) iščemo in si ogledujemo nebesna telesa. Te programe imamo tudi doma. Poleg dela v učilnici smo se udeležili tudi zunanjih ogledov in dejavnosti. Enkrat smo se zbrali pred šolo že ob šesti uri in si s pomočjo zvezdne karte ogledali zvezde. Takrat se je lepo videl planet Jupiter. Učiteljica nam je s pomočjo laserja osvetlila zvezdne karte, da so na njih zvezde žarele. Vreme je bilo zelo lepo in jasno. To je bilo pomembno zato, da smo lahko sploh kaj videli. Zvezde smo gledali do osme ure. Tu in tam je prišlo do nevšečnosti, saj smo zaradi dima videli malo slabše. Zmotile so nas tudi najmanjše luči, ki so svetile pred šolo. Veseli sva, da sva se prijavili na astronomijo, saj sva se o zvezdah in vesolju marsikaj novega naučili. Astronomija je ZAKON! Maša Setnikar in Ana Rihar, 7. b 24

COMENIUS

a začetku šolskega leta se je prav počasi začelo šušljati o nekem novem projektu, češ da greš lahko preko tega projekta v tujino in to kar zastonj. No ja, vse pa res ni res ☺

Kaj sploh je Comenius? Izmenjava učencev in učiteljev med partnerskimi šolami. Naše partnerstvo šteje 5 šol, to so šole iz Poljske, Romunije, Turčije, Grčije in seveda OŠ Polhov Gradec iz Slovenije. Cilj projekta je, da se tako učenci kot učitelji sporazumevajo v različnih evropskih jezikih. Znanje angleščine je osnova, vsakokrat pa se na srečanjih naučimo še nekaj tujih besed. Ob vseh teh srečanjih se ne naučimo le nekaj novega o tuji kulturi, ampak postajamo tudi samostojnejši, strpnejši, samozavestnejši in bogatejši. Kje smo se v letošnjem šolskem letu že potepali? • Romunija Srečanje v Romuniji, v Viisoari, je potekalo konec novembra. Namenjeno je bilo samo izmenjavi učiteljev. Našo šolo sta zastopali dve učiteljici. Na tem srečanju je bila pomembna predvsem izmenjava izkušenj dela učiteljev, podrobnejša priprava programa in priprava časovnega plana srečanj. • Turčija Turčija je prišla na spored spomladi, konec marca. Gostil nas je eden izmed dveh centrov za nadarjene učence v Istanbulu. V srcu velike svetovne kulturne dediščine so nas gostili prijazni, gostoljubni in nadvse glasni turški učitelji. Našo šolo sta zastopali dve učiteljici in tri učenke. • Poljska Hitro po prvomajskih počitnicah je sledilo že tretje srečanje, na Poljskem, v Zakrzewu. Na dolgo pot sta se podala dva učitelja in štirje predstavniki učencev. Kaj nas čaka v prihodnje? Čakata nas še dve srečanji; novembra v Grčiji in spomladi v Polhovem Gradcu. Naslednjega aprila bomo tako gostitelji vseh teh članic. Še pred vsem tem pa bomo raziskovali tradicionalne stare igre in plese na Polhograjskem ter tradicionalne jedi Slovenije in bližnje okolice. Maja Koritnik, koordinatorica projekta Comenius In kaj pravijo udeleženci srečanj? Pripetljaji in običaji Turčije

učiteljicama Majo Koritnik in Darinko Orel smo se z letalom odpravile v Turčijo. Že na začetku poti je bilo živahno, ko pa smo po letu prispeli v Turčijo, je bilo vse drugače. Ko smo odšli z letališča v mali avtobus, s katerim smo se odpeljali do hotela, je bilo vse drugače. Avtomobili so hupali drug čez drugega, promet je potekal zelo nervozno. V tem malem avtobusu smo sedeli eden čez drugega in komaj smo stisnili vanj še nekaj naših potovalk. Ko smo prispeli do malega hotela sredi ulice, smo se razpakirali. Najbolj všeč mi je bil trenutek, ko smo šli v hotel, tam pa so stali turški otroci. Ker se nismo poznali, so nas 25

