Brihtne glav'ce 2015 by Jure Kramar

Brihtne Glav'ce Pozdravljeni! Še malo pa se bo izteklo še eno šolsko leto. Bilo je pestro, zanimivo in polno različnih dogodkov. Pri šolskem novinarskem krožku smo se seveda trudili, da je bila večina dogodkov skrbno zabeležena tudi na papirju. Zelo sem vesela, da se naša redakcija iz leta v leto počasi, a vztrajno širi. Vsako leto se z malo grenkobe poslovimo od že prekaljenih novinarskih mačkov iz devetega razreda in z veseljem sprejemamo nove člane iz mlajših vrst, pa tudi tiste starejše, ki se odločajo, da se bodo preizkusili v novinarstvu. Želimo vam veliko bralnih užitkov. Vesna Muhič, mentorica šolskega novinarskega krožka

V letošnji številki lahko preberete Uvod

V letošnjem šolskem letu

Intervju

Moj domači kraj & moja domovina

To sem jaz, to si ti …

Potujmo v svet domišljije

Pišemo in ustvarjamo

Berem, gledam, poslušam, ocenjujem

Deveti razredi se poslavljajo

PG Times

Šolski časopis: Brihtne glav'ce Šolsko leto: 2014/2015 Uredniški odbor: Maja Bogataj, Lea Kumar, Špela Bizjan, Martin Setnikar, Karmen Burjek, Petra Cankar, Ana Dolenc, Pia Kozjek, Ajda Oblak, Nika Oblak, Ian Sotlar, Andreas Paušner, Anej Škof, Lidija Železnik, Julija Železnikar, Ana Malovrh, Lila Mašera Vajgl, Benjamin Kucler, Anton Čuden, Samo Laznik, Rebeka Prosen, Andrejka Oblak, Anja Buh, Gaja Malovrh Mentorica: Vesna Muhič Mentorice PG Times: Viktorija Hribovšek, Tadeja Peteh in Maja Šajn

Brihtne Glav'ce ŠOLSKI NOVINARJI – TO SMO MI

Brihtne Glav'ce V LETOŠNJEM LETU BRALNI MARATON Letos se je na naši osnovni šoli bralna značka začela na prav poseben način. Začeli smo jo z bralnim maratonom 17. septembra, na obletnico rojstva Franceta Bevka. Na ta dan smo učenci predmetne stopnje pri uri slovenščine brali svoje najljubše knjige in se o njih tudi pogovarjali. Vsak učenec je sošolcem predstavil svojo najljubšo knjigo in povedal, zakaj to knjigo priporoča v branje tudi drugim. Sodelovali so tudi učitelji s svojimi mnenji in knjigami. Bralni maraton je spodbuda k branju in razmišljanju o knjigah, prav tako pa je to tudi spodbuda k opravljanju bralne značke. Ob tej priložnosti sem nekaj učencev povprašala, kaj menijo o bralnem maratonu. Največ odgovorov je bilo sledečih: »Odlična ideja.«; »Trajal bi lahko cel teden.«; »Bralni maraton bi moral biti vsaj eno uro na teden.«; »To bi morali imeti za oceno pri slovenščini.«; »Bilo je odlično.«; »Bilo je super, ker ni bilo ure slovenščine.«; »Bralni maraton je odlična ideja, saj smo si tako izmenjali mnenja o knjigah.«; »Zelo mi je všeč, saj zelo rada berem in sem izvedela veliko naslovov knjig, ki jih bom zagotovo prebrala.« Ob vsem tem lahko rečem le, uživajte na bralnem maratonu naslednje leto! Rebeka Prosen, 9. b

BRALNI MARATON NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC Letos so se učiteljice slovenščine in knjižničarka odločile, da bi obeležili začetek bralne značke na prav poseben način. Zato so se odločile, da smo v sredo, 17. septembra 2014, na obletnico rojstva Franceta Bevka, pri pouku slovenščine izvedli bralni maraton, s katerim naj bi spodbudili učence k branju in opravljanju bralne značke. Ta dan smo vsi učenci predmetne stopnje pri uri slovenščine brali svoje najljubše zgodbe, odlomke, knjige in jih predstavili sošolcem. Tudi učiteljice so prebrale odlomek iz svojih najljubših knjig. Pogovarjali smo se o knjigah, katere knjige najraje beremo in zakaj. Takole so o knjigah razmišljali nekateri moji sošolci. »Rada berem zanimive in napete knjige, v katerih nastopajo punce, ki so stare toliko kot jaz.« Katja Kavčič, 7. b »Rad berem zanimive in pustolovske knjige.« Klemen Škof, 7. b »Rada berem knjige, v katerih nastopajo osebe podobne starosti kot jaz, saj se od njih veliko naučim.« Jerca Demšar, 7. b

Brihtne Glav'ce »Rad berem debele, napete in pustolovske knjige. »Matevž Kutin, 7. b »Rada berem knjige, ki so zapletene in poučne.« Ana Malovrh, 7. b »Rad berem smešne knjige.« Urban Tominc, 7. b »Rada berem kriminalke, ker me to zanima.« Ana Koprivec, 7. b »Rada berem knjige, ki so napete in zanimive in v katerih nastopajo junaki, ki so stari približno toliko kot jaz, saj lahko njihove dogodke in težave primerjam s svojimi.« Lila Mašera Vajgl, 7. b Ana Malovrh, 7. b EKSKURZIJA NA GORENJSKO Pot po Gorenjskem se je začela 24. 9. 2014 v Polhovem Gradcu na avtobusni postaji. Odpeljali smo se po dolini Gradaščice ob Polhograjskem hribovju. Najprej smo se odpeljali v fužinarsko mesto Kropa, mimo tovarne novi Plamen, kjer talijo železo. Ustavili smo se pri kovaškem muzeju. Muzej je bil zelo zanimiv. Povedali so nam, koliko različnih vrst žebljev imamo. Imamo jih 127 različnih vrst. Zelo blizu muzeja je bila stara kovačnica, kjer smo si lahko ogledali izdelavo žebljev. V izdelavi smo se preizkusili tudi sami, vendar pri tem nismo bili preveč uspešni. Ko smo si ogledali kovačnico, smo se odpeljali v Vrbo, kjer se je rodil naš največji slovenski pesnik France Prešeren. Na žalost nismo mogli vstopiti v njegovo rojstno hišo. Odšli pa smo k cerkvi sv. Marka. Tam nam je učitelj, gospod Simon Purger, ki je bil tudi naš vodja, prebral pesem Vrba. Ogledali smo si tudi hišo Frana Saleškega Finžgarja, ki je zelo ohranjena s črno kuhinjo in manjšim muzejem v kleti. Nazadnje pa nas je čakala najlepša postaja – Bled. Na Bledu smo se sprehodili od veslaškega centra Zaka do cerkve sv. Martina. Potem pa še na posladek v slaščičarno. Skoraj vsi smo si naročili blejske kremšnite. Zelo so bile dobre, a ne boljše kot ta ekskurzija. Upam, da se bomo naslednje leto odpravili novim dogodivščinam naproti. Martin Setnikar, 6. a

Brihtne Glav'ce EKSKURZIJA NA KRAS Vsi učenci predmetne stopnje smo komaj čakali dan, ko se bomo vsaj malo odklopili od vsakdanjih šolskih obveznosti in imeli pouk na drugačen način. Letos smo se devetošolci odpravili raziskovat Kras. Ta na videz nezanimiva regija Slovenije v sebi skriva toliko neokrnjenih lepot, ki si jih nismo niti predstavljali. Kar se da zgodaj zjutraj smo se odpeljali proti kobilarni Lipica, da bi ujeli trenutek, ko se lipicanec s temnimi živahnimi očmi zazre v svet, pogumno in plemenito. Na srečo smo bili dovolj hitri in ujeli trenutek, ko so jih spustili na pašo. Dovolite, da vam najprej povem nekaj o lipicancu, čudovitem konju. Lipicanec z močnim telesom obvladuje zemljo pod nogami, elegantno in lahkotno. Košata svilena griva mu valovi v ritmu lahkotnega koraka. Njegov ponos je prirojen, njegovo dostojanstvo je značajno. Njegov odnos z jahačem temelji na medsebojnem spoštovanju in ljubezni. To smo na lastne oči videli tudi mi. Seveda moram dodati še nekaj besed o Lipici, ki spada med slovensko naravno in kulturno dediščino, njeni prebivalci so stoletja kamen za kamnom, drevo za drevesom, kapljo za kapljo sredi divjega Krasa gradili popoln dom za lipicance. Posestvo obstaja že od leta 1580. V Lipici živi skoraj 400 lipicancev. S 400-letno tradicijo je to najstarejša kobilarna z neprekinjeno vzrejo konj na svetu. Ko smo si ogledali vse te lepote, smo se odpravili naprej proti vasi Lokev, kjer je najstarejša pršutarna na Slovenskem. Tu smo tudi poskusili pršut, ki je bil zelo dober. Ogledali smo si tudi sušilnico pršutov, kjer je viselo 9500 svinjskih stegen. Nato smo se odpravili v Škocjanske jame, ki so vedno nekoliko v senci turistično veliko bolj obleganje Postojnske jame. Meni so bolj pri srcu Škocjanske jame, ker vanje še ni toliko posegel človek. Sestavljajo jih neverjetni stalaktiti, stalagmiti, stebri in pa presihajoča reka Reka, ki smo jo v vsej njeni lepoti lahko občudovali v jami, kjer pride na dan. Predvsem so se nam neverjetne zdele tiste poti po strmih pobočjih, ki so jih naredili prvi raziskovalci teh jam. Še zdaj si ne morem razložiti poguma teh ljudi in koliko jim je moralo pomeniti raziskovanje teh jam, da so za to tvegali celo lastno življenje. No, mi smo hodili po ravnih in varnih poteh, saj so zdaj poti betonirane in ograjene, tako da ni nobene nevarnosti, da bi kdo zgrmel v prepad. Po ogledu jam smo imeli nekaj časa prosto, potem pa smo pisali še kratek test o tem, kar smo se tega dne naučili. Naša ekskurzija je žal prehitro minila, ampak vse te zanimivosti kraškega sveta nam bodo za vedno ostale v spominu. Anja Buh, 9. b

OBISK KRŠKE JAME Napočil je dan, ko smo se iz Polhovega Gradca odpravili na Dolenjsko. Najprej smo si ogledali grad Bogenšperk, ki se je bohotil na severnih pobočjih dolenjskih gričev. Pot nas je nato vodila do Muljave, kjer smo lahko opazovali domačijo pisatelja Josipa Jurčiča, ki je urejena kot muzej na prostem. Po ogledu Jurčičeve domačije smo skočili na avtobus in že smo prispeli pred zelo zanimivo kraško jamo, Krško jamo, ki leži nad izvirom reke Krke. Dolga je 200 m in široka do 30 m. Ko smo v jamo vstopili z vodičem, se je za širokim vhodom odprla velika dvorana, ki se 6

Brihtne Glav'ce zaključuje z majhnim jezerom, pod katerim je vhod v labirint ozkih podvodnih rovov. Strop sestavljajo in oblikujejo kamniti skladi, tla pa prekriva grušč. Tla in strop pa sta na veliko mestih povezana s kapniki. V jami lahko opazimo veliko kopenskih in vodnih živali: vodnega oslička, jamskega oslička, jamske kozice, gladkega jamskega ježka, najrazličnejše polžke, različne vrste hroščev, netopirje in seveda človeško ribico. Znano je, da je Krška jama nudila ljudem varno zavetje. Domačini so se vanjo zatekali ob turški nevarnosti. Ljudska pripoved pravi, da stoji od tistih dni v osrčju jame na pol dozidana cerkev. Pia Kozjek, 7. a

PROJEKT ENO – sajenje dreves V sredo, 24. septembra 2014, so se na naši šoli spet sadila drevesa. To šolsko leto so jih sadili naši prvošolčki in tretješolčki, ki so posadili češnje. To je bil zaključek češnjeve aleje, potekal pa je v okviru drevesne olimpijade, ki traja od marca do oktobra. Omenjena olimpijada je tekmovanje, v katerem države tekmujejo, katera posadi več dreves. Slavnostni zaključek bo konec oktobra na Finskem. V Sloveniji v projektu trenutno sodeluje 99 šol, ampak si vsi želimo, da bi se pridružila še kakšna. Ob tej priložnosti sem se pogovarjala o projektu ENO in o dnevu miru z vodjo projekta na naši šoli, gospo Darinko Orel.

PROJEKT ENO in DAN MIRU Od kod pravzaprav ime ENO? ENO je okrajšava za Environment Online (okolje na spletu), ki tudi sovpada z imenom finskega mesteca ENO, od koder program pravzaprav izvira. Čemu se izvaja projekt? Cilj projekta ENO Tree planting day je, da do leta 2017 po vsem svetu posadimo in Zemlji vrnemo 100 milijonov dreves. Kdo je začetnik tega projekta in kdaj se je začel? Začetnik projekta je Mika Vanhanen, ki prihaja s Finskega. Začel se je leta 2000 in takrat se mu je priključilo 30 šol iz 30 držav, danes se je mreža razširila na 10 000 šol iz 157 držav.

Brihtne Glav'ce Kdaj se je naša šola pridružila projektu ENO? Naša šola sadi drevesa še od leta 2006. Koliko slovenskih šol sodeluje pri projektu? V Sloveniji se mu pridružuje že 90 šol. Kaj je namen dneva miru? To je dan, ko naj bi povsod vladal mir, oboroženi in drugi spopadi pa naj bi se prekinili. Cilj mednarodnega dneva miru je, da se med ljudmi razširi vest o tem, da obstaja alternativa vojnemu stanju in da je možen tudi svet, v katerem vlada mir. Generalna skupščina OZN je proglasila 21. september za dan miru. Kaj počnejo udeleženci na ta dan? Gre za prav poseben dogodek, saj vsi udeleženci sadijo drevesa ob 12. uri po lokalnem času in v 24 urah zeleni obroč dreves obkroži Zemljo. Leta 2004 smo posadili 2000 dreves, že čez dve leti pa je dan sajenja dreves postal globalni dogodek, kar pomeni, da se mu priključuje več kot 100 držav. Koliko dreves se je že posadilo? Leta 2007 se je priključilo že 850 šol iz 104 držav, ki so v enem dnevu posadile 110 000 dreves, 2008 pa je 1500 šol iz 124 držav posadilo 300 000 dreves. V prejšnjih dveh letih pa je postalo sajenje dreves tako množičen dogodek, da smo vsega skupaj od leta 2004 v okviru ENO šol z otroki vsega sveta posadili že skoraj 7,5 milijona dreves! Čemu posvečamo letošnje sajenje dreves? Letošnje sajenje posvečamo pravici vseh ljudi do miru ter obeležujemo 100-letnico začetka 1. svetovne vojne ter 75-letnico začetka 2. svetovne vojne. Rebeka Prosen, 9. b

EVROPSKI DAN JEZIKOV Je dan, ko še posebej poudarjamo jezikovno raznovrstnost v Evropi in spodbujamo učenje jezikov. Praznujemo ga 26. septembra že od leta 2001 naprej. Letošnja rdeča nit je bila sličnoglasje ali onomatopoija – glasovi živali. Temu smo se pridružili tudi na naši šoli. Pri angleščini smo s pomočjo učiteljev naredili primerjave, kako se živali oglašajo v različnih evropskih jezikih. Nad ugotovitvami smo bili presenečeni, saj nas večina prej ni bila pozorna na to. Pri slovenščini smo se preizkušali v pisanju krajših pesmi in zgodb s čim več onomatopoetskimi izrazi. Ob tem smo se imenitno zabavali. Najbolj pa nam bo v spominu ostal obisk našega bivšega učenca Gašperja Završnika in njegovega prijatelja Miguela, ki 8

Brihtne Glav'ce prihaja s Portugalske. Gospa knjižničarka nam je, preden sta nastopila, povedala mnogo zanimivih podatkov o razvoju jezikov po vsem svetu. Nato nam je Gašper predstavil svojo izkušnjo iz srednje šole, ko je zaradi dobrega znanja španskega jezika odšel na mednarodno izmenjavo v Panamo. pozneje je odšel študirat v Madrid in bil nad mestom navdušen. Miguel nas je naučil nekaj portugalskih besed. Z velikim veseljem smo ponavljali besede in se trudili, da bi bila naša izgovarjava čim bolj podobna njegovi. Fantje so mu ob koncu zastavili kopico vprašanj o nogometu, saj je tudi Miguel nogometni navdušenec. Dan je bil tako navdihujoč, da sem se tudi sama odločila, da se bom od zdaj še bolj pridno učila angleščino. Špela Bizjan, 6. b PERNATA BALADA

NEVIHTA

Dežek škreblja,

Nebo se trese,

in po strehi kaplja.

vse trepeče.

Iz hiše se sliši otožno mrmranje

Vse grmi,

in vznemirjeno kokodaka kokoš,

listje šelesti.

ker v naoljeno, vročo ponev

Nebo se trese,

odšel je njen petelinji mož.

vse trepeče.

»Kokodak, kokodak« in izpod perja

Vse grmi,

»čiv, čiv«.

listje šelesti.

Ugotavljajo živali,

Strele treskajo,

da svet je minljiv.

glasovi vriskajo.

Lucija in Marija Malovrh, 9. b

Vse se umiri, listje tiho šumi. Nič ne trepeče, vse je polno sreče. W. W.

Brihtne Glav'ce 1. SESTANEK ZA ŠOLSKI PARLAMENT Danes, 29. 9. 2014, se je prvič sestal šolski parlament Osnovne šole Polhov Gradec. Na samem začetku smo najprej počakali, da se vsi zberemo. Najprej smo se pogovarjali o lanskih dobrodelnih akcijah in izvedeli, da smo zbrali 450 kg zamaškov in z njimi pomagali zbrati denar za psa vodnika študentki Nini. Zbrali smo nekaj kartuš, baterij, telefonov, ki jih bomo odpeljali na posebna mesta za reciklažo, čistili smo naravo oz. naše okolje, saj smo sodelovali v očiščevalni akciji. Otrokom smo pomagali z akcijo Rdeči križ in zbrali nekaj denarja in šolskih potrebščin. Zbirali smo tudi papir in oblačila, papirja smo zbrali za skoraj 30 ton. Pomagali pa smo tudi ljudem v stiski, ki so jih prizadele poplave v Bosni, Srbiji in na Hrvaškem. V letošnjem šolskem letu bomo sodelovali v zbiranju zamaškov, papirja, kartuš, baterij in telefonov. Potrudili pa se bomo tudi v zbiranju prispevkov za Rdeči križ in seveda očistili okolico šole in kraja in si s tem prislužili prosti dan. Pri šolskem parlamentu smo nato izpostavili tudi ZELENO SKRINJICO, v katero lahko oddamo svoje kritike, pohvale, pobude, predloge, težave ... Naj na koncu še odgovorim na vprašanje, kaj bo tema letošnjega parlamenta? Tema letošnjega parlamenta je IZOBRAŽEVANJE IN POKLICNA ORIENTACIJA. Za začetek smo se ukvarjali z osnovnimi pojmi: kje se izobražujemo, kaj je poklicna orientacija … Prvi šolski parlament je res odlično uspel. Bilo je zelo zabavno in poučno. Lara Stanovnik, 7. a EKO VRT S SVOJIMI DOBROTAMI Že tretje leto zapored v šoli poteka krožek Šolski eko vrt. Začeli smo z dvema visokima gredama, na katerih smo posadili večinoma zelišča. Zelišča smo obrezali in posušili, degustirali in spravili za zimski čas. Ob dnevu slovenskega tradicionalnega zajtrka in še ob kakšni posebni priložnosti bomo z veseljem prispevali zelišča za eko napitek. Spomladi smo pridobili rastlinjak, v katerem smo posadili papriko, paradižnik, buče, krompir, kumare. Že v času poletja so naši najmlajši okušali eko kumare, krompir in paradižnik. Seveda pa so v odsotnosti učencev zaposleni poskrbeli za žejne rastline. Z obžalovanjem smo sprejeli dejstvo, da je nekdo paradižnik, ki je bil sočen in zrel, obral in ga tudi uničil. Posebno še v tem poletju, ko je prenekatera gospodinja tarnala, da je dež vzel ves paradižnik. Nekaj paradižnika je še dozorelo in skrbno smo ga skuhali, da bomo imeli omako za testenine. Buče smo pobrali in za šolsko kosilo je bila eko bučna juha. Papriko pa še skrbno čuvamo, da jo bomo imeli za malico. Pred mrazom pa bomo zaužili še blitvo, ki v svoje liste lovi zadnje tople jesenske žarke. Albina Jerman Slabe in Andreja Kogovšek, mentorici Šolskega eko vrta

Brihtne Glav'ce ATLETSKO TEKMOVANJE NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC Po dobrem mesecu pouka sta učitelja športa na naši šoli organizirala šolsko atletsko tekmovanje. Potekalo je 14. oktobra, in to kar cel dan. Učenci od 6. do 9. razreda smo se izkusili v štirih atletskih disciplinah: teku na 60 m, teku na 600 m, skoku v daljino in metu žogice. Vsako šolsko uro je potekala ena disciplina, vmes pa je bilo nekaj časa za šolsko malico. Učenci so se kar odlično izkazali. Cel dan je bil naporen, vendar smo imeli na srečo ugodno vreme. Po končanem tekmovanju je sledila razglasitev rezultatov. Priznanja sta podelila učitelja športne vzgoje: Marjan Juvan in Sanja Štempihar. Začela sta pri najmlajših tekmovalcih, to so bili učenci šestega razreda. Odlično prvo mesto pri dekletih je osvojila Pia Demšar, drugo Lea Kumelj in tretje Janja Dolinar. Pri dečkih je prvo mesto zasedel Robi Dolinar, drugo Urban Jankovec in tretje Alen Lešnjak. Podelitev se je nadaljevala z učenci sedmega razreda. Dekleti, ki sta dosegli najboljše rezultate, sta bili Eva Baltič in Pia Kozjek, ki sta si delili odlično prvo mesto. Drugo mesto je zasedla Karmen Burjek, tretje pa Jerca Demšar. Pri dečkih je najboljše rezultate dosegel Jošt Košir. Za petami sta mu bila Tine Malovrh (2. mesto) in Klemen Škof (3. mesto). Leto starejši in veliko bolj razigrani razred, osmi razred, je bil naslednji na vrsti za podelitev priznanj. Dekleta, ki so zasedla stopničke (če bi jih imeli ), so bila naslednja: 1. mesto Anamarija Potokar, 2. mesto Pavlina Košir in 3. mesto Tinkara Bizjan. Deček, ki je zasedel najboljše mesto, je bil Gabriel Klančar. Sledila sta mu Rožle Oblak na drugem in Blaž Dolinar na tretjem mestu. Najstarejši učenci naše osnovne šole so se odlično izkazali, saj so to tekmovanje največkrat opravili. Med dekleti je prvo mesto zasedla Anja Buh, drugo Doroteja Demšar in tretje Brigita Krmelj. Prvi med dečki je bil Jernej Koprivec, drugi Aleks Plestenjak in tretji Matej Bradeško. Za mnenje o atletskem tekmovanju smo vprašali tudi nekaj učencev. Večini vprašanih se zdi šolsko atletsko tekmovanje kar v redu. Za odgovore na nekatera vprašanja smo zaprosili tudi učiteljico športne vzgoje Sanjo Štempihar: Kakšna je koristnost športnih dni? Zakaj? Športni dnevi so namenjeni sproščenemu tekmovalnem udejstvovanju, preživljanju časa v naravi, spoznavanju slovenskih hribov in gora. Pa še nekaj pozitivnega naredimo za svoje telo. Ali se dosežki kaj spreminjajo? Načeloma ni večjih odstopanj. V vsaki generaciji imamo učence, ki dosegajo zelo dobre rezultate. Katera atletska disciplina vam je najbolj všeč? Že kot učenka sem bila navdušena nad tekom, se udeleževala šolskega krosa, tako da je tek na daljše proge vedno bil in še vedno je meni najljubša disciplina. Po končanem tekmovanju je bilo na sporedu še vlečenje vrvi med oddelki. Cel dan je potekal brez kakršnih koli zapletov. Učenci so se imeli super, bili pa so tudi veseli, ker so se lahko družili s svojimi prijatelji. Gaja Malovrh, 9. a

Brihtne Glav'ce

ČISTILNA AKCIJA NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC Po 4. šolski uri se je naš 7. a odpravil na očiščevalno akcijo. Odpravili smo se po klancu navzgor, mimo šolskega parkirišča ter pri cerkvi zavili levo in pot nadaljevali proti makadamski cesti. Bolj na začetku makadamske ceste smo se ustavili in naredili gasilsko fotografijo. Ker se je nekaterim mudilo na avtobus, smo nazaj grede malce pohiteli, ampak vseeno nismo pozabili opazovati, če so kje smeti. Ko smo prišli nazaj k šoli, smo imeli 3 polne velike vreče za smeti in uspelo nam je priti še pred prihodom avtobusa. Andreas Paušner, 7. a

TEDEN OTROKA Teden otroka je teden, ki poteka prvi ponedeljek v oktobru, in je projekt ZPM – Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki opozarja na pravice otrok. V današnji družbi je biti otrok zelo preprosto, saj imamo elektronske naprave, kot so računalniki, mobilni telefoni, televizorji itd. Otroci imamo pravico do počitka in prostega časa in dolžnost primernega vedenja. V Sloveniji smo otroci lahko zelo srečni, saj imamo vse, kar je potrebno za življenje. V Afriki so otroci revni, podhranjeni in neizobraženi, medtem ko v Sloveniji hrana ostaja. Tudi na Osnovni šoli Polhov Gradec smo praznovali teden otroka z različnimi dejavnostmi na razredni stopnji. Na predmetni stopnji smo izdelovali plakate na temo teden otroka. Nekateri učitelji in učiteljice niso ustno ocenjevali učencev in učenk. Teden otroka je na naši šoli zelo dobro potekal in vsi smo se ga z veseljem udeležili. Lea Kumar in Maja Bogataj, 6. b 4. OKTOBER: SVETOVNI DAN BOJA PROTI MUČENJU ŽIVALI Svetovni dan boja proti mučenju živali je dan, ko se spomnimo, da so tudi živali sočutna bitja. Spomnimo se, da jih ne smemo mučiti, kaj šele ubijati. Zanje je treba skrbeti in se veliko ukvarjati z njimi. Živali so nedolžna bitja, ki imajo čustva prav tako kot mi. Še vedno najdemo 12

Brihtne Glav'ce ljudi, ki živali mučijo, jim ne dajejo dovolj hrane, jim ne dajejo pitne vode … 4. oktober posvečamo spominu na svetega Frančiška Asiškega, zaščitnika živali. Ob tem dnevu tudi opozarjamo, da je veliko živalskih vrst ogroženih. Človek načrtno izsekava gozdove, da bi dobil obdelovalno zemljo. Po številnih podatkih svetovnih ustanov za zaščito živali vsak dan izgine na stotine živalskih vrst, najhuje pa je to, da je največji sovražnik živali prav človek. Svetovni dan živali se je začel leta 1931. Slovenija je zakon o zaščiti živali sprejela leta 1999. Grozno je, da ljudje izkoriščajo živali samo za lastne potrebe, in ob tem ne pomislijo, da živali trpijo. Bojimo se, da naš odnos do živali še vedno ni takšen, kot bi moral biti. Po mojem živali najbolj mučijo tisti, ki jih pustijo zaprte dlje časa v vročem prostoru brez hladne vode, sami pa se v senci hladijo s hladno pijačo ali sladoledom. Takšen prostor je tudi avto. Na svetu so tudi ljudje, ki imajo hišne ljubljenčke sprva radi, ko pa ugotovijo, koliko dela je z njimi, jih zavržejo v naravo. Takšne živali hitro pristanejo na jedilniku drugih, močnejših, divjih živali. Lahko pa se tudi zgodi, da niso dovolj spretne, da bi si poiskale zavetišče, zato poginejo. Bilo bi lepo, če bi vsak človek imel ob sebi kakšno domačo žival in bi ji s tem polepšal življenje. Tako bi bilo veliko manj živali zapuščenih in mrtvih. Živali uporabljajo tudi za preizkušanje zdravil, pri čemer so stranski učinki neznani. Nekateri ljudje uživajo v gledanju bikoborb, pasjih in petelinjih bojev, meni pa se to zdi grozno, saj živali med tem trpijo in se poškodujejo. Nepravično je, da na črnem trgu prodajajo živalsko krzno. Prav je, da se ob tem dnevu spomnimo, da je pred tisočletji človek udomačil žival in s tem prevzel odgovornost, da zadovoljuje njihove življenjske potrebe. Živali, ki živijo v divjini, so žrtve neusmiljenega lova. Higiena je pri vseh hišnih ljubljenčkih izredno pomembna. Negovanje živali je pomembno za njihovo zdravje in dobro počutje. Špela Bizjan, 6. b TRŽNICA POKLICEV V 8. in 9. razredu je najpomembnejša odločitev o nadaljevanju izobraževanja. Pri sprejemanju poklicne odločitve se poleg staršev vključuje tudi šola. Učenci skozi celotno osnovnošolsko izobraževalno pot razvijajo svoje sposobnosti, delovne navade, darove, poznavanje sebe in svoje interese. Šola s svojimi dejavnostmi spodbuja in širi te lastnosti. V okviru poklicne orientacije pa se učenci srečajo z več dejavnostmi: obisk CIPS-a, reševanje različnih testov, ki so povezani s poklicno odločitvijo, pogovori, razgovori, svetovanja, ki jih izvajajo svetovalni delavci in razredniki, obisk podjetij, poklicne karte, obisk Informative, informativnih dni, dnevov odprtih vrat izbranih šol. Ena izmed oblik spoznavanja šol in poklicev pa je tudi Tržnica poklicev. Letos je organizirana drugič, prvič je bila organizirana lansko šolsko leto na OŠ 13

