Brihtne glavce

BRIHTNE GLAV΄CE

Šolski Časopis OŠ Polhov Gradec

UVODNIK Živjo!

Pa smo prišli do konca šolskega leta! Tudi to šolsko leto je bilo pestro in polno zanimivih dogodkov, na naši šoli pa so kot vsako leto potekale različne aktivnosti. Pred vami je nova številka Brihtnih glav΄c. Vzemite si čas, jih preberite in pokukajte v svet naše šole. Upamo, da boste v branju uživali.

Ana Rihar, novinarka Brihtnih glav΄c

V letošnji številki lahko preberete O naši šoli Moj domači kraj & moja domovina V letošnjem šolskem letu Intervju Vas zanima naše mnenje?

Na radijskih valovih Osnovne šole Polhov Gradec Pišemo in ustvarjamo Potujmo v svet domišljije

Bliža se konec osnovne šole

Razvedrilo PG Times

3 6 8 27 31 33 36 48 53 58 61

Šolski časopis: Brihtne glav΄ce Šolsko leto: 2012/2013 Uredniški odbor: Ana Rihar, Maša Setnikar, Marjeta Malovrh, Mirjam Tominc, Manca Oblak, Anja Kavčič, Rebeka Peternelj, Kristina Hribernik, Marija Malovrh in Doroteja Demšar Mentorica: Vesna Muhič Osnovna šola Polhov Gradec 2

O NAŠI ŠOLI KRATKA ZGODOVINA OSNOVNE ŠOLE POLHOV GRADEC V Polhovem Gradcu so s poukom pričeli leta 1852, vendar pa starši svojih otrok niso radi pošiljali v šolo. Tisto leto je v šolo hodilo le 40 otrok, vendar pa se je število povečevalo. Leta 1855 je bilo 136 otrok, leta 1858 pa že celo 240 šolarjev, vendar pa ni znano, kje so se učili.

Kot kažejo računski zapiski, ki jih je pisal župnik, se je delo za novo šolsko zgradbo pričelo leta 1858 in končalo 1859. Šolska zgradba je bila enonadstropna in je imela samo 3 učilnice. Leta 1861 je bilo v šoli 203 otrok, poučevali pa so jih verouk, branje, pisanje in računstvo. Šola je leta 1895 postala dvorazredna, 1929 trirazredna, 1931 štirirazredna in 1939 petrazredna. Vendar pa šolski prostori niso zadostovali, posebno ker je imel v šolski zgradbi že leta 1868 cerkovnik vknjiženo pravico do nekaterih prostorov v pritličju. Pomanjkanje šolskih prostorov so trpeli do 11. 2. 1951, ko so se preselili v polhograjsko graščino. Že pol tisočletja stara šola je grozila, da se bo podrla, prostori so bili premajhni, premalo osvetljeni in povsem neprimerni za pouk. Stropi so se povesili že za 9 cm, šola je bila zato od 6. 1. 1967 za 14 dni zaprta, da je SGP Grosuplje podrlo povešene strope v treh prostorih.

Za občinski praznik, 27. 4.

1968, je predsednik občinske skupščine Ljubljana Vič-Rudnik postavil temeljni kamen za novo šolo v Polhovem Gradcu, 15. julij 1968 pa je zapisan v zgodovino Polhovega Gradca kot dan, ko se je začela gradnja nove šole. 23. novembra 1969 so slavnostno odprli novo šolo. Ta je bila sodobno opremljena, s kabinetnimi učilnicami, telovadnico, pokritim bazenom, vrtcem in sodobno opremljeno kuhinjo.

Leta 2010 je potekala obnovitev že skoraj 40 let stare šole in učenci so pouk končali predčasno, jeseni pa smo še nekaj časa hodili v popoldansko šolo na Dobrovi. 1. oktobra 2010 pa smo končno lahko prestopili prag prenovljene šole. 16. 9. 2011 smo se lahko veselili tudi odprtja nove telovadnice, saj smo pred tem telovadili kar v šolski avli.

Naj za konec navedem še nekaj zanimivosti o naši šoli.

-V šolskem letu 1970/71 so se starši v Sloveniji odločili za 5-dnevni delavnik in od takrat so sobote proste tudi za učence na naši šoli.

- Asfaltirano igrišče, atletsko stezo ter jamo za skoke v daljino in višino so zgradili v šolskem letu 1972/73, leto pozneje pa so dokončali bazen.

- Na šoli je bilo že 373 otrok, ki so v šolskem letu 1974/75 dosegli kar 100-odstotni uspeh.

- V šolskem letu 1990/1991 se šola iz Osnovna šola Dolomitski odred Polhov Gradec preimenuje nazaj v Osnovno šolo Polhov Gradec.

Mirjam Tominc, 8. b 3

O NAŠI ŠOLI PODRUŽNIČNA OSNOVNA ŠOLA ČRNI VRH Črnovrška šola stoji v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem. Naša šola je podružnica osnovne šole v Polhovem Gradcu. V njej je 26 učencev. Šola je bila pred kratkim obnovljena. Zdaj ima svetlo rumeno fasado in nove, lepše stopnice. Imamo tudi novo igrišče z dvema reflektorjema.

Ko je lep in sončen dan, športna vzgoja poteka na igrišču. Šola ima tri nadstropja. V pritličju je telovadnica, v prvem nadstropju je učilnica 1., 2. in 3. razreda, v drugem učilnica 4. in 5. razreda, čisto na vrhu pa ima gospod Miha, ki kuha v Polhovem Gradcu v šoli, stanovanje.

V prvem razredu so samo trije učenci: Nejc, Nace in Jaka. V drugem razredu je pet učencev: Florjan, Urban, Lovro, Teja in Tanja. V tretjem so štirje: Gregor, Rafko, Rok in Nina. V četrtem razredu je šest učencev: Kristjan, Polonca, Rebeka, Klara Trobec, Klara Malovrh in Anamarija. V petem razredu pa je največ učencev – osem: Jaka, Jošt, Janez, Andraž, Mitja, Timotej, Ana in Lidija. Učenci lahko obiskujemo različne krožke: klekljanje, planinski krožek, športni krožek, pevski zbor in angleške ustvarjalne urice. Prvi, drugi in tretji razred uči učiteljica Simona Planinc. Prvi razred nekaj časa uči tudi učiteljica Irena Tosetto. Četrti in peti razred uči učiteljica Darja Pelko. Angleščino uči učiteljica Maja Šajn. Peti razred ima tudi gospodinjstvo, ki ga uči učitelj Marko Vojvoda. Mislim, da je veliko učencev na naši šoli srečnih in veselih.

Naša šola stoji v središču Črnega Vrha. Je velika in v njej je samo 26 učencev. Imamo veliko nogometno, košarkarsko in rokometno igrišče. Zraven igrišča so zanimiva igrala. Našo šolo vodi učiteljica Simona Planinc, učijo pa še učiteljice Darja Pelko, Irena Tosetto, Maja Šajn, Andreja Kogovšek in učitelja Tadej Jug in Marko Vojvoda.