turški učitelji peljali do že vnaprej določenih učencev. Ta trenutek so se začela prepletati naša prijateljstva in med seboj smo se dodobra spoznali. Kmalu so nas v hotel prišli iskat njihovi starši, s katerimi smo odšli domov. Seveda pa smo kmalu spoznali tudi njihove babice, tete, strice, sestre, brate … Že prvi dan sem se navdušila nad njihovo hrano. Bila je odlična, čeprav drugačna. Zdi se mi, da pojedo več kot Slovenci, saj smo se tam vsak dan zares do sitega najedli. Najbolj mi je ostala v spominu juha iz leče, h kateri so dodali nekaj limoninega soka. Seveda pa smo poskusili tudi druge tipične jedi, kot so: kebab, različne vrste sirov, borov med, vrtnično in jabolčno marmelado in še mnogo drugih stvari, kot so recimo sladice: baklavo, bučo in lokum, ki je nekakšne vrste žele v obliki majhnih kock, pomočenih v sladkor v prahu, različnih okusov (npr. okus vrtnice, ki mu dodajo razne grobo mlete orehe in druge dodatke). V družini smo se kar nekako sporazumevali. Deklici, pri kateri sem živela, je bilo ime Aylin. Dobro je obvladala angleščino. Njena mama in oče pa slabše, vendar smo se dobro razumeli.

Naše druženje v Turčiji Turki so običajno manjše postave, temnejše polti in imajo značilne črne lase. Blondinke in rjavolaske pa so v Turčiji prava izjema. Ljudje so zelo prijazni in veseli, pri njih si vedno dobrodošel. Večinoma živijo v stanovanjskih hišah, kjer so največkrat tudi dvigala, ker imajo stavbe najmanj pet nadstropij. Turčija je večinoma muslimanska država, zato smo si ogledali tudi nekaj džamij (Hagia Sofia, Modra mošeja) oziroma muslimanskih cerkva. Ženske večinoma nosijo rute, nekatere pa se oblačijo v obleke, ki pokrivajo celo telo. V mošeje vstopajo le bosi s prekritim telesom. Džamije so zelo lepo okrašene z miniaturnimi vzorci, ki so prava umetnost. Zanimive pa so tudi zaradi svoje mogočnosti. To so zelo velike zgradbe z običajno štirimi minareti (obstranskimi stolpi, s katerih se petkrat na dan sliši vabilo k molitvi). Posebej všeč mi je bil Bospor in njegov most, ki deli Azijo in Evropo. V petek zvečer smo odšli v restavracijo na hribu, od koder se je zelo dobro videl most, v večernih urah osvetljen s pisanimi lučmi. Anamarija Čuden, 8. a

Na Poljskem

a Poljsko smo se odpravili jaz, Matic, Nina in Katarina ter še učitelja Barbara Rednak Robič in Jure Kramar kot spremljevalca. Tam smo imeli srečanje s sovrstniki iz tujih držav; in sicer iz Turčije, Romunije, Grčije in Poljske.

V soboto, 5. maja 2012, smo odpotovali z vlakom. Imeli smo dva prestopa; to je na Dunaju in v Varšavi. V eno smer smo potovali dvaindvajset ur, tako da smo bili vsi pošteno utrujeni. Na zadnjem vlaku pred ciljem nas je bilo kar malo strah, pri kom bomo spali. Potem pa je bilo vse v redu. Z Monikinimi starši, pri katerih sem bival, smo se sporazumevali kar v poljščini, seveda kolikor smo se lahko. Prvi dan smo preživeli v šoli. Tudi mi smo predstavili naše tradicionalne izdelke; to je kozolec in vezenine. Po predstavitvi smo imeli delavnice, na katerih smo sestavljali makete kozolcev in vezli. Od ponedeljka do petka smo obiskovali muzeje, si ogledovali mesta ter se odpravili v adrenalinski park.

Predstavitev vezenja Zadnji dan smo se po kosilu poslovili od družin in se odpravili na dolgo pot v Slovenijo. Na srečanju smo se naučili veliko novega, seznanili in preizkusili smo se v tujih jezikih ter spoznali veliko novih prijateljev. Na Poljskem je bilo lepo Vid Rus, 8. b

Literarne in likovne strani ... Učenci ne znajo le brati in pisati, temveč tudi literarno in likovno ustvarjati. V šolskem letu so sprostili svojo ustvarjalnost v obliki spisov, kovali verze na zelo raznoliko tematiko, ob tem pa so svoj umetniški dar izrazili tudi v obliki likovnih izdelkov.