Brihtne Glav'ce Horjul. Svetovalne delavke iz OŠ Horjul, Polhov Gradec, Dobrova, Brezovica in Log – Dragomer smo se med seboj povezale in nastala je ideja, da se za učence organizira tržnica, kjer se bodo predstavile srednje šole. Na Tržnico poklicev pa niso povabljeni samo učenci, temveč tudi njihovi starši. Srednje šole so zelo dovzetne za povabila in se na svojstven način tudi predstavijo (v eni minuti menjamo verige na motorni žagi, sestavimo pručke, predstavimo delovne prakse v tujini …). Dijaki srednjih šol sodelujejo tudi na predstavitvah, tako da našim učencem lahko na njim razumljiv način predstavijo šolo in poklic. Z organiziranjem Tržnice poklicev želimo osnovnošolcem ponuditi dodatno možnost, da se seznanijo s posameznimi izobraževalnimi programi in v domačem okolju neposredno pridejo v stik s šolo, profesorji in dijaki. Albina Jerman Slabe 18. oktobra je na naši šoli za 8. in 9. razred potekala tržnica poklicev. Obiskalo nas je okoli 30 srednjih šol, ki so nam predstavile potek svojega dela, omejitve in vse druge stvari, ki jih moramo vedeti za vpis v srednje šole. Vse skupaj se je začelo ob 17. uri. Kot šolska novinarka sem bila z Rebeko na prizorišču prisotna že prej. Šole so bile razporejene v učilnicah razredne stopnje, v mali telovadnici in šolski avli. Nekatere šole so imele tudi delavnice, na katerih smo lahko pobližje spoznali, kaj na teh šolah poučujejo. Ena od zanimivejših šol se mi je zdela Gimnazija, elektro in pomorska šola, ki je k nam prišla iz obalnega kraja, Pirana. Z njimi sva naredili tudi kratek intervju. Njihova učenka je za šolo izvedela na svoji osnovni šoli in ker jo veseli vse, kar je povezano z morjem, se je odločila za vpis in ni ji žal. Na stojnici sva izvedeli še, da imajo maturanti šole zelo dobre možnosti za zaposlitev, ki je tudi dobro plačana. Ko sva zapustili učilnico pomorske šole, naju je v bližnje prostore zvabil nadvse prijeten vonj. Seveda, obiskala nas je tudi Srednja šola za gostinstvo in turizem iz Ljubljane. Pohiteli sva v malo telovadnico, kjer so imeli svojo stojnico. Pekli so sladice, do katerih pa nama žal zaradi silne gneče ni uspelo priti. Bodoča gostinska tehnica nama je povedala, da jo je gostinstvo od nekdaj veselilo, da jo je mikalo tudi slaščičarstvo, na koncu se je odločila za gostinstvo. Šolo priporoča vsem, ki jih veseli delo v gostinstvu, delo z ljudmi, tudi možnosti za zaposlitev so dobre. V mali telovadnici se je predstavljalo še kar lepo število zelo zanimivih srednjih šol, zelo dobro predstavitev je prikazala tudi Srednja šola tehniških strok Šiška, ki je imela s seboj celo robota. In spet sva hiteli naprej, saj naju je čakalo še toliko šol. V spomin se nama je močno vtisnila tudi predstavitev Srednje medijske in grafične šole Ljubljana, kjer so nama pokazali animacije, ki jih izdelujejo. S predstavnikom šole sva si izmenjali tudi nekaj besed. Šolo priporoča vsem, ki jih veseli delo z grafičnimi stvarmi, ob tem nama pokaže nekaj plakatov in logotipov ter 14

Brihtne Glav'ce pove, da se na šoli ukvarjajo tudi s fotografijo, videom, animacijami, spletnimi stranmi, skratka, poklic medijskega tehnika je zelo zanimiv. Na Rebekino željo sva obiskali še Škofijsko gimnazijo. Tudi tu sva izvedeli veliko zanimivih in uporabnih informacij. Zelo dobrodošla informacija o šoli je bila, da imajo po novem na šoli, ki že tako veliko prostora nameni tudi medsebojni pomoči med dijaki, učenci, ki ne živijo v Jegličevem dijaškem domu, možnost preživljanja časa od 14. do 18. ure v domu in prisostvovati skupnim učnim uram ali pa obiskovati krožke. Na prostoru, kjer se je predstavljala Srednja frizerska šola Ljubljana, sva z veseljem pozdravili Klemena, našega lanskega devetošolca. Najbolj mu je všeč, da šola namenja veliko časa praktičnemu delu, najprej delajo veliko z lutkami, kmalu pa se odpravijo v salone in učenje se nadaljuje. Dijakom na stojnici je zelo všeč tudi sama šola. Želeli sva si ogledati še več stojnic, a nama je počasi že zmanjkovalo časa. Za mnenje o tržnici sva prosili še nekaj učencev iz naše šole. Večini vprašanih se zdijo predstavitve super, saj zvejo veliko o šolah, kakšni so njihovi predmetniki, učitelji, čemu daje šola poudarek, dobrodošla pa so tudi mnenja učencev, ki šolo že obiskujejo. Napočil je čas, da se odpravimo domov. Tržnica poklicev je svoja vrata zaprla ob 19. uri. Ta izkušnja je veliko učencem olajšala odločitev, katero šolo izbrati po koncu osnovne šole. Tistim pa, ki so se odločili že prej, pa je vseeno ponudila zelo obširno in pestro ponudbo srednjih šol in poklicev, ki obstajajo v Sloveniji. Vabljeni na Tržnico poklicev naslednje šolsko leto! Marija Malovrh in Rebeka Prosen, 9. b Na tržnici poklicev so sodelovale naslednje šole: Srednja medijska in grafična šola Ljubljana, Srednja poklicna in strokovna šola Bežigrad, Srednja šola tehniških strok Šiška, Srednja šola za gostinstvo in turizem v Ljubljani, Šolski center Ljubljana (Gimnazija Antona Aškerca, Srednja lesarska šola, Srednja strojna in kemijska šola), Šolski center Škofja Loka (Srednja šola za strojništvo, Srednja šola za lesarstvo), Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije Ljubljana, Zavod svetega Stanislava: Škofijska klasična gimnazija, BIC Ljubljana (Gimnazija in veterinarska šola, Živilska šola), Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran, Ekonomska šola Ljubljana, BIC Naklo, Gimnazija Jožeta Plečnika, Elektrotehniška-računalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana, Gimnazija Ledina, Srednja šola za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo Ljubljana, Srednja frizerska šola, Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna, Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola Ljubljana, Gimnazija Šiška, Srednja zdravstvena šola, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, Srednja upravno administrativna šola, Srednja trgovska šola Ljubljana, Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija in Gimnazija Vič. Vsem se za sodelovanje iskreno zahvaljujemo.

ODHOD NA NANOS

Brihtne Glav'ce V ponedeljek, 20. 10. 2014, smo se učenci šestega razreda odpravili na pohod na Nanos. Avtobus nas je odpeljal v kraj Razdrto, kjer smo se lahko le še pretegnili, nato pa se odpravili na pot proti Nanosu; najprej po gozdnih strmih poteh, nato pa smo se spopadli s plezanjem po skalah. Na poti smo srečali nekaj planincev, ki so trdili, da zgoraj NE bo dežja. Na žalost je ravno na vrhu najbolj nagajalo vreme, zato se nismo morali razgledati vse tja do morja in do Triglava. Pomalicali smo in se spet odpravili nazaj proti Razdrtemu. Pot je bila zahtevna ravno tako tja kot nazaj, le da smo bili veliko hitrejši, ko smo stopicali z gore, saj smo komaj čakali, da se usedemo na avtobus, mogoče tudi malo zaspimo in se pripeljemo v domači kraj. Hodili smo na Nanos in nazaj, čeprav nam vreme ni bilo naklonjeno; sama megla … Kako lepo se je bilo se usesti na avtobus po dolgi in zahtevni poti. Vsi izmučeni, a vendar ponosni nase smo prispeli nazaj v Polhov Gradec. Imeli smo se zelo lepo, čeprav skozi meglo nismo videli ničesar. Bo pa drugič bolje, saj imamo pred sabo še celo šolsko leto in še veliko športnih dni.

Lea Kumar, 6. b

LJUBLJANSKI MARATON Zjutraj sem se zbudila in komaj čakala, da se odpravim v Ljubljano, kjer je to soboto potekal 19. ljubljanski maraton. Ko je ura odbila dvanajst, sva se z očetom odpravila in napetost v meni je naraščala. Parkirala sva avto in se napotila proti hotelu Slon, kjer je bilo zbirno mesto. Ko sva prispela, naju je tam že čakala učiteljica Sanja Štempihar, ki poučuje športno vzgojo. Razložila nama je, kako bo potekal dan. Dala mi je štartno številko, čip, diplomo in majico. Čip sem si zavezala na vezalke, saj s pomočjo čipa organizatorji vedo, koliko časa si potreboval za tek in kateri si pritekel v cilj. Z glasnim pokom so oznanili, da moramo začeti s tekom. Tekla sem dva kilometra in v cilj pritekla čisto zadihana in rdeča. Dobila sem še medaljo za sodelovanje, oddala čip učiteljici in ji zaželela lepe počitnice. Petra Cankar, 7. a NARAVNE KATASTROFE NA OBMOČJU POLHOVEGA GRADCA To leto je bilo za območje Polhovega Gradca in okolico prav katastrofalno. Februarja smo bili deležni zelo nizkih temperatur, s tem pa je k nam pridrvel tudi žled. Dvakrat v dveh mesecih pa je naše območje zalilo tudi veliko deževje, katerega posledice so bile velike poplave. Vsak prebivalec je bil deležen vsaj ene posledice teh katastrof. O tem, ko je februarja prvič zmanjkalo elektrike, sem si mislila, da ne bo tako hudo, vendar sem se motila. Ko je sredi noči začelo pokati okoli naše hiše, smo se vsi zelo ustrašili. Naše stanovanje je bilo zaradi ogrevanja na plin zelo mrzlo, zato smo se za nekaj časa preselili v spodnje nadstropje. Meni ni bilo najbolj všeč, saj ni 16

Brihtne Glav'ce bilo veliko stvari, ki bi jih lahko počela. Spala sem zelo slabo, ker se je moja teta učila in ker nisem ležala na svoji mehki postelji. Ko smo šli na sprehod in sem videla, koliko škode je povzročil žled, me je bilo kar groza. Smreka se je podrla pred mojimi očmi in pomislila sem na ljudi, ki se jim je na hišo podrlo drevo. Vesela sem bila, da se je dobro končalo vsaj za našo družino, hkrati pa sem komaj čakala, da bo tega konec in bom lahko spet normalno preživljala prihajajoče dni. Bilo mi je zelo dolgčas, ker sem se lahko samo igrala družabne igre, sestavljala sestavljanke in nisem smela na svež zrak zaradi mraza. Po tem tednu se je pouk nadaljeval normalno in brez zapletov. Po dobrih šestih mesecih je naše kraje oblilo hudo deževje, ki je povzročilo veliko škode tako na cestah kot v domovih mojih sokrajanov. Šolska vrata so se za nekaj dni spet zaprla, kar je pomenilo tudi veliko radost za otroke, ki živijo v predelih, odmaknjenih od vode. Ko smo po televiziji gledali 24 ur, nismo mogli verjeti svojim očem. Posnetki so bili katastrofalni. Zaradi mostu, ki ga je odneslo, mojim starim staršem ni uspelo priti na kmetijo mojega pradedka. Vsi smo bili v velikih skrbeh. Ko smo si šli ogledat razmere na cestah, nas je ujelo hudo deževje, zato smo se hitro odpravili domov. Dokler ni bilo konec neurij in poplav, sploh nismo vedeli, kakšna je škoda. Na koncu se je izkazalo, da je bila zelo velika. V noči s torka, 19., na sredo, 20. oktobra, so se zgodile poplave, ki si jih bom zapomnila za vedno. Ceste so bile spet uničene, sprožilo pa se je tudi veliko plazov. Ob 3. uri zjutraj nas je prebudilo močno deževje, s tem pa tudi gasilska sirena. Tisti dan je šola odpadla, vendar sem vseeno morala iti v Ljubljano na trening. Spremljali smo stanje na cestah. Na srečo se je cesta odprla še pravi čas. Med vožnjo proti Ljubljani sem v avtu sedela z odprtimi usti. S hriba, kjer ni bilo nikoli znaka kakršnega koli potočka, je zdaj drl cel potok, na poljih, kjer je poleti rasla koruza, je bilo zdaj celo jezero. Bila sem kar malo žalostna, ko sem pomislila, da bi se to lahko zgodilo meni in moji družini. Do začetka tega leta si nisem niti mislila, česa je zmožna mati narava. Ko se je vreme umirilo, sem si lahko samo rekla, da sem vesela, da ne živim ob kakšnem potoku in vodi ali pa celo ob kakšnem hribu, kjer se lahko sproži plaz. Lahko smo hvaležni za naše gasilce, ki so nam pomagali prebroditi te težke dni in so bili vedno v pripravljenosti. Upam, da se nam kaj takega ne zgodi nikoli več, saj je že tako ali tako v teh katastrofah nastala milijonska škoda, narava pa si še dolgo ne bo opomogla. Gaja Malovrh, 9. a Svet vsako leto pretresajo naravne katastrofe in, kot kaže, se njihova moč in pogostost z leti stopnjuje. To lahko potrdimo Slovenci, saj smo letos doživeli kar nekaj naravnih nesreč. V našem kraju so bile v letu 2014 tri večje naravne katastrofe. Prva je bila februarja – žledolom. V nedeljo, ko smo zajtrkovali, smo se pogovarjali, da tega dne ne bo varno iti k maši v Šentjošt, ker so se drevesa kar naprej podirala na cesto, tako sem ves dan preživela v hiši, kjer smo se zabavali ob družabnih igrah ter greli ob toplem čaju. Naslednjih nekaj dni celo nismo šli v šolo, saj je žledolom na našem območju pustil še ogromno posledic. Učenci smo bili zato veseli, a nas je kar hitro minilo, ker smo morali pouk nato nadomeščati ob sobotah. Teden dni smo bili brez elektrike, ker so podrta drevesa prekinila električno napeljavo. Četrti dan smo jo za kratek čas spet usposobili s pomočjo agregata, ki nam ga je za dve uri posodil prijatelj. Druga in tretja naravna katastrofa pa sta naš kraj prizadeli drugo polovico leta. Proti koncu avgusta se je moja družina za nekaj dni odpravila na morje, sama sem ostala doma zaradi nekaj živali, za katere je 17

Brihtne Glav'ce treba skrbeti. K sebi sem povabila prijateljico, ki je pri meni tudi prespala. Večer pred poplavami sva se spat odpravili malo pozneje kot po navadi, zato sva ponoči preslišali sirene gasilcev, ki so hiteli na pomoč in rešili vse naše živali pred potopom. Ko sva s prijateljico še sladko spali, je druge skrbelo, kje sva in ali sva sploh v hiši. Ker se nisva odzvali ne na trkanje in zvonjenje, so vdrli v hišo in naju seveda našli živi. Ko so mi povedali, kaj se je zgodilo, sem si odšla ogledat škodo. Po dvorišču je bilo veliko vej, peska, kokoši so bile prehlajene, zalilo nam je majhen hlev, nekaj vode pa je prišlo tudi v garažo. Poklicala sem starše na morje, da jih ne bi skrbelo, in odločili so se, da pridejo domov en dan prej ter mi pomagajo odpraviti posledice poplave. Ta dan je bil kar delaven, še dobro, da smo imeli dodatno pomoč gasilcev in mojo prijateljico. Končali smo vsi izčrpani ter umazani, z upanjem, da se to ne bo več zgodilo. A na žalost se je. Čez približno dva meseca je voda spet prestopila bregove potokov ter spet napravila škodo. Pri nas doma tokrat na srečo voda ni prišla do hiše, kjer stanujemo, je pa prizadela dom zajcev, torej hlev. Ko se je ati nekako dokopal do zajčnikov, so zajci nad vodo imeli le še smrčke. Ko jih je rešil in prinesel v garažo, so se na toplem posušili. Zjutraj sem zagledala enak prizor kot pred dvema mesecema; cesta, ki so jo ravno popravili po avgustovskih poplavah, je bila spet razrita. Ko smo spet dobili elektriko, sem hitro skočila na računalnik preverit, ali bo šola. Ugotovila sem, da je ne bo, zato sem učencem, ki so čakali na avtobus, odšla povedat, da pouk odpade in da se lahko odpravijo domov. Zatem sem kmalu začela s pospravljanjem. Delo, ki so mi ga naprtile poplave, sem ta dan hitreje opravila, saj sem bila že »zverzirana«. Upam, da se ti dogodki ne bodo več ponovili, ker se rane v naravi počasi celijo, brazgotine pa bodo ostale za vedno. Pa tudi škoda poplav in žledoloma nas stane veliko denarja, Slovenija pa je že brez naravnih katastrof v gospodarski krizi. Doroteja Demšar, 9. a Torkov večer, 22. 10. 2014, se je začel z močnim vetrom in grmenjem, ki se je pozno v noč nadaljeval z močnim dežjem. Naslednje jutro sta mi oči in mami povedala, da ne moreta v službo, ker je cesta proti Ljubljani na več mestih poplavljena in zato neprevozna. Potihem sem se veselila, saj sem vedela, da bo pouk najverjetneje odpadel. Kljub temu sem šla v šolo preverit, ali se mi je želja uresničila. Vsa vesela, ker se mi je želja izpolnila, sem odhitela domov. Veselo novico sem sporočila tudi sošolkama, ki sta mi prihajali naproti. Staknile smo glave skupaj in že smo dobile idejo. Dogovorile smo se, da odložimo torbe in se odpravimo na sprehod okoli Polhovega Gradca. Na sprehodu smo videle, kako so nemočni ljudje, ki živijo ob reki Božni, iz svojih hiš nosili stvari, ki jim jih je uničila voda. Dež je tekom dneva ponehal, nivo vode je upadel in stvari so se umirile. Julija Železnikar, 7. a

Na predvečer srede sem šel spat kot običajno, prebral knjigo in v miru zaspal. Okoli 3. ure ponoči me je zbudilo grmenje, hreščanje in bliskanje. Bilo je neznosno hrupno. Na okna je trkala sodra, na trenutke tudi toča, struga reke, ki teče tik ob naši hiši, pa se je nevarno hitro polnila. Vseskozi se je bliskalo, hrupu pa ni hotelo biti konca. Bal sem se, da ne bi strela zadela naše hiše, hleva ali kozolca. Skrbelo me je tudi za živino na paši. Zaspal sem šele proti jutru in 18

Brihtne Glav'ce … se zbudil. Mislil sem, da je bilo tisto le nočna mora, a ko sem pogledal skozi okno, se mi je za hip zazdelo, da smo se preselili na morje. Hotel sem prižgati luč, toda nič. Kar naenkrat sem se spomnil, da je delavnik in bo treba k pouku. Atiju se je mudilo pomagati prizadetim hišam v vasi in nas je spotoma peljal v šolo. Tam je že čakala učiteljica Valerija in nam povedala veselo novico – pouk odpade. »Valerijo sem imel zmeraj rad!« sem pomislil, ko smo se peljali domov. A kaj bom počel doma? Nič! Ni bilo računalnika, ni bilo televizije, niti kakava si nisem mogel pogreti. Iti ven pa bi bilo prenevarno, čeprav je kupček toče, ki je spominjal na sneg, vabil … Usedel sem se na stol in čakal, čakal, čakal … prebral sem že celo poglavje o tehnologiji, ko so se kar naenkrat prižgale vse luči hkrati. Tudi dan se je že prebudil. Zjasnilo se je, voda je hitro upadala in kar naenkrat je ostal samo še prijeten počitniški dan. Benjamin Kucler, 8. a

INTERVJU Z GOSPODOM JANEZOM SEČNIKOM, PROSTOVOLJNIM GASILCEM 1. Kaj nam lahko poveste o svojem delu? Delo, ki ga opravljam, je včasih zelo naporno, včasih pa tudi zabavno. 2. Kakšno škodo je povzročil žled v lanskem letu? Žled je povzročil veliko škodo v naših gozdovih in tudi na stanovanjskih objektih. 3. Kako velika pa je bila škoda letošnjih poplav? Poplave so največ škode povzročile na objektih, ogromno tudi na cestah. Sprožilo se je veliko zemeljskih plazov, ki so povzročili škodo v kmetijstvu. 4. Ali je škoda že odpravljena? Najnujnejše stvari so se sanirale. Potrebnih pa bo še več let, da se odpravi vsa škoda po žledolomu in poplavah.

5. Ali radi pomagate ljudem? Zelo rad pomagam, zato sem se tudi odločil, da sem prostovoljni gasilec. 6. Koliko časa ste že gasilec? To delo opravljam že 30 let. 7. Koliko ljudem ste že pomagali? 19

Brihtne Glav'ce Pomagam vsem, ki potrebujejo pomoč, in ne znam prešteti vseh. 8. Ali uživate v tem delu in zakaj? Včasih je zelo naporno, nekaj časa pa si vzamemo tudi za zabavo, posebno na tekmovanjih, gasilskih vajah in gasilskih veselicah. V tem delu zelo uživam, ker rad pomagam, rad imam delo gasilca. 9. Zakaj ste se odločili za to delo? V mladosti je bilo to druženje z vrstniki, pozneje pa sem opazil, da ljudje velikokrat potrebujejo pomoč in jim kot gasilec lahko na ta način pomagam. 10. Kakšno misel bi sporočili bralcem? Opravljanje dela gasilca je zahtevno, vendar bi bilo brez prostovoljnih gasilcev življenje naših krajanov veliko težje, saj gasilci pomagamo ob različnih nesrečah in dogodkih. Z GASILSKIM POZDRAVOM N A P O M O Č ! Ana Dolenc, Lidija Železnik, Karmen Burjek in Janez Sečnik, 7. a

INTERVJU Z GASILCEM NEJCEM ŽELEZNIKOM 1. ALI VAM JE DELO PROSTOVOLJNEGA GASILCA VŠEČ IN ZAKAJ? Delo gasilca mi je zelo všeč, zato ker je razburljivo in je vedno kaj novega. 2. ALI RADI POMAGATE LJUDEM, KI SO JIH PRIZADELE NARAVNE NESREČE? Ja, rad pomagam ljudem, saj vem, da sem s tem naredil nekaj dobrega, ko so potrebovali mojo pomoč. 3. LETOS FEBRUARJA NAS JE PRIZADEL ŽLED. KAKO STE POMAGALI LJUDEM OB TEJ NARAVNI NESREČI? Dostavljali smo jim agregate, odstranjevali drevje s cest, odstranjevali led z objektov, pomagali električarjem na terenu. 4. ALI JE ŠKODA ŽLEDA ŽE ODPRAVLJENA IN KAKŠNE POSLEDICE JE ŽLED PUSTIL?

Brihtne Glav'ce Škoda še ni odpravljena. Polomilo je skoraj vso električno infrastrukturo, podiralo je drevesa, ki so zapirala pot v vas, nekateri električni drogovi so še vedno nevarno nagnjeni in veliko kablov je še vedno na tleh. 5. LETOS SO NAS PRIZADELE HUDE POPLAVE. KAJ MISLITE, KAJ JE VZROK ZA TAKO POPLAVE? Menim, da je do tega prišlo tudi zato, ker smo ljudje preveč posegli v naravne vodne poti. 6. ALI STE SE KDAJ TEGA DELA NAVELIČALI? Ne. 7. PRI KATERI NARAVNI NESREČI VAM JE BILO TEŽJE POMAGATI? Bolj nevaren je bil žled, težje pa so bile poplave. 8. KAJ POČNETE ŠE POLEG TEGA, DA POMAGATE PRI NARAVNIH NESREČAH? Gasimo požare, se udeležujemo vaj ter hodimo na gasilska tekmovanja, kjer smo dosegli prvo mesto na državnem tekmovanju. 9. KOLIKO ČASA STE ŽE PROSTOVOLJNI GASILEC? Gasilec sem že 12 let, na intervencije pa hodim 5 let. 10. ALI IMATE ŠE KAKŠNO SPOROČILO, MISEL ZA NAŠE BRALCE? Delo prostovoljnega gasilca je pogosto zelo zahtevno in zahteva veliko zbranosti v težkih trenutkih. Pri gasilcih so vsi dobrodošli, saj je ob nesrečah dovolj dela za vse prisotne. Karmen Burjek, 7. a

DAN ŠOLE Leto je že naokoli in spet smo dočakali dan šole. V četrtek, 20. 11. 2014, je naša šola ob 15. uri in 30 minut odprla vrata za učenke in učence pa tudi njihove starše. Zlasti na razredni stopnji se je kar nekaj staršev odločilo, da bodo ta dan skupaj s svojimi otroki »greli« šolske klopi. Tema letošnjega dneva šole je bila MOJ ODNOS DO HRANE, saj smo se na šoli že prej odločili, da sodelujemo na Tednu globalnega učenja, ki med 15. in 23. novembrom poteka na območju celotne Slovenije že osmo leto zapored. Teden globalnega učenja je dogodek, ki ga pod okriljem Centra Sever-Jug organizirajo članice Sveta Evrope, pri nas pa poteka pod okriljem društva Sloga. V tem tednu se v številnih evropskih državah zvrstijo 21

Brihtne Glav'ce številni dogodki, ki so namenjeni vprašanjem družbene izključenosti, globalne soodvisnosti in solidarnosti. Tema letošnjega Tedna globalnega učenja je bila Prehranska varnost, njen namen pa je bil izpostaviti zlasti naslednja področja: lokalno in globalno neenakost in nepravičen dostop do hrane, stereotipe glede hrane, medkulturno percepcijo odnosa do hrane, globalno državljanstvo, globalno odgovornost do področij, ki trpijo hudo lakoto, spoštovanje človekovih pravic in pravice do hrane. Že pred dnevom šole so se na šoli začele izvajati različne dejavnosti, povezane s temo prehranske varnosti. Program dneva šole je potekal v tem vrstnem redu: na predmetni stopnji smo se najprej zbrali v svojih matičnih učilnicah, kjer so potekale različne delavnice, ki so trajale eno uro. Sledilo je predavanje z naslovom Moj odnos do hrane je – hvaležnost, ki ga je vodila gospa Marta Satler iz društva Edirisa Slovenije. Gospa Satler je tako kot večina sedanjih članov društva Edirisa kar nekaj časa preživela v Ugandi kot prostovoljka. Otrokom v slovenskih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah poskuša prek svojih predavanj približati svet njihovih vrstnikov v Ugandi, pa tudi v drugih afriških deželah. Po končanem predavanju smo se odpravili v svoje razrede na okusno malico, ki nam je tega dne še posebno teknila. Nato je napočil čas za kviz. Razdelili smo se v dve skupini in tekma se je začela. Po končanem kvizu smo se še enkrat odpravili v avlo, kjer nam je gospa Darinka Orel najprej predstavila izsledke raziskave ob zaključku tedna globalnega učenja, ki je bila narejena na naši šoli in je zajela šolsko prehrano po svetu, v Sloveniji in na naši šoli. Za konec pa so svoja opažanja o zavrženi hrani na naši šoli strnili še šolski novinarji, ki so prej 10 dni skrbno spremljali dogajanje v jedilnici v času glavnega odmora za kosilo. Člani šolskega novinarskega krožka na Osnovni šoli Polhov Gradec

Utrinki s šolskih delavnic na dnevu šole V nižjih razredih se je kar nekaj staršev pridružilo učencem na delavnicah. Pa poglejmo, kaj so počeli v posameznih razredih. V 1. a so ličkali koruzo in luščili fižol. Delavnico Luščenje fižola in robkanje koruze sta vodili Cecilija Trobec in Barbara Kokot, ki sta povedali, da so učenci pri tem zelo uživali in bi imeli tak pouk kar vsak dan v tednu. V 1. b so nastajali izvrstni Sočni napitki za hladne dni. Mentorice so bile Neža Kralj, Maja Koritnik in Sonja Kobal, ki so povedale, da so imeli otroci veliko izvirnih in zanimivih predlogov. Napitki so bili seveda odlični! Že smo hiteli naprej, v druge razrede. V 2. a sta učitelja Tadej Jug in Matija Pogačnik pripravila delavnico z naslovom Razlika v prehranjevalnih navadah, učenci so tu lahko na zabaven in poučen način spoznavali prehranske navade različnih ljudstev: Kitajcev, Indijcev in pa tudi domače 22

Brihtne Glav'ce navade. Glavni cilj delavnice je bil odkrivanje različnih kultur in razvijanje strpnosti do drugačnosti. V 2. b sta se učiteljici Simona Mihalic in Darja Malovrh odločili za delavnico Podstavki za posodo, ker otroci zelo radi ustvarjajo in samostojno oblikujejo različne izdelke, pri tem pa spoznavajo različne tehnike in razvijajo motorične sposobnosti. V tretjem razredu so učenci pod vodstvom učiteljev Andreje Sokol in Marka Vojvode na delavnici Košarica za sadje izdelovali košarice in se pri tem učili dekorativnega oblikovanja. Za to delavnico sta se mentorja odločila, ker se jima zdi pomembno, da se otroci naučijo tudi okraševanja in aranžiranja, saj tudi s tem razvijajo svoj odnos do hrane in drugih dobrin. Učencem se je delavnica zdela zanimiva, poučna in zabavna. Kaj pa so ustvarili in spoznali učenci v četrtem razredu? V četrtem razredu so se učili o skritih sladkorjih v hrani, ki na nas prežijo vsak dan. Učenci so se odločili, da se bodo v bodoče poskušali bolj izogibati nezdravi hrani. Kaj je namen te delavnice? Mentorici delavnice Koliko sladkorja pojem na dan?, učiteljici Nina Bagar in Francka Hribernik, sta se za delavnico odločili z namenom ozaveščanja otrok in staršev, koliko skritega sladkorja pojemo. Zdi se jima, da otroci posegajo po preveliki količini nezdrave hrane. V petem razredu sta potekali delavnici Vrečka za malico pri učiteljici Mojci Bizjak in Pogrinjek pri učiteljicah Valeriji Petrovec in Andreji Penko. Učiteljica Mojca Bizjak nam je povedala, da so učenci pri svojem delu uživali in je bilo 60 minut ravno dovolj časa za izdelavo vrečke in pripravo pogrinjka. Učenci tudi z izdelavo takšnih izdelkov razvijajo svoj odnos do hrane. Delavnice na predmetni stopnji Na predmetni stopnji so se starši odzvali v precej manjšem številu, kar pa nas pri našem ustvarjanju in raziskovanju ni prav nič oviralo. V 6. a so si izbrali delavnico z naslovom Kruh. Mentorja sta bila učitelja Mirjam Kogovšek in Damjan Vehar. Ker učiteljica Kogovšek tudi sama peče kruh, želela pa si je kuharske delavnice, se je odločila za peko kruha. Učenci so pri tem uživali, lahko pa vam izdamo, da so bile žemljice zelo slastne in jih je hitro zmanjkalo. V 6. b je potekala delavnica Zdrav način življenja ali Nova prehranska piramida pri učiteljicah Viktoriji Hribovšek in Tadeji Peteh. Učiteljica Hribovšek je povedala, da je bistvo delavnice, da se učenci naučijo, kako ohranjati zdrav življenjski slog in kaj vse moramo početi, da ostanemo zdravi. Izdelali so velikanski model nove prehranske piramide, ki zdaj krasi šolsko avlo, in se pri tem izvrstno zabavali. V 7. a je potekala delavnica Lakota ima veliko obrazov pod mentorstvom Vesne Muhič, ki je povedala, da se ji zdi pomembno, da učenci razmišljajo o tem, da revščina in s tem lakota trka že na prenekatera vrata v Sloveniji, kjer se spopadamo z dvema skrajnostma, nekateri se dnevno borijo z zagotavljanjem denarja za nakup osnovnih živil, na drugi strani pa se vedno več Slovencev nezdravo prehranjuje in tako naraščajo tudi bolezni, ki so povezane z nezdravim načinom prehranjevanja. V 7. b so pod mentorstvom Žive Zalokar v likovni delavnici Motivi prehranjevanja in hrane v umetniških delih učenci poustvarjali znamenite slike na temo hrane. Zadovoljstva in dobrih izdelkov je bilo veliko. Kako pa so ustvarjali v osmem razredu? V 8. a sta delavnico Izvor in pot hrane pripravila učitelja Barbara Trnovec in Simon Purger, ki sta dejala, da je namen delavnice učence 23