Naša šola se imenuje POŠ Črni Vrh. Je kar visoka, a v telovadnici se ponavadi drenjamo. V letošnjem letu smo dobili novo kuhinjo.

V Črnem Vrhu je šola vesela, polna smeha in radosti. Učenci se z veseljem učimo in hodimo v šolo. Naučimo se veliko novega in zanimivega. Učiteljice in učitelj so prijazni in nas radi učijo najrazličnejših stvari. Radi hodimo v hribe npr.: na Grmado, Lovrenc in še kam. Ko se nam konča pouk, gremo skoraj vsi v podaljšano bivanje. Tam za nas skrbi učitelj Tadej Jug. V podaljšanem bivanju naredimo domačo nalogo, potem pa kaj ustvarjamo, gremo v telovadnico ali na igrišče. Kuharica Helena nam pripravi slastno malico in pripelje kosilo iz Polhovega Gradca. Učenci smo zelo ponosni na našo šolo.

Naša šola je zelo visoka in zelo lepa. Učiteljice in učitelji naše šole skrbijo za nas in nas zelo veliko naučijo. Nekateri učenci petega razreda smo kar malo žalostni, ker gremo naslednje leto v Polhov Gradec. Mi, učenci, se kdaj tudi malo skregamo, a spore hitro rešimo, tako da smo zanimiva šola.

Zapisali učenci 5. c POŠ Črni Vrh

4

O NAŠI ŠOLI POŠ ČRNI VRH Podružnična šola Črni Vrh je bila zgrajena leta 1938. Takrat je bilo na šoli mnogo več učencev, učiteljic in učiteljev kot zdaj. Dolgo časa se je imenovala Osnovna šola Črni Vrh. Danes je v Črnem Vrhu le okoli 20 učencev in 2 učiteljici. Ravnateljica je Simona Planinec, ki uči 1.,2. in 3. razred. Darja Pelko pa poučuje 4. in 5. razred. Do lanskega leta so bili na šoli samo 4 razredi, zaradi majhnega števila otrok so letošnje leto uvedli še 5. razred. Na šoli je nekaj pomočnic, ki prihajajo iz Polhovega Gradca, in učiteljica Maja Šajn, ki poučuje angleščino.

Meni je bilo na šoli najbolj všeč to, da smo vsi med seboj bili prijatelji in se nismo nikoli slabo razumeli. Vedno bom imela lepe spomine na tiste dni, ko smo bili še »mali«!

Anja Buh 7.b

PODRUŽNIČNA OSNOVNA ŠOLA ŠENTJOŠT Ima že zelo dolgo zgodovino, saj deluje od leta 1891. Do tistega leta so učili duhovniki le verouk, potem pa je gospod župnik Gustav Šifrer zaprosil občinski odbor za zasilno šolo, katere otvoritev je bila leta 1891. Prvi pomožni učitelj je bil sam gospod župnik Šifrer, ki je poučeval otroke vsak dan v vseh predmetih. Za njim je šolo vodil g. župnik Josip Nagode. Ko je leta 1922 vlada ustavila vsem pomožnim učiteljem – župnikom plačo, je slednji prenehal s poučevanjem za 14 dni. Občina je tedaj zaprosila za učno moč. 1923 so Št. Joštu dodelili prvo učiteljico Marijo Komar in 1. 4. 1923 se je začela redna šola. Zaradi velikega števila otrok je bila 21. maja 1923 razširjena v dvorazrednico in 17. 10. istega leta organizirana druga učna moč. Ponavljalna šola je bila od redne ločena. Prostore je imela v zasebni hiši Št. Jošt, št. 5.

Naslednja štiri leta je bila ponavljalna šola ob četrtkih, ko je odpadla redna šola. Leta 1928/29 pa je bila ob četrtkih priključena kar redni šoli. Ker je število otrok, ki so obiskovali šolo, raslo, so jo leta 1935 razširili v trirazrednico. Na šoli se je uradovalo v slovenskem jeziku.

Za stavbo, učila in pripomočke je do leta 1937 skrbela občina. Pouk za šentjoške in okoliške otroke je potekal tudi med drugo svetovno vojno, čeprav v nekoliko okrnjeni obliki. Pouk je potekal pri Brnkovih. Do leta 1960 je v Šentjoštu še delovala osemletna šola, vendar so nekateri učenci višje razrede obiskovali v Lučinah, kjer je bilo v predmetnik vključeno tudi poučevanje nemškega jezika, česar v Šentjoštu ni bilo. S tem so si učenci pridobili spričevalo o popolni osemletki, sicer ga niso dobili. Od leta 1963 dalje se učenci višjih razredov vozijo v Polhov Gradec. 14. oktobra 1968 je bil v časopisu Delo objavljen članek, ki je vseboval novico o otvoritvi nove šolske stavbe v Šentjoštu. Tistega dne se je sredi Šentjošta zbrala več kot dvatisočglava množica, da bi z navdušenjem pozdravila tri pridobitve, ki so bile v veliki meri odločilne za nadaljnji razvoj hribovitih krajev. Šentjošt je dobil cesto, avtobusno progo in novo šolo.

Danes je zraven šole tudi vrtec. V šoli in vrtcu je skupaj približno 80 otrok.

Manca Oblak, 8. b

5

MOJ DOMAČI KRAJ & MOJA DOMOVINA MOJ DOMAČI KRAJ Polhov Gradec, kraj iz pred več kot 500 let, kraj, kjer sem doma, je najlepši kraj POLHOV GRADEC na svetu. Ko se tujec, željan svežega zraka, pelje iz Ljubljane, si misli, da ovinkov Polhov Gradec majhna vasica je, ne bo nikoli konec. Slabo mu je, skoraj kjer rožic polno cvete. že žal, da je šel na pot. Ko pa se mu na Krevlju prikažejo naše polhograjske Spomladi vse je lepo hišice, pozabi na vse tegobe in le še užiin ptički pojo. va v pogledu. Pogled na prelepo cerkev, Tam lahko vidiš staro graščino, obdano z zanimivimi starimi hiškami, mu ki se zliva z rodno domovino. vzame sapo. Kako je tu lepo! In tam nekImamo tudi čebelnjak, je od daleč z Gore kuka majhna cerkvica svetega Lovrenca in vabi na čudovit ki pozna ga vsak junak. sprehod. Vmes pa Kalvarija, ki se imenuBlagajska bela roža je, je tudi stari grad, prebuja domišljijo na ki pod Lovrencom cvete. čase, ko je tu stal prastari grad. V spomin Tu Kalvarja je, nanj pa stoji ob cesti proti Črnemu Vrhu ki z veseljem pomirja te.

Polhograjska graščina, ki hrani dragocen zaklad predmetov, izkopanih iz ruševin Obišči nas, starega gradu. Če pa nas pot zapelje še ker to je super vas. naprej proti Mačkovem grabnu, moramo nujno obiskati še enega od naših biserov.