PRSTI Prsti niso nikoli zaspani, vedno, res vedno so razigrani. Radi bi tipali papir in les, včasih pa tudi prižgani kres. Se roke držijo noč in dan, da lepša je človeška dlan. Velikokrat jih Jurček po prstih dobi, zaradi vaze razbite se očka jezi. Brigita Krmelj, 6. b Marija Malovrh, 6. b

KRAVICE Kravice mukajo, mukajo, mleka nam dajo, z njimi se telički radi igrajo in veselo naokrog skakljajo. Brigita Krmelj, 6. b

KRAVA (RAP) Krava je senojeda. Krava je mu mu mu. Krava je D. Krava je L. Krava je glu glu glu. Krava je rogobutalka. Krava je mlekodajalka.

Anja Buh, 6. b

Sneženi mož

Nekoč je Marko naredil snežaka, ki je bil samo njegov. Prišel je dan, ko se je snežak stopil. Marko se je jokal: »Moj … , moj … Moj sneženi mooooož!« Mama pa je rekla: »Lahko narediš drugega.« Prišla je že pomlad in Marko je razmišljal: »Kako bi naredil snežaka? Bi iz skrinje vzel led? Ne, ne. Bi ga naredil iz lesa? Ja! Grem v drvarnico po les.« »Mami, grem lahko v drvarnico po les?« »Seveda, ampak pazi! Na cesti je lahko zelo nevarno!« »Mi daš ključ?« »Dam. Ne izgubi ga.« »Ne bom, mami. Takoj se vrnem.« Marko je tekel do drvarnice, vendar je od razburjenja pozabil paziti na ključ. Ko je želel odkleniti vrata, ga ni našel. »Kako bom odklenil drvarnico? In kako bom dobil les za snežaka? Joj, in kako bom povedal mami, da sem izgubil ključ? Najti ga moram, ampak mami me že čaka. Stečem k njej in ji povem, da še vedno iščem les.« Anja Trobec, 2. b

Moj sneženi mož oživi »Ojej!« sem se začudila, ko sem pred oknom zagledala živega sneženega moža. Šla sem ven, pozdravila sem ga, on je odzdravil. Šla sem bliže in ga malo brcnila: »Auuu, boli me!« je glasno vzkliknil. Stopila sem še korak bliže, on je stopil korak bliže. Vprašal me je: »Ali se greš lovit?« »Seveda!« sem odgovorila. Tako sva se vsak dan igrala. Brina Sušnik, 2. b

Siničke in mačkon Nekoč se je mačkon šel potepat v gozd. V drevesnem duplu je zagledal sinice. Samica in samček sta živela tam z mladički. Štirje so bili. A samček je ravno takrat šel nabirat hrano za mladiče. Samica se je mačkona zelo prestrašila. Mačkon pa se je hotel samo igrati. Ker ni znal govoriti, je skakal. Sinice pa ga niso razumele. Zletele so bliže in ugotovile, da jim noče nič žalega. Mama sinica je povedala mladičkom, da jim noče nič žalega, ampak se želi samo igrati. Tako so se vse dni igrali, mačkon pa je hodil domov le jest. Najraje so se igrali skrivalnice. Brina Sušnik, 2. b

ZIMA IN POMLAD Letni časi lepi so, veliko se zabavamo, pozimi se spravimo na sani, poleti pa vse cveti. Jernej Koprivec, 6. b POMLAD Vsa s cvetjem okrašena so polja ta zelena. Pomlad s soncem obsijana lepota ji je dana. Že listi zelenijo in cvetje rumeni. Mamici nabirat' se regrat zelo mudi. A ati se jezi, ker lučke nobene še ni, da mamici med lase pihnil jo bi. Marija Malovrh, 6. b

Lucija Malovrh, 6. b VRTNICE Vrtnice so rdeče, kot biseri dehteče. Dekleta se jih radostimo, ko jih v dar dobimo. Anja Buh, 6. b