Brihtne Glav'ce pripraviti do razmišljanja o poti hrane do njihovega krožnika in hkrati utrditi zavest, kako pomemben je izvor hrane. V 8. b sta učiteljici Barbara Rednak Robič in Senja Školc Sušnik pripravili delavnico Pregovori na temo hrane, cilj delavnice pa je bil razmišljati o pregovorih in stalnih besednih zvezah, povezanih s hrano. Učenci so se pri tvorjenju pregovorov zelo zabavali. Ostali so nam le še najstarejši na šoli, ki so se tudi ukvarjali z zelo resnimi temami. V 9. a so se na delavnici Skriti sladkorji učenci spraševali o vsebnosti sladkorjev v živilih pod vodstvom učiteljic Katje Premrl in Andreje Kogovšek. Učiteljica Katja Premrl nam je povedala, da so hoteli ozavestiti učence, koliko sladkorja popijemo in pojemo, ne da bi se tega sploh zavedali. Učenci so v treh skupinah raziskovali vsebnost sladkorjev v različnih pijačah, od različnih energijskih pijač do različnih vod z okusom, vsebnost sladkorjev v različnih živilih, bili so na primer zelo presenečeni, kako veliko sladkorja se skriva v različnih kosmičih in dodatkih k hrani, tudi vsebnost sladkorja v sladkarijah jih je zelo presenetila. Za piko na i so raziskovali, kakšen je vpliv sladkorja na zdravje. Čakal nas je še obisk zadnje delavnice, ki sta jo vodili Sanja Štempihar in Albina Jerman Slabe. Spraševali so se Kaj jemo? Učenci in učiteljici so s seboj prinesli embalažo od živil in opazovali oznake na embalaži. Ali imajo oznako Bio, kaj ta oznaka sploh pomeni, je živilo brez gensko spremenjenih organizmov in še in še … Na delavnicah smo se vsi krepko zamislili nad našim odnosom do hrane, kaj jemo, kdaj jemo, kako jemo, od kod hrana izvira, je hrana dobrina, ki je imamo vsi prebivalci planeta dovolj, kako bo s hrano v prihodnosti … To je bil tudi glavni cilj letošnjega dneva naše šole. Kako je potekal kviz o hrani Na dan šole sva se v času kviza odpravili po šoli. V vsakem razredu, kamor sva pokukali, je potekal napet boj med tekmovalci, ki so se seveda potegovali za zmago, čakala pa jih je tudi mikavna, predvsem pa zelo zdrava nagrada – skleda zrelih in sočnih mandarin. Odpreva vrata, učitelj ravno postavlja vprašanje skupini A. Napeto razmišljajo. Eden se spomni odgovora in ga prišepeta vodji skupine, sledita še dva. Ali je odgovor pravilen? Seveda, super, še ena točka. In tako naprej v vsakem razredu malo drugače. Kakšna pa so bila vprašanja? Učenci smo morali pokazati naše poznavanje živil, poznavanje običajev, povezanih s hrano, katere so tipične slovenske jedi, kakšne bolezni lahko nastanejo zaradi nezdravega prehranjevanja … Najbolj smo se zabavali pri razlagi gesel in pantomimi. Pa si poglejmo, kakšne rezultate so dosegli učenci. V večini razredov na predmetni stopnji so dekleta tekmovala proti fantom. In v večini razredov so bila dekleta tudi zmagovalke. Največ točk so dosegle tekmovalke iz 9. b, zbrale so 27 točk, sledijo jim dekleta iz 7. a (v tej skupini sta bila tudi dva fanta), 8. b in 9. a, ki so zbrale po 26 točk. Zmagovalkam iskreno čestitamo! Na razredni stopnji je potekalo več različnih kvizov, so se pa 24

Brihtne Glav'ce povsod zelo zabavali. Za zanimivost pa dodajmo podatek, da je bilo tukaj več zmagovalcev med fanti, ki so tako postali zmagovalci v 1. b in 5. a, v 5. b pa so bili fantje in dekleta izenačeni. Kakšen odnos imamo do hrane na naši šoli? Šolski novinarji pa smo si zadali tudi nalogo, da bomo najmanj teden vsak dan spremljali dogajanje v jedilnici in opazovali, kakšen je odnos naših učencev do hrane, kakšno hrano najraje jedo in koliko hrane dnevno zavrže naša kuhinja. V času glavnega odmora za kosilo smo pri prostoru za razvrščanje odpadle hrane vsem učencem, ki so zavrgli hrano, zastavili enako vprašanje Zakaj si zavrgel hrano? Na enako vprašanje smo dobili veliko različnih odgovorov: da jim jed ni dobra, da so se najedli, tega ne jedo, da je bil obrok preobilen, ker jim tega dne določena jed ne paše, če bi imeli več časa, bi pojedli ves obrok … Pri raziskavi smo ugotovili tudi, da so določene jedi, kjer je zavržene hrane malo, in pa jedi, kjer je zavržene hrane zelo veliko. Žal smo tudi opazili, da so učenci metali v koše s hrano skoraj nedotaknjene obroke. V tednu, ko smo delali raziskavo, smo na šoli zavrgli 250 litrov hrane. Jedilnik tega tedna je bil: ponedeljek – segedin in žganci, torek – zelenjavna juha, file v naravni omaki, dušen riž in pesa, sreda – krompirjev golaž, zeljna solata, slivov cmok in nektarina, četrtek – cvetačna juha, mesna lazanja in solata s korenčkom, petek – brokoli juha, sirovi tortelini s smetanovo omako in pisana solata. Naj sklenemo naše poročilo v bolj optimističnem tonu. Po tednu globalnega učenja, dnevu šole in vseh dejavnostih, ki so potekale v tem času, v kuhinji opažajo, da se je stanje zavržene hrane malce izboljšalo. Prav gotovo je k temu nekaj pripomoglo poglobljeno razmišljanje o hrani vseh nas v tednu globalnega učenja. Želimo si, da se bo stanje izboljševalo še naprej. Prispevek so pripravili: Maja Bogataj, Lea Kumar, Lara Stanovnik, Pia Kozjek, Petra Cankar, Julija Železnikar, Ajda Oblak, Lila Mašera Vajgl, Kika Mašera Vajgl, Benjamin Kucler, Anton Čuden, Gaja Malovrh, Doroteja Demšar, Marija Malovrh, Rebeka Prosen

ARBORETUM VOLČJI POTOK

Brihtne Glav'ce V sredo, 3. 12. 2014, smo se učenci 6. a in 6. b odpeljali v arboretum Volčji Potok. Po prihodu v arboretum nas je vodila gospa Aleša. Povedala nam je, da je v arboretumu posajenih okrog 4000 različnih vrst lesnatih rastlin. Njegova površina je 85 ha. Izvedeli smo, da latinsko poimenovanje organizmov potrebujemo za lažje strokovno sporazumevanje. Najprej smo si ogledali bambus. Izvedeli smo, da ima vzporedne žile in da je suličaste oblike in da spada med enokaličnice. Zapomnila sem si, da več cvetov skupaj imenujemo socvetje. Opazovali smo ga pri okrasni travi. Zapomnila sem si tudi, da je pušpan zimzelena rastlina, da ne odvrže listja jeseni in da les ne plava na vodi. Spoznali smo tudi atlaško cedro, ki je edino afriško drevo v arboretumu, ima iglice v šopih in je doma v severni Afriki v gorovju Atlas. Izvedeli smo, da je tisa zelo strupena rastlina. Njeni deli, ki so strupeni, so: iglice, les in semena. V Sloveniji je tisa zavarovana rastlina. Ogledali smo si tudi francoski park. Od vseh rastlin mi je bil najbolj všeč bambus, ker imam rada pande. Ta dan se mi je zdel zelo zanimiv in poučen.

Klara Trobec, 6. a

PRIREDITEV OB DNEVU SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI V sredo, 24. 12. 2014, se je na osnovni šoli v Polhovem Gradcu v športni dvorani odvijala prireditev ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Potekala je po malici predmetne stopnje. Nastopajoči učenci so imeli prvo ali drugo šolsko uro generalko. Prireditev se je začela s himno, po njej pa nas je učitelj Simon Purgar seznanil s praznikom in nam predstavil nekaj pomembnih Slovencev in Slovenk. Nato so z recitali in glasbenimi točkami nastopili naši učenci. S kratko igrico se je predstavil dramski krožek, prav tako so se s plesnimi točkami predstavili učenci, ki plešejo pri plesni šoli Bolero. Zelo smo uživali ob nastopu Helikonskega ansambla pod vodstvom Igorja Krivokapiča, ki nam je zaigral venček pesmi. Zaigral in zapel nam je tudi ravnatelj Jernej Klemen na električno kitaro. Prireditve smo se udeležili vsi učenci na šoli, vključno s starejšo skupino vrtičkarjev. Prireditev nam je bila všeč, saj radi gledamo svoje nastopajoče sošolce. SODELOVALI SVA NA BOŽIČNO-NOVOLETNI PRIREDITVI V sredo, 24. 12. 2014, sva nastopali na božično-novoletni prireditvi. Nastopili sva s pevsko točko All of me ter instrumentalnima točkama We wish you a merry Christmas in Jingle bells, ki sva si jih izbrali, ker uživava ob izvajanju glasbe. Z nama je na oder prikorakala tudi trema, a le za kratek čas. Pridružila se nama je ob pevskem nastopu. Občutki na odru v šoli so nepozabni. Ko nastopava, si misliva, da naju gledajo starši, zato nama trema malo popusti. Ta dogodek bi z veseljem ponovili. Če bova dobili priložnost, bova še z veseljem sodelovali. 26

Brihtne Glav'ce Maja Bogataj in Lea Kumar, 6. b SMUČARSKA ŠOLA V NARAVI CERKNO Odštevali smo zadnje dneve in minute za šolsko klopjo in samo še malo in gremo smučat. Komaj smo dočakali in res – 12. 1. 2015 smo se odpeljali v šolo v naravi v Cerkno. To je bila naša prva zimska šola in prav vsi smo se je zelo veselili. Naučili smo se smučati, nekateri bolj, nekateri malo manj. Vsak dan smo zjutraj po zajtrku odšli smučat. Vreme nam je bilo naklonjeno, zato smo izkoristili prav vsako minuto smučanja. Najprej smo se razdelili v štiri skupine, ki so jih vodili naši učitelji, in to so bili Marjan Juvan, Matija Pogačnik, Sanja Štempihar in Sonja Kobal. Vsak je imel svojo število učencev in ker ne smučamo vsi enako dobro, smo nekateri smučali malo hitreje, nekateri pa malo bolj počasi. Po smučanju pa smo se odpeljali v hotel Cerkno in v naše sobe. Z mano v sobi sta bila moja sošolca Blaž in Tilen. Imeli smo se super. Veliko smo se smejali in pogovarjali. Lahko rečemo, da to ni bila samo zimska smučarska šola, saj je bila tudi plavalna. Čisto vsak dan smo tudi plavali v bazenu. Kar se tiče hrane, pa mislim, da ta teden res nihče ni bil lačen. Bila je zelo dobra in pojedel si lahko, kolikor si hotel. Najboljše smo se imeli v četrtek, ko so učitelji poskrbeli za pravo presenečenje, saj so nas odpeljali v disko. Plesali smo in peli, tako da, če nisi ostal brez glasu zaradi smučanja, se ti je to zgodilo zaradi glasnega petja. Lahko povem, da je to res najboljša šola v naravi. Prav vsi smo se imeli v redu in prav vsi bi lahko to izkušnjo še enkrat ponovili. Martin Setnikar, 6. a ŠOLA V NARAVI CERKNO V ponedeljek zjutraj smo se šesti razred z avtobusom odpravili v šolo v naravi v Cerkno. Ko smo prišli v Cerkno, smo kovčke odložili v hotelu in odšli na smučišče. Tam smo se preobuli in odšli na vrh smučišča. Ko smo se razporedili v skupine, smo odšli smučat. Približno ob enih smo se vsak dan odpravljali na kosilo. Potem smo se odpravili nazaj na smučišče. Vsak dan smo smučali približno do četrte ure popoldan. Ko smo se vrnili v hotel, smo imeli nekaj časa prosto. Čez nekaj časa smo se z učitelji odpravili na večerjo. Pri večerji smo imeli na voljo dva menija, to sta bila mesni meni in zelenjavni meni. Ko smo pojedli, smo se odpravili v sobe in se preoblekli v kopalke, saj smo bili namenjeni v bazen. Presenetila nas je njegova velikost. Bil je zelo velik! Vsak dan smo imeli na voljo dve ali tri proge v bazenu. Po plavanju smo si v sobah posušili lase in se odpravili k počitku. Skoraj vsak dan je potekal tako razen četrtka. Ta dan je bil poseben zato, ker smo se po večerji odpravili v disko. Plesali in zabavali smo se do poznih večernih ur. V petek smo zjutraj odšli na zajtrk, nato pa na smučišče. Ko smo nehali smučati, smo se odpravili na avtobus, ki nas je odpeljal domov. Imeli smo se zelo lepo! Nina Malovrh, 6. a

Brihtne Glav'ce PRIREDITEV OB KULTURNEM PRAZNIKU V ponedeljek, 9. 2. 2015, je v Osnovni šoli Polhov Gradec potekala prireditev ob kulturnem prazniku. Prireditev bi morali imeti že v petek, 6. februarja, vendar smo jo zaradi predvidenega slabega vremena prestavili na ponedeljek. Prireditev je potekala prvo šolsko uro. Rdeča nit prireditve je bilo ljudsko slovstvo, saj so prav romantiki, med katere sodi France Prešeren, poudarjali, kako pomembno je ljudsko slovstvo za narod in razvoj narodne zavesti. Nastopili so učenci s kulturnimi točkami: recitali, pevskimi točkami in uprizoritvami Desetnice, Od lepe Vide, Lepe Vide v akciji ... Vsi so bili odlični, največ aplavza pa so si prislužili štirje mladi glasbeniki iz 8. razreda, ki so nam zaigrali pesem z naslovom Happy. Učenka 5. razreda Naja Kovačič, zmagovalka šova OPB ima talent, nam je zaplesala svoj zmagovalni ples. Prireditve smo se udeležili učenci razredne in predmetne stopnje. Po končani prireditvi smo se učenci vrnili v šolske klopi in imeli pouk po urniku. Nastopajoči so se zelo potrudili, zato je bila prireditev uspešna. Lea Kumar, 6. b

20. OBMOČNO TEKMOVANJE IZ ZNANJA GEOGRAFIJE V torek, 10. marca 2015, smo na OŠ Polhov Gradec organizirali 20. območno tekmovanje iz znanja geografije. Udeležilo se ga je 66 tekmovalcev s svojimi mentorji iz 26 slovenskih šol. Priprave so intenzivno potekale že od februarja, saj je bila naša dolžnost tudi, da pripravimo naloge za terenski del tekmovanja. Ker je okolica naše šole res idiličen košček Slovenije, smo lahko obiskovalcem pokazali nekaj lepih kotičkov našega kraja. Na dan tekmovanja so se tekmovalci in mentorji zbrali v avli, ki so jo za to priložnost okrasili učenci iz oddelkov podaljšanega bivanja s svojimi domiselnimi učitelji. Nagovorila sta jih gospod ravnatelj in organizatorica tekmovanja, ki sta vsem zaželela uspešno tekmovanje in dobro počutje na naši šoli. Tekmovalci so najprej pisali teoretični del tekmovanja, nato so v spremstvu vodnikov in spremljevalcev v krasnem sončnem vremenu odšli na ogled terena. Stopali so po poteh grajske gospode in se povzpeli do nekdanje grajske senčnice. Sprehodili so se do parka in spoznali zgodovino polhograjske graščine. Pot jih je vodila tudi do Doma čebelarjev, ki ohranja tradicijo pridelovanja slovenskega medu in ponuja vrsto medenih dobrot. Vračali so

Brihtne Glav'ce se skozi staro vaško jedro, kjer so imele nekoč svoje mesto tradicionalne domače obrti, kot so kapčarstvo, pratkarstvo, usnjarska obrt, rezbarstvo, sodarstvo. Svoje spretnosti opazovanja, raziskovanja in sklepanja so uporabili v zadnjem delu tekmovanja, ko so zbirali točke s pisanjem terenskih nalog. Po tekmovalnem delu so naši učenci navdušili obiskovalce s pestrim kulturnim programom ter poskrbeli za sproščeno in veselo vzdušje ob koncu dneva. Upamo, da smo prisotne prepričali, da so v teh krajih poleg lepe pokrajine tudi dobri ljudje. Želimo, da se k nam kmalu spet vrnejo in doživijo še več lepega. Maja Šajn in Barbara Trnovec PRIREDITEV NA OBMOČNEM TEKMOVANJU IZ ZNANJA GEOGRAFIJE V torek, 10. 3. 2015, se je na Osnovni šoli Polhov Gradec odvijala prireditev, ki so se je udeležili učenci 30 osnovnih šol. Namenjena je bila tekmovanju iz znanja geografije. Učencem sta nam ta dan zaradi tekmovanja odpadli šesta in sedma šolska ura in takoj po pouku smo se odpravili domov. Učenci so se razdelili v učilnice in začeli s pisanjem. Sledila je prireditev, ki se je pričela ob 16.30. Prireditev sta vodili Marija in Gaja Malovrh. Program je bil večinoma glasbeno in plesno obarvan. Videli smo lahko nekaj izvrstnih plesnih točk, spet so nastopili učenci v okviru plesne šole Bolero, zmagovalka OPB ima talent Naja Kovačič s svojo soplesalko, Kaja Pustovrh je nastopila s pevsko točko, Bratko in Vidor Krivokapič ter Maja Bogataj in Lea Kumar so nam uprizorili instrumentalne nastope. Sledil je še nastop naših štirih glasbenikov iz 8. razreda, Gabrijel Klančar, Anton Čuden, Blaž Laznik in spet Bratko Krivokapič, ki so bili ponovno zelo dobri. Manjkali nista tudi dve recitaciji: Sneguljčica in Lepa Vida. Po prireditvi je nastopila še torta, ki je bila zelo dobra, nato pa smo se vsi odpravili nazaj domov. Lea Kumar in Maja Bogataj, 6. b

Brihtne Glav'ce MATERINSKI DAN na OŠ Polhov Gradec, 25. 3. 2015 Tokrat je poročilo o praznovanju materinskega dne zapisano malo drugače. Z malo domišljije in pozornega branja bodo črke oživele in vas bralce popeljale prav tja, kjer se je 25. marca, v OŠ Polhov Gradec, odvila tale zgodba. Tretješolec Gašper zdolgočaseno postopa po svoji sobi. Nazadnje izbere knjigo s svoje knjižne police in sede, da bi jo prebral. Knjiga nosi naslov Peter in luna in začne takole: Bil je fantíč, mali škratek, prav nič visok, ampak kratek. To je o njem pripovedka. In bila je še mamica, lepa, dišeča kot cvetka. Ne kratka, bila je visoka, in elegantna in sloka in umna in bistra, še bolj umna od ministra. Tale fantíč, mali škratek, prav nič visok, ampak kratek, rad bi za mami prekrasno naj naj darilo imel, jasno! Tudi Gašper se spomni, da se bliža materinski dan, sam pa še ni pripravil darila, ki bi izrazil hvaležnost in ljubezen, ki jo čuti do mame. »Kaj naj ji podarim?« se sprašuje in zamišljeno stopa po svoji sobi. Pa se spomni: »Že od nekdaj si želi na baletno predstavo, pa ji jo pripravim!« Usede se na tla, se zazre v daljavo in si zamišlja imeniten plesno baletni nastop z naslovom Mala snežinka, ki ga lahkotno in ubrano plešeta Maja Železnikar in Sara Istenič. Po končanem nastopu poskusi še sam – pleše, se vrti in pade. »Ne, ne jaz že ne bom plesal …« si pravi, »Nekaj drugega moram pripraviti! Kaj pa gledališka predstava?« In res, Gašper že sedi tako kot prej. Napeto zre v daljavo, pred očmi pa se že odvija prava pravcata gledališka predstava Sneguljčica, ki so jo pripravile učenke Neli Dolinar, Tjaša Mrzlikar in Rebeka Ana Vogrinčič. Ko končajo, poizkusi še sam. S težko knjigo se postavno postavi in začne: »Biti ali ne biti … Ne biti.« Ne gre mu, knjigo odloži na kavč in se že malo obupan sesede. »To ne bo šlo … Že vem, kaj pa če bi ji pokazal, kako dobro znam govoriti angleško. To bo mama ponosna.« V glavi se mu že odvija kratka dramatizacija v angleškem jeziku, ki so jo pripravili učenci 5. razreda (Manca Koprivec, Jan Zorc, Janez Malovrh, Anamarija Malovrh, Urška Pogačnik in Lara Starin) skupaj z učiteljico Viktorijo Hribovšek. »Ja, ja … to bo to,« si misli Gašper ter opremljen s klobukom 30

Brihtne Glav'ce in odprtim dežnikom začne v polomljeni angleščini svoj nastop: »How do you do? Do you how, how?« Še ena polomija, a fant ne obupa. Že kuje nove načrte in kmalu se mu porodi druga ideja: »Mogoče pa pripravim literarni večer v dnevni sobi?« Takoj začne iskati primerno knjigo za recital, medtem pa Maša Borštnar in Zala Setnikar suvereno in doživeto recitirata Potemsko pesem Barbare Gregorič. Prikaže se še Gašper s Prešernovimi Poezijami, izbere si pesem in začne lomiti svoj jezik ob Prešernovem Sonetnem vencu. »Ne, ne, ne … nobene poezije! Nekaj drugega … Aha, včeraj sta z očkom govorila, da bosta poskusila narediti tisto čokoladno sladico … Kaj pa če ju prehitim in ju presenetim?« Gašper prinese vse potrebno. Okoli pasu si priveže predpasnik, pripravi sklede, moko, mešalnik, jajca … Otroški pevski zbor pod vodstvom Neže Kralj pa zapoje simpatično pesem Kolački. Gašperju seveda tudi kolački ne gredo najbolje od rok. Lupina v skledi, jajce na tleh, obraz, ves bel od moke. »Ah, bom to raje prepustil slaščičarjem,« si reče in začne vrteti svoja možganska kolesca s polno paro naprej. »Kaj pa če ji preprosto eno zapojem,« si nazadnje reče in že se vidi, kako s svojim glasom in stasom očara svojo mamo. Ta očarljivi nastop izvedeta Neli Dolinar in Ana Jankovec s pesmijo Deklica. Končno zapoje še naš Gašper. Fant ima veselje do petja, to mu moramo priznati, in z malo več vaje bi verjetno marsikoga očaral, a za mamo tokrat ne bo dovolj. Razočaran in utrujen od vsega razmišljanja se vrže na kavč. Idej ni več. »Kako bi … Kaj bi …« Spet vstane in hodi po sobi. Znova najde knjigo Peter in luna, lista in bere naprej: »Kakšen pa dar čudoviti, pravšen da bo, mora biti? Svetel kot lučica v temi, topel kot mame objemi, velik kot njeno srce, ko poje sinka ali hčerke ime.« »Pa jo imam!« zakliče. Vstane, vzame rožico, poišče svojo mamico. Izroči ji rdeči nagelj in jo močno objame. Tako, predstave je konec in tudi vam vaš ljubljeni otrok, sin, hčerka, vnuk, vnukinja, nečak ali nečakinja prinese ta rdeč cvet, vas iskreno objame, srce pa spregovori o hvaležnosti, o lepih trenutkih in o ljubezni. Darja Malovrh RAZSTAVA OB MATERINSKEM DNEVU Ob materinskem dnevu smo na šolskih hodnikih in v avli pripravili tudi razstavo likovnih in literarnih izdelkov. Na njej so sodelovali učenci od 1. do 9. razreda. Notranjost šole so tako preplavili portreti, sporočila, pesmi in risbice. Naši učenci so razmišljali in skladali rime v dveh jezikih, v slovenskem in angleškem, in nastala je cela vrsta hudomušnih, iskrivih, igrivih, svečanih … prispevkov, ki pa jim je vsem skupno to, da mamam prinašajo sporočila pozornosti, hvaležnosti in ljubezni. Vesna Muhič in Viktorija Hribovšek ASTRONOMSKO OPAZOVANJE 31

Brihtne Glav'ce V četrtek, 9. aprila, smo se deveti razredi ter nekaj ostalih učencev v večernih urah zbrali v šoli. Povabljeni smo bili na astronomsko opazovanje. Vse se je začelo z zanimivim predavanjem o vesolju. Predavatelj Mitja Centrih nam je povedal, kaj vse lahko opazujemo v vesolju. Na PowerPointu je imel pripravljene tudi zanimive slike. O vsakem objektu v vesolju smo izvedeli kakšno zanimivost in nekaj osnovnih podatkov. Začeli smo s planeti, lunami, nato smo govorili o soncu in ostalih zvezdah. Končali pa smo z meglicami, kopicami, asteroidi, kometi ter galaksijami. Ko se je zunaj zmračilo, smo takoj po malici odšli proti opazovališču. Razdelili smo se v dve skupini. Opazovali smo skozi teleskop in dober daljnogled. Skupini sta se čez čas zamenjali, da smo si vsi lahko ogledali zanimiva telesa na nebu. Pri vsakem predavatelju smo izvedeli podatke o opazovanih telesih. Kot naročeno, smo na nebu videli tudi kratek utrinek. OGLEDALI SMO SI: Jupiter in njegove lune, Venero, Orionovo meglico, ki se skriva pod Orionovim pasom, ozvezdje Kasipeja, ki si ga bom zapomnila po zgodbici/mitu, ozvezdje Velikega voza in ozvezdje Malega voza. Opazovanje mi je bilo všeč. Predavatelji so bili dobro izobraženi na področji astronomije in so nam na zanimiv in poučen način povedali več o vesolju. Sama sem sicer pričakovala, da se bodo opazovana telesa videla bolje, saj imam v spominu leto 2012, ko sem šla na astronomsko opazovanje v Galicijo, da so to res zelo čudežne stvari. Zdi se mi, da smo v Galiciji v observatoriju astronomi društva Saturn imeli bolj profesionalne pripomočke za opazovanje. Verjamem pa, da so se tudi tu za opazovanje na terenu zelo potrudili. Upam, da se bodo ta opazovanje nadaljevala v prihodnje, saj je vesolje prečudovita stvar in je prav, da ga pobliže spoznajo tudi naslednje generacije. Doroteja Demšar, 9. a

ASTRONOMSKO OPAZOVANJE Sprva sem mislil, da bo to brez veze in da od opazovanja ne bom nič odnesel, a sem to mnenje spremenil že po pričetku predavanja. Predavanje. Na predavanju nam je astronom Mitja Cestnik razlagal predvsem o naši galaksiji, torej o vseh osmih planetih, o Luni in o meglicah. Pokazal pa nam je tudi nekaj meteorjev, kometov in podobno. Na predavanju mi je bilo najbolj všeč to, kar sem izvedel o Merkurju, in sicer da ima podobno konstrukcijo kot Luna in da ga ne moremo videti ponoči, kar je ravno nasprotno kot pri Jupitru. Zanimivo mi je bilo tudi to, da mi na Zemlji vidimo samo polovico Lune, kar je posledica tega, ker se Luna okoli svoje osi zavrti ravno v času enega dneva. Naravnost osupnil pa sem nad podatkom, da je na Soncu 6000 stopinj Celzija in da so Sončeve pege sicer dosti hladnejše, a imajo še vedno okoli 5700 stopinj Celzija. Opazovanje. Pri opazovanju mi je bilo zelo zanimivo, ko smo videli Jupiter in Venero, videti sta kot dve zelo svetli zvezdi. Pri Jupitru smo videli tudi njegove lune, ki jih je prvi videl Galilejo. Videli pa smo tudi Andromeda, ki pa je edina galaksija, ki jo lahko vidimo s prostim očesom. Od ozvezdij pa mi je bil najbolj všeč Mali voz, poleg njega smo opazovali tudi ozvezdje Leva, ozvezdje Orion in njegov značilen Orionov pas, Veliki voz, Dvojčka in

Brihtne Glav'ce Kasiopeo. Menim, da je bilo opazovanje zelo uspešno izvedeno in da bi moralo biti izvedeno večkrat v šolskem letu. Imeli smo se lepo. Jurij Košir, 9. a OPAZOVANJE DELNEGA SONČEVEGA MRKA Na naši šoli pa prav tako nismo prezrli delnega sončevega mrka, ki smo si ga tudi v Sloveniji lahko ogledali 20. marca dopoldne. Vsi učenci smo se, seveda ne vsi naenkrat, podali pred glavni vhod in pod budnim očesom naše učiteljice za fiziko, gospe Mirjam Kogovšek, opazovali ta neverjetni naravni pojav. Seveda smo se še prej zaščitili s filtri za varno opazovanje Sonca. Petra Cankar, 7. a

RUMENI DAN Rumena barva je barva intelekta, mentalnih procesov in navdiha. Rumena tipično simbolizira sonce, veselje, srečo, optimizem, idealizem, inteligenco in prodornost. Je najsvetlejša in najbolj vedra med vsemi barvami. Pomaga pri premagovanju strahu, stalne pretirane zaskrbljenosti, neusmerjenosti, slabe samopodobe in pretirane introvertriranosti. Vpliva na prebavni sistem. Prevelike površine močne rumene barve bi lahko pripomogle k slabši koncentraciji in hiperaktivnosti. V ponedeljek, 20. 4. 2015, smo imeli na osnovni šoli Polhov Gradec v sklopu Sheme šolskega sadja in zelenjave Rumeni dan. Prejšnje leto smo imeli na šoli že Zeleni dan. Rumeni dan je potekal tako, da smo se najprej na razredni uri vsi razredi fotografirali v razredih. V avli (večnamenskem prostoru) je bila postavljena »žehta« z rumenimi oblačili. Rumeni dan je bil dan, ki je bil malo bolj sproščujoč kot ostali dnevi v šoli. Na ta dan je bilo zaželeno, da se oblečemo, kar se da rumeno. Razred se je lahko dogovoril, da si bodo naredili očala ali podobno. Pogovarjali smo se o pomenu barv in kaj simbolizira rumena barva. Meni je bil ta dan zelo všeč, saj je pouk potekal bolj sproščeno kot ponavadi.

