Brihtne glav'ce 201516

Šolski časopis OŠ Polhov Gradec Šolsko leto 2015/16

Brihtne glav'ce Uvodnik

Pozdravljeni! Še eno sila živahno leto je za nami. Vse leto smo bili na lovu za svežimi novicami, dogodki, rimami, zgodbami, intervjuji … Kaj novega prinaša letošnja številka? Nekaj novih rubrik: Na obisku v kraju, Literarni klub se predstavi, Mi pa navijamo. Opravili smo kar nekaj intervjujev, ki bodo odgovorili na marsikatero radovedno vprašanje. Letos smo se odpravili na Radio Ekspres in pri delu lahko opazovali »ta prave« novinarje. V prihodnjem šolskem letu pa načrtujemo obisk Radiotelevizije Slovenija. Vse z namenom, da bi bili pri svojem delu še uspešnejši. Veliko bralnih užitkov vam želimo!

Vesna Muhič, urednica Brihtnih glav'c

V letošnji številki lahko preberete Uvodnik

1

V letošnjem šolskem letu

2

Lokalno podjetje se predstavi

41

To sem jaz, to si ti

43

Mi pa navijamo

47

Potujmo v svet domišlije

49

Literarni klub se predstavi

57

Pišemo in ustvarjamo

63

Berem, gledam, poslušam, ocenjujem

80

Deveti razredi se poslavljajo

87

PG Times

88

Šolski časopis: Brihtne glav'ce Šolsko leto: 2015/2016

Uredniški odbor: Lara Starin, Julija Škof, Manca Pogačnik, Manca Koprivec, Tadeja Gerjol, Brina Sušnik, Maja Bogataj, Lea Kumar, Špela Bizjan, Martin Setnikar, Karmen Burjek, Petra Cankar, Ana Dolenc, Pia Kozjek, Ajda Oblak, Nika Oblak, Lara Stanovnik, Ian Sotlar, Andreas Paušner, Anej Škof, Lidija Železnik, Julija Železnikar, Ana Malovrh, Lila Mašera Vajgl, Matevž Kutin, Benjamin Kucler, Anton Čuden, Samo Laznik Mentorica: Vesna Muhič

Mentorice PG Times: Viktorija Hribovšek, Tadeja Peteh in Maja Šajn

1

Brihtne glav'ce V LETOŠNJEM LETU NA DOLENJSKO

Na Dolenjsko smo se odpravili v četrtek, 24. 9. 2015, na deževno in mrzlo jutro. Zbrali smo se na avtobusni postaji v Polhovem Gradcu in se odpeljali z avtobusom. Vožnja je trajala uro in pol. Na avtobusu smo bili veseli in v pričakovanju ogleda dolenjske pokrajine. Z avtoceste smo zavili na grad Bogenšperk, kjer smo si ogledali domovanje Janeza Vajkarda Valvasorja in njegovo znano delo, Slavo Vojvodine Krajnske. To je zelo zanimiva graščina, kjer letajo ČAROVNICE. Včasih so sežgali vsakogar, ki so ga obtožili za slabo letino, pogin živine ...

Poznali so zelo krute usmrtitve, npr. zelo krute smrti s sežiganjem in z utopitvami. Po zelo zanimivem ogledu, kjer smo izvedeli veliko novih in tudi nenavadnih podatkov, smo na gradu še pomalicali in nato odrinili naprej proti rojstni hiši Josipa Jurčiča, na Muljavo, v dolino desetega brata. Deseti brat je Jurčičevo zelo znano delo, na katerega je ponosna celotna Muljava. V njegovi hiši je muzej. V njem so izbe, v katerih so tudi postelje, na njih pa so spali tudi po trije otroci, ki jih pozimi vsaj zeblo ni. Čeprav živimo v moderni dobi, vaščani še vedno ohranjajo SLAMNATO streho. Naša zadnja postaja je bil splav, na katerem smo se najedli pic in napili soka. Jan Oblak je bil krščen za splavarja in je bil polit vodo iz reke Krka. Na Otočcu je grad, imenovan Otočec, ki je znan kot simetričen grad na otoku. Časa za ogledovanje pa je bilo kar naenkrat konec. Žal je napočil čas, ko smo se morali napotiti k avtobusu. Vsi smo se imeli zelo lepo, saj smo skupaj preživeli lep dan. V spominu pa nam je ostal le en odgovor in to je dolenjska najbolj znana pijača, ki je seveda cviček. Nikoli si ne bi mislil, da je Dolenjska tako kulturno znana pokrajina. Komaj čakam naslednje leto, ko bomo raziskovali druge predele Slovenije.

Martin Setnikar, 7. a EKSKURZIJA NA GORENJSKO

V četrtek 24. 9. 2015 smo se odpravili po Gorenjski. Na avtobusu nam je učitelj Simon Purger povedal veliko zanimivosti o krajih na Gorenjskem. Ustavili smo se v majhnem kraju po imenu Kropa. Tam smo izstopili iz avtobusa in se razdelili v skupini A in B. Odšli smo v kovaški muzej ter si ogledali zanimivosti kovaškega muzeja. Nato smo se z razredom B zamenjali ter si še mi ogledali vigenjc Vice. Tam nam je prijazni gospod pokazal in razložil, kako se je včasih izdelovalo žeblje. Potem pa smo lahko tudi sami poskusili izdelati žebelj. Odšli smo k avtobusu, kjer nas je že čakala slastna malica. Odpravili smo se naprej proti Bledu. Med potjo smo si ogledali tudi vas Prešernovega rojstva. Na Bledu nas je čakala dolga prekrasna pot okoli Blejskega jezera. Po dolgi poti smo prišli do restavracije, kjer smo si lahko privoščili BLEJSKE KREMŠNITE! Odšli smo do Finžgarjeve hiše, kjer smo si ogledali, kakšno je bilo njegovo življenje. Nato smo se odpravili domov in za nami je bil res prekrasen dan!

Manca Koprivec, 6. a EKSKURZIJA NA PRIMORSKO

24. 9. 2015 smo se 8. razredi OŠ Polhov Gradec odpravili proti Primorski. Kljub dolgi vožnji smo se učenci zabavali. Vodja ekskurzije je bila učiteljica Živa Zalokar. Najprej smo se odpravili proti reki Soči, kjer smo se z ladjo Lucija popeljali po čudovito reki Soči, ki na žalost ni imela lepe zeleno-modre barve zaradi deževja. Na ladji nam je kapitan povedal nekaj 2

Brihtne glav'ce zanimivosti o reki Soči ter legendo, kako je nastala. Nato je prišel trenutek, ki ga nekateri učenci nikoli ne bodo pozabili ;). Kmalu smo zaključili to razburljivo potovanje po reki Soči in se odpravili naprej. Ko smo se peljali ob reki Soči, smo recitirali še znano Gregorčičevo pesem Soči. In kar dobro smo se odrezali. Nato smo se odpravili do kobariškega muzeja soške fronte.

Tam smo si ogledali kratek film. Po filmu sta nas vodiča vodila po muzeju in nam povedala ter pokazala nekaj stvari o soški fronti. Kmalu smo se odpravili proti Polhovem Gradcu. Na avtobusu pa je bil na vrsti kviz o današnjem dnevu. Ob tem smo se vsi zabavali. Kmalu smo prispeli v Polhov Gradec in vsak je odšel v svojo smer. Ta dan si bomo zapomnili, saj smo se imeli zelo dobro.

Ana Dolenc in Karmen Burjek, 8. a IZLET V RIM Ko je bilo počitnic konec, sem mislil, da še dolgo časa ne bom šel na izlet, ampak spomnil sem se izleta v Rim. Čakal sem in čakal in končno je prišel četrtek. Zgodaj zjutraj me je zbudila budilka in vzel sem prtljago ter odšel do postaje, kjer nas je že čakal avtobus. Vožnja je bila precej dobra, le med vožnjo sem se moral nekajkrat presesti. Ko smo se ustavili v Italiji na nekem postajališču, me je skoraj kap. Sendvič je bil kar 5 evrov, kar je več kot preveč, ampak sem bil že tako lačen, da sem ga kupil. Na poti do Rima smo na avtobusu poslušali glasbo in učiteljevo predavanje, vključno z nekaterimi referati o katakombah, rimskem imperiju itd. Na poti v hotel smo si ogledali cerkev in katakombe, ki so v bistvu svetišča, kamor so odnesli umrle kristjane in jih zakopavali v zemljo. Sliši se strašljivo, ampak ni. Ko smo prispeli, smo se razporedili po sobah in razpakirali, potem pa je sledil najboljši del: »VEČERJA«. Ko smo se do sitega najedli italijanskih dobrot, kot so špageti, makaroni in druga italijanska »pašta«, smo pridno odšli v posteljo in brž zaspali. Naslednje jutro smo šli na obširen sprehod po Rimu. Najprej smo se peljali z metrojem (podzemno železnico). Drugi potniki nas niso bili najbolj veseli, ker smo se zagrebli za stole kot ponorele opice. No, nato smo si odšli pogledat nekaj cerkev in obeliskov, potem pa je sledil ogled veličastnega rimskega Koloseja. Ta stavba mi je bila res všeč. Ob njeni veličini sem si lahko predstavljal, kako mogočno je bilo rimsko cesarstvo. Ko smo hodili naprej, smo videli še veliko starih ostankov stavb in kulture rimskega imperija. Ko pa smo prišli na Kapitolski trg, se nam je zgodilo nekaj čudovitega. Ko smo pritekli, smo v daljavi zagledali nepopisno lepoto.

Najlepšo znamenitost daleč na okoli. Bleščala se je v sijaju sonca in vsem se je na obraz razlegel velik nasmešek. Nismo mogli verjeti svojim očem, videli smo namreč FERRARIJA! Okoli njega se nas je v sekundi nabralo cel kup. Ko smo se ga nagledali in naslikali, smo žal morali iti naprej, ampak nam ni bilo preveč hudo, ker je bil zdaj čas, ko nam je dal učitelj prosto. Zmenili smo se, koliko časa imamo prosto, in v GPS začeli tipkati McDonald's, ker smo bili seveda zelo zelo zelo lačni. Navigacija je delovala in nas pripeljala pred vrata McDonald'sa. Nastala je dolga vrsta, a smo vsi naročili svoj meni. Ko smo pojedli, pa smo na poti nazaj v trgovini s kitajskimi izdelki kupili tudi nekaj drobnarij. Hodili smo proti skupini, ko je na lepem začelo deževati. Odprli smo dežnike in šli naprej, ampak kmalu niso bili več koristni, ker je pihal tudi 3

Brihtne glav'ce močan veter. Na srečo smo si hitro našli zasilno streho nad glavo, ampak vseeno smo bili kar precej mokri. Pa ni preteklo veliko časa, ko je spet posijalo sonce. Vrnili smo se k skupini in videli, da smo jo še dobro odnesli. Nekateri so bili tako premočeni, da je od njih kar kapljalo.

Da se ne bi kdo prehladil, smo si ogledali še nekaj cerkev, nato pa spet na metro in v hotel. Ker smo prišli prej, smo imeli še več prostega časa kot prejšnji dan. V prostem času pa si je vsak vzel čas za to, kar je rad počel. Nekaj se nas je v sobi pogovarjalo, zaljubljeni so odšli v sosednjo sobo, kjer so se pomenkovali s puncami, nekateri so brali, počivali, poslušali glasbo … Spet je sledila večerja in spet smo jedli pašto. Po večerji, ko smo se vsi najedli in nas je postelja že vabila, da zaspimo, so nam naši učitelji pripravili izvrstno presenečenje, nočni sprehod po Rimu. Predvidevali smo, da bomo šli tri kroge okoli dvorišča in nazaj na počitek, ampak temu ni bilo tako. Sprehod je bil zelo zanimiv in prav nič kratek. Na koncu smo bili že kar precej utrujeni. Po prihodu v hotel smo se pridni in tiho kot miške ulegli v posteljo in takoj zaspali. Še dobro, da smo, ker je že navsezgodaj začelo butati po vratih. To je bilo bujenje, ker nas je tega dne čakal obisk papeža v Vatikanu. Seveda sem (kot po navadi) pozabil dežnik in zato sem ga moral kupiti pri prodajalcih kitajskih izdelkov. Še dobro, da sem ga, ker smo naslednje pol ure čakali v vrsti za muzej in je močno padal dež. Ko smo prišli noter, pa so stvari postale bolj zanimive. Videli smo toliko znamenitosti in toliko kipov, da sem mislil, da temu ne bo konca.

Rekli so nam, da smo si ogledali manj kot polovico muzeja. Torej, ta muzej je bil res velik. Ko smo prišli ven, smo se odpravili k tako imenovanem trgu Navona. Tam smo spoznali temnopoltega prodajalca z Jamajke, ki nam je prodajal zapestnice. Razlagal nam je, kako je šola naše življenje … Nismo ga dosti poslušali, ampak smo se mu zmeraj bolj smejali. Ko je bilo prostega časa konec, smo šli naprej in si ogledali še nekaj cerkev in obeliskov ter znamenite Španske stopnice ter šli z metrojem nazaj v hotel. Pašta se ni spremenila, spremenilo pa se je to, da smo imeli ta dan zabavni večer. In kako je potekal zabavni večer? Najprej smo imeli kviz.

Po vsej verjetnosti so se zmotili pri seštevanju točk in zato nismo zmagali. Ampak se nismo preveč vznemirjali, ker smo bili že zaspani in smo zmago prepustili drugi ekipi. Sledil je še zadnji dan. Pričakovani dan, dan, ko bomo srečali pravega papeža in poslušali njegov nagovor.

Prtljago smo že zjutraj zložili v avtobus in se odpravili proti Vatikanu. Dokler se papež ni pojavil na oknu, smo sedeli na tleh in mahali s slovensko zastavo. Potem pa je prišel, nas pozdravil in začel s pridigo. Govoril je o beguncih in kako je pomembno, da jih lepo sprejmemo. Vsi smo pridno poslušali in se še zadnjič ozirali po Vatikanu.

Ko je papež končal z govorom, je bil čas za odhod. Še zadnjič smo pešačili do metroja, še zadnjič smo videli Rim, še zadnjič smo šli na rimski WC, še zadnjič smo si za na pot natočili rimsko vodo … Ko smo prispeli, nas je čakal avtobus in odpeljal domov. Kar naenkrat je bilo vsega konec, vrata avtobusa so se zaprla in Rimu smo rekli nasvidenje in šli. Vendar se nismo šli jokat v temen kot, ampak smo bili veseli, da smo doživeli tako lep izlet, ki ga ne bomo nikoli pozabili.

Anton Čuden, 8. a

4

Brihtne glav'ce JEZIKOVNO POTOVANJE V LONDON

Kot že nekajkrat doslej, smo se tudi v tem šolskem letu odločili, da devetošolcem naše osnovne šole ponudimo možnost obogatitve pouka tujega jezika angleščine in spoznavanje britanske kulture v njenem osrčju. Tako smo se na začetku oktobra odpravili na petdnevni izlet v britansko prestolnico, London. V sodelovanju s turistično agencijo Twin in pod vodstvom učiteljice angleščine Viktorije Hribovšek ter v spremstvu učiteljice razrednega pouka Jane Prebil in učiteljice matematike Barbare Rednak Robič se je popotovanja udeležilo devetindvajset učenk in učencev. Izlet je potekal v medsebojnem spoznavanju in spoznavanju britanske kulture in londonskih znamenitosti. Učenke in učenci so dobili prvovrstno priložnost sporazumevati se v angleščini in si pridobiti neprecenljive izkušnje ter znanja. Za bogato vsebino programa je poskrbela izkušena Twinova vodnica, ki nam je prikazala in pričarala podrobnosti iz zgodovine in sedanjosti Londona, njegovih prebivalcev in njihovih navad. Ogledali smo si številne londonske znamenitosti, pokukali v Narodno galerijo, Prirodoslovni muzej, Britanski muzej, Muzej voščenih lutk, okušali britansko kuhinjo, začutili utrip londonskih ulic in njegovih slikovitih četrti, se navduševali nad razsežnostjo londonskih parkov ter mesto po dolgem in počez prečesali s podzemno železnico, z dvonadstropnim avtobusom in z ladjo po reki Temzi.

Priprava in organizacija izleta sta sicer zahtevali veliko energije in dobre volje, vendar je bil ves trud poplačan, saj smo se imeli zares enkratno in nas bo zagotovo še dolgo časa spremljal spomin na nepozabna doživetja.

Viktorija Hribovšek, učiteljica angleščine EKSKURZIJA V LONDON

V četrtek, 8. 10. 2015, smo se opoldne usedli na avtobus in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Najprej smo se ustavili v ljubljanskem Tivoliju, kjer smo pobrali učence z druge šole, nato pa nas je pot zanesla proti Trstu, od koder naj bi ob 17.15 poleteli v London. Vsi nervozni smo se po dveh urah čakanja končno odpravili na letalo, ki je vzletelo z rahlo zamudo. Po dveh urah vožnje smo prispeli na letališče Stansted, kjer nas je že čakal avtobus, ki nas je odpeljal do našega hotela. Vodička nam je razložila hotelska pravila, nato pa smo se utrujeni odpravili v svoje sobe, kjer smo hitro zaspali. Naslednji dan, ki je bil vseskozi obsijan s soncem, smo najprej pozajtrkovali, nato pa smo se s podzemno železnico odpeljali na Greenwich.

Ogledali smo si greenwiški poldnevnik, se sprehodili pod reko Temzo, nato pa smo imeli kosilo: vsi smo jedli ribe s krompirčkom, ki niti niso bile tako slabe. Sledil je prosti čas, med katerim smo s prijateljicami zavile v kavarno Starbucks, potem pa smo se odpravili na vožnjo z ladjico po Temzi. Sledil je najboljši del dneva: nakupovanje na slavni ulici Oxford street. Po »produktivnem« popoldnevu smo se pred vrnitvijo v hotel ustavili le še na večerji, kjer smo jedli pico. Drugi dan, v soboto, smo si ogledali Britanski muzej, Tower Bridge, London Eye in seveda tudi slavno uro Big Ben. Zgodilo se ni nič posebnega, razen tega, da so se učenci z druge šole kar dvakrat izgubili na podzemni železnici. Še danes ne vem, kako jim je to uspelo.

5

Brihtne glav'ce Tretji in hkrati zadnji dan v Londonu so večinoma spremljali ogledi muzejev. Po kosilu smo se odpravili v muzej voščenih lutk Madame Tussauds. Nekatere lutke so bile res strašljivo realistične! V muzeju, kjer je kar mrgolelo ljudi, je bilo mogoče obiskati tudi kino in vožnjo z vlakcem. V kinu so predvajali kratek 10-minutni 4D-film o superjunakih. Vožnja z vlakcem je bila počasna, a vseeno zabavna. Po voščenih lutkah smo se odpravili v all-you-can-eatrestaurant (vse, kar lahko poješ) in se do sitega najedli pice, načosov in sladoleda. Po večerji smo se počasi odpravili v kitajsko četrt China Town, kjer je bilo zelo lepo: povsod so bile luči, na vsakem koraku si slišal glasbo in ko si pogledal gor, si zagledal na ducate lampijončkov.

Potem smo zavili le še v M&M's World (kar je bila definitivno najbolj barvita izkušnja mojega življenja), nato pa smo se odpravili v hotel, kjer smo spakirali in se hitro odpravili spat, saj je bil naslednje jutro zajtrk že ob pol sedmih zjutraj. V ponedeljek, 12. 10. 2015, ali zadnji dan v Veliki Britaniji, smo s kar nekaj komplikacijami ob osmih zjutraj krenili Cambridgeu naproti.

Bilo je naravnost fantastično. Cambridge je mesto, kjer večinoma živijo le študenti tamkajšnjih univerz. Najbolj slavni in tudi najboljši sta večni rivalki Oxford in Cambridge. Po končani gimnaziji se želim vpisati na eno izmed navedenih. Ob približno dvanajstih smo se z avtobusom odpeljali na letališče. Naše letalo je vzletelo okoli treh, tako da smo ob šestih po našem času prispeli v Trst. V Tivoliju smo učence z druge šole prepustili njihovim staršem, sami pa smo se odpravili v Polhov Gradec. Pred šolo smo prispeli okoli osmih zvečer. Za konec lahko rečem le, da je bila to ena izmed najboljših, če ne celo najboljša izkušnja mojega življenja.

Anamarija Potokar, 8. a PRVI POLET Z LETALOM

Kar veliko število učencev se je prvič peljalo z letalom. Tudi zame je bilo prvič. Ko smo prišli na letališče, smo že vsi nestrpno čakali, da se bomo lahko vkrcali na letalo. Ko so nas poklicali, da gremo na letalo, smo bili nekoliko nervozni, a smo se le odpravili nanj. Na letalu smo se posedli po sedežnem redu in se čim udobneje namestili. Morali smo se privezati z varnostnim pasom ter izklopiti mobilne naprave. In tako smo čakali, da letalo vzleti. Ko smo se začeli premikati, smo se s prijateljicami prijele za roke in že smo leteli v nebo. Občutek je bil nenavaden in seveda neznan, saj smo prvič leteli z letalom.

Ko smo že bili v zraku, so nam stevardi in stevardese pokazali, kaj je treba narediti v primeru nesreče ali hude turbulence. Za tem smo lahko odpeli varnostne pasove in se presedli, če je bilo možno. Veliko smo gledali skozi okna in občudovali zemljo visoko z neba. Bilo je prav zares zanimivo videti zemljo tako od daleč. Sprva smo jo videli, nato pa smo šli tako visoko, da smo videli le še oblake. Med letom smo se veliko pogovarjali smejali in še in še. Bilo je zares super.

Po uri in pol letenja smo se začeli spuščati na zemljo. Pristanek je bil lep, pa vendar nas je malo presenetil. Prvi polet z letalom mi je bil zelo všeč in upam, da se bo kmalu ponovilo kaj podobnega.

Pavlina Košir, 9. b

6

Brihtne glav'ce OXFORD STREET

Končno je prišel oktober in s tem tudi London. Veselili smo se ga že od maja in ga nestrpno pričakovali. Ker je bila to seveda dogodivščina leta, bi o njej lahko pisala in pisala, a bom opisala dan, ki se mi je najbolj vtisnil v spomin, in to je nakupovanje na Oxford streetu. Ko sem se zgodaj zjutraj zbudila, sem vedela, da bo to najboljši dan v mojem življenju. Hitro sem se oblekla, počesala in si umila zobe. Potem pa odhitela na zajtrk. Bila sem lačna. Vzela sem si tri rogljičke in vročo čokolado. Po zajtrku smo se urejeni zbrali pred recepcijo, kjer je vodička opisala potek tega dne. Bila sem že zelo nestrpna. Na srečo je čas hitro mineval in v naslednjem trenutku smo se že peljali s podzemno železnico. Čez nekaj minut smo izstopili. Prehodili smo le par stopnic in se že znašli na glavni ulici, polni trgovin. Vodička je še nekaj govorila, a se ne spomnim, kaj, saj je moja glava razmišljala le še o trgovinah in nakupovanju. Ker smo imeli le 2 uri in pol, smo se hitro podvizali. Hodili smo iz trgovine v trgovino, denar pa je v denarnici hitro začel izginevati. Vrečke so se v naših rokah kopičile, čas pa je kar bežal in bežal. Včasih, sploh pa v takih trenutkih, si ga želim ustaviti, a se ga na žalost ne da. Zato smo v naslednjem trenutku že tekli proti dogovorjeni lokaciji. Na žalost sta ti dve uri preveč hitro minili, tako kot minejo vse dobre stvari. Prepričana pa sem, da si to dogodivščino želim ponoviti, zato že vem, kam gremo z družino na naslednje počitnice.

Brina Maček, 9. a V MUZEJU VOŠČENIH LUTK

V nedeljo, 11. 10. 2015, smo se v Londonu odpravili v muzej voščenih lutk z imenom Madame Tussauds. Do tja smo se pripeljali s podzemno železnico. Ko sem ga videl od zunaj, se mi je zdelo to čisto majhno in sem si mislil, da to ne bo kaj prida zanimivo, a sem se motil. Ko smo prišli noter, so nas najprej pregledali, če imamo kakšen železen predmet, a nihče ga ni imel in tako so nas spustili noter. Muzej je bil zelo velik in potrebovali smo dolgo časa, da smo si ga ogledali. Najprej smo si ogledali filmske igralce, ki so bili videti, kot bi bili resnični, in bili so mi zelo všeč. Najbolj znani so bili: Angelina Jolie, Brad Pitt, David Beckham, Kim Kardashian, Ema Watson in tudi drugi. Ko smo si ogledali filmske igralce, smo se odpravili do glasbenikov.

Tu so bili le najbolj znani Adele, Madonna, Michael Jackson, Miley Cyrus, Britney Spears, Lady Gaga, Rihanna, Bob Marley, One Direction in še mnogo drugih. Potem smo odšli do »YouTubarjev«, tukaj sta bila meni najbolj poznana Zoe Sugg in Alfie Deyes. Pozneje pa smo se odpravili k meni najljubšemu delu muzeja, to je šport. Tu so bili najbolj znani športniki Tom Daley, Usain Bolt, Muhammad Ali, Cristiano Ronaldo, Rafael Nadal, Lewis Hamilton in Sachin Tendulkar. Z vsemi sem se tudi slikal. Pozneje je bila na vrsti kultura. Znani slikarji, pisatelji: Pablo Picasso, Albert Einstein, Charles Dickens, Vincent van Gogh, Stephen Hawking, William Shakespeare, Marie Tussaud. Seveda ni manjkala kraljeva družina. Peljali smo se tudi z vlakom in vmes videli zanimive voščene lutke. Potem pa je prišla na vrsto še zadnja postaja, to so bili Marvelovi junaki Spiderman, Batman, Superman, Wolfman. Ogledali smo si tudi film v 4D, ki je bil zelo zanimiv in so nas vmes tresli s stoli in špricali z vodo. Na koncu pa smo zavili še v trgovino in si tam kupili nekaj spominkov voščenih lutk. To je bil doslej moj najbolj zanimiv izlet in nikoli ga ne bom pozabil.

Blaž Laznik, 9. a

7

Brihtne glav'ce MOJA PRIČAKOVANJA O LONDONU

London je bil zmeraj eno od mojih najljubših mest na svetu, tako da je logično, da so bila moja pričakovanja zelo visoka. Vedno sem si ga predstavljala kot najlepše mesto na svetu. Lepe, visoke stavbe, urejeni parki, velike trgovine, naprednost. A poleg vseh dobrih pričakovanj sem si Angleže predstavljala bolj kot ljudi, ki se brigajo samo zase. A tukaj sem se močno zmotila.

Osebje v trgovinah je zelo prijazno, ljudje na ulicah pa ti z veseljem povejo, kje se kaj nahaja.

Dobila pa sem tudi občutek, da ljudje svoje delo opravljajo z veseljem ter ne čakajo, da bo njihovega dela konec. London je name vsekakor naredil odličen vtis, z veseljem se bom tja nekoč vrnila.

Sara Jankovec, 9. a GASILSKO TEKMOVANJE

V soboto, 12. 9. 2015, smo gasilci PGD Dvor odšli na občinsko gasilsko tekmovanje, ki je potekalo na Dobrovi. Na tem tekmovanju smo bili med tistimi redkimi, ki so se na to tekmovanje začeli pripravljati že med šolskimi počitnicami, in jaz sem manjkal le štirikrat. Za nas sedmovce je to prvo tekmovanje na tej ravni in smo še posebno veseli, da lahko sodelujemo kot mladinci. No, zame je to že četrto leto, saj sem zaradi premajhnega števila članov že od osmega leta mladinec. Na to tekmovanje so se od ekip mladincev prijavile ekipe Dvor, Šentjošt, Butajnova - Planina, Zalog, Polhov Gradec, Črni Vrh in Dobrova. Tekmovanje na začetku, zgodaj zjutraj, ni bilo videti prav nič popolno zaradi temnih oblakov, ki so prekrivali nebo, a se je zaspano sonce le zbudilo iz jutranjega spanca.

Tekmovanje se je za nas začelo ob enajsti uri, ko smo šli na prijavo. Na ogledu proge smo ugotovili, da so brentače zelo slabe in neprimerne za tekmovanje. Pri vaji morajo štirje člani privleči cevi na označeno mesto in medtem preskočit bazen, visoko oviro in iti skozi rov. Drugi štirje pa morajo z brentačema napolniti pet litrov vode. Dva »pumpata« (črpata), druga dva pa »špricata« (škropita). Desetar mora prvi preteči progo in vajo končati kot zadnji. Imeli smo izjemen čas, a nas je ekipa sosednjega društva premagala zaradi mlajše ekipe. Na štafeti je sodnik poslal enega člana nazaj na svojo pozicijo in ga pri tem prisilil v napako. Hoteli smo napisati pritožbo, vendar nas je od tega odvrnila misel, da bi morali še enkrat ponoviti štafeto in tako bi lahko dosegli še slabši rezultat. Po koncu vaj nismo bili več v tekmovalnem duhu, temveč v prijateljskem. Vsi skupaj smo igrali odbojko, ker nismo imeli žoge, smo igrali kar s prazno plastenko. Na koncu nismo bili ne žalostni in ne srečni, bili smo zadovoljni, saj smo skupaj kot že mnogokrat preživeli še eno odlično sobotno popoldne.

Martin Setnikar, 7. a

8

Brihtne glav'ce GASILSKO TEKMOVANJE

Dne 12. 9. 2015 smo se ob 7. uri zbrali pred gasilskim domom na Črnem Vrhu in se z avtobusom odpeljali na Dobrovo, kjer je potekalo gasilsko tekmovanje. Ob 8. uri smo prispeli na Dobrovo ter se prijavili pri komisiji in se začeli pripravljati na tekmovanje. Najprej smo se soočili s polaganjem cevovoda ter premagovanjem ovir. Potem je sledila štafeta čez ovire, namesto štafetne palice pa smo imeli ročnik. Nato je nastopil najtežji del, kjer smo blesteli v korakanju.

Potem je sledilo 2-urno čakanje na razglasitev rezultatov ter prislužena malica. Po razglasitvi rezultatov smo se zelo dobre volje vrnili domov v Črni Vrh! Andraž Dolenc in Janez Sečnik, 8. a BRALNI MARATON NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC

V četrtek, 17. 9. 2015, je na OŠ Polhov Gradec že drugič potekal bralni maraton. Učenci smo ta dan s sabo v šolo prinesli svoje najljubše knjige, ki smo jih lahko brali pri nekaterih predmetih npr. slovenščini, angleščini, nemščini …

O knjigah smo se tudi pogovarjali, povedali, zakaj so nam všeč, brali odlomke svojim sošolcem, jim priporočili kakšno knjigo … Ta dan je bil tudi uradni začetek bralne značke in rojstni dan enega od naših največjih slovenskih pisateljev, Franceta Bevka. Naš razred na ta dan sicer ni imel slovenščine, smo pa zato »mini« bralni maraton izvedli naslednji dan, torej v petek, in moram priznati, da mi je bilo zelo všeč. Bralni maraton se mi zdi super in upam, da ga bomo čim večkrat ponovili.

Sara Janša, 7. b BRALNI MARATON NA RAZREDNI STOPNJI Ob letošnjem drugem bralnem maratonu sva se Ano odločili, da obiščeva učence na razredni stopnji in jih malo povprašava, katere so njihove najljubše knjige. Pa si poglejmo, kaj so nama zaupali. Pri prvem vprašanju, katere knjige najraje bereš, so bili najpogostejši odgovori pravljice, pustolovske in domišljijske knjige, učenci pa zelo radi posegajo po knjigah s humorjem, ob katerih se lahko nasmejijo. Zelo se navdušujejo tudi nad stripi. Najljubši avtorji so jim Tone Pavček, Svetlana Makarovič, Andrej Rozman Roza, France Bevk. Pozitivno sva bili presenečeni, ko sva ugotovili, da mlajših bralcev od branja še ne odvrne debelina knjig ali, povedano drugače, dolžina, saj se starejši bralci pogosto debelejšim knjigam zelo radi izognejo. So pa jim ljubše knjige sodobnejših avtorjev, saj jih bolje razumejo. Naši mlajši imajo seveda radi ilustracije, niso pa posebej izpostavili nobenega ilustratorja. Po navadi berejo knjige sami in ne več v družbi staršev, njihov najljubši čas za branje pa je popoldne.

Karmen Burjek in Ana Dolenc, 8. a

9

Brihtne glav'ce TEDEN OTROKA NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC

Od 5. 10. do 12. 10. 2015 je na OŠ Polhov Gradec in po vsej Sloveniji potekal TEDEN OTROKA. Teden otroka se začne na prvi ponedeljek v oktobru in traja sedem dni. V tem času se izvajajo različne dejavnosti, namenjene nam, otrokom.

Teden otroka se meni osebno zdi zelo dober, saj pregovor pravi, da svet stoji na otrocih, da so otroci največje bogastvo, da je prihodnost odvisna od otrok … S pomočjo tedna otroka in njegovih dejavnosti pa otrokom pomagamo, da postanejo odgovorni in (vsaj malo) odrasli. V teh dneh, ko je pri nas in drugje po svetu ogromno beguncev in med njimi je veliko družin z majhnimi in malo večjimi otroki, se moramo vprašati: kaj imajo begunski otroci od tedna otroka. Morali bi biti doma, na toplem, v šoli, s svojimi prijatelji, namesto tega pa so jih s čolni pripeljali daleč stran od doma in zdaj morajo dolge dneve hoditi, po tuji državi, s tujimi ljudmi … Geslo letošnjega tedna otroka je NEKAJ TI MORAM POVEDATI. Pri tem se spet vprašamo: komu se lahko zaupajo begunski otroci. Komu lahko povejo, da jim je težko, da so žalostni? Moja sošolka je rekla, da večina beguncev ni pravih, ker imajo tablice, telefone, računalnike … Pa kaj potem, če jih imajo. So si sami izbrali, da bodo begunci na begu? Si želijo živeti daleč stran od prijateljev, v tuji državi? Stavim, da ne. Tudi njim bi morali omogočiti šolo in dom, saj imajo enake pravice kot mi. Morali bi se vprašati, kako bi se mi počutili, če bi bili stran od naših sošolcev iz OŠ Polhov Gradec.

Sara Janša 7. b TEDEN OTROKA NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC

Vsako leto je enkrat na leto teden otroka. Med 5. 10. in 9. 10. 2015 je potekal tudi na naši šoli.

V sredo nas je obiskala pravnica Jana Dular, ki je tudi prostovoljka in svoje življenje raje posveča otrokom v Afriki. Preden je prišla v Afriko, si je mislila, da je to zelo revna država.

A je bilo tam veliko mesto, ki na daleč ni bilo videti revno. Tisti 4 milijoni ljudi, ki živijo v mestu Malavija, so prav veseli, saj niso ne revni in ne bogati. Ljudje zunaj mesta pa so zelo neizobraženi, nepismeni in še posebno nešolani. Saj imajo šole, ampak je preveč otrok. Na primer v prvem razredu jih je približno sto petdeset na učitelja, v devetem pa šestdeset odstotkov manj, zato ker učenci ne napredujejo v višje razrede. Odločila se je, da jim zvesto pomaga in jih osrečuje. Zgradila je že veliko šol in različnih učnih ustanov, ampak, kolikor jaz vem, je njen največji projekt pomaganje ljudem, ki so bili izgnani iz gozda, da ne bi pobijali opic, ker so nekateri bili pripravljeni dati zelo velike denarne vsote, da bi videl te opice. Tu je pa zdaj vprašanje, kako jim je sploh pomagala. Pomagala jim je, da so postali poljedelci, učila jih je saditi različne vrste zelenjave. Tukaj se nam pa spet pojavi vprašanje, od kod denar za različne projekte. Od ljudi dobrih src in njene plače. Ko je namreč pomagala že nekaj otrokom, so ji dali plačo 200 evrov na mesec, ona ni hotela tega sprejeti, a je vseeno sprejela in s tem pripomogla k gradnji spalnic za otroke s posebnimi potrebami. Prej so spali na tleh, zdaj pa ima vsak svojo posteljo. In čez čas je ustanovila društvo ELA, ki zelo pomaga pri pomoči za otroke s posebnimi potrebami. Jana Dular zelo pomaga afriškim otrokom in njihovim družinam.

10

Brihtne glav'ce Lahko pomagaš tudi sam in se je na poti pridružiš, vendar moraš počakati do svoje polnoletnosti. Pomagaš pa lahko na kakršen drug način in upam, da po predavanju Jane Dular tudi boš.

Marin Setnikar, 7. a JANA DULAR

Na šoli nas je v sredo, 7. 10. 2016, obiskala gospa Jana Dular, ki je po poklicu diplomirana pravnica, doma pa v Jurki vasi pri Novem mestu. Kljub svoji mladosti se že dolgo ukvarja s prostovoljstvom in kar nekaj časa je preživela v Afriki. Med svojimi povratki v domovino večino prostega časa, ki ga nima veliko, nameni predavanjem po šolah in ozaveščanju javnosti o tem, da lahko en evro na črni celini usodno spremeni življenja. Je predsednica organizacije ELA Malawi in podpredsednica Društva ELA. Kaj pa je ELA? To so pravzaprav kratice, ki pomenijo: education (izobraževanje), literacy (opismenjevanje), art (razvijanje kreativnosti s pomočjo umetnosti).