O ZIMI Zima je lepa, ker se bratec zunaj kepa, če pa snega zmanjka, se človek bolj malo sanka, če padavin je bilo obilo, se je na strminah od otroškega veselja kar iskrilo. Aleks Plestenjak, 6. b

JESEN Jesen je lepa, ker se pobira repa. Matej Bradeško, 6. b

ČEBELE Čebele nabirajo med, vidim jih spet in spet. Po travniku se sprehajam in jim z rožicami nagajam. Rebeka Prosen, 6. b Rebeka Prosen, 6. b KOSILO Za kosilo je zraven krompirja dobra še omaka, dobra omaka in dva žabja kraka. Blaž Košir, 6. b

MUCA MACA Moja muca Maca je zaspana taca. Klobuček spominja na mošnjiček, ki v kljunčku drži ga ptiček. Lucija Malovrh, 6. b

Marija Malovrh, 6. b

ČLOVEK (RAP) Človek je bitje, ki se hihita. Človek je bitje, ki kraca. Človek je bitje, ki vpiti zna. Človek je bitje, ki veliko blebeta. Človek je bitje, ki dela, kar se ne sme. Človek je bitje, ki marsikdaj vse ve. Brigita Krmelj, 6. b Matej Bradeško, 6. b 31

DREVO Drevo je pravi hit. Drevo je drvonos. Drevo je ekoval. Drevo je dežjekrov. Drevo je soncelov. Marija Malovrh, 6. b

Vanesa Maček, 8. b

Anja Buh, 6. b MOJA MAMICA

MOJA MAMA

Vsako jutro me zbudi in me s čajem razveseli. Potem pripravi slastne malice zame in za moje sestrice. Potem v šolo me odpelje, da pri delu ne skačem ji v zelje, popoldan pa me že čaka doma, miza pripravljena, polna je vsa.

Mama žari kot sonce. Včasih skrije se za oblak, potem tudi mama ni več kot rdeč mak. Moja mama je vesela, kadar pridno delam, včasih mrka,včasih mila, nič mi žalega ne bi storila.

Rebeka Prosen, 6. b Vsak dan me razvaja, mi vroč poljubček da, zvečer pa v objem se radi stisneva. Anja Buh, 6. b 32

GOZD Po gozdu hitim, veveričke lovim, oh, saj so prave lepotičke, nežne majhne veveričke. Veter zavija in listje šumi, veveričke skrijejo se v brloge, te majhne majcene nadloge. Od žalosti na glas sem zajokala, zvečer pa sladko sem zaspala. Ponoči k meni je prišla lisička, na nočno omarico položila je plišastega psička. Tilen Umek, 6. a Manca Oblak, 7. b

SANJE Sanje so nekaj, kar vsak doživi. So del domišljije, so velike sanjarije. Ko se v sanje potopim, se mavrice dotikam, po njenih poteh se ptiček sprehaja in veselo raja. Sanjam, da na reki dolgi ležim, gledam v nebo in se zvezdam smejim. Sanjam o soncu, ki se oblakov dotika, ki greje mi roke in se po dolinah premika. Sanjam o vodi, ki rože zaliva, življenje nam daje, v soncu se skriva, in sence zakriva. Sanje so del vsakega izmed nas, srečo nam prinašajo in nesrečo odnašajo. Elizabeta Keršič, 8. b Maša Setnikar, 7. b 33

PROMET Človek z avtomobilom drvi, pazim, da me ne dohiti. V prometu nevarnost preti, neprevidnega vedno nesreča doleti. Zato svetujem vam: »Levo in desno poglejte na cesto vsak sleherni dan.« Anja Kavčič, 7. b Rebeka Peternelj, 7. b Damjan Železnik, 7. b GOLDU Glej, rep v vetru in tačke v diru. Opazuje, vohlja, ima smrček za dva. Čez dan poljubčke mi deli, zvečer pa v uto zavije in od tam ga mahne v svet domišljije. Liza Primc, 9. a Gregor Tomšič. 6. a