Brihtne Glav'ce Maja Bogataj, 6. b

GLEDALIŠKI FESTIVAL V četrtek, 23. 4. 2015, je Polhov Gradec gostil gledališki festival. V dvorani Kulturnega doma Jakoba Trobca so se celo dopoldne vrstile gledališke točke učencev razredne stopnje. Začni dan z nasmehom na obrazu so nam svetovali drugošolci. In res smo ga. Sledilo je pozdravljanje pomladi s točkami najmlajših učencev. Regiment po cesti gre nas je popeljal v praznovanje rojstnega dne Mačka Murija. Norčije malega trola in radijsko tekmovanje živali nas tudi niso pustili resne. Seveda ni manjkala Mojca Pokrajculja, pa zmaji, ki žrejo mame, pa kozlički in volk, ki je bil tokrat v nekoliko drugačni preobleki. Za konec smo še zarepali za rešitev sveta ter se nasmejani do ušes vrnili v šolo. Ob pomoči učencev zapisala učiteljica Neža Kralj ŠOLSKO PLESNO TEKMOVANJE 2015 PODROČNO TEKMOVANJE NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC 23. 4. 2015 se je na naši šoli odvijalo področno tekmovanje v plesu. Sodelovalo je približno 20 šol iz okolice Ljubljane. Prvi so na prizorišče stopili plesni pari. Sledila je produkcija in nazadnje še posamične kategorije (hip hop, pop, latino). Konkurenca je bila zelo ostra, saj je bilo dobrih plesalk in plesalcev na pretek. Naša šola je na področnem tekmovanju zasedla tretje mesto, prejeli pa smo tudi nagrado za najboljši umetniški vtis pri produkciji. Plesalci, ki so zastopali našo šolo, so si priplesali naslednja mesta: Anej Škof (37. mesto), Lila Mašera Vajgl (25. mesto), Doroteja Demšar (17. mesto), Nika Živič (12. mesto), Pia Kozjek (10 mesto) in naša najuspešnejša plesalka ter braniteljica naslova lanskoletne državne prvakinje Nika Osredkar pa si je priplesala drugo mesto na področnem tekmovanju. Na državno tekmovanje sta se uvrstili Pia Kozjek in Nika Osredkar. Seveda smo bili nanju zelo ponosni. Vemo, da smo bili vsi odlični in da si zaslužimo tretje mesto, ki smo si ga priplesali kot šola. Pia Kozjek in Anej Škof, 7. a

Brihtne Glav'ce ŠPF 2015 – DRŽAVNO TEKMOVANJE 1. 6. 2015 je bil za nas velik dan. Z avtobusom smo se odpravili na prizorišče letošnjega državnega tekmovanja v plesu, ki se je odvijalo v Radljah ob Dravi. Preden smo vstopili na avtobus, smo vanj zložili vse potrebne rekvizite za našo šolsko plesno produkcijo. Vožnja je trajala približno 3 ure. Čas smo si krajšali z igranjem igric na telefonu in učenjem raznih predmetov, saj nas je bilo kar nekaj naslednji dan ustno vprašanih. Ko smo prispeli, smo razložili rekvizite in jih odnesli v tamkajšnjo športno dvorano. Pojedli smo malico, ki smo jo imeli s seboj, nato pa smo se preoblekli kar na hodniku, saj so bili zasedene vse garderobe. Ob 11. uri se je tekmovanje začelo. Otvorili smo ga tako, da smo vsi tekmovalci zaplesali himno Šolskega plesnega festivala. Nato smo nadaljevali s plesi v parih, sledile so produkcije in posamezni plesi. Produkcija naše šole je pristala na 6. od 15 mest. Sledili so posamezni plesi, kjer sva našo šolo zastopali jaz (Pia Kozjek) in Nika Osredkar. Po podatkih naj bi bilo vseh tekmovalk kar 186. Nika se je uvrstila na 12. mesto, jaz pa na 28. Rezultata sva bili seveda zelo veseli. Po končanem tekmovanju smo vrnili štartne številke in se odpravili na avtobus. Kar nekaj nas je polovico poti spalo na avtobusu, ko pa smo se bližali domu, smo bili vse manj zaspani. Pripovedovali smo si razne šale in seveda »opravljali« konkurenco. Ko smo se pripeljali pred šolo v Polhovem Gradcu, smo bili vsi zelo veseli, da je ta dan za nami in da je uspešno zaključen. Seveda se veselimo novih nastopov in tekmovanj, saj vemo, da se bomo kot skupina odlično odrezali pod vodstvom naše mentorice Katje Simić. Pia Kozjek in Anej Škof, 7. a

Brihtne Glav'ce NOČ KNJIGE V četrtek, 23. 4. 2015, na svetovni dan knjige smo se v okviru projekta Popestrimo šolo tudi na naši šoli pridružili vseslovenskemu projektu Noč knjige 2015. Noč v šoli je bila namenjena učencem 6. razreda, ki so zares pestre aktivnosti zaključili s spanjem v šoli! NOČ V ŠOLI V četrtek, 23. 4. 2015, se je na Osnovni šoli Polhov Gradec odvijala Noč v šoli. Udeležili smo se je nekateri učenci šestih razredov naše šole na podlagi programa Popestrimo šolo. Tistega dne smo se ob 18. uri zbrali v avli šole, kamor smo prinesli tudi šolske torbe in spalne vreče. Nato smo odhiteli v gospodinjsko učilnico in pričeli z aktivnostmi. Pekli smo palačinke, na katere smo – lačni kot volkovi – že zelo nestrpno čakali. Ko smo se najedli sladkih palačink s čokolado in marmelado, smo odšli na svež zrak in kot po navadi, so fantje igrali nogomet, punce pa smo se raje igrale skrivalnice in se lovile. Bilo je zelo zabavno! Ko se je stemnilo, smo šli na lov za zakladom po šoli in našli smo naš najljubši zaklad – bombone, seveda! Ko smo se še zadnjič ta večer posladkali, smo se preoblekli v pižame, a ker seveda še nihče ni bil zaspan, smo gledali zanimive filme. Zato so nastopile še … KOKICE! Vsakdo bi si lahko mislil, da se bo po filmu vse zaključilo in bomo šli spat. Pa ni bilo tako! Imeli smo še pižama party. Delali smo lahko karkoli. Da, na ta večer smo imeli celo stavbo samo zase. S tem smo se počasi utrudili in se skobacali v tople spalne vreče v mali telovadnici in trdno zaspali. S tem se je samo naša noč končala. Vsi smo se noro zabavali, a najbolje je bilo, da nam ni bilo treba v šolo na dolgo pot. Enostavno smo šli samo po stopničkah dol in že smo čakali na pouk. Marsikdo poleg mene si želi to noč še kdaj ponoviti in upamo, da se bo to v naslednjih letih res zgodilo. Lea Kumar, 6. b PLEZALNO DOPOLDNE MLADIH PLANINCEV V soboto, 18. aprila, mladi planinci nismo imeli običajnega pohoda. Mesec april je glede vremena že pregovorno muhast in tudi tokrat ni kazalo nič drugače. Zato smo se mentorji že na začetku tedna odločili, da dopoldne preživimo na plezalni steni v Športni dvorani OŠ Polhov Gradec. Pa naj zunaj dežuje ali sneži, če hoče. Za pomoč smo prosili učitelja Matijo Pogačnika, ki ima na šoli plezalni krožek in obvlada plezanje in varovanje. Tako smo imeli zjutraj že vse pripravljeno. Stena je bila veličastna. Z njenega vrha so bile napeljane varovalne vrvi, pod njo so čakali varovalni pasovi, plezalni čevlji in cel kup vponk. Na začetku vsakega športa se je treba ogreti in tudi pri plezanju ni nič drugače. Pretekli smo nekaj krogov po telovadnici, preplezali vse letvenike in plezali vzdolž tribun. Nato smo si nadeli varovalne pasove in zategnili vse trakove, da bo plezanje res varno. Plezalec in 36

Brihtne Glav'ce varovalec sta se z vponko pripela vsak na en konec vrvi. Stane je povedal pravilo pred začetkom plezanja. Plezalec mora reči: »Plezam«, tisti, ki varuje, pa mora reči: »Varujem.« Šele po tem dogovoru lahko plezalec prične plezati. Nekateri so se s steno srečali prvič, nekateri obiskujejo plezalni krožek, nekateri pa plezanje celo trenirajo. Tako je bil izziv plezanja različen. Pri slednjih se je zdelo, da so v steni pajki, ali pa da je stena postavljena vodoravno in ne navpik. Vendar so tudi tisti, ki so pred začetkom rekli, da se bojijo višine, pogumno stopili pod steno, prijeli prvi oprimek, na drugega stopili in se potegnili v višino. Kar naenkrat so bili na sredini stene ali celo na vrhu. Če jim je spodrsnilo ali je roka izpustila oprimek, so čutili, da so varovani in da ne bodo padli v globino. Navzdol je šlo lažje. Varovalec je spuščal vrv, plezalec pa se je z nogami in rokami odbijal od stene in malo zanihal sem ter tja in užival nad svojim uspehom. Ker so plezali samo štirje naenkrat, smo za čakajoče pripravili poligon in mini hokej. Lahko pa so sedeli na klopci pod steno in opazovali prijatelje. Prehitro je bila ura 12, kajti to je pomenilo, da bodo vsak čas prišli starši in bo plezanja konec. Starši, ki so stopili v telovadnico, so lahko videli svoje pogumne otroke. Verjamem, da je marsikomu zastal dih, ko je bil otrok v nekaj minutah pod stropom visoke telovadnice. Plezalno dopoldne so pripravili mentorici Barbara in Valerija, vodnika Stane in Rajko in učitelj Matija. Mentorica planinske skupine: Valerija Petrovec

Brihtne Glav'ce BRALNA ZNAČKA NA OŠ POLHOV GRADEC Bralna značka uspešno zaključuje svojo 55. sezono. V Sloveniji sta jo po češkem zgledu zasnovala ravnatelj osnovne šole na Prevaljah, pisatelj Leopold Suhodolčan, in profesor slovenščine na tej šoli, Stanko Kotnik, prvo tekmovanje za Prežihovo bralno značko pa so začeli v štirih koroških občinah leta 1960. Pa poglejmo, kako je potekalo: »Učenci so morali brati s seznama knjig, ki ga je pripravljal ustanovni odbor značke, ob sodelovanju slavističnega aktiva. Izbirali so med dobrimi sodobnimi slovenskimi leposlovnimi deli, v seznamu vsake stopnje pa je moralo biti vsaj po eno Prežihovo delo. Bralci so morali ob branju vsakega proznega dela pisati zapiske. Za vsako stopnjo posebej je bilo določeno, kaj so morali zapiski vsebovati. Iz pesniške zbirke, ki jo je bralec moral prebrati, pa se je moral na pamet naučiti po tri pesmi po lastni izbiri. Oddaja zapiskov je štela kot prijava kandidata. Če zapiski niso bili 'ustrezni', jih je mentor zavrnil oz. sprejel po 'izboljšavi'. Pogovor med mentorjem in bralcem je potekal v obliki 'izpita' pred komisijo. Pravilnik je svetoval, naj se pogovor opira 'zlasti na zapiske ter naj bo čim bolj sproščen in širok', predpisoval pa je tudi, naj značko dobi le tisti kandidat, 'ki pokaže stopnji primerno zadostno poznavanje in razumevanje predpisanih del in piscev'.« Tako se je torej začelo. Naša šola se je tekmovanju za bralno značko priključila med prvimi in od takrat jo izvajamo vsako leto. Pravila so se z leti spreminjala, ista pa ostaja želja, da bi naše otroke spodbudili k branju kakovostnih knjig. Izbor bralnih značk se širi. Nekoč le slovenska bralna značka se je zdaj razširila tudi na Angleško, Nemško in Eko bralno značko. Čeprav tudi pri nas opažamo, da otroci vedno manj radi berejo in da število mladih bralcev upada, po drugi strani z veseljem ugotavljamo, da so naši otroci – ob izjemni podpori požrtvovalnih mentorjev – osvojili zavidljivo število bralnih značk. Naših 383 učencev jih je tako v letošnjem letu osvojilo kar 538, od tega 311 slovenskih, 170 angleških in 57 nemških. Slovesno smo jih podelili na zaključni prireditvi, na katero smo povabili pravljičarko, ustvarjalko in izjemno pripovedovalko zgodb, Anjo Štefan. Koordinatorka bralne značke na šoli: Darinka Orel

Brihtne Glav'ce JAKOV FAK V KULTURNEM DOMU JAKOBA TROBCA Jakov Fak je slovenski vrhunski biatlonec, ki je letos blestel prav na svetovnem prvenstvu in postal svetovni prvak. 14. 5. 2015 je obiskal Kulturni dom Jakoba Trobca. Z veseljem se je odzval vabilu naše šole in mi smo ga seveda tudi z veseljem sprejeli. Moji prijatelji in jaz smo ga spraševali nagajive in mogoče tudi nerazkrite resnice. Jakov je zelo prijazen fant, ki se rad smeje in vozi tudi TRAKTOR! Sam ne prikriva ljubezni do kmetijstva in še zdaj rad priskoči na pomoč domačim na kmetiji, na kateri je odraščal. Da pa bo lažje pomagal še vnaprej, smo mu na koncu podarili majhen traktor. Zakaj se je odločil za biatlon? Zaradi poškodbe gležnja ni zabredel v alpsko smučanje, temveč je postal biatlonec. Na nagajiva vprašanja, kot na primer, kdaj se bo obril, je odgovoril brez težav. Njegov vzdevek je Jaka in v slovenski reprezentanci se zelo dobro počuti. Jakov je zelo vešč znanec MEDVEDOV, saj je živel v okolju, ki je znano po njih. V življenju je videl tri medvede. Dva od daleč in enega od blizu, pri tem pa je odnesel celo kožo. V njegovi družbi sem zelo užival in sem se z njim tudi fotografiral. Bilo je nepozabno. Želim, da bi v Polhov Gradec prišel še kdaj. Martin Setnikar, 6. a

NARAVOSLOVNI DAN V ŽIVALSKEM VRTU Zbudili smo se v lep sončen dan. Tega dne nam ni bilo treba v šolo, ampak se je obetal bolj zanimiv dan, ker smo se z učiteljico naravoslovja in spremljevalkama odpravili v ljubljanski živalski vrt. Po prihodu smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina se je odpravila na ogled živalskega vrta, druga pa je prisluhnila zanimivemu predavanju predavateljice Nine. Izvedeli smo marsikaj novega o biotski raznovrstnosti, predavateljica pa nam je dovolila pobožati sikajočega ščurka in želvo sklednico ter želvico rdečevratko. Že je bila ura enajst in čas za ogled predstave morskih levov. Zadnjo uro smo si ogledovali tiste živali, ki so nam bile najbolj všeč. Sledil je počitek v hladni senci in slastna nagrada – kepica sladoleda. Na žalost nas je zunaj že čakal voznik avtobusa in morali smo oditi. Škoda, da nimamo več takšnih dni pouka. Učenci 7. a in 7. b

Brihtne Glav'ce ODHOD NA AVSTRIJSKO KOROŠKO Ko smo se zjutraj zazrli v temno nebo, si nismo mislili, da nas bo skoraj vso ekskurzijo prijetno grelo sonce, za dobro vzdušje pa je bilo tako ali tako že poskrbljeno. Letos smo se odpravili že pol ure prej, saj je bil pred nami zelo natrpan urnik. Pot nas je letos popeljala čez meje naše domovine, na avstrijsko Koroško. Prva postaja, Gospa Sveta na Gosposvetskem polju, nam je postregla s prvim presenečenjem, saj nam je v zadnjem trenutku zbolel vodič. K sreči ga je nadomestila prijazna gospa slovenskih korenin, ki nas je seznanila z zgodovino tega, za Slovence, zelo pomembnega duhovnega središča. Pot smo nadaljevali do gradu Ojstrica, ki leži na 160 m visoki planoti, njegova posebnost pa je 14 obrambnih vrat, ki so jih zgradili v bran Turkom in to zelo uspešno, saj grad nikoli ni bil zavzet. Bil je že čas za pošten obrok, ki smo si ga privoščili v gostišču Puck. Še zadnja točka – v bližini Vrbskega jezera se nahajajo Planetarij, Terarij in Minimundus, kjer je vsak od nas našel nekaj zase. Nekateri smo si ogledali zelo zanimivo predstavo To space and back, drugi so si potešili svoje želje v majhnem, a zelo raznolikem svetu plazilcev, tretji pa so se lahko sprehodili skozi svet v malem – evropske in svetovne znamenitosti, izdelane z neverjetno natančnostjo. Žal se je bilo počasi treba odpraviti v malem. Na avtobusu je sledil še kratek kviz, na katerem je zmagala Brina Sušnik, učenka 5. a, ki je pokazala največ znanja o koroških Slovencih in Karantaniji. Vas zanima, kam gremo naslednje leto? Majhen namig – v smeri proti JZ Slovenije … Se vidimo naslednje leto. Nadarjeni učenci s starši in mentoricami

Brihtne Glav'ce PLANINSKA ŠOLA V NARAVI ZA SEDME RAZREDE Na začetku naj omenim, da smo to šolo v naravi kar nestrpno pričakovali. To je bil naš drugi datum, določen za pohod po Pohorju. No in je le prišla sreda, 27. maj. Že navsezgodaj, ko je bila še tema, smo morali prekiniti naše lepe sanje, kako bo vse skupaj potekalo. Ob 4.45 smo bili že vsi nasmejani in pripravljeni na odhod. Med vožnjo se je že zdanilo. Najprej smo se z avtobusom peljali do železniške postaje v Ljubljani. Tam smo odšli do našega vlaka, ki nas je pripeljal do Maribora. Na vlaku smo imeli prvi obrok iz popotne torbe. Kdor je želel, si je lahko šel ogledat kabino strojevodje na vlaku. Bilo je zelo zanimivo, saj je imel samo ogromno število gumbov in nekaj ročk. Med vožnjo smo se zelo zabavali, nekateri pa smo se vozili vzvratno. Ko smo prišli na železniško postajo v Celju, smo se že tretjič presedli, tokrat na avtobus, ki nas je pripeljal do vznožja Pohorja. Od tam nas je do začetka našega pohoda pripeljala Pohorska vzpenjača, s katere smo imeli čudovit razgled na Maribor. Ko smo se vsi zbrali, smo začeli hoditi. Med potjo smo zelo hitro hodili, saj smo bili vsi zelo vznemirjeni. Vmes se nam je že kar vrtelo v glavi, saj nisi vedel, kam bi gledal. Na vseh straneh je bil izjemen pogled na naravo. Naš prvi postanek je bil razgledni stolp. Od tam smo lahko videli del poti, ki nas je čakal. Nato smo se odpravili do Mariborske koče, kjer so zbiralci žigov dobili prvi žig. Tam smo imeli krajši postanek in spet je bil čas za prigrizke iz popotne torbe. Nato nas je pot vodila do Ruške koče, kjer smo imeli kosilo. Jedli smo juho, pomfrit in zrezek. V koči je bilo prijetno toplo, zunaj pa je zelo pihalo. Teža v naših nahrbtnikih se je znatno zmanjšala, saj smo lahko nepotrebne stvari odložili v vreče, ki so jih peljali do našega prenočišča. Predvsem naše rame so nam bile zelo hvaležne. Ker nas je zeblo, smo hitro stopili naprej. V daljavi se je že slišalo šumenje slapa Šumika, ki smo si ga šli ogledat. Pot je bila kar naporna in blatna, a prav nikomur ni bilo žal, da ga je šel gledat, saj je bil pogled nanj tako izjemen, bil je mogočen, glasen. Ob njem si se počutil tako majhen, vendar srečen. Tam smo po naporni poti imeli počitek. Nato smo nadaljevali pot, ki je bila tega dne najbolj strma, vendar nam ni povzročala večjih preglavic. Hodili smo in hodili, pot se kar ni hotela končati. V daljavi smo zagledali hišo. Končno tu! Čez nekaj metrov pa: »Ah to ni prava ...« in smo se odpravili dalje. Končno smo prišli do Penziona Jakec, ki je imel tri zvezdice. Vsi presrečni smo se usedli na klopi in čakali, da bomo vstopili. Že navzven je bil izjemen, od znotraj pa je bil čudovit. Vstopili smo v sobo, kjer smo si razdelili sobe, nato pa odšli na ogled. Ko si vstopil, ti je skoraj vzelo sapo. Ogromen balkon, po tleh preproga, televizija … Sledila je večerja – slasten kompot in »šmorn«. Nato smo odšli na bovling. Bilo je 41

Brihtne Glav'ce res super. Čeprav je bilo na pogled videti, da smo le metali kroglo v keglje, je bilo res zabavno. Veselil si se praktično vsakega podrtega keglja. Nato smo se odpravili spat. Naslednji dan smo vstali že ob šestih, si uredili nahrbtnik in odšli na zajtrk. Postregli so nam z nutelo, marmelado, čajem in narezkom. Nato smo se ob jutranjih žarkih odpravili do Črnega jezera. Pot nas je vodila po močvirju. Prav srečo si imel, če nisi vsaj enkrat stopil v blato. Malo naprej nas je vodila pot, ki je bila vsem všeč, saj si hodil po močvirju, vendar nisi bil umazan. Bila je lepo urejena na lesenih brveh in bila je zelo dolga. Vmes smo si na hitro ogledali še krajšo učno pot in že smo bili pri Črnem jezeru, ki je bilo res skoraj črno in umazano. Vanj se je zelo lepo odsevala okolica. Pot nas je vodila mimo Doma na Osankarici, do koče na pesku, kjer smo si ob hladnem vremenu privoščili sladoled. Bili smo pod vznožjem Rogle. Pot do koče na Pesku je bila zelo naporna in dolga. Vmes smo imeli malo postankov. Nato je sledil krajši vzpon do Rogle. Tam smo se odpravili do našega apartmaja Jelka. Na kosilo smo odšli v bližnji hotel, kjer je bilo zelo lepo. Jedli smo pire krompir in zrezke v omaki. Nato smo imeli učno uro z učiteljico Barbaro Trnovec. To smo morali prekiniti saj so nas že vabili na zimsko-letno sankališče. Vsi veseli smo se oblekli (saj je med samo vožnjo zelo pihalo) in odhiteli. Noge so nas kar same nesle. Bilo je res izjemno. Na začetku so ročke za upočasnitev bile zelo uporabne, z vsako naslednjo vožnjo pa si po njih manj posegal. Na koncu si samo še pritiskal na plin. Bilo je res imenitno. Nato smo se odpravili na večerjo – jedli smo makarone. Nato smo imeli nekaj časa, da smo se pripravili na disko. Vsi smo bili na trnih. Malo smo se razžalostili, ko so nam povedali, da se nam kasneje pridruži še deveti razred. A se nismo dali – kar hitro smo se spravili na plesišče in ga zavzeli. Plesali smo dve uri in pol, brez postankov. Pridružili so se nam tudi nekateri fantje. Bilo je izjemno, naslednji dan pa nas je kar nekaj ostalo brez glasu. Ta dan smo lahko spali malo dlje da – najpoznejši smo vstali ob pol osmih in se odpravili na samopostrežni zajtrk. Imeli smo zelo veliko izbire. Nato smo se odpravili, a brez nahrbtnikov, do Lovrenških jezer. Pot ni bila naporna, smo bili že vajeni.  Prišli smo do manjšega razglednega stolpa. Z njega smo imeli čudovit razgled na pot, ki je vodila sredi ruševja. Nato smo se po leseni poti odpravili do Lovrenških jezer. Bila so manjša, a zelo lepa. Nato smo se odpravili do razglednega stolpa, ki je bil najvišja točka na Pohorju. Bil je res zelo visok (30 m), pogled z njega pa je bil izjemen. Videli smo lahko celo prehojeno pot in okolico. Nekatere je kar stisnilo pri srcu ob pogledu navzdol. Nato smo se odpravili nazaj do Rogle. Odpravili smo se na kosilo – pomfrit in zrezek ter juha. Nato smo se vrnili v sobe, spakirali vso našo prtljago in se odpravili do avtobusa, ki nas je odpeljal nazaj proti Polhovem Gradcu. Pot je bila zelo dolga in vsi smo se veseli spet vrnili nazaj domov. Bilo je zelo toplo in bilo bi čudno, če ne bi svoje dogodivščine povedal vsaj desetkrat. Imeli smo se res čudovito. Rada bi se zahvalila, v imenu vseh učencev, vsem učiteljem, ki so nam organizirali tako čudovito šolo v naravi, in vsem, ki so nam kakorkoli priskočili na pomoč in našim staršem pomagali prihraniti nekaj denarja. Ana Malovrh, 7. b

Brihtne Glav'ce EKSKURZIJA NA DUNAJ, 30. 5. 2015 Ob petih zjutraj se nas je več kot štirideset učencev in učenk zbralo na polhograjski avtobusni postaji, saj je učitelj Simon Purger zopet organiziral ekskurzijo – tokrat nas je pot vodila v avstrijsko prestolnico – na Dunaj! Že zgodaj smo se odpravili, kajti čakala nas je štiriurna vožnja. Ta se je kar vlekla, ampak smo se med potjo večkrat ustavili, da smo pomalicali, šli na stranišče, nato pa hitro nadaljevali. Okoli enajste ure smo prispeli do samega mesta in izstopili pri dunajski operni hiši. Sprva smo si ogledali grobnice Habsburžanov. Vsi smo bili navdušeni, saj si nismo mogli predstavljati, da v teh veličastnih grobnicah počivajo slavni vladarji Marija Terezija, Jožef II. ter vsi drugi cesarji in cesarice, ki smo jih obravnavali pri pouku zgodovine. Našo enodnevno ekskurzijo smo nadaljevali v ožjem centru mesta, pri mogočni Štefanovi cerkvi. Tu smo se dogovorili, da imamo nekaj časa zase in da Dunaj še sami doživimo. Veliko nas je šlo nekaj kupit za jest, punce smo se tudi malo odpravile po nakupih, nekateri smo za domače kupili manjše spominčke. Prostega časa je bilo hitro konec in kmalu smo se morali vrniti na dogovorjeno mesto in pod vodstvom učitelja ter treh spremljevalk smo si skupaj ogledali še preostali del mesta. Odpravili smo se proti nekdanji cesarski palači Hofburg, tam smo šli v cesarsko zakladnico, kjer smo videli ves najdragocenejši nakit, obleke in obutev Habsburžanov. Čakal nas je še ogled prirodoslovnega muzeja, v katerem so ohranjeni tisoč in ena vrst meteoritov in kamnov, videli smo tudi okostje dinozavra. Vsem je bil ta muzej zelo všeč, saj je bil ogromen in smo videli veliko novega. Ker nas je čas preganjal, smo hitro nadaljevali z našim izletom in se z avtobusom odpeljali do baročnega dvorca Schonbrunn. Žal si dvorca nismo mogli ogledati od znotraj, vendar smo si lahko predstavljali, koliko soban in prostorov le-ta ima! Smo pa se sprehodili po prostranem parku, ki je bil ogromen. Imeli smo nekaj prostega časa in tako smo malo pohajkovali po urejenih drevoredih in cvetličnih gredicah. Čeprav je ves dan sijalo sonce, nas je proti večeru že ujel dež in tako smo se okrog šeste ure odpravili proti Sloveniji. V avtobusu smo se pogovarjali in poslušali glasbo, učitelj Simon nas je pa nato še presenetil s svojim rapom in popestril dolgočasno vožnjo. V Polhov Gradec smo prispeli pozno zvečer, utrujeni od raziskovanja in potepanja po avstrijski prestolnici smo se verjetno prav vsi zleknili v posteljo in prespali še celo nedeljo. Ekskurzija mi je bila všeč, ker smo lahko vse, kar smo se učili pri pouku, videli na lastne oči. Takšna potovanja nam dajo nove izkušnje in odpirajo obzorja ter verjamem, da nam bo vsem ta kratek, a sladek izlet ostal še dolgo v spominu. Lara Vehar, 9. b

Brihtne Glav'ce POT PO DUNAJU Zjutraj sem, čeprav zgodaj, z veseljem skočil iz postelje. Naša pot se je namreč pričela na postaji v Polhovem Gradcu, ob peti uri. Tisti dan je bil za nas oz. zame zelo dolg. Na Dunaju smo najprej videli veliko znamenitosti, od zakladnic do grobnic. V enem izmed muzejev smo videli veliko zanimivih stvari, a najdragocenejši kipec pa je bila Vilendurska Venera – boginja plodnosti. Mogoče je to za nekatere neznan predmet, a ta kipec so naredili že v prazgodovini oz. pred približno 2 milijona leti. Kipec je velik približno 5 centimetrov in 2cm širok. Neptun to je kralj vode in mi v Polhovem Gradcu imamo njegov vodnjak. V Schonbrunnu ga imajo tudi. Ta vodnjak je dala zgraditi Marija Terezija. Ogledali smo si prelepo Štefanovo cerkev, ki ima en zelo visok steber. Od enih do dveh smo bili prosti in smo šli nekaj pojest. Šli smo v prvo picerijo, ki smo jo videli in tam smo se zelo zabavali. Naš vodja je bil seveda učitelj zgodovinskega krožka Simon Purger, ki je na koncu tudi zarepal. Dunaj je zelo lepo mesto z zgodovinskim duhom, ki še vedno živi. To je bila res nepozabna izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil! Martin Setnikar, 6. a ZBIRALNA AKCIJA PAPIRJA 2014/15 NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC Na naši šoli že vrsto let zberemo zelo veliko starega papirja. V preteklem šolskem letu smo bili celo najuspešnejši v Sloveniji! Akcija poteka dvakrat letno, spomladi in poleti. Tokrat so bili najuspešnejši v devetem a razredu, sledili so jim učenci 4. a, tretje mesto pa so zasedli v 8. b. Učitelju Marku Vojvodi smo zastavili nekaj kratkih vprašanj. Koliko papirja smo zbrali v zbiralni akciji, ki je potekala spomladi? Zbrali smo 26.040 ton. V kakšne namene gre denar zbranega papirja? Vsak razred dobi nekaj denarja, glede na to, koliko papirja je zbral. Manjša vsota denarja pa gre tudi v šolski sklad. V kakšne namene v razredih porabijo denar, ki so ga zbrali z zbranim papirjem? Predvsem na nižjih stopnjah denar porabijo za material za likovno vzgojo in razne igre. Na višji stopnji pa denar porabijo predvsem za končni izlet in majice za šolo v naravi. Ali morajo papir prinesti vsi in zakaj? Papir morajo prinesti vsi, saj s tem si pridobijo en prost dan brez šole. Kolikokrat na leto zbiramo papir in kdaj? Papir zbiramo dvakrat letno, jeseni in spomladi. Kaj vam je pri zbiranju papirja najbolj všeč? Z zbiranjem papirja smo bolj ekološki, z njim pa tudi zmanjšujemo izumiranje dreves. Ali na naši šoli zberemo veliko papirja, če gledamo povprečje drugih šol? Na naši šoli zberemo zelo veliko papirja in smo pri tem zelo uspešni. Lara Stanovnik, 7. a 44

Brihtne Glav'ce MODNA REVIJA V sredo, 8. 10. 2014, je na razredni stopnji potekala modna revija. Za vse priprave so poskrbeli učitelji OPB-ja. Učenci 1., 2., 3., 4. in seveda 5. razreda pa so le hodili po modni pisti in se neskončno zabavali. V intervjuju z učenci in učitelji sem izvedela, da je bilo vsem »ful dobr« in da si definitivno želijo še veliko modnih revij. Na koncu pa so tri »dame« iz 5. razreda s svojim sprehodom naznanile začetek diska. Naš DJ je bil učitelj Matija Pogačnik, ki si zasluži veliko pohvalo za dobro izbrano glasbo. Modno revijo pa je vodila učiteljica podaljšanega bivanja v 1. a razredu Suzana Kordež, ki je opravljala vlogo napovedovalke. Pohvala pa tudi vsem drugim učiteljem, ki so sodelovali in pomagali pri odlični modni reviji. Pia Kozjek, 7. a

INTERVJU Z UDELEŽENCI MODNE REVIJE UČITELJI Kako ste prišli na to idejo? To je bila skupna odločitev. Koliko časa ste se pripravljali na teden otroka? Približno en teden. Ali so učenci pridni? Ja, zelo so pridni. UČENCI Ali vam je bilo všeč nastopati na modni reviji? Ja, zelo smo se zabavali, saj je bilo to za nas nekaj novega.