S skalovjem obdana Grmada, ki ob jasSara Jankovec in Sara Oblak, 6. a nem dnevu postreže s pogledom do samega Triglava, očara vsakega obiskovalca. Če je dovolj pogumen, da se povzpne nanjo, pa mu da občutek, da je visoko v gorah. Pa tudi tisti, ki tega ne stori, ni povsem prikrajšan. Pod Grmado se namreč skromno skriva majhna cerkvica svete Uršule, ki prijazno vabi v svojo senco. Ob njej si zaželiš, da bi se čas ustavil in da te doma ne bi čakal pust vsakdan. Ja, Polhov Gradec je res lep kraj. Tukaj sem doma in nikoli se ne bi preselil v mesto.

Benjamin Kucler, 6.

6

MOJ DOMAČI KRAJ & MOJA DOMOVINA POLHOV GRADEC – BLAGAJEVA DEŽELA Danes se radi med prostim časom odpravimo v različne kraje po Sloveniji ter si SLOVENIJA ogledujemo njihove znamenitosti. Tudi v našem kraju – Polhovem Gradcu najdemo V osrednji Evropi leži, veliko znamenitosti, ki si jih je vredno ogledežela majhna, z veselimi ljudmi. dati.

Polhov Gradec ima bogato zgodovino. Najbolj se iz te obširne zgodovine spominjaPonaša se z gorami mo grofa Blagaja. V spomin nanj je danes in bisernimi vodami. odprta Blagajeva pot, prek katere si lahko Najdemo rastlin in živali po sto, ogledamo vse polhograjske znamenitosti. pa čeprav tako majhni smo.

Sama pot se začne pri graščini, ki je ena izmed največjih zgodovinskih znamenitosti kraja. Danes je v njem muzej pošte in Ima tudi večja mesta ter manjše vasi, telekomunikacije, poleg muzeja pa se še v katerih dva milijona Slovencev živi. zmeraj ohranja poročna soba, v kateri se še danes odvijajo poroke. Pred graščino stoji Posebnost Slovenije naš Triglav je, Neptunov vodnjak, ki sicer ni najstarejši saj nikjer na svetu enakega ne najdete. v Sloveniji, ima pa vsekakor najlepšo obliko. Sestavlja ga vkopan pravokoten baIma tri glave, zen in štirje vogali s figurami mitoloških visoke, da je kaj. božanstev; Neptun na sredini pa je obVsak, ki povzpne se nanj, krožen s štirimi nimfami. Poleg njega je se vrnil bo nazaj. angleški stolp s sončno uro. Ospredje same graščine krasi park. V njegovi sredini najdemo kapelico, ki je namenjena porokam, Sabina Gabrovšek, 5. d ob strani pa stoji hiša iz Blagajevih časov.

Namenjena je bila pranju perila. Med sončnimi poletnimi dnevi se lahko umaknemo v senco velikanske lipe. V zavetju lipe pa ne najdemo samo prijetne sence, ampak lahko preberemo tudi kakšno knjigo ali pa prelistamo revijo, saj je med poletjem tu tako imenovana knjižnica pod krošnjami. Če sledimo Blagajevi poti, pridemo do njegovega spomenika, čez nekaj časa pa v daljavi že zagledamo hišo, v kateri so se včasih kopala dekleta. Na stenah pa so številni podpisi vojakov. Seveda imamo tudi cerkve. V glavni polhograjski cerkvi si lahko ogledamo Facijev oltar, ki je bil leta 2009 preurejen. Pomembna pa je tudi dvorska cerkev, saj je iz časa gotike in je stara okoli 500 let. Na njenem stropu najdemo prvi javni zapis v slovenščini. Lahko bi rekli, da je Polhov Gradec ena sama znamenitost, saj je zelo malo majhnih krajev po Sloveniji, ki imajo tako bogato zgodovino. Vesela in ponosna sem na naš kraj.

Maša Setnikar, 8. b

7

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU VELIKI DOBRODELNI KONCERT NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC 20. novembra 2012 je na naši šoli potekal veliki dobrodelni koncert. Na njem je sodelovalo veliko število nastopajočih. Nekatere od njih smo zaprosili za odgovore na nekaj naših vprašanj in z veseljem so se odzvali.

ANA IN IZIDOR ERAZEM GRAFENAUER 1. Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo?

Ana: »Z glasbo sem se začela ukvarjati, ko sem bila stara 5 let.« Erazem: »Jaz pa sem se začel z njo ukvarjati pri šestih letih.« 2. Kdo vas je pri tem podpiral?

Ana: »Pri tem so me podpirali starši.« Erazem: »Družina.« 3. Kateri koncert oziroma nastop ste si najbolj zapomnili in zakaj?

Ana: »Najbolj sem si zapomnila Orfeja, ker so nastopali sami študenti.« Erazem: »Vsi so bili nekaj posebnega.« 4. Katere predmete ste v osnovni šoli imeli najraje?

Ana: »Najraje sem imela športno vzgojo, likovno vzgojo, geografijo in matematiko.« Erazem: »Športno vzgojo in odmore.« 5. Kaj menite o dobrodelnosti?

Ana: »To je zelo fina stvar, ki je za današnji svet zelo pomembna.« KATAYA 1. Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo? »Za glasbo sem se začela zanimati pri 16 letih.«

2. Kdo vas je pri tem podpiral? »Pri tem so me podpirali starši in prijatelji ter vsi, ki so me slišali peti.« 3. Kateri koncert oziroma nastop ste si najbolj zapomnili in zakaj? »V bistvu še nisem bila na koncertih, želela pa bi si ogledati koncert od Beyonce.« 4. Katere predmete ste v osnovni šoli imeli najraje? »V šoli sem imela najraje biologijo in angleščino.« 5. Ali je Kataya vaše pravo ime? »Moje pravo ime je Katja.« Manca Oblak, 8. b 8

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU PLESALCA MAŠA KASTELIC IN ŽIGA VINTAR 1. Kdaj sta se začela ukvarjati s plesom?

Pred tremi leti.

2. Kdo vaju je pri tem podpiral?

Podpirali so naju starši in trenerji.

3. Kateri nastop sta si najbolj zapomnila?

Najbolj sva si zapomnila tekmo v Kočevju.

4. Katere predmete sta imela v šoli najraje? Žiga: Angleščino.

Maša: Matematiko.

5. Kaj menita o dobrodelnosti?

Zelo vredu je, da obstaja, saj je prav, da pomagamo ubogim.

SARA KOBOLD 1. Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo?

Ko sem bila stara 7 let, sem pela na Karaokah RTV Slovenija 2. Kdo vas je pri tem podpiral?

Starši.

3. Kateri koncert ste si najbolj zapomnili in zakaj?

Najbolj sem si zapomnila EMO 2010, sicer pa je vsak koncert nekaj posebnega.

4. Katere predmete ste v šoli imeli najraje?

Zelo rada sem imela slovenščino, saj mi je šla zelo dobro od rok.

5. Kaj menite o dobrodelnosti?

Zelo vredu je pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo, saj nikoli ne veš, kdaj boš pomoč potreboval sam.