Moj šolski dan Moj šolski dan se začne okoli pol šeste ure zjutraj. Takrat vstanem, se najprej oblečem, potem pa stopim še v kopalnico, kjer si skrbno umijem zobe in oplaknem obraz, nazadnje pa si uredim še pričesko. Vsemu jutranjemu obredu sledi še zajtrk. Pred odhodom v šolo pogledam še v torbo in se prepričam, če so v njej vsi zvezki in knjige. No, potem pa se odpravim peš v šolo. Na poti me velikokrat ustavi starejša gospa, s katero radi poklepetava. Ko prispem v šolo, se preobujem in preoblečem, nato pa počakam, da pridejo v šolsko zgradbo tudi moje sošolke. Med čakanjem na pouk pogledam, če sem naredila domačo nalogo. Ob ponedeljkih imamo prvo uro razredno, na kateri se veliko igramo in pišemo najrazličnejša obvestila. Drugo uro imamo na urniku slovenščino, kjer veliko beremo, odgovarjamo na vprašanja v berilu in se pogovarjamo o prebranih odlomkih. Zraven tega pa se znamo tudi zabavati. Pri telovadbi, ki sledi, običajno igramo nogomet, dekleta pa rade zmagamo. Vesele smo potem tudi pri geografiji. Enkrat smo se odpravili ven in preverili, če se znamo orientirati. Peto in šesto uro imamo tehniko, kjer sestavljamo različne naprave. Ko je pouka konec, se odpravim takoj domov. Doma naredim domačo nalogo, po kosilu pa imam prosti 34

čas, ki ga rada izkoristim za igranje, risanje ali branje kakšne zanimive knjige. Ko pride mama iz službe, se skupaj učiva, ko pa pade mrak, se odpravim v posteljo ter se pogreznem v sanje. Marija Malovrh, 6. b Voda in hrana

Nekega dne sta se v gozdu srečali mačka in lisica. Sicer je znano, da mačke in lisice niso ravno prijateljice, vendar pa lahko zapišemo, da se je tokrat zgodila izjema. Obe je namreč zaobjemala le ena skrb, ki pa je bila velika. Bali sta se, da bi enega lepega dne zmanjkalo vode in hrane za cel planet. »Joj, le kaj bom jedla! Listje, blato …? Joj!« je tarnala lisica. »Če ne bo vode, ne bo miši in vseh drugih živali, ki jih tako rada lovim in snedem,« je godrnjala mačka. Ko sta prisluhnili druga drugi, sta ugotovili, da ju pesti enak problem. Obe sta se zavedali, kako pomembni sta za naše življenje voda in hrana, ki pa ju vse bolj primanjkuje. Mačka je lisico poučila, da je 22. marec svetovni dan vode. To pa je bil dan, ko sta se živalci pravzaprav zavedali težav, ki se razgrinjajo nad našim planetom. Mačka je povedala, da naj bi samo človek zaužil na dan dva do tri litra pitne vode, ob tem pa dodala, da tudi živali ne morejo preživeti brez nje. Lisica je mačko razsvetlila še s podatkom, da tudi podnebne spremembe vse bolj obremenjujejo človeštvo, rastlinstvo in živalstvo. Te namreč vplivajo na razpoložljivost vodnih virov, neposredno tudi na poljedelstvo in živinorejo ter na gozdno in morsko okolje, ki pa prav tako predstavlja vir hrane. Poleg tega je lisica vedela tudi to, da lahko ostane brez hrane zaradi vse pogostejših in izrazitejših suš ter močnejših poplav in neurij. Mačka ji je kimala z glavo ter pritrjevala, da se zaveda vseh negativnih posledic. Obe sta se dodobra zbližali in spoprijateljili. Sploh jima ni bilo več pomembno, kje katera živi, pomembno jima je bilo le preživetje, saj sta se zavedali vsakdanjih razmer, ki pa vsekakor niso rožnate. Mačka je živela v bližini Polhovega Gradca, zato je lisici povedala, da so bile v njenem okolju zaradi prevelike količine padavin pred nedavnim številne poplave. Te so onemogočile promet, številna polja so bila poplavljena, miške pa so zbežale. Človek ni imel pridelka, zato je primanjkovalo hrane, mačka pa ni imela za pod zob prav nobene miši. Tako rekoč je bila prekinjena prehranjevalna veriga. Mačka je dejala, da se zaveda morebitnih težav v prihodnosti, zato pa se je odločila, da bo opozarjala ljudi in živali, naj skrbno ravnajo z vodo, kar pa pomeni, da naj je točijo le toliko, kolikor je potrebujejo, sicer pa naj skrbno zapirajo vodovodne in druge naprave. To lahko upoštevajo vsak dan že od ranega jutra naprej pri čiščenju zob, kuhanju ter pomivanju posode. Poleg tega je lisici omenila še varčevanje z elektriko. Potrebno je namreč ugašati luči. Mačka je dajala, da upa, da bodo tudi kmetje v prihodnosti uporabljali manj gnojil in zaščitnih sredstev. Ob tem pa se je spomnila še na ribe, ki jih ima tako zelo rada, da jih večkrat zapiše na svoj jedilnik. Pridala je, da onesnaževanje okolja vpliva tudi na rastlinski in živalski svet, zaključila pa z upanjem, da bo rib dovolj tudi v prihodnosti, da se bo kakšna še zvrstila na njenem krožniku. Marija Malovrh, 6. b