Brihtne Glav'ce Ali ste bili pridni? Ja, zelo smo bili pridni (smeh). Kaj ste danes predstavili? Jaz sem nogometaš, jaz pa košarkar ... Dekleta, kaj vse ste si nadele? Klobuček, ogrlico, zapestnico, šal ... Ali se rada sprehajaš po modni pisti? Ja, zelo rada. Bi to še kdaj ponovila? Z veseljem. Pia Kozjek, 7. a

OPB IMA TALENT V petek, 6. 2. 2015, naj bi se na osnovni šoli Polhov Gradec odvijal OPB ima talent. Ker zaradi snega ni bilo elektrike, so to prestavili na ponedeljek, 9. 2. 2015. V petek so se vseeno posladkali tudi s torto. Spekli so jim jo kuharji, saj jim je bilo to v veselje. V ponedeljek je nastopilo zelo veliko učencev Osnovne šole Polhov Gradec. Nastopili pa so tudi učenci iz podružničnih šol Šentjošt in Črni Vrh. Seboj so seveda pripeljali tudi navijače. Navijali so lahko tudi starši. Nekaj staršev se je tega tudi udeležilo. Navijači pa so si sami izdelali plakate in glasno navijali za svoje favorite. Nosili pa so tudi majice z napisom I LOVE OPB. Letos so vodje (učitelji) poskrbeli za pravo strokovno žirijo, ki sta jo zasedali dve zelo izkušeni glasbenici. Med samo prireditvijo OPB ima talent sta predstavili vsaka svojo glasbeno točko. Ti sta bili zelo dobri in lepi, saj so bili gledalci zelo navdušeni. Za najboljše tri tekmovalce so pripravili zanimive nagrade, saj so si jih prav lepo zaslužili. Podelile sta jih strokovni žirantki. OPB ima talent nama je bil všeč, saj smo ga lahko gledali tudi učenci 6., 7., 8. in 9. razreda. Špela Bizjan in Maja Bogataj, 6. b

Brihtne Glav'ce PODALJŠANO BIVANJE JE ZAKON! Da podaljšano bivanje na naši šoli NI varstvo učencev, dokazujemo skupaj učenci in učitelji že kar nekaj let. Tudi letos so ideje za ustvarjalno preživljanje popoldanskega časa kar vrele na dan. In največje zadovoljstvo nam učiteljem je, ko ob poznem prihodu staršev učenci rečejo: »Mami, ne še domov, jaz bi še ostal!« Projekti, ki jih izvajamo, so tako zanimivi in unikatni, da se nam vedno pridružijo tudi učenci iz višjih razredov, ki sploh niso več pod našim okriljem. Največji zalogaj so bile petdnevne dejavnosti v začetku oktobra v Tednu otroka. Čeprav so otroci naše največje bogastvo celo leto, se jim tedaj posvetimo še posebej. Prvi dan smo v letošnjem letu igrali stare kmečke igre – od skakanja z vrečo, sinhrone hoje treh učencev na smučeh, hokeja s krompirjem, do vlečenja vrvi, metanja škornjev v ciljno košaro in hoje s hoduljami. Dan za tem so učenci pokazali, kako obvladajo računalnike, tablice, pametne telefone, in se tudi kaj novega naučili ob interaktivni tabli in zaplesali na Dance padu. Tretji dan so se dekleta spremenila v manekenke z različnimi modnimi dodatki od klobukov, šalov, očal, torbic, do dežnikov in visokih pet. Fantje pa so se opremili kot športniki vseh vrst – smučarji, kolesarji, rolkarji, košarkarji, potapljači, hokejisti … Da so vsi navdušeni kuharski mojstri, odeti v lepe predpasnike, so pokazali naslednji dan ob kulinaričnih izzivih sadne solate, tortic na palčkah, izdelovanju sladkornih okraskov in peki okusnih piškotov. Teden smo zaključili s čisto pravim jesenskim piknikom ob zobanju grozdja, pečene koruze in trenju orehov, peki kostanja ter kruha na palčki in oblikovanju aranžmajev iz gozdnih plodov. V novembru smo se posvetili izdelovanju voščilnic za Miklavžev sejem, ki je postal že tradicionalen. Tako pri izdelavi kot pri prodaji v Polhograjski graščini pokažejo učenci mnoge talente in si na ta način prislužijo za kakšen nov material za ustvarjanje. Učitelji pa smo sejem popestrili še z zanimivimi delavnicami. Otroci so skupaj s starši lahko izdelovali novoletne kokice, božične piškote, okraske na sladolednih palčkah, božične storžke in razne darilne škatlice. Največ časa in energije pa učenci usmerijo v prikaz svojih glasbenih, plesnih, igralskih sposobnosti. Letošnji jubilejni peti »OPB ima talent« z veliko zvezdno torto in čudovitimi majicami nam je nekoliko začinilo sneženje, pa vendarle so se pod budnim očesom »strogih« žirantk Tadeje in Aynee odkrili resnični talenti naših učencev. Zmagovalka Naja je že prava mojstrica hip hopa, nič dosti pa nista zaostajali kitaristki Nina in Tanja iz Črnega Vrha, niti Sneguljčica Neli. Pustovanje je bilo nekaj posebnega, saj smo s povorko maškar'c skozi Polhov Gradec ne le zabavali drug drugega, pač pa tudi ljudi v kraju, ki so nam navdušeno ploskali in nas tudi obdarovali. Posebej se zahvaljujemo vsem Osredkarjevim, ki so nam prijazno postregli s čajem in krofi. V čisto prave amaterske gusarje pa so se prelevili učenci ob izdelovanju gusarskih kap in prevez za oči, daljnogledov, sabelj iz balonov, skakanju po eni nogi, bežanju pred krokodili, skrivanju zakladov, lupljenju krompirja in učenju grdih besed v gusarski šoli. Neznansko so uživali tako na snegu ob sankanju in kepanju, večkrat v gospodinjski učilnici ob peki palačink in šmorna, kakor tudi ob izdelovanju origami rožic za mamice ter neštetih okrasnih kompozicijah za učilnice, hodnik ali avlo ob različnih letnih časih, praznikih, prireditvah in proslavah na šoli. 47

Brihtne Glav'ce Za konec leta bomo na aeronavtskem dnevu poleteli z raketami in se pohladili z vodnimi baloni ter se veselo podali na poletne počitnice, da si naberemo moči za nove podvige v novem šolskem letu. Srečno – vam želimo učitelji OPB! Teden otroka

Brihtne Glav'ce

Brihtne Glav'ce INTERVJU INTERVJU INTERVJU INTERVJU INTERVJU z gospo Cilko Trobec Učenci obiskujemo osnovno šolo devet let, potem pa vsak od nas odide svojo pot naprej in verjamem, da se nihče od nas ne sprašuje o generacijah učencev, ki so šolo obiskovale pred nami in jo bodo obiskovale tudi za nami. Zagotovo se generacije spreminjajo in prav tako pouk. Prav zaradi tega smo se odločili, da v letošnjem letu zastavimo intervju gospe Cilki Trobec, ki nas je spremljala na začetku osnovne šole in na šoli poučuje že vrsto let. 1. Naj vas za začetek vprašam, kako dolgo že vztrajate v svojem poklicu? Ste si kdaj želeli morda delati kaj drugega? Spadam v generacijo, ki je za »pereče probleme in ključe, ki so se sami iskali po šoli«, še dobivala cveke, zato mi vprašanje o vztrajanju v svojem poklicu čudno zveni in ga ne razumem prav dobro. Po moje je vztrajati v poklicu silno naporno delo, ki človeka izčrpa in ožame do konca. Poklic učiteljice je zame dar in veselje, ki mi daje moč in energijo, hkrati je tudi delo, s katerim služim kruh. Da poskusim odgovoriti. Polhograjska šola je moje prvo in edino službeno mesto, delati sem začela v šolskem letu 1979/80. Pa računajte! Že delo na šoli ni samo poučevanje, delam še marsikaj drugega. Morete me vidite na njivi ali vrtu, pogosto peljem po cesti bolnega brata na invalidskem vozičku, v enem tednu bi uspela enkrat pomolsti kravo in še kaj bi se našlo. Delo v razredu je v resnici zabavno, lahko uživaš in občuduješ napredek otrok in njihove stvaritve, lepo je delati v domačem kraju in res se mi ni bilo nikoli treba mučiti s skrbmi, da bi menjala poklic. Ne vem, zakaj bi ga? 2. Kdaj ste se odločili za poklic učiteljice? Tole vprašanje sem pričakovala. Mi je pa nanj skoraj nerodno odgovoriti. Ne vem, če sem se kdaj odločila za poklic učiteljice. Kar padla sem vanj. Nikoli nisem prav nič vedela, kaj naj bom. Res sem bila na pedagoški gimnaziji, ki mi je zelo dosti dala za kasnejše moje delo. Čez leta me je splet okoliščin pripeljal na pograjsko – na našo šolo in zdaj sem kar tu. Drugo službeno leto sem začela delati v prvem razredu, našla sem svoje zanimivo delo in se ob delu izobrazila za učiteljico razrednega pouka. Lahko bi rekla, da je poklic učiteljice moje poslanstvo in ljudje, ki jih globoko spoštujem, so mi rekli, da je to Božji dar. 3. Kako se spominjate svojih začetkov? Prav lepi so. Prvo leto sem delala v OPB z zelo veliko skupino otrok in sem zvozila. Naslednje leto pa so me že dali v prvi razred in imela sem zelo krasen razred, ki je verjetno malo kriv, da mi je delo v šoli postalo tako všeč. Da ne bom delala kakšni generaciji učencev krivice! Me je enkrat vprašal en ata, če imam spet ta najbolj fajn učence. Zmeraj so se mi zdeli učenci mojega razreda najlepši in bili so zelo v redu. Učiteljici v sosednjem oddelku se je zdelo enako za njene učence. Odgovor je na dlani. Bila pa so to leta, ko je bil čas še tako zelo ideološko obarvan, da sem se stalno zavedala, da lahko zaradi svojega drugačnega prepričanja tisti hip letim iz službe. Vendar moram povedati, da se meni ni nikoli nič zgodilo in da sem se z drugače mislečimi kolegi vedno dobro razumela in da smo se medsebojno spoštovali. 50

Brihtne Glav'ce 4. Se vam zdi, da ste morali zelo spremeniti način poučevanja? Kot učiteljica prvega razreda in kasneje učiteljica v prvi triadi ne morem kaj dosti spreminjati načina poučevanja. Otroke učim črke in številke, začetnega računanja, branja in pisanja. Sem pa v vseh letih napisala precej variant letnih priprav in zamenjala precej vrst učbenikov in še kaj, kar so se izmislili tisti, ki je izmišljevanje njihovo delo. Cilji, kaj mora otrok znati, ostajajo približno isti, pot do njih pa je lahko drugače ovinkasta. To pa lahko izbiraš in nadgrajuješ. 5. Ali opažate, da se generacije močno spreminjajo med seboj? Mislim, da se generacije ne spreminjajo kaj dosti. Morda so mlajše bolj razgledane, kot so bile včasih in več si upajo. So pa bile starejše generacije bolj umirjene, naravno razgledane in imele ob prihodu v šolo že vgrajena pravila lepega vedenja. 6. Menite, da se je odnos med učenci in učitelji kaj spremenil? Ali se je veliko spremenil odnos med samimi učenci? Morda je v smeri pogovarjanja in dogovarjanja med učenci in učitelji opazen napredek. Rekla bi, da je na naši šoli tudi spoštovanje kar doma. Na področju odnosov med učenci se mi zdi, da je tudi narejenih več korakov do spoštovanja, strpnosti in prijateljstva. Skratka, na naši šoli je lepo in domače. 7. Vsi vemo, da tehnologija napreduje zelo hitro. Mislite, da to kakorkoli vpliva na otroke in na njihovo znanje? Meni se iz izkušenj zdi, da gre otroku v glavo »en ta pikast« lonček znanja. Potem je pa odvisno, kaj v ta lonček točiš. Otrok lahko obvlada vso moderno tehnologijo, ne zna pa pozdravljati, pomagati, ne pozna nobene rože, ne upa si pobožati muce. Sami razmislite, kako bi pravilno izrabili vsakega nekaj. In postali zreli, pametni in odgovorni ljudje. 8. Imate kakšno sporočilo za naše učence? Ne bom težila, da se učite in da se je treba učiti. Sklepam, da to pogosto slišite in tudi upam, da se držite nasveta. Želim Vam, da si izoblikujete in utrdite delovne navade, ki vam bodo v pomoč pri učenju in kasneje v življenju. Naj bo vse kar počnete, narejeno z veseljem in potrjeno z blagoslovom v globini srca. Hvala vam za vaše odgovore in želimo vam vse najlepše na vaši zasebni in poklicni poti. Rebeka Prosen, 9. b

Brihtne Glav'ce INTERVJU Z GOSPODOM JURETOM KRAMARJEM Vsak si predstavlja da je računalništvo enostavno delo z računalniki, vendar je to veliko več. To ni le surfanje po internetu, uporaba socialnih omrežij in drugo, temveč zahtevno natančno poznavanje računalnika, programov in tako naprej. Odločili smo se, da o teh stvareh malce povprašamo našega učitelja, gospoda Jureta Kramarja. 1. Zakaj ste se odločili za ta poklic? Ko sem kot osnovnošolec zagledal prvi računalnik, sem bil navdušen. Enkrat na teden sem namesto k verouku odšel v mestno knjižnico in tam čakal, kdaj bo prost edini računalnik. Seveda sem želel igrati igrice. Od igranja igric sem kmalu računalnik začel uporabljati kot pripomoček v srednji šoli in ostalo. Računalništvo je enostavno postalo del mene in odločitev za ta poklic ni bila težka. 2. Kaj vam je pri tem poklicu najlepše? Ne morem izpostaviti reči, katera mi je najbolj všeč. Vse me zanima, Najbolj pa sem vesel, če mi uspe odkriti kak nov program ali opravilo in ga uporabiti pri pouku ali vsakdanjem življenju. 3. Ali ste po vseh teh letih opazili razlike v znanju matematike, se znanje iz generacije v generacijo morda zvišuje ali znižuje? Težko je oceniti, da se znanje učencev znižuje ali zvišuje, imajo pa današnji učenci drugačna znanja kot pred desetimi leti. Na to so vplivali tako spremenjen učni načrt, nove vsebine, kakor tudi drugačni načini poučevanja matematike. 4. Kaj raje poučujete; matematiko ali računalništvo? Oba predmeta rad poučujem, sta pa načina poučevanja popolnoma drugačna. Pri računalništvu stremim k temu, da se učenci naučijo nekaj novega, da jim računalništvo in sodobna tehnologija postane del življenja. Pri matematiki so zadeve bolj določene. Obstaja učni načrt, snov, razlaga, vaje in na koncu preizkusi. 5. Ali se tudi matematika kaj razvija ali se z leti ne spreminja prav veliko? Matematika kot veda se nenehno razvija, seveda ob pomoči superračunalnikov. Vendar ta razvoj ne vpliva na pouk matematike v osnovni šoli. Spremenil pa se je način poučevanja. Več je individualnega pristopa učitelja k učencu. Učitelj se bolj poglobi v sposobnosti in znanje vsakega učenca posebej. 6. Kaj imate najraje pri sodobni tehnologiji? Všeč so mi uporabne sodobne igračke. Uporabljam stvari, od katerih imam korist in niso samo kos tiskanega vezja. 52

Brihtne Glav'ce 7. Kaj napovedujete v prihodnosti v računalništvu? Računalništvo bo postalo del vsakdanjika, mi pa se tega sploh ne bomo zavedali. 8. Imate kakšno sporočilo za naše učence? Pri uporabi računalnika si postavite meje ni ne postanite odvisniki od njega. Hvala vam za vaše odgovore in želimo vam veliko uspehov še naprej. Vprašanja zapisala Gaja Malovrh, 9. A

MOJ DOMAČI KRAJ & MOJA DOMOVINA ČRNI VRH Črni Vrh je vas nad Polhovim Gradcem. Leži v Polhograjskem hribovju. Črni Vrh se imenuje zato, ker so bili včasih vrhovi smrek temni. Visok je od 800 do 900 m. Najvišji vrh je Pasja ravan, ki je visoka 1029 metrov. Črni Vrh šteje približno 550 prebivalcev. Zaselki so: Srednji Vrh, Rovt ter Smolnik. Je zelo lepa pokrajina z lepimi pašniki in čudovitimi gozdovi. Veliko ima tudi kmetij. Črnovrške ustanove so: kmečki turizem, gasilski dom, dom krajanov, cerkev, župnija, kapela in šola. V POŠ Črni Vrh so učenci od 1. do 5. razreda, nato pa šolanje nadaljujejo v OŠ Polhov Gradec. Zavetnik župnijske cerkve je sv. Lenart. Od nas imamo prečudovit razgled na Triglav in druge hribe ter griče. Na Pasji ravni so postavili vremenski radar. Črni Vrh je zelo lepa in zabavna vas. Ana Dolenc in Lidija Železnik, 7. a

MOJ RODNI KRAJ ČEZ DESET LET … Nekega dne sem se s psom odpravil na sprehod. Opazoval sem okolico in premišljeval, kako lep je moj rodni kraj in kakšen bo videti čez deset let. Predstavljal sem si, da bom imel ženo in nekaj otrok. Imel bom dobro plačano službo in vodil bom podjetje Avtoklep, ki se ukvarja s popravljanjem avtov. Imel bom lepo hišo poleg svoje rojstne hiše. V rojstni hiši bosta živela moja starša, sestra pa bo odšla živet v Nemčijo. Mislim, da se bo kraj tudi dokaj spremenil. Imeli bomo nakupovalni center, v katerem bodo Hofer, Spar, Intersport in še mnogo drugih trgovin. Vaška cerkev bo stala na istem mestu popolnoma nespremenjena, kamor bodo 53

Brihtne Glav'ce vsako nedeljo vaščani zahajali k maši. Ohranilo se bo tudi nekaj kmetij, vendar kmetje ne bodo imeli veliko dela, saj bodo napredni stroji opravili večino dela. Kopališče Terme Briše bo povečano v veliko umetno jezero, kjer se bodo poleti kopali mladi in stari. Ob jezeru bo slavni bar, imenovan »Jej in pij kolikor hočeš,« kjer se bo le za evro in pol lahko jedlo in pilo cel dan. Poleg podjetja Avtoklep bom imel v lasti trgovino z imenom Motoklep, kjer bom prodajal in popravljal najboljše motorje tega časa. Moja žena pa bo lastnica slavnega frizerskega salona, ki se bo imenoval Frizerski salon pr' Cujevih. V kraju bo živelo približno 200 ljudi in treba bo zgraditi še nekaj stanovanjskih blokov, ker se bodo ljudje množično priseljevali. Tako sem si predstavljal domači kraj čez deset let in upam, da se bo izpolnilo vsaj kaj od tega in se spremenilo v resničnost. Blaž Laznik, 8. a MOJ RODNI KRAJ ČEZ 10 LET Moj rojstni kraj je zame najlepši konec sveta. Upam, da bo tak tudi čez 10 let … S svojo družino bom verjetno živela drugje, toda vedno bom pri sebi upala, da bo Šentjošt kraj, kjer se lahko marsikdo odpočije od hitrega mestnega življenja. Upam, da bo še zvonil zvon cerkve sv. Janeza in vabil preproste, prijazne ljudi k maši. Nočem, da se Šentjošt spremeni v mesto, kjer vsak išče tisto nekaj, tisto piko na i v življenju, a je nikoli ne najde. Rada bi, da Šentjošt ostane lepa vasica, kjer ti že sama narava poda tisto nekaj več. Če pa k naravi dodamo še prijazne ljudi, ki spoštujejo drug drugega, ki so polni ljubezni in so pripravljeni deliti z drugimi, pa dobimo (po mojem mnenju) najpopolnejši kraj. Mislim, da bo Šentjošt, četudi se bo spremenil cel svet, ostal čist, prijazen do okolja in ljudi in ne bo onesnaževal svoje narave. Ljudje, pa mislim, da bodo obdržali kulturo, dediščino, predvsem pa sanje. Verjetno bo v Šentjoštu čez deset ali več let nekaj novih ljudi, morda kakšno novo podjetje ali pa se bo bolj razvil turizem. Morda bo vse več ljudi in bo Šentjošt postal večji ali pa bo ljudi vse manj in Šentjošt se bo manjšal in manjšal. V obeh primerih ne bo nikoli pozabljen. Lahko se zgodi, Da Šentjošt postane samostojna občina, z osnovno šolo in z mnogimi drugimi javnimi ustanovami. Lahko se zgodi karkoli. Kot sem že povedala, Šentjošt je zame najlepši kraj in upam, da se nikoli ne bo spremenil. Neža Grdadolnik, 8. b

Brihtne Glav'ce TO SEM JAZ, TO SI TI … GABER Gaber joka dan in noč, saj njegov jok se sliši naokrog. Za dolgo časa kdaj zaspi, ko pa se zbudi, nikoli prav veselo ni. Vseeno radi ga imamo, saj se prepiramo, kako dolgo ga imamo. Gaber dojenček samo enkrat je, BRAT IN SESTRA – SMUČARSKA SKAKALCA zato tega nihče od nas ne zatre. Urša je moja starejša sestra. Stara je 19 let in se ukvarja z zimskim športom, in sicer s smučarskimi skoki. Skače Ajda Oblak, 7. a že od 11 leta. Trenira v klubu SSK Costella Ilirija. Večinoma trenira z reprezentanco v Kranju in Planici, občasno pa tudi s klubom v Mostecu. Vsak dan trenira najmanj dve uri. Tekmovanja ima po navadi v nedeljo, če pa tekme ni, potem ima celo prosto nedeljo. Njena najljubša skakalnica je nemški Klingenthal, ker je tudi največja skakalnica, na kateri je do sedaj skakala. Na njej je postavila svoj osebni rekord, ki je 132 metrov. Ena njenih največjih želja je, da bi lahko v prihodnosti skakala na letalnicah, tudi v Planici, in da bi bila uspešna tudi na velikih tekmovanjih. Življenja si brez smučarskih skokov ne zna predstavljati. Tine je moj brat. Star je 16 let in prav tako trenira smučarske skoke. On skače že od 8 leta. Z Uršo sta začela skakati istega leta. Prav tako trenira v klubu SSK Costella Ilirija. Največ trenira v Mostecu, trenira pa vsak dan po šoli, najmanj po dve uri. Tekme izvedejo večinoma v Kranju. Udeležil se je alpskega pokala tudi v drugih državah. Njegova najljubša skakalnica je v češkem mestu Frenštat. Svoj osebni rekord, in sicer 130 metrov, je postavil v Planici, na 120-metrski skakalnici. Njegova želja je, da bi skakal na letalnicah po svetu in da bi bil uspešen na vseh tekmovanjih. Maja Bogataj, 6. b MOJ DEDEK Moj dedek je super. Vedno je prijazen in zaupljiv. Njegovo otroštvo so zaznamovale velike težave in trpljenje. Bil je otrok iz velike družine in pri petih letih je izgubil očeta, pri trinajstih pa še mamo. Vsak dan je hodil že zgodaj zjutraj v gozd in se domov vračal zvečer, ko je bila že noč. Vedno ga je bilo strah, ko se je vračal po temnem gozdu, a si ni mogel pomagati. Svoje otroštvo je preživel z mlajšim bratom in starejšo sestro, ki je skrbela zanju. Bili so revni, v šolo 55

Brihtne Glav'ce pa so bolj malo hodili, ker je bila vojna. Ko je odrastel, se je odločil za poklic šoferja, da bi vozil tovornjak in prevažal stvari v druge države. Kmalu pa se je tudi poročil. Z ženo sta imela dva otroka. Živeli so na Dobrovi. Dedka pogosto ni bilo doma, saj je bil večino časa v službi. Njegovo življenje pa je zaznamovala tudi huda gorska nesreča. Z vnukom sta odšla v hribe. Kar naenkrat pa je pričelo močno deževati. Mojega dedka je začelo močno zebsti in ni mogel naprej. Moj bratranec je hitro poiskal pomoč v neki koči. Poklicali so reševalce, a helikopter ni mogel priti do njega, saj je bila gosta megla. Počakali so še malo in megla se je razkadila. Prišli so do njega in ga odpeljali v bolnico. Bil je v kritičnem stanju, a je preživel. Odrezali so mu nekaj prstov na nogi. S tem ima še vedno kdaj pa kdaj težave, drugače pa je vesel in zdrav. Dve leti nazaj sta moj dedek in babica praznovala zlato poroko. Bilo je zelo zabavno in zanimivo. Velikokrat pridem k njima na obisk in to mi je zelo všeč in komaj čakam, da ju spet vidim. Petra Cankar, 7. a

MOJA BABI Moje babi je »ful kul«. Kličemo jo Nuška, njeno pravo ime je Ana. Stara je 66 let in je zelo suha, saj ima samo 30 kilogramov. Ima skodrane lase, ki so sivo črne barve, rjave oči in številko noge 37. Včasih je imela psičko in mucka, ki ju je imela zelo rada, a se njunih imen ne spomnim več. Vsak dan prebere vsaj 5 knjig in si le s težavo skuha kavo. Ob 12. uri pride k njej negovalka in ji pomaga pri hranjenju. Živi skupaj z dedijem Srečem, teto Natašo in z mojimi bratranci Alexom, Markom in Jankom. Imajo tudi psa Arona. Babi živi v Dravljah. Zelo jo imam rada in komaj čakam, da jo vidim. Velikokrat ji prinesem kremšnite, saj vem, da jih ima najraje. Eva Baltić, 7. b

OPIS MOJE BABICE – NONE Opisala bom svojo babico Julijano Lavrenčič, ki skupaj z mojim dedkom, nonotom, živi v mali vasici Manče na Vipavskem. Njeno srednje visoko postavo krasi okrogla glava, na kateri se predvsem podnevi lesketajo beli lasje, ki izstopajo iz pobarvanih kratkih, rjavih las. Na njenem rahlo nagubanem obrazu se iskrijo okrogle sivomodre oči, ki jih še poudarijo daljše trepalnice. Med očmi lahko opaziš srednje velik nos, pod njim pa tanjše neizrazite ustnice, ki postanejo še lepše, ko se raztegnejo v prelep in prisrčen nasmeh. Čeprav bo čez dve leti stara 70 let, je še vedno hitra, saj mora veliko postoriti na vrtu in v sadovnjaku. Na svoj sadovnjak je zelo ponosna, saj v njem raste veliko različnih sadnih dreves. Rada te odpelje vanj in ti pripravi učno uro o posameznem drevesu. Da ji je zunaj udobno, se najraje obleče v trenirko in športno majico ter si obuje športne čevlje. Tudi ob drugih priložnostih je rada športno oblečena. Njena strast ni samo delo zunaj hiše, ampak tudi delo v hiši. Zelo rada kuha. Pri pripravi kosila mi vedno izpolni želje. Želim si, da bi bila zdrava in mi še velikokrat popestrila dneve, ko pridem k njej na obisk. Julija Železnikar, 7. a 56

Brihtne Glav'ce KEKEC V 4. A Nekega dne je Kekec postal moj sošolec. Vedno je bil vesel, čeprav je malo fantov v razredu. Fantje pa so ga bili veseli, da je skupaj z njimi nagajal nam dekletom. Vsak dan ima veliko novih zamisli. Nikoli ne poškoduje drugih, a hodi kot dedki in babice, s palico v roki. Čeprav ima palico, teče hitreje kot nekatera dekleta in fantje. A učiteljici ni ravno pri srcu, v bistvu ji ni prav nič pri srcu, ker: piše po tabli brez dovoljenja, se med poukom sprehaja naokrog po razredu, ko gre med poukom na stranišče, učiteljici nič ne reče, in še kaj bi lahko naštela. A zdaj se je čisto spremenil, ker se je zaljubil v Izo. Vedno ji pripravi zvezke za pouk, pospravi malico in ji na koncu pouka da stol na mizo. Ko pa greva na avtobus, pa hodi kar po strani in gleda njene slikice. Zdaj je postal do učiteljice zelo prijazen, no, vsaj pri pouku je tiho, ker gleda Izo. Med odmori pa se vseeno še meče po tleh. Je pa tudi zelo pogumen, ker ko je sneg, kar skače z okna, potem pripleza gor, pa spet skoči dol in tako naprej, ampak ne med poukom. Med poukom nagaja samo tistemu, ki sedi poleg njega. Nika Kopač, 4. a V ŠTIRINAJSTEM LETU … V mojem življenju se mi hkrati dogaja preveč in premalo. Preveč učenja, skrbi in stresa ter premalo zabave, druženja in veselja. Kot pri vsakem štirinajstletniku ali štirinajstletnici so tudi moja čustva kot vlakec smrti: ob sliki kužka se skoraj zjokaš, ob trapasti pripombi sošolca pa od smeha padeš s stola. Pridejo pa tudi trenutki, ko sem trdno prepričana, da bom najuspešnejša odvetnica, ki bo živela v razkošni hiši in imela ljubečega moža ter dva majhna otroka. Spet druge dni pa si še vedno želim biti, atijeva punčka! In kot da ne bi bilo obdobje pubertete z nenehnimi spremembami že samo po sebi dovolj težko, so tu še fantje, ki so tako ali tako za puncami v razvoju zaostali vsaj tri leta in so grozno otročji, pa se me še vedno zanimamo zanje, da sploh ne govorim o nenehni skrbi glede videza. Mami pravi, da ne potrebujem ličil ter da sem dobra oseba in je to tako ali tako edino, kar šteje, JAZ pa pravim, da mami nima pojma in da je lepa notranjost sicer super, a malo maskare nikoli ne škodi. Poleg vseh najstniških tegob pa je tu nadloga vseh nadlog: starši. Kar naprej pridigajo o tem in onem, na primer, da moram imeti same petice, se ves čas učiti in v prostem časi povrh vsega obešati perilo. No, očitno svojega spričevala že dolgo niso povohali, saj vem, da so v njem vse prej kot same odlične ocene! Za konec pa lahko trdim, da v tem norem, čustvenem obdobju za enkrat ne razmišljam preveč o prihodnosti. Ne vem niti, kaj bom jutri oblekla, kaj šele, na katero fakulteto se bom vpisala ali kaj bom po poklicu! Anamarija Potokar, 8. a 57

Brihtne Glav'ce TO SEM JAZ Sem v štirinajstem letu svojega življenja. Hodim v osnovno šolo ter se družim s prijateljicami. Moje življenje je še kar zanimivo. Sem normalna najstnica, ki obožuje fantovsko skupino One Direction in večino svojega prostega časa posvetim prav njim. Dogodek, ki me je v zadnjem času najbolj prizadel, je bil ta, da je Zayn Malik zapustil 1D. Ob tej novici se mi je podrl cel svet. Mislila sem, da ga bom zelo pogrešala. Sedaj je od njegovega odhoda minilo že malo več kot dva tedna in sploh ga ne pogrešam. Še vedno se mi ne zdi prav, da je skupino zapustil brez pravega pojasnila za nas, njegove oboževalke. Podpiramo ga že 5 let, vse od začetka, a on je odšel brez pojasnila. Le teden dni po njegovem odhodu iz skupine je izdal pesem, ki jo je posnel z Naughty Boyem. To je vse njegove oboževalce zelo prizadelo. Nisem edina, ki ga ne pogreša, tako čutijo skoraj vse oboževalke. One Direction zaznamuje velik del v mojem življenju in mi pomeni res veliko. Zdaj bom govorila še o šoli in o svoji prihodnosti. Hodim v 8. razred osnovne šole. Ocene imam dobre in se trudim za njih. Po osnovni šoli bom šla na gimnazijo. Ne želim si ostati v Sloveniji, saj se tu počutim zelo omejeno. Rada bi se preselila v Veliko Britanijo, tam bom verjetno tudi študirala. Ne vem zakaj, a me London bolj privlači kakor katerokoli ameriško mesto. Če bi se kdaj preselila v Ameriko, bi verjetno odšla v Los Angeles. London je moje sanjsko mesto, tam želim študirati in živeti. Ko bom enkrat v tujini, dvomim, da bom kdaj prišla nazaj v Slovenijo. Prišla bom na obisk, a se ne bom preselila nazaj sem. V Londonu se človek počuti drugače, boljše ter bolj svobodno. Ljubljana in Slovenija nasploh sta zelo majhni, zato se tu ne počutim najbolje. Zdi se mi, da so v tujini ljudje bolj prijazni, bolj sproščeni ter da bolj sprejemajo drugačnost. Vsekakor se v prihodnosti vidim v tujini, kot izobraženo žensko. S svojim življenjem sem trenutno zadovoljna. Vesela sem, da imam zelo dobre prijateljice ter družino. Seveda pa že nestrpno čakam ter odštevam dni do 10. junija, ko grem na Dunaj na koncert skupine One Direction. Ula Čamernik, 8. a V ŠTIRINAJSTEM LETU Štirinajstletniki, to smo trenutno mi. Rada pišem spise o resničnih dejanjih, tistih, ki jih tudi sama čutim ter doživim. V mojem štirinajstem letu mi je zelo všeč. Rada sem pubertetnica, čeprav nekateri ta izraz razumejo slabšalno. Sebe bi kot najstnico opisala, da sem radoživa, razigrana, vesela, zabavna, športna in še kaj. Ampak, to so same dobre lastnosti. Tudi slabe imam, kot vsak najstnik. Vsak štirinajstletnik se sooča z različnimi težavami. Nekoga moti predvsem videz in take reči, spet drugega pa moti značaj. Vsak bi sebe rad kot popolnega mladostnika, ki je priljubljen v družbi. Jaz sem zadovoljna s svojo družbo, ker se v njej počutim sprejeto. Na svoj videz se tudi pogosto oziram. Na primer, sovražim mozolje na obrazu. To je ena izmed mnogih mladostniških težav. Kar se tiče postave, se sama ne obremenjujem z njo, ker se rada ukvarjam s športom in že sama vplivam nanjo. Ena izmed mnogih težav, ki jih imam, so tudi ocene. Želim si imeti dober uspeh, ker hočem v življenju uspeti. Zelo me navdušuje risanje. Že nekaj časa si želim arhitekturno kariero. Sem tudi športna navdušenka in 58

Brihtne Glav'ce že od majhnega obožujem igranje nogometa, a imam malo smole, ker živim v majhni vasi, kjer imamo le eno majhno »nogometno igrišče«. Vsaj tako mu pravimo, čeprav ni videti tako. Že nekaj časa me navdušuje tek in rada se udeležujem šolskih maratonov in raznih tekov. Pozimi rada smučam. Od nekdaj mi je bilo všeč tudi umetnostno drsanje, ampak tega samo gledam po televiziji. Da, nad mnogimi stvarmi sem zelo navdušena. Vedno imam veliko idej, kaj bi počela po šoli, a ko se približa večer, vidim, da sem uspela narediti nalogo in stvari za šolo, nato pa me je hitro zamotil telefon in popoldne je bilo mimo. Ves čas se trudim uživati in to mi tudi mnogokrat uspe. Nekateri odrasli si mislijo o nas, kako smo nezreli in neodrasli. Vendar pa je bil vsak enkrat štirinajstletnik. Pavlina Košir 8. b

POTUJMO V SVET DOMIŠLJIJE ČE BI LE URŠKA IN ROZAMUNDA PREBRALI TEDENSKI HOROSKOP (POTEM BI BILO MORDA VSE DRUGAČE …) URŠKA DELO Službo boste dobili do nedeljskega plesa, a je po nedelji ne boste več potrebovali. DENAR Denar za vas kmalu ne bo več pomemben, saj boste že vsega siti. SREČA Ne bo vam preveč naklonjena, vam bo pa bolj naklonjena ljubezen. LJUBEZEN Ljubezen vam bo v tem tednu najbolj naklonjena. V nedeljo boste spoznali moškega svojih sanj. Skupaj bosta živela do konca svojih dni. Pavlina Košir, 8. b URŠKA Ta mesec bo za vas zelo uspešen na področju dela in zdravja. Pri delu boste zagnani, ne boste odnehali, dokler ne dosežete cilja. Kar si zadate, boste opravili ne glede na ovire. Na področju zdravja vam je ta mesec usojen. Ne bo se zgodilo nič posebnega, mogoče boste naleteli na prehlad, a ne bo nič resnega. Karkoli se bo zgodilo, vedite, da boste premagali. V ljubezni pa ne boste imeli take sreče. Spoznali boste pravega moškega, a to lahko vodi v težave. Bodite previdni, lahko vas odnese z napačnimi tokovi. Sara Dobnikar, 8.