To so glavni cilji ali področja društva ELA. Društvo je nastalo zaradi želje prispevati čim več k izboljšanju pogojev tako izobraževanja kot tudi izobrazbe, ker je ta pogosto še vedno le privilegij in ne pravica, kot bi to morala biti. Zlasti v Afriki.

Jana je leta 2008 šla v Afriko, da bi pomagala ljudem. Obiskala je države: Kenijo, Ugando, Malavi. Ko je prišla v prvo državo, je najprej obiskala glavno mesto. Mislila je, da bodo tam ljudje prosjačili za hrano in vodo, a bilo je lepo. Nebotičniki, velike trgovine, vse, kar je značilno za glavna mesta. Nato je šla na majhen avtobus, ki je bil tako velik kot naš kombi.

Torej za 5 ljudi. A v avtobus se jih je zgnetlo kar 30 ljudi. Avtobus se je ustavljal na neznanih postajah, in ko se je, so pritekli ljudje, ki so prodajali hrano. Nosili so jo na glavah. Nato so odšli naprej. Jana je izstopila na deželi. Tam je videla skromne hiše, ki so bile tam postavljene.

Potem si je s pomočjo drugih tudi sama naredila tako hišo. Ker ni bilo elektrike in vsega, kar imamo mi v razvitem svetu, se je morala najprej privaditi na takšno življenje. Tam je bila 8 mesecev. Medtem je pomagala ljudem. Iz Slovenije so ji pošiljali denar in s pomočjo tega je lahko zgradila šolo. V šoli je bilo 350 učencev, v vsakem razredu po 50. Odpravila se je naprej, v drugo državo. Tu je postavila kokošnjak, zlasti zaradi otrok, ki so zaradi podhranjenosti že imeli napihnjene trebuščke in bi lahko umrli. Nato so vsak dan pojedli eno jajce in trebuhi so jim uplahnili. V drugem kraju je otroke naučila plavati, starejše pa reševati utopljence iz vode, za vsak primer. Potem so nekatere ljudi pregnali iz gozda, saj naj bi tam bil živalski vrt. Ker so prej živeli v sožitju z naravo in v novem okolju ne bi preživeli, jim je Jana priskočila na pomoč.

Ker niso znali gojiti različnih koristnih rastlin, jim je Jana kupila veliko vreč s semeni in jih naučila, kako delati na polju. Jana je zgradila tudi šolo za otroke s posebnimi potrebami in prebarvala stene, da so se otroci počutili bolje. Tamkajšnji prebivalci so ji bili zelo hvaležni in zato so ji zapeli pesem »Hvala ti«. Na predstavitvi nas je to posebno ganilo in zagotovo je kdo potočil kakšno solzo.

Rebeka Čuk, 7. a

11

Brihtne glav'ce SLOVENSKI ZAJTRK

Slovenija ima bogato kulturo, ki ohranja tradicijo. Kaj sploh tradicija pomeni? Pomeni, da se neka stvar, ki je značilna za nas, prenaša iz leta v leto in iz roda v rod. Tradicija Slovencem pomeni veliko stvari in ena izmed teh je slovenski zajtrk. Ta zajtrk pa je tradicionalen zato, ker že leta ostaja to najbolj priljubljen zajtrk slovenskega naroda. Sestavljen je iz jabolka, mleka, kruha, masla in medu in je tudi osvojil slovenske šole. Letos pa smo se pogovarjali, kar je bila tudi novost, o skritih sladkorčkih. Gospa učiteljica Katja Premrl nam je pripravila predstavitev o tem, kje vse je sladkor v hrani in pijači ter kje je sladkor, ki je našim očem skrit. Izvedeli smo veliko novih stvari, na primer, da je v kečapu veliko sladkorja ali pa da ima kokakola manj sladkorja kot nektar. Povprečno človek letno poje šestnajst kilogramov sladkorja, kar je veliko preveč. Slovenski tradicionalni zajtrk je zelo okusen in zdrav. Naj živi slovenska tradicija in zahvala dedkom in babicam. Ne smemo pa pozabiti, da je hkrati zelo pomembno tudi to, kako so ta živila pridelana.

Martin Setnikar, 7. a Vsako leto s tradicionalnim slovenskim zajtrkom obujamo spomine na tiste čase, ko ljudje niso imeli toliko izbire, kaj bodo jedli za zajtrk, kosilo in večerjo, kot jo imamo danes. Včasih za zajtrk niso imeli veliko na voljo, zato so skoraj vsak dan jedli enako. Na kos kruha so si namazali ocvirke, najpogosteje pa so si skuhali »belo kavo« in zraven pojedli kos kruha. Čez dan so imeli ogromno dela, zato skorajda niso imeli časa za posamezen obrok. Pogosto so zato pojedli kakšno sadje, zato so tudi živeli bolj zdravo, kot sedaj živimo mi. Takrat je bilo veliko majhnih kmetij, posamezne pa so bile tudi zelo velike. Tudi pri nas so imeli nekaj malega. Še danes imamo ovce, kokoši, mucke … V tistih časih so si zelenjavo, sadje in kakšno hrano za živali pridelali sami na vrtovih, njivah … Za ovce in za druge živali pa so pokosili travo in jo posušili. Iz tega je nastalo seno, kar pa je najboljša hrana za živali. Za kokoši so si sami pridelali koruzo na poljih. Tudi za druge živali so sami pridelali hrano. Danes ima zelo malo domačij kmetijo. Le-te si še vedno pridelujejo same hrano zase in za živino. Če primerjamo življenje danes in življenje tistih časov, so takrat živeli veliko bolj zdravo. Danes zelo pogosto jemo čokolino, kosmiče, nutello ali pa kaj podobnega. To so nezdrava živila, zato ne živimo tako zdravo, kot so živeli naši predniki. Ko vsako jutro vstanem, odprem omaro in zagledam zelo veliko živil. Imam ogromno izbire. Pomislim na stare čase in se vprašam, ali so imeli toliko izbire.

Maja Bogataj, 7. b ŠOLSKI PARLAMENT

Letošnja tema šolskega parlamenta so pasti otroštva/mladostništva. Zelo pogosta past današnjega časa je zasvojenost z internetom, ki pa je kljub mnogim nevarnostim, ki jih lahko prinaša, v marsičem lahko tudi zelo koristen in danes si že težko predstavljamo življenje brez njega. Obstajajo pa še številne druge pasti, kot so igre na srečo, hitra prehrana, mediji in televizija … Zelo nevarna past pa je odvisnost, ki jo povzročajo droge in alkohol, s katerimi se žal lahko srečamo na vsakem koraku. Kar 46 % ljudi se ne zaveda posledic uživanja droge in 30 % ljudi alkohol zaužije že pred desetim letom starosti. Človeku, ki uživa alkohol, se pojavijo motnje v govoru, počasneje se začne odzivati in postane napadalen. V mladostniških letih pa je ena izmed pasti tudi objavljanje slik, ki niso primerne za družbena omrežja. Velika večina mladih uporabnikov družabnikov se žal premalo zaveda, da kar je enkrat objavljeno na spletu, tam za vedno tudi ostane. O teh temah se nismo pogovarjali samo na sestankih šolskega parlamenta, pač pa tudi pri urah oddelčne skupnosti. V letošnjem letu smo spet povabljeni k 12

Brihtne glav'ce zbiranju zamaškov, s katerimi bomo pomagali pomoči potrebnim posameznikom. Zamaške bomo v šoli tehtali maja. Vsako leto našo šolo na zborovanju šolskega parlamenta zastopajo predstavniki, ki jih izvolimo med seboj. Šolo so letos zastopali Anton Čuden, Izidor Založnik in Martin Setnikar.

Lara Stanovnik, 8. a PASTI MLADOSTI – PACUG 2015

Mladi predstavniki šolskega parlamenta se vsako leto zberejo v Pacugu v Portorožu, kjer se pogovarjajo o različnih temah, ki so zanimive za mlade in odrasle. To leto sem kot predstavnik Osnovne šole Polhov Gradec odšel na dvodnevni tabor v Pacug tudi jaz. Na začetku sem bil malce zaskrbljen, vendar sem pozneje ugotovil, da je bilo to nepotrebno. Vse skupaj se je začelo 13. 10. 2015 ob osmi uri na Dolgem mostu v Ljubljani. Takrat smo se odpravili na Primorsko v Pacug. Vozili smo se približno uro in pol in že smo se spoprijateljili. Avtobus nas je pustil na vrh hriba in potem smo po ostrem bregu hodili peš približno deset minut. Ko smo prišli v dom, so nas razdelili v sobe po področjih. Imeli smo malico takoj po tem. Takoj za malico pa smo imeli sestanek o pravilih te stavbe. Razdelili so nas v skupine in vsaka je morala predstaviti, kaj menimo, katera naj bi bila ta pravila. Potem smo imeli kosilo in petnajst minut odmora. Za kosilom še en sestanek in potem še odhod v Piran. Peš smo odšli v Portorož in še z ladjico v Piran. V Piran smo hodili po skupinah, kamor smo želeli. Nekateri v kavarne, drugi v trgovine, tretji pa so samo hodili ob obali. Nazaj smo šli z ladjico v Portorož in peš v Dom Prijateljev Mladine na večerjo in še zadnji sestanek tega dne. Od devete ure do pol enajstih smo lahko počeli kar smo hoteli, potem pa smo morali spat ali pa smo se šepetaje pogovarjali. Naslednje jutro smo se zbudili ob sedmi uri in imeli zajtrk, potem sestanek o pasteh mladostništva.

Ugotovili smo, da so glavne pasti internet, odvisnost od videoigric, droga, alkoholna pijača …

Do kosila smo morali narediti plakat na to temo. Po kosilu smo na listke zapisali vprašanja in nanje odgovarjali, potem smo predstavili plakate in napisali pet velikih skupin. Zadnja malica in zadnji sestanek sta bila najbolj zanimiva, saj smo imeli igro košarke in povedali smo, kako smo se imeli. Domov smo prispeli ob sedmi uri in se že na avtobusu poslovili. Veliko jih je bilo na taboru, s katerimi smo se spoprijateljili, a če pomislimo, nobeden izmed nas ni prišel s prijateljem, domov pa je odšel z nekaj novimi.

Martin Setnikar, 7. a

13

Brihtne glav'ce ŠOLA V NARAVI – RADENCI OB KOLPI

V ponedeljek, 14. 12. 2015, smo se odpravili v šolo v naravi v Radence ob Kolpi. Komaj sva čakali, da bomo odšli. Po dveh urah vožnje smo le prispeli. Kraj nama je že prvi trenutek prirastel k srcu. Majhna idilična vas ob prelepi reki Kolpi, na drugi strani pa že Hrvaška. Po kosilu smo se odpravili na Radensko steno, vrnili pa smo se v času večerje. Prvi dan nama je bil še posebno všeč zato, ker smo imeli kar precej prostega časa, ki smo ga preživeli zunaj, na igrišču za odbojko. Igranje odbojke je bila tudi naša najljubša dejavnost ves čas šole v naravi, saj smo se ob tem zelo zabavali, pa tudi spoprijateljili med seboj. Seveda pa nismo počeli samo tega. Vsak dan smo začeli z jutranjo telovadbo, sledil je zajtrk, nato dopoldanske aktivnosti, kosilo, prosti čas, popoldanski pouk, večerja, spet prosti čas, nato pa večerne aktivnosti, po deveti uri zvečer pa je napočil čas za večerno higieno in spanje. Ob deseti uri pa smo že spali.

No, ja čisto takoj seveda ne, saj smo si imeli ravno pred spanjem največ za povedati. V šoli v naravi nama je najbolj ugajalo, da smo počeli res veliko različnih stvari. Veliko časa smo preživeli na prostem, kjer smo se naučili veliko novega o naravi in živalih. Imeli smo orientacijski tek, pohod ob Kolpi, ki se je zaključil z ogledom podzemne jame in pečenjem hrenovk ob tabornem ognju. Naučili smo se streljati z lokom, plezali smo po plezalni steni, igrali namizni tenis, vsak si je naredil svoje mazilo za ustnice, preizkusili pa smo se tudi v peki belokranjske pogače. V domu je bilo tudi kar nekaj živali, vsak je imel možnost v roke prijeti tudi kačo in pajka, seveda ob prisotnosti učitelja. Najbolje pa je bilo seveda med prostim časa, saj smeha ni nikoli primanjkovalo. Žal je že napočil zadnji večer, ko se je vsaka soba morala predstaviti s svojo točko, sledile pa so še zelo zabavne igre. V petek po zajtrku smo se po kratki ekskurziji in obisku muzeja Otona Župančiča odpravili domov. Šola v naravi nama je bila zelo všeč in komaj čakava na končni izlet naslednje leto.

Lara Stanovnik in Karmen Burjek, 8. a OBISK KINA IN PROSTOROV GOSTILNA IŠČE ŠEFA

Prijetne decembrske predpraznične in predpočitniške dni smo v našem razredu popestrili s skupnim doživetjem. V torek, 8. 12. 2015, smo se z našim razredom in dvema učiteljicama odpravili v kino v Ljubljani. Izpred šole smo se ob dveh popoldne, takoj po končanem pouku in kosilu, z avtobusom odpeljali proti Ljubljani. Ko smo se pripeljali v Ljubljano, smo se prav do kina Kolosej pripeljali še z mestnim avtobusom, ki se mu pogovorno reče trola. Ko smo prišli v kino, smo najprej kupili karte, potem pa, kdor je želel, še pokovko in pijačo. Ker se nismo mogli odločiti, kaj bi vsi skupaj gledali, smo se razdelili v dve skupini. Nekateri smo šli gledat film Kurja polt, drugi pa film Hotel Transilvanija 2. Oba filma sta se začela ob isti uri. Po koncu filmov smo bili vsi zadovoljni z izbranim filmom. Po ogledu filmov smo z zanimanjem obiskali še bližnjo stavbo in studio, kjer snemajo resničnostno oddajo Gostilna išče šefa. Sporočili so nam, da bomo morda svoj obisk lahko naslednji dan videli po televiziji. Žal smo ogled gostilne in studia morali hitro zaključiti, saj se nam je mudilo na mestni avtobus. Mestni avtobus nas je pripeljal na glavno avtobusno postajo, kjer smo počakali na 14

Brihtne glav'ce avtobus do Polhovega Gradca. Med čakanjem je bilo ravno dovolj časa za obisk restavracije McDonald's, kjer smo se lahko malo okrepčali, pogovorili in zabavali. Ko je pripeljal naš avtobus, smo se odpeljali proti domu. V Polhov Gradec smo prispeli ob šestih zvečer in tako prijetno zaključili dan.

Jan Dolinar, 6. b ASTRONOMSKO OPAZOVANJE

Astronomsko opazovanje je bilo organizirano 20. januarja ob 17. uri v avli naše šole. Začelo se je s predavanjem dveh astronomov. Povedala sta nam veliko zanimivih stvari o planetih, galaksijah, meglicah, lunah, zvezdah in odpravah, ki so jih poslali v vesolje. Najbolj od vsega mi je bilo zanimivo, kako nastanejo zvezde, kako je videti črna luknja, da se velike skupine zvezd imenujejo Subaru … Po predavanju smo se odpravili na opazovanjem h Kršinskemu mostu, kjer se je začelo opazovanje. Najprej smo se razdelili v dve skupini, razdelili smo se kar po razredih. Vesolje smo opazovali z daljnogledom in teleskopom. Skupina A, v kateri sem bil tudi jaz, je najprej opazovala naše vesolje skozi daljnogled, kjer smo si ogledali dve meglici, galaksijo Andromeda, rdečo in modro zvezdo, Laboda in na koncu še Luno. Seveda pa nam eden od astronomov, gospod Čutar, z laserjem tudi pokazal ozvezdje Medveda, zvezdo Severnico, Mali in Veliki voz in pa zimski 6-kotnik s petimi najsvetlejšimi zvezdami, ki jih lahko vidimo samo pozimi. Ko smo končali ogled na prvi postaji, smo se pogreli z zelo dobrim in toplim čajem. Opazovanje pa se je po okrepčilu nadaljevalo. Na velikem teleskopu smo si ogledali: Orionovo meglico, Luno in njeno površje, dve meglici in na koncu še rdečo in modro zvezdo ozvezdja Dvojček. Astronomsko opazovanje mi je bilo všeč, saj sem izvedel veliko novih stvari, ki so bile tudi zanimive. Mogoče je bilo predavanje malce predolgo, zato pa je bilo toliko bolj zabavno opazovanje na prostem, saj smo lahko videli zelo lepa ozvezdja. Naučili smo se tudi orientirati po zvezdah, poiskati zelo zanimiva ozvezdja, kot so na primer: Veliki in Mali voz, zvezda Severnica, Labod, in še veliko drugih zanimivih zvezd in ozvezdij. To je moje mnenje.

Kristjan Božnar, 9. a

V sredo, 20. januarja, smo imeli astronomsko opazovanje. Ob peti uri popoldan smo se učenci 9. razredov skupaj z nekaterimi starši in učenci nižjih razredov zbrali v avli osnovne šole. Ko smo se posedli in umirili, se je predavanje začelo. Najprej sta nam predavatelja povedala nekaj o planetih našega Osončja, o njihovih značilnostih in o njihovih naravnih satelitih. Nato sta nam povedala nekaj o drugih osončjih, galaksijah, meglicah, zvezdah, črnih luknjah in zastavila nekaj vprašanj kot na primer: »Ali mislite, da smo ljudje sami v vesolju? Ali živijo zunaj naše galaksije še druga živa bitja?«, na katera smo si morali odgovoriti kar sami. Po predavanju smo se odpravili v jedilnico, kjer smo nekaj pojedli in popili, nato pa se odpravili proti Kršinskemu Logu. Na travniku sta nas sta že čakala predavatelja astronomskega društva Saturn s teleskopom in daljnogledom. Učenci smo se razdelili v dve skupini: razred a in razred b. Na začetku nam je gospod Čotar z laserjem pokazal, kje sta ozvezdji Mali medved in Veliki medved in kako se s pomočjo teh ozvezdij poišče zvezdo Severnico. Nato smo pogledali še ozvezdje Kasiopeja, Dvojčka in še zvezdo Siri.

15

Brihtne glav'ce Povedal nam je še, da nekateri ljudje mislijo, da je zvezda Severnica najsvetlejša zvezda, kar pa ni res. Najsvetlejša zvezda je Siri. Nato smo se postavili v vrsto pred večji daljnogled in najprej opazovali galaksijo Andromeda, v kateri smo si ogledali meglici H in I, Jupitrove oblake, rdečo in modro zvezdo in na koncu še Luno. Ravno ko smo se navadili na temo in smo stvari videli veliko bolj razločno, se je pripeljal avto. Ta je bil pravzaprav namenjen k nam, saj nam je pripeljal čaj, s katerim smo se prijetno pogreli. Drugi del opazovanja smo nadaljevali z zelo velikim teleskopom pri gospodu Centrihu. Najprej so nam razložili, kako se teleskop uporablja, pozneje pa smo si ogledali Orionovo meglico ter še enkrat meglici H in I, rdečo in modro zvezdo, na koncu pa še površje Lune, na katerem smo lahko opazili veliko kraterjev. Ob koncu opazovanja smo bili že vsi utrujeni in malce premraženi. Okoli 9. ure smo prispeli pred šolo, kjer so nas že čakali starši. Astronomsko opazovanje mi je bilo zelo všeč. Najbolj zanimiv del predavanja je bil takrat, ko smo se pogovarjali o tem, kako nastanejo nove galaksije in zvezde. Opazovanje na prostem je bilo zelo zanimivo in ko sem gledala skozi teleskop, se mi je zdelo vse tako veliko. Samo iztegnila bi roko in že bi držala vse v svoji pesti. Naučili smo se, kako se orientirati, če se izgubiš. Zapomnila sem si, da s pomočjo Malega in Velikega medveda poiščeš zvezdo Severnico, za katero pa vsi vemo, da je na severni strani neba. Povedali so nam, da nekateri ljudje zamenjajo Mali voz za Kasiopejo. Tudi jaz sem bila ena izmed njih in zato ju ne bom nikoli več zamenjala. Želela bi si, da bi si ogledali še kakšen planet, a nam tistega večera to ni bilo dano zaradi oblakov, ki so malo po pol deveti prekrili del neba. Videla in spoznala sem veliko stvari in se od tega tudi veliko naučila. Preživela sem čudovit večer in to je bil zagotovo najbolj zabaven pouk fizike do zdaj!

Sara Oblak, 9. a UČENKE IN UČENCE OŠ POLHOV GRADEC NA PRIREDITVI OB PREŠERNOVEM DNEVU OBRAČALI LISTE »KULTURNE KNJIGE« Z LITERARNIM NOKTURNOM

Na osnovni šoli Polhov Gradec smo 5. 2. 2016 obeležili slovenski kulturni praznik. Posebnost prireditve je bila tokrat ta, da so učenci recitirali svoje avtorske izdelke; torej pesmi, ki so jih napisali sami. Najprej sta Zdravljica in Oda radosti odprli vrata, obrnili list v »kulturno knjigo« naših učencev, v prireditev ob kulturnem prazniku, prireditev ob Prešernovem dnevu. Skozi prireditev sta nas peljala Neli in Jure. France Prešeren je za seboj pustil dragoceno zapuščino pesmi, pesnitev, epigramov. Janez Mušič v svoji biografiji Zgodbe o Prešernu med drugim zapiše tudi takole: »Ribičevi v Vrbi so že zgodaj opazili Francetovo posebno veselje do izražanja v rimah. Sestra Lenka se je do konca življenja spominjala, da je njen brat, odkar ga je poznala, »vsako reč brž na verze naštimal.« Drugi so spet pripovedovali, da je Ribičev študent prve pesmice zlagal in svoj pesniški duh pokazal že v ljubljanskih šolah, ko so se mladi dijaki shajali v Tivoliju. Med študijem na dunajskem vseučilišču pa je France Prešeren začel resneje pisati pesmi in jih napisal poln zvezek. Ker je bil zelo samokritičem, jih ni sprva nikomur pokazal.« Pri pisanju pesmi pa ni bil odmeven in skrivnosten samo naš pesnik, prav lepe zgodbe v obliki pesmi izlivajo na papir tudi učenci in učenke naše šole. Ta dan so se, kot že rečeno, predstavili s pesmimi, pod katere so se podpisali sami. Lea s pesmijo Solza, Sara z Najdolgočasnejšo pesmijo na svetu, Tilen s pesmijo Knjiga, Gregor s pesmijo Zvezda, Maja s pesmijo Čista ljubezen, Peter s Psičko Lili, Taja s svojimi Sanjami, Anej s pesmijo Pišem pesem … Čez prag prve zgodbe so stopili Lara, Tilen in Sara ter obrnili list v svet poezije, v svet pesništva, v svet literarnega ustvarjanja. Nato smo poslušali Leo in Nežo. Lea nam je zapela slovensko popevko Mlade oči, za katero je glasbo napisal Jure Robežnik, besedilo pa Dušan Velkovrh, avtor besedil številnih slovenskih zimzelenih melodij, kot so Dan ljubezni, Silvestrski poljub, Med iskrenimi ljudmi ali Mlade oči. V 73. letu starosti je na začetku februarja 16

Brihtne glav'ce za vedno zaprl oči. Zapeta pesem je bila njemu v spomin. Renesančno vzdušje ob 400-letnici smrti znamenitega angleškega dramatika Williama Shakespeara sta s slavno zgodbo Romea in Julije na sodoben način pričarali Neli in Ana. Na inštrumente so nam zaigrali Vidor na helikon, Lara in Manca na prečno flavto, Ana na kitaro, Marcel na harmoniko ter Neža na klavir. S plesom pa nas je razveselila Naja.

Svoje misli ob pisanju pesmi so nam med prireditvijo zaupali devetošolci:

Larisa: Ko pišem pesem, razmišljam o življenju.

Benjamin: Ko pišem pesem, se vsa čustva izlijejo na papir.

Ko berem pesem, se vsa čustva iz papirja izlijejo vame.

Blaž: Ko pišem pesem, jo poskušam podoživeti.

Neža: Ko pišem pesem, v mojo domišljijo vstopi čudežen svet.

Tinkara: Ko pišem pesem, so moje misli v oblakih.

Anita: Ko pišem pesem, imam v glavi tisoč besed.

Nejc: Ko pišem pesem, se počutim, kot da pišem nekaj neverjetnega. Ko pišem pesem, se poglobim v rime.

Po slabi uri smo obračali zadnje strani zgodbe, ki je bila zvočno slikovita, polna barv, polna vznesenosti, polna domišljije. Učenci in učenke so spet dokazali, da so prava zakladnica različnih talentov ter pravi mali pesniški umetniki. Kako doživlja nastajanje pesmi osmošolec Anej Škof, pa si lahko preberete v spodnjih verzih: Urška Žagar, učiteljica slovenščine

Pišem pesem …

Pišem pesem …

Gledam v list papirja in pišem pesem.

Pesem se začne razvijati.

Razvija se počasi in veličastno kot gosenica v metulja, kot oblak v nevihto, kot iskra v požar.

Brez preprek se širi iz poteze v črko, iz črke v besedo, iz besede v poved, iz povedi v verz, iz verza v kitico, iz kitice v pesem.

Ko napišem zadnjo črko, pogledam v svojo pesem.

Na široko odprem oči in zavzdihnem: »Ponosen sem.«

17

Brihtne glav'ce TEHNIŠKI DAN

OBISK ETNOGRAFSKEGA MUZEJA

V četrtek, 25. 2. 2016, smo se šestošolci odpravili v etnografski muzej v Ljubljani. Tam smo si ogledali, kako so živeli ljudje v 18. stoletju. Videli smo, kako so se oblačili in kakšno obutev so imeli, kakšno je bilo takrat življenje na kmetiji, kakšne hiše in pohištvo so imeli. In vendar, oblačili so se skromno, le za v mesto so se malo lepše oblekli, v celem življenju pa so imeli samo en par cokel, kaj takšnega si danes skoraj ne moremo predstavljati. Na kmetiji so delali vsi, tudi otroci, hiše so seveda bile skromne in pohištvo tudi. Mar veste, da so dojenčki takrat spali tudi v mentrgi. No, pa da vam ne razkrijem vsega, vam lahko samo priporočim, da tudi sami obiščete muzej in si ogledate, kako so živeli tiste dni. Naj za konec rečem samo še to, zelo zanimiv in kratkočasen dan, ki si jih v prihodnje želim še več.

Brina Sušnik, 6. b PREDSTAVA ZVEZDICA ZASPANKA V KULTURNEM DOMU JAKOBA TROBCA

V soboto, 27. 2. 2016, je bila v Kulturnem domu Jakoba Trobca zanimiva predstava za mlade in manj mlade z naslovom Zvezdica Zaspanka. Po ogledu smo se pogovarjali z Neli Dolinar, Ruto Koprivec, Antonom Čudnom in Benjaminom Kuclerjem, ki so tudi sodelovali pri predstavi. Vsi nastopajoči so učenci naše šole in so odlično odigrali svoje vloge ter se kljub mladosti izkazali kot veliki profesionalci, čeprav jih kar nekaj, vključno z Neli, ki je na odru preživela večino časa, obiskuje četrti razred. Na odru se jim pridružil celo naš hišnik Rajko Tominec, ki je na odru izvajal vratolomne vragolije na monociklu.

Kdaj ste začeli z vajami za predstavo?

Neli: »Vadili smo kar dolgo, na koncu je šlo kar na tesno, tudi doma je bilo treba vaditi besedilo, ampak na koncu nam je uspelo.« Ruta: »Artisti smo se vajam pridružili pozneje.«

Anton: »Že precej zgodaj. Kakšne tri mesece nazaj.«

Benjamin: »Po navadi so s tem dramskim društvom igrali predstave z bolj resno vsebino, tokrat pa so se odločili, da pripravijo nekaj za najmlajše.«

Kako so vas povabili k predstavi?

Neli: »Na začetku so nas člani dramske skupine Neptun vprašali, če bi sodelovali pri predstavi, seveda smo bili vsi za, imeli so že določene zamisli, kdo bi lahko igral določeno vlogo, nato pa so nas še malce preizkusili in vloge so bile dodeljene.«

Ruta: »Najprej je pri predstavi sodeloval že moj brat, ker so načrtovali sceno z artisti in so potrebovali tudi nekoga, ki dobro žonglira, so k predstavi povabili tudi mene.« Anton: »Potrebovali so pripovedovalca in zato so me poklicali.«

Benjamin: »Tudi mene je član gledališkega društva povabil k nastopanju. Sprva sem se malo branil, a potem sem se vdal in ni mi žal.« 18

Brihtne glav'ce Kako intenzivno ste se pripravljali pred predstavo?

Neli: »Kot sem že omenila na začetku, bolj ko se je bližal dan premiere, bolj smo vadili, na koncu je poleg intenzivnih vaj, kjer smo pilili besedilo, na vrsto prišlo še pomerjanje kostumov, za katere je poskrbela moja mami, približno dva tedna pred premiero se je začelo končno oblikovanje scene, dogovarjali smo se o tem, kakšna bo končna podoba letaka in seveda vadili, vadili, vadili. Po generalki pa so nam dali še zadnje napotke, kaj lahko izboljšamo, ki so nam prišli zelo prav.« Ruta: »Nekaj dni pred predstavo sem malce več žonglirala kot po navadi.«

Benjamin in Anton: »Prej smo imeli vaje enkrat tedensko ob petkih. Zadnji teden smo se dobili trikrat in vsakokrat zvadili celotno predstavo.«

Kdo vam je pomagal pri izdelavi scene in pri kostumih?

Benjamin: »Kostume je izdelala gospa Mojca Klančar Dolinar, sceno pa smo naredili s skupnimi močmi. Knjigo pa sem izdelal kar sam.«

Koliko je bilo treme med samim nastopom?

Neli: »Bilo je je kar precej, sploh na premieri sem imela občutek, da bom na sredi igre kar naenkrat pozabila ves tekst, ampak na odru je trema zvodenela.«

Benjamin: »Pred samim nastopom je je bilo nekaj, potem pa je med samo predstavo kar nekam izpuhtela.« Anton: »Saj sva že prava profesionalca (smeh).«

Ruta: »Pred samo predstavo je je bilo nekaj, ko pa sem stala enkrat na odru, je ni bilo več.«

Kakšno je bilo razumevanje med člani dramske skupine, glede na to, da ste različno stari (pet nastopajočih je bilo iz četrtega razreda, dve dekleti iz šestega, eden iz sedmega in kar nekaj iz devetih)?

Benjamin, Ruta in Anton: »Na vajah smo se v glavnem dobro razumeli. Bilo je veliko skupnega smeha in pa dobre volje.« Anton: »V glavnem smo bili zelo zgledni in nismo pretiravali v nagajanju. (smeh) Režiserki sva največ sivih las povzročila z obiskovanjem »najboljšega soseda« pred vajami, kjer sva se dodatno založila z raznimi prigrizki, kar je bilo na vajah seveda strogo prepovedano. Kaj več pa bi o tem lahko povedal kdo drug, npr. režiserka …«

Neli: »Razumeli smo se zelo dobro, malo težav mi je povzročal poljub, ki ga v igri dobim od Benjamina, a pozneje sem se s tem morala sprijazniti.«

tam dala duška (glasen smeh).«

Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Benjamin in Anton: »Pogostitev po premieri, saj sva si

Ruta: »Precejšnje število obiskovalcev.«

Neli: »Končni občutek po predstavi, ko se zaveš, da je predstava uspela.« 19

Brihtne glav'ce Vas čakajo ponovitve?

Benjamin: »Napovedanih je še kar nekaj ponovitev, vendar o tem ve več vodja predstave.« Mislite nadaljevati z nastopanjem še naprej?

Anton: »Seveda, komaj čakam.«

Benjamin: »V načrtu imamo že nekaj zamisli, vprašanje pa je, kdaj jih bomo uresničili.« Ruta: »Mogoče …«

Neli: »Bila bi vesela, če bom lahko sodelovala še pri kakšni predstavi, saj je to zame zelo lepa izkušnja.« Želimo vam veliko uspešnih nastopov še naprej.

Lara Stanovnik in Pia Kozjek, 8. a

ŠOLSKO DRŽAVNO TEKMOVANJE V VELESLALOMU ZA NEKATEGORIZIRANE TEKMOVALCE

Najbrž niste vedeli, da je na naši šoli mnogo skritih talentov, ki se pojavijo na navadnih šolskih tekmovanjih, kot sta na primer Cankarjevo ali Kenguru. Tokrat je šlo za športno tekmovanje.

Zbrala se je ekipa učencev smučarjev naše šole in začeli smo pridno trenirati. Na pomoč sta nam med drugimi priskočila tudi Bernard Adam in Franci Kavčič. Najprej smo se udeležili regijskega smučarskega tekmovanja v Kranjski Gori. Dosegli smo izjemne rezultate. Job Kavčič 4. mesto, Tobija Kavčič 3. mesto, Gabrijela Adam in Rožle Oblak 2. mesto ter Pavlina Košir 1. mesto. Skupno smo osvojili tudi pokal za najvišje mesto. In tako smo bili uvrščeni na državno prvenstvo kar vsi iz ekipe. Vsi smo nestrpno čakali ta dan, in sicer malce nervozno, vendar smo ga dočakali. 15. 3. 2016. smo se odpravili na smučišče Krvavec, kjer se je zbralo okoli 150 osnovnošolcev. Vsi smo čakali na začetek tekme. In začela se je. Drug za drugim smo se zaganjali v dolino in naše smuči so letele kot po maslu. Konkurenca je bila močna in bili smo razdeljeni le v dve skupini. Bilo nas je 65 punc in 80 fantov. Naša ekipa je bila ponovno odlična vendar nismo pobirali ravno najvišjih mest. Job Kavčič je dosegel 35. mesto, Gabrijela Adam 16. mesto, Rožle Oblak 15. mesto in Pavlina Košir 10. mesto. Tobija pa je po odlično odpeljanem prvem delu proge žal odstopil. Skupno smo osvojili zelo dobro 4. mesto. Zdi se mi, da je naša šola kar ponosna na izjemne dosežke. Vendarle je tekmovanje bilo na državni ravni.

Pavlina Košir, 9. b VODA – EDEN NAJVEČJIH ČUDEŽEV ŽIVLJENJ

Na OŠ Polhov Gradec smo v torek, 22. 3. 2016, obeležili Dan vode, ki smo ga povezali z »modrim dnem«. Letos smo temu pomembnemu mednarodnemu dnevu namenili prireditev, ki smo jo povezali z »modrim dnem« (lani in predlani sta bila zeleni in rumeni dan), ko imajo učenci oblečenega nekaj modrega, notranjost šole pa krasi modra barva v obliki različnih izdelkov učencev na skupno temo voda. Nastale so raznovrstne »vodne« umetnine. Učenci nastopajoči so nam predstavili nekaj dejstev in resnic o vodi: Voda je zakladnica neštetih skrivnosti. V rekah, jezerih in oceanih je zapisana vsa zgodovina sveta, saj vse, kar živi, pušča sledi svojega življenja, razmišljanja in delovanja v vodi. Milijone let je bila voda edino živo bitje na Zemlji. In vse od takrat ta ista voda kroži skozi sleherno ptico, rožo, drevo, kamen ...

Povsod je že bila in vse je že videla. Skozi vodo se povezujemo ne le z vesoljem, temveč z vsem živim v preteklosti in sedanjosti.

20

Brihtne glav'ce Zato vsaka kaplja vode vsebuje informacijo o vsem, kar se je do sedaj zgodilo, skratka – kolektivno zavest vesolja. Na srečo je Slovenija ena izmed najbogatejših držav z vodo, saj jo prepletajo številne reke, studenci, potoki, ki skupno v dolžino merijo kar 28.000 km. Pri nas pade dvakrat več padavin, kot je evropsko povprečje. Zelo pomembno pa se mi zdi dejstvo, da smo ena izmed redkih držav na svetu, kjer lahko odpremo pipo in pijemo vodo, ne da bi se bali kakršnekoli okužbe. Po izrazu na obrazih učencev sem sklepala, da so učence presenetila tudi dejstva o ustekleničeni vodi. Večina vode iz pipe je pod mnogo strožjim nadzorom kot ustekleničena voda. V 4-letni študiji več kot 1000 vrst ustekleničene vode so dokazali, da je ta mnogo slabše kakovosti kot voda iz pipe. Ustekleničena voda stane 1000-krat več kot voda iz pipe. Na leto porabimo več kot 100 milijard dolarjev za ustekleničeno vodo. Potrošnja ustekleničene vode se vsako leto dvigne za 10 %.V ZDA trenutno pijejo več ustekleničene vode kot mleka ali piva. Več kot polovica ustekleničenih tako imenovanih izvirskih vod prihaja iz pipe. Za proizvodnjo plastenke porabimo 3-krat več vode, kot je vsebuje. Za proizvodnjo plastenk na leto porabimo 17 milijonov sodčkov nafte. V svetu recikliramo le 1 od 5 plastenk.