Mirjam Tominc, 8. b.

9

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU VOKALISTKA ANSAMBLA NEVIHTA 1. Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo?

Ko sem bila majhna, sem hodila v pevski zbor in igrala inštrument.

2. Kdo vas je pri te podpiral?

Prijatelji, družina.

3. Kateri koncert oziroma nastop ste si najbolj zapomnili?

Vsi so bili nekaj posebnega.

4. Katere predmete ste v osnovni šoli imeli najraje?

Najraje sem imela športno vzgojo.

5. Kaj vam pomeni dobrodelnost?

To je nekaj krasnega. S tem lahko ljudem zelo polepšaš dan.

ALENKA GODEC 1. Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo?

Z glasbo sem se začela ukvarjati leta 1988, ko je bila avdicija za pop petje na Vrhniki.

2. Kdo vas je pri te podpiral?

Vsi. Oče in mama sta kmalu ugotovila, da zelo lepo pojem in sta se strinjala, da grem v šolo petja. V veliko podporo so mi bili tudi prijatelji.

3. Kateri koncert oziroma nastop ste si najbolj zapomnili?

Vsak koncert je velika odgovornost. Zagotovo pa je bil prelomnica moj prvi koncert na pop delavnici. Potem pa so tu še drugi, npr. v Vatikanu, ko smo zapeli papežu, v Križankah leta 2009, ko sem imela prvi samostojni koncert.

4. Katere predmete ste v osnovni šoli imeli najraje?

Najbolje so mi šli jeziki. Posebno rada sem imela angleščino, rada pa sem imela tudi srbohrvaščino. Seveda zraven sodi tudi glasba.

5. Kaj vam pomeni dobrodelnost?

To je res nekaj lepega. Da to, kar sama rada počnem, lahko delim še s kom in mu tako pomagam, mu dam upanje za boljši jutri.

Naši politiki se niti ne zavedajo, kako dobre državljane imajo. Vsekakor bi lahko bili na nas bolj ponosni.

Marjeta Malovrh, 8. b 10

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU GRČIJA, PA PRIHAJAMO! Že v lanskem šolskem letu se je na naši šoli odvijal projekt Comenius. Učenci so obiskali Turčijo in Poljsko, v letošnjem šolskem letu pa smo naredili še zadnjo, tako imenovano ˝piko na i˝, in obiskali še zadnjo državo – Grčijo. Aprila pa bo seveda naša šola gostiteljica vseh teh treh držav in poleg njih še Romunije. Grčijo smo obiskali Elizabeta Keršič, Zala Košir, Aljaž Plestenjak, Špela Knez, Ana Rihar in jaz, Maša Setnikar, v spremstvu učiteljice Maje Koritnik in Darinke Orel. Naše potovanje se je odvijalo med 19. 11. in 25. 11. 2012. Že v šoli smo se veliko pogovarjali o našem potovanju, saj smo dolgo pot do Grčije prepotovali z letalom in za nekatere je bila to prva tovrstna izkušnja. Najprej smo malo razmišljali, kako bomo lahko že ob 5. uri zjutraj na letališču, saj smo navajeni in rajši spimo malo dlje, ampak izkazalo se je, da je bila ura še malo prepozna, saj smo zvečer komaj zaspali, zbudili pa smo se brez kakršnega koli napora. Že pred vzletom smo si imeli veliko za povedati.

Teme so se vrstile druga za drugo. Od tega, kakšna bo naša bodoča družina in kaj vse bomo obiskali, do tega, kakšen bo polet. Seveda je kaj kmalu napočil čas poleta in med vzletom smo bili vsi brez besed. Naši obrazi so bili na široko nasmejani, roke pa priklenjene na sedež.

Med poletom smo se večinoma smejali, smo pa si tudi privoščili marsikaj, da smo si napolnili naše želodčke. Vmes smo pristali na letališču v Munchnu, kjer smo si ogledovali trgovinice.

Najbolj zanimiv je bil pristanek na letališču v Grčiji, saj so bili naši noski prilepljeni na okna letala. Z vsem navdušenjem smo si ogledovali Grčijo. Takoj po pristanku smo imeli na avtobusu, ki pelje z letališča na glavno postajo, nekaj težav, soočili smo se celo s policijo, in na koncu zamudili redni avtobus, ki je peljal proti kraju, kamor smo bili namenjeni. Zato smo na glavni postaji morali čakati dobro uro do odhoda naslednjega avtobusa. Seveda se nismo prav nič dolgočasili. Napokali smo se različnih sladkarij in sendvičev, seveda pa smo tudi fotografirali okolico. Ko smo končno prispeli v Nafplion, so nas že vsi nestrpno čakali. Takrat smo se tudi prvič srečali z našimi gostitelji. Odpeljali so nas domov, kjer smo dobili večerjo. Sama sem poleg okusne ribe dobila še pladenj sadja. Z mojo gostiteljico Aggeliko sva se veliko pogovarjali in se še nekako spoznavali.

Spoznala sem tudi njenega psa, ki je bil zelo majhen in je ves čas lajal. Razkazala mi je njihovo stanovanje, pozneje pa sva se šli različne igre. Že prvi dan sem spoznala, da se Grki v posteljo odpravljajo zelo pozno, saj sva se spat odpravili okoli polnoči. Naslednjo jutro sva se zbudili okoli sedme ure in popili toplo mleko, ki ga je pripravila Aggelikina mama. Odpravili sva se do avtobusne postaje, kjer sem spoznala veliko njenih prijateljev in še tri Poljakinje. Z avtobusom smo se odpeljali do njihove šole. Na avtobusu sem lahko samo stala z odprtimi usti.

Vsi so se sprehajali po avtobusu, samo nekaj jih je sedelo, peli so in se smejali, se objemali in se veliko pogovarjali. Takšno vedenje za naše kraje ni povsem značilno. Šola je bila na videz zelo čudna. Takih pri nas nismo navajeni. Vsaka učilnica je imela svoj vhod od zunaj. Učitelji so se smejali in se objemali tudi z učenci. Prvo uro smo preživeli pri pouku s svojimi gostitelji, pozneje pa smo se odpravili v drugo sobo, kjer smo bili samo učenci iz drugih držav. Vsaka država je predstavila svoje tradicionalne igre. Ugotovili smo, da so si zelo podobne. Po koncu pa so nam učenci šole predstavili glasbeno točko, kjer smo se lahko zelo sprostili, saj nam je glasba takoj sedla v uho. V šoli smo imeli še kosilo, nato pa smo se odpravili na ogled vinske kleti. Pot do tja je bila zanimiva, saj smo se peljali mimo nasadov pomaranč, ki jih ni bilo