Brihtne Glav'ce ROZAMUNDA HOROSKOP ZA TEDEN 19. 1.–26. 1. LEV Pred vami je težek in naporen teden. Neka novica vas bo močno prizadela, na koncu tedna pa boste morali sprejeti veliko odločitev. Ljubezen ne bo na vaši strani, duševno zdravje pa vas bo uničevalo. Ampak poskušajte najti tudi dobre plati. Nika Oblak, 8. b KRALJIČNA, KI JE HOTELA IMETI PAPIGO Nekoč, pred tisoč in tisoč leti, za devetimi gorami in sedmimi vodami, je stal grad. V njem je živela kraljeva družina. Hči kralja in kraljice si je zelo želela, da bi imela papigo in to tako, da bi na sebi imela vse mavrične barve. Morala bi nesti zlata jajca in valiti mladičke. Vendar, kralj in kraljica ji nista dovolila imeti papige, ker sta menila, da je to za gusarje in da je to nemogoče. A kraljična ni odnehala, hotela je imeti papigo. Prosjačila in prosjačila je, vendar kralj in kraljica nista popustila. Govorila sta ji: »Lahko dobiš igračo, lahko dobiš karkoli, tudi krono! Papige pa ne.« In tako je kraljična dobila krono. Nekega dne pa... ji je krona padla v vodo. Tik preden je krona potonila, je priletela papiga, pobrala krono in jo posadila kraljični na glavo. Malo kasneje pa je kraljična opazila, da je papiga točno taka, kakršno si je želela. Odnesla jo je domov in jo udomačila. Tako so srečno živeli do konca svojih dni. Rebeka Ana Vogrinčič, 3. a ENA OGROMNA ŽELJA Nekoč se je mala deklica po imenu Julija odpravila v bližnji gozd nabirat jagode. Nabirala je in nabirala, dokler se ni utrudila. Legla je pod drevo in govorila: »Ko bi jaz bila princesa, bi imela polno lepih oblek in moj princ bi bil pravi lepotec. Poročila bi se in imela otroka.« A vse to je slišala vila, ki je sedela na vejici. Odločila se je, da ji bo izpolnila željo. In glej, deklica Julija je zaspala. Spala je sedem dni in sedem noči. Ko se je prebudila, je ležala v postelji z zlatim medvedkom. Začudila se je: »Kje pa sem?« Ugotovila je, da se je prebudila v palači. Na sebi je imela prečudovito zlato obleko in krono. Ko je stopila skozi vrata, jo je čakal princ in jo vprašal, če je pripravljena na jutrišnjo poroko. Julija se je začudila, nato pa odgovorila: »Da, seveda.« In tako je bilo. Poročila sta se. Kmalu zatem sta dobila otroka, deklico po imenu Mija. Vesela sta bila, srečna, zadovoljna, nasmejana in predvsem poročena. Taja Osredkar, 3. a 60

Brihtne Glav'ce KAPČE K IN JAZBEC Nekega sončnega dne se je se jazbec zbudil iz lepega spanca. Odšel je iz brloga in se zadovoljno pretegnil. Sam pri sebi si je mislil: »Ker je danes tako sončno in lepo vreme, sem se odločil, da grem na potep.« In se je šel sprehajat ob jezero. Naenkrat je zagledal čolniček iz drevesnega lista, na njem pa majhno kapljico. Na majhnih nožicah je imela majcene škorenjčke in v rokah dežniček. Začelo je deževati. Tudi jazbec je razprl svoj rumeni dežnik. Vprašal je kapljico: »Kako ti je ime?« Kapljica je prestrašeno zavpila: »Joj, jazbec me bo zmečkal!« »Nič ne skrbi,« je prijazno dejal jazbec, »nič ti ne bom naredil.« Kapljica je končno povedala svoje ime. Rekla je: »Ime mi je Kapček.« Tako sta se spoprijateljila. Ker je deževalo in sijalo sonce, je Kapček povedal jazbecu, kako nastane mavrica. Govoril je: »Mavrica nastane takrat, kadar hkrati sije sonce in pada dež.« Naenkrat je nehalo deževati. Kapček in jazbec sta na nebu zagledala prečudovito… … MAVRICO! Joj, kako sta bila srečna! Kapček je jazbecu povedal, da je na koncu mavrice lahko… …ZAKLAD! »Poiščiva ga!« je rekel jazbec. Šla sta na konec mavrice in našla… … ZAKLAD! Vzela sta zaklad in šla nazaj proti jezeru. Ker sta bila utrujena, sta se usedla na mavrico in se spustila. Proti večeru sta se poslovila in še malo poklepetala. Nato sta šla vsak v svojo smer. Velikokrat se srečata in tudi danes sta tako dobra prijatelja, kot sta bila včasih. Tako sta srečno živela do konca svojih dni in nikoli se nista ločila od svojega prijateljstva. Ana Jankovec, 3. a

NAGAJIVA MIŠKA IN SOVA Nekoč, v davnih časih, je za devetimi gorami in za devetimi vodami živela miška. Ampak to ni bila navadna miška. Znala je čez tisoč lumparij. In nagajala je vsem živalim, celo medvedom. Nedaleč stran pa je v gozdu živela pametna in uglajena sova. V svojem domeku je imela lepo nočno omarico, kaj je v njej, pa ni vedel nihče. Nekega sončnega dne pa se je zgodilo, da je miški zmanjkalo hrane. Šla je v gozd in si jo nabirala. Med nabiranjem je zagledala spečo sovo. Nekaj časa jo je z zanimanjem gledala, potem pa se je tiho zasmejala: »Te živali nisem videla še nikoli. Ampak me zelo preseneča, da je tako smešna in neumna. Kako smešen obraz ima, hi, hi, hi! Neumna pa je zato, ker čez dan spi. Ne morem verjeti, kako je lena. S to čudno živaljo bo še hec. Hi, hi, hi, hi!« Nabrala si je hrano, potem pa se je vsa v smehu odpravila domov. Vso zgodbo, kako je bilo v gozdu, je miška povedala svoji sosedi veverici. Veverica je poglodala svoj oreh, potem pa dejala: »Veš, to sovo, za katero praviš, da si jo videla, imajo čisto vsi radi. In iz nje se nihče, razen tebe, ne norčuje. Zelo je pametna in tebe bi lahko celo požrla.« »Povej mi več o njej!« jo je silila miška. Hotela je na vsak način izvedeti, kako bi sovi lahko nagajala. Veverica ji je pripovedovala o sovi in o njeni lepi nočni omarici, v kateri je neka skrivnost. »Verjetno je bogastvo!« je pomislila miška. Miška je od takrat naprej razmišljala le še to, kako bi jo sovi zagodla. »Pa jo imam!« je bila vsa vesela miška. Po prstih se je 61

Brihtne Glav'ce pritihotapila v sovin domek čez dan, ko je sova mirno spala. Odprla je nočno omarico. V njej je bila velika skrinja, v skrinji pa blazina. Miška je raztrgala blazino in v njej je bila ogromna vreča s cekini. Odprla je vrečo, a iz nje je namesto cekinov skočila zelena spaka z oranžnimi očmi. Spaka se je hitro in neutrudljivo pognala za nagajivo miško. Nihče več ni videl miške. Nekateri pravijo, da jo je ulovila mačka, spet drugi ne vedo zanjo. Tretji pa menijo, da jo je odnesel čarovnik. Jaz pa vem, da še danes beži pred spako in da se ne bo ta nagajiva miška niti enkrat več prikazala pri nas. Zato tudi mi ne bomo več taki kot ona. Sova je dobila očala in pravljica se je končala. Neli Dolinar, 3. a ZGUBA Nekega dne je živela deklica po imenu Zguba. No, ni ji bilo ime Zguba, ampak v šoli so jo vsi tako klicali. Ta Zguba ni bila navadna zguba, pač pa zelo nadarjena zvezdnica. Na šoli so se vsi pripravljali na veliki koncert za vse zvezdnice in zvezdnike. Zguba je takoj prijela za delo in začela vaditi. »Pok!« je počil žvečilni gumi v Klarinih ustih. Glej, no glej, kdo je sedaj tukaj zguba, ki se ima za zvezdnico. Zguba pogleda drugam in se dela, da nič ne sliši. Še en dan pred koncertom. »Jupiiii!« zakriči Zguba. Klara pa: »Ha ha, kar veseli se svojega poloma na odru, vsi že komaj čakamo na tvoj veliki neuspeh!« Zgubi pa sploh ni bilo mar za te besede, mislila je samo na to, kako bo zablestela. Končno je nastopil dan, ki smo ga vsi čakali. ŠOLSKI KONCERT!!! JUPIII!!! »Komaj čakam, da nastopim,« si je zašepetala Zguba. Končno je napočil čas za njeno točko. Ko je prišla na oder, je dobila majhno tremo. Začela je igrati na bobne in zraven pela. Tako lepo je zaigrala in zapela, da je občinstvo popolnoma obnemelo. Čez kakšne pol ure se je koncert zaključil in vsi so nestrpno čakali na razglasitev zmagovalca. »Zmagovalec letnega šolskega koncerta je … Zguba!!!« Oh, kako je bila Zguba vesela. Kaj pa se je pletlo v Klarini glavi? Raje ne povemo. A za Zgubo je bil to najlepši trenutek v njenem življenju. Niso je več klicali Zguba, temveč Šolska legenda. To je bil lep dan za Šolsko legendo! Tina Hribernik, 6. a ZMEŠANA PRAVLJICA Nekoč sta živeli najboljši prijateljici, ki se nikoli nista sprli. Ime jima je bilo Sneguljčica in Pepelka. V njuno pravljično deželo je prišel prelepi fant po imenu Peter Pan. Sneguljčica se je takoj zaljubila vanj, a Pepelki ni nič povedala o tem. Potem je nekega dne Pepelka prišla do Sneguljčice in jo povabila na sladoled, a ji je ta odvrnila, da ne more, ker ima plesne. Pepelki se je zdelo čudno, zato je kar odšla. Tudi ona je zagledala Petra Pana. Vanj se je zaljubila na prvi pogled, vendar je videla, da ga je Sneguljčica že povabila na sladoled. Bila je tako zelo žalostna, da je odšla domov. Naslednji dan se je tudi Pepelka dobrikala Petru Panu, tako kot Sneguljčica. Sneguljčica je postala ljubosumna, zato sta se sprli. Nista se več zabavali skupaj, hodili v kino in na sladoled. Od takrat naprej sta postali obe žalostni in zamorjeni. Tudi Peter Pan se ni več zmenil za njiju, saj sta bili dolgočasni in 62

Brihtne Glav'ce brez veselja. V pravljični deželi pa se je prikazala prikupna deklica po imenu Trnuljčica. Peter Pan se je spoprijateljil z njo. Njuno prijateljstvo je preraslo v ljubezen. Sneguljčica in Pepelka sta spoznali, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Sklenili sta, da bosta zopet prijateljici, saj je življenje brez prijateljev dolgočasno in pusto. Vsi skupaj so živeli srečno do konca svojih dni. Neža Rihar, 6. a NA POTI NA GRMADO SEM SREČALA VALENTINA VODNIKA Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj. Že takoj ko sem vstala iz postelje, sem dobila občutek, da bo ta dan nekaj posebnega. V kuhinji sem si pripravila zajtrk. Zunaj je sijalo sonce. Takoj sem se odločila, da bom šla na pohod na Grmado. Umila sem si zobe in se preoblekla. Tik preden sem hotela oditi, sem na postelji zagledala knjigo pesnitev Valentina Vodnika. Morali smo jo prebrati za domače branje in če sem čisto iskrena, mi branje nikoli ni bilo ljubo, še posebej pa sedaj, ko smo brali pesmi pesnikov, ki so pisali v starem jeziku. Knjigo sem pospravila na svoje mesto na knjižno polico in se napotila proti Grmadi. Zunaj je bilo prijetno toplo. Med hojo sem poslušala glasbo, zato nisem vedela, koliko sem že prehodila. Kar naenkrat pa se mi je na telefonu spraznila baterija. Nisem imela druge možnosti, kot da pospravim telefon in opazujem naravo. Hodila sem navkreber, nakar sem zagledala nekega gospoda, ki je bil silno podoben samemu Valentinu Vodniku. Skomignila sem z rameni in si mislila, da se mi verjetno že malo »meša« zaradi domačega branja in da je tako in tako že mrtev. A bolj sem se temu gospodu približevala, bolj se mi je začelo dozdevati, da je to res on. Globoko sem zavzdihnila in pristopila k gospodu, ki je bil s hrbtom obrnjen proti meni. Potrepljala sem ga o ramenih in on se je nenadoma obrnil. Sedaj sem bila prepričana, da pred mano stoji en in edini Valentin Vodnik. Osuplo sem ga vprašala: »Ali se vi Valentin Vodnik?« On pa je le pokimal. Čudno se mi je zdelo, zakaj je tu, če je zdavnaj umrl. Sedel je na klop in mi začel pripovedovati. »Nikoli nisem bil res mrtev. Tistega dne, ko naj bi umrl, se je moje zdravstveno stanje močno poslabšalo. Vsi so me imeli za mrtvega, zato nisem imel druge izbire, kot da se pretvarjam, da sem res mrtev.« Pozorno sem ga poslušala, on pa je nadaljeval. »Pobegnil sem od doma in se leta in leta skrival pred ljudmi. Star sem bil že krepko čez sto let in sem bil še kar živ. Neke noči sem zašel v star hlev. Oddahnil sem si in se napil z vodo, ki sem jo prej na skrivaj vzel iz vodnjaka. Preden sem popil zadnji požirek, se je voda začela svetiti. Prestrašeno sem hotel zbežati, a se nisem mogel zganiti z mesta. Kot da bi me zadrževala neka neznana sila. Nenadoma mi je neznani glas povedal, da bom živel 1000 let, nato pa končno umrl.« Končal je s pripovedjo. Ravno ko sem ga hotela vprašati, zakaj je tu, je začel bledeti. Čez nekaj trenutkov je dokončno izginil. Bila sem povsem prestrašena in hitro sem se odpravila nazaj v dolino. Doma sem šla naravnost v posteljo, čeprav je bil zunaj še dan, in brala pesmi Valentina Vodnika in v njih iskala namig, zakaj je izginil. Namig sem iskala še dolgo, a ga nisem našla. Tistega dne sem spoznala, da nikoli ne smem odlašati z branjem pesmi, saj lahko iz njih izvem tudi kaj 63

Brihtne Glav'ce posebnega. Za svoje srečanje z Valentinom Vodnikom nisem povedala še nikomur in tudi nikomur ne bom! Sara Jankovec, 8. a ORFEJ PRIPOVEDUJE Ko smo šli z družino na počitnice v Grčijo, smo si ogledali Atene, goro Olimp, različne muzeje, otoke … Po kopnem smo potovali z avtobusom, do otokov pa smo prišli z majhno turistično ladjico. Ko smo si ogledali nek majhen otok, je naju z sestro zamikalo, da bi si ogledala hrib na drugi strani otoka. Nikomur nisva povedala in sva odšla. Med potjo pa so naju začeli loviti divje koze. Tekla sva in tekla ter našla vhod v neko jamo. Stekla sva noter. Hodila sva po temni jami in našla človeka. Ta pa nama je rekel, naj se ne bojiva in naj sedeva. Začel je govoriti. »Nekoč, pred davnimi časi sem bil lep mladenič. Po mami sem podedoval lep glas, po očetu pa talent za igranje na citre. Vsi so me radi poslušali, še živali, celo drevesa in kamni so me hodili poslušat. Imel sem lepo ženo Evridiko. Imela sva se zelo rada. Bilo pa je, da se je Evridika, moja žena, veselila s svojimi prijateljicami. Ko so pele in plesale po travi, jo je kača ugriznila v nogo in ona se je zgrudila mrtva na tla!« In solze so mu stopile v oči. Nato pa sem ga vprašal: »Kako ti je pa sploh ime?« »Orfej sem.« »In zakaj nama to pripoveduješ?« »Prosim, ostanita tukaj in poslušajta, le tako bom malo potešil svojo žalost!« je prosil Orfej. Govoril je naprej:«No in za ta ugriz kače sem seveda hitro izvedel, vendar je bilo že prepozno. Moja ljuba žena Evridika je izginila v podzemlje. Tako sem hrepenel po njej, da sem se odločil, vzel citre in odšel. Šel sem v temo podzemlja. Prišel sem do reke, pa nisem mogel čez njo. Tam pa je bil velik pes. Tega sem pregovoril, da me je prepeljal čez reko. Nadaljeval sem po. Bilo je temno, mrzlo in vlažno. Kmalu pa sem zagledal kralja in kraljico podzemlja, z vsemi podložniki in z vsemi mrtvimi. Prosil sem kralja in kraljico podzemlja, naj mi podarita ljubo ženo nazaj. Ker ni zaleglo, sem začel peti zelo ganljivo pesem o tem, kako žalostno je Evridika odšla, kako jo pogrešam in kako zelo jo imam rad. Vsi so se ustavili in poslušali. Še najbolj krutim so se oči osolzile. Tako sta kralj in kraljica privolila in rekla: «Vzemi Evridiko, ampak dokler ne prideš iz podzemlja, se ne ozri nazaj.« Ves vesel, z Evridiko za sabo, sem odšel. Ko pa sem prečkal reko, se mi je zazdelo, da za sabo ne slišim ne korakanja, ne dihanja. Pozabil sem na obljubo in ozrl sem se nazaj. Evridika me je le pogledala, nato pa izginila. Hotel sem jo še prijeti, vendar sem zamahnil v prazen zrak. Ves potrt sem odšel iz podzemlja. Šel se na nek otok in tam v samoti žaloval. In še od takrat sem tukaj, v tej jami na tem otoku! Zdaj pa pojdita, da v miru še jaz odidem v podzemlje. Nasvidenje! In prosim, da se ta zgodba ne pozabi …« In je izginil. S sestro sva se odpravila iz jame ter našla zaskrbljene starše. Ne vem, ali se mi je vse samo zdelo, a vendar, zgodba je bila zanimiva. Nikoli je ne bom pozabil. Gabriel Klančar, 8. a

Brihtne Glav'ce PIŠEMO IN USTVARJAMO MENI SE PA DOGAJA IZLET PO ITALIJI IN VOŽNJA S FERRARIJEM Nekega lepega poletnega jutra smo se z družino odpeljali do prijateljev, od tam pa smo vožnjo v Italijo nadaljevali skupaj. Med potjo smo se ustavili na bencinski črpalki, kjer smo otroci spili vročo čokolado, odrasli pa, kaj drugega kot seveda kavo. Ko smo prispeli v Maranellu, nas je nekaj zelo presenetilo. Na tabli je pisalo, da je možen ogled muzeja in vožnja s ferrarijem. Otroci smo se takoj zapodili do vrat. Nato so prišli še starši in skupaj smo se dogovorili, da se bomo peljali s ferrarijem. Še prej so morali starši podpisati pooblastilo, da bodo ob primeru nesreče odgovorni oni in ne zaposleni v muzeju. Napočil je najlepši in najzanimivejši trenutek v mojem življenju. Usedla sem se v ferrari, prav tako moj brat Blaž in prijatelj Žan. Odpeljali smo se po ulicah in dosegli hitrost kar 250 km/h. Za nami je šel vozit ferrari še moj ati, ki je dosegel hitrost kar 360 km/h. Na koncu smo si ogledali še Ferrarijev muzej, ki se mi je zdel zelo zanimiv. Ta dan je bil noro dober in nepozaben. Regina Laznik, 6. a BENJAMINOV ROJSTNI DAN Ko se je pouk v petek končal, smo vsi fantje iz 7. b razreda hitro stekli iz razreda na kosilo. Nihče namreč ni hotel zamuditi na Benjaminov rojstni dan. Do njegovega doma smo šli peš, saj ne živi tako daleč. Ko smo prispeli, smo se začeli igrati Barakulo. (To je igra, pri kateri mora tisti, ki šteje, najti vse druge. Če mu kdo brcne pločevinko, pri kateri šteje, se lahko vsi, ki so bili že najdeni, spet skrijejo.) Skrivališč je bilo veliko, tako da se dolgo nismo naveličali. Nato je Benjaminova mama prinesla pice iz gostilne Kramarjev hram, ki smo jih z veseljem pojedli. Sledila je še ena zabavna igra; Roparji in policaji, ki pa smo se je kmalu naveličali, zato smo šli na igrišče, kjer smo igrali nogomet. Moral sem oditi domov, ostali pa so šli k Benjaminu gledat film Hobit, a se je rojstni dan kmalu zatem končal. Matevž Kutin, 7. b V DRAMSKEM KROŽKU Ko sem se odločila, da bom obiskovala dramski krožek, se nisem zavedala, da me čaka nastop pred celo šolo, prav tako nisem vedela, da bomo igro vzeli tako zares. Ampak drugače pri teh 67

Brihtne Glav'ce stvareh ne gre. Prve tedne smo se veliko pogovarjali, določili, kdo bo zasedal katero vlogo, in se veliko šalili. Ko je bil čas nastopa že zelo blizu, nas še vedno veliko ni znalo besedila. Veliko smo vadili in se pri tem tudi naučili besedilo. Tu je bil še en problem. Potrebovali smo kostume. Na srečo imam sosedo, ki je šivilja, in sešila mi je najlepšo obleko. Napočil je dan nastopa. Napetost se je stopnjevala. Bila sem zelo na trnih in trema je bila velika, ko pa sem končno stopila na oder, mi je šlo kar na smeh. Po končani predstavi smo bili zelo zadovoljni in upam, da bomo to še kdaj ponovili. Nika Oblak, 7. a

ZLATA POROKA V soboto, 18. oktobra 2014, smo v cerkvi v majhni vasi Goče, ki leži nad Vipavsko dolino in je poznana po majhnih uličicah »gasah«, praznovali zlato poroke moje babice in dedka, po primorsko none in nonota. Zbrali smo se v Mančah, kjer nona in nono živita, ter se nato z njima, ki sta bila na čelu kolone, odpravili na Goče. Nona in nono sta morala po petdesetih letih ponovno obnoviti poročne zaobljube in si spet nadeti prstana. Vesela sta bila, da smo se vnukinji, njune hčerke ter njuni prijatelji skupaj z njima veselili in jima bili v oporo. Vsi skupaj smo jima zaželeli še veliko lepih, srečnih trenutkov, predvsem pa veliko zdravja. Julija Žeznikar, 7. a

DRUGI DAN INTENZIVNIH PEVSKIH VAJ V soboto, 28. 2. 2015, se nisem zbudila doma, temveč v Libojah. V ta kraj sem prišla na tridnevne intenzivne vaje s pevskim zborom. Ob pol osmih zjutraj so nas prišli zbudit animatorji. V naši sobi je bilo sedem deklet. Spale smo na pogradih, večinoma v spalnih vrečah. Zelo težko smo vstale, saj smo bile prejšnji večer dolgo budne. Sledilo je pospravljanje sobe in osebna higiena. Nato je napočil najbolj nepriljubljen trenutek dneva. JUTRANJA TELOVADBA! In to zunaj na mrzlem! Vendar ni bilo tako hudo, saj smo vedeli, da bo za tem okusen zajtrk. Po zajtrku smo se zbrali v skupnem prostoru in začeli z vajami. Pevske ure so bile dolge uro in pol. To se je ponovilo štirikrat dnevno. Bilo je kar naporno. Všeč mi je bilo, da smo se učili same nove pesmi, med njimi tudi eno v ruskem jeziku. Animatorji so nas spremljali s klavirjem in kitaro. Vmes je bilo veliko smeha, zato so nas morali animatorji večkrat umiriti. Najbolj od vsega pa smo čakali na večer. Ob večerih smo šli na kratek sprehod in se zabavali ob družabnih igrah. Ob devetih smo se odpravili spat, a v naši sobi še ni bila smrtna tišina. Zaspale smo šele naslednji dan. Imeli smo se zelo lepo in upam, da se naslednje leto spet dobimo v Libojah. Regina Laznik, 6. a 68

Brihtne Glav'ce VČASIH SE ZGODI TUDI TO Bil je lep sončen petek in jaz sem se pripravljal na odhod v šolo … Šel sem proti avtobusu in se odpeljal proti šoli. Ko sem prišel v garderobo, so k meni pristopili trije fantje. Eden je bil majhen in okrogel, drugi visok in suh, tretji pa je bil najvišji izmed vseh treh ter zelo mišičast. Rekel mi je, naj mu dam ves svoj denar, drugače me bo pretepel. V tistem trenutku sem okamenel, nisem si upal nič reči, ker bi to vse skupaj še poslabšalo. Nato me je tako močno porinil v omarico, da sem zlomil kljukico. Začel je vpiti name in me nekajkrat brcnil. Njegova dva pomočnika pa sta samo gledala. Po nekaj minutah, ki so se meni zdele kot dolge mučne ure, sta ga druga dva poskušala ustaviti. Veliki fant pa ju je le začudeno pogledal in se začel krohotati, saj je mislil, da se le šalita. A onadva sta ostala resna. Ko sta mu to povedala, se je začel dreti nanju in jima skušal dopovedati, da ve, kaj počne. Hotel se je vrniti k svojem opravilu in me hotel še enkrat brcniti. Še preden pa mu je to uspelo, sta ga njegova pomočnika prijela vsak za eno roko in ga vrgla na tla. Nato sta mi rekla, da ga bosta zadržala, jaz pa naj grem po ravnatelja. Ko sem to slišal, sem hitro stekel v ravnateljevo pisarno, kolikor so me nesle noge. Ravnatelj me je vprašal, kaj se je zgodilo, in odvrnil sem mu, da ni časa za razlago in da mi mora slediti. Ko sva prispela na kraj dogodka, sva opazila, da veliki nasilnež tepe svoja pomočnika. Ravnatelj je hitro skočil k njemu in mu rekel, da se morata »malo« pogovoriti, mene in ostala dva pa je pospremil k prvi pomoči. Tega dne sem spoznal, kako krut je lahko svet. Obenem pa tudi to, kako se lahko nekateri ljudje v pravem trenutku spreobrnejo. Spoznal sem svoja najboljša prijatelja, Marka in Petra, s katerima se ne želim spreti, saj sta mi v pravem trenutku stala ob strani. Blaž Zorc, 9. b JANUAR Prvi v vrsti stoji, ima 31 dni. Natrosi nam snega, štafeto februarju poda.

MUCA MACA IN KUŽA LUŽA Živela je muca Maca, ki bila je prava faca. Imela je prijatelja kuža in ime mu je bilo Luža.

Za šolo je kar resno treba prijeti in kakšno dobro oceno ujeti. Med vikendi smučamo in stare čase, za pečjo, obujamo. Ana Malovrh, 7. b

Skupaj se rada igrata in po lužah čofotata. Ko pa pesmice je konec, vse rime padejo v lonec. Polonca Dolenc, 6. a

Brihtne Glav'ce KUŽA HOV HOV HOV Kuža reče hov hov hov, zdaj pa moram res domov. Hišo moram čuvat sam, ker lastnik je moj zelo bolan.

PRIJATELJA Vedno skupaj drživa in misli si deliva. Skupaj se učiva. Če se kaj hudega zgodi, mi ti vedno stojiš ob strani. Skupaj v šolski klopi sediva in si misli deliva.

Grlo ga boli, k zdravniku zdaj hiti. Kuža reče hov hov hov, danes lačen bom ostal. Nejc Nartnik, 6. a

Skupaj nama ni nič hudega, ker sva najboljša prijatelja. Jaz sem tukaj, ti si tukaj, midva sva za vedno skupaj. Klara Malovrh, 6. a POMLADNI GLAS Kuža dela hov hov hov, naše mame ni domov.