Tudi zaradi vsega zgoraj napisanega varujmo in spoštujmo vodo!

Po prireditvi povzela Urška Žagar, učiteljica slovenščine OBISK NOVINARJEV OSNOVNE ŠOLE POLHOV GRADEC NA RADIU EKSPRES Končno je napočila sreda, 30. 3. 2016, ko smo se novinarke in novinarji šolskega radia in šolskega časopisa Brihtne glav'ce odpravili na Radio Ekspres. Na avtobusni postaji v Stegnah nas je pričakal gospod Sotlar in skupaj smo odšli v prostore Radia Ekspres.

To je ljubljanski radio, ki pokriva celo Ljubljano in okolico. Najraje predvajajo glasbo iz 80. in 90. let 20. stoletja, kar pa ne pomeni, da ne predvajajo tudi najsodobnejših uspešnic. Čakal nas je zelo prijazen sprejem in naslednji dve uri nas je gospod Grega Murn, ki je na Radiu Ekspres kreativni producent, potrpežljivo vodil po radijski postaji. Preden smo odšli na ogled, nam je gospod Murn povedal, kako delajo, pripravljajo prispevke, kje predvajajo glasbo, kako in po kakšnem vrstnem redu ... Njihov radio ima okoli petindvajset tisoč poslušalcev in s tem so zelo zadovoljni, ker ne pokrivajo celotne Slovenije. Radio Ekspres pa se lahko pohvali še s tem, da je velika zvezda Radia 1 – Denis Avdič – začel s kariero radijskega moderatorja prav pri njih. Ko je bila naša radovednost vsaj za silo potešena, je sledil ogled radijskih prostorov.

21

Brihtne glav'ce Najprej smo si ogledali manjši studio, kjer snemajo oddaje, telefonske pogovore ... Zraven je bila še ena manjša soba, ki ji rečejo produkcijska soba. Nato smo se odpravili v večjo sobo – glavni studio, kjer snemajo oddaje v živo. Imeli smo priložnost prisluhniti oddajanju v živo, nekateri pa smo lahko tudi posneli kratek intervju o zeleni prestolnici Evrope – Ljubljani. Vsi smo bili zelo navdušeni, saj je za večino od nas bilo to nekaj popolnoma novega. Nato smo si izmenjali še nekaj informacij, se slikali in polni napotkov odšli. Obisk radia je bila zelo dobra popotnica, tudi za razmišljanje o možnem poklicu na radiu, ki mora biti zelo zanimiv, predvsem pa nikoli dolgočasen. Še enkrat se zahvaljujemo prijazni ekipi Radia Ekspres za prijazno, zanimivo in poučno vodenje in pa seveda gospodu Žigu Sotlerju, ki je poskrbel, da je do tega dogodka sploh prišlo.

Brina Sušnik, Martin Setnikar in Ana Malovrh NARAVOSLOVNI DAN ARBORETUM VOLČJI POTOK

V petek, 1. 4. 2016, smo se 6. razredi odpravili v Volčji potok, saj smo imeli naravoslovni dan.

Pred jedilnico smo se zbrali ob 7.55, kjer smo pojedli malico. Ob 8.00 smo se odpravili na avtobus z našimi učiteljicami Barbaro Trnovec, Urško Žagar in Barbaro Rednak Robič. Ko smo prispeli, smo se razdelili v dve skupini. Vsaka skupina je imela najprej »pouk«. Učilnice so bile zelo zanimive. V učilnicah smo dobili delovne liste, ki smo jih pozneje zunaj reševali s pomočjo naših vodičk. Spoznali smo tiso, cipreso, pušpan, okrasno češnjo, vojaško drevo, tulipan, narciso, hijacinto, šli pa smo tudi v sobo kaktusov in orhidej, kjer smo videli tudi mesojedo rastlino. Na koncu smo si učenci lahko kupili kakšno rastlino, potem pa smo odšli domov.

Julija Škof in Lara Starin, 6. a ČISTILNA AKCIJA

Osnovna šola Polhov Gradec se je pridružila Krajevni skupnosti Polhov Gradec, občini Dobrova - Polhov Gradec in nekaterim društvom pri spomladanski krajevni čistilni akciji. Tako smo mozaiku skrbi za okolje, ki ga gradimo v šoli, dodali še en kamenček. Učence in starše smo povabili, naj se pridružijo tradicionalni čistilni akciji, da bi s skupnimi močmi in dobro voljo naredili nekaj za naš kraj. Na sobotno dopoldne, 2. aprila, smo se tako zbrali na posameznih zbirališčih in po navodilih koordinatorjev očistili posamezna območja. Odpadke smo zbirali v ločene vreče in jih odložili na ekoloških otokih.

Največ se je nabralo embalaže, udeleženci pa so sporočali tudi mesta kosovnih odpadkov v naravi, za odvoz katerih je nato poskrbela krajevna skupnost. Akcije se je udeležilo lepo število učencev in staršev in odzivi udeleženih so zelo spodbudni.

Barbara Trnovec, mentorica Zelene šole OŠ Polhov Gradec

22

Brihtne glav'ce DAN ŠOLE NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC

Napočil je 6. april, dan, ki je v šolskem letu najpomembnejši, saj takrat šola odpre svoja vrata tudi za starše in druge obiskovalce. To je seveda DAN ŠOLE, ki je bil letos v znamenju Hiše, pravzaprav Hiške eksperimentov.

Hiša eksperimentov je prvi in originalni vseslovenski center znanosti oblike »izvêdi sam«. Obiskovalci vseh starosti se tu lahko na sproščen in zabaven način učijo resnic z vseh področij znanosti in življenja. Hiša eksperimentov v svojih prvih stalnih prostorih deluje od maja 2000 na Trubarjevi ulici 39 v Ljubljani. Letno jih obišče kar 30.000 obiskovalcev. Računajo, da bo z razširitvijo prostorov število obiskovalcev vsaj potrojeno. Ampak nas pa ni obiskala Hiša eksperimentov, pač pa Hiška eksperimentov. V čem je torej razlika? Hiška eksperimentov je, kot pravijo njeni eksperimentatorji, majhna Hiša eksperimentov, ki potuje po celi Sloveniji in za en dan eno izmed slovenskih šol spremeni v center znanosti, kjer so lahko poleg velikega števila eksperimentov, v katerih se lahko preizkusite kar sami, učenci, učitelji in drugi obiskovalci deležni pravega znanstvenega šova z atraktivnimi poskusi. Svoje popotovanje je Hiška eksperimentov začela leta 2014. Držijo se načela, da njihov obisk ne sme predstavljati finančnega stroška za obiskovalce in za šolo. Pričakujejo pa angažiranost šole pri pridobivanju lokalnih pokroviteljev. S projektom želijo tudi dodatno motivirati in povezati lokalno okolje. Zato pri financiranju obiska Hiške eksperimentov računajo na lokalna podjetja, posameznike ter občino. Preden pa vas obiščejo, se mora šolski pevski zbor naučiti himne Hiške eksperimentov, ki jo je napisal Adi Smolar.

Kako pa je to potekalo na naši šoli? Začelo se je s slavnostno otvoritvijo v avli šole in seveda s himno, ki jo je zapel mladinski pevski zbor. Sledili so krajši nagovori gospe Andreje Perat iz Hiše eksperimentov, pomočnice ravnatelja gospe Ilinke Kucler in gospe Francke Hribernik, glavne organizatorice dogodka. Nato pa se je dogajanje začelo. Učenci razredne stopnje so se podali v športno dvorano, kjer so jih že čakale nasmejane mentorice in cel kup eksperimentov, učenci predmetne stopnje pa smo že lahko prisluhnili znanstvenem šovu. Bilo je zelo zanimivo! Po ogledu znanstvenega šova smo se starejši učenci odpravili v polhograjsko graščino, kjer imata svojo streho nad glavo kar dva muzeja, in sicer Tehnični muzej Slovenije in Muzej pošte in telekomunikacij. Tu smo se razdelili v dve skupini, ena se je podala v vodeni ogled muzeja pošte, druga skupina pa se je na zelo zanimivih delavnicah sosednjega muzeja učila osnov Morsejeve abecede. Mlajši učenci so se medtem podali v Hišo medu Božnar, ki je prav tako pripravila zanimive in tudi »sladke« delavnice. Ko smo se spet vrnili v šolo, pa so se vloge zamenjale, učenci predmetne stopnje smo se lotili eksperimentov v športni dvorani, učenci razredne stopnje pa so zasedli avlo in uživali ob ogledu znanstvenega šova, ki je bil tokrat drugačen od tistega jutranjega.

23

Brihtne glav'ce Urnik je bil kar natrpan, ampak niti za trenutek dolgočasen. Sledilo je še zbiranje vtisov po oddelčnih skupnostih, nato pa kosilo in odhod domov. Ampak naš dan šole se tu še ni končal.

Popoldne je šola svoja vrata odprla tudi zunanjim obiskovalcem; staršem naših učencev in ostalim sokrajanom. Na naše veliko veselje je bila udeležba res številčna. V prihodnosti si želimo še več takšnih dni.

Novinarke in novinarji Osnovne šole Polhov Gradec

Ob dnevu šole smo za nekaj kratkih pojasnil zaprosili tudi gospo Andrejo Perat iz Hiše eksperimentov in gospo Francko Hribernik, organizatorico dneva šole.

GOSPA ANDREJA PERAT

Ali so vas od nekdaj veselili naravoslovni predmeti?

Od nekdaj sem naravoslovec po duši, tako da sem se z lahkoto odločila za to stroko.

Ste tudi sami ustvarili kakšen eksperiment?

Od teh, ki jih lahko vidite danes na Hiški eksperimentov, nisem ustvarila nobenega, sem pa veliko eksperimentirala že v vaših letih, tudi zdaj naredim še kakšen eksperiment.

Ste se kdaj pri kakšnem eksperimentu poškodovali?

Velikokrat preprečimo poškodbe. Če pa se eksperiment zalomi, je pa čar eksperimentiranja v tem, da se eksperiment lahko ponovi.

Se je kdaj kakšen eksperiment ponesrečil?

Ponesrečil, pokvaril, to je lastnost samega eksperimenta in delo naravoslovca in eksperimentatorja je v tem, če se zalomi, eksperiment ponovi in ga izvede mogoče še bolje.

Kaj vas pri tem delu najbolj veseli?

Navdušenje otrok in radovednost, sploh pa zastavljanje vprašanj.

Kateri eksperiment je za izvedbo najtežji?

Teža eksperimenta se stopnjuje glede na starostno skupino. Vsak vidi težo eksperimenta glede na starostno skupino, v kateri se takrat nahaja, hkrati pa so eksperimenti različno težki, tako da nobenega eksperimenta ne bi želela posebej izpostavljati.

Nam lahko na kratko predstavite Hišo oziroma Hiško eksperimentov?

Hiška eksperimentov je projekt, s katerim smo začeli leta 2014. Gre za aktivnost, pri kateri potujemo kot popotniki iz kraja v kraja, iz osnovne šole v osnovno šolo, je aktivnost, pri kateri k sodelovanju povabimo lokalno podjetje, ki nam omogoči sam obisk šole, hkrati pa nam našo aktivnost omogočata dva globalna pokrovitelja; to pa sta Telekom Slovenije in farmacevtska družba Lek, član skupine Sandoz.

Kaj ste nam danes prikazali na znanstvenem šovu?

Današnja dogodivščina je imela naslov Plinologija, pogovarjali smo se o plinih, lastnostih plinov, seveda o kapljevinah, tekočinah, o eksperimentih, s katerimi se srečujemo vsakodnevno, o eksperimentih, ki jih lahko izvedete sami doma (raketa, gasilni aparat, gašenje ognja, potapljanje), vsekakor upam, da so si obiskovalci marsikaj od danes videnega in slišanega tudi zapomnili in bodo poskusili tudi sami izvesti kakšen eksperiment. Drugače pa smo se dotaknili tudi malo bolj zahtevnih eksperimentov, kot je tekoči dušik, ohlajevanje …

24

Brihtne glav'ce Kaj pa bomo obiskovalci danes izvedeli na delavnicah? Kaj je glavni namen delavnic?

Gre za samo eksperimentiranje, ki poteka v telovadnicah. V telovadnici imamo dva prostora, v katerih je skupno več kot 50 različnih eksperimentov, naša želja ni učenje, ki ga, mislim, da imate na šolah več kot dovolj, ampak, da učence pripravimo do radovednosti in navdušenja nad eksperimentiranjem, da začnejo zastavljati vprašanja in da hkrati pridejo tudi z novimi predlogi, da ugotovijo, da se določen eksperiment da izvesti tudi drugače, in pridejo do svojih ugotovitev.

Hvala vam za vaše odgovore in želimo vam veliko uspehov še naprej.

GOSPA FRANCKA HRIBERNIK

Gospa Hribernik, leto 2015 je tudi leto svetlobe. Je bil tudi v tem razlog, da ste v letošnjem šolskem letu k sodelovanju povabili Hišo eksperimentov?

Hišo eksperimentov v Ljubljani sem z učenci že večkrat obiskala. Vsakič so bili zelo navdušeni nad eksperimentiranjem in poskusi, letos pa sem dobila priložnost, da to ponudim vsem učencem naše šole. Mogoče bo ta dan razsvetlil koga izmed njih, kaj želi početi v življenju.

Ali je bilo zelo zahtevno organizirati ta dogodek? Kaj je bilo pri organizaciji dogodka najtežje?

Tak dogodek zahteva veliko časa in energije, dobre volje, pa tudi vztrajnosti. Najtežje je pridobiti denarna sredstva in sponzorje ter izvajalce za tak dan. Iti do ljudi in prositi za denar v današnjih časih res ni enostavno, a ker je namen dober, sem tudi to opravila z lažjim srcem.

Bi želeli spregovoriti kakšno besedo tudi o tistih najzaslužnejših, ki so pomagali pri izvedbi tako zahtevnega dogodka?

Največja zahvala gre vsekakor gospodu Tomažu Schwarzmannu iz podjetja Rastlinjaki Schwarzmann, d. o. o., ki je bilo naš glavni sponzor in se je mojemu vabilu tudi takoj odzvalo.

Zahvala pa gre tudi vsem ostalim podjetjem in sponzorjem: Prigo, d. o. o., MVA, d. o. o, Result, d. o. o., Kovinoplastika Franc Leskovec, Agrometal, d. o. o., zahvaljujem se tudi gospe Malči Božnar iz Hiše medu in gospe Ajdi Kozjek iz Tehničnega muzeja Slovenije, Muzeja pošte in telekomunikacij Polhov Gradec za izvedbo delavnic. Zahvalila bi se še sodelavkam: Katji Premrl, Mirjam Kogovšek, Neži Kralj in Nini Bagar, ki so bile mentorice pri eksperimentiranju in pomočnice pri organizaciji dneva. Ne smem pa pozabiti seveda na oba hišnika, gospoda Rajka Tominca in gospoda Francija Mrzlikarja, ter vseh učencev, ki so pomagali pri ureditvi športne dvorane. Seveda tudi vsem učiteljem spremljevalcem, kuhinji za dobro malico in kosilo, ne nazadnje pa tudi gospem čistilkam, ki so pospravile za nami.

25

Brihtne glav'ce Kako ste bili zadovoljni z znanstvenimi šovi?

Mislim, da so bili tudi poskusi na znanstvenih šovih zanimivi in poučni, eni zelo atraktivni, na primer tisti s tekočim dušikom, ki je živ nageljček spremenil v kupček smeti in pa banano v kladivo za žebelj.

Kako ste bili zadovoljni s sodelovanjem učencev in staršev, ki so se nam pridružili pozneje?

Tudi starši, ki so se nam pridružili skupaj z učenci v popoldanskem času, so bili navdušeni nad eksperimenti in izražali veliko zadovoljstvo nad dogajanjem današnjega dne.

Nam lahko poveste kaj tudi o delavnicah, ki so potekale v šolski telovadnici?

V športni dvorani je potekalo več kot 50 fizikalnih poskusov v izvedbi Hiše eksperimentov, bili so težki in lahki, zanimivi in dih jemajoči, poučni in zabavni, vsi pa z namenom, da se naučite kaj novega ali da preverite svoje znanje na najbolj naraven način, to je s poskušanjem in ponavljanjem.

Kaj, menite, da je učencem in učiteljem najbolj ostalo v spominu?

Kaj je najbolj ostalo v spominu učencem in učiteljem, bodo povedali oni, saj upam, da bomo dobili še kaj povratnih informacij tudi od njih. Meni je ta dan pomenil čisti užitek in veselje. V resnici. Vse je potekalo tako, kot smo si zastavili, in cela šola je dihala kot eno telo.

Imate morda še kakšno sporočilo za naše učence?

Na koncu bi rada dejala učencem, naj nikoli ne prenehajo biti radovedni in ustvarjalni in vedno vztrajni pri aktivnostih, ki jih navdušujejo v življenju.

Hvala in želimo vam velimo uspehov še naprej.

Lara Stanovnik, Martin Setnikar, Anton Čuden in Benjamin Kucler

V sredo je na naši šoli gostovala Hiša eksperimentov. Tako se je šola spremenila v pravo zakladnico eksperimentov, pa čeprav le za en dan. Nekaj minut čez 8. uro zjutraj smo imeli v avli otvoritev tega posebnega dneva. Nato smo si učenci predmetne stopnje ogledali šov na temo plinov. Pri tem me je najbolj fasciniralo, ko je izvajalka poskusa v roki zdrobila nagljev cvet. Seveda pa ni šlo za čarovnijo, ampak je bil cvet pred tem polit s tekočim dušikom in zato je zamrznil ter postal popolnoma krhek. Pozneje smo se v Muzeju telekomunikacij učili Morsejevo abecedo in si ogledali zgodovino telefonov, faksov itd. Na koncu programa pa nas je čakal najbolj zanimiv del. V telovadnici smo se lahko pozabavali s številnimi eksperimenti.

Všeč mi je bila škatla, ki je stala na tleh, in ko si pogledal vanjo, se ti je zdelo, da je v njej neskončno globoka luknja. Najbolj pa mi je ostalo v spominu ogledalo. Ko si se usedel pred njega in se je na drugo stran usedel drug učenec, si lahko sestavil polovico svojega obraza in polovico drugega ter tako dobil popolnoma nov obraz. Ta dan mi je bil zelo všeč. Bil je nekaj novega in zabavnega, hkrati pa je bil tudi poučen. Takih dni se vedno veselim in si želim, da bi tudi v prihodnosti doživela kak tak dogodek.

Nika Oblak, 9. b

26

Brihtne glav'ce V sredo, 6. 4. 2016, nas je obiskala Hiša eksperimentov. Naša šola se je za cel dan spremenila v Hiško eksperimentov, njena vrta pa so bila za starše odprta še celo popoldne. Zjutraj smo odšli na malico.

Po malici se nam je Hiša eksperimentov predstavila.

Potem smo imeli učenci od 6. do 9. razreda »šov«, v katerem so nam predstavili veliko poskusov na zanimiv način. Po »šovu« je vsak razred odšel drugam. Ob enajsti uri smo skupaj z nekaj učenci 8. razreda odšli v Muzej pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu. Tam smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina se je najprej odpravila v učilnico, kjer so nam predstavili pisavo, s katero se sporazumevajo slepi in slabovidni. Dobili smo tudi delovni list in se razdelili v pare. Morali smo se sporazumevati s pomočjo Morsejeve abecede. Pozneje smo si ogledali še različne naprave za sporazumevanje in spoznali, kako so se sporazumevali v starih časih ter kako so delovali telefoni. Ko smo se vrnili v šolo, smo imeli še zadnji del, ki je bil seveda najbolj zanimiv. Odšli smo v športno dvorano, kjer so bili različni poskusi. Na primer: ugotavljali smo, kako se sliši glas skozi različno dolge cevi, mešanje materialov v mirujočem stanju in med vrtenjem, mešanje vode in zraka v steklenicah, ki ju obrnemo, zrcalna podoba v ogledalu z dopolnitvijo obraza nasproti sedeče osebe in še bi lahko naštevala. Potem smo odšli na kosilo in se polni novih vtisov odpeljali domov. Bilo mi je zelo všeč pa tudi veliko sem se naučila. Najbolj všeč mi je bilo, da smo poskuse delali sami. Upam, da bo v prihodnje na osnovni šoli Polhov Gradec še veliko tako zanimivih dni.

Nastja Dolenec, 9. b OB ZAKLJUČKU BRALNE ZNAČKE

Opažamo, da otroci iz leta v leto manj radi berejo. Ker berejo manj, žal berejo tudi slabše. Tako ni le pri nas, temveč tudi drugod po svetu. Rezultati raziskave v Sloveniji kažejo, da bralni interes in pogostost branja s starostjo upada, da dekleta raje berejo kot fantje, da učno boljši učenci raje berejo kot učno slabši in da pri učencih višjih razredov upada zanimanje za leposlovje. Čeprav se večina učencev zaveda pomena branja za širjenje besednega zaklada in učno uspešnost, pa jih to ne prepriča, da bi posegli po knjigi. V zadnjih letih opažamo ta trend tudi na naši šoli, zato smo v letošnjem šolskem letu izvedli kar 15 projektov, s katerimi smo želeli spodbuditi veselje do branja: 17. septembra, na rojstni dan Franceta Bevka, smo otvorili slovensko bralno značko z bralnim maratonom pri pouku slovenščine, nemščine, angleščine ter v oddelkih OPB in pripravili radijsko oddajo na temo branje in bralna pismenost, hkrati pa v šolski avli pripravili razstavo ilustracij o branju, v oddelkih od 1. do 4. razreda smo sodelovali v mednarodnem projektu Naša mala knjižnica, izvedli 4 predavanja za starše o branju, na razredni stopnji je potekalo mesečno branje na hodnikih, letošnja prireditev ob kulturnem prazniku je bila letos v celoti posvečena izdelkom otrok (Literarni zalogajčki), s sedmošolci smo sodelovali v projektu Rastem s knjigo, izvajali smo branje s terapevtskim psom v sodelovanju z društvom Tačke Pomagačke, v OPB so starejši učenci brali leposlovje mlajšim

27

Brihtne glav'ce učencem, učenci pa so imeli vse leto možnost sodelovati pri slovenski, angleški in nemški bralni znački in pri projektu Mi pa beremo v šestem in sedmem razredu. Bralna značka je vsekakor eden najstarejših in najžlahtnejših projektov, ki smo ji letos posvetili zelo veliko pozornosti. Trud se je obrestoval, saj smo na koncu ugotovili, da nam je z nenehnim spodbujanjem otrok uspelo krepko dvigniti odstotek bralcev: - v 1. triadi na 92 % (lani 86 %);

- v 2. triadi na 78 % (lani 34 %!); - v 3. triadi na 58 % (lani 34 %).

Posebno smo ponosni, da smo v 3. in v 6. razredih dosegli kar 100-odstotno uspešnost! Bralno značko smo tudi letos zaključili z zanimivim nastopom knjižnega ustvarjalca – letos je bil to stripar in ilustrator Uroš Hrovat, ter s slovesno podelitvijo bralnih značk. Učenci, ki so bili bralni znački zvesti vseh 9 let, so se udeležili zdaj že tradicionalnega izleta v Benetke. Kar 15 si jih je ogledalo to zanimivo potapljajoče mesto. Sporočajo vam, da je za zdaj še

tam, kjer mora biti.

Darinka Orel, knjižničarka in koordinatorka BZ na šoli

PODELITEV BRALNE ZNAČKE V petek, 4. 4. 2016, je bila v Kulturnem domu Jakoba Trobca slovesna podelitev bralne značke.

Najprej je potekala podelitev za učence od 6. do 9. razreda, potem pa še za mlajše. Naš častni gost je bil Uroš Hrovat, ilustrator in stripar. Izdal je že dve svoji knjigi, izvedeli pa smo, da piše še tretjo. Prosili smo ga, naj nam nekaj nariše. Na pole papirja nam je narisal strip z naslovom Tonček in Balonček ter jabolko spora, ob tem pa se je še ves čas pogovarjal z nami. Bilo ga je zelo zanimivo opazovati pri njegovem delu. Strip se nam je zdel zanimiv in obenem smešen.

Potem se je začela slovesna podelitev bralne značke. Najbolj uspešni so bili 6. razredi, saj so bralno značko opravili vsi. Na razredni stopnji so bili tako uspešni v tretjem razredu. Čestitke tretjemu in šestemu razredu! Tudi drugi razredi so se potrudili in ne samo v slovenski bralni znački, ampak tudi v angleški in nemški. Po končani podelitvi smo se vrnili v šolo in nadaljevali s poukom.

Karmen Burjek in Ana Dolenc 8. a

28

Brihtne glav'ce IZLET V SALZBURG

V soboto, 12. 4. 2016, smo se učenci iz zgodovinskega krožka odpravili v Salzburg. Vstali smo že zelo zgodaj zjutraj in odšli na avtobus. Med vožnjo nam je učitelj Simon Purger razlagal o zgodovini Salzburga. Vožnja je bila dolga, a se je splačalo. Najprej smo se ustavili na vodnih igrah (Wasser spiele). Med ogledom znamenitosti so nas tudi zmočili s skrivnimi cevmi. Nato smo se odpeljali v stari del mesta in si ogledali nekaj znamenitosti in cerkev. Sledil je odmor.

Odšli smo v različne restavracije, kjer smo se okrepčali. Imeli smo še toliko časa, da smo si lahko kupili originalne Mozartove kroglice ali spominke. Po odmoru smo se odpravili na grad.

Ogled je bil zelo zanimiv. Vsak je dobil svoj zvočnik, ki ga je vodil po gradu. Po ogledu gradu smo se odpravili v Mozartovo rojstvo hišo, nato na pokopališče njegovih staršev in sestre ter h kipu, ki je posvečen velikemu umetniku. Sledil je ogled parka s prelepim razgledom na mesto.

Tam smo malicali in se pogovarjali s prijatelji. Nato smo se, že malo utrujeni, vrnili na avtobus.

Na izletu smo se imeli zelo lepo, izvedeli smo veliko novih stvari, pa še zabave ni manjkalo.

Timotej Ušeničnik, 6. b ŠOLSKO PODROČNO TEKMOVANJE V PLESU NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC

20. aprila se je na naši šoli že tretje leto zapored odvijalo področno tekmovanje šolskega plesnega festivala. Poleg plesalcev naše šole je sodelovalo še veliko šol iz okolice. Začelo se je ob pol dveh, končalo pa malo pred sedmo uro. Vsa leta se navdušujemo nad izvrstnimi rezultati naših tekmovalcev in tudi letos nas niso pustili na cedilu. Bila sem med tistimi gledalci, ki so bili najvztrajnejši, saj sem maratonsko dolgo prireditev gledala od začetka do konca. Ob gledanju sem zelo uživala. Najprej so bili na vrsti plesni pari, ki so mi bili zelo všeč. Plesali so več krogov in to je trajalo zelo veliko časa. Potem so sledile produkcije. Zelo sem bila navdušena nad tem, kar so v produkciji ustvarili učenci naše šole. Uvrstili so se na tretje mesto. In še čisto na koncu plesalci solisti v hiphopu. Kakšni pa so bili dosežki naših tekmovalcev? Spet so dosegli vrhunske uvrstitve, dekleta od 4. do 6. razreda so postale celo področne prvakinje, prav tako pa so blesteli tudi starejši tekmovalci, ki sicer letos niso posegli po stopničkah, so pa se uvrstili na državno tekmovanje. Zato držimo pesti za njih, ker obvladajo!

Lidija Železnik, 8. a Za kratek intervju smo poprosili Pio Kozjek in Aneja Škofa, ki sta tudi šolska novinarja.

Koliko časa ste trenirali pred samim tekmovanjem? Se je število treningov pred samim tekmovanjem kaj povečalo?

Zadnji mesec smo trenirali dvakrat tedensko po uro in pol.

Kako potekajo vajini treningi?

Najprej se moramo dobro ogreti, čeprav bi to najraje spustili, naša učiteljica vztraja pri tem, sledi ponovitev plesov, nato pa nadaljujemo s produkcijo.

Na prireditvi smo opazili, da vsi tekmovalci plešete enako koreografijo. Kdaj se je naučite, kdo je sestavlja, kaj vam povzroča pri učenju največ težav?

29

Brihtne glav'ce Učimo se je postopa, enega plesa se po navadi naučimo v petih vajah, potem pa sledi piljenje.

Koreografijo sestavljajo plesni učitelji, plesna zveza izbere eno od koreografij, ki se je nato učimo vsi plesalci. Največ težav nam povzročajo novi zapleteni gibi in novi koraki.

Koliko ponovitev, mislita, da izvedeta za gib, plesno figuro, ki je bolj zapletena?

Lahko bi rekla, da več kot 1000.

Plesalci se preizkušate tudi v produkcijah, ki so za gledalce še posebej atraktivne? Nam lahko povesta, kaj produkcija sploh je?

Produkcija je skupinski ples, ki ponazarja neko zgodbo, sestavijo jo naši plesni učitelji. Sodniki pri produkciji ocenjujejo tehniko, umetniški vtis in pa seveda usklajenost skupine. Uvrstitev v tej kategoriji je za šolo vedno zelo pomembna.

Glede na dolžino prireditve morate biti plesalci v odlični plesni kondiciji. Kako jo vzdržujete?

Oba se na splošno rada ukvarjava s športom, jaz treniram zadnje leto tudi biatlon (Anej).

Kako je z nervozo pred in med samimi nastopi?

Pred samimi nastopi se poskušamo čim bolj umiriti in odmisliti, da tekmujemo, ter se čim bolj prepustiti plesnim užitkom. Med samim nastopom pa trema kar nekam izpuhti. Vsaj običajno … Želimo vama veliko sreče tudi na državnem tekmovanju.

Hvala.

Intervju s Katjo Simić, učiteljico plesa v plesni šoli Bolero

Ali vam je všeč na naši šoli? Koliko časa že sodelujete z našo šolo?

Na OŠ Polhov Gradec se počutim super. S šolo sodelujem že praktično od začetka svojega poučevanja plesa, to je od leta 2004. Sprva le kot plesna učiteljica, ki je učence pripravljala na valeto, potem pa smo sodelovanje razširili in učencem ponudili še projekt Šolski plesni festival – ŠPF. Ta je na vaši šoli zaživel v šolskem letu 2011/2012.

Kakšni so vaši občutki, ko tekmujejo tekmovalci, ki jih trenirate? Ste zelo nervozni?

Ne . Pravzaprav ne, saj točno vem, da smo dobro pripravljeni in da tekmovalci stvar obvladajo .

Občutim veselje, ponos. Nervoza je rezervirana za treninge. Slabe volje ali nervozna sem v primerih, če nam nekaj na treningu ni šlo po načrtih, morda, če veliko plesalcev manjka in nam potem ne uspe slediti po načrtu zastavljenim vajam. Ampak to potem rešimo s kakšnim dodatnim treningom, tako da na tekmi res samo še uživam in občudujem sadove našega skupnega dela.

Ali mislite, da je naša šola ena od tistih, kjer radi plešejo? Ste zadovoljni s številom plesalcev na naši šoli?

Na OŠ Polhov Gradec se pleše odlično. Zdi se mi, da imate vsi učenci radi ples. Poleg plesnih vaj se pleše tudi pri pouku, kar je velik plus. Obstaja nekaj šol v Sloveniji, kjer plešejo dejansko celotne generacije, saj jih učijo notranji učitelji (navado za športno vzgojo) in ne zunanji 30

Brihtne glav'ce sodelavci, kot je pri nas. Te dejavnosti so za te učence brezplačne in potem je seveda vključenih še več učencev.

Vendar pa je to prej izjema kot pravilo. Od šol, kjer je ples interesna dejavnost, pa je na OŠ Polhov Gradec resnično veliko plesalk. Zadovoljna sem, vendar resnično pogrešam fante. Zdi se mi, da bi jih plesalo več, saj vsakokratna generacija devetošolcev na vajah za valeto pokaže, da so tudi fantje za ples. Ne vem pa, zakaj se ne opogumijo že kot mlajši in se ne pridružijo naši dejavnosti. To bi bilo super, tudi dekleta bi dobila soplesalce za plese v paru.

Ali se vam zdi, da naša šola drugim šolam predstavlja veliko konkurenco?

Seveda. Glede na to, da sodimo med šole, ki so se projektu ŠPF priključile precej pozno in da smo letos dosegli 1. mesto med ekipami v skupini 4.–6. razred, da imamo zmagovalke med plesnimi pari, da kar 5 naših plesalcev in plesalk letošnje leto potuje na državno prvenstvo. Če pogledamo še nazaj: starejša skupina 7.–9. razred je bile v drugem letu sodelovanja področna in državna prvakinja. Prav tako je naša učenka Nika Osredkar postala solo državna prvakinja.

To so veliki rezultati, taki, ki jih nekatere šole ne dosežejo nikoli, mi pa smo jih, kot rečeno, v prvih letih sodelovanja. Tukaj je treba poudariti, da imajo plesalci in plesalke izjemno podporo šole, odlične pogoje za trening s super veliko dvorano in ogledalom. Vse šole tega nimajo.

Kako to, da ste se odločili za plesno dejavnost? Je to edini šport, s katerim se ukvarjate?

Sama plešem že od tretjega leta. Plesala sem veliko zvrsti (na primer tudi folkloro), vendar vse le rekreativno. Šele ko sem se v gimnaziji srečala s hiphopom, sem našla svojo strast. V hiphopu sem tudi tekmovala in ko so v moji plesni šoli (Boleru) iskali nove plesne učitelje, ni bilo potrebnega veliko razmišljanja. Takrat popolnoma študentsko delo je preraslo v poklic in vesela sem, da sem se tako odločila. Zase praktično ne plešem več – z izjemo učenja, se pa redno ukvarjam še s kettlebell fitnessom, ki predstavlja moj redni trening, da imam dovolj kondicije, da zdržim potem na plesnih treningih, prav tako za trening še plavam. Pozimi rada tudi bordam, občasno drsam, poleti »supam« ter rolam, nekaj malega pa tudi veslam – kolikor dopušča čas.

Ali radi sodelujete z mladimi?

Ja , ne predstavljam si svojega življenja brez svojih mladih plesalcev in plesalk. Ohranjajo me mladostno in vso energijo, ki jo imam, dobim od njih (vas).

Kdaj se vam zdi, da je najprimernejše, da se začnejo mladi bolj profesionalno ukvarjati s plesom?

Hmmmm, na to vprašanje pa je popolnoma nemogoče odgovoriti. Malo je odvisno tudi od zvrsti, na primer, balet je ples, ki ga je treba začeti trenirati bolj zgodaj, hiphop pa ne. Eden izmed danes najboljših slovenskih plesalcev hiphopa, tudi svetovni prvak, je začel šele pri 17 letih. Pomembno je, da je plesalec delaven, vztrajen in zagret. Včasih mladi otroci tega v sebi še nimajo, treninga ne zdržijo. In potem se jim ples zameri. Skoraj raje vidim, da pride otrok v plesno šolo malo pozneje in da je pripravljen na delo, kot da pride zelo mlad. Ampak kot rečeno – pravila ni. Ples je profesionalen šport kot vsak drug in zahteva veliko dela in odrekanja. Če ga imaš rad, boš to sprejel in ti bo tudi uspelo.

Ali mislite, da je mogoče čisto vsakega posameznika naučiti plesati?

Ja. Tistim, ki so naravni talenti, je seveda lažje, njihovo gibanje je popolnoma drugačno, ker je naravno. Ampak tudi nekoga, ki ni talentiran, se da naučiti do te mere, da lahko pleše, če seveda to želi. Ritma se priuči, prav tako gibov. Pravijo, da je 10 % talent in 90 % delo. Torej, zelo 31

Brihtne glav'ce delaven posameznik lahko zapleše bolje kot povsem nedelaven talent. Najbolje pa je seveda delaven talent. To pa so tisti plesalci in plesalke, ki jih vsi skupaj potem občudujemo na nastopih in tekmovanjih. Torej še enkrat vabljeni vsi, ki vas glasba in ples veselita. Za vse ostalo pa bomo poskrbeli na plesnih vajah .

Ana Dolenc, Karmen Burjek in Lidija Železnik, 8. a GLEDALIŠKI FESTIVAL

V petek, 22. 4. 2016, se je v domu Jakoba Trobca v Polhovem Gradcu odvijal že tradicionalni Gledališki festival učencev od 1. do 5. razreda matične šole in obeh podružničnih šol v Črnem Vrhu in Šentjoštu. Letos se je odvijal na prav poseben dan, saj smo na ta dan obeležili že 45. svetovni dan Zemlje in veliko predstav je imelo tematiko, ki nas prek domišljijskega sveta in zgodbe opominja, kako lep je naš svet in si zasluži, da ga spoštujemo in čuvamo njegove zaklade. Učenci so pod okriljem mentorjev pripravili 12 predstav, v katerih so nastopali prav vsi učenci razredne stopnje OŠ Polhov Gradec. Ponosni smo, da so nekatere predstave nastale pod peresom učiteljic ali celo učenk ob pomoči staršev.