Moja rodna domovina Nekega lepega dne se je Katja s svojimi starši odpravila raziskovat svojo rodno domovino – Slovenijo. Odločili so se, da bodo kot prvo pokrajino na njihovem potovalnem zemljevidu obiskali Gorenjsko, saj je tam veliko smučišč, ki pridejo prav pozimi, ko imamo otroci zimske počitnice. Poleti pa je gorenjska pokrajina raj za tiste, ki radi zahajajo v hribe, obsijane s soncem. Katja je želela videti tudi Blejsko in Bohinjsko jezero ter presihajoče Cerkniško, slednje jo je še posebej pritegnilo. Ker je bilo na nebu toplo sonce, so se nekateri obiskovalci tudi kopali. Ko je ura odbila poldne, so se odločili, da se s hribov odpravijo na bolj ravna tla, zatorej so zavili na Štajersko. Tam so našli veliko toplic in različnih izvirov zdravilne mineralne vode. Ogledali so si Radence, od koder izvira radenska. Ker so bili časovno omejeni, so morali kaj hitro nadaljevati pot. Zatorej so se podali na Dolenjsko, kjer imajo v Beli Krajini na ogled privlačne belokranjske noše in Zelenega Jurija; to je mož, ki odganja zimo. Upali pa so si pokukati tudi v Kočevski gozd, kjer se sprehajajo znani kočevski medvedi. Za piko na i pa so se podali še na Primorsko, kjer so si radovednih oči ogledali, kako pridobivajo sol, fotografirali pa so se na privlačnem Tartinijevem trgu. Po napornem tednu so se ustavili še v Ljubljani. S sladoledom v rokah so ubrali pot mimo Zmajskega mostu, Prešernovega trga, ob obali Ljubljanice do NUK-a. Katja je imela za sabo zelo lep teden. Ugotovila je, da je Slovenija res privlačna dežela, zato je bila ponosna na to, da je njena državljanka. Maša Setnikar, 7. b BESEDNA DRUŽINA LJUBEZEN Ljubimec je ljubimki zaljubljeno izpovedal ljubezen in jo poljubil. Zaljubljenca sta zaljubljeno gledala ljubezenski film. Zaljubljen ljubimec je svojo ljubljenko ljubeče poljubil. Jerneja Maček, 9. b

Mirjam Tominc, 7. b

Preljubi ljubimec Ljubo je zaljubljen v ljubeznivo Ljubo. Ljuba zaljubljenka mu je z zaljubljenim pogledom in poljubom izkazala ljubezen. Andraž Zibelnik, 9. b SLADKOSNEDNI DEČEK Nekoč je živel sladkosnedni deček, ki se je sladkal s sladkarijami in sladili. Zelo rad je imel sladoled, zato je šel vsak dan k sladoledarju na sladoled s sladkornim kornetom. Vsak vikend je pekel sladice, v katerih je bilo ogromno sladkorja. Katarina Oblak, 9. b