11

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU konca. Vinska klet je bila ogromna, zato smo si lahko ogledali veliko različnih vin. Seveda smo jih tudi fotografirali. Po končanem ogledu smo se odpravili k družinam. Z Aggeliko sva se malo učili. Jaz grščino, ona slovenščino. Pokazala mi je grške številke do deset in mi jih pomagala izgovoriti. Spoznala sem še nekaj grških besed, kot so dober dan, lahko noč, živijo itd. Naslednji dan smo se z avtobusom odpravili v mesto Argos, ki ima veliko znamenitosti iz stare Grčije. Najprej smo si ogledali gledališče. Bil je ogromen. Ko sem pri zgodovini v učbeniku gledala slike grških teatrov, si nisem morala misliti, da je res tako velik. In ko sem ga zdaj videla v živo, sem bila navdušena. Seveda smo se vsi takoj odpravili na vrh, od koder je bil čudovit razgled na samo mesto. Pozneje pa smo si ogledali arheološki muzej, v katerem je bilo veliko različnih predmetov. Lahko smo videli veliko različnih posod, ki so bile različno porisane. Ko sem si predstavljala, kako so to risali, sem ugotovila, da je bilo to izredno težko, saj že ko rišeš sliko s svinčnikom, se velikokrat zmotiš in seveda uporabiš radirko, včasih pa niso mogli samo zradirati in še enkrat ponoviti vaje. In seveda ta natančnost … Pozneje smo malo pomalicali in si ogledali mesto. Nahranili smo tudi lačne golobe. Naslednja postaja pa so bile antične Mikene. Ogled je bil zelo zanimiv, saj smo se sprehajali med samimi ostanki različnih zgradb. Še posebno so mi bili všeč ogromni stebri, videli pa smo tudi igrišče, na katerem so včasih tekmovali.

Po ogledu smo se vrnili v šolo, kjer smo imeli kosilo, grški otroci pa so nas spet presenetili z odlično glasbo. Preostanek dneva smo preživeli s svojimi gostitelji. Aggelika me je predstavila svojim prijateljem in seveda sem si privoščila odličen grški sladoled. Naslednji dan smo se odpravili v Epidavros, kjer sem videla drugi teater, ki je bil po vsej verjetnosti celo večji. Neverjetno je bilo, ko je nekdo na sredini na tla vrgel kovanec, si ga slišal po vsem teatru. Nisem morala verjeti, da so bili že včasih tako zelo pametni. Zelo pa so nam bili tudi všeč mucki, ki so se sprehajali po njem. Ves čas so nam sledili. Učiteljica iz Turčije pa jim je celo dala malo kruha in bili so zelo veseli. Obiskali smo še muzej. Odpravili pa smo se tudi v mesto Nafplion, kjer smo si ogledali narodno galerijo.

Slike, ki smo jih videli, so bile res čudovite. Ustavili pa smo se tudi na stari železniški postaji, ki je danes preurejena v otroški muzej. Šli smo se tudi igro. S telesi smo morali prikazati kakšno dejanje, kakšen predmet. Bilo je res zabavno, ampak tudi težko. Zato smo raje delali po skupinah. Pozneje smo imeli prosti čas in smo si lahko sami ogledali mesto. Ker smo bili lačni, smo se odpravili v picerijo ob morju in si nato privoščili še sladoled. Ogledali smo si tudi trgovinice in si tudi kaj kupili. Proti večeru pa smo se vrnili h gostiteljem. Z Aggeliko sva se še malo pogovarjali. Povedala sem ji kaj vse smo si ogledali, ona pa mi je povedala, kako se je imela v šoli. Naslednji dan je bila sobota in vsi smo se zavedali, da je danes naš zadnji dan ogledovanja, saj se v nedeljo že vračamo domov. Najprej smo si ogledali mikensko arheološko najdišče Tiryns, ki ga zaznamujejo različni miti in legende o grških bogovih. Videli smo lahko različne tunele in ostanke palač. Znane pa so tudi ogromne stene, ki so danes že porušene in so od njih ostale le ruševine. Legenda pravi, da so jih gradili Kiklopi, da se ne bi porušile, saj so bile skale ogromne in težke. Videli smo pa lahko tudi nasade mandarin, ki 12

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU jim spet ni bilo videti konca. Nato nas je pot odpeljala v mesto Nafplion, kjer smo si ogledali trdnjavo Palamidi, ki stoji na vrhu hriba in do nje vodi 999 stopnic. Do vrha nas je odpeljal avtobus, a navzdol v dolino smo se podali peš in zmagoslavno vsi prehodili 999 stopnic. V trdnjavi smo videli zaporniške celice, ki so bile majhne in zelo temne. Tudi sami smo pokukali vanje. Pri obzidju pa smo vsi takoj poprijeli za naše fotoaparate in slikali prelep pogled na mesto Nafplion in seveda na morje. Ker smo bili po hoji po stopnicah zelo izčrpani, smo se ustavili v baru in popili sok in se tudi malo posladkali. Pozneje smo si ogledali še arheološki muzej in obiskali Harvardski center, kjer so nam predstavili, kakšen pouk je na fakulteti v Harvardu, kje živijo učenci in na fotografijah smo lahko videli, kakšno ogromno knjižnico ima ta ustanova. Tako, s tem se je našo ogledovanje antične Grčije zaključilo. Ker je bil dan pred odhodom, sva z Aggeliko odšli v Nafplion, kjer smo se dobili še z nekaj prijatelji. Skupaj smo odšli na sladoled in se sprehajali ob morju. Seveda smo si ogledovali tudi trgovinice, proti večeru pa smo se odpravili še v McDonald’s, kjer smo ''večerjali''. Ko sva se vrnili v hišo, sem še na hitro spakirala in komaj sem se ulegla v posteljo, že je bilo jutro in morala sem na avtobus, ki nas je odpeljal proti letališču. Z Aggeliko sva se s težavo poslovili in si obljubili, da bova ohranili stike in si pošiljale elektronsko pošto. Domov smo prišli v večernih urah in moram priznati, da sem, ko smo pristajali na letališču Jožeta Pučnika, bila zelo vesela, da sem bila doma. Saj sem že kar malo pogrešala starše in Slovenijo nasploh.

Grčija je bila zame velika dogodivščina, ki je ne bom nikoli pozabila. Spoznala sem lahko veliko prijaznih ljudi in videla veliko krajev, ki jih drugače do danes še ne bi. Ampak seveda to ne pomeni, da se tja ne bomo nikoli več vrnili. Zmenili smo se, da ko bomo starejši, se nas bo vseh šest ponovno odpravilo v Grčijo in se spet srečalo z našimi grškimi prijatelji. Na koncu pa gre seveda velika zahvala našima mentoricama Maji Koritnik in Darinki Orel za prijetno jadranje nad oblaki evropskih mest, čudovito druženje in plavanje med zgodovinskimi mesti stare Grčije. Hvala!!!

Maša Setnikar, 8. b

13

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI NA OŠ POLHOV GRADEC V petek, 21. 12. 2012, zadnji dan pouka pred počitnicami, smo imeli v šoli proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Proslavo so sestavljale točke učencev in učiteljev naše šole, ki so deklamirali domovinske pesmi, plesali, peli in še mnogo več … Nekateri od njih pa so se še prav posebno potrudili in so sami napisali pesem. Brina Maček in Anamarija Potokar, učenki 6. a, sta zapisali naslednje vrstice:

Moja Slovenija

Dobrote moje dežele

Slovenija prelepa, v zelenje vsa odeta, z gozdovi je postlana, s cvetjem posejana.