Prireditev sta povezovali učenki 4. in 5. razreda Ana Zibelnik in Vanessa Paušner. Učenci in učitelji so v predstave vložili veliko truda, časa in energije, kar se je videlo v kakovosti programa in zbranosti tudi najmlajših učencev, ki so pozorno spremljali prireditev, ki je trajala skoraj tri ure. Vsako leto so točke nekoliko bolj dodelane, kostumi in scena nadgrajeni, zato se že veselimo novih »mojstrovin«, ki jih bodo pripravili naslednje leto.

Simona Mihalic in Jana Prebil, vodji Gledališkega festivala

V petek, 22. 4. 2016, ob 19.30 je v Kulturnem domu Jakoba Trobca potekala igra »Iluzija«, ki jo je pripravila dramska skupina Theatro Šentjošt z režiserko Lucijo Trobec in scenaristko Ano Lorger. Koreografinji sta bili Lucija Trobec in Liza Šimenc.

Doroteja Demšar

Igralska zasedba: Pia Demšar

Marjeta Malovrh

Mirjam Tominc

Simon Trobec

Metka Oblak

Anita Čuk

Katarina Oblak

Manca Oblak

Talita Demšar Anja Kavčič

Črtomir Demšar

Igra govori o dekletu z anoreksijo in njenem odraščanju. Od otroštva je bila zelo ubogljiva in pridna, nato pa je v želji, da bi ugajala okolici, začela spreminjati svoj videz. 21. stoletje naj bi predstavljalo svobodo duha, a je ta ukleščen v materializem in hrepenenje po uspehu. Igra se nama je zdela zelo dobra, igralci so bili osupljivi in celotna predstava je bila odlična.

Lea Kumar in Špela Bizjan

32

Brihtne glav'ce POHOD ČEZ POHORJE Bilo je lepo sončno jutro 18. 5. 2016 v sredo ob šestih zjutraj, ko smo se vsi zbrali na avtobusni postaji in že komaj čakali tridnevni pohod na Pohorju. Za dolgo vožnjo na začetek naše poti smo se udobno namestili na avtobus do koče Bellvija na nadmorski višini 1044 m. Prvi dan smo se šele začeli privajati na te okoliščine, ki nam niso tuje, vendar so bile naporne, a smo vseeno z lahkoto hodili. Najprej smo šli do Mariborske koče, ki je na žalost bila zaprta. Prvo počivališče je bila Ruška koča, kjer smo imeli kosilo. Potem nas je čakala še dolga pot do slapa Šumik, kjer smo videli veličastni slap. Po slapu pa smo odšli do prvega prenočišča hotela Jakec.

Potem smo imeli večerjo in po večerji bovling. Tam smo se imeli zelo lepo. Zaspali smo precej pozno. Naslednji dan smo vstali ob šestih zjutraj. Zajtrk smo imeli ob sedmih in potem smo že začeli našo pot na Roglo. Tudi tisti dan smo imeli lepo vreme. Prispeli smo ob treh in se namestili v novi dom na Rogli. Potem smo imeli kosilo in po kosilu nas je čakala vožnja s sankami. Nato smo se odpravili na razgledni stolp, od koder smo imeli fantastičen razgled daleč naokoli. Po večerji pa nas je čakala zabava v disku. Plesa in smeha ni zmanjkalo. Že spet smo se precej pozno odpravili spat. Jutro je potekalo enako in po zajtrku smo se odpravili na dvourni pohod okoli Rogle. Potem smo imeli kosilo in ob štirih smo odšli domov. Med vožnjo in ob prihodu domov je bilo vzdušje še vedno tako zabavno, da sem popolnoma pozabil na vse žulje in utrujenost. To je bila neverjetna izkušnja, ki jo nikoli ne bom pozabil.

Martin Setnikar, 7. a ROLANJE V VRTCU PRI OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC Letošnjo leto je v vrtcu pri OŠ Polhov Gradec potekal tečaj rolanja za predšolske otroke. Seveda večina otrok do tedaj še ni znala rolati, zato so bili skozi prve rolerske korake vodeni postopoma. Prva ura je potekala približno takole: obuvanje v rolersko opremo, prvi koraki na travi za pridobivanje ravnotežja, trening pravilnega padca na travi in nato že prvi previdni rolerski odrivi na asfaltu.

V petih urah z veliko igrive prakse na »koleščkih« otroci brž stojijo na rolerjih, se ustavijo ter izvajajo osnovne prvine, nekateri pogumnejši in spretnejši pa že začnejo početi najrazličnejše vragolije. Tečaj je obiskovalo 51 otrok, otroci so bili razdeljeni v 6 začetniških skupin ter 2 skupini s predznanjem. Tečaji so potekali v aprilu in vse do junija pred gasilskim domom v Polhovem Gradcu ter tudi v vrtcu Šentjošt. Najpomembneje pa je, da so bili otroci veseli, ves čas aktivni ter da so pridobili nekaj novih gibalnih spretnosti.

Rolanje sem izvajal učitelj Matija Pogačnik.

Matija Pogačnik

33

Brihtne glav'ce EKSKURZIJA NADARJENIH UČENCEV

V sončnem jutru, 21. 5. 2016, smo se nadarjeni učenci skupaj z mentoricami Francko Hribernik, Mirjam Kogovšek, Vesno Muhič, pomočnico ravnatelja Ilinko Kucler in starši odpravili raziskovat slovensko Primorsko.

Vožnja je minevala hitro in v sproščenem klepetu. Že smo se ustavili na prvi postaji, v majhni prijetni istrski vasici pod Kraškim robom, v Hrastovljah. Prijazna vodička nas je popeljala po vasi. Najprej smo si ogledali Galerijo Jožeta Pohlena, ki je zelo pomemben umetnik za Hrastovlje in Istro. Potem smo se ustavili pri domačinu Grozdanu Pohlenu, ki ima obširno zbirko vojaške opreme in orožja. Predvsem fantje smo se tu zadržali kar nekaj časa in bi se še dlje, če se ne bi mudilo naprej. Sprehodili smo se do cerkve Svete trojice, ki jo krasijo čudovite freske, cerkev pa je znamenita po Mrtvaškem plesu. V prijetno hladni cerkvici nas je vodička popeljala skozi zgodovino cerkve in podrobno predstavila Mrtvaški ples. S tem ogled vasice še ni bil končan, najprej smo zavili v gostilno Švab, kjer smo lahko poskusili nekaj tipičnih istrskih jedi. Po prijetnem predahu pa je sledila še zadnja postojanka v Hrastovljah, vodeni ogled parka, kjer smo lahko opazovali avtohtone slovenske živali in rastline. Sonce je začelo kar močno pripekati, zato nam je odhod nazaj na avtobus že pošteno prijal. Odpeljali smo se naprej proti slovenski obali. Cilj potovanja je bil Koper, ki je šesto največje slovensko mesto. Avtobus nas je odložil v samem mestnem središču in vsi navdušeni smo pozdravili morje. Sledil je zasluženi odmor za kosilo.

Po kosilu smo otroci dobili sladoled, odrasli pa so si v kavarni ob morju privoščili kavo in malo klepeta. Odmor seveda ni trajal dolgo, ker se nam je mudilo v Luko Koper, ki je imela tega dne ravno dan odprtih vrat. Usedli smo se na mestni avtobus in prisluhnili zanimivi razlagi prijazne vodičke. Večina od nas mlajših je pristanišče od znotraj videla prvič. In bilo je kaj za videti! Luka Koper je, z eno besedo, ogromna.

Ima 12 specializiranih terminalov, pretovor pa poteka 24 ur na dan, morje v pristanišču je globoko od 7 do 18 metrov. Vodička pa nam je razložila tudi postopek poglabljanja morskega dna. Najbolj zanimivi terminali?

Vsekakor potniški terminal, kjer je bila ravno zasidrana ogromna potniška ladja, lesni terminal, avtomobilski terminal in pa terminal za minerale in rudnine. Po ogledu Luke pa še enkrat v naravo, v Škocjanski zatok, ki je največje polslano močvirje in naravni rezervat v bližini Kopra.

Tu pa bilo opaženih kar 200 vrst različnih ptic. Po sprehodu po rezervatu in ogledu zelo zanimive galerije smo bili pa že pošteno utrujeni, saj je bil dan res pester. Bil je kar pravi čas za vožnjo domov. Toliko o letošnji ekskurziji, ki jo je odlično organizirala naša mentorica Francka Hribernik. Kam pa naslednje leto? Mogoče v Belo krajino ali pa v Prekmurje Nadarjeni učenci Osnovne šole Polhov Gradec POHOD NA NANOS V sredo zjutraj smo se vsi zbrali pred avtobusno postajo. Čakal nas je pohod na Nanos.

Nahrbtnike smo odložili v prtljažnik ter odšli na avtobus. Peljali smo se kar nekaj časa, vendar nam med potjo ni bilo prav nič dolgčas. Končno smo prispeli ter izstopili iz avtobusa. Dobili smo svoje nahrbtnike in šolsko malico, za katero smo imeli čas, da jo pojemo še pred odhodom.

Odpravili smo se na pot. Nekateri so hodili hitreje, nekateri počasneje, vendar smo vsi do 34

Brihtne glav'ce zadnjega zadovoljni prispeli na vrh gore. Pri koči smo pojedli malico, ki smo jo prinesli s seboj.

Ko smo pojedli, smo se malo poklepetali in se odpravili nazaj v dolino. Pot nazaj je seveda minila veliko hitreje in precej hitro smo bili v dolini. Avtobus nas je že pričakoval in nas popeljal nazaj proti Polhovem Gradcu. Na poti domov je zaradi izčrpanosti veliko učencev zaspalo, tudi tisti, ki smo ostali budni, smo bili precej manj klepetavi kot zjutraj. Prispeli smo na avtobusno postajo, vzeli nahrbtnike, se poslovili ter odšli domov.

Urška Pogačnik, 6. b DRŽAVNO TEKMOVANJE – ŠOLSKI PLESNI FESTIVAL NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC

Na naši šoli smo v letošnjem letu še drugič gostili šolski plesni festival, tokrat je pri nas potekalo celo državno tekmovanje. V sredo, 1. 6. 2016, so šolo že po deseti uri zjutraj dopoldne preplavili tekmovalci (ti so bili bolj v manjšini) in pa tekmovalke, ki so se vsi po vrsti vneto pripravljali na svoj nastop. Živahno je bilo tudi v atriju, mali telovadnici in šolski avli. Tega dne so bili z nami posebej zadnje ure bolj usmiljeni tudi naši učitelji in so vsaj del ure namenili ogledu prvenstva. Bilo je res kaj za videti, saj so na odru športne dvorane stali (poplesavali) najboljši plesalci v Sloveniji. Vzdušje je bilo fantastično, naši pa spet zelo dobri. Po najvišjem mestu med posamezniki je tokrat posegel Anej Škof z izvrstnim šestim mestom, čestitke tudi ostalim štirim tekmovalkam: Pii Kozjek, Lini Potočnik, Ani Koprivec in Niki Živič za odlične nastope in tudi samo uvrstitev na najvišje tekmovanje. Odlični so bili tudi tekmovalci v produkciji, ki so svojo produkcijo Zombiji dosegli peto mesto od 14 nastopajočih. Tudi v naslednjem šolskem letu si na šoli želimo še več takšnih dogodkov, nastopajočim pa še enkrat čestitamo!

Novinarji Brihtnih glav'c FOTO UTRINKI S ŠPORTNEGA DNEVA V ATLETIKI

35

Brihtne glav'ce

V OPB SE PA DOGAJA

TEDEN OTROKA V OPB

Prav vsako šolsko leto se učitelji OPB prav posebno pripravimo na teden otroka, ki je letos trajal od 5. do 9. oktobra 2015. Učitelji smo za vsak dan določili projekt, ki smo ga že prej skrbno pripravili. Tako smo v ponedeljek izvedli Jesenski piknik, v torek so učenci iskali skriti zaklad, v sredo je učence razveseljevala Matematika je logična zabava, v četrtek so učenci razvijali ekipni športni duh, v petek pa je bil dan IKT, ki smo ga poimenovali Omreženi OPB. Otvoritev Tedna otroka se je začela z jesenskim piknikom, ki smo izvedli na igrišču ob šoli. S pomočjo našega hišnika Rajka smo pekli kostanj, koruzo in krompir, najhitreje pa je zmanjkalo skavtskega kruhka, ki smo ga ovitega na palice hitro pojedli. Medtem ko so nekateri pridno pomagali pri peki jesenskih dobrot, so se posamezni učenci učili hoje s hoduljami, igrali nogomet ali badminton, balinali s krožci, si podajali frizbi, spet drugi pa so ustvarjali skulpture iz jesenskih plodov, nastali so ježki iz listja, živalce iz kostanjev in še marsikaj. Istočasno smo imeli prelepo bučo, katere težo smo ugibali. Učenec, ki se je najbolj približal pravilni teži, je za nagrado dobil veliko čokolado. Potekalo je tudi tekmovanje v najdaljšem olupku iz krompirja.

Posamezniki so se preizkušali v kotičku za petelinje boje, drugi pa so medtem brez uporabe rok poskušali pojesti jabolka, ki so visela na vrvicah. Kozo zbit je igra, ki so jo v preteklosti igrali pastirji med pašo. Tudi mi smo se spomnili nanjo in na kamen postavili prazno pločevinko, ki so jo učenci poskušali zbiti s kamenčki. To pa še ni bilo vse! Učenci, ki jim ni bilo toliko do gibanja, so med tem časom igrali družabne igre, kot so Pictureka, človek ne jezi se, spomin ...

Najbolj pomembno je bilo, da so se učenci odlično zabavali in so lahko glede na lastne interese in želje prehajali med aktivnostmi. Vsem učiteljem OPB se moramo zahvaliti, saj nam je prav z njihovo pomočjo uspelo ustvariti pravo pikniško razpoloženje. Tega dne so otroci le s težavo odhajali domov, saj so popolnoma vsi starši prezgodaj prišli po njih. Le kako jim je to uspelo?

So se morda starši dogovorili?

36

Brihtne glav'ce OPB IMA TALENT

V četrtek, 28. 1. 2016, smo na Osnovni šoli Polhov Gradec organizirali že šesto prireditev OPB IMA TALENT. To prireditev s skupnimi močmi in veliko medsebojno pomočjo pripravijo vsi učenci, ki so vključeni v podaljšano bivanje. Učenci pripravijo točke, s katerimi nastopijo na prireditvi. Pogosto plešejo, pojejo, recitirajo, igrajo ... V nastopih spoznamo, koliko neodkritih talentov imajo naši učenci, hkrati pa morajo premagati strah pred javnim nastopanjem. Ker so učenci vedno boljši in smo učitelji prav presenečeni nad nastopi, smo se letos odločili, da smo prireditev organizirali ob 15. uri, da so si jo lahko ogledali tudi starši in se prepričali, kako sposobni so njihovi otroci. Najbolj pa smo veseli, da se prireditve s svojimi nastopi udeležita tudi obe podružnični šoli, in sicer s Šentjošta in s Črnega Vrha. Učitelji podaljšanega bivanja imamo vsako leto zelo veliko težav z izbiro žirantov. Letos so se v tej nalogi odlično znašli talentirani plesalec Žiga Vintar, naj vam zaupam, da je tudi on obiskoval našo šolo, plesna učiteljica, ki je vedno bolj priljubljena v Polhovem Gradcu, gospa Katja Simić, in ilustratorka, ki je narisala že mnogo čudovitih ilustracij, gospa Maša Kozjek. Njihova naloga vsekakor ni bila lahka, saj se je dvajset nastopajočih odlično izkazalo. Prireditev so s svojim iskrivim vodenjem popestrili tudi voditelji, ki so bili Vanessa, Tjaša, Borut in Nik. Vendar so žirantje med odličnimi nastopi morali izbrati zmagovalce. Tako sta prvo mesto osvojili Neli in Ana s priredbo Shakespearjevega dela Romeo in Julija, drugo mesto sta osvojili Maja in Maja, ki sta odlično odplesali svojo točko, in tretje Mark, ki nas je navdušil s skladbo La Cucaracha, ki jo je doživeto odigral na klarinet. Tudi nagrade so bile kljub recesiji odlične! Vodstvo šole je tako vsem zmagovalcem omogočilo bovling v Ljubljani, za zmagovalne oddelke podaljšanega bivanja pa še pico in sladoled. Žirante, ki so svoje delo opravili z odliko, pa smo lahko tudi nagradili in se jim zahvalili za sodelovanje s pomočjo sponzorjev. Tako nam je prečudovite šopke za žirante podaril gospod Dejan Kadunc, ki je lastnik Maksi flora, darilca zanje pa so pripravili pri Hiši medu Božnar. Učitelji pa smo lahko postali pravi režiserji celotnega dogodka s pomočjo podjetja Schwarzmann. Vsem sponzorjem se iskreno zahvaljujemo za pomoč. Letos smo se imeli odlično in v nastopih smo vsi uživali. Naslednje leto pa le ne zamudite prireditve.

Pridite kot žirantje ali kot gledalci! Žal vam bo, če ne boste z nami!

37

Brihtne glav'ce PUSTOVANJE V OPB

V torek, 9. 2. 2016, smo v OPB izvedli pustovanje. Pustni torek je eden izmed najboljših torkov v šolskem letu, temu se približa le še torek pred začetkom poletnih počitnic! Vsi učenci, ki obiskujejo OPB, so se preoblekli v pustne kostume. Tako da na šoli ni bilo več učencev, ampak kavboji, indijanci, nindže, princeske ...

Točno ob 13.00 smo se zbrali na pločniku pred šolo, od koder smo s transparenti Pustne šeme krenili na krožno pot po Polhovem Gradcu. Že prej smo učitelji OPB lepo prosili domačijo Pr' Slavc, če se lahko pri njih ustavimo in malce odpočijemo. Na domačiji Osredkarjevih (Pr' Slavc) so nas sprejeli odprtih rok in nam postregli še s toplimi miškami in flancati, ker pa imajo zelo prostorno dvorišče, smo se tam celo malce poigrali, nato pa se počasi vrnili proti šoli, saj nam je tisti dan nagajal dež. Za topel sprejem se Osredkarjevim prav vsi iskreno zahvaljujemo. Ko smo se vrnili, smo pustovali še v šoli, in sicer smo na hodniku imeli glasbo, na katero smo razigrano rajali, plesali smo na dance padih, igrali namizne igre, v enem izmed razredov predvajali risanke. Za en dan smo postali tisto, kar nam vzbuja zanimanje v naši domišljiji, učitelji OPB pa smo se spremenili v prijazne minione, ki so delili čokoladne banane.

VELIKONOČNE DELAVNICE V OPB

»Čakaj, da razmislim, kaj lahko narediš… Hmmm … Pravzaprav, mi je prišlo na ušesa, da se učenci OPB-ja jutri odpravljajo na sprehod po Polhovem Gradcu. Lahko skriješ nekaj sto čokoladnih jajčk in jih bodo poiskali. Najbrž bodo veseli sladkih presenečenj na poti …« To so bile besede medveda, ki je Velikonočnemu zajcu ponudil prvo delo v novi službi. In zajček je dejal: »O to bi bilo imenitno! Že vem, poznam vse skrite kotičke grajskega parka, kamor jih lahko skrijem! Komaj čakam!« Velikonočni zajec je bila predstava, ki smo jo učitelji OPB konec marca pripravili za učence v okviru velikonočnih delavnic. Učenci so si z navdušenjem ogledali lutkovno predstavo in zadnje besede medveda in zajčka so jih navdale z veliko radovednostjo in navdušenjem. Komaj so čakali, da smo naslednji dan odšli v park in se prepričali, ali sta zajček in medved govorila resnico. Našli smo veliko čokoladnih jajčk in se prijetno posladkali.

38

Brihtne glav'ce MEDVED IŠČE VARUŠKO

Letos so se zbrale učiteljice in se odločile, da popestrijo dopoldne učencem razredne stopnje in otrokom, ki obiskujejo vrtec. Tako se je avla šole za kako uro spremenila v pravljično deželo, v gozd z utrujenim medvedom, ki išče varuško za svoje male in nagajive otroke. Pa zgodba?

Medved (odigrala učiteljica Tanja Metež Omerzel) se je poslovil od svojih dveh medvedkov (odigrala učitelj Tadej Jug in učiteljica Jana Prebil) in se odpravil na pot. Srečal je sovo (odigrala učiteljica Katja Premrl), veverico (odigrala učiteljica Nina Bagar), volka (odigrala učiteljica Viktorija Hribovšek) in lisico (odigrala učiteljica Maja Šajn). Nihče od njih ni bil primeren za varovanje medvedovih otrok. Le zajček (odigrala učiteljica Simona Mihalic) je povedal pravi recept in postal varuška. Igra ne bi bila tako uspešna brez pripovedovalke učiteljice Senje Školc Sušnik, glasbene mojstrice Neže Kralj in čudovitih kostumov, ki nam jih je prijazno posodil vrtec Najdihojca iz Ljubljane. Po predstavi pa je razredna stopnja šole postala prava učilnica za vse otroke iz vrtca. Vsi so bili prijazno povabljeni v razrede in so skupaj z učenci delali zanimive stvari. Učenci so obiskali tudi vrtec in se tam poigrali z najmlajšimi. Ne vem, kdo je bil bolj vesel, da je lahko tako preživel svoje dopoldne – šolarji ali otroci iz vrtca. Bil je res lep, medvedji dan.

PROJEKTI V OPB

OPB ekipno športno tekmovanje

V sklopu tedna otroka so otroci v OPB tekmovali v dvoranskem hokeju in igri med dvema ognjema. Oddelki so se pomerili med seboj 1. a proti 1. b, 2. a proti 2. b, 3. a proti 3. b in 4. a med seboj dekleta in fantje, 5. a razred pa je pomagal pri organizaciji. Bilo je zelo aktivno, tekmovalno, kot se za šport spodobi in seveda nadvse zabavno. Za vse nastopajoče so bile zanimive nagrade v velikih napihnjenih balonih, izbrali smo tudi najbolj poštenega igralca, ki spodbuja vso ekipo in se nikoli ne preda. Zaključili pa smo z igro med dvema ognjema otroci proti učiteljem OPB. Čarovniški teden

Čarovniški teden je potekal teden pred jesenskimi počitnicami. V ponedeljek je prišel iz »Amerike« čarovnik Ajita, ki je čaral kot pravi čarovnik ali še boljše, nato pa so imeli otroci še kratko delavnico, kako izvesti najpreprostejše čarovniške trike. V torek, sredo in četrtek so otroci izdelovali in oblikovali čarovniške klobuke, metle, palice, brke, lasulje, pajke, škornje, netopirje, krive nosove z mozolji in še kaj, da so se lahko sami preoblekli v »prave« čarovnice ali čarovnike. Seveda so hkrati cel teden vadili najrazličnejše čarovnije in trike. V petek pa so se učitelji OPB preoblekli v čarovnike in čarovnice in zaigrali dramsko predstavo »Kako je nastal praznik NOČ ČAROVNIC«, poučno in hkrati zabavno. Potekal je tudi izbor najboljše čarovniške maske ter izbor »naj« čarovniškega trika. Potem so otrokom krajšale čas še delavnice: pitje čudežnega napoja, rezanje buče, ogled risanke »Smrkci« in ples čarovnic v disku, vstop je bil prost za čarovnice in čarovnike.

39

Brihtne glav'ce OPB igrarije

Letos se je v OPB opremilo razredno stopnjo z različnimi igrami. Polepljeno na tla, pripeto na panoje in ograje je animiralo otroke v času podaljšanega bivanja in tudi med dopoldanskimi odmori med poukom. Ristanc, pairnata letala, improviziran koš za košarko, najrazličnejše karte, polaganje rok, nagradne igre, šale in vici, horoskop, najrazličnejše naloge, twister, ravnotežne deske, križci in krožci, grafiti in še in še iger je krajšalo čas na hodniku vsem učencem z vsaj malo radovednosti. Tudi otroci so naredili svoje igre, ki so nadvse dopolnili hodnik in s tem projekt »OPB igrarije«.

OPB pohod do Praproč

V petek, 22. aprila 2016, pa je bilo v OPB malce drugače. Odpravili smo se na pohod do Praproč. Da, res, ves OPB do Praproč. Takoj po kosilu vsak svoj nahrbtnik na rame, v bližini dobra volja in štart nam je uspel takoj po kosilu. Na poti v lepem sončnem dnevu so plapolale zastave OPB vse do praproške cerkvice, kjer smo si vsi zaželeli svoje malice in nekaj požirkov pijače, da smo imeli »moči« za pot nazaj proti šoli. Otroke pa so starši tisti dan prišli iskat malo pozneje. Vikend je bil malo krajši, vendar je v OPB tako fino.

OPB 3 rolanje

V OPB 3 je na začetku maja potekal 5-dnevni tečaj rolanja. Otroci 3. razreda so že zelo spretni na »koleščkih«, saj je to že tretje leto, ko so spomladi rolali v OPB-ju. Igre na rolerjih, poligoni, najrazličnejše vaje, tekmovanja, hokej, »terenska vožnja«, skoki in različne vragolije za dobro spretnost na rolerjih, za po vrh pa še ogromno zabave in športnega druženja. Vodja teh projektov je bil Matija Pogačnik, pri izvedbi so sodelovale vse učiteljice OPB. Pripravil aktiv učiteljev OPB

40

Brihtne glav'ce LOKALNO PODJETJE SE PREDSTAVI V PODJETJU SCHWARZMANN

Vsaka dobra šola je tesno povezana s krajem in tega se dobro zavedamo tudi na Osnovni šoli Polhov Gradec. Zato sva se v ponedeljek, 4. 4. 2016, odpravili v podjetje Schwarzmann, kjer nama je gospod Jožef Schwarzmann prijazno odgovoril na nekaj vprašanj. V podjetju Schwarzmann je namreč zaposlen velik del lokalnega prebivalstva, ves čas svojega obstoja pa podjetje zelo dobro sodeluje tudi z našo osnovno šolo. Ne samo, da nam vedno priskoči na pomoč tako s finančnimi sredstvi, s svojimi izdelki (med drugim se naš eko vrt ponaša z njihovim rastlinjakom), vsako leto prijazno sprejme naše devetošolce, letos je bilo podjetje tudi glavni sponzor »Hiške eksperimentov« na naši šoli.

NAM LAHKO NA KRATKO PREDSTAVITE PODJETJE SCHWARZMANN? Jožef Schwarzmann: Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1993 in ustanovila sva ga z bratom Tomažem, ko sva bila še precej mlada. Začeli smo s proizvodnjo profesionalnih rastlinjakov, takrat je proizvodnja potekala v Stranski vasi pri Dobrovi dobro leto. Ko so prostori postali premajhni, smo se preselili v Ljubljano v podjetje Litostroj, ki je bilo nekoč ogromno podjetje.

Tam smo najeli delavnico, jo čez dve leti zamenjali z večjo in čez nekaj let še z večjo. Leta 2000 pa smo se preselili v Polhov Gradec. Kupili smo posest in na njej naredili betonsko halo.

Proizvodnja plastenjakov in steklenjakov, kot jih poznamo v EuroGardnu, se je razširila na proizvodnjo industrijskih šotorov, tako so ti šotori postali prevladujoči proizvod. Rastlinjake smo delali v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, ki so predvsem države nekdanje Jugoslavije.

Potem smo se širili tudi v Avstrijo, na Češko, Poljsko in celo v Avstralijo. Na področju industrijskih šotorov je bila zadeva podobna, le s to razliko, da smo nekaj šotorov razširili tudi v Brazilijo in Senegal, nekaj jih je tudi v Čečeniji, ki sega že skoraj v Azijo, tako da nam manjka samo še Severna Amerika.

KOLIKO JE V VAŠEM PODJETJU ZAPOSLENIH ZDAJ, KOLIKO PA JIH JE BILO OB USTANOVITVI PODJETJA? Jožef Schwarzmann: Na začetku smo bili štirje, v nekaj letih se je število povečalo na približno petindvajset, zdaj pa jih je približno petinšestdeset, imamo pa tudi nekaj stalnih sodelavcev, to je ekipa monterjev iz Maribora, ki dela samo za nas, tako da se številka giblje okoli osemdeset do sto delavcev, ki delajo na naših projektih.

KAKŠNA JE POVPREČNA VELIKOST ŠOTOROV, KI JIH NAREDITE?

Jožef Schwarzmann: Razpon je zelo velik, zato je težko izračunati povprečje. Širina gre od šestih metrov pa prek petdeset metrov, najširši šotor, ki smo ga postavili, je širok triinpetdeset metrov. Vsak mesec pa je zagotovo izdelanih nekaj šotorov, ki merijo 10 × 20 m ali 12 × 30 m in 15 × 50 m, večji objekti pa okoli 20 × 40 m ali 20 × 50 m. Največji šotor je v Franciji. En šotor je tudi na Hrvaškem za podjetje Airlines. Uporabljajo ga za servisiranje letal.

KOLIKO MATERIALA STE NA PRIMER PORABILI ZA TAKO VELIK ŠOTOR? 41

Brihtne glav'ce Jožef Schwarzmann: Če bi bil šotor velik 50 × 50 m in če bi bila teža približno 40 kg na m2, bi porabili približno sto ton materiala.

KAKŠNO IZOBRAZBO MORAŠ IMETI, DA SE LAHKO ZAPOSLIŠ V VAŠEM PODJETJU? Jožef Schwarzmann: Imamo zelo različne profile zaposlenih: od ključavničarjev, orodjarjev, varilcev in ostalih delavcev s poklicno izobrazbo, ki so predvsem v proizvodnji in na montažah.

Za montažo so potrebna specifična znanja, med drugim tudi delo na višini, ker so objekti lahko visoki tudi prek dvajset metrov. Dejstvo je, da v podjetju vse funkcije opravljamo sami.

Pomembno je tudi znanje jezikov, kot so slovenščina, angleščina, nemščina, zaželeno je tudi znanje francoščine in poljščine.

Mojca Schwarzmann: Izobrazba, takšna in drugačna je povsod zelo pomembna, ampak poklic in izobrazba sta načeloma različna. Poklic je delo, ki ga opravljaš, izobrazba pa je lahko nekaj čisto drugega.

Jožef Schwarzmann: Imamo dva zanimiva primera; imamo dva diplomirana inženirja gozdarstva, eden je vodja marketinga, drugi pa ravno zaključuje magisterij iz gozdarstva, a je pri nas zaposlen v prodaji.

KAKŠNA JE V PODJETJU POVPREČNA STAROST DELAVCEV? Jožef Schwarzmann: Najmlajši so stari petnajst let, kolikor moraš biti star za delo prek študentskega servisa. To so največkrat počitniška dela, prek katerih se jih potem tudi največ zaposli pri nas. Najstarejši so stari nekaj čez petdeset let, največ zaposlenih pa je starih med petindvajset in štirideset let.

KOLIKO ŠOTOROV IZDELATE PRIBLIŽNO V ENEM LETU? Mojca Schwarzmann: Približno sto dvajset industrijskih šotorov.

KOLIKO PA JE POTREBNIH DELAVCEV ZA POSTAVITEV ŠOTORA V CELOTNI FAZI? Jožef: Schwarzmann: Proda ga samo en človek. Nato ga nekdo, ki je v projektivnem oddelku, nariše. Potem ga v proizvodnji po tem načrtu naredijo. V fazi proizvodnje je že bistveno več delavcev, potem se organizira transportno montažo, za kar pa je potrebnih štiri do šest delavcev.

KOLIKO PA IMATE KOMBIJEV OZIROMA DELOVNIH VOZIL? Jožef Schwarzmann: Imamo štiri kombije, berlingo, jumpy in dva tovornjaka ter nekaj drugih službenih avtomobilov.

HVALA IN VELIKO USPEHA VAM ŽELIVA ŠE V BODOČE. Špela Bizjan in Lea Kumar, 7. a

42

Brihtne glav'ce TO SEM JAZ, TO SI TI

Osnovna šola v Polhovem Gradcu se lahko ponaša z marsičem, stoji v majhnem in prijetnem ter idiličnem kraju, obiskujejo pa jo učenci, ki imajo veliko šolskih in obšolskih dejavnosti. Pa to še ni vse, ko se vrnejo domov, jih velika večina marljivo pomaga svojim staršem pri različnih opravilih. Prav neverjetno pa se mi zdi, kako zelo je tu priljubljena glasba. Pri vsaki hiši so na nek način povezani z glasbo, nemalokrat kar vsi družinski člani, od najstarejšega do najmlajšega. Velika ljubezen do glasbe je pri naših učencih res nekaj posebnega. Zares veliko število je takšnih, ki poleg šolskih klopi nekajkrat na teden »guli« še klopi glasbene šole. Nekaj »zaljubljencev« v glasbo smo zaprosili za intervju in izvedeli marsikaj zanimivega.

1. KOLIKO ČASA SE ŽE UKVARJATE Z GLASBO?

Gabriel: Z glasbo se ukvarjam 8 let, najprej sem se dve leti učil igranja klavirja, šest let igram tolkala, poleg tega pa se pri zasebnem učitelju izpopolnjujem na »jazz bobnih«. Naredil sem sicer sprejemne izpite za srednjo glasbeno šolo, vendar sta prednost zaradi pomanjkanja mest dobila dva druga kandidata.

Bom pa še poskusil ponovno naslednje leto. Že pet let sem član Pihalnega orkestra Glasbene šole Vrhnika, sem tudi član Velikega simfoničnega orkestra, igram pa v privatnem bendu z Rožletom Oblakom.

Neža: 8 let igram klavir, 2. leto sem članica zasedbe Big Bang Glasbene šole Vrhnika, kjer igram bas klaviaturo. Eno leto sem bila v komorni zasedbi skupaj s pianistom. Naredila sem sprejemne za orgle v Zavodu svetega Stanislava.

Anton: Z glasbo se ukvarjam 5 let, igram saksofon. Igram tudi v godbi Dobrova - Polhov Gradec in v kvartetu skupaj s svojimi prijatelji Blažem, Tadejem in Aljažem.

Blaž: 4 leta igram saksofon v godbi Dobrova - Polhov Gradec in igram tudi v pihalnem kvartetu.

Tadej: 4 leta igram na klarinet, sem član godbe Dobrova - Polhov Gradec, nekaj časa sem že član pihalnega kvarteta, v letošnjem letu jemljemo stvari že zelo resno.

Bratko: 5 let igram helikon, prej dve leti pozavno, harmoniko pa 4 leta.

Vidor: 6 let igram helikon. Oba z bratom sva vključena v Ansambel helikonov KGBL in v Mladinski pihalni orkester KGBL.

2. ALI STE SE NAVDUŠENJA NAD GLASBO NALEZLI OD KAKŠNEGA DRUGEGA DRUŽINSKEGA ČLANA, IMAJO VAŠI DOMAČI TUDI RADI GLASBO? Gabriel: Vsi družinski člani nekaj igrajo; oče igra na harmoniko, klavir in kitaro, sestra igra klavir, mama orgle in klavir, mlajši brat klavir, pri meni se uči tudi bobne, vsi pa tudi pojemo.

Kdaj se udeležimo s še kakšno zasedbo dobrodelnih koncertov. Kdor želi, si lahko naše posnetke ogleda na YouTubu (smeh).

Neža: Mami igra klarinet, oči poje, Robert igra harmonika, Kristina prečno flavto in klavir, Miranda kitaro in se uči solo petja, Peter trobenta, Sara violino, Magdalena harmoniko, čisto vsi pojemo. Večkrat smo že nastopili kot družina v glasbeni šoli.

Anton: Mami poje v zboru, sestra je včasih igrala klavir, sedaj pa se uči solo petje, mlajši brat pa se je letos začel učiti bobne.

43

Brihtne glav'ce Tadej: Mami, oče in sestra so pevci, Janja je včasih igrala violino.

Blaž: Ati poje v briškem zboru, Regina igra violino in klarinet.

Bratko in Vidor: Oče je bil tubist, mami igra na klavir, sestra pikolo, klavir in poje, skupaj potujemo v tujino, kadar imava nastope, doma ostane samo sestrica, pa še ona samo včasih.

3. KJE NAJVEČ NASTOPATE, STE SE MORDA UDELEŽILI ŽE KAKŠNEGA GLASBENEGA TEKMOVANJA? Gabriel: Veliko nastopam z zasedbami, katerih član sem, sodeloval pa sem že tudi na Rock festivalu v Festivalni dvorani.

Neža: Nastopam kar precej. Osvojila pa sem že zlato priznanje na šolskem tekmovanju v Glasbeni šoli Vrhnika. Ravno v soboto pa odhajam na šolsko tekmovanje …

Anton: Ne vem, kaj bi tu dodal razen tega, da sem vse razrede do sedaj opravil z oceno 5 in upam, da mi bo to uspelo tudi letos. Drugače pa sem hotel iti na tekmovanje, a se zaradi vseh obveznosti (letos imamo npr. veliko dela z valeto) nisem upal spuščati še v to. Drugače pa rad igram saksofon in mislim, da je to bolj pomembno od tekmovanj in dosežkov.