Našel sem srednjeveški rokopis Zgodba se je začela pred 130 leti, ko je bil moj prapraded še župan KS Črni Vrh. Brskal je po dokumentih za gradnjo občinskih cest. Med listi so bili tudi zapiski v pisavi, ki je niso več uporabljali. Ni jih znal prebrati. Prepoznal je le posamezne besede, vendar iz njih ni izvedel, o čem listina govori. Čez nekaj tednov se je odpravil v ljubljansko knjižnico, kjer si je izposodil zajeten slovar, za katerega je menil, da si bo z njim lahko pomagal pri razumevanju besedila. In bil je pravi. Kmalu je lahko razvozlal prvih nekaj stavkov, vendar je šlo »prevajanje« zelo počasi in je potreboval več tednov, da je razbral pomen prvega dela. Zanimalo ga je, kdaj bi bil lahko rokopis zapisan. Sklepal je, da mora biti že precej star, saj take pisave še ni videl nikdar v svojem življenju. Naslednjič si je iz knjižnice v Škofji Loki izposodil knjigo, v kateri so bile zbrane pisave vsega sveta. Zapiski so bili, kot je lahko sklepal na podlagi pisave, zelo stari, vendar pa je knjiga vsebovala podatek, da je pisava nastala v 9. stoletju, tam nekje okrog leta 1000. Kmalu potem pa so jo nehali uporabljati. Ugotovil je, da dva dela, ki sta zapisana v karolinški minuskuli, govorita o spovedi, eden pa o grehu in pokori. Po prelistavanju zajetne vsebine je ugotovil, da je sestavni del knjige nekaj čudnega, zapiski, ki niso spadali k njej, čeprav se je prva tako zdelo. Otipal je namreč trd list papirja, popackan in popisan s težko berljivo razpackano in nakracano pisavo. Na njem je bila napisana letnica 1466. Nenadoma se je spomnil, da drži v rokah nekdaj najdeni, nato pa spet izgubljeni rokopis – Škofjeloški spomenik. Bil je ponosen nase in na svoje odkritje. Še zmeraj pa velja, da je Brižinski rokopis najstarejši zapis v stari slovenščini, njegov najditelj pa je kasneje še dolgo in uspešno vodil krajevno skupnost kot poznan in spoštovan človek. Anže Košir, 9. b

Manca Oblak, 7. b

Jurij Košir, 6. a

Narobe svet Ovca pastirja striže, psiček jezik obliže. Hiša gradi zidarja, meso pa prodaja kuhanega mesarja. Pujs se kar sam od sebe v vodi umiva, čebela pa čudežno čudno počiva. Med je pojedel medveda, sladoled pa sladkosneda. Učenec z zvezkom piše, krava si pa nos obriše.

Marjeta Malovrh, 7. b

Hrana je pojedla človeka, jaguar lovi brez uspeha. Ogenj je požrl vodo, čebela kaže svojo lenobo. Iglu gradi eskima, medved si namesto meda želi belega vina. Nogometna žoga brca otroka, nitka pa je zelo široka. Papir reže škarje, v Ljubljani usahnilo je barje. Pes otroka boža, na strehi zrasla je roža.

Maša Setnikar, 7. b

Revija bere otroka, marjetica je visoka. Anamarija Potokar, 5. a 38

Zabavni utrinki ... UGANKE vam je pripravila Lara Vehar, 6. b UGANKE vam je pripravil Jan Dolinar, 2. b Ko se črnčki rodijo, imajo črn obraz, črn hrbet, črn trebuh, črne noge, črne roke, črn vrat … Kakšne imajo torej zobe? Bele? Poglej rešitev!

Štirje bratje se vrtijo, peti pa počiva in čaka.

Rešitev: še nimajo zob, ker so se šele rodili.

Rešitev: avtomobilska kolesa.

Dva bregova. Na enem je mož, na drugem žena. Bregova sta prazna, na njima je samo trava in nobenega drevja. Med bregovoma je umazana siva reka s krokodili. Kako bo prišla žena do moža ali mož do žene, da se bosta lahko poročila? Imaš kakšno idejo? Bo kdo preskočil reko? Ali se ne bosta mogla poročiti?

Po zraku leti, miši lovi. Ponoči je budna, podnevi pa spi.