Slovenija dežela je prelepa, v zeleno je odeta.

Vsak njen kraj slastnega ima kaj.

Tam stoji kralj višin, pod njim pa polno globočin, pravilno, uganili ste, Triglav imenuje se.

Na Bledu se s kremšnitami posladkamo, v Prekmurju pa gibanice imamo.

Dobri so tudi štruklji ljubljanski, a zame najljubši so krofi trojanski.

Idrija zares je lepa, v belo čipko je odeta, kot nevestica je bela, ta vasica res vesela.

Blejsko jezero kot veliko ogledalo, v njem bogastvo dežele bo sijalo.

Slovenija, o, domovina, res si ena in edina, svoje lepote nam ohrani, ko slepili bomo se, z njimi nas predrami.

Anamarija Potokar, 6. a Simon Purger izvedel zanimivo tekmovanje med predsedniki a in b oddelkov od 6. do 9. razreda in poskrbel za smeh in dobro voljo ter tekmovalnost med učenci. Pomerili so se v nalogah iz oddaje Moja Slovenija in sreča je bila bolj naklonjena a oddelkom.

Brina Maček, 6. a

Za povezovanje programa sta poskrbela Aljaž Plestenjak, učenec 9. a, in Doroteja Demšar, učenka 7. a. Izjemen talent pa so nam prikazali tudi osnovnošolci,ki pojejo v dveh pevskih zborih – otroškem in mladinskem, sedaj pod vodstvom gospe Urške Logar. Program so popestrili s pesmicami o zimi in božično-novoletnih počitnicah. Prijetno presenečenje pa so nam pripravili učenci od 1. do 5. razreda,ki obiskujejo folkloro pod vodstvom gospe Mojce Bizjan. Ti so nam za popotnico odplesali venček otroških folklornih plesov. Za konec pa je gospod

Anamarija Čuden, 9. a

14

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU KULTURNI DAN V LJUBLJANI 12. 1. 2013 smo se učenci OŠ Polhov Gradec odpravili na kulturni dan v zasneženo Ljubljano.

Po prihodu v prestolnico smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je odšla na ogled rimskih term in obzidja Emone z učiteljem Simonom Purgerjem. Medtem ko se je prva skupina zadrževala pri ostankih iz Emone, smo se ostali odpravili v Cankarjev dom na razstavo slovenskih ilustracij. Videli smo veliko zanimivih risb, ene so bile narisane na računalnik, druge so bile običajne, spet tretje pa so te nasmejale zaradi smešnih prizorov. Po predstavitvi ilustracij pa smo se mi odpravili na teren, druga skupina pa si je ogledala razstavo. Po ogledu rimskih term smo vsi skupaj odšli na ogled predstave Dogaja. Bila je zelo zanimiva. Najbolj mi je bilo všeč, ko so igralci delali po naročilu gledalcev. Po končani predstavi smo se z avtobusi odpravili nazaj v šolo. Kulturni dan je bil res zelo zanimiv.

Marjeta Malovrh, 8. b PRIREDITEV OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU Slovenci praznujemo kulturni praznik na dan smrti našega največjega pesnika Franceta Prešerna. V šoli smo imeli dan pred tem kulturno prireditev v avli šole. Prireditev se je začela s slovensko himno, Zdravljico, ki jo je zapel pevski zbor, in evropsko himno, Odo radosti, ki je bila zaigrana na klarinet. Zaigrali so nam tudi na helikon in klavir ter na kitare, ki so spremljale pevski zbor.

Zelo zanimiva nastopa sta bila recitacija v španskem jeziku in ples. Meni najljubša točka je bila recitacija pesmi Romeo in Julija. Učenec in učenka sta recitirala doživeto in prepričljivo, njuna obleka pa je bila še pika na i. Pesmi, ki jih je zapel pevski zbor, so bile zelo lepe in primerne za ta dan. Ko pa je prišla na oder učenka šestega razreda in zapela pesem v angleščini, smo vsi otrpnili in poslušali. Njen nastop je bil čudovit, kar smo pokazali tudi z bučnim aplavzom. Za konec pa sta učiteljici recitirali pesem Nekoga moraš imeti rad. Meni se zdi, da sta morali biti zelo pogumni za tako recitacijo. Namesto veznega besedila so učenci vstajali iz publike in povedali le kitico znanih slovenskih pesmi. To je bilo drugače, kot smo vajeni, in zato zanimivejše. V ozadju se je skozi celo prireditev odvijala diaprojekcija, na kateri smo si lahko prebrali, kaj bo sledilo – ime nastopajočega učenca, besedila pesmi, slike in še kaj zanimivega. Prireditev se je začela in končala s skečem. Bila je zelo dobro pripravljena in videlo se je, da so se učenci pripravljali in zavzeli za to prireditev. Upam, da bo takih prireditev še več, da spoznamo in vidimo, česa so naši učenci sposobni, in seveda tudi zato, da ni pouka, kar je nam zelo všeč.

Katarina Barbara Robič, 9. a

15

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU EKSKURZIJA V LONDON Za mano je nepozaben izlet v London. Ostal mi bo v lepem spominu, saj sem se prvič peljala z letalom. Ob vzletu me je malo stisnilo v želodcu, a kmalu je to minilo. Skozi miniaturno okence sem opazovala mesto, osvetljeno z lučkami. Po dveh urah smo pristali na trdnih tleh v Londonu. Tam nas je že čakal avtobus. Vanj sem želela vstopiti na isti strani kot pri nas. Kmalu sem se spomnila, da vozijo po levi strani ceste. Odpeljali smo se do hotela. V treh dneh smo si ogledali zelo veliko zanimivih stvari, temu primerno so nas bolele tudi naše noge. Poleg ogledov mnogih muzejev smo si ogledali tudi druge mestne znamenitosti. Videli smo Big Ben, Buckinghamsko palačo in ugotovili, da kraljice ni bilo doma, saj ni bilo obešene zastave. Sprehodili smo se skozi park, v katerem ti veverice sedijo v roki in jejo lešnike. Zelo so ljubke. Hecni so bili vojaki, ki stražijo pomembnejše hiše.

Obiskali smo tudi Greenwich. Meni je bila najbolj všeč vožnja z ladjico. Zelo od blizu smo si lahko pogledali London Eye, ki je zelo velik, videli smo Tower Bridge, z druge strani pa tudi Big Ben. Naši fotoaparati niso bili skoraj nikoli ugasnjeni, saj smo čakali pravi trenutek za slikanje. Najlepši in najzanimivejši muzej mi je bil Muzej voščenih lutk. Lutke so res take, kakršni so ljudje. Tam pa je bila tudi hiša strahov. Res je bila grozna, strašili so nas živi ljudje.