Blaž: Zelo veliko nastopam s kvartetom na porokah, pogrebih, proslavah …

Bratko: Osvojil sem zlato plaketo na Mednarodnem festivalu trobil v Novem Sadu pred petimi leti. V Filharmoniji sem imel solo nastop s pihalnim orkestrom, imel sem koncert s simfoničnim orkestrom v Latviji, celovečerni koncert v Subotici, dvakrat sem bil na turneji po Ameriki, kjer sem izvedel 6 solo nastopov, ki trajajo po pol ure. Ravnokar sem vrnil iz Moskve, kjer sem nastopal s slavnimi ruskimi skladatelji. Napisali mi bodo tudi koncert …

Vidor: Prav tako sem bil v Novem Sadu na Mednarodnem festivalu trobil, v Španiji sem igral na koncertu, z Bratkom in družino smo bili dvakrat na turneji po Ameriki, prav tako sem nastopil v Moskvi …

Pozabili ste omeniti, da ste bili vedno pripravljeni nastopati tudi na različnih prireditvah na Osnovni šoli Polhov Gradec in da smo bili vedno zelo navdušeni nad vami.

ZA VSEM TEM SE MORA SKRIVATI OGROMNO VAJE. NAM LAHKO POVESTE, KOLIKO ČASA NA DAN POSVETITE VAJI? Gabriel: Vadim petkrat tedensko po eno uro.

Tadej: 45 minut petkrat tedensko.

Vidor: Vsak dan dve uri.

Neža: Vsak dan uro in pol.

Bratko: Vsak dan po dve uri.

Anton: Vadim toliko, da se naučim vse potrebno – včasih eno uro na teden, včasih pa eno uro vsak dan.

Blaž: Petkrat na teden po pol ure, zdaj, ko se bliža izpit, pa vsak dan po 45 minut.

44

Brihtne glav'ce 5. KAKŠNI PA SO VAŠI NAČRTI ZA V PRIHODNJE? Gabriel: Igral bi v kakšnem bendu, nadaljeval bi z orkestri, ki jih vodi Jaka Jerina, zelo bi si želel igrati v tudi v Big Bangu.

Neža: Joj, ne vem, kje naj začnem; rada bi se 4 leta učila orgle, rada bi se naučila igrati saksofon, z Gabrielom in Rožletom bomo ustanovili jazz band, sodelovala bom v orkestrom.

Blaž: Želim končati vseh 6 razredov glasbene šole, igrati v godbi in v pihalnem kvartetu.

Tadej: Pridružujem se Blažu.

Vidor: Še ne vem, rad bi bil svetovno znan (smeh).

Bratko: Rad bi postal solo glasbenik na helikonu in profesor glasbe.

Anton: Moja sanjska prihodnost je, da bi ustanovili svoj bend, v katerem bi igrali zabavne pesmi po veselicah, žurkah, rojstnih dnevih …

TENIS IN JAZ

Moja teniška kariera se je začela leta 2008, ko sem bil star 5 let. Ko me je mami prijavila na tenis, sem bil prvi dan čisto prestrašen. Trenerji so me pozdravili in se predstavili, dali so me v eno skupino, da vidijo, kako dobro igram. Čez nekaj let sem odigral svoj prvi turnir, tisti dan sem bil drugi. Trenerji so me spodbujali in govorili, naj se borim do konca. Moral sem še trenirati in se boriti za prvo mesto. Moj drugi turnir je bil v domačem klubu, ki sem ga tudi osvojil. Bil sem zelo vesel tega dosežka, a sem se moral pripravljati na državno prvenstvo, ki smo ga igrali v domačem klubu. Tisti dan sem se v finalu boril z najboljšim igralcem kluba. A s svojim dobrim delom in z borbo mi ga je uspelo premagati in sem postal državi prvak. Leta 2012 sem zamenjal klub, ker sem v bil prejšnjem klubu že precej boljši od drugih. Leto pozneje smo šli igrat na ekipni turnir. Igral sem dve tekmi posamezno in eno tekmo dvojic. Ta dan nam ni šlo in smo si prislužili odlično drugo mesto. Bili smo malo žalostni, a nas to ni ustavilo in smo šli z dvignjeno glavo naprej na naslednji ekipni turnir. Tisti dan se nam je poškodoval en igralec, zato sem moral jaz igrati eno tekmo več, bil sem zelo utrujen. A ta turnir, sem si rekel sam pri sebi, bom dobil skupaj s prijatelji. Boril sem se do konca in po treh urah igranja sem zmagal in na koncu smo zasluženo osvojili turnir. Leta 2013 smo imeli klubski turnir, kjer sem bil drugi. Ta dan sem igral s fanti, ki so bili dve leti starejši od mene. Leta 2014 sem se preselil v Slovenijo. Začel sem trenirati v teniškem klubu Maja Matevžič. Maja Matevžič je bila 35. na lestvici WTA celega sveta. V Sloveniji imam odlične uspehe kot igralec tenisa. Tenis se mi zdi najboljši šport na svetu in ga ne bom nikoli nehal igrati.

Simon Javoršek, 6. b

45

Brihtne glav'ce IAN SOTLAR – DRŽAVNI PRVAK V HOKEJU

S športom oziroma hokejem se ukvarjam 9 let. Za hokej sem se navdušil, ko sem bil star približno 5 let, ko sem šel z očetom gledat hokejsko tekmo.

Trenirati sem začel pri Olimpiji; na začetku sem bil igralec.

Pozneje sem se navdušil za vratarja, vendar mi oče tega ni dovolil, enkrat pa je na nekem turnirju nismo imeli vratarja in je žreb padel name. Tedaj je tudi oče sprevidel, da mi gre bolje v vlogi vratarja kot pa igralca in od takrat naprej sem hokejski vratar. 4 leta sem branil pri Olimpiji, 1 leto na Bledu, zdaj pa branim barve Slavije Junior, s katero sem bil že dvakrat državni prvak. Treningom namenim 2 uri, petkrat na teden. Na začetku imamo ogrevanje, zatem pa se razdelimo v 2 skupini, ena dela z utežmi za moč in moč trupa, druga skupina pa za moč nog. Ko naredimo 2–3 serije, se zamenjamo. Če na koncu ostane kaj časa, igramo nogomet ali košarko. Do letošnjega naslova državnega prvaka nismo prišli tako zlahka, kot je bilo videti na koncu, saj so nas pestile številne poškodbe. V finalu smo igrali proti Jeseničanom. Na obeh tekmah smo jih premagali z visokim rezultatom in s tem drugič zapored postali državni prvaki, sezono pa smo okronali še z osvojenim turnirjem v Nemčiji. Moji načrti za prihodnost so priti v ligo NHL ali KHL, vesel pa bi bil tudi igranja v kakšnem avstrijskem klubu.

MOJE PRVO SODELOVANJE NA SREČANJU OTROŠKIH GLEDALIŠČ

15. marca 2016 sem šla na prvo gledališko tekmovanje: območno srečanje otroških gledaliških skupin Nagajivi oder, ki je bilo na OŠ Brezovica. Naša skupina Gledališki duo Polhov Gradec je predstavila igro Romeo & Julija, za katero je besedilo napisala moja mami. Predstavile so se tudi predstave gledaliških skupin iz OŠ Dobrova, OŠ Brezovica in Mladinska gledališka skupina z Iga. Vse predstave so bile dobre. Tudi s soigralko Izo Okrajšek sva bili zadovoljni s svojim nastopom. Bili sva zelo pohvaljeni. Na koncu je sledil razgovor mentorjev s strokovno selektorico, na katerem sva bili prisotni tudi s soigralko. Mentorica nam je dala spodbudne predloge in komentarje za nadaljnje delo. Težko smo čakali rezultate, katere skupine se bodo uvrstile naprej na regijsko srečanje. Selektorica si je pred izborom morala ogledati veliko predstav, zato smo na njeno odločitev čakali približno en mesec. Bili smo zelo veseli, ko smo izvedeli, da smo se uvrstili naprej. Regijsko srečanje osrednje Slovenije Mladi oder je bilo 5. maja v Cankarjevem domu na Vrhniki. S soigralko sva nastop nadgradili in izboljšali. Glasbeno spremljavo je na klavir igrala Ana Jankovec. Na dan nastopa smo si ogledale tudi ostale predstave, nad katerimi smo bile zelo navdušene, saj so bile res izvrstne, nekatere so nas tudi zelo nasmejale. Bile smo vesele in ponosne, da si lahko delimo oder s tako dobrimi predstavami. Srečanje je povezoval igralec Gašper Jarni, ki je bil zelo zabaven. Pred nastopom smo imele tremo. Vseeno smo uspešno nastopile in prejele glasen aplavz in pohvale sotekmovalcev in mentorjev. S svojim nastopom smo bile zadovoljne. Zdaj pa nestrpno pričakujemo rezultate, katere predstave se bodo uvrstile na državno tekmovanje. Držite pesti!!!

Neli Dolinar, 4. a 46

Brihtne glav'ce OTROŠKI PEVSKI ZBOR VIŠAJČKI

Naše glavno poslanstvo je z lepim petjem lepšati življenje drugim ljudem in v petju uživati.

Naš zbor je najprej vodila Katarina Tominec, zdaj pa ga vodi Ema Nartnik. Z zborom sodelujemo na različnih tekmovanjih in predstavah po Sloveniji, sodelujemo in bogatimo pa tudi cerkveno bogoslužje.

Višajčki smo dosegli že kar nekaj lepih rezultatov.

Otroški zbor se je kar nekajkrat udeležil pevske revije, kjer se vedno dobro odreže. Lansko leto pa je bilo izjemno, otroški pevski zbor se je uvrstil na državno tekmovanje, ki je potekalo v Zagorju ob Savi. Tudi tam so se naši najmlajši predstavniki odrezali odlično, prejeli so namreč zlato priznanje. Kmalu za tem pa smo se vsi skupaj udeležili regijske revije. Seveda ne bi bilo pošteno, če se ne bi tudi mladinski zbor uvrstil na državno tekmovanje. Brez tako dobre zborovodkinje in veliko vaje ne bi bili tako uspešni. Vaje imamo skoraj vsako soboto, včasih tudi med tednom, včasih ob nedeljah in ob posebnih priložnostih pojemo tudi pri maši. Ker pa včasih potrebujemo še več vaje, smo se že dvakrat odpravili na intenzivne pevske vaje v Liboje za cel vikend. Vadili smo »stare« pesmi za na revijo, se naučili nekaj novih, seveda pa ni manjkalo zabave in otroških norčij. Vaje smo zaključili s petjem pri maši v Libojah. To je pevski zbor, kjer nikoli ne zmanjka dobre volje in upamo, da bo tako tudi ostalo.

Nika Dolinar, 9. a MI PA NAVIJAMO PLANICA 2016

Že vso sezono nas smučarski skakalci navdušujejo s svojimi izjemnimi skoki, in zato se je letos v Planico odpravilo rekordno število ljudi. Ker pa smo tudi na Črnem Vrhu veliki navdušenci nad smučarskimi skoki, smo se v soboto 19. 11. 2016 z avtobusom odpeljali proti Planici. Kljub zgodnjim jutranjim uram je bila na cesti že ogromna gneča, a smo vseeno hitro prišli pod našo Planico. Po dolgi poti smo si vsi privoščili okusne sendviče in popili topel čaj, saj je bilo zelo mrzlo, po tem pa smo čakali nekaj dolgih ur do začetka poskusne serije. V tem času se je v dolini pod Poncami zbralo kar 33.000 navijačev in privržencev smučarskih skokov ter poletov.

Prav vsak kotiček je bil napolnjen. Ob 9.00 pa se je začela poskusna serija, kjer so se naši orli odlično izkazali in napovedali krasno tekmo. Za tem pa so v prvi seriji Slovenijo popeljali na 2. mesto, drugo – finalno serijo pa so končali prav tako na odličnem 2. mestu, vsi navijači smo kar pokali od veselja in velikega zadovoljstva. Po tej fantastični tekmi smo se odpravili proti avtobusu in se srečno odpeljali domov. Ob koncu dneva smo bili vsi zadovoljni in ponosni na naše orle, saj so spet dokazali, da je Bloudkova velikanka velik ponos Slovenije.

Andraž Dolenc, 8. a

47

Brihtne glav'ce LETOŠNJA SEZONA SMUČARSKIH SKOKOV

Letošnja sezona v smučarskih skokih je bila zelo uspešna. Tako skakalke kot skakalci so dosegli zelo dobre rezultate. Moški skakalci so skupaj dosegli nekaj posamičnih stopničk in tri ekipne, v ekipni razvrstitvi pa so se uvrstili na drugo mesto. Vsi so bili odlični, a eden je bil nesporni kralj sezone – Peter Prevc. Skupno je stal na stopničkah 22-krat, od tega je 15-krat zmagal!

Osvojil je prestižno novoletno turnejo, prejel mali globus za skupni seštevek v poletih, v naši Planici pa pred ponosnimi navijači v roke prejel še veliki kristalni globus. Skakalci so imeli veliko tekem. Večina na skakalnicah, nekaj pa tudi na letalnicah. Tudi za ženskimi skakalkami je izredno uspešna sezona, skupno so osvojile 11 posamičnih stopničk, letos najuspešnejša slovenska skakalka Maja Vtič pa se je celo zavihtela na med najboljše tri ob zaključku sezone.

Bravo naši!

Maja Bogataj, 7. b INTERVJU S PRIMOŽEM PETERKO

Skoki so eden od najljubših slovenskih športov. Prvi Slovenec z osvojenim velikim kristalnim globusom (kar dva zapored – sezoni 1996/97 in 1997/98) je mož po imenu Primož Peterka, danes zelo uspešen trener slovenskih skakalk, za katerimi je izredno uspešna sezona, srečali smo ga ravno med treningom in pripravljen je bil odgovoriti na nekaj kratkih vprašanj.

KOLIKO STE BILI STARI, KO STE PRVIČ STOPILI NA STOPNIČKE ZA ZMAGOVALCE? Tega me pa ni še nikoli nobeden vprašal. Star sem bil 9 let.

VEČKRAT STE BILI ZMAGOVALEC CELOTNE SEZONE. KAKO STE SE POČUTILI, KO STE BILI NAJBOLJŠI NA SVETU? Takrat se definitivno vsak počuti odlično.

KOLIKO UR NA DAN MORA TRENIRATI VSAK VRHUNSKI ŠPORTNIK-SKAKALEC? Približno 3 ali 4 ure na dan.

KOLIKO IMA PROSTEGA ČASA? Odvisno. Če je v šoli priden in se mu doma ni treba veliko učiti, ga ima. Ni vse samo od skokov odvisno, ali ga ima ali ne.

KATERE SO POSEBNOSTI TEGA ŠPORTA? Zrak in sneg.

KAKO STE SE POČUTILI NA VRHU PLANIŠKE VELIKANKE? Prvič super, potem pa vedno slabše.

DO KJE MENITE, DA BO NAJDLJE POLETEL ČLOVEK? Odvisno. Če bo skakal z voljo in srcem, lahko zelo daleč. ŽE KAR NEKAJ ČASA TRENIRATE DEKLETA. V ČEM SE RAZLIKUJE TRENING FANTOV OD TRENINGA DEKLET? Pri dekletih trening ne vsebuje toliko moči kot pri fantih. Ampak še vedno niso dekleta nič slabša od njih.

TUDI LETOS SMO DOSEGLI VRHUNSKE REZULTATE, TAKO PRI DEKLETIH KOT PRI FANTIH. ZAKAJ MENITE, DA SLOVENCI DOSEGAJO TAKO DOBRE REZULTATE? Zato, ker to počnejo s srcem in ker imajo dobro izkušene in izobražene trenerje.

KAJ SPOROČATE UČENCEM OSNOVNE ŠOLE POLHOV GRADEC? Naj bodo v šoli pridni in naj se ukvarjajo s kakšnim športom, ker nam to vendarle koristi.

HVALA! Maja Bogataj, 7. b

48

Brihtne glav'ce KULM

V soboto, 16. 1. 2016, sem se odpravil na kulmško velikanko z atijem in stricem Tomažem. Od doma smo se odpravili zgodaj zjutraj, a pri vstajanju ni bilo nobenega problema, vsi trije smo namreč vedeli, da bo to dan, ki ga ne bomo pozabili. Pot do avstrijske Štajerske je trajala kar štiri ure. Do tja je večina časa snežilo, zato je potovanje potekalo še malce dlje. Ko smo končno prispeli, smo kupili karte, pripomočke za navijanje in se zrinili v najboljši prostor za gledalce. Stal sem čisto pri ograji, kjer so šli mimo vsi letalci po opravljenem skoku. Že v poskusni seriji si najprej videl nekaj skokov, potem nekaj daljših skokov, nekaj krajših poletov in nazadnje še nekaj dolgih poletov. Najdaljši in najlepši poleti pa so bili prav poleti naših orlov. Potem je začelo malce snežiti in prvih deset letalcev sem zagledal šele, ko so prišli prek hrbtišča na letalnico. Vsi naši letalci so opravili svojo delo z odliko in se na koncu vsi uvrstili med petnajst najboljših. Peter Prevc pa je svoje delo opravil z najvišjo oceno in podrl svoj rekord na tej skakalnice, saj je skočil kar 244 metrov. Peter je po odpovedani drugi seriji OSVOJIL naslov svetovnega prvaka! Domov sem prišel okoli polnoči.

Pot se je odvila malce hitreje, saj ni padal sneg in na cesti ni bilo veliko ljudi. Nikoli ne bom pozabil tega dne. Z atijem sva bila že velikokrat na tekmah naših skakalcev, a tokrat je bilo najboljše. Ob pridobitvi dobrega prostora sem bil deležen tudi stiska rok več dobrih letalcev, ki so nas tako nagradili za dobro navijanje.

POTUJMO V SVET DOMIŠLJIJE Če bi imel/-a čarobno paličico …

bi spremenila lakoto otrok, bi spremenila odnose med nekaterimi, bi spremenila zdravje bolnikov, bi naredila lepši in nesiromašen svet, bi naredila, da bi se vsi imeli lepo, bi naredila, da se eni ne bi norčevali iz drugih, bi vsem brezdomcem pričarala dom, bi na vsem svetu končala vojne, bi leto 2016 začarala v najlepše leto do sedaj.

Larisa, 6. b

vsem beguncem bi v njihove dežele vrnil mir in blagostanje, v Afriki ne bi več stradali, zamenjal bi politike v naši vladi, odstranil bi ograjo z meje.

Mitja, 6. b 49

bi prekinil vse vojne, odstranil onesnaževanje, preprečil poplave, neurja, cunamije, potrese in tornade. Naredil bi, da bi bile počitnice pogostejše in bi nam bilo manjkrat treba iti v šolo. Jan, 6. b bi na svetu ustavila vse vojne, nihče na svetu ne bi imel ne preveč ne premalo denarja, in preprečila bi lakoto povsod po svetu, zase pa bi si naredila hišo in tudi za svoji dve najboljši prijateljici, ki bi jima izpolnila vse želje, in pričarala bi si hrčka, ki bi za vedno živel. Brina, 6. b

Brihtne glav'ce naredil bi, da bi namesto dežja denar v bankovcih za 500 €, ustavil bi lakoto in vojno, zaprl bi šolo in naredil kino, vsi bi bili pametni in znali bi brati.

Jure, 6. b bi svetu pričarala denar, bi svetu pričarala mir, bi vsi imeli dobre ocene, ne bi bilo lakote, ne bi bilo predsodkov, bi pričarala pravljično deželo, bi bilo več počitnic, ne bi bilo nalog, pričarala bi si konja in veliko veselja na obraze.

Ida, 6. b

ČE BI IMEL ČAROBNO PALICO

Če bi imel čarobno palico, bi bil kralj, če bi imel motor, bi se vozil, če bi imel zvočnik, bi poslušal glasbo, če bi imel krila, bi letel, če bi imel motorne sani, bi se vozil po snegu, če bi padel s strehe, bi se polomil, če bi imel sliko, bi jo gledal, če bi imel bundo, bi jo oblekel, če bi imel kuverto, bi jo poslal, če bi imel venček, bi prižgal lučke.

Martin Kucler, 6. b

RECEPT PROTI JEZI Sestavine: • čas, • potrpežljivost, • premislek, • pogovor. Če te doleti jeza, za zdravilo upoštevaj naslednji recept: Najprej globoko vdihneš in si pol minute tiho. S tem se jeza malo ohladi, da ni prevroča.

Nato pomisliš na lepe stvari, ki so se zgodile pred jezo. Sedaj lažje oceniš, kako velika je jeza in stehtaš, kako težka je.

Jezo si ogledaš z vseh strani, da vidiš, iz kakšnih sestavin je nastala (zaradi krivice, nesporazuma …).

Nato s svojimi besedami opišeš jezo tistemu, ki ti jo je prinesel. Če je jeza velika in težka, jo je priporočljivo pustiti pri miru čez noč. Torej jo prespiš.

Zjutraj je jeza že manjša in lažje prebavljiva ter jo lažje ubesediš. S pravim pogovorom posije sonce in jeza izhlapi.

S pravilnim upoštevanjem recepta in z malo vaje bo šlo vedno bolje.

Krajši recept proti jezi je kričanje, vendar priporočam prej opisani daljši recept in preizkušen recept s pogovorom.

Neli Dolinar, 4. a

50

Brihtne glav'ce V PRVEM RAZREDU MI JE BILO NAJBOLJ VŠEČ …

NIK: Najbolj mi je bilo računanje do dvajset in števila.

EVA: Všeč so mi bili sprehodi in napitek prvi šolski dan.

NATALIJA: Všeč mi je bil prvi dan, ko smo dobili tortice in čarobne napitke.

JAKOB: Všeč mi je bilo, ko smo šli v živalski vrt in sem videl medveda.

MAŠA: Všeč mi je bilo, ko smo računali do 10 in 20.

KATARINA: Ko sem dala učiteljici risbico.

KLARA: Všeč mi je bilo, ko smo računali do 20 in števila. Tudi prvi šolski dan, in ko smo se učili.

SARA: Všeč mi je, da smo imeli dobro učiteljico. Zapomnila si bom prvi šolski dan, plavalni tečaj in živalski vrt, ker sem videla koze in zajčke.

GREGOR: Prvi šolski dan, ko smo dobili torbice in napitke. Všeč mi je bilo, ko smo se učili nove črke.

ANAMARIJA: Všeč mi je bil prvi šolski dan, ko smo se slikali v avli.

NEJC: Najbolj mi je bilo všeč, ko sem za pravilno nalogo dobil »petko«.

JURE: Najlepše mi je bilo na plavalnem tečaju, ko smo plavali, skakali v vodo in da smo se peljali z avtobusom.

FABIJAN: Zapomnil si bom prvi šolski dan, ko smo delali čarobne napitke.

JON: Všeč mi je bilo, ko me je učiteljica učila račune.

TOBI: Zmeraj si bom zapomnil prvi šolski dan. Tudi ne bom pozabil, ko smo šli na Pot ob žici.

MEDVED DEBELUŠČEK

Nekoč je v gozdu živel medved.

Bil je zelo debel. Bil je žalosten, ker ni imel prijateljev. Norčevali so se iz njega, ker je bil debel. A nekega dne je srne napadel volk.

In prišel je medved. Volka je udaril po nosu s svojim trebuščkom. Cel gozd je vriskal od veselja. Zato je postal junak celega gozda.

Matija Čuden, 2. b 51

Brihtne glav'ce MUHA VELIKANKA KRADE LAMI

Lama se je zbudila. Opazila je, da ni njene čarobne ponvice. »Vem, da je bila muha!« je zaklicala lama. Ponvica je lami prinašala srečo. Lama je vsa žalostna odšla na sladoled. »Kako jo bom dobila nazaj?« se je spraševala. »Lama, kaj si žalostna?« je vprašala natakarica. »Ja,« ji je odgovorila in se usedla. »Rada bi vaniljin sladoled,« je dejala. »Ta je zastonj,« ji je odgovorila natakarica. Lama je pojedla sladoled in se odpravila. Na tleh je opazila svojo ponvico in jo pobrala. Ko je muha spoznala, da ponvica prinaša srečo samo lami, jo je zavrgla. Na srečo se je vse dobro izteklo in muha je morala do konca svojih dni čistiti kuhinjo.

Maruša Krivič, 2. b IZGUBLJENA MIJA

Nekoč je živel kralj, ki je imel rad svojo kraljico. Čez nekaj časa se jima je rodila hčerka, ki sta jo poimenovala Mija. Ta hčerka je zelo rada jedla zdravo hrano. Vedno, ko je jedla, se je popacala in kraljica jo je morala preobleči in vse oprati. Medtem ko je prala perilo, se je morala Mija okopati, in ko se je okopala, je bilo tudi perilo čisto. Mija je zrasla in k njej so lahko prišli prijatelji vitezi, ki so se radi igrali borbe. Pri šestih letih se je naučila voziti kolo in nekega dne je padla. Zelo je jokala in na kolenu ji je tekla kri. To je videla kraljica in povedala kralju. Kralj je šel pogledat, če je res, in videl, da ima krvavo koleno. Hitro jo je nesel noter in ji dal obkladke.

Mija je imela tudi prijateljico Laro, s katero se je rada igrala skrivalnice in lovila. Ko sta se lovili, sta zašli predaleč v gozd. V gozdu sta srečali merjasca in se ga zelo ustrašili ter zbežali.

Ker nista poznali poti, sta zašli še dalje v gozd. Potem sta hodili in hodili, merjasec je izginil in prišli sta do jame. V jami sta zagledali luknjo in šli po stopnicah v jamo. V jami pa je živela čarovnica, ki ju je začarala in zaprla v kletko. Kralj in kraljica sta ju iskala in srečala merjasca.

Potem sta tudi onadva našla jamo in se sprehodila po stopnicah v jamo. Našla sta čarovnico in ji vzela čarobno palico ter začarala, da kletke ni bilo več. Mija in Lara sta bili rešeni in živeli so srečno do konca dni.

Jon Gasparič, Fabijan Kumar, Sara Jankovec, Gregor Bokal, Klara Podobnikar – 1. a O ŽIVALIH, KI SO SI NAREDILE HIŠICO

Nekoč so živeli mačka, osel, pes in petelin. Od malega so se sprehajali po gozdu. Na enem križišču so se srečali in si povedali, kaj so doživeli. Osel je predlagal, da si naredijo hišico. Iskali so prostor in zagledali lovce, ki so streljali nanje, a so jim pobegnili. Našli so prostor pod hribom, zraven je bila tudi voda. Naredili so si hiško, uredili notranjost ter zakurili ogenj. Tako so živeli do konca svojih dni. Žan Škof, 2. b PES SE SPREMENI V MAČKO

Nekoč je živel en pes. Bil je prijazen. Ni imel lastnikov. Nekega dne je pes pojedel čarobno jagodo. In se spremenil v mačko. Pes je bil zato žalosten. Potem pa je srečal čarobno vilo. Potem je vila rekla: »Dober dan, muc.« »Jaz sem bil kuža, a sem pojedel čarobno jagodo.« Čarobna vila je dala mačku zdravilo in ga spremenila nazaj v psa.

Sara Kozjek, 2. a 52

Brihtne glav'ce KDO JE NAPRAVIL VIDKU SRAJČICO

Nekoč je živela uboga vdova. Imela je sedem otrok. Najmanjšemu je bilo ime Videk. Rad je imel živali. Če je videl ovco, ji je nabral travo. Ko je videl ptičko, ki je padla z drevesa, jo je pobral in nesel domov. Ko je videl pajka, ga je nesel ven. Enkrat mu je srajčica padla in je hodil napol nag. Videl je ovco. Slišala ga je in mu je dala volno, šel je naprej. Srečal je grm. Grm mu je rekel, naj mu da volno, da mu jo razčeše. Rekel mu je, naj jo pazi. Srečal je pajka, ki mu je rekel, naj mu da volno, in dal mu jo je. V hipu je bila spredena. »Čuvaj jo,« mu je rekel. Ob vodi je videl raka. Rekel mu je, naj mu da blago, da ga izreže in v hipu je bila narejena. »Samo še mami ti jo zašije.« In je prišla ptica in rekla: »Zašila ti bom. Ena, dva, tri, je že.« Videk se je pogledal in mu je bila všeč. Šel je domov. Vsi so ga debelo gledali.

Sara Jankovec – 1. a LEGO KOCKE

Z njimi lahko sestavljaš. Doma jih imam 1000. Ne da se jih prešteti. Imam lego mesto. Legice so zabavne. So različnih barv. Obstaja veliko paketov. Z njimi se velikokrat igram.

Legice imajo pike. Obstaja jih veliko vrst.

Tim Gasparič, 2. a ZAKAJ JE V ŠOLI ZANIMIVO

V šoli se učim pisati in risati. Všeč mi je odmor. Računamo do 100. Učimo se pisane črke.

Hodim na nogomet. Zelo dobro računam. Hodim v drugi razred. OPB je zabaven. OPB igre so super. V OPB delamo nalogo.

Matic Mrzlikar, 2. a V šoli je zanimivo. Zaljubljen sem v Elo. Uči nas učiteljica Cilka. Smo v 2. razredu. Najraje hodim v šolo, ker je v šoli lepo. Danes imam gasilske vaje. V podaljšanem bivanju hodimo ven.

Stari smo 8 let. Večkrat imamo igro. Dobro je računati.

Maks Mikša, 2. a MOJA PSICA

Moja psica je zelo pridna. Rada se igra. Ima igrače. Zna dati tačko. Imam jo rad. Ime ji je Pepa. Ima modro ovratnico. Vedno me je vesela. Kmalu bo imela otroke.

Stara je eno leto.

Tine Sotlar, 2. a

53

Brihtne glav'ce MAJDA IN MORSKI PES

Živel je modri morski pes, ki je imel prijateljico Majdo. Nekega dne sta se Majda in modri morski pes igrala, potem pa je Majdo poklical oče na kosilo. Med kosilom ji je oče povedal, da se bodo preselili. Ko je to slišal morski pes, je žalostno odšel domov. Ko so odšli, je morski pes odšel za njimi, ker je imel Majdo rad. S sabo je vzel tudi hrano. Majda ga je bila zelo vesela.

Urban Janša, 2. a ČARODEJEV KLOBUK Ko sem hodil po gozdu, sem na tleh videl modni klobuk.

Gledal sem ga in ga občudoval, saj se je lesketal. Ko sem stegnil roko, da bi ga pobral, se je v klobuku nekaj premaknilo. Potem sem se ustrašil in poskočil. Iz klobuka je priskakljal lep, čisto majhen, beli zajček. Takrat sem šele ugotovil, da sem našel čarodejev klobuk. Nisem vedel, kaj naj z njim. Pobral sem ga in vanj položil zajčka. Ko sem prišel domov, sem pogledal v klobuk, ampak je bil v njem samo še bel puhek. Pospravil sem ga v omaro, in od takrat dalje je bila ta omara čarodejsko čarobna.

Marcel Osredkar, 3. b ČARODEJEV KLOBUK Bilo je na sončni jasi. Ilonka, Hana in jaz smo se igrale skrivalnice. Medtem ko smo se igrale, smo na tleh opazile nekaj črnega. Bil je čarodejev klobuk. Ko si ga je Hana nadela na glavo, je postala tisto, česar si ni želela. Poskusila je še Ilonka ter jaz. Ko smo se še naprej igrale, se je naša želja uresničila. Hana je dobila čarobni svinčnik, Ilonka je dobila čarobno ogrinjalo, jaz pa sem dobila čarobni klobuk. Seveda je bil ta klobuk čarodejev, a zanj nisem vedela. Dala sem si ga na glavo in se pogledala v ogledalo. Z njim sem bila čudovita. Hana je pisala s čarobnim svinčnikom, Ilonka pa si je oblekla ogrinjalo. Ko smo dobile, kar smo si že dolgo želele, smo se še naprej igrale skrivalnice. Prišel je moški v črni obleki in nas vprašal, če smo videle črni klobuk. Rekla sem, da ga imam jaz na glavi. Dala sem mu ga in moški v črni obleki je odkorakal stran. Šele potem sem se spomnila, da je bil to čarodej. Ko je moški odšel, sta prišla dva fantiča in fant v beli srajci je vprašal, ali je katera od nas videla čarobni svinčnik. Hana je dejala, da ga ima v žepu. Zdaj pa je spregovoril fant v modri srajci in vprašal, če je katera videla čarobno ogrinjalo. Ilonka je rekla, da ga ima, in dala mu ga je. Fanta sta odšla, me pa smo začele jokati.

In ko smo se malo potolažile, so pred nami stale tri škatle. Odprle smo jih in ven so skočile čarovniške stvari (klobuk, ogrinjalo in svinčnik). Bile smo zelo vesele in začele smo se igrati.

Povem vam, to je bil zelo super dan.

Jerneja Založnik, 3. b JAZ SEM MOŽIČEK MED DIMNIKI

Pred dvanajstimi leti sem se rodil v majceni luknjici. Očka in mama sta mi rekla, naj grem po svetu. Šel sem in zagledal velik dimnik iz rdečih opek. Splezal sem gor ter se malce ogrel. Ker sem bil zelo utrujen, sem hitro zaspal.

54

Brihtne glav'ce Od takrat dalje je bil visok rdeč dimnik moj domek. Zbudil me je glas psa. Videl sem, da je sam in lačen. Še sem k njemu in ga vprašal, kje so njegovi skrbniki. Rekel mi je, da je nekoč nekoga ugriznil in takrat so ga odgnali od doma. Svetoval sem mu, naj bo malo bolj prijazen, pa bo. Pes se mi je zahvalil in odšel. Ko je odšel, sem se spet šel malo pogret na dimnik. Po počitku sem videl slončka, ki je čisto sam taval po mestu. Videti je bil zelo žalosten. Pazljivo sem šel k njemu in ga vprašal, kaj ga muči. Žalostno mi je odgovoril, da se je izgubil in da išče svojo mamico. Hitro sem splezal na dimnik in se ozrl okrog po mestu. Zagledal sem slona, a nisem vedel, če je pravi. Malega slončka sem vprašal, kakšna je njegova mamica. Rekel mi je, da ima okrog rilčka zeleno pentljo. Tako sva s skupnimi močmi našla mamo slonico. Ker sem imel čisto svoj dimnik, s katerega se je videlo po celem mestu, sem lahko vsak dan pomagal vsem, ki so potrebovali pomoč. Tako sem dobil veliko novih prijateljev.

Marcel Osredkar, 3. b

JAZ SEM MOŽIČEK MED DIMNIKI Jaz sem možiček med dimniki. Sem suh in imam modre hlače ter rumeno kapico s peresom. Živim v zelo starem mestu, v najvišjem dimniku. Zmeraj sem zelo točen in zmeraj pomagam ljudem v stiski. Nekega dne mi je otrok potožil o svojem problem, da mora prekopati cel vrt.

Rekel je, da je preveč utrujen, da bi to storil. Rekel sem mu, naj se namaka v potočku trideset minut. Tako bo delo lažje opravljeno. Zahvalil se mi je in odšel. Eno uro pozneje je prišel kmet in potožil, da mora posaditi redkvico na pet njiv. A on je bil tudi preveč izčrpan, da bi to storil.

Rekel sem mu, naj odigra partijo taroka in se odpravi na delo. Tako je bilo dneve in dneve. Kdo ve, mogoče tudi tebi pomagam.

Ilonka Krivokapič, 3. b MALI KUŠTRON Kuštron je želel, da bi šel mali trol z njim. Mali trol je rekel, da sodi na trolovo drevo in ne v kuštronovo votlino. Razmišljala sta in razmišljala.

Potem sta oba rekla, da imata idejo! Kuštron je rekel, da lahko mali trol ostane. Mali trol pa se je spomnil, da lahko zgradita s Kuštronom pri trolovem drevesu jamo. Oba sta se strinjala. Ampak mali trol je pozabil na darilo. Kuštron in mali trol sta se odpravila. Mali trol je še enkrat pihnil v Kuštrona in spomnil se je, kaj naj podari očku in mami. Ko sta prišla, sta naredila jamo. Mali trol je za darilo dal svoj dar pihanja. Očka in mami sta bila zelo vesela. Vsi so srečno naprej živeli svoje življenje.

Kristina Plestenjak, 3. b ČAROBNI KLOBUK Nekega lepega popoldanskega dneva sem se zunaj igrala skrivalnice z gozdnimi prijatelji: zajčkom, veverico, medvedom in lisico. Zajček je med igro na bližnjem drevesu opazil nenavaden predmet. Vsi smo odšli pogledat, kaj bi to lahko bilo. Splezala sem na drevo, da bi videla, kaj se skriva med krošnjami drevesa. Bil je prelep rumen klobuk z rdečo pentljo. Ko sem ga hotela doseči, mi je spodrsnilo in padla sem z drevesa. Padla sem na mehko travo, zato se nisem poškodovala. Veverica se je domislila, da si pomagamo z lestvijo. Ko sem plezala po lestvi, je drevo raslo in raslo, zato ga nisem dosegla. Pri naslednjem poizkusu sem splezala na rame medveda in z lahkoto dosegla klobuk. Poveznila sem ga lisici na glavo. Ta lisici ni bil po godu, zato ga je vrgla na travo. V klobuk smo položili pest kamenja, da ga ne bi odpihnil veter, 55

Brihtne glav'ce medtem ko smo se mi igrali. Ko smo ponovno prišli do klobuka, smo opazili, da je več kamenja kot na začetku. Odstranili smo kamenje in klobuk nadeli medvedu. Medved je začel renčati, da smo se ga vsi ustrašili, zato smo mu hitro odstranili klobuk in spet je stal pred nami naš pravi prijatelj. Ugotovili smo, da imamo opravka s čarobnim klobukom. Odločili smo se, da klobuk obesimo nazaj na drevo. Zapihal je veter in ga odnesel, kdo ve kam.