NA SMUČIŠČU Na smučišču vozi se smuk, vozi se slalom, če pa klanec res je prevelik, se kozolec prevrača ob strani.

Žaba pravi rega kvak, mi pa gremo čez oblak. Muca dela mijav mijav mijav, torej bom še dolgo zdrav. Regina Laznik, 6. a

Na smučišču veljajo pravila, veljajo skrivnosti za velike in male, za stare in mlade.

NASMEJAN OTROK Otrok leta naokrog, nasmejan kot sonček, priden kot bombonček.

Na smučišču pravila so stroga, pravila so resna, kdor jih prelomi, kazen dobi, za njega policaj poskrbi. Eva Založnik, 6. a

Sestavlja, piše, riše kot mravlja. Manca Trnovec, 2. a 70

Brihtne Glav'ce LJUBEZEN DO ZRAKA Hvaležni naj bomo zraku, za katerega lahko dihamo in za katerega živimo.

CVET VRTNICE Cvet vrtnice je najlepši cvet, od njegove lepote je prevzet ves svet. Njegova lepota seže do neba, okrog celega, širnega sveta.

In kaj bi bilo, če zraka ne bi bilo? Ojej, prejoj, če ga ne bi bilo, a ne skrbite, saj ga imamo dovolj. Leon Škof, 5. a

Ko gledam cvet vrtnice, v srcu mi toplo je. Ni več zla, ampak so samo topla srca.

LJUBEZEN DO TRAVE Trava lepa je, treba jo je kositi, po njej lahko tečeš, in igraš nogomet.

Vsi si ljubezni želimo in cveta se veselimo. Zdaj mi ti prineseš ta cvet in svet je v ljubezen odet. Klara Malovrh, 6. a

Sonce greje nas, sonce greje nas, bodimo hvaležni soncu, soncu in travi. La, la, la, la, la … Jure Z., 5. a

LJUBEZEN Ljubezen je različnih vrst: ljubezen do trave, ljubezen do krave in ljubezen do narave.

PESEM O LJUBEZNI Ljubezen je bolezen, prevzame na dih. Ker to je čist, zares pravi spih.

Srce ti bije pri ljubezni in iskrica ti bije, ko koš se zabije. Janez M., 5. a LJUBEZEN Ljubezen je bela kot bel list papirja. Nikoli ne zamudi teh svojih prvih dni. Ona je bela kot led in prvi zimski sneg.

Ljubezen do živali, ljubezen do ljudi. Ker vsi se imamo radi, do sreče in solza.

Sneži, sneži, pa sama nase se jezi. Potem pa se zgubi in sneg počasi se topi. Anamarija Malovrh, 5. a

Ko z glavo v oblakih po svetu hodimo. Z odprtimi očmi sanjamo in za šolo se več ne brigamo. Takrat vemo , da ga LJUBIMO. Ema Jamnik, 5.a

Brihtne Glav'ce NADLEŽNA LJUBEZEN Prijateljica zaljubljena je. Nadležna ljubezen na plan prišla je. Za glavo se drži, v zvezek srčke riše si. A učiteljica tudi to zate dobro ni, saj ocen najboljših ni.

NADLEŽNA LJUBEZEN Nadležna ljubezen .... hmm ... le kaj je to? Mogoče, ko ti sošolka spelje fanta, ali pa ko si zaljubljen, pa on ni vate.

Sošolci pa vpijejo: »Hej, ti to zate dobro ni, saj imaš bolezen NADLEŽNO LJUBEZEN!!!« Tadeja Gerjol, 5. a

Le zakaj bi bil zaljubljen, potlej ti hodi vse narobe: v šoli nisi več zbran in prijatelji niso več pomembni! Pusti ljubezen, mogoče bolje bo, zaradi tega menim, da je: vsaka ljubezen NORA LJUBEZEN! Lara Starin, 5.a

LJUBEZEN Poletje res lepo je, ko ljubezen se začne. Ptički pojo in nam pesmi žvižgajo. Ko prvi poljub pride na plan, še ti se zaljubiš tisti dan. Ko pa jesen se začne, ljubezni konec je. Manca Koprivec, 5. a

POVEJ MI Rožica zrasti do neba. Zdaj mi povej kako je na nebu. Tam gor so ptice, tam gor je sonce doma. Tam gor je luna, tam gor so zvezde doma. Manca Trnovec, 2. a

LUNA Luna žari pa mucek zaspi. Zvezde pa pojejo nam pesmico, le, Anja, še ti zaspi. Manca Trnovec, 2. a 72

Brihtne Glav'ce SONCE Sonce, pridi zdaj na plan, saj skrivaš se zaman. Radi te imamo kot vsako našo mamo. Dež in oblaki so grdi kot drugi smetnjaki. Sonce, pridi zdaj izza oblakov, da ne bomo več gledali drugih smetnjakov. Maja Železnikar, 4. a

KNJIGE NA POLICAH Pesnik piše pesmi in dela pike na koncu. Piše o soncu, o živalih in kapljah. Knjižničarka pospravlja knjige na police. Po abecedi, po velikosti in številkah. Manca Trnovec, 2. a

ČOKOLADNA ABECEDA Črka A narejena je iz srca, spekla jo je Nina, Nina balerina. Črka Č polita s čokolado je. Črka N vzletela je v nebo. Črka T je tuhtala močno. Na črko sladko M rodila se je deklica, prav tale tu, po imenu Maša. Maša Borštnar, 3. a

ČAROBNA NOČ Večina ljudi sploh ne ve, kaj ponoči dogaja se. Vemo, da zvezde se razsvetlijo in čarovnijo na nebu vzbudijo. Noč je ena sama čarovnija, a je kmalu lahko prava polomija. Ponoči skoraj nič ne vidimo, zato raje ven ne odidimo.

KJE JE VAZA Mami sem nabrala cvetlice, a kje je vaza? O, tamle je. Tista je preozka. Tam je še ena, ravno pravšnja je. Cvetlice so že notri. Manca Trnovec, 2. a

Veliko prijetneje je sedeti za pečjo in skozi okno opazovati čudovito nočno nebo. Tako je bolj varno in toplo, nočno nebo je tako prav lepo. Ana Malovrh, 7. b

ZEBE ME O ne, pozabil sem zakuriti. Radiatorji so mrzli in voda. O ne, ne. Zebe, zebe me. Manca Trnovec, 2. a 73

Brihtne Glav'ce POMLAD Ptički žvrgolijo, rož'ce že cvetijo, Oj, ta zeleni čas prišel je zdaj v vas. Murenčki cvrčijo, pod travo radi tlijo, Lep je ta zeleni čas, ob njem je vsak spet mlad. A kaj pričara svet tak' lep, da nima para niti cvet? Druge možnosti tu ni, pomlad je tu, po njej diši. Lea Kumar, 6. b

PESEM Kako pesem nastane? Tako, da pesnik v roke list n svinčnik vzame. Sklada besede, verze preklada, na koncu skoraj vse rime obvlada. Piše in piše na stotine pesmi. Včasih so vesele ali resne, če se pesnik preveč zresni. Piše o vsem mogočem, prav tako tudi o nemogočem. O živalih, rastlinah, čustvih, vrlinah … Poskusi še ti, čeprav na videz videti ni, da je pisati lahko, kmalu postalo prav zabavno bo. Ana Malovrh, 7. b

SNEŽINKA ZINKA Snežinka Zinka, balerinka, na oblaku sedi, se vetru smeji. Iz neba skoči, na tleh poči. Snežinka je prav lepa balerinka. Maša Borštnar, 3. a

POLETJE Poletje z veliko sonca? Poletje z veliko dežja? Poletje z veliko snega? Le kako bi to bilo? Potem pa pride jesen, listi se obarvajo, listi odpadejo in sneg zapade. Ajda Škof, 5. a

VESOLJE Zvezde in luna plešejo polnočni ples, pa pridruži se še sonce, ta ne spada tja vmes. Maša Borštnar, 3. a 74

Brihtne Glav'ce POMLAD Ko pride pomlad, se človek spet počuti mlad. Kot roža zacveti in lažje zaživi. Cveteti pričnejo jablane in češnje, pa tudi hruške in višnje. Sonce ogreva že ravnine in čudovite gore ter doline. Ker povsod je že veliko cvetja, neskončno se že veselimo poletja. Postaja nam vroče, ker sonce tako hoče. Maja Bogataj, 6. b

NA HRIBU Bilo je nekoč. A to je že davno. Ko na hribu je bilo več koč. Na hribu je bilo lepo, ravno. Otroci so se podili. Po hribu lovili. Starši so čaj pili. In si novih moči vlili.

POLETJE SE BLIŽA Zelena pomlad je pomahala v slovo in rekla: »Drugo leto spet se vidimo.«

A hrib je zdaj osamljen, Nihče ni več v kočo povabljen. Koče so izginile, A iskrice spominov ne bodo minile. Ana Malovrh, 7. b

Poletje je že vstalo in pocrkljalo, z žarki jih pogrelo, da vsi skačejo veselo. Poleti se zgodi, da ljubezen se rodi, saj kdor ljubljen je lahko ljubezen daje. Nejc Založnik, 5.a

ZA MAMIN ROJSTNI DAN Kdaj ima mamica rojstni dan? Jutri bo mamin rojstni dan! S cvetjem bo postlan. Jaz bom narisal risbico. Jaz bom napisal tri pesmi. Jaz ji bom pa poljubček dal. Manca Trnovec, 2. a

PRIHAJA POMLAD Zunaj že telohi in zvončki cvetijo in ptički že prelepo pojo, živali se iz zimskega spanja zbudijo, otroci pa se na travnik igrat hitijo. Vsi smo veseli, ker pomlad prihaja in nam vsem ugaja. Juhuhu juhuhu, pomlad je že tu! Klara Malovrh, 6. a 75

Brihtne Glav'ce KO ČRVIČEK SE ZBUDI Ko je dan, črviček leze, ko je noč, črviček spi. Ko sonce vzhaja, se črviček prebuja, ko sonce zahaja, se črviček odpravlja spat.

POMLAD Juhu, pomlad je že tu! Rožice cveto in ptički pojo. Trara, trara, trara rumena trobentica igra, beli zvonček pa cinglja.

Črviček zleze na igrišče, otroci pridejo. Črviček zleze po toboganu, otroci pa za njim.

Juhu, juhu, juhu otroci na travniku kličejo: »Pomlad je že tu!«

Učiteljica pride, in jih okrega. »ne plezajte po toboganu, saj drugače bo nesreča«. Manca Trnovec, 2. a

Najlepša je res pomlad. Tjaša Mrzlikar, 3. a

PREČUDOVIT DAN Danes je prečudovit dan in grem uživat vanj. Nebo brez oblačka je in sonce z nasmehom pogleda me.

POMLAD Pomladi zvončki cveto in trobentice pojo. Ptiči veseli na veji pojo, saj ženili se bodo.

Na travniku nabiram dišeče cvetlice in radostno poslušam vesele ptice. Na cvetlico prileti metulj, ki je lep kot dragulj.

Otroci veseli pomladi so, saj mamici rožice nabirajo. Spomladi nam vsem je lepo, pomladno sonce zasije in nas s srečo oblije. Karmen Burjek, 7. a

V gozdu s tal različne storže pobiram ter lepe jurčke nabiram. Kmalu še v grmu enega zagledam, zdaj jih že polno košaro imam. Še v jezeru na jasi si noge namakam in veselo domov odkorakam. Ta prečudovit dan je bil neverjeten, meni prijeten. Klara Malovrh, 6. a

Brihtne Glav'ce ŠOLSKE POTREBŠČINE V šoli je pomembno, da sodelujemo, a tudi šolske potrebščine potrebujemo. Šolske potrebščine so različne: vse tja od šestila pa do ravnila.

RADIO Je naša šolska posebnost, nima ga šola vsaka, a zahteva učencev disciplino in rednost. Čeprav ni kot cela mlaka, pride prav ideja vsaka.

Brez barvice v zvezku ne bi bilo mavrice, brez lepila pa ne bi bilo nalepljenega merila. Zato le v šolo jih nesite in doma jih ne pozabite.

Vsak mesec pišemo, snemamo, veliko je potrebno dela, se pošteno nadelamo, saj brez dela ni jela. Pišemo o vsem mogočem: zvezdnikih, praznikih, česar spomni se kdo. Včasih kakšen reče: »Ne da se mi.« ali »Nočem.«, A tudi brez tega nikoli ni šlo.

Če pa šolske potrebščine pustimo doma, vprašamo sošolca, če jih ima. Ana Dolenc, 7. a V ŠOLI V šolo hoditi je lepo, če se pridno učiš, ti ni težko.

Je prima dejavnost, pri njej lahko sodeluješ tudi ti, o novicah mnogih poročaš javnosti. Pridi tudi ti, če ti to kaj diši. Ana Malovrh, 7. b

Če pa premalo znaš, še med počitnicami dosti dela imaš. Hitro lepe ocene nabirajmo in počitnice vsi uživajmo. Aljaž Cankar, 3. a ŠOLSKA KLOP Od nekdaj šepetanje v šoli je kraljevalo, al' učitelja pametnega nič ni pretentalo, nobeno mrmranje, nobeno drdranje, v času pouka nobeno šepetanje. Ah, malo zapoj, preljuba sošolka, da šumenje bo lepše in vzdušje vedrejše. Ni daleč, ni daleč do konca pouka, ko vrisk in grom na hodnik odletita.

RESNICA Ko zapreš oči,vidiš lepoto sveta! Ko zatisneš ušesa, slišiš najlepši glas! Ko zapreš usta, govoriš najlepše besede! Ko zapreš srce, OSTANEŠ SAM!!! Lidija Železnik, 7. a

Zato le urno, le urno povzdigni svoj glas in naj se ga sliši v deveto vas. Martin Setnikar, 6. a

Brihtne Glav'ce UŠESA So velika ali majhna, umazana ali čista, a naloga je pri vseh vedno ista.

VESELICA Gremo v vas, mesto vseh nas. In po poti nazaj na veliki raj.

Ušesa morajo vedno biti napeta in dobro poslušati, še posebej takrat, ko moramo pri pouku sodelovati. Klara Zorc, 3. a

Tam se bomo napili in se veselili.

ŠOLA Ko je v šoli dolgčas ali težko, vsi vemo, da to ni lahko. Učitelji postanejo mučitelji, učilnice – mučilnice, učiteljice – mučiteljice. Vsi se zelo mučimo, ko se cele dneve učimo. Ko pridejo počitnice vsi gremo na morje ali stečemo na polje.

In se skozi celo življenje učili!!! Maja Kuclar, 4. a

In ko se šola spet začne, spet žalostimo se !!! Lidija Železnik, 7. a MAMA Mama kuha in peče, pri tem pa lepe besede izreče. Vedno je nasmejana in včasih razigrana. Za rojstni dan mi podari darilo, jaz pa ji dam vabilo. Vsak dan mi pomaga pri nalogi, ko rišem dve rdeči žogi.

VESOLJEC Vesoljec je prišel na plan iz planeta Uran. Tam se čudno mu godi kot v majhni deželici.

Zato, posluh, dragi mami, to pesem sva napisali sami. Ana Dolenc in Karmen Burjek, 7. a

Koža je zelena, glava pa rumena. Grd je kot prašič, majhen pa kot nič. Maja Železnikar, 4. a 78

Brihtne Glav'ce SOVA Lana je ponoči videla sovo v logu in se ustrašila. A mama jo tolaži, da je senca le bila. Sova pa skovikne in se smehlja. Manca Trnovec, 2. a

ZVEZDA Zvezda se igra, zvezda je na vrhu neba. Zvezda zato je na vrhu neba, ker se vedno igra. Najraje pa pleše, se vrti in se vedno smeji. Ko pa sonce vzide mala zvezdica odide. Maja Železnikar, 4. a NESREČNA POROKA NA LADJICI LUCIJA Vsi smo se bali tistega dne, ko na ladjico smo šli. Ko prispeli smo do tam, nas že pričakal sam je kapitan. Povedal nam veselo je novico, da tu na ladjici poročila bosta se fant in dekle. Priredil veliko bo gostijo, kjer plesalo se bo in pilo. A dekle premislilo se je, Mateja zapustilo je. Matej otožno zamisli se, kaj, o kaj, storilo mu je dekle. Od žalosti se razjezi, ladjo zapusti in zbeži. Vsi zrli smo za njim, kaj zdaj zgodilo se bo. Se deklica podala bo v dir, ker ni hotela v tak prepir. A ladjica je plavala sem ter tja, nas zbrane je zabavala, veselo peli smo v en glas in pozabili smo na žalosten obraz. Gabrijel Kavčič, 8. a

ŠOLA Šola je za vse obvezna in za nekatere brezvezna. Tu imamo matematiko, slovenščino in družbo, oh, kako včasih sovražimo to »službo«. Včasih pa je šola prav zabavna in učiteljica tam je glavna. Razlaga in razlaga nam učno snov, mi pa se podamo z mislimi na lov. Številke in črke pišemo in včasih tudi rišemo. Dobivamo domačo nalogo, ki jo je včasih mnogo, premnogo. Seštevamo, odštevamo, množimo, delimo in se konca pouka veselimo. Ko pa čas je za slovo, vsi veseli domov odidemo. Ana Dolenc, 7. a

Brihtne Glav'ce AH, TA ŠOLA! Anča Pomaranča v šolo hiti, Špela Marela pa v postelji spi. Ura osem že zvoni, Anča Pomaranča pa v šolo zamudi.

SLIKE Slike so različne, tudi prave mične gospodične. Slika pade ti na prst, težka je kot osem krst. Prst boli in rečeš: »Av!«, kot bi pravi bil bav bav. Maja Železnikar, 4. a

Špela Marela ob dvanajstih se zbudi in mama ji zagrozi: »Če zaspala še enkrat boš, računalnika videla nikoli več ne boš.« Neli, uboga reva, pa v šoli se joče, ker matematike vprašana biti noče. Učiteljica ji zagrozi: »Na seznamu zapisana si!«

SLIKE Slike so različne, tudi prave mične gospodične. Slika pade ti na prst, težka je kot osem krst. Prst boli in rečeš: »Av!«, kot bi pravi bil bav bav. Maja Železnikar, 4. a

Marjetka Cvetka pa pridno sodeluje, saj šola prava zabava ji je. V zvezek urno račune napiše, pri likovni pa lepo risbo nariše. Neža Rihar in Klara Malovrh, 6. a BESEDA! Ta beseda je zanimiva, vesela in dolga. Prisotna pri starših, dekletih in fantih.

OVCE Bee bee bee – ovce so kot nebo ali puhasti oblaki na nebu. Lahko so črne ali bele in so kot puhaste snežinke. Ampak ovce so samo ene, dajejo nam volno in prijateljstvo, vsekakor pa življenje! Kristjan Mrzlikar, 6. a

Je barvita, zapeljiva in igriva, a zelo resna. Ta beseda očara vsakogar od nas, saj vsak jo pozna, to je ljubezen. Eva Založnik, 6. a

Brihtne Glav'ce POLETJE Ko poletje je, vsi se veselimo, ko v kopalkah po plaži sem ter tja norimo. Morje, sonce in sladoled, ta kombinacija je za umret. Počitnice so in šole ni čez vse poletne dni. Dolgi dnevi in kratke noči, pa vendar poleti časa za dolgčas ni! Lila Mašera Vajgl, 7. b

MAMA, HVALA TI, KER zame skrbiš, pri domačih nalogah mi pomagaš, me veliko naučiš in me vedno poslušaš. Hvala, ker mi skuhaš slastno kosilo, malico in večerjo pripraviš, si prijazna in me imaš rada, ker vsak večer z mano v sobo greš, me pokriješ in za lahko noč mi poljubčka daš. Ker z mano na sprehod greš, me na morje pelješ in si me plavat naučila, šivat na šivalni stroj in uro brat. Hvala, ker si mi kolo kupila, me v samokolnici peljala in voščilnico mi napisala, mi v glasbeni šoli kupiš vročo čokolado, mi pripraviš palačinke z marmelado in skuhaš čaj. Ker se z mano igraš, mi sobo pospraviš, obleke opereš in se veliko smeješ. Ker si mi kapo spletla in še mene naučila. Ker si prijazna, moja prijateljica in najboljša mama. Mami, hvala ti za vse. Učenci 2. b

KO DEŽ LIJE Dežnik se odpre, kadar dež lije. Ko je nevihta, ni več za iti pod dežnik, ampak v hišo ali avto. Manca Trnovec, 2. a JESEN Jesen je čas, ko šola se prične. Vsi spet svoje zvezke odpremo in pisati začnemo. Jeseni listje obarva se in odpadati začne. O, kako pisano je. Jesen je čas za pridelke, ko jih na vrtu več ni. Vse smo pojedli: »Mmmm …«, kako dobri so bili. Jesen zna biti prava nočna mora, saj učenje se prične. A saj bo kmalu zima in zabava se začne. Karmen Burjek, 7. a

Brihtne Glav'ce MODRI MEDVED

MAMA Res, mami, rad te imam, zato želim ti lep ta dan. Veliko sreče in ljubezni, zdravja polnega. Rožico in voščila ti podarim in se s tabo veselim, za čisto nič na svetu te ne dam, mami, preveč te rad imam. Denis, 9. a

Modri medved skače sem in tja in že abecedo zna. A še vedno mu teži račun ena plus tri. Manca Trnovec, 2. a LONČEK KUHA Lonček kuha pod biserno goro. Kuha kašo, vse dobre stvari. Od hrane kar si zaželiš, to pri lončku dobiš. Manca Trnovec, 2. a ZVEZDNIKI Ko majhni so bili, so brali, se učili. Nato so razvijali svoje talent, ter ustanavljali bende. Kasneje do medijev so prišli in s slavo začeli. Zvezdniki imajo oboževalce in njihovih objav bralce. A vsaka kariera se enkrat konča in oboževalci so drugih zvezdnikov priča. Ana Malovrh, 7. b

Brihtne Glav'ce NOGAVICA SREČE Nogavica sreče prinaša srečo. Prinaša jo, kot piha veter. Če je sreča pretežka, se ti želja ne uresniči. Manca Trnovec, 2. a

Kako nej človk brez zvočnika zdrži, če pa muzko poslušati želi. REFREN... Anton Čuden, 8. a

VICI Mali potepuh bo vedno jedel kruh, mama juho kuha, vlakec pa čopuha. Pazi, da ne padeš v lonec, ker začel se je naš konec, muha pa je padla v lonec. Maša Borštnar, 3. a

PRIREDBA PESMI ZORICA Vsi veseli smo bili, k v pondelk smo v Kranjsko goro šli, a kaj, ko pa telefonov blo več ni, ker vzeli so jih učitelji. Kva nej človk brez telefona sploh nardi, smo Purgerja rotili čist vsi. Pet dni smo bili brez telefona, ampak nismo dolgočasl se, saj s kanuji smo se navozili, alge nabrali, v čoln jih dali in se odpeljali. Pet dni smo bili brez telefona, ampak nismo dolgočasl se, saj s kolesi šli smo u Planico, noge so bolele, punce omedlele in skakalce grele. Čist lepo smo se imel, ko so zopet zvočnik nam vzel, ko smo rekl, dejte nam nazaj, so pogledal kokr jezen zmaj. 83

Brihtne Glav'ce BEREM, GLEDAM, POSLUŠAM, OCENJUJEM OCENA KNJIGE – LEBDENJE Knjigo z naslovom Lebdenje je napisala Nicole Pluss. V slovenščino jo je prevedla Aleksandra Rekar, izdala pa jo je Založba Mladinska knjiga v Ljubljani, leta 2001. Knjiga govori o dekletu z imenom Melissa, ki je imela slabo izkušnjo s fantom, ki jo je napil in jo zlorabil. Ima tudi sestro Rebecco, s katero se ne razume najbolje in sta si večino časa v laseh. Njuna starša sta ločena, zato ne živijo skupaj. Mama je v resni zvezi z nekim moškim, oče pa ima punco, s katero velikokrat hodi v klub in ki nima preveč rada Melisse in Rebecce. Melissa ima tudi fanta po imenu Kimberley. Pisateljica je knjigo napisala, kot da jo pripovedujejo Melissa, Rebecca in Kimberley. Vsebino knjige si tako lahko predstavljamo lažje, saj jo vidimo iz več različnih plati in oči. Knjiga mi je bila všeč, ker vsebuje zanimivo zgodbo in pripoveduje o tem, kakšne tegobe pestijo najstnike in kakšne posledice imajo določene stvari in dejanja na njih. Bila mi je všeč zaradi vsega zapletanja in čudnih oseb v knjigi. Je na trenutke težko razumljiva. Kot bralka bi knjigo priporočila, saj je zelo zanimiva. Gaja Malovrh, 9. a REVNI MILIONAR Film režiserja Dannya Boyla je dobil kar 8 oskarjev, med njimi tudi oskarja za najboljši film in najboljšo režijo. Dev Patel v vlogi Jamala je imel še brata Salima, ki pa ga je igral Madhur Mittal. Skozi film sta bila skoraj vedno skupaj, na začetku pa se jima je pridružila še Freida Pinto v vlogi Latike. Film govori o 18-letni mumbajski siroti Jamalu Maliku, ki dobi priložnost za sodelovanje v kvizu Lepo je biti milijonar. Ugledni voditelj Prem Kumar (Anil Kapoor) ne skriva svoje vzvišenosti nad Jamalom, saj prihaja iz barakarskega predmestja Mumbaja in njegova skromna pojava ne vzbuja upanja, da bo znal odgovoriti na veliko vprašanj. Jamal je na presenečenje vseh odgovoril na vsa zastavljena vprašanja za 20 milijonov rupij, tu pa se oddaja konča za ta dan. Voditelj posumi, da Jamal goljufa in ga prijavi policiji. Film se je začel s prizorom zasliševanja na policijski postaji. Jamal ob posnetkih oddaje prejšnji dan preiskovalcu pove svojo življenjsko zgodbo, skozi katero gledalci izvemo, kako je po naključju poznal odgovore na vsa zastavljena vprašanja. Ta film zelo močno priporočam, ker te nauči, kako je lahko življenje kruto in kako se lahko v hipu vse spremeni. Moje mnenje o filmu je zelo dobro. Film sem si ogledala prvič in se mi je močno vtisnil v spomin. Zala Starin, 9. a 84

Brihtne Glav'ce

KO SE RODI LJUBEZEN Ko se rodi ljubezen je družinski film, ki je nastal s pomočjo Davida S. Cassa sr. leta 2011. V tem filmu igrajo Wes Brown, Julie Mond, Abigail Mavity, Jere Burns in Nancy McKeon. Clark (Wes Brown) in Daniel sta zelo dobra prijatelja, ki potujeta po Kaliforniji v želji po zaslužku in dogodivščinah. Ko se ustavita v kavarni v malem mestu, katere lastnica je Millie (Nancy McKeon), pride do pretepa in tako pristaneta v ječi. Medtem ko Danielu uspe pobegniti, se Clark odloči ostati in povrniti škodo v lokalu. Tako spozna Ellen (Julie Mond) in njeno mlajšo sestro Cassie (Abigail Mavity), ki sami skrbita za svojo kmetijo, saj sta starša že umrla. Ko nevihta povzroči veliko škode na njunem posestvu, se Clark odloči, da jima priskoči na pomoč in tako zasluži za povračilo škode. Na posestvu ga redno obiskuje šerif (Jere Burns). Kmalu postane očitno, da so se med Clarkom in Ellen spletle tudi ljubezenske vezi. Sporočilo tega filma je, da se vsak lahko spremeni na bolje, če ima močno voljo in željo. V to me je najbolj prepričal Clark, saj se je klub velikemu prijateljstvu z Danielom odločil za drugo boljšo pot. Mojo pozornost je pritegnila Cassie, saj je s svojo neposrednostjo nekako zbližala Clarka in Ellen. Ves čas se je dogajalo prav zaradi nje, zato film ni bil dolgočasen, ampak zanimiv in razburljiv. Nika Osredkar, 9. a NANTO Nanto je japonska animirana serija, narejena po stripu Masashi Kishimoto. Začetki serije segajo v leto 2002, ko je bila 3. oktobra na TV Tokyo predvajana prva epizoda. Zgodba spremlja dogodivščine »nesposobnega« fanta po imenu Nanto, ki sanja o tem, da bi postal »Hokage«, najmočnejša ninja v vasi. Na poti ga spremljajo njegova ljubezen Sakura (v japonski seriji ji glas posoja Chie Nakamura), Sasuke (Noriaki Sugiyama) in njihov učitelj Kakashi (Inue Kazuhiko). Pri dosegu cilja ga onemogoča dejstvo, da je najslabša ninja in ga, kljub optimizmu in prijaznosti, ne mara nihče v njegovi vasi. Skozi zgodbo Nanto ugotavlja, zakaj je tako pomembno imeti prijatelje (katerih on nikoli ni imel). Serija je po svetu poznana kot ena najbolj priljubljenih japonskih animacij vseh časov. Razdeljena je na dva dela. Prvi del opisuje prvih 10 let Nantojevega življenja. Obsega 220 epizod. Namenjen je predvsem mlajšim. Drugi del pa prikazuje dogodivščine Nantoja nekaj let kasneje. Število 85

Brihtne Glav'ce epizod se še povečuje (serija se nadaljuje). Serija pa je kljub pohvalam dobila tudi mnogo kritik, največ prav zaradi prevelikega števila epizod. Kljub temu pa je zvestih ljubiteljev serije vedno več, kar je tudi pripomoglo k snemanju novega, že 6. filma, narejenega po tej seriji. Marija Malovrh, 9. a

MOJA NAJLJUBŠA ODDAJA – RAZRED TALENTOV V tej oddaji se med sabo soočijo otroci in mladostniki v petju. Ti otroci so po navadi osnovnošolci, ki zelo lepo pojejo. Ta oddaja je na Planet TV ob sobotah ob 20. uri. To oddajo imam zelo rada, saj rada poslušam glasbo. Zelo rada tudi pojem, ampak petje žal ni zame, ker zgrešim skoraj vsak ton. Jaz pravim tako »kdor zna peti, naj poje, kdor pa ne zna peti, naj pleše, igra košarko oz. naj poišče neko stvar, ki mu gre dobro od rok.« Lidija Železnik,7. a

ZNAN OBRAZ IMA SVOJ GLAS Znan obraz ima svoj glas je zabavna oddaja, v kateri se znani Slovenci preoblečejo v znane pevce in zapojejo eno izmed njihovih pesmi. Oddajo vodi Denis Avdič, žirijo pa sestavljajo Tanja Ribič, Gojmir Lešnjak - Gojc, Irena Tiran, v vsaki oddaji pa se jim kot četrti žirant pridruži vsakič drug gost. Tekmovalcev je osem (4 ženske in 4 moški), vsak izmed njih pa ima teden dni časa,da se nauči skladbo, ki jo bo izvajal. Tekmovalci pri vsaki oddaji naberejo nekaj točk, ki jih potem na koncu vse skupaj seštejejo in kdor ima največ točk, zmaga. Pri vsaki oddaji se tekmovalci veliko zabavajo, publiko pa še dodatno v smeh spravlja voditelj Denis Avdič s svojim humorjem. Na koncu oddaje pa tekmovalci pritisnejo na neki velik rdeči gumb, da vidijo, koga bodo imitirali naslednjič. Oddaja je zanimiva in dobro organizirana. Zasluži si oceno 8. Aljaž Malovrh, 9. a

ALARM ZA KOBRO 11 Alarm za Kobro 11 je oddaja, kjer sta glavni osebi Ben (Tom Beck) in Semir (Erdogan Atalay). Ta oddaja je na sporedu ob 18.55 na Kanalu A. Ben in Semir sta policista pri avtocestni policiji. V vsaki oddaji uničita enega ali več avtomobilov in drugih stvari. Na avtocesti ali kje drugje

Brihtne Glav'ce lovita zločince ali ljudi, ki so prekršili zakone. Na koncu oddaje je skoraj vedno srečen konec. To oddajo pa priporočam vsem, ki imajo radi akcijske filme. Ana Dolenc, 7. a FANTOVSKE GLASBENE SKUPINE – BOY-BANDS Fantovske glasbene skupine po navadi vsebujejo tri člane ali več. Največkrat so všeč puncam, najstnicam. Pri najstnicah so tako popularni zlasti zato, ker so prijetne zunanjosti, imajo lep glas in izvajajo dobro glasbo. Meni najljubša skupina je One Direction, ki vsebuje 5 članov. To so: Harry Styles, Niall Horan, Liam Payne, Louis Tomlinson in Zayn Malik. Najljubši so mi zato, ker so lepi in imajo lepe glasove, njihove pesmi pa so sploh najboljše. V skupini mi je najbolj všeč Louis Tomlinson, saj ima res zelo lep glas in je tudi zelo lep fant. Tovrstnih skupin je na svetu veliko. Nekatere so znane bolj, druge manj. Vsakih nekaj let se oblikuje nova takšna skupina, ki vedno najde svoj krog oboževalcev, no, zlasti oboževalk. Mojca Smrkolj Setničar, 7. b

NK MARIBOR V LIGI PRVAKOV Prvič po dolgih letih je NK Maribor uspel priti v Ligo prvakov, kjer so se imeli možnost soočiti z nogometnimi velikani, kot so FC Barcelona, Real Madrid, Schalke 04, Chealsea … Za uvrstitev v Ligo prvakov so imeli največ težav proti Celticu, proti kateremu so zmagali z izidom 2 : 1. V Ligi prvakov so se soočili s portugalskim Sporticom in izgubili 4 : 1, proti Schalke 04 so igrali in izgubili 2 : 1, proti Chelsei so izgubili kar 7 : 1. Vendar so kar trikrat remizirali in to z vsemi zgoraj navedenimi klubi ter osvojili zgodovinske tri točke! Mariborčani se sicer niso uvrstili naprej, vendar so vseeno dosegli odličen rezultat. Pokazali so takšno kakovost, da ne dvomim, da ne bo minilo veliko časa, da se spet že uvrstijo med najboljše klube v Evropi. Morda jim uspe že naslednje leto! Andreas Paušner, 7. a

Brihtne Glav'ce DEVETI RAZREDI SE POSLAVLJAJO Kaj vam je bilo v osnovni šoli najbolj všeč? Najbolj mi je bilo všeč, ko smo imeli bolj sproščene ure, Gaja Odmori in prijatelji, Nika Druženje s prijatelji in hrana, Doroteja Da smo se vsi dobro poznali med sabo, Blaž K.