Rešitev: sta že poročena, saj sta mož in žena.

Rešitev: sova.

Nekateri meseci v letu imajo 31 dni, nekateri jih imajo 30. Koliko pa jih ima 28 dni? Misliš, da februar?

Snema vesolje, okrog Zemlje hiti. Podatke pošilja nazaj med ljudi.

Rešitev: vsi meseci imajo 28 dni, nekateri pa jih imajo več.

Rešitev: satelit.

Vprašanje za tiste, ki jih skrbi pravilna raba jezika: »Ali je bolj pravilno reči rumenjak je bel ali rumenjak je beli?«

Po strugi drvi, proti morju hiti. Pazi, da ne odnese te, če v njej kopaš se.

Rešitev: rumenjak je rumen.

Rešitev: reka.

»Ti si moj sin, jaz pa nisem tvoj oče!« Kdo na tem svetu lahko poda takšno izjavo?

Uganko lahko sestaviš tudi ti! Poskusi!

Rešitev: mama.

ŠALE vam je pripravila Rebeka Prosen. PSIHOLOGIJA Profesorica pri predmetu psihologije: »Naj vstane tisti, ki se mu zdi, da je najbolj neumen ... « Nič ... 10 minut … nič, 20 minut … nič ... Čez pol ure pa le vstane fant. »No, si se le opogumil?« »Ne, to ne, nerodno mi je, ker samo vi stojite!« GENERALNI DIREKTOR Tema šolske naloge: »Če bi bil generalni direktor … « Vsi pišejo, le Janezek sedi s prekrižanimi rokami. »Na kaj pa ti čakaš?« ga jezno vpraša učiteljica slovenščine. »Na svojo tajnico!« DINAMIT Jurček se vrne domov iz šole, oče pa ga vpraša: »No, povej, kaj ste imeli danes na urniku?« »Kemijo.« »In kaj ste se novega naučili?« »Kako lahko izdelamo dinamit.« »Kaj se boste pa jutri učili v šoli?« »Kakšni šoli?« Začudeno vpraša Jurček. GLASBENA VZGOJA Med poukom glasbene vzgoje vpraša Janezka učitelj: »Zakaj so nekatere tipke na orglah črne, druge pa bele?« Janezek odgovori: »Bele so za poroko, črne pa za pogreb.« UČENJE Pri vajah gramatike vpraša profesor: »Če nekdo reče Učenje mi je v zabavo kakšen primer je to?« »Primer za psihiatra!« reče Peter.

Brigita Krmelj, 6. b

Krištof Kožuh, 6. b

STRIPE vam je pripravil Jan Dolinar, 2. b

KRIŽANKO sta vam pripravili Katarina Barbara Robič in Tinkara Dolenc, 8. a 1.

10.

11.

12.

13.

14.

1. Kdo je napisal SLAVO VOJVODINE KRANJSKE? 2. Dejavnost, s katero se je ukvarjala družina Valentina Vodnika. 3. Kaj je Valentin Vodnik študiral? 4. Kakšna pesem je Galjot? 5. Galjota z drugo besedo imenujemo tudi ... 6. Pisec Jernej ... (obdobje razsvetljenstva). 7. Številnim pesnikom je bil mentor Ž... Z... 8. Naslov prvega slovenskega pesniškega zbornika. 9. Kaj je bil Valentin Vodnik po poklicu? 10. Naslov Vodnikove slovnice ... 11. Kdo je prevedel Kuharske bukve? 12. Prva slovenska komedija je ___________ Micka. 13. Kaj je na sličici?

14. Mesec, ki pride za septembrom ...

Geslo: Valentin Vodnik

VSEM ŽELIMO ODŠTEKANE POČITNICE! 45

Brihtne glav'ce Šolski časopis učencev OŠ Polhov Gradec Šolsko leto 2011/2012 (junij, 2012)

Prispevke za šolski časopis so prispevali učenci, učenke in zaposleni na OŠ Polhov Gradec.

Sliko za naslovnico je prispevala Manca Oblak iz 7. b razreda.

Besedila so zbrali in uredili člani novinarskega krožka pod mentorstvom Manje Žugman Širnik.