Hana Grbec, 3. b Z GROFOM BLAGAJEM NA IZLETU PO SLOVENIJI Z grofom Blagajem sva gledala zemljevid Slovenije. Želela sva iti na izlet, a nisva vedela, kam.

Nato sva se odločila, da greva kar po Polhovem Gradcu. Šla sva ven. Zunaj je bil svež zrak in sijalo je sonce. Nenadoma je mimo naju priletela pikapolonica in nama zaželela srečo. Zaželela sva si ogledati predstavo, zato sva šla najprej v Kulturni dom Jakoba Trobca. Tam je bila dobra predstava o Zvezdici Zaspanki. To pravljico sva oba že poznala, toda hotela sva jo slišati še enkrat. Igra je bila zelo uspešna. Deklica, ki je igrala zvezdico Zaspanko, je proti koncu predstave pozabila besedilo. Ker sva znala z grofom Blagajem to zgodbico na pamet, sva deklici besedilo potihoma prišepnila. Tako sva rešila celo predstavo. Iz dvorane sva se odpravila v osnovno šolo. Tam je bilo super! Usedla sva se v zadnjo klop in skupaj z učenci seštevala, odštevala, brala, pisala in podobno. Nenadoma naju je učiteljica povabila k tabli, na kateri je pisalo: B, C, Č, D, E, F, G, H, I, J, K, L, M, N, O, P, R, S, Š, T, U, V, Z. Učiteljica naju je vprašala: »Ko smo pisali abecedo, se učenci nikakor niso mogli spomniti prve in zadnje črke.

Se vidva spomnita?« Ponosno sva napisala pravilne odgovore in odgovorila: »A in Ž.« Jaz in grof Blagaj sva domov prišla z dvema lepima ocenama. Vzela sva zemljevid Slovenije in k napisu Polhov Gradec narisala :). To je pomenilo, da je ta kraj zelo lep in da se bova tja še kdaj vrnila.

DEMON

Ležala sem na svoji postelji. Odbila je polnoč. Razmišljala sem, kaj bi delala, ker nisem mogla spati. Mogoče bi šla po hrano in imela slavni polnočni prigrizek! Ampak hladilnik je bilo TAKOOO daleč. Pa še temno je. Lahko bi stopila na lego kocko. Ah, raje bom ostala v postelji in razmišljala o vseh napakah, ki sem jih naredila v življenju. LAHKO pa berem stripe. Ampak potem bi morala prižgati luč, ki bi me oslepila.

Resno. Sem najbolj len človek na svetu. Zaprla sem oči in začela razmišljati o svojem najljubšem bendu. Zaspala sem.

Zbudil me je hrup. Počasi sem odprla oči in pogledala na uro.

3.00. Krasno. Komaj sem zaspala, pa sem se že zbudila. Čudno, bolela me je glava. Poskusila sem se premakniti, a se nisem mogla. Kako se že reče temu? Kar naenkrat sem vstala in se začela premikati proti omari. Odprla sem jo in začela nekaj iskati. Končno sem na plan privlekla kredo, svečo in vžigalnik.

Ne vem, zakaj imam vse te stvari. Položila sem jih na tla. Vzela sem kredo in začela risati. Ko sem končala, sem opazila, da sem narisala zvezdo. Nato sem šla po sveče, jih položila okoli zvezde in jih prižgala. Usedla sem se na tla in začela govoriti meni neznane besede. Mogoče ste že ugotovili. Poskušala sem priklicati demone. Poskusila sem se premakniti, a se nisem mogla.

56

Brihtne glav'ce Tedaj so sveče ugasnile. Okno se je odprlo. Tedaj so izza zvezde začele leteti sence. Bilo jih je veliko. Končno sem se lahko premaknila. Stekla sem proti vratom. Nisem jih mogla odpreti.

Pogledala sem nazaj in videla demona, ki se mi je približeval. Zakričala sem in začela butati po vratih. Demon me je prijel za vrat in ga stisnil. Naprej so se z mano dogajale strašne reči. » …in tako sem umrla,« sem rekla angelu, ki je stražil vhod v nebesa. »Zdaj grem lahko naprej …« »Ne vem, no, res, da se nisi imela v oblasti, ko si priklicala demone, a še vseeno, priklicala si jih.« Zadnjo besedo je izgovoril skoraj neslišno. »Ampak res, to nisem bila jaz. Nisem kriva!« sem kričala. »Žal mi je,« so bile njegove zadnje besede. Padla sem. Še danes hodim po svetu in poskušam govoriti z ljudmi, saj se nisem sprijaznila s svojim koncem. Vse to zaradi tistega demona. KONEC Rebeka Čuk, 7. a LITERARNI KLUB SE PREDSTAVI

V letošnjem šolskem letu smo se pri izbirnem predmetu Literarni klub družili Lea, Maja, Sara, Tina, Gregor in moja malenkost.

Skupaj smo soustvarjali ustvarjalne urice, polne mladostniške navihanosti in zanimivih idej. Obiskali smo tudi Ljubljanski knjižni sejem in bili glavne zvezde na prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku. Sodelovali smo na mnogih literarnih natečajih in odšli z domišljijo na potep … Majina in Leina zgodba je bila natisnjena tudi v obliki knjige. Nekaj pozitivnih posledic našega »klubovanja« lahko doživite v spodnjih vrsticah …

Urška Žagar, mentorica

ZAKAJ SE SVET VRTI Zakaj se svet vrti?

Ker na njem si ti.

Vrti se zame, zate, za vse ljudi, najbolj pa zato, ker na njem si ti.

Ima sosede, vsevede, čudake, pametnjake, bajse, suhce, majhne muh'ce, srečo ima, dolgčasa, pa ne pozna.

Svet, ki se vrti, na njem so mravlje, to smo mi.

Dlje, kot se vrti, starejši postajamo mi vsi.

A nekega dne se bo utrudil, In takrat se bo zgrudil.

Kaj pa se bo takrat zgodilo z nami, vam ne povem, ugotovili boste sami.

Sara Janša, 7. b

57

SOLZA Ko se svet vrti narobe, ko gre vse po zlu, ko okrog tebe je le zlobe, ko si čisto že na dnu …

Ko zapušča te prijatelj, ko že veš; ostal boš sam, ko nesrečni si pisatelj, žalostinke pišeš zanj …

Takrat te obup premaga, se z mislimi odcepiš od sveta, droba solza ti pomaga, da se zjokaš od srca.

Lea Kumar, 7. b

Brihtne glav'ce ZVEZDA Zvezda, kdo sploh si, zvezda?

Sijaj noči, če ga vidiš, ki ponese te v svet sanj.

Zvezda, kdo sploh si, zvezda?

Bolje, da ne vem, kajne?

Vem samo, da imaš ime in srce.

Na nebo bom poletel, da te pripeljem domov, Da ponoči mi boš pela.

Tvoj sij ima moč, kajne?

Si kot žareča krogla, ki vodi naprej, kot galaksijska toplina, vesoljna prijateljica, katere srce je bližina …

Severni sij je mogoče res lepši, a meni so zvezde bližje, saj eno imam v srcu.

Gregor Plestenjak, 7. a

DOLGOČASEN DAN Ta svet je popolna zmes, ker na njem ni nobenih čudes.

Dolgčas je meh, ki je harmonkin šef.

Dolgčas razganja smeh, ki hodi po ljudeh.

Končno pridemo do lonca, kjer se kuha limonca.

Ta dan se bo končal, ko vsak od nas bo lepo zaspal.

Tina Stanovnik, 7. b

ČISTA LJUBEZEN Ljubezen je neke vrste bolezen.

Ko si zaljubljen, si skoraj vedno tečen, saj vsaj takrat želiš biti srečen.

Ljubezen se včasih zlomi kot obljuba, ki se prelomi, včasih se posreči, zato je ni potrebno zavreči.

Ljubezen je lepa stvar in čudovit dar.

Ljubezen je srečna, v naših srcih pa zmerom večna.

Maja Bogataj, 7. b

58

Brihtne glav'ce NAJDOLGOČASNEJŠA PESEM NA SVETU

NAJDOLGOČASNEJŠA PESEM Ta pesem je sam dolgčas, ker v njej ni ne igra in ne polčas.

Vleče se kot kača, in je čudna kot krastača.

Ni je vredno brati, bolje je zaspati. Če se odločiš za branje, boš imel slabo spanje.

V njej je veliko rim, zato lažje zaspim.

V njej žaba poskakuje, Rdečo kapico varuje.

Ta pesem je zabava, saj dolga je kot Sava.

Besede hitro privablja v lonec, zato je te pesmice konec.

Maja Bogataj, 7. b

Najdolgočasnejša pesem na svetu je podobna dolgemu špagetu. Če si mravlja in hodiš po njem, ga ni konec, ko pa ga je, padeš v lonec.

A ne govorimo več o špagetu, če ne, to ne bo več najdolgočasnejša pesem na svetu.

Torej. Dolgočasna je kot pesa, če jo bereš, se znebiš vsega stresa.

Ta pesem ima veličino in veliko moč, Nikdar ne beri je za lahko noč. Če jo bereš, te bo od dolgčasa ponoči pobralo, a če jo bereš zjutraj, postal boš skropucalo.

A pozor!!! Prihaja ne preveč kruta resnica, ki zažari kot v temi kresnica.

Ta pesem odraslim nariše nasmeh na obraz in to služi kot dokaz, da so odrasli res dolgočasni in da všeč so jim odlomki špasni, kot je tale iz te pesmi; priznajmo: res so preresni.

Morali bi se veseliti, kakšno neumnost narediti …

No, v življenju se hitro zgodi, da se rdeča nit izgubi.

A mislim, da vam je bistvo jasno: odrasli so preresni, in že je tukaj konec dolgočasne pesmi.

Sara Janša, 7. b

59

Brihtne glav'ce Prispevek z literarnega natečaja Z domišljijo na potep, ki je bil natisnjen v obliki knjige.

Spoznala sem …

HIŠA OTROŠKIH SANJ

»Lea! Imaš vse pripravljeno?« je nervozno zaklicala mami iz dnevne sobe. »Ja, mami!« sem odgovorila. »V redu, Taya pride čez deset minut, tako da kar pridi dol!« »Mhm …« sem rekla, medtem ko sem že skoraj dokončala obeske prijateljstva zase in za Tayo, saj bova danes novo leto praznovali skupaj. Tako zelo sem se je že veselila, da sem sobo pospravila v samo desetih minutah in sem že planirala ves dan … Kmalu sem zaslišala že poznani zvok: ropotanje motorja, odpiranje vrat in kmalu … zvonec! »Taya!!!« sem neučakano vzkliknila in odšla po strmih stopnicah dol. No, nisem ravno »odšla« … Mislim, da je bilo nekaj med letenjem in plesanjem … No, saj ni važno, a na koncu sem se skoraj sesula.

Kdo bi si mislil, da so naše uboge stopnice tako nevarne … No, ja, nato sem k sreči še živa prišla k vratom in jih odprla. Tam je stala Taya! Objeli sva se in pohiteli v mojo sobo, kjer sva delali vse mogoče reči, od A do Ž. Dala sem ji tudi obesek, ki sem ga naredila za najino prijateljstvo in čeprav ni bil ravno tako lep in tako bleščeče izdelan, ga je prijazno sprejela. »Taya! Lea! Pridita dol!« je mami ponosno zaklicala.

Počasi sva se priplazili dol in še nižje, da sva prišli v klet. Tam naju je čakala mami in jasno se je videlo, da nekaj skriva. Stala je pred vrati moje plesne dvorane, ki je bila včasih prašna in dolgočasna soba, v kateri so bila kolesa, miza za namizni tenis in druge dolgočasne reči, a jaz sem si vzela čas in to luknjo spravila v red. No, več kot samo red, spremenila sem jo v svoj studio. »Kaj pa je?« sem bila radovedna. Mami je odprla vrata. Zagledala sem velike radovedne oči, okrogel rožnat smrček in štrleča črno-bela ušesa. Najprej nisem mogla verjeti svojim očem in sem ostala brez besed. Edina stvar, ki sem jo lahko naredila, je bila ta, da sem odprtih ust buljila v bitje, ki je veselo mahalo z repom. Izgledala sem kot operna pevka, ki je pred premiero pojedla preveč mlečne čokolade. Ko sem KONČNO prišla do sape, sem izdavila: »Kužek?« »Ja, ti je všeč?« je vprašala mami. Pred nami je stal majhen haski s prisrčnim kožuhom in veliko glavo.

Haski je moja najljubša pasma psa in mislim, da je to moje najboljše darilo, kar sem ga kdaj dobila, zato sem rekla: »Bolj všeč mi ne bi mogel biti. Zelo je prisrčen!« Pristopila sem in objela malo zverinico. Tudi Taya ga je navdušeno božala, nato pa rekla: »Kako mu bo ime?« »Ne vem še, a bom kmalu izvedela,« sem tiho odgovorila. Med večerjo sva s Tayo razmišljali, kako bi ji dali ime. Mimogrede, mami je rekla, da je samica in bo lahko imela mladiče, ampak jih bomo morali oddati ali prodati. »Sophie!« sem kar naenkrat zakričala. »Kaj se dereš?!« je razdraženo rekel brat, mami pa me je začudeno pogledala in vprašala: »Kakšna Sophie?« potem pa se je spomnila, da je nekaj pozabila in stekla po stopnicah gor. Potem pa sem malce tišje rekla: »Taya, Sophie je pravo ime za psičko! Zmeraj mi je bilo všeč to ime.« »Tudi meni je všeč. Lepo ime je,« je odgovorila Taya in jedli sva naprej. Ko je ura odbila polnoč, sva se odpravili na nočni sprehod z najino psičko. Hodili sva po vasi in se pogovarjali o duhovih … Kmalu sva prišli na nek čuden travnik … in tam … se je po nebu vzpenjala mavrica. »Lea, kako je to možno?« je prestrašeno vprašala Taya. »Pojma nimam,« sem prav tako prestrašeno odgovorila. Šli sva še malo naprej in tam je stala hiša. Hiša, ki je še nikoli prej nisva videli. Stala je sredi ničesar, in ko sva se hoteli vrniti, ni bilo poti nazaj.

60

Brihtne glav'ce Obtičali sva pred srhljivo hišo, kot v pravljici. Hiša je bila velika in mračna. Okrog nje so letale vrane, nato pa izginile v gosti megli. Čez čas sva se opogumili in stopili nekaj korakov naprej in potrkali na stara, preperela vrata in kmalu so se odprla. Ven je stopila mlada postava z ljubko obleko, rožnatimi balerinkami in dolgimi lasmi, vpletenimi v kito. Psička je veselo zalajala. »Pozdravljeni, punci! Lepo, da sta se ustavili. Vama lahko kako pomagam?« je rekla. Bila je Zlatolaska, ki je nežno božala Sophie. »Zlatolaska?« sva s Tayo začudeno gledali. »No, saj je vseeno. Mislim, da sanjam … No, spoštovana Zlatolaska, radi bi vas vprašali, če nama lahko pokažete pot iz te meglene brozge?« sem vprašala, ona pa je odgovorila: »Oh, mislita sanjski raj in hišo sanj?« »No, ja, karkoli že je to …« Sem malce začudeno rekla. »No, od tu ne moreta oditi, dokler ne izgine nočna mavrica. In to lahko včasih traja … A medtem vaju povabim na čaj in medenjake,« je prijazno povabila Zlatolaska.

Videla je, da smo se vse s Sophie vred tresle od strahu zaradi lesene razpadajoče hiše, zato je nežno rekla: »Ne skrbite, sama sem doma,« tako smo se pomirile in vstopile v hišo. Notranjost hiše sploh ni bila tako grozljiva. V resnici je bila prav čudovita. Prišle smo v jedilnico, kjer so stali lesena miza, trije stoli in na mizi karirast rožnat prt. Na pultu so že čakale tri skodelice čaja, posodica medenjakov in skleda pasjih piškotov. S Tayo sva bili presenečeni, saj je bilo vse že pripravljeno. Zlatolaska je opazila najine poglede, zato je rekla: »Ah, ne glejta tako debelo. Pričakovala sem vas že, saj mi čarobna krogla vse pove. Raje se usedita in si postrezita tako kot vajina psička.« S pogledom sva poiskali Sophie. Videli sva prevrnjeno skledo in ob njej majhnega haskija, ki je zadovoljno jedel svoj obrok. Nasmehnili sva se in se usedli za mizo.

Zlatolaska je prinesla stvari s pulta, nato pa še sama prisedla. Jedle smo tiho, le Sophie je občasno zalajala, zato je Taya začela: »Torej, govorila si o svoji čarobni krogli in …« »Ja!« jo je prehitela Zlatolaska. »Imam kristalno kroglo, ki mi napove prihodnost,« je rekla. »Super! Jo lahko preizkusiva?« sem navdušeno vprašala. »Mislim, da ne bo šlo. Napove jo lahko samo meni, pa tudi jaz je nikoli ne uporabljam za take reči. Uporabljam jo le v primerih, kot je vajin; če kdo zaide in ne ve, kako nazaj, da ga lahko pomirim s čajem. Nočem vedeti, kaj se bo zgodilo čez nekaj let. Če bi to kroglo uporabljala za to, bi bilo življenje brez smisla,« je odgovorila Zlatolaska. »Torej nisva edini, ki sva zašli?« je očitajoče vprašala Taya. »No, zagotovo nista edini, sta pa prvi,« je rekla. Kmalu smo pojedle in Sophie se je zleknila na tla. »Kako to, da imaš to hiša samo zase? Mislim, velika je in lepa,« sem čez čas vprašala. »V bistvu je nekaj reči, ki jih vama še nisem povedala; v tej hiši živijo duhovi …« je skrivnostno zašepetala. »DUHOVI?!« sva v en glas zavpili tako glasno, da je Sophie skočila na noge in se od strahu začela tresti. »Počakajta! To niso duhovi, ki strašijo ali kaj takega. To so duhci sanj,« je pomirjujoče razodela Zlatolaska in pobožala Sophie, ki je držala rep med nogami. »Duhci sanj?« sva bili še vedno začudeni. Pridita, pokazala vama bom.

Odpeljala naju je v dvigalo. Ni bilo navadno dvigalo, temveč je bilo v obliki banane. Taya, Zlatolaska, Sophie in jaz smo se usedle nanj, Zlatolaska je dvakrat pozvonila z vrvjo, ki je visela iz najvišjega nadstropja, ki ga od spodaj ni bilo mogoče videti, in začele smo se peljati navzgor.

Vključila se je sproščujoča glasba. Peljale smo se po navpičnem predoru, ki je bil zelo zanimiv; najprej smo na vsakem metru videle drugo barvo mavrice, nato so sledili različni odtenki modre, obdani z bleščicami, ki so bile videti kot majhne zvezde, nato smo videle še različne filmčke živali, na koncu pa še čudovite slike rastlin. Ko smo prišle na vrh, se je ustavila glasba in izstopile smo iz velike banane. »Torej, kako vama je bil všeč predor?« je vprašala Zlatolaska. »Super!« je vzkliknila Taya. Jaz še nisem prišla do besed v nasprotju s Sophie, ki je začela navdušeno lajati, skakati gor in dol in lizati naše dlani. Skoraj sem pozabila, zakaj smo sploh že prišle sem gor, a ob pogledu na napis »SANJE«, ki je visel s stropa, sem se spomnila. »Pojdimo,« je rekla Zlatolaska, ko se ji je uspelo rešiti Sophiine zahvale. Stopile smo skozi velika vrata in tam je bil neskončno dolg hodnik in na vsaki strani hodnika neskončna vrata. Na 61

Brihtne glav'ce vsakih vratih je bilo zapisano otroško ime. »Uau,« sem izjavila, Zlatolaska pa je začela: »No, naj vama malo razložim zadevo. Tu je hodnik. V bistvu le en del hodnika, ostali so v nižjih nadstropjih. Na vratih so napisana imena otrok. Ko se otrok rodi, se prikažejo še ena vrata, ko pa otrok odraste, se ena vrata izbrišejo.

Ko otrok zaspi, se za njegovimi vrati prikažejo duhci, ki delajo sanje. Če so bele barve, so otrokove sanje lepe, če pa so duhci črni, ima otrok nočne more. Včasih imajo nekateri otroci zraven tudi rožnate duhce, kar pomeni, da se mu bodo sanje uresničile.« »Uau!« sva s Tayo občudujoče rekli. Nato nama je Zlatolaska pokazala najina vrata in odprla Tayina. Notri je bila tema. »Tema je, ker še ne spita. Danes si lahko sami ustvarita sanje. Vse, kar bosta narisali in napisali, bosta doživeli v sanjah. Lahko si tudi sami izbereta, kakšne duhce bosta imeli. Vse prepuščam vama!« Pohiteli sva v svoji sanjski sobici, Sophie pa je z Zlatolasko počakala zunaj.

Ustvarila sem si svoje sanje, v njih dala rožnate in bele duhce, pritekla ven in za sabo zaprla vrata. Taya si je seveda izbrala enake barve duhcev, a kakšne sanje si je naredila? Tega mi žal ni povedala. Ko sva obe končali in prišli ven, nama je Sophie pomahala z repom, Zlatolaska pa se je nasmehnila. Nato je rekla: »No, zdaj pa pojdimo nazaj dol. Bi raje šli po stopnicah ali …« ni še dokončala stavka, ko sva s Tayo v en glas zavpili: »Z DVIGALOM!« »Vuf!« je pritrdila tudi Sophie. Z banano smo se odpeljale nazaj v pritličje. Uživale smo v vožnji. Pripeljale smo se dol in Zlatolaska je pogledala skozi okno. »Mavrica izginja, punci! Kmalu bosta lahko odšli nazaj domov,« je rekla.

Ob toliko dogodivščinah sva pozabili na to. Kaj, če naju mami išče? Pogledali sva na uro, ki je še vedno kazala na pol eno kot takrat, ko sva prišli sem. Zavzdihnili sva, češ da ne deluje. »Ne skrbita,« je naposled rekla Zlatolaska. »Če si tu, se čas ustavi, in ko bosta prišli domov, bodo vsi mislili, da sta šli le na daljši sprehod.« S temi besedami naju je pomirila, zato sva si vzeli še eno škatlico medenjakov in pest pasjih piškotov za Sophie. Tako smo stopile ven, se še zadnjič poslovile in se odpravile domov.

Zunaj je bilo jasno večerno nebo, niti duha ne sluha o megli, izginila je tudi mavrica in zagledali sva pot. Tam sva se ozrli nazaj, a hiše ni bilo več. »Pogrešala jo bom,« sem rekla, Taya pa je dokončala moj stavek: »Upam, da se še kdaj vidimo.« Sophie je zalajala, njene radovedne oči so se lesketale, jaz pa sem jo pobožala po mehkem kožuhu in ji potihoma rekla: »Srečno novo leto, Sophie.« Taya je odprla škatlico z medenjaki, ki smo jo vzele pri Zlatolaski, in skupaj smo jih pojedle. Prišle smo domov, kjer nas je s piškoti v rokah že čakala mami. »Ravno pravi čas ste prišle,« je rekla in skupaj smo jih pojedli. V postelji sva se s Tayo pogovarjali: »Kaj vse se je zgodila danes!« »Vse stvari, ki sva jih naredili danes … bilo je nepozabno.« Nato sem rekla: » Upam, da bom sanjala to, kar sem hotela.« Kmalu sva zatisnili oči in zaspali, upajoč, da sanjava, kar sva si ustvarili v hiši sanj.

Danes je bil gotovo moj najljubši dan, saj sem ga preživela z mojo najboljšo prijateljico in svojim najljubšim in edinim psom. Navsezadnje pa – verjeli ali ne – SPOZNALA SEM …

ZLATOLASKO! Lea Kumar, 7. b

62

Brihtne glav'ce PIŠEMO IN USTVARJAMO KULTURA

Je nekaj, kar izražamo z vljudnostjo ali nesramnostjo.

Nekaj, kar nam pomeni veliko ali malo, ne pa napisati »skropucalo«, ker je to naše zrcalo.

Pavlina Košir, 9. b KULTURA Kultura je svoboda mišljenja in življenja.

Brez nje bi svet ostal le mrk in siv, a z njo vsak dan je radoživ.

Vsak človek jo lahko ima, če le spoštovati jo zna.

Alenka Malovrh, 9. b

MENI SE PA DOGAJA V TERMAH

V petek, 19. 2. 2016, smo se jaz, mami, ati, teta, stric in dva bratranca skupaj odpravili v Terme Olimia. Najprej smo prevzeli ključe naših apartmajev in odnesli prtljago v sobe. Tam je bil pograd in zraven še velika postelja. Skupaj smo razpakirali in šli na večerjo. V jedilnici je bilo toliko ljudi, da smo komaj našli mizo. Po obilni večerji smo se odpravili na nočno kopanje in se spuščali po toboganu ter čofotali po bazenu. Naslednji dan smo se po zelo dobrem zajtrku podali na Jelenov greben, kjer smo jelene in srne lahko hranili s kruhom in bili so zelo, zelo lepi. Nato smo se odpravili v samostan in čokoladnico in še k strašnim čarovnicam, Aleks se jih je zelo bal. Dan se seveda še ni končal. Po večerji nas je spet čakalo nočno kopanje. Napočil je zadnji dan, šli smo se odjavit, nato pa na bovling in bilo je super. Naše skupne počitnice so se po bovlingu končale in šli smo vsak svojo pot.

Jaka Švarc, 6. b PLESNE VAJE

Na naši šoli imamo veliko krožkov in dejavnosti. Ena izmed njih so tudi plesne vaje plesne šole Bolero. S prijateljicami rade hodimo na plesne vaje, kjer se vedno trudimo. Vodi jih Katja Simić, ki obvlada ples. Ko se nam vaje začnejo, vedno počakamo, da se vsi zberemo. Nato se usedemo na tla, da Katja označi, kdo je na vajah in kdo manjka. Sledi ogrevanje. Pri ogrevanju vedno pazimo, da dobro ogrejemo vsak del telesa, da se med plesom ne poškodujemo. Nato 63

Brihtne glav'ce zaplešemo del plesa, ki ga že znamo, potem pa nas Katja postopoma začne učiti novi del plesa. Če ne poslušamo in klepetamo med učenjem, se Katja malo razjezi, a se takoj vsi umirimo in se učimo dalje. Ko se ples naučimo, ga nekajkrat počasi zaplešemo, nato pa ga zaplešemo še s pomočjo glasbe. Če smo žejni in utrujeni, nam Katja da minuto odmora, nato pa nadaljujemo s plesanjem. Pri plesu se vsi potrudimo po najboljših močeh, še posebno pa se trudimo na tekmah, kjer vsi blestimo. Po koncu plesnih vaj se poslovimo od Katje in dvorano odstopimo starejši skupini. Vsi čisto izmučeni, a veseli odidemo domov.

Urška Pogačnik, 6. b SNEŽNE RADOSTI

V torek, 16. 2. 2016, je zapadel sneg. Tega smo se vsi zelo razveselili. Takoj smo šli ven na sneg. Skupaj z bratrancem, ki je prišel k nam na počitnice iz Škofij (Primorska), sva zgradila vsak svoj bunker in sva se kepala. Nato je moj ati naredil veliko smučarsko skakalnico. Hitro sem si nataknil pancerje in čelado, vzel smuči in z veliko strahu skočil. Pristal sem pri sedmih metrih. Moj brat pa je z večjim zaletom skočil kar enajst metrov. Seveda smo naredili tudi manjšo skakalnico, kjer sem skočil tri metre. Enkrat sem na veliki skakalnici padel, zato me je še cel teden bolel vrat. Bratranec pa si ni upal skakati. Ker sem bil povsem premočen, sem šel kmalu noter v hišo na topel čaj.

Timotej Ušeničnik, 6. b ZAKAJ SO POLETNE POČITNICE VEDNO PREKRATKE?

Poletne počitnice so vedno prekratke zaradi tega, ker se vsak dan zabavaš, smejiš, spoznavaš nove prijatelje in uživaš v dnevih in nočeh. Ko greš na morje, tam plavaš in se veseliš, če pa si doma, pa se zabavaš s svojimi prijatelji, in potem čas kar beži iz minute v uro, iz ure v dan in iz dneva v teden.

Anamarija Svenšek Mavrer, 7. a ZGODILO SE MI JE TISTEGA VROČEGA POLETNEGA DNE ...

Bil je zelo vroč poletni dan in s prijateljicami in sestro smo se odločile, da bomo ta dan namenile kopanju v reki. Ko smo prispele do reke, smo seveda takoj stekle v vodo, ki je bila zelo mrzla.

Skupaj smo plavale do slapa in jaz sem tam skoraj utonila, saj se pod slapom nisem mogla nikamor prijeti. Nato pa smo se potapljale in tunkale. Bile smo že zelo lačne in smo si privoščile velikanski sendvič. Ko smo se najedle, smo se še malo posončile in si pripovedovale šale. Nato pa smo šle skakat s slapa. Bilo je zelo zabavno. V vodi smo opazovale majhne ribice. Počasi se je zvečerilo. Kmalu je bila že toliko ura, da so nas prišli iskat starši. Ta vroč poletni dan mi bo ostal v spominu, saj smo se imele zelo lepo.

Klara Malovrh, 7. a

64

Brihtne glav'ce ZGODILO SE MI JE TISTEGA VROČEGA POLETNEGA DNE

... ko sva se z Regino zmenili, da pride prenočit k moji babici. Ravno sem gledala televizijo, ko je nenadoma zazvonil telefon. Ko sem se javila, mi je Regina povedala, da je že pred vrati.

Hitro sem ji šla odpret in se je zelo razveselila. Ko je njena mami odšla, sem Regini najprej pokazala, kje bova spali. Potem pa naju je moja babica poklicala v kuhinjo. Regini sem predstavila vse, ki so bili v hiši. Potem sva se zmenili, da bova imeli nočno kopanje. Najprej sva nekaj pojedli, potem pa dolgo klepetali. Bilo je bilo že zelo, zelo pozno in odšli sva v bazen.

Ker so bile počitnice, naju nihče ni priganjal, da morava v posteljo. Zabava se je nadaljevala.

Končno sva se le odpravili v posteljo, kjer sva si imeli še veliko za povedati. Sploh ne vem, koliko je bila ura, ko sva končno zaspali. Imeli sva se zelo dobro in upam, da bova to še ponovili.

Nina Malovrh, 7. a ZAKAJ SO POLETNE POČITNICE VEDNO PREKRATKE? Hm ... Vsak se sprašuje, zakaj so poletne počitnice vedno prekratke. Zato ker vse dni presedimo za računalniki in telefoni. Facebook, Twitter in podobno. To uporabljamo takrat, ko nam je dolgčas. Hm ... Dolgčas, zame ta beseda ne obstaja. Prvič: doma je vedno kaj za početi. Drugič: v prostem času sem na telefonu ali pa rišem. Tretjič: v hiši je dovolj dela in nikoli ga ne zmanjka.

No, ja, ampak za druge velja, da so POČITNICE PREKRATKE. Včasih se strinjam, včasih ne.

Pogrešam prijatelje in prijateljice. Pa malo tudi šolo. Šola gre vsem na živce ... mhm, samo malo, sem rekla, VSEM ... Ne, meni šola ne gre na živce. RADA JO IMAM. Edino, česar ne maram, je učenje, a ne v šoli, ampak doma, ko se učimo za teste in spraševanja. Kakšen je že odgovor na vprašanje, ki sem si ga zastavila na začetku? Počitnice niso kratke, le dnevi hitro minevajo.

Tina Hribernik, 7. a NA MORJU

Nekega mrzlega poletnega jutra sem se s svojo družino odpravila na morje. Že zvečer smo vse stvari spakirali v avtodom. Na pot smo krenili že ob 6. uri. Nato smo se nekaj ur peljali in se ustavili v kampu Bela uvala, natančneje v Poreču. Čez nekaj dni se nam je pridružila še družina Čuden. Zelo smo se zabavali. Ko je padal dež, smo kartali in v avtodomu gledali filme ter jedli.

Peljali smo se s pedalinom. V kampu je bil tudi bazen, kjer je bila velika gneča. Ob večerih smo se z vlakom peljali v Vrsar in Fontano. Tam smo se ustavili na sladoledu in kokakoli. Ponoči smo šli na vodna igrala, ker tam ni bilo nikogar (vsaj mislili smo tako). Ko smo prišli na vrh igral, je v nas nekdo posvetil z lučko, zato smo se raje kar vrgli v vodo. Možakar je še vedno svetil v nas. Stal je na plaži, tik pred klopjo, kamor smo prej odložili telefone in brisače. Na srečo se je pojavil še en fant, ki smo ga prosili, naj nam gre iskat naše stvari.

Ko nam jih je prinesel, smo se mu zahvalili in hitro tekli do avtodoma. To je bila ena od bolj razburljivih dogodivščin, ki se nam je pripetila. Na žalost so naše počitnice prehitro minile in lahko rečem samo to, bile so zelo zabavne!

Regina Laznik, 7. a

65

Brihtne glav'ce DAN V BOLNICI

Že prvi dan počitnic se je začel nepričakovano. Ko je mami ugotovila, da imam visoko vročino, me je peljala v Zdravstveni dom Vič. Tam so rekli, da imam dovolj kisika, a vendar mi v pljučih nekaj poka. Poslali so me naprej na pediatrično kliniko. Tam so mi vzeli kri in rekli, da bova na izvide čakali dve uri. Vmes sem dobila zdravilo in zdravnik je dejal, da me bodo mogoče zadržali. Bila sem zelo zaskrbljena in čakanje na izvide se je zelo vleklo. Minevale so ure in ure, potem pa sva le dočakali izvide. Dobila sem antibiotike in na srečo sem lahko odšla domov.

Z mami sva šli v še lekarno. Domov sva prispeli šele ob polnoči.

Larisa Perc, 6. b NA SMUČANJU

V četrtek, 18. 2. 2016, smo se z družino odpravili smučat v Italijo. Takoj zjutraj, ko smo prispeli, smo začeli s smučanjem. S sestro sva smučali zelo dolgo, nato sva šli pojest svojo malico. Čez nekaj časa se nama je pridružila še ena sestra in skupaj smo smučale po strmi progi. Včasih smo med seboj malo tekmovale, a samo za šalo. Po smučanju smo bili malo utrujeni. Moj ati nam je kupil vročo čokolado s smetano in takoj je bilo bolje. Spet smo šli smučat, tokrat smo smučali po drugi progi, ki je bila malo krajša, a vseeno strma. Ati me je učil, da moram čim bolj smučati po robnikih. Po končani smuki smo se odpravili v gostilno. Jedli smo pice in pili jabolčni sok.

Nato smo se odpeljali domov. Ta dan mi bo ostal v spominu za zmeraj.

Neža Rihar, 7. a POHOD NA ČRNI VRH

V četrtek, 24. 2. 2016, smo imeli zimski športni dan. Odpravili smo se v Ljubljano v fitnes.

Tam smo se imeli zelo lepo in se dobro razgibali. Ko smo se odpravili nazaj, se je zgodilo naslednje. Ko smo se peljali domov, se je Andraž spomnil, da bi tega dne lahko domov odšli kar peš. Ker smo ravnokar zamudili avtobus, bi bili prej doma, če bi šli peš. Ko nas je avtobus pripeljal do šole, smo šli naravnost proti Prapročam.

Do Praproč smo imeli zelo hiter tempo hoje. Šele na vrhu Praproč nas je dohitel prvi avtomobil. Tam smo se ustavili in se okrepčali z bonboni in ledenim čajem. Odpravili smo se naprej proti Zalogu. Hitro smo se spustili in hoja po asfaltu nam je izčrpala noge. Čeprav smo se spustili do Zaloga, nas je tam čakala dolga ravnina. Vlekla se je v neskončnost. Ko smo končno prišli v graben, so se začeli ovinki. Po 45 minutah hoje smo prišli do vznožja hriba. Začeli smo se vzpenjati po grabnu, ki se imenuje »Porek«. Od tam naprej smo prišli do razpotja. Tam smo pojedli zadnje bombone 505 s črto. Nato smo ubrali vsak svojo pot. Jaka in Mitja proti »Goglu«, midva z Andražem pa proti Liparski kmetiji. Samo še pet minut, pa sva bila doma. Imeli smo se zelo lepo.