Vsi smo komaj čakali, da vodička reče, da imamo čas za »shopping«. Čeprav v naših kovčkih ni bilo prostora za velike spominke, se na to nismo ozirali. Med sprehajanjem po mestu smo opazovale angleške avtomobile in se spraševale, kje je voznik, potem smo se spomnile, da imajo volan na drugi strani. Veliko smo se presmejale na ta račun. Dnevi so bili zelo naporni, a seveda tudi zanimivi. Ko smo kovčke »nabutali« s spominki, smo se odpravili v našo prelepo domovino Slovenijo. Prišli smo zelo pozno zvečer, zato naslednji dan nismo prišle v šolo.

Tudi to je bilo super! Teh dni se bom spominjala skupaj s svojimi sošolkami Sašo Lešnjak, Nino Šifrer, Anamarijo Čuden in učiteljico Klementino Bergant, ki nas je čuvala in usmerjala.

Katarina Barbara Robič, 9. a MOJA POT NA NIZOZEMSKO 4. 4. 2013 smo se skupaj z orkestrom glasbene šole Vrhnika (v tem orkestru igra kar 5 učencev iz naše šole) odpravili na dolgo pot ... Odšli smo na Nizozemsko.

Na Nizozemsko smo se vozili približno sedemnajst ur. Ko smo končno prispeli, smo se najprej ustavili v gledališču, ki so ga vodili duševno prizadeti ljudje. Bili so zelo zabavni! Ko so končali z nastopom, smo odšli še malo naprej, do hiške, kjer smo prespali tri dni. Naslednji dan smo zgodaj zjutraj vstali in odšli v stavbo,kjer smo imeli dva koncerta. Na predtekmovanju smo bili zelo dobri, zato smo se uvrstili naprej v nadaljnje tekmovanje. Naš drugi nastop pa je bil Gala koncert, igrali smo pred žirijo, ki nas je ocenjevala. Na 16

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU tekmovanju so sodelovali še predstavniki Madžarske, Nemčije, Nizozemske … Po nastopu je sledilo nestrpno čakanje na rezultate. Kakšno presenečenje in veselje ob razglasitvi rezultatov. Osvojili smo prvo mesto! Za nagrado smo odšli tudi v kitajsko restavracijo. Po prihodu v hiško smo klepetali še pozno v noč, saj je bil za nami res izjemen dan. Naslednji dan, v nedeljo, pa smo se lahko ves dan zabavali,saj je bil težji del potovanja že za nami. Odšli smo v Amsterdam, kjer smo se vozili z ladjico, šli v muzej,se pogovarjali, slikali, sprehajali po mestu in veliko presmejali. Morali smo biti zelo previdni, da se ne bi kdo izgubil v množici ljudi. Obiskali smo tudi nekaj tržnic, kjer si je bilo mogoče tudi kaj kupiti. Zvečer smo utrujeni popadali v postelje. Naslednje jutro nas je čakalo pakiranje kovčkov in pospravljanje sob, saj smo se odpravljali domov ... Malo smo bili tudi žalostni, saj bi najraje potovanje podaljšali še za nekaj dni ...

Vse lepo hitro mine, tako je minilo tudi to potovanje. Z lepimi vtisi in spomini (ter polno fotografij) smo komaj čakali,da pridemo nazaj v svojo rodno domovino. Povsod je lepo, a doma je najlepše!

Ana Rihar, 8. b

ČISTILNA AKCIJA V četrtek smo učenci 8. b imeli čistilno akcijo. Čistili smo območje med našo šolo in avtobusno postajo v Polhovem Gradcu. Po četrti šolski uri smo si nadeli rokavice, zgrabili vreče in šli v akcijo, na lov za papirčki, plastenkami in »čiki«. Začeli smo na klancu pod šolo. Tu ni bilo veliko smeti, le kakšen papirček od bombonov. Te učenci radi pomalicamo, preden pridemo v šolo in včasih za nami ostane kakšen odpadek. Nadaljevali smo na glavni cesti, ki vodi proti Brišam. Po tej cesti smo zakorakali proti avtobusni postaji. Na tem predelu smo ob poti našli že nekaj več cigaretnih ogorkov, plastenk in nekaterih smeti, za katere pravzaprav nismo točno vedeli, kaj so. Nato smo prišli še do postaje, kjer odpadkov kar mrgoli! Tukaj smo imeli res veliko dela. Pospravili smo mnogo cigaretnih ogorkov, steklenic, vrečk čipsa in drugih nečistoč. S tem se je naše čiščenje zaključilo, ko smo se vračali v šolo, smo pobrali še nekaj smeti, ki smo jih spregledali, nato pa smo se vrnili v šolske klopi. Čeprav je bilo najrazličnejših smeti kar veliko, smo dobili občutek, da jih je bilo vendar nekoliko manj kot prejšnja leta, z izjemo avtobusne postaje. Tam je na žalost še vedno pravo gojišče cigaretnih ogorkov, kot da ne bi bilo smetnjaka le streljaj stran. Čeprav je bilo to delo nekoliko umazano, smo ga opravljali z veseljem, saj smo ves čas imeli v mislih, da s tem delamo dobro našemu planetu. Prepričan sem, da si vsi želimo, da v podobnih akcijah ne bi imeli veliko dela. Ko bomo naslednjič želeli vreči papirček med grmovje, raje premislimo, saj si vsi želimo, da Polhov Gradec ostane lep in čist.

Klemen Trobec, 8. b

17

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU OSNOVNA ŠOLA POLHOV GRADEC V PROJEKTU COMENIUS V šolskem letu 2011/12 se je naša šola vključila v evropski projekt Comenius. V našem projektu so sodelovale države Poljska, Turčija, Romunija, Grčija in Slovenija. In čemu je sploh namenjen projekt Comenius? V prvi vrsti je namenjen dvigu kakovosti šolskega izobraževanja v Evropi, omogoča spoznavanje in razumevanje evropske kulturne in jezikovne raznovrstnosti ter mladim pridobivanje osnovnih spretnosti in kompetenc, potrebnih za njihov osebni razvoj, za prihodnje zaposlovanje in za aktivno evropsko državljanstvo.

V praksi je projekt Comenius na naši šoli bil videti nekako takole: vsi učenci višjih razredov smo imeli možnost, da se vključimo v ta projekt. Razdelili smo se v tri skupine. Vsaka skupina ja obiskala eno izmed držav in tam preživela čudovit teden, Romunijo pa so obiskali le učitelji. Seveda so bile za to potrebne tudi priprave. V vsaki državi je bila izbrana določena tema: zgodovina našega kraja, tradicionalni izdelki, praznovanja, plesi in hrana. V šoli smo naredili predstavitve na določeno temo in v državi, ki smo jo obiskali, s predstavitvijo postopoma prikazali našo prečudovito Slovenijo. Poleg predstavitve svoje države smo spoznavali nove kulture, tradicionalno hrano, znamenitosti kraja, se učili in spoznali nove jezike, utrjevali naše znanje angleščine ter seveda ustvarjali in spletali nova prijateljstva. Slovenija je bila zadnja gostiteljica v tednu od 22. 4. do 26. 4. 2013.

Vesela sem, da sem se udeležila projekta, saj sem poznala veliko novih kultur in skovala veliko prijateljskih vezi. Moramo pa se zahvaliti tudi učiteljem, ki so se prijavili na projekt in nam omogočili, da smo lahko prisostvovali tudi mi. Zahvala pa gre tudi vsestranski podpori gospe Albine Jerman Slabe.

Maša Setnikar, 8. b

18

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU TEDEN PROJEKTA COMENIUS NA OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC Tema zaključnega srečanja naše skupine Comenius skupine je bila kulinarika, zato smo želeli svojim gostom predstaviti vso pestrost in raznolikost slovenske kuhinje. Da ne bi ostali le pri besedah, smo hrano tudi nabirali in kuhali, še z večjim veseljem pa seveda – jedli.

Tako smo okušali sodobne urbane jedi, pa tudi tradicionalne krvavice, štruklje, krompir in repo. Z vso previdnostjo smo se lotili divje hrane s travnika in ugotovili, da ni le zdrava, temveč tudi dobra. Uglajeno smo pili čaj z grofom Blagajem in kramljali ob kraljevem kruhu z vrtničnim maslom, se posladkali z blejsko kremšnito in se prepustili zapeljati vonjavam istrske kuhinje …

Drug drugemu smo predstavili tradicionalne jedi svojih držav in jih ob dnevu šole ponudili vsem obiskovalcem. Da pa ne bi prehitro pozabili vsega skupaj, smo izdali skupno kuharsko knjigo, v kateri vsaka država predstavi nekaj svojih najbolj znanih tradicionalnih jedi, divjo hrano in način konzerviranja. Še posebno ponosni smo na poglavje o medu, saj je prav med tisto skupno živilo, ki pomembno zaznamuje kulinariko vseh petih držav.

Naslov knjige je The Scent of our Country's Cuisines. Za zdaj je na voljo le v angleščini, dobite pa jo v elektronski obliki na naši spletni strani. Lahko se pohvalimo, da je zelo lepo oblikovana in zanimiva, če boste po njej kaj skuhali, bo pa tudi – uporabna!

Darinka Orel, urednica knjige in vodja zaključnega srečanja Comenius Prvi dan obiska so učenci prišli v šolo s svojimi gostitelji in se z njimi odpravili v matične učilnice. Pozneje pa so imeli v razredih predstavitev svoje države. Po malici je v šolski avli potekala prireditev, kjer so se predstavile vse sodelujoče države. Nato so naši gostje nadaljevali s predstavitvami po razredih. V popoldanskem času smo jih popeljali na ogled Polhovega Gradca in se pridružili grofu Blagaju ob skodelici čaja. Okoli pete ure so naši gostje odšli domov z gostitelji in njihovimi starši.

V torek so učenci in njihovi gostitelji lahko prisostvovali pouku in začutili utrip slovenske osnovne šole. Po malici smo odšli na sprehod do čebelnjaka. Tam smo poskusili slovenski med in njegove izdelke ter se udeležili delavnic. Ko se je dan prevesil v popoldne, smo se odpravili v Ljubljano in se sprehodili po starem mestnem jedru. Lakoto smo si potešili v prijetni piceriji ob Ljubljanici. Pridružil se nam je vodič in nam razkazal znamenitosti naše prestolnice. Dan smo zaključili s prijetno vožnjo po reki Ljubljanici.

Sreda se je začela z obiskom šolske knjižnice, nadaljevala pa z nabiranjem divje hrane z našim vrhunskim poznavalcem Dariom Cortesejem. Nabrani čemaž, koprive in rožice so postali čudovit obrok, ki smo ga pojedli v grajskem parku. Nato smo se odpravili na Gorenjsko, kjer smo se najprej ustavili v Radovljici. Tu smo se sprehodili skozi mesto in si privoščili slastno kosilo, na jedilniku so bile tokrat slovenske tradicionalne jedi. Sledil je prijeten sprehod skozi sotesko Blejski Vintgar, večer pa smo pričakali ob prelepem Blejskem jezeru. Pika na i je bila seveda nadvse okusna kremna rezina, ki je našim gostom zelo ugajala.

19

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU V četrtek smo v šolo prišli malo pozneje in se odpravili v šolsko kuhinjo. Pripravili smo tradicionalno hrano, ki je bila na voljo učencem, učiteljem in ostalim obiskovalcem v avli, saj je bil tega dne dan šole in hkrati dan odprtih vrat, kar pomeni, da so se delavnicam, pogostitvi in pozneje tudi prireditvi lahko pridružili tudi starši in ostali družinski člani ter seveda slavnostni gostje. V naši skupini so bile kar tri ENO šole, zato smo skupaj posadili drevo miru in prijateljstva. Popoldne so potekale različne delavnice, nato pa je sledila še zaključna prireditev, kjer so se udeleženci posameznih držav tudi predstavili. Za predstavitev so izbrali tradicionalne plese, ki izvirajo iz njihovih držav. Za konec so se učenci posameznih držav pomerili v kvizu, kjer so lahko pokazali svoje znanje o sodelujočih državah. Vsak dvom o zmagovalcu je seveda odveč, zmagali so naši tekmovalci! Sledilo je še medsebojno obdarovanje in zahvala ravnateljice in gospoda župana.

Zadnji dan druženja smo odšli v Postojnsko jamo. Popoldne smo se odpravili še v Fieso in se pozneje sprehodili po Piranu. Po okusnem kosilu smo imeli nekaj prostega časa, nato pa smo se odpravili domov. Naše druženje se je tako žal končalo, vendar smo veseli, da smo spoznali veliko prijetnih ljudi in dobili nove prijatelje, s katerimi se zagotovo nismo videli zadnjič. Zahvaljujemo se vsem, ki ste na kakršenkoli način pomagali soustvariti nepozaben teden medsebojnega spoznavanja in učenja.

Marjeta Malovrh, Mirjam Tominc in Maša Setnikar, 8. b Kaj so na dnevu odprtih vrat Osnovne šole Polhov Gradec povedali naši gostje? »Menim, da je Slovenija zelo lepa država. Danes smo risali in zelo sem se zabavala.« Klaudia, Poljska »Slovenija je zanimiva dežela. Všeč mi je slovenska hrana ter panjske končnice.« Paulina, Poljska »Všeč so mi gore, ljudje so zelo prijazni. Najbolj zanimive pa so se mi zdele panjske končnice, ki jih nisem še nikoli videla.« Adiranna, Poljska »Naprej me je zmotilo, da je Slovenija tako majhna država, a sem pozneje spoznala, da v njej prevladuje veliko zelenja in to mi je všeč.« Sezgi, Turčija »Pritegnile so me gore, drevesa, hiše. Slovenija je zares prelepa država.« Ilias, Grčija »Slovenija je zares super država z lepo naravo in prijaznimi ljudmi.« Sorina