Kaj pa vam ni bilo preveč všeč? Da smo se morali nekatere stvari učiti na pamet, Doroteja Testi in spraševanja, Brigita Kadar je bil pouk prestrog, Nika

Kaj sporočate učencem Osnovne šole Polhov Gradec? Učite se in hkrati se zabavajte, Nika Imejte se radi, Doroteja Pogovarjajte se z učitelji, Gaja Uživajte, dokler še lahko, Aljaž, Brigita Učite se, a ne preveč, Blaž K.

Kaj boste najbolj pogrešali? Nogomet, Aljaž Druženje z učitelji in prijatelji, Gaja Prijatelje, Doroteja

MOJI NAČRTI V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU Ah, spet je leto naokoli. Še eno leto je šlo mimo mene, še preden sem mignila s prstom. Tu je novo šolsko leto, zato sem naredila nekaj načrtov. Želim si, da bi imela odlične ocene, kar bi mi seveda pomagalo pri vpisu v srednjo šolo. V letošnjem šolskem letu me čaka tudi valeta, ki je prav poseben dan za devetošolce. Seveda bom dala vse od sebe, čeprav se mi kdaj ne bo ljubilo sesti za šolske knjige. Hkrati pa si želim, da bi to zadnje osnovnošolsko leto preživela čim bolj veselo in nepozabno. Moja želja je tudi, da dosežem dobre rezultate na šolskih kot tudi na obšolskih tekmovanjih. Ena od mojih največjih želj to leto je, da s PGD Črni Vrh na gasilskem tekmovanju dosežemo, kar se da dober rezultat, saj v to vložimo veliko truda. Ravno tako se bom prijavila na šolska tekmovanja, da si morebiti priborim še kakšno točko, ki bo še kako pomembna pri v vpisu v šolo, ki si je želim v prihodnjih letih obiskovati. Veliko je stvari, ki jih moram doseči, ampak z vztrajnostjo in upanjem se doseže veliko. Seveda pa ne smemo pozabiti niti na kanček zabave! Anja Buh, 9. b

Brihtne Glav'ce ZAPUŠČAM OSNOVNO ŠOLO Zapuščam osnovno šolo. Ne le kar tako, ampak za vedno. Ne bom se več vrnil in sedel za klopi, kjer sem presedel mnogo ur učenja, zabavanja in dolgočasenja. Ne bom več stopal po šolskih hodnikih ter srečeval znanih obrazov, pozdravljal učiteljev ali nasploh srečal kogarkoli. Kajti, odhajam. »Kam?« se morda vprašate. Na drugo šolo, naprej, naslednja stopnja, tja, kjer je trikrat več učencev kot na tej šoli. In to brez deklet! Na srečo je blizu Srednja oblikovna šola, torej s tem ne bi smel imeti preveč težav. Če bom sploh sprejet, seveda. Kot na vseh šolah je tudi tu vpisanih preveč učencev. Sicer imam iz sedmega in osmega razreda točk dovolj, v devetem razredu pa sem malo popustil. In še zdaj, na koncu šolskega leta, ta »presneti« mesec maj, ko je testov absolutno preveč. Potem so tu še priprave na valeto, lenoba ter še drugi osebni faktorji. Sicer nikdar nisem imel težav s tem, da bi si snov zapomnil, ampak trenutno me učenje preveč odvrača. Ne vem pa, kaj bom, če mi ne uspe priti na to šolo, saj sem že pri prvi izbiri imel težave. Zakaj? Zato, ker je na vprašanje, kaj bi rad počel v življenju, v tem trenutku zelo težko odgovoriti. Kajti v teh letih fantje ne razmišljamo o drugem kot o dekletih in o prostem času. In da bi se sedaj kar tako odločil, kaj bi počel vse življenje? Mislim … Preprosto ne gre. No, da se vrnemo k »osnovni« temi. Zelo bom pogrešal osnovno šolo. In seveda, vse, ki so v njej, hodijo vanjo, delajo v njej … Ker v šoli, ki jo obiskuješ vrsto let, pridobiš neke vrste domačnosti, v njej spoznaš veliko prijateljev, s katerimi si večino dneva, oblikuje se ti določena mera samozavesti, odnosi med tabo in učitelji niso več tako strogi, ves prostor ti je domač in uživaš že samo v tem, da si tu. Dobro, učenje je še vedno mukotrpno, ure pogosto dolgočasne, vendar se ti zdi vse v redu. Biti v zadnjem razredu je, kot da bi bil na šoli glavni, na to si čakal osem let. In kar naenkrat je vsega konec in ne veš, koliko boš videl ljudi, ki so ti bili toliko let zelo blizu. Na nek način je to prav žalostno, po drugi strani pa se odpravljamo v neznano in spoznavanje novih ljudi je del raziskovanja sveta. Aleksander Vehar, 9. b ZAPUŠČAM OSNOVNO ŠOLO Ni bilo dolgo nazaj, ko smo vsi prestrašeni prvič prestopili šolski prag. Pa nas poglejte danes. Mrzlično se pripravljamo na valeto, zbiramo še tiste zadnje kovance, ki nam bodo omogočili plačilo končnega izleta. Ja, čez mesec se bomo za vedno poslovili od osnovnošolskih klopi. V teh devetih letih se je zgodilo ogromno stvari, bilo je veliko veselja, smeha, žalosti in sreče. V tem času so se v razredu oblikovala trdna prijateljstva, ki bodo verjetno ostala za vedno. Tako rekoč smo postali kot družina in smo sedaj na koncu povezani kot še nikoli poprej. Ravno zato bo slovo še toliko težje. Že mesec nazaj smo se vpisali vsak v svojo srednjo šolo, vsak si je izbral pot, ki mu po njegovem mnenju najbolj ustreza in si bo z njo zagotovil lepo prihodnost. Sama bom naslednje štiri leta obiskovala veterinarsko šolo. Tam se želim čim bolje izuriti, tako da mogoče nekoč postanem doktorica veterine. To so moje sanje od malega. Pred tem pa moram seveda še uspešno zaključiti osnovnošolsko izobraževanje. Še nekaj testov nas čaka do konca in potem bodo naše ocene zaključene. Pred slovesom bomo pripravili nepozaben večer, tako da bomo ljudem ostali v spominu kot najboljša generacija. Na to šolo bom vedno imela dobre spomine. Naši dnevi so bili vedno polni veselja in smeha. Bila pa je tudi nestrpnost pred testi, spraševanji in tekmovanji. Ampak čez vse to se da, le če imaš trdno voljo in zaupanje vase. Upam, da se bomo v prihodnjih letih še videvali in ostali prijatelji. Z nekaterimi bom obiskovala 89

Brihtne Glav'ce tudi isto srednjo šolo, tako da se bomo videvali pogosteje. 10. in 11. junija bomo odšli na končni izlet, kjer bomo kar se da uživali. Po eni strani se veselim odhoda, po drugi ne, ker vem, da bo nekaterih prijateljev mogoče ne bom več srečala. Mogoče se bomo le še videvali na avtobusih in brez pozdrava odkorakali mimo. Misel na to me žalosti. A zdaj ni časa za žalost, veselimo se še teh nekaj dni, kar nam jih je ostalo. Sledi še zadnje pridobivanje ocen, ki je pomembno predvsem za tiste, ki niso še sprejeti na srednje šole. Zame je to precej lažje, saj vem, da sem tako rekoč sprejeta in ta misel me pomirja, tako da res uživam v teh zadnjih tednih. Kljub temu se moram še malo potruditi pri naslednjih testih, ki prihajajo. Tako in to so zadnje besede v zadnjem osnovnošolskem spisu. Upam, da sem opravila dobro . Ob slovesu se bo verjetno marsikomu orosilo oko. Pogrešala bom tudi nekatere učitelje, ki so poskrbeli, da so bili dnevi v šoli še nekoliko lepši. Anja Buh, 9. b

MOJA DVAJSETA OBLETNICA VALETE Minilo je že 20 let od moje valete. Ko pomislim na osnovno šolo, se mi zdi že tako daleč stran, saj sem si v tem času ustvarila družino, našla službo in navsezadnje tudi odrasla (vsaj mislim tako). Na dvajseti obletnici sem po dolgem času končno videla ves svoj osnovnošolski razred. Na obletnico valete sem malo zamudila, ker so mi otroci spet nagajali kot vedno, ko se mi mudi. Prisedla sem k najboljši prijateljici in sodelavki Niki. Skupaj delava v ambulanti za male živali. Ona dela kot asistentka, sama pa sem po dolgem študiju zaposlena kot veterinarka. Po uradnem delu sem se pogovarjala z bivšimi sošolkami, ki so po končani srednji šoli odpotovale čez slovensko mejo. Zala je na dan obletnice valete priletela iz Avstralije, čeprav je imela močno otečeno nogo zaradi pika pajka. Lara je prišla iz Amerike, kamor je odšla na potovanje, sicer pa živi v britanskem mestu London. Marija Malovrh pa začasno živi na Japonskem, kjer uri svoje izjemne risarske sposobnosti. Usmerila se je v slikanje risanih junakov. Na odru se je v vsem svojem sijaju prikazala Gaja s soprogom, ki ga je spoznala na plesnem tekmovanju v Ameriki. Skupaj sta odplesala rock ´n roll. Po tej plesni točki so končno zavrteli glasbo iz naših časov in vsa dvorana se je vsula na plesišče. Na plesišču sem izmenjala besedo ali dve z Anjo Tominec. Izvedela sem, da je pisateljica. V tistem času je pisala knjigo v sodelovanju z Anjo Buh. Spomnila sem se učiteljice za slovenščino, ki je govorila, da sta na tem področju zelo nadarjeni, in prav je imela. Škoda, da je bila ura že krepko čez polnoč, saj se nisem pogovorila niti s polovico bivših sošolcev. Odšla sem domov, k svojim spečim otrokom in možu. Osnovno šolo sem zelo pogrešala. Predvsem učitelje in dobre prijatelje. V srednji šoli se je namreč veliko spremenilo. Težje je najti dobre prijatelje, učitelji te nočejo poslušati, če imaš probleme … Da sploh ne govorim o fakulteti. Vsi gledajo le nase, za druge jim ni mar. Hvala bogu, da še ostajajo ljudje letnika 2000 iz Osnovne šole Polhov Gradec. Njim zaupam in jih imam rada ter se že veselim naslednje obletnice valete. Doroteja Demšar, 9. a

Brihtne Glav'ce

POZITIVNA MISEL Vedno glej naprej, ne oziri se za sabo, pust slabe stvari, nej grejo v pozabo. Dobre trenutke pa shrani u spominu, da se boš nasmeju, k jih boš govoru svojmu sinu. Prav'm ti: »Ne glej nazaj, glej naprej, fajn se mej, na živlenje vedno pozitivno glej!« Karkoli se zgodi, se zgodi z razlogom in se pač mora zgodit', preteklosti žou ne moreš spremenit! Zato ne glej na to, kaj je v preteklosti blo slabo in se potrud', da ti u prihodnosti bolje bo!

Prav'm ti, pejt v'n med ljudi,

Prav'm ti, ne oziri se na ljudi, ki škodijo ti, dokaž' jim, da se motjo o teb' in dej jim čas, da najprej razčist'jo pr' seb'!

in lepi bodo tvoji dnevi in noči!

mej se fajn in uživi, deli to, kar te veseli,

Prav'm ti, r'd se mej in se nasmej pozab' nesrečo

Pravim ti, ne glej nazaj, glej naprej, fajn se mej, na življenje vedno pozitivn glej!

in živi vsakodnevno srečo. Prav'm ti: »Ne glej nazaj, glej naprej, fajn se mej,

Prav'm ti: »Bod' dobr in spoštljiv do ljudi, ker ti oni bodo enkrat vse povrnli!«

na živlenje vedno pozitivno glej!« Marija Plazar, 9. a

Brihtne Glav'ce

PG Editorial Welcome to this year’s edition of PG Times, the supplement to our school newspaper Brihtne Glavce. In this issue you will be able to read an interview with a Turkish student visiting our school and some almost unbelievable stories. Did you know that there are some strange creatures living among us? Check them out! Having a teenage crisis? Don’t worry. Go through our advice column, other teens are experiencing similar problems to yours – and they might have already found the solutions. Don’t forget to enjoy our literary sections and browse through our riddles. And last – but not least – enjoy your summer holidays!

Dear Mum … My mom

TO MY MUM

My mother's so good,

My mum is like the moon,

She's buying me T-shirts and food.

A part of her is always hidden.

Every morning she wakes me up for school

I like her eyes and I always kiss her twice.

And checks whether my bag's already full.

She is simply the best,

She's always so happy,

From here to there, from the east to the

But sometimes she's not.

west.

Anyway,

I love my mum to the moon

I love her pancakes a lot.

and I will tell her that in person soon.

Brihtne Glav'ce Anton Čuden, 8. a

Lidija Železnik, 7. b

Dear Mom and Dad There’s no word to describe

MY MUM IS »GREAT«

what you mean to me. There’s nothing that I could repay with

My mum is fantastic.

for what you’ve done for me.

She makes me do homework, when I don't

There’s no-one that could replace any of you.

want to.

There’s no way one could regret being your

She makes me tidy the room when I'm relaxing.

child. One couldn’t imagine what I would become without you.

I have to learn for tests a month before we take them. She even gives me extra maths problems to

I apologize for disappointing you from time to time.

solve. Yeah, she's “great”.

I apologize for being stubborn and mad When you tell me what to do.

Gašper Kordež, 7. a

I’m sorry for spending all that money. I’m sorry for I don’t know what anymore.

MY MUM IS REALLY SWEET

All in all: Massive thanks and sorries.

My mum is really sweet. Someone You really have to meet.

And one final promise: I’ll make you proud someday!

A Delicious cook, An Early bird,

Doroteja Demšar, 9. b

Loves A wonderful book. With a Really perfect look.

A QUEEN ON A CARD Mum you are the best. My mum is like a queen on a card,

Under our roof

Even though she works extremely hard.

My most reliable and tender nest.

I love my mum because I like her smile and I can hear her voice even after a mile.

Job Kavčič, 7. b

Brihtne Glav'ce

Petra Cankar, 7. a

My Mum is Just Brilliant

I have a brilliant mum. She always gives me some useful advice. I know, I’m not the best of the best, but I’m trying to be perfect just for her.

Mother

I want her to be happy and it hurts me My mother is a woman like no other.

when she’s not.

I have no words to express

If she’s happy, I’m happy, too.

how important my mom was to me

I hate it when we’re angry with each other.

and what an awesome person

I can always trust her.

she continues to be.

She makes me laugh when I’m in a bad mood.

We often fight,

I love her warm hugs and candid words.

But no matter what,

She always lets me know I’m special.

She always helps me find the light Nika Osredkar, 9. a

So that my world becomes bright.

And even though I sometimes hide it, I will always Even if just a little bit, Always, Love you!

Marija Malovrh, 9. b

Brihtne Glav'ce

Eva Baltić, 7.b

Love

A song about myself

Love is a challenge, accept it.

I had a wish

Love is a promise, keep it.

to get a pet

Love is a dream, live it.

I got a fish

Love is an adventure, dare it.

instead of that.

Love is a danger, face it.

I had a wish

Love is torn, find another half of it.

to get a brother

Love is fun, enjoy it.

What said my fish?

Love is a right, fight for it.

»Ask your father.«

Love is too precious, don’t destroy it.

»I dare not.« I prayed a lot.

Sara Jankovec & Ula Čamernik, 8. a

»Mum's belly arose.« said dad in surprise. And then he came. We picked a nice name. »That's him,« said mother your baby brother.

Ajda Oblak, 7. a

An unfinished story Tom woke up on a beautiful morning, but he didn’t know what was going to happen. As usual, he went to school. His first lesson was English and his second lesson was Maths. There was an unannounced test and he didn’t know anything. He went straight home after school. He was so scared and insecure about the test. Soon, the day ended and Tom went to sleep. He was still nervous the next morning before school. At first, everything was normal, but then came the third lesson – Maths. The teacher came to Tom and said: “You got a really bad mark. There were a lot of incorrect answers and they were illegible and illogical. Your parents will have to sign it.” Tom went home disappointed. He knew he had to tell his parents the truth. He told them everything and they said: “We are very angry with you. How could you 96

Brihtne Glav'ce get such an insufficient and indecent mark? This is incorrigible. How can you be so insensitive? We thought that you were independent enough to take care of your marks. Don’t come home with marks like that again.” How would you like this story to end? Sara Dobnikar, 8. b

My irresponsible cousin My cousin is very inattentive. He breaks a glass or a vase very day. Once he broke an inexpensive vase, but his mum was very unhappy. He is impolite and immature, too. He is very unpleasant. Three years ago he had a birthday party. I went there, too. My cousin is a non-violent person, but at this party he started to fight with his friend. I was so unhappy. I called his mother. She ran from the kitchen and screamed: “You impossible, unbelievable and unusual child!” From that day on, my cousin is unpopular. He is disobedient and dishonest. And he still hasn’t had another birthday party. Nika Oblak, 8. B

Gaja Malovrh, 9. a

Irresistible me Today, I met a robot and we had a little chat. He claimed to be irresistible. Can you resist? We’ll see. “Many people say that saying you’re irresistible is absolutely inappropriate and ridiculous. But I disagree! Do you even know how much work I put into the “Irresistible me”? And do you know how many disadvantages being irresistible has? If you are irresistible, then being unfashionable is absolutely unacceptable. You have to worry about your looks, clothes and covering up all of your little imperfections. So here’s my guide for you, so you can be your very best self: Being irresistible comes with many responsibilities. Only an irresponsible person will be unable to take care of his/her clothes. You cannot be untidy. Who would want to date or even talk to a smelly person with a bad breath? The answer is – nobody. 97

Brihtne Glav'ce Dare to be unusual and unique. People like to see something new. Don’t be uncertain and always believe in yourself, because if you won’t, then who will? Dare to disagree and speak your mind. Never be impolite. And my last tip: be irreplaceable, unpredictable and most importantly, be YOURSELF!” Anamarija Potokar, 8. a

A visit from Turkey What do you think about Slovenia? It is cute. Because the houses are small and there is a lot of green. What do you think of Slovenes? They are really shy with foreign people and really nice. Where do you see the difference between Slovenia and Turkey? The food is very different, in Turkey, we obey the traffic rules and the music is

At the end of the school year our school

very

was hosting a group of 10 students and 8

different.

teachers from Turkey. Nevval Sena

Do you like our traditions?

Bagci from Izmit in Turkey is a girl who

I like the houses a lot.

I spent a whole week with and this is a short interview about her impression of

Do Slovenes speak English well?

Slovenia.

Yes, but they are so shy.

Anja Tominec, 9. b

Brihtne Glav'ce

My monster Aweya is tall and thin. It has got six brown arms, two long purple legs and eightyone toes. It has got a small blue head. It has got eight black eyes. It has got a big yellow mouth. It has got two orange ears and one small nose. It has got thirty-six fingers on six hands. Kaja Zdešar, 4. a

My monster Monster Roll has got two long green noses, a big black mouth, yellow teeth, big ears, long arms, big hands and small feet. She is tall and fat. Iza Kožuh, 4. a

Brihtne Glav'ce

My monster Monster Loca has got a small nose, big teeth, eight big eyes, two big ears, two small arms, two small hands and brown legs. She is my Monster Loca.

Neli Rihar, 4.a

My spooky animal It has got brown rabbit's ears. It has got a pink pig's head. It has got green cat's eyes. It has got a grey elephant's trunk. It has got a red monkey's tongue and a red mouth and white teeth. It has got yellow and blue circle butterfly's wings. It has got a white sheep's body. It has got orange duck's right feet. It has got black spider's left leg. Pia Koritnik, 5. b

My imaginary animal It has got a white panda´s head. It has got an orange bird´s beak. It has got black mouse´s whiskers. It has got a red smiley´s mouth. 100

Brihtne Glav'ce It has got white lion´s fangs. It has got a red monkey´s tongue. It has got orange cat´s ears. It has got a yellow and brown giraffe´s neck. It has got a green snake´s body. It has got a blue fish´s tail. It has got two grey elephant´s legs. It has got pink hamster´s legs. Manca Koprivec, 5. a

Teen advice column by Group 2, TJA 9. a, 9. b Got a problem? We’ve got the solution! I’ve been in love with a boy for a long time. We’ve become really good friends. We text each other every day and go to the cinema every week. He makes me laugh and I can really trust him. But a few weeks ago, he told me that he likes my best friend. I was very sad but I didn’t show it. I said I was happy for him. But actually, I am very angry and jealous. Why doesn’t he like me?

I’m fifteen years old and I’m in love with a guy who is sixteen. Today, me and my best friend talked about love. We found out we both have romantic feelings for the same person. What should I do? I can’t forget him. Please help! You should talk to your friend. If your friendship is real, you will stay best friends forever. Don’t ruin your friendship just because you like the same boy. I hope everything will work out for the best in the end!

I think you should tell him how you feel. Maybe he will discover he’s in love with you and he’ll forget your friend. If he doesn’t, just let him go. You will meet another boy who will love you forever.

Gregor Plestenjak, 6. a

101

Brihtne Glav'ce

I don’t know what to do, because me and my sister can’t talk normally. We yell at each other all the time, usually for no reason. What should I do?

I’m 14 years old and I have some problems at school. I don’t have any problems with grades, I just don’t like going to school. I am a shy person and I don’t have any real friends. My schoolmates always make fun of me and that makes me very sad. Please help me!

Just buy her a little present and apologize. I hope you can make up with that. But don’t be forceful, be patient.

From what I’ve read, it’s obvious that your self-confidence is low. You first have to love yourself, and then love others and they will love you back. Maybe some of them find you interesting but are too shy to approach you. Go and make the first step. Show everybody your bright side. Help them with their schoolwork. There will always be haters. But don’t mind them. Find yourself a good friend and everything will be easier.

Looking forward to summer … My dream holiday My dream holiday would be in Los Angeles, mostly because many celebrities live there. I have always wanted to see a celebrity in person. There are also many famous places I want to see and many shopping centres. I love shopping! I also like the weather in L. A. I would like to live near the sea, so I would like to try this on holiday in my favourite city – Los Angeles. I will go there when I'm 18 and when I have my own money. Tinkara Bizjan, 8.b

102

Brihtne Glav'ce My dream holiday My dream holiday would be in Spain. I love Spain because the weather there is always sunny. I would go there by plane and I would stay there for ten days. On the first day, I would probably go to the beach. The sea there is beautiful and very clean. The next two or three days, I would go sightseeing. Then, I would go to Barcelona for the rest of my holiday. One day, I would go to Shakiraâ&#x20AC;&#x2122;s concert and the next day, I would go to a football match or to see bullfights. My dream holiday would end, but the memories would stay for years and years. Nika Oblak, 8. b

103

Brihtne Glav'ce My dream holiday

My dream holiday

My dream holiday is a cruise.

We went on a holiday

I sleep a lot and eat breakfast in bed.

and it was fun.

I swim in the swimming pool

We saw all the islands

and play the lottery.

and it was fun.

I sunbathe on the ship …

We were swimming in a pool

This is my dream holiday!

and it was fun. We were watching films

Izidor Založnik, 8. b

and it was fun. We were sunbathing and it was fun. We can’t tell you the rest, But it was fun, fun, fun.

Sara Oblak, 8. a & Sara Dobnikar, 8.b

My holiday nightmare It was Saturday morning and I woke up very early. It think it was 5 a.m.. I packed everything I had to take with me to the seaside. I sat in the car and we drove for six hours. When we finally arrived to the seaside, the weather was awful. It was raining and at the same time, it was very hot. When I came into our little house, I realised the air conditioning wasn’t working. Inside the house, it was like in a sauna. I put on my swimsuit and I went to the beach. I jumped into the sea. The water was so cold! I swam for a few minutes and then I stepped on a sea urchin. I had to go to the doctor’s right away. This was the worst holiday ever! Nika Živič, 8. b

104

Brihtne Glav'ce

My holiday nightmare My holiday nightmare started with a rainy, wet morning. Rain usually puts me in a bad mood. I got up and there wasn’t any milk or cereals left. I took my bike and went to a supermarket. When I came from the supermarket, my bike got stolen, because I forgot to lock it. I had to walk to our house and I fell into the water that was as cold as ice. Mum burnt our lunch and I broke five plates while I was washing the dishes. When I lit up a candle, a fire started and my father had to extinguish it. I decided that the best thing was to go to bed, so nothing bad could happen. While I was taking a shower, we ran out of hot water and I had to wash my hair with ice cold water. When my hair was dry, I went to bed. When I sat on my bed, something in it broke, so I had to sleep on the floor. This disastrous day will not be forgotten any time soon! Anamarija Potokar, 8. a

A letter from a summer camp Dear Mum and Dad, This summer camp is the best! I met a lot of new friends. The weather is sunny and hot. There are many outdoor and indoor activities you can enjoy. You can swim, play football and volleyball, or you can go climbing or hiking. When it rains, you can dance, play games or have a quiz. And three days ago I won a talent show. Yesterday we went hiking to a mountain lake and we swam in the clear water. It was so cool! And two days ago me and my team won at the mini Olympics which was also very cool. I really miss you and I can’t wait to see you! Tobija Kavčič, 8. b

Love, Tobija A Postcard from my summer holidays Dear Pippi, I’m on a beautiful beach in Miami. I’m having a great time with my family. I’m staying in a hotel. People are very friendly to us. It’s sunny and it’s very hot. At this moment, I’m eating an ice cream.

__Pippi Longstocking________ __Villekulla Cottage_________ __________________________

Love, Lina.

105

Brihtne Glav'ce Lina Potočnik, 6. b

ENGLISH SPEAKING MUSICIANS CROSSWORD VODORAVNO:

NAVPIČNO:

1. Ameriški rock band, ki je nastal leta 2001. 2. Pevka pesmi »Hit me baby one more time«. 3. Avstralski pop punk/rock band. Ima 4 člane. 4. Ameriška ženska zasedba. Pevke pesmi Miss movin on. 5. Pevec pesmi Stay with me. 6. Njeno pravo ime je Onika Tanya Maraj. 7. Igrala je Hannah Montano. 8. Angleško- Irska glasbena skupina, ki je nastala na X-factorju leta 2010. 9. Pevka pesmi Poker face.

1. Skupina, ki poje 21 Guns. 2. Angleški pevec. Poje Thinking out loud. 3. Ameriška pevka, igralka. Poje pesem Blank space. 4. Ameriški rock band iz Las Vegasa. 5. Band, ki poje The takeover the breaks over. 6. Tudi poznan pod imenom Boyband ruiner. 7. Glasbena skupina ki poje Black Magic. 8. Pevka pesmi Diamonds. 9. Angleški pevec, ki poje Troublemaker.

Saša Bleiweis and Kristina Nartnik, 7. b

106

Brihtne Glav'ce Nina Malovrh and Regina Laznik, 6. B

Sports in English Find the words for sports and sports equipment: FOOTBALL, BASKETBALL, TABLE TENNIS, SKI, GOLF, ARCHERY, HOCKEY, BASEBALL, CRICKET, VOLLEYBALL, TENNIS, RUN, BIATHLON, DIVE, KARATE, CLIMB, SURF, KAYAK, SKI JUMP, BOWLING, SKATING, WIND SURF, RUGBY, AMERICAN FOOTBALL

Lovrenc Orešnik, 6. b

I C J S P M W K M E E J T S J J Z Z S

Q R O K K E L B C R G A I O V E A Z L

T B C P A R K O U K G M V O V J A R O

B I O A T I B S J T Q G M Q S Z C K N

I A R O T L D R C V Z G E S P S M A S

G T T S F N I P I O Q O V I Y G B T H

S H B I I C E V J L T L I N I B A I E

O L I W R R E Y E L C F O N I K S M R

K O R W D I K B R E S U D E O Q K O T

R N M W Y C A D A Y A V Q T C K E T I

A A I W O K R S K B H N R E C J T E R

L A T M A E A X A A M C K L L A B J U

P T O Y O T T S C L I R R B I N A C G

A S A U O I E R I L R C A A M B L B B

T K H E S B O N Q U F O O T B A L L Y

R I M O A J G G N G R B O W L I N G S

I Q B L T E U B P I U Y X E J A M Q L

Timotej Jekovec Bradeško, Jan Gril, Jan Jesenovec, Rok Jarc, and Jakob Kadivec, 6. b

107

C I L Y A I V K I W S Y E K C O H O A

K T T Z P J N J R M U J X K S O E C S

F L O G I A H G I K L W N K Y A Q M P

Q B R J X P G I K A B A N T Y A K M O

A M E R I C A N F O O T B A L L T F P

Brihtne Glav'ce

108