Janez Sečnik in Andraž Dolenc, 8. a

66

Brihtne glav'ce NAJBOLJ ZANIMIV DAN V LONDONU

V torek, 16. 2. 2016, sem se s svojo plesno skupino odpravila v London. Vse dni smo se imeli lepo, ampak najboljši dan mi je bil četrtek. S še petimi prijateljicami smo vstale ob 7.35 in se pripravile na zajtrk. Ko smo že vse pojedle, smo od mentorice Anje izvedele, da se bomo szdaj odpravili v hišo strahov. Vse nas je bilo zelo strah. Že na poti do hiše strahov smo se trdno držale skupaj. Po petindvajsetih minutah smo prispeli. Vstopili smo noter in bilo je temno. Pot nas je vodila do malo čudnega dvornega norčka, ki nam je razložil, da bomo videle zgodovino Londona na srhljiv in smešen način. Odšli smo po poti naprej do ladjice. Z njo smo se po strmi reki spustili v klet. Spodaj smo videli mrtve lutke, bilo je zelo srhljivo. Po naslednji poti smo prišli do mesta s kugo, notri je tako zaudarjalo …, bolje, da ne govorim. Rekli so nam, naj odidemo k zdravniku. Odšli smo k zdravniku in se posedli. Začel nas je zdraviti. Naenkrat pa se je ugasnila luč in voda je začela brizgati po nas. Hitro smo odšli do gospodične in gospodiča, ki sta imela brivnico in pekarno.

Gospod je bril človeka in ga potem zarezal v arterijo. Potem pa ga je predal ženi, ki je iz človeka naredila mleto meso, iz tega pa je nato nastala najboljša mesna pita v Londonu. Kmalu je napočil čas, da umremo, tako so nam rekli igralci. Zato smo odšli na prosti pad, pri katerem te je bilo tako strah, da si se skoraj polulal. Na koncu smo vsi prestrašeni stopili ven in odšli po pijačo. To naj bi se dogajalo tudi v resnici, ampak že dolgo nazaj (v srednjem veku). Torej, potovali smo skozi zgodovino Londona. Po tem razburljivem dnevu je sledila še okusna večerja, nato pa smo se odpravili nazaj v hotel. Od vsega potovanja mi je najbolj ostal v spominu prav ta dan. Bolje od tega je bilo samo to, da sem sploh prvič šla v London in da sem prvič letela z letalom.

Naja Kovačič, 6. b

POTEP PO ROMUNIJI Iz Polhovega Gradca smo se odpravili v zgodnjem julijskem jutru in kar zdelo se nam je, da nas čaka prijetno in zanimivo potovanje. Odpeljali smo se proti Hrvaški, saj smo v Romunijo nameravali čeznjo in čez Srbijo. Prvi dan smo prišli do Beograda in prespali pri mamini prijateljici. Naslednji dan smo se odpravili do meje z Romunijo, kjer smo se kopali v jezerih v kraju Bijela Crkva in prespali v majhni leseni hišici. Tako smo naslednje jutro prispeli v Romunijo, v kateri je bil eden od glavnih ciljev tradicionalni festival na hribu Mount Gaina (1500 m) v hribovju Apuseni v Transilvaniji. Na tem območju smo se potepali kar devet dni in si ogledali številne znamenitosti in zanimivosti. Najbolj značilna hrana so bile različne mesnine na žaru, »čorbe« iz vampov, zelenjavne »čorbe« … Ogledali smo si ogromen rudnik kamene soli, ki je prirejen za turiste in je v njem športni center, v najglobljem delu pa celo jezero, kjer lahko najamete čoln. Zelo zanimiv je bil rudnik zlata v kraju Rosia Montana, v katerem so to žlahtno kovino kopali že v času rimskega imperija in si med delom rudnik osvetljevali z oljenkami.

Obiskali smo tudi grad Matije Corvina oziroma kralja Matjaža. Ta grad je res veličasten, največji, kar sem jih kdaj videl. Ogledali smo si tudi ledeno jamo in jamo jamskih medvedov (v njej so odkrili okoli 2000 njihovih okostji. Zanimiva je bila tudi Detunata – gora iz bazaltnih blokov –, na katero smo se tudi povzpeli. Na dan festivala na hribu Mount Gaina smo se najprej udeležili prireditve v dolini, nato pa smo se po zelo slabi makadamski cesti in veliki strmini (na kateri je marsikateri avto obstal) odpravili na deset kilometrov oddaljeno prizorišče festivala.

Na njem je bila raznovrstna glasba, od roka in popa do tradicionalne romunske glasbe. Festivala so se udeležili stari in mladi, ki so, tako kot mi, na tem hribu tudi kampirali. Ena od znamenitosti 67

Brihtne glav'ce festivala so tudi dekleta in žene, ki igrajo na več kot dva metra dolge rogove, imenovane tulnici (njihovo pesem si lahko zavrtite na tej povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=0ssiZo5B1Kc). Po dveh tednih potepanja smo se srečno vrnili domov, polni vtisov in spominov na prijazno deželo in lepa doživetja.

Matevž Kuitin, 8. b SVETOVNO PRVENSTVO

Bil je običajen ponedeljek, ko sem šla v šolo. Zvečer pa naj bi se zbrali pred našo plesno dvorano v Ljubljani. Zato sem ves dan razmišljala, kako bo potekal teden, ki ga bom preživela v Nemčiji. Končno je bilo konec zadnje ure in odhitela sem domov, da se pripravim na odhod.

Nič nisem pričakovala, saj me ta izkušnja še ni doletela. Pa je le prišel večer in ob pol devetih sem se uredila in oči me je odpeljal v Ljubljano. Ko smo se zbrali, smo odšli v avtobus in se odpeljali proti Nemčiji. Pot je trajala okoli šest ur, zato smo v avtobusu spali. Zjutraj pa smo se zbudili v lepo sončno jutro in, ja, bili smo na cilju. Najprej smo se nastanili v nekem hotelu in pojedli kosilo, nato pa smo se z avtobusom odpeljali do velike dvorane, kjer je potekal ta veliki plesni dogodek. Namestili smo se, se preoblekli v kostume in začeli z vajo, nato pa je bil čas, da pokažemo, kaj znamo. Odkorakali smo na oder in odlično odplesali. Uvrstili smo se naprej in nastopali tudi naslednji dan, kjer smo se prav tako dobro odrezali in si priplesali zelo lepo uvrstitev. V četrtek zvečer smo počakali na podelitev, nato pa pospravili svoje stvari, jih zložili v avtobus in se odpeljali domov. Prišli smo zjutraj in veselo odšli vsak na svoj konec, za mano pa je še ena nepozabna izkušnja.

Petra Cankar, 8. a NAMIZNOTENIŠKI TURNIR ZA ŠPORTNIKE INVALIDE V LAŠKEM

»Nobena stvar ne naredi človeka srečnejšega kot njegovo lastno prepričanje, da je naredil najboljše, kar je mogel.« Mihailo Pupin

Od srede, 4. maja, pa vse do sobote, 7. maja 2016, je potekalo že 13. odprto prvenstvo Slovenije – Thermana Laško, ki je mednarodni namiznoteniški turnir za športnike invalide. Na turnirju je sodelovalo 43 držav. S sošolko Ajdo sva se ga kot prostovoljki udeležili v soboto, 7. maja. Že navsezgodaj smo se z avtobusom odpeljali proti Laškemu, vse do športne dvorane Tri lilije, kjer se je tekmovanje odvijalo. Sprejela sta nas delavca, ki sta nam razložila potek dela. Športna dvorana je bila razdeljena na 20 tekmovalnih ringov, a le deset jih je bilo namenjenih športnikom na invalidskih vozičkih. V posameznem tekmovalnem ringu so športniki invalidi lahko tekmovali posamično ali v parih. Poleg tekmovalcev so bili tu še sodnik in pobiralca žogic. Po končani tekmi, ki jih je potekalo kar nekaj, smo se rokovali s športniki ter sodnikom, ki so se nam zahvalili za pomoč. Preživela sem naporen, a prečudovit dan. Bila je nepozabna izkušnja. Vesela sem, da sem lahko nudila pomoč pri pobiranju žogic ter da sem občudovala športnice in športnike invalide, ki so z veliko požrtvovalnostjo, predvsem pa z voljo premagovali ovire in se borili za zmage.

Julija Železnikar, 8. a

68

Brihtne glav'ce Sva Maja in Lea in pisali bova o najinem angleškem muzikalu »Teenage friendship«. Vse se je začelo pred poletnimi počitnicami šolskega leta 2014/15. Razmišljali sva o rojstnem dnevu naše razredničarke Viktorije Hribovšek in o presenečenju, ki ji ga bova pripravili. Med šolskim letom 2014/15 je učiteljica načrtovala angleški muzikal s 3. ravnijo pri pouku angleščine, ampak nam to žal ni uspelo, zato sva dobili idejo, da bi ji to pripravili kot presenečenje za rojstni dan. Ker sva potrebovali nekaj igralk, sva zato povabili nekaj sošolk, ki so bile pripravljene sodelovati pri muzikalu. Sestavili sva besedilo in določili vloge. Ko je bilo to dokončano, smo se s puncami dobile dvakrat na teden in vadile besedilo, ples in pesmi, hkrati pa smo snemale tudi videodnevnik in se zelo zabavale. Posnele smo dva videoposnetka. Tudi v času pouka smo se dobile okoli sedmih zjutraj ali po pouku, da smo lahko čim bolj učinkovito zvadile. Kmalu je prišel 29. september, učiteljičin rojstni dan. Najprej sva jo s sošolko prepričali, da je prišla v angleško učilnico, kjer naj bi se skupaj učili angleščino. Kmalu zatem so se nam pridružila še ostala dekleta in zapele smo ji pesmico Vse najboljše v angleščini. Nato smo jo odpeljale v malo telovadnico, kjer so bili že pripravljeni rekviziti in panoji. Končno se je začelo. Učiteljici smo odigrale muzikal, med tem pa smo jo pripravili do smeha, solz in še marsičesa. Čeprav smo imele pri izvedbi nekaj tehničnih težav, smo se zelo zabavale. Kot ustvarjalki muzikala sva se odločili, da ta muzikal ne bo zadnji, naredili jih bomo še več. Za naslednje muzikale bomo potrebovali več igralcev, zato vsi, ki vas zanima sodelovanje, vabljeni!

Lea Kumar in Maja Bogataj, 7. b PESEM Tako da pesnik v roko list in svinčnik vzame.

Piše in piše – na stotine pesmi.

Piše o vsem mogočem in tudi nemogočem.

O živalih, rastlinah, ljudeh …

Poskusi še ti, pa boš videl, da čez nekaj časa prav to zabavno ti bo.

Anja Skopec, 5. a KNJIGA Knjiga prava je zabava, če veš, katera je »ta prava«.

Popelje te v raj, kjer lovi te velik zmaj.

Tečeš, tečeš in pritečeš pred prelepega fantiča, skupaj jahata belega konjiča.

Odjahata na rob sveta in prstan si podata.

Obljubita zvestobo si do konca svojih srečnih dni.

Ko knjige konec je, najraje zjokal bi se.

Neža Rihar, 7. a

PESEM Pesem se piše, pesem se poje, lahko jo narišeš, lahko jo prikažeš.

Pesem je kot nota, ki jo napišeš.

Eva Baltić, 8. b 69

Brihtne glav'ce ŠKODA Škoda, da nimam ježa, da bi se igrala skrivalnice. Škoda, da nisem čarovnik, da bi začaral cel svet in še kaj. Škoda, da nisem neviden, da bi lahko mamici ukradel pito. Škoda, da nisem pesnik, da bi lahko pisal pesmi in še kaj.

Marcel Osredkar, 3. b

KNJIGA Knjiga je zaspana, ker v njej se nič ne dogaja.

Naslov je vedno lep, a vsebina za znoret!

Punce pa imajo rade tako knjigo, v kateri je vse milo.

Tilen Kucler, 7. a DARILO Danes je prišlo darilo, na darilu pa vabilo.

Odprli smo darilo in prebrali še vabilo.

Na vabilu je pisalo: »Tole vas bo nasmejalo.« Odprli smo darilo, notri našli pa še milo.

Najprej silno ostrmimo, potlej pa se nasmejimo.

Vsi smo se poveselili, ker smo milo pridobili.

Anja Trobec, 6. b

Je bila gospa z' Gorice, imela je tri ptice.

In je zlezla na goro pogledat, kakšno je nebo.

Vanessa Paušner, Maja Kuclar, Nika Kopač, 5. a

PESEM ZA SREČO Ko sreča z neba je padla, pesem zaigrala je, ko vrvica napela se je, ta – se strgala je.

Ko slišiš: »Bum!« si nekaj zaželi ter reci: »Bum bum bum tum tum tum in kljun!« Ko prideš pod nebo, zaželi si tako, da stegneš roke in rečeš: »Mam' pa srečo!« Maja Kapele, 5. a 70

DARILO Neke noči se je zasvetilo, od Miklavža sem dobil darilo.

Bilo jih je več, spravil jih je tja pod peč.

Zjutraj sem darilo načel, bil sem zelo vesel.

Notri našel sem igrače in svoje nove hlače.

Zelo sem bil vesel, zato sem pesmico zapel.

Zapel sem jo naglas, da slišalo se je čez celo vas.

Sven Baltić, 6. b

Brihtne glav'ce KAJ JE BOŽIČ?

Ko božič se bliža nam, vsi pospravljamo noč in dan.

Takrat blešči se vse naokrog, kot da bi vile prišle naokrog.

Včasih na ta dan se kregamo, včasih pa prepevamo, Hodimo po eni nogi in skačemo ter vriskamo.

Božič kmalu postane božična noč, kjer večer je poln SMEHA IN VESELJA. Tina Stanovnik, 7. b

DAN ROŽNIH SANJ V sanjah vse je rožno, v sanjah vse je rožno.

Rožna vrata, rožni stol, do neba še rožno bo.

Rožni sneg, rožni led.

Vse bo rožno do nebes.

Tudi mama rožna je, ne bi vedel, zakaj to je.

Ilonka Krivokapič, 3. b

RUMENE REČI Vse je rumeno, vse je rumeno.

Stene, rože in flomastri.

Metulji so lepi, a tista rumena krilca so prelepa.

Ljudje jejo rumene banane.

Vse je rumeno, vse je rumeno.

Ljudje živijo v različnih hišah, a tista rumena je najlepša.

Nato pa je rumena barva vse zamešala, zato se bo pesmica končala.

NE BOM! Ne, ne bom! Ne bom več pridna!

Za omaro se bom skrila, čez okno bom skočila, vse risbice polila!

Marcel Osredkar, 3. b

Ne bom spala in od doma bom zdirjala!

Hišo bom podrla, ker mami se je zadrla.

Rebeka Ana Vogrinčič

71

Brihtne glav'ce VSE JE MODRO Vse je modro, vse je modro.

Modro je morje, modra je reka.

Vse prestopa modra barva, nima konca ne, ne, ne.

Moder sneg, moder led.

Vse je modro do nebes.

Modra barva prevladuje, celo vas in cel še svet.

VODA Je čista, je umazana, v njej plavamo in se zabavamo.

Je groba, je mehka, v njej se potapljamo kot ribe.

Je divja, je mirna, saj to je njeno življenje.

Eva Baltić, 8. b

Moder stol, moder les.

Vsi smo modri, kot je modra, ker ima neskončen ples.

Ilonka Krivokapič, 3. b

JEZA Iz oči se mi bliska in iz ušes kadi!

Vsi stran bežijo, ker sem glasna za tri.

Pogled izpod čela vsem govori, da ne morem več skriti, da me krivica boli.

Dokler ne bom opravičila dobila, se moja jeza ne bo ohladila.

Neli Dolinar

NE BOM! Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Dvignila bom pokrov in zdirjala v odtok!

Atiju bom lagala, pri mamici bom cepetala, še prej, kot bom to storila, bom v šoli nenehno »falila«.

Rajši tega ne bom storila in po starem vse pustila.

Ana Jankovec

NE BOM! Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Ne bom več v šolo hodila, ne bom se več učila!

Vse rože na vrtu bom pohodila, vsa okna v hiši razbila!

Vse stole za mizo bom polomila, saj sem v šoli ena dobila.

Neli Dolinar 72

Brihtne glav'ce VRTOGLAVICA Sonce po dežju je zasijalo, meni toplo je postalo.

Sam hodim po poti tej, polni listja in vej.

Naj se moje življenje spremeni?

Naj krenem s poti?

Me mar markacija je zavedla?

Mogoče, ti, si me zmedla?

Bolj ko v gozd se spustim, ne otresem se črnih temin.

Bo sonce še kdaj zasijalo?

Bo moje srce kdaj tebe spoznalo?

Ko spet oziram se nazaj, ne vem, kam, kaj, ne zakaj, srce pogreša tvojo toplino, noga mi stopi v praznino ...

Močen udarec preseka sivino.

Ponovno jo začutim – to bolečino.

Roka tipa za trdno podlago, naenkrat zaslišim melodijo blago. »Pusti in pojdi naprej,« mi poje, »zaceli srce si svoje.« Vstanem in grem naprej, saj ni sreče na moji poti tej ...

Ana Malovrh, 8. b

NE BOM! Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Ne bom več jedel zelenjave!

Ne bom več delal naloge!

Od jeze bi se kar razpočil, vse, ki me jezijo, bi v žabo uročil.

Tadej Kadivec JUTRO Jutro nas mori, ker v šolo se mudi.

Lepše jutro bi bilo, če spali bi lahko.

Ko pa pride vikend, srečno, spimo lahko večno!

Timotej Kucler, 7. a

VEČER Ko nas sonce zapusti, groza in trepet nas zasvoji.

Pod posteljo so hrošči, v omarah pa pošasti.

Ko jok starše prebudi, lučka vse pomiri.

A ko lučka se ugasne, strah se prebudi.

Na koncu je najbolje, da lučka gori in nas grom zapusti.

Martin Setnikar, 7. a

JUTRO Vsi so se zbudili, sonček končno je vstal, jutro je prišlo.

Službe in šole čakajo nas, ko zvonec zazvoni, časa več ni.

Hitro usedemo se v klopi, ker jutro je in čas za šolo je.

Jutro je čas dela, noč je že minila, čas za jutro je prišel.

Tina Hribernik, 7. a

73

Brihtne glav'ce SANJE Sanje so kot čokolada, kot mladenka lepa mlada.

Sladke in okusne, kot so nežne njene ustne.

Včasih sanje so kot trdna noč ali kot začaran obroč, da pokličeš na pomoč, ki spancu krati noč.

Sanje včasih so iskrive, včasih zanimive, redko so strašljive, vedno pa so zanimive.

Taja Škrlep, 5. a

VEČER Ko pogasnejo vse luči, upihnejo vse sveče, le ena luč tam gori sveti – to smo mi.

Eden drugemu si svetimo v temi globoki, čisto tiho se pogovarjamo, saj vse že spi.

Oblaki odleteli so v nebo, ptice skrile so se v gnezda, trava nehala je šelesteti, jaz pa vidim le še eno zvezdo – to smo mi.

Anej Škof, 8. a SANJE Imel sem čudne sanje, sanje, polne ljudi.

Bili so geografi, znanstveniki in fantastiki.

Delali so stoje, prevale in nenavadne sklece.

Najbolj nenavadno pa je bilo, ko so začeli rasti.

Postali so veliki kot drevo, na katerem so nebesa.

Potem pa: »Šlip - šlop!« in so izginili.

Pojavil se je samo mož, imenovan Slenderman.

Moje sanje so se končale, vaše pa začele!

Rebeka Čuk, 7. a

POMLAD Ta pomlad je življenje, čudež in cvetlica.

Ko se roža razcveti, takrat pomlad zaživi.

Ta pomlad je življenje, čudež in cvetlica.

Ta pomlad je čudež, čudež, ki me spremeni.

Ta pomlad je življenje, čudež in cvetlica.

Ko pomlad spet in spet mi izgine, se življenje spremeni.

Maja Kadivec, 6. b

74

Brihtne glav'ce MATEMATIKA Največja težava pri matematiki je, ko treba pesmico sestaviti je, projektno delo je priložnost lepa, ki dobro oceno lahko obeta.

Obseg, ploščina, prostornina te dni bodo moja bolečina, v glavi se mi od vseh formul že vrti, ker ne vem, katero kam postavila bi.

Misli treba je urediti, zvezke, knjige iz omare potegniti, reči moram si »saj bo šlo«, saj matematika meni res ne gre slabo.

Z metrom po sobi se lovim, zraven še nekaj kock preložim, še dvakrat skočim v daljino, pa saj tole reševanje je res fino.

Naloge vase so me potegnile, zato brez težav so se rešile, matematika vseeno je le igra, a jo moraš znati igrati.

Martin Kucler, 6. b

DINOZAVRI ZA BLAŽA Nekega dne Blaž začudeno pogleda, skozi njegovo omaro dinozaver začudeno gleda.

Triceratosp, tiranozaver, zraven prideta še brahiozaver in stegozaver.

Blažu se zdi, da sanja, v glavi mu še vedno odzvanja.

Ne more se zbrati, na mestu ostati.

Kar hitro se vda, z njimi v neznani svet se poda.

V džunglo se odpravi, drevesno hišico popravi, pravljico prebere, skupaj jih zbere, da pojejo piškote.

Prehitro se dan vrti, dinozavrom se že mudi!

Nazaj v omaro se spravijo, Blaž komaj čaka, da ponovno se pozdravijo.

Ana Malovrh, 8. b

SONCE Sonce sije na zemljo, kjer rožice rastejo, ko sonce se skrije, nam v dušah je hudo.

Ko smo na plaži, nam prijetno je toplo, ko oblak sonce prekrije, moramo v posteljo.

Anja Setnikar, 5. a

75

Brihtne glav'ce

VAMPIR Vampirji so pravi carji, razen enega Tončka.

Tonček je jokica, počasen in neumen.

Njegova mama je skoraj umrla od sramu, tako je neroden.

Spotaknil je natakarja, polil je gospo in majhnemu vampirčku stopil na prst.

Ampak, Tonček je vesel, saj ve, da ima srečo, ker ima medaljon.

Medaljon mu pomaga, spomin mu izbriše, da se ne spomni stvari, ki jih je naredil.

Ja, Tonček je presrečen, a mora paziti, da ne bo umrl.

Rebeka Čuk, 7. a

DARILO Dobil sem prijateljevo rojstnodnevno vabilo, zato sem mu kupil darilo.

Kupil sem mu nekaj, kar bi tudi mene razvedrilo, kupil sem mu lepilo.

Nič kaj posebnega ni bilo, saj prijatelj si je želel kolo.

Saj kolo že ima, a je šel na kosa dva in nobena »dila« ne gre skupaj brez lepila.

In to še ni vse, kupil sem mu čokoladi dve, to pri njemu v usta gre, saj čokolado brž poje.

V njegovi družini čokolade hitro ni, k njej veliko ust pridrvi, naj bo Gorenjka ali Milka, jedla jo bo tudi babi Cilka.

In prekrasno darilo se v papirček je zavilo in prijatelja razveselilo.

Oddal sem darilo.

Timotej Ušeničnik, 6. b

PSIČKA LILI Ko v hišo smo dobili psičko, izbrali smo ji ime Lili.

Hitro smo jo vzljubili in se z njo spoprijateljili.

Ko Lili spi v pesjaku, mi v hiši mirno spimo.

Ko pa Lili zarenči, vemo, da nekaj v redu ni.

Hitro skočimo ven vsi, da vidimo, kaj se godi.

Vendar največkrat zarenči, ker lulat jo tišči.

Peter Švarc, 6. b

POMLAD JE ZELENA Vse je zeleno, vse je zeleno.

Polje, gozd in travniki, trava je zelena, breza cveti.

Kmetje kosijo zelene reči.

Vse cveti, vse zeleni. Žabe skačejo na zelene lokvanje.

In se zelena pomlad konča.

Andraž Gerjol, Marcel Osredkar, 3. b 76

Brihtne glav'ce

POMLAD Pomlad je že prišla, ko sonce se ogrelo je, zacvetele so trobentice, vijolice in vse rožice.

Lastovice so dom iskale, iz toplih krajev se podale, da bi gnezda spletale in mladiče vzgajale.

V gozdu kukavica kuka, jajca v druga gnezda smuka, saj prišla je že pomlad pričakal bi jo rad.

Mitja Malovrh, 6. b

POMLAD Zdaj se bliža huda zima, celo vas bo sneg prekril.

Vsi snežaki že stojijo, sneg prinaša srečo v vas.

Toplo sonce sneg topi, iz travice ven pa zvonček moli.

Larisa Perc, 6. b

SVOBODA Svobodno po dolini tihi hodim sem in tja, zrem v nebo z oblaki in poslušam ptičice.

Kričim od veselja, skačem od veselja, potem pa se vprašam: »Kaj je to svoboda?« Svoboda to je, ko imaš veter v laseh, ko nimaš nobenih skrbi, ko daš preprosto iz sebe vso jezo, ki muči te več dni.

Pridi, svobodno bova po morju jadrala in skupaj odkrivala ta naš prečudoviti svobodni svet.

Urška Pogačnik, 6. a

77

POMLAD Pomlad je letni čas, v kateri odhaja mraz. Čakamo jo veselo, ker odpade zimsko delo.

Zrastejo trobentice rumene, in travice zelene.

Mi vsi veseli smo in po travi rajamo.

Takrat sneg skopni, ampak nismo veseli vsi.

Skopnijo nam snežaki, in drugi snežni junaki.

Mohor Košir, 6. b

Brihtne glav'ce

LJUBEZEN Ljubezni se najprej ne zavedaš, a opaziš jo, ko jo srečaš.

Najprej jo gledaš in gledaš in zdi se ti, kot da te ne pozna, pa čeprav veš, da sta prijatelja.

Nato vidiš, da gleda drugo, misliš, da si padel v prepad, a potem se pobereš in vidiš, da je laž.

Potem gleda te in čutiš, kot si prej in vidiš, da ljubezen nima mej.

Petra Cankar, 8. a

SREČA Glej, na nebo polno zvezd, le kje je tista najina, misel me popelje tja, kjer skupaj iskala sva.

Srečna, nasmejanih lic, prisluhnila sva petju ptic, v srcu skrit zaklad je najina pomlad.

Vem, nekoč ti bom priznal, vso ljubezen svojo dal, saj začutil sem takrat, kako te imam noro rad.

Jure Mrzlikar, 6. b

LJUBEZEN Ljubezen je bolezen, ki jo dobi vsak človek vsaj enkrat v življenju.

Ljubezen je bolezen, ki jo dobi vsak fant in punca.

Ljubezen je bolezen, ki jo je težko pozdraviti brez zdravila.

In to zdravilo je druga LJUBLJENA OSEBA. Pia Kozjek, 8. a

POMLAD Pomlad je dišeča.

Pomlad je, ko so ptički veseli, pomlad je ljubezni čas.

In takrat cvetijo marjetice, tulipani.

In deček deklici podari rdečo vrtnico.

In otroci tekajo po travnikih, veselo.

In vsem nam je pri srcih toplo.

Polonca Dolenc, 7. a

MOJA LJUBEZEN Všeč mi je tvoj pogled in gledala bi te v nedogled.

Rada te gledam v oči in o tebi premišljujem cele noči.

Ukradel si mi srce, a nihče tega ne ve.

Zelo te imam rada, a zdaj sva še mlada.

Ana in Karmen, 8. a

78

Brihtne glav'ce STRAH Bojiš skrivnostne noči se moči, saj v neznanem vse mogoče se ti zdi, skrbi te, kar odkrije senca luči, se treseš pred duhovi, katerih sploh ni.

Lila Mašera Vajgl, 8. b

LETO Jesen se je začela in otroke v šolo napodila.

Kmalu zima bo prišla in prazniki z darili bodo pridne otroke obdarili.

Potem pa pomlad k nam prileti, rož'ce cveto, nam ptički pojo, k nam veselo poletje prinesejo.

Poleti vse je lepo, sonce nam sveti in vsem je toplo.

Karmen Burjek, 8. a

SONČNI ZAHOD Ko sonce zaide, se luna smeji.

Ko je luna zaspana, se sonce zbudi.

Ko je sonce zaspano, se zmrači in se zvezde zbude.

Andraž Gerjol, 3. b

ŠPELA ČAROVNICA Čarovnica Špela je sladko zapela.

Je pela, plesala čarovnica Špela.

Je jedla, je pila, se obilno zredila.

Je rekla: »Bom pela, plesala, do konca znorela!« Je rekla, je rekla ta čarovnica Špela.

Nika Kožuh in Maja Železnikar, 5. a

79

Brihtne glav'ce BEREM, GLEDAM, POSLUŠAM, OCENJUJEM FRANCOVE NOGOMETNE ZGODBE

Knjiga Francove nogometne zgodbe je zanimiva zgodba, ki govori o Gopiju, Francovem prijatelju, ki s svojimi sošolkami rad igra nogomet. Ker jim manjka igralec, pregovorijo Franca, da se pridrži nogometni ekipi za dekleta. Fant v ekipi samih deklet! Si lahko mislite. Zgodba je zanimiva in jo priporočam vsem, tudi tistim, ki ne berejo dobro.

Jure Mrzlikar, 6. b VRAŽJA NOGOMETNA DRUŠČINA – RABAN JUNAK

Knjiga govori o Rabanu , ki igra v vražji druščini. Zgodba vsebuje veliko zapletov. Je smešna, kratka, zanimiva … Glavni junak je Raban. Ker ne igra dobro nogometa, se mu vsi posmehujejo. Nekega dne se na stadionu prikažejo najboljši nogometaši zgodovine. Rabanu podarijo žogo in on od takrat naprej dobro igra nogomet. Knjiga mi je zelo všeč, ker govori o nogometu, ki ga imam zelo rad. Je zelo dobro prevedena. Priporočam vam jo, ker je zanimiva, in ko jo začneš brati, je ne moraš nehati.

Mohor Košir, 6. b ŽIVALSKE NOVICE

Živalske novice priporočam vsem mladim bralcem, ki radi berejo zanimive zgodbe. Tvori jo veliko število šaljivih zgodbic o živalih. Meni osebno je bila najbolj všeč zgodba Boj za travo, v kateri so se krave in ovce pripravljale na vojno. Uganete, kdo zmaga? Krti! Nisem mogla verjeti, ampak zgodba je res vredna, da se jo prebere. Še enkrat ponavljam, preberite jo.

Naja Kovačič, 6. b BLAZNO RESNO SLAVNI Knjiga vsebuje napeto zgodbo – torej prav tako, kot jih mladi danes radi beremo, o smešnih dogodkih in pogovorih, pa tudi o junakih in pravljičnih predmetih. Knjiga govori o fantu, ki ni bil preveč lep in ga je opazil nek gospod, ki je iskal mlade igralce za film. Fant je postal igralec in snemal oglase. Zelo veliko je imel denarja in veliko plačo. Nato je sodeloval še pri snemanju filma. Konca vam pa ne izdam, boste morali kar sami prebrati knjigo. Zgodba je napeta in zanimiva, poleg tega pa je predstavljena na zabaven in duhovit način, zato vam jo zelo priporočam.

Mitja Malovrh, 6. b IVANINA ODLOČITEV Knjigo Ivanina odločitev je napisala Eliška Horelova leta 1979. Govori o študentki Ivani, ki hodi na pedagoško univerzo. Njena preteklost je zelo zanimiva in raznovrstna, zato jo tudi opisuje, na primer, kako se je odločila za nadaljnje šolanje na zgodovinskem področju, pa ni bila sprejeta, kako je očeta dvakrat infarkt, kako je mama doma ves čas samo garala, kakšno je bilo razmerje med njo in Vaškom ... Tema se mi zdi (dekliška) mladinska, saj opisuje probleme mladih, njihovo odzivanje na težave, njihov način odločanja, razmišljanja. Sporočila nisem čisto jasno dojel, mogoče je to, da ne smemo obupati ob prvih padcih, da se moramo postaviti zase, da je kdaj bolje kaj, kar je manj popularno, manj 'kul' (Honza) kot najpopularnejše (Vašek), da se ti lahko v dveh dneh zgodi vse ... Vsebina je predstavljena tako, da najprej pove nekaj o sedanjosti Ivane (petek), nato na dolgo opiše preteklost (kako je do danega problema – 80

Brihtne glav'ce pri njej je majhen deček, ki ga nihče ni prišel iskat v vrtec – sploh prišlo), ter na koncu se spet vrne v sedanjost (sobota), kjer se zgodba srečno konča (nedelja). Med besedilom najdemo veliko oklepajev – v njih opiše svoje razmišljanje o napisanem. Nastopajoči se med seboj v glavnem pogovarjajo v knjižnem pogovornem jeziku, razen v nekaterih primerih, ko se Ivana razjezi in pove tudi kakšno krepko. Knjiga ima 180 strani, 10 poglavij (10. poglavje je O avtorici in njenem delu). Med branjem dela sem si res lahko predstavljal kraje dogajanje (Češka – Praga, Raškovo in Praškov). Dobil sem občutek, kot da je Ivana moja prijateljica in mi pripoveduje o svojih težavah in odločitvah. Knjiga mi je bila res všeč. Od 1 do 10 jo ocenim 8,5. Priporočam jo vsem mladim, ki se jim zdi, da jim gre vse narobe, da bodo videli, da sploh ni tako hudo, pa tudi tistim, ki radi prebirajo dnevnike, osebne zapiske, izkušnje ... Prijetno branje!

Gabriel Klančar, 9. a ZVEZDICA

Zvezdica je mlado dekle, ki si kljub smernicam, ki si jih zastavljajo njeni vrstniki, drzne biti drugačna. Knjiga po mojem mnenju želi v bralcu omiliti smernice današnjega časa in spremeniti pogled do »drugačnih«. Zvezdica tega, da je »drugačna« od drugih, pravzaprav ne čuti. Njeni vrstniki pa v njej večino časa vidijo nekoga, ki ga nikakor ne morejo sprejeti v svojo družbo.

Zvezdica se tega ne zaveda, se pa tega toliko bolj zaveda njen prijatelj Leo, ki noče, da bi Zvezdico dojemali kot »drugačno«, saj je vendar ena izmed njih. Zvezdica je bila posebna na dober način. Drznila si je delati stvari, o katerih večina ni niti sanjala. Drznila si je oblačiti drugače, kot so od nje pričakovali vrstniki. Vsakemu si je ob njegovem rojstnem dnevu v jedilnici pred vsemi upala zapeti Vse najboljše, ob čemer nas bi bilo večino sram. Drznila se je odklopiti od misli, se popolnoma sprostiti in ostati v svetu, ki je bil le njen. Na kratko: avtor sporoča, da ni nihče tako »drugačen«, da ga ne bi mogli sprejeti medse.

Alenka Malovrh, 9. b Knjiga me je navdušila že po prvih straneh, ko sva jo skupaj z Alenko začeli brati v knjižnici.

Sposodila sem si jo in jo naprej brala doma. Zelo me je nagovorila, ker je že od vsega začetka v stiku z realnostjo odraščanja, vendar skozi način »upati si biti drugačen« prikazuje čarobnost tega obdobja. Všeč mi je bilo, kako na lep način pisatelj prikazuje Zvezdičino edinstvenost.

Prek starega modreca v Mici podaja globoke misli in opažanja glede drugačnosti. Zgodba ima romantičen pridih, ki se kaže v nedokončani zvezi med Zvezdico in Leom, ki zgodbo pripoveduje. Knjiga te potegne vase in ti da misliti! Tudi meni.

Pavlina Košir, 9. b

81

Brihtne glav'ce SHAWN MENDES

Kdo je Shawn Mendes? Nekateri bi odgovorili z »Ne vem« ali »Nimam pojma«, večina pa ga že dobro pozna.

Shawn Mendes je sedemnajstletni pevec, ki se je rodil 8.

8. 1998 v Torontu v Kanadi. Svoje življenje posveča glasbi in prijateljem. Preden je začel s svojo glasbeno kariero, je na spletu delil kratke smešne videoposnetke (vine) in na zdaj najbolj znani spletni strani YouTube priredbe skladb znanih glasbenikov. Danes nastopa kot solist in ima svoj album, ki se imenuje »Handwritten«, ki je izšel aprila leta 2015, nekatere pesmi pa je posnel z drugimi glasbeniki, kot so The Vamps, Astrid S in Camilo Cabello, pevko skupine Fifth Harmony. Zna igrati kitaro, ki se jo je naučil igrati prek YouTuba, in klavir. Ima veliko oboževalcev in med njimi sva tudi medve. Njegov glas je neverjetno dober, zato ga tudi radi poslušava. Njegovo glasbo priporočava vsem oboževalcem popglasbe, saj je izjemen glasbenik in je dobil osem glasbenih nagrad in je premagal je celo Justina Bieberja, ker je najmlajši glasbenik, katerega album se je uvrstil na prvo mesto. Nedolgo nazaj, 6. januarja 2016, je celo zmagal na People's Choice Awards in prejel nagrado za obetavnega glasbenika.

Poslušava ga vsak dan, že odkar je začel s pevsko kariero in postal slaven. Njegova največkrat ogledana skladba je Life Of The Party, ki je bila tudi prva, ki jo je napisal. Objavil jo je 26. junija 2014. Na turneji »1989« je spremljal zelo znano pevko Taylor Swift. Ima veliko slavnih prijateljev, kot so na primer Yoe Tuber, Viner Cameron Dallas in Nash Grier. Kot sva že rekli, ga res priporočava vsem generacijam, ker je priljubljen tako med najstniki kot med mlajšimi ljubitelji glasbe.

Lea Kumar in Špela Bizjan, 7. b razred

DEVETI RAZREDI SE POSLAVLJAJO KDO SEM JAZ? KAM GREM?

Kdo sem jaz? Sem Blaž Laznik, učenec devetega razreda na Osnovni šoli Polhov Gradec. Star sem 15 let in sem največkrat dobre volje. Rad pomagam prijateljem in se družim z njimi. Ne maram tistih ljudi, ki mi lažejo, in tistih, ki o meni govorijo slabe stvari za mojim hrbtom. Rad pomagam očetu v delavnici, uživam pa tudi v sprehodih s svojim psom. Sem priden, prijazen in delaven. Kam grem? Po končani osnovni šoli bom šolanje nadaljeval na strojni šoli v Ljubljani. Po tem pa bi se rad vpisal še na »faks«. V osnovni šoli sem bil vsa leta odličen, zato imam v življenju visoke cilje. Zanima me strojništvo in v življenju bi rad postal direktor kakšne firme ali pa bi ustanovil svoje podjetje. Zgradil si bom tudi hišo in imel ženo in otroke. Rad potujem, zato si v življenju želim veliko potovati tudi v bolj oddaljene države. V Londonu mi je bilo zelo všeč, zato sem sklenil, da se tja vrnem še kdaj. Upam, da bom obiskal tudi ZDA, Brazilijo, Argentino, Skandinavijo, Francijo in še mnogo drugih držav, saj me zanima, kako se mesta razlikujejo med seboj, kakšna je arhitektura, kakšni ljudje živijo tam … Želim si postati zelo dober saksofonist in da bi bila naša godba najboljša v Sloveniji, prav tako kot tudi naš kvintet. Če se mi bo uresničilo vse to, kar si želim, bo moje življenje zelo pestro in zanimivo.

Do takrat pa se pustim življenju presenetiti.

Blaž Laznik, 9. a

82

Brihtne glav'ce KDO SEM JAZ? KAM GREM?

Kdo sem jaz? To pa ja ni težko. Sem Neža Grdadolnik, prihajam iz Šentjošta in imam veliko bratov in sester. Rad jem nutelo, čokolado in čokolino … Stoj! To se mi ne zdi prav. Navzven me vsi dobro poznajo, mislim, vsaj naj bi me, no, v devetih letih so me že malo spoznali. Ne smem opisovati svoje zunanjosti, ampak (zdaj bom malo pretiravala) svoje globoke občutke, ne, ne globoke, najgloblje občutke o sebi. No, pa dajmo. Hm … To pa zdaj ni več tako lahko … V mojih mislih se plete precej stvari (večinoma o hrani). Razmišljam o tem, kaj hočem postati, kaj moram postati in kaj drugi pričakujejo, da bom postala, ampak skoraj nikoli ne razmišljam o tem, kdo sem jaz kot oseba. No, bom poskusila še enkrat. Sem Neža Grdadolnik, hodim v deveti razred osnovne šole. Sem prijazna, navdušena in precej časa precej nervozna oseba. Pridejo pa tudi dnevi, ko bi najraje sedla na vlak in celo pot okoli sveta prespala. Rada se pogovarjam z živalmi, saj mi dajejo občutek, da me res poslušajo. Morda je to čudno, toda ne vem, to sem jaz. Rada se umaknem v samoto in premišljujem o življenju ali pa se samo sprostim in igram klavir celo popoldne. Če še niste dobili tega občutka, rada razmišljam. Ampak ne o matematiki ali slovenščini, ne, ampak o sebi, o tem, kam grem. Velikokrat, res velikokrat sem razmišljala o tem, kaj bi rada bila, ko odrastem. Do takrat je res še dolga pot, a tako dolga pa spet ne. Najprej bom šla v srednjo šolo. Upam, da me sprejmejo na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. Kam pa naprej od tam? Zelo rada bi se vpisala na akademijo za glasbo, toda slišala sem, da je ta študij težak, res težak. Zanima me tudi študij prava, pa vendar se mi zdi, da to ni zame. Najverjetneje bom šla na Pedagoško fakulteto. Po končanem študiju bi si zelo rada ustvarila kar veliko družino. Včasih si predstavljam, kako bi bilo, če bi bila že poročena in bi imela otroke. Imela bi pet otrok, tri punčke in dva fantka. Imela bi jih zelo rada.

Potem bi si našla službo in moje življenje bi bilo urejeno. Vem, da ne bo povsem tako. To je že malce filmsko. No, morda mi pa uspe, najprej moram seveda dokončati osnovno šolo. Bom poskusila, da mi to, seveda z božjo pomočjo, uspe.

Neža Grdadolnik, 9. b MOJA PRIHODNOST

Prihodnost ... O njej mladi ne razmišljamo pogosto, a vendar ima prav vsak izmed nas v srcu skrite želje, ki jih želi v prihodnosti uresničiti. Ko sem bila še majhna, sem bila trdno odločena, kaj bom počela v življenju. Hotela sem postati veterinarka. Čeprav me ta smer še vedno zanima, sem si popolnoma premislila o svojem študiju. Skozi zadnja leta sem spoznala svoje zanimanje do tujih jezikov in na splošno do družboslovnih predmetov. Zaenkrat o svojem poklicu še nisem odločena, vendar pa si želim v življenju početi nekaj, kar me bo veselilo in bom v tem delu uživala. Prav tako si želim videti še nekaj sveta, moj pravi in edini dom pa bo vedno le v Sloveniji. Odločitve o moji prihodnosti se bodo verjetno še spreminjale. Morda se bodo dosedanje želje uresničile, morda tudi ne. Predvsem si želim, da bi lahko živela v mirnem svetu, polnem ljubezni in sreče. V prihodnosti bom poskušala izkoristiti vse možnosti, ki se mi bodo ponudile na poti, saj je življenje le eno in zato ga moramo izkoristiti do polne mere.

Nika Oblak, 9. b

83

Brihtne glav'ce ZAMUJANJE K POUKU

Zamujanje k pouku postaja resna težava. Starejši, kot si, težje vstaneš iz postelje. Zlasti zato, ker greš po navadi pozno spat. Ko sem bila mlajša, me je mami zbudila ob sedmih in me ob pol osmih odpeljala v šolo. To so bili lepi časi. Vse dokler nisem bil v šestem razredu dovolj stara, da sem v šolo začela hoditi sama. Od moje hiše do šole je pet minut hoje, čeprav se zdi včasih pot precej daljša, sploh, če moram biti v šoli kaj vprašana ali pa pišemo test. Na začetku šestega razreda sem vstajala zelo zgodaj. V šoli sem bila že ob pol osmih. A ko je minilo prvo polletje, je začelo zmanjkovati tudi volje za zgodnje vstajanje. Budilko sem si nastavila na sedmo uro, a kaj, ko je postelja zjutraj tako topla in udobna, kot da bi spal na oblakih. Če je budilka začela zvoniti, preden sem bila budna, sem jo preslišala, ko pa sem bila že enkrat budna, pa sem preprosto pritisnila na gumb za dremež in zaspala nazaj. Najprej to ni bil velik problem. Vse do devetega razreda, ko sem začela vstajati tako pozno, da imam včasih samo pet minut časa, da se oblečem, umijem, uredim, pojem zajtrk, obujem čevlje in pridem v šolo. Že ničkolikokrat se je zgodilo, da sem se zbudila šele deset minut pred začetkom pouka. Najhuje je takrat, ko misliš domačo nalogo narediti zjutraj, a se zbudiš tako pozno, da za druge stvari preprosto nimaš časa, kar pogosto pripelje do tega, da zamudiš v šolo za nekaj minut. V tem polletju imam srečo, da na urniku prvo uro nikoli nimam predmeta, pri katerem bi bil učitelj zelo nezadovoljen, če zamudim kakšno minuto ali dve. Naj omenim še zamujanje med samim poukom. Tudi to je velika težava. Odmor je namreč vedno prekratek. Le kako lahko ljudje mislijo, da imamo učenci v petih minutah dovolj časa, da se pogovorimo, učimo za naslednjo uro, ker bomo vprašani ali pa obstaja možnost, da bomo vprašani, da si povemo odgovore od testa, ki ga je že pisala ena skupina učencev prejšnjo uro … Časa za stranišče praktično ni, zato imamo zelo radi učitelje, ki nam dovolijo, da gremo tja med poukom. Za zamujanje na uro pa je velik krivec tudi gneča na hodniku, ki se zgodi, ko šolski zvonec oznani začetek naslednje šolske ure. Posebno na poti v drugo nadstropje je na stopnicah zelo veliko ljudi, ki hočejo v najkrajšem času priti do svoje učilnice (ali pa se samo delajo, da se jim mudi). Ker torej med odmori nimamo dovolj časa, se moramo nekatere stvari pogovoriti tudi med poukom. Kar pa za sabo seveda prinese vpise v »easistenta« zaradi klepetanja. A kaj hočeš, nekatere stvari pač ne morejo počakati do naslednjega odmora. Vem, da sta zamujanje v šolo in pozno vstajanje slabi navadi, ki se bosta v naslednjem letu morali bistveno spremeniti, saj se bom v srednjo šolo vozila z avtobusom, ki ga res ne moreš zamuditi, saj avtobus ne čaka nikogar.

Tinkara Bizjan, 9. b ZAMUJANJE K POUKU

Prvih pet let sem šolo obiskoval v Šentjoštu. Do šole sem imel nekaj minut hoje. Zbudil sem se petnajst minut čez sedem, se počasi oblekel, z mlajšo sestro pozajtrkoval ter se petnajst minut do osmih odpravil v šolo. Do osmih smo se igrali zunaj. Šola se ni začela točno, ker nismo imeli zvonca. Zato tudi zamujati nismo mogli (bile so tudi izjeme). V šesti razred sem začel hoditi v šolo v Polhov Gradec. Tam pa je bil zvonec, vse ure so kazale enako, več učiteljev, več učencev … Zato je bil na začetku kar šok, kako bomo pravi čas prišli v pravo učilnico. V šestem in sedmem razredu si še nismo upali zamujati, ker smo se (še) bali vpisov, opominov, klicev domov in podobno. Kaj šele, da bi kdo »šprical« uro. Na to nismo niti pomislili. V osmem razredu pa se je že našel kakšen, ki je zamudil tri ali štiri minute. Ali pa celo kakšen, ki se je delal, da je bolan, in je šel domov. Ali pa je kdo z lepimi zobmi imel ortodonta ravno takrat, ko bi moral predstaviti referat. Deveti razred. Kar se v devetem razredu tiče zamujanja ali »špricanja«, pretvarjanja ipd., pa je čisti polom. Ni ga tedna brez zdravnika, zobarja, okulista, treninga (dopoldanskega, seveda), ortodonta, pogreba, hude bolezni in tako dalje. Da ne govorimo o zamujanju. Jaz in nekateri fantje, ki pridemo s Šentjošta, vsako jutro zavijemo na 84

Brihtne glav'ce nogometno igrišče. Petnajst minut je seveda premalo, zato se večkrat pripeti, da pridemo kakšno minuto prepozno na prvo uro (razen, ko imamo fiziko). Kdaj se je že komu zgodilo, da je bila v trgovini (ja, vem, da je strogo prepovedano) tako dolga vrsta, da je zamudil pouk. Trgovina seveda ni bila dober izgovor za zamudnika. Še bi lahko našteval, pa vam ne povem vsega, nekaj bomo odnesli s seboj. K sreči gremo kmalu v srednjo šolo, kjer nas bodo, novince, spet malo navadili, kaj pomeni točno priti k pouku. Ali pač …

Gabrijel Klančar, 8. a PET MINUT PRED TESTOM

Bilo je na koncu maja in morala sem pridobiti še kar nekaj ocen. V poplavi testov in spraševanj sem popolnoma pozabila na test iz geografije. Ko sem tistega jutra napol v spanju v torbo tlačila zvezke, mi je na tla padel zvezek za geografijo. Ko sem ga pobirala, sem pogledala stran, ki je bila odprta, in obstala kot vkopana. Tisti dan smo pisali zaključni test! Hitro sem odprla zvezek in začela noro prebirati snov preteklega polletja. Do ure geografije mi je vse seveda že zdavnaj izpuhtelo iz glave. Z grozo sem ugotovila, da ne znam popolnoma nič. Pripravljena na geografsko katastrofo sem vstopila v razred in sedla v klop. Takrat sem videla, da za katedrom ni naša učiteljica, temveč učitelj, ki jo je nadomeščal. Trenutek pozneje sem do stropa skakala od sreče. Razlog za to je bila učiteljeva novica, da je učiteljica za geografijo zbolela in se odločila, da bomo test prestavili za en teden. Tako sem imela še teden časa za učenje, a seveda sem spet spravila k učenju šele zadnjo noč pred testom.

Anamarija Potokar, 9. a PET MINUT PRED TESTOM

Vsi ponavljajo še zadnje besede in utrujajo možgane, čeprav vedo, da je za to že prepozno. Pa vendar. Nekateri zagreto pišejo drobni tisk na listke za nujno pomoč pred testom. Vsi trdno prepričani, da ne znajo ničesar, čeprav so se učili že tri popoldneve pred testom. Nikjer sproščenega obraza, ki bi si rekel: »Kar bo, pa bo.« Adrenalin deluje na polno, oči požirajo zadnje besede iz zvezkov, preden vstopimo v razred. Pred nami nedolžen list papirja, ki nam nič noče, hkrati pa pošilja strah po kosteh. Svoje možgane izpraznimo, naše znanje se prelije na list papirja. Odpisali smo, kar smo in sproščenost se vrne v naše glave. No, razen pri tistih, ki se ne umirijo in še kar naprej premlevajo, kaj so napisali, česa niso, kaj bi lahko drugače … dokler ne zagledajo vrnjenega testa. In tako znova in znova.

Pavlina Košir, 9. b

85

Brihtne glav'ce PET MINUT PRED TESTOM

Ravnokar je odzvonil zvonec in le še pet minut imamo časa pred najtežjim testom. V prvi minuti potegnem iz torbe zvezek in mrzlično pregledujem snovi, ki se jih nisem učila. Učila se jih nisem, ker nisem imela dovolj časa, saj imamo trenutno poplavo testov. Pregledujem težje snovi in v glavi ponavljam bistvene podatke. V drugi minuti poizvem od učencev, ki so že pisali, kakšen je bil test, se jim je zdel težak. Povprašam jih o najtežjih vprašanjih in o dolžini testa.

Izvem, da je bilo najtežje vprašanje z največ točkami iz snovi, ki se je nisem učila. Groza! V tretji minuti si poskušam zapomniti kar največ pomembnih podatkov in kmalu mi postane jasno, da mi to ne bo pomagalo, snovi je preveč. Nervozno si na roko napišem glavne podatke in si hitro oblečem jopico, saj se tako »plonkci« ne bodo videli. V četrti minuti se s svojimi prijatelji pogovorim še o zadnjih podrobnostih in o zadnjih nesporazumih o učenju. V peti minuti se zavem, da sem preveč nervozna in da mi to zagotovo ne bo pomagalo, zato se poskušam umiriti z globokim dihanjem. Poskušam ne misliti o testu in se osredotočim na notranji mir. Pet minut je minilo. Zazvoni šolski zvonec. Odpravimo se v učilnico, se hitro posedemo in pripravimo pisala. Učitelj še kar nekaj govori in nestrpnost se stopnjuje. Ko nam končno le razdeli teste, vsi začnemo mrzlično pisati. Mislim, da mi je test kljub malo učenja šel dobro, in upam na dobro oceno.

Anita Trobec, 9. a

KRESOVANJE, 9. a Kot vsako leto si v devetih razredih iščemo možnosti, kako priti do dodatnih sredstev za valeto.

Tudi letos ni bilo nič drugače, organizirali smo že Miklavžev sejem, srečelov, pred prvomajskimi počitnicami pa smo se domislili, da bi lahko organizirali kresovanje. Pri razredni uri smo potrdili, da bomo dogodek izpeljali in se lotili priprav. Bistvena stvar pri kresovanju je seveda les. Kako priti do njega? Spomnili smo se, da je pot na Grmado še vedno prekrita z vejami, ki so tu od žleda dalje. Odločili smo se, da bomo očistili pot in tako prišli do materiala za naš velikanski kres. Tako smo ubili kar dve muhi na en mah – naredili nekaj koristnega za kraj in prišli do materiala na zelo ekonomičen način. Naj omenim, da delo vseeno ni bilo povsem lahkotno, saj smo pot čistili od konca pouka pa do trde noči in se pri tem pošteno nagarali. A na koncu je bilo zadovoljstvo veliko, saj gre za naš razred. Napočil je 30. april.

Dobili smo se že dopoldne, pripravili vse potrebno, že prej smo nakupili hrano in pijačo.

Kresovanje bi se moralo začeti ob osmi uri, vendar se je začelo precej klavrno, saj o obiskovalcih ni bilo ne duha, ne sluha. Bili smo že precej zaskrbljeni, a ko se je kazalec nagibal proti 9. uri, so počasi začeli prihajati prvi obiskovalci, ki se jih je na koncu nabralo kar lepo število. Seveda so vsi nestrpno čakali na kres. Čakanje so si seveda krajšali z jedačo in pijačo, ki smo jim jo zelo spretno stregli mi. Ljudje so bili zlasti zelo navdušeni nad našimi hot dogi in slastnimi palačinkami. Vreme nam tiste dneve pred kresovanjem žal ni bilo preveč naklonjeno in zato nas je skrbelo, ali bo ogenj sploh zagorel, saj je bil les popolnoma premočen. Za prižig smo na oder poklicali našega razrednika, ki nam je povedal nekaj besed o prvem maju. Nato pa smo mu izročili baklo in z njo tudi čast, da prižge naš skupni kres. Ogenj je zagorel naravnost pravljično in obiskovalci so bili zelo navdušeni. Gorelo je vse do naslednjega jutra, tako si lahko mislite, kako velik kres smo pripravili. Druženje je trajalo še dolgo v noč, ki smo jo preživeli ob dobri glasbi, za katero sem poskrbel jaz. In tudi z dobičkom smo bili kar zadovoljni.

Anton Čuden, 9. a

86

Brihtne glav'ce 9. A IN 9. B, POGREÅ ALI VAS BOMO.

87

Editorial

PG

Brihtne glav'ce

Dear readers! PG Times is back after a year of hard work. This year you are welcome to read about very serious issues like the use of TV, mobile phones and the environment as well as some very relaxing topics like the exciting trip to London, some delicious recipes and childhood memories. Are you a typical teenager? Find out! We have also closely inspected the matter of children’s rights and duties. All the romantic souls might find some inspiration in the poetry section. If you are more of a short stories reader, there is a treat for you, too. Finally, you can get an excellent tip for a magical holiday destination. And that is exactly what we wish your holidays to be like – magical!

English Teachers

Television: For and Against

People nowadays watch too much television and they don’t talk to each other anymore. They become lazy and unsociable. However, there are also things that benefit our lives.

When we watch television, we can relax. We also get a lot of important information, so if you don’t watch television, you don’t know what is going on in the world. We can learn many useful things, so watching television can be educational.

However, there are also some things about television that are bad. I believe we spend too much time watching television. We can get addicted. Many people stop doing other things and they get lazy. Some people believe that too much television can damage your brain.

In my opinion, television is good in moderation. We shouldn’t watch it too much, but we still have to be informed about all the things that are happening in the world.

Tinkara Bizjan, 9. b

88

Brihtne glav'ce

Gregor Plestenjak, 7. a

Mobile Phones

In my opinion, mobile phones are useful for a lot of things. They are also very important nowadays. You can call your parents and your friends whenever you need or want to. When you are bored, you can play games and check your social media.

But if you spend too much time using your phone, you can get addicted. There is also some radiation which is bad for your brain and body. In our school, we are not allowed to use mobile phones, not even during lunch break.

I think I could live without my phone, but it would be hard. If I wanted to go out with my friends, I would have to go to their house to see if they were at home, but now I don’t have to. So, I can say I am thankful for mobile phones.

Ula Čamernik, 9. a

Environment Rhinos

Did you know that the word rhinoceros comes from Greek rhino (nose) and ceros (horn)?

Rhinos are large herbivorous mammals, with their characteristic horns. Some of them have two horns, while others have one. Rhinos are endangered because of their horns. People use them for medicine or jewellery. But what do rhinos actually use their horns for? It`s an efficient weapon against predators and for mothers defending their cubs. They can weigh up to 300 kilos and they are up to 4 metres tall. They live in grasslands and floodplains.

They sleep only during the hottest parts of the day. During the rare times when they aren´t eating they can be found enjoying a cooling mud soak which protects them from bugs, too.

They eat only vegetation especially different fruits, grasses and leaves. Their average lifespan is about 35 to 40 years. It’s interesting how people perceive them as soft, friendly, likable animals, however, in actual fact they are really dangerous.

Ana Malovrh, 8.b 89

Brihtne glav'ce The Countryside

The countryside is a non-urban area located outside cities where the population is lower.

There aren't any skyscrapers in the countryside. It is a perfect place to go hiking, cycling, walking and exploring nature. In Europe, there are some parts that produce mostly fruits and at the lower parts they usually farm vegetables and wheat. There are less and less farms in Slovenia. We produce only 30% of food that we need. Farms in Slovenia are much smaller than in other European countries. We are still very lucky to have a lot of clean water and a large percentage of forests. The greatest problems in the countryside are that some farmers use fertilizers that pollute the soil and underground water people use vehicles producing exhausts that pollute the air and some people still throw rubbish into the wild.

However, a lot of progress has been made lately. Fortunately many farmers try to use mostly bio fertilizers. The countryside air is still fresh and it is much quieter and more peaceful than the hurried city life.

Jošt Košir, 8. a

Y – is for you

I am very green. I protect our environment. In my family I take the rubbish out and sort it into the appropriate recycling banks. The public transport takes me to school every day. I don´t waste too much electricity. At home we use energy-saving light bulbs and energy from the sun. Sometimes I re-use old things that I find at home. I don´t use plastic bottles because they are very dangerous for the nature and people, too. In my family we collect paper, batteries and plastic bottle caps. I don´t waste too much water by turning off the taps when I don´t need them to be open. I think me and my family are very good at protecting the environment. I believe that much of the Slovenian population takes care of the nature, however there are still a lot of things that can be changed for the better. For example, there could be more cleaning events and gatherings that would make people aware of how rubbish hurts the nature.

Lidija Železnik, 8. a

90

Brihtne glav'ce What To Do?

We should use public transport. – Drive less, cycle more!

We should recycle glass, paper and plastic, and we shouldn’t buy plastic bags. – Let’s try to keep plastic out of the oceans!

We should buy local food, and we should plant more trees.

We should turn off water when we brush our teeth.

We should buy less things, and we should turn useless junk into something useful.

Nika Oblak, 8. a

We are responsible to keep nature clean!

Julija Železnikar, 8. a

Thinking About Children’s Rights

I believe education is important to encourage child’s respect of other human beings.

Unfortunately, I noticed that many people don’t care about anyone else but themselves.

Maybe that’s because we don’t talk about respect. In my opinion, the most important children’s right is to be able to develop their own personality. I think some parents want their kids to be like them. However, I believe that they should let their children decide who they want to be and who they want to hang out with. People don’t realize the importance of children’s rights, that is why I invite all of you to give your opinion about it and help make a change.

Romana Peternelj, 9. b

Everybody deserves a normal life, a life full of love, friendship and happiness. However, in many countries children don’t have such lives. In poor countries, children are dying because they have nothing to eat and because they are ill. Many children live in countries where there are wars and violence. I think the most important children’s right is the right to live.

Nika Oblak, 9. b

91

Brihtne glav'ce I believe that children’s rights are very important in this world. In my opinion, the most important children’s right is to have a family. I also think that every child should have the possibility to go to school and get the right education. Teachers should support children’s talents and children should learn to respect all people, different cultures and the environment.

Anita Trobec, 9. a

In my opinion, children should know their rights. However, they should also be aware that in order to have rights, they should also obey their parents, have respect for other people and take care of the environment. I think that the right to have your own opinion is very important. It is good to be extraordinary and to be able to say whatever you want to say.

However, you should also keep some of your opinions for yourself, especially if they are inappropriate. So, be educated, be proud, be yourself, and listen to what others have to say.

Anamarija Potokar, 9. a

Typical Teenagers

A typical teenager is usually lazy. However, teenagers are different, for example: some like school and care about their grades, while others don’t even study. In their free time, they often listen to music, use their phones, watch TV and go out with friends. Teenagers usually feel a lot of pressure to be something they are not. They ask themselves, what they should wear, so other teenagers will like them. When they have problems, they ask their best friends for help, because they are embarrassed to tell their parents. People have an idea, what typical teenagers should be like, but you never know – they may be different.

Sara Dobnikar, 9. b

Most adults think, teenagers are lazy and irresponsible, but in fact, this isn’t the truth. They are very hard-working and they respect their parents. Most of them like going to school.

They like meeting up with friends and they also study hard. In their free time, they go to the cinema, go shopping, watch TV, play computer games, or help at home. The most important things for teenagers are school, money and future. They often have problems with their looks. But eventually, these problems go away and teenagers become more confident and happy.

Nika Oblak, 9. b

I am a typical teenager. Typical teenagers are always very tired because they study a lot.

They use their phones all the time, or hang out with their friends. Teenagers have a lot of problems, for example: how to be a good student, how they should look like or how much they should weigh. I think they solve these problems with their friends and parents or with teachers. I think typical teenagers like to sleep a lot and eat unhealthy food. They all like hanging out with their friends.

Anita Trobec, 9. a

92

Brihtne glav'ce My Best Friend

My best friend is Ula. I first met her when I was in kindergarten, so we have known each other for a really long time.

Ula is fourteen years old. She is about 170 cm tall and she is slim. She has got long, wavy brown hair and beautiful blue eyes. She likes wearing tracksuits and trainers. In her free time, she likes listening to music, going out with friends and watching TV. She hates running.

She is a kind, helpful, honest and friendly person. She can also be moody sometimes.

Before a test, she is usually nervous. When she has a bad day, she is bossy and it can get really annoying. However, you can always rely on her.

Life is never boring when she is around. Everybody would be happy to have such an amazing friend, and I am very grateful for having her in my life.

Sara Jankovec, 9. a

Our House Rules

In our house, we don’t have many rules, but the ones we have will probably never change.

My sister and I don’t have any rules about cleaning up our room, mum thinks that it’s ours, so we should know what to do, as long as we know she isn’t cleaning it. We kind of have a rule about sleeping time, but at the same time it’s not really a rule, it’s more like a habit.

On weekdays, my sister and I are in bed at ten o’clock, and at the weekends, we stay up late a little longer. We all have to do something around the house. I usually have to sweep the stairs and clean the bathroom or the kitchen, and then I’m free to do whatever I want.

In my free time, my mum wants me to study, so I have good grades, and no matter how much I don’t like studying, I wouldn’t change anything. I like the rules just the way they are – besides, it could be worse. Romana Peternelj, 9. b In our house, we don’t have many rules. But we have to obey the ones we have. For example, I have to make my bed every morning, check the mail, wash the dishes and swipe the floor. I never do the hoovering or the cooking. I like to keep my room clean and tidy. I always tidy up my desk after studying or doing my homework. I can go to sleep whenever I want to. In my free time, I usually go for a walk with my dog. Sometimes, I just stay inside and watch TV. I would like it if someone else washed the dishes for me. Otherwise, I don’t have a problem with our house rules.

Anamarija Potokar, 9. a

93

Brihtne glav'ce A Shadow

Dreams

Don’t turn around I am behind you.

Don’t close your eyes I am inside you.

Sometimes dreams take you away from the darkness that stays on the scariest ways from dread to pain.

Don’t get scared I won’t hurt you.

I won’t even touch you.

This isn’t a game, this is the way to survive, to stay alive.

Dreams are dark, but don’t be afraid.

‘Cause I am with you.

I’ll be your shadow, and I won’t let you go.

If that makes your heart race, don’t hide your face behind your tears, and make your fears fade away in dreams.

Everywhere you go, no matter what you do, I’ll stay with you.

Like a shadow behind you.

Without you I am lost.

Without you I feel like I don’t exist.

‘Cause you are my missing piece.

Now I want you to see what the pain of missing can be.

So you’ll come to me, and I’ll show you what love can be.

That’s the way I’m telling you I never want to lose you.

That’s the way I’m telling the world I love you!

Nika Živič, 9. b

Forgive Me

The dreams from your head are just a subconscious voice that wants to escape, be free and tell the world that you don’t need them.

Take a rest but don’t sleep.

‘Cause in dreams you never know what you will get.

You go deeper, go further, but you can’t control it.

Dreams hunt you like demons, you can’t roll over it.

Do you see the way out?

It’s a light above the ground.

Now you can run and escape from the tears and fears and the hunting dreams.

Nika Živič, 9. b

I have eaten strawberries that were in the fridge.

They were probably for your birthday cake.

Forgive me!

But they were so delicious for heaven’s sake. Ana Malovrh, 8. b 94

Brihtne glav'ce Finding a Friend

Will You Be My Friend?

˝Will you be my friend?˝ said a sheep to the scissors. ˝Maybe.˝

“Will you be my friend?” said a cat to a dog.

“Maybe.”

˝Will you be my friend?˝ said a chocolate to the mouth. ˝If you won´t eat me.˝

“Will you be my friend?” said a snake to a mouse.

“Oh my, not I!”

˝Will you be my friend?˝ Said the roof to the house. ˝Yes of course!˝

Saša Bleiweis, 8. b

˝Will you be my friend?˝ said a paper to the fire. ˝No never!˝

“Will you be my friend?” said a butterfly to a flower.

“Sure!”

Žan Skopec, 8. a

We really enjoyed ourselves and we would recommend a trip to London to everyone!

Our London Experience

Last year, we travelled to London, and we will never forget this experience.

We were all very excited, also because most of us were travelling by plane for the first time.

Class 9

I was Young

On the plane, it was awesome, and in London, we had the best time ever! We saw a lot of famous sights, for example: the London Eye, Big Ben, London Bridge, Madame Tussauds, many castles and other historical buildings.

We also took a tour on the River Thames, and we visited a lot of interesting museums. On our last day, we went to Cambridge, which is really beautiful because it has many green areas.

95

Brihtne glav'ce My dad and my mother are still teling me what I did or did not like when I was young.

Some things have changed.

When I was young I liked to play football or basketball. Today I like to play both of them. I liked to eat sausages and goulash and even today they are my favourite. I did not like to do gymnastic and I woke up early in the morning. I do not like gymnastic today as well, but mornings are not my dearest friends anymore. I loved skiing when I was younger and now I am a professional. Swimming was not my favourite part of summer holidays when I was young but now I cannot survive without it. Pate is and was the most disgusting food for me. Football is my favourite sport and usually I take the position as a goalkeeper.

As you can see now I like most of the things that I also liked when I was younger. Well, I am not that old to be sure that any of this things will change, but I wish they never will.

Martin Setnikar, 7. a

Bella - A Ghost Story

…She was staring at me with her evil eyes and a scary face. I thought it's over, I'm defenitely going to die… But let's start at the beggining…

It was 6th March 2016 and it was actually a pretty normal day. I was just saying goodbye to my parents – they were leaving to Australia for two weeks, which meant that I could stay home alone. I love spending time alone, without anybody else in the house, because there is noone there to order me and I was really excited about that day.

So, first thing I had to do was tidying up my room. I turned on the radio and started tidying up like usual – with dancing and singing. I think I did a realy good job, because my room looked so perfect. But there was one thing that I didn't know it even existed. It was a teddy bear. It looked very old and It was kind of creepy and in his belly there was a caption: »I LOVE BELLA«.

It wasn't realy cute anymore. It's ear was missing and his eye too, so I threw it in the trash and I never wanted to see it again.

When I finished tidying up, I decided to go for a walk around the village. So I was walking down the streets and went to the woods to pick some flowers. The bells in the church just rang 4 o'clock and I went back home. I almost came out of the forest, when I heard something strange. I thought it was crying, so I turned around and check out what happened. I followed the sound and then I saw a girl. She was crying and when she noticed me, she stopped. »Are you OK?« I asked. She said that she is not OK and that she knows me. She also told me, that her name was Bella. She wasn't a normal girl, she looked very scary. She looked a bit older than me, she had very dark hair and dark eyes, she was wearing a long dark dress. »Why did you kill Brownie?« she asked louder. Now her eyes looked evil and angry. Now I realised she was a ghost. »Wh-wh-what Brownie?« I asked slowly. »My teddy bear, that was the only memory from my life!« she screamed. Then she took a knife and looked at my eyes. I wanted to run away as fast as I could, but I 96

Brihtne glav'ce couldn't! As if she took control over my movements! I was so scared. She was staring at me with her evil eyes and a scary face. I thought It was over. I was defenitely going to die.

But then I saw someone on my right. It was a guy. He was very far away but he was my only hope, so I screamed: »HELP! HELP, PLEASE!« Bella closed my mouth and I felt the knife on my arm. Then I didn't see anything, I couldn't hear anything and I couldn't breathe.

I don't remember what happened after that, but I woke up at 4 a.m. next morning and I had a headache. I thought it was just a nightmare.

But when I checked myself in the mirror, I saw many wounds in my face and my body. I ran downstairs and looked in the trash.

Brownie wasn't there anymore but there was a letter on the table saying: Well, it wasn't a dream, it was real and if Mike wasn't there, you would probably miss me at school. Or not…

Lea Kumar, 7. a

In the Future

In the future, medicine will discover a cure for cancer. People will have longer lives than today and they will live in underwater cities. Their children won’t go to school and they will have their own televisions and computers. They will learn at home with electronics.

Teachers in school will be less strict. People all over the world will speak the same language, I think that it will be English. The air will be cleaner, because we will have more cars on solar energy. Everybody will travel to the Moon with their own spaceships.

On the Moon they will wear spacesuits. Scientist will live on other planets like Venus or Mars. They all will have a great time in the future. And me? I won’t exist any more.

Pia Demšar, 7. B

97

Brihtne glav'ce The Future

In the foture, children will have cars, computers, phones and televisions. Parents won't be so strict. The world will speak one language. Medicine will discover a cure for a cancer.

People will have longer lives. Scientists will live on other planets. The air will be dirty.

Some peoples will live in large cities under the sea. People will eat fast food. There will be many diseasses. Peoples will be sad. Children will learn from computers at home.

Forest will die out. Our planets will be warm. Some things will change for the beter and some for the worse.

Klara Malovrh, 7.a

Fancy a dessert‌?

Nutella Snowflake Ingredients: Plenty of NUTELLA chocolate spread, Egg whites, Puff pastry.

First, the pastry is cut into 4 pieces. Secondly, the pastry is rolled out. Thirdly, Nutella is added on the pastry, we repeat this step twice; in the end only pastry is put on. When all this is done, the edges are cut. The pastry is cut into 16 pieces. Every piece in turned two times in the opposite direction. Egg whites are put on pastry. Pastry is given into the oven.

Samo Laznik, 9. a

Gingerbread Cookies

Ingredients: 500g of flour, 1 teaspoon of baking soda, 150g of butter, 120g of icing sugar, 2 eggs, 150g of honey, A pinch of cinnamon First, honey is put in the pot. Then the pot is put on the cooker. Honey is melted. Butter is cut and mixed with the melted honey. Icing sugar, eggs, cinnamon and baking soda are mixed with the melted honey and butter. Finally, the flour is added. The dough is covered and put in the fridge for an hour. The dough is taken out of the fridge. Then the dough is rolled out.

The cookies are cut from the dough. Then the cookies are baked in an oven for 12 minutes at 180°C. In the end, the cookies are coated with sugar glaze.

AlenkaMalovrh, 9. b

98

Brihtne glav'ce Magic Holidays

Take a trip to Slovenia with ''Magic holidays''.

Fly to Ljubljana. Ljubljana is the capital city of Slovenia.

Visit Črni Vrh. Črni Vrh is a beautiful village near Ljubljana.

There you'll see a church on the hill. You'll see a small chapel near the church.

You'll see a fire station and a coffee bar Dom. You'll see a small school.

You'll go hiking to Pasja ravan (1020m).

You'll fall in love with Črni Vrh. Then you'll go home.

Klara Malovrh in Neža Rihar, 7. a

99

Brihtne glav'ce Polhov Gradec Manor and the Surroundings

If you do not know where to go on your holidays I advise you to visit Polhov Gradec.

You will have a wonderful time exploring the castle of Polhov Gradec. There is a museum inside, so you can see many different types of mobile phones from the beginning (there are even examples of phones that our grandparents used to have when they were teenagers). Beside phones, our museum also represents the history of post office. At the end, you can get a feeling that you are walking through the streets of 20th century. If you are thirsty, you can drink tea with our famous Count Blagaj. He is the one who discovered the Blagajev Volčin. This flower grows only in Polhov Gradec, so we have to protect it.

Drinking tea with our count has become very famous so it has become a beautiful tourist attraction in the last few years.

But if you like hiking you can walk to the first castle in Polhov Gradec, or you can visit the Blagajeva pot and see various types of animals and plants. For the ones who want to get married, you can do that in the park. Every year we have lots of weddings. Especially the ambient is very attractive for young couples. In the middle of the park there is a chapel and there are flowers all around it. Beside it, there is a Neptune’s fountain and a pound with white swans. So I can assure you, that it is beautiful. In the summer yon can read books under the trees, because we have ‘’library under the trees’’. It is a beautiful place for everyone in the world. COME! Martin Setnikar, 7.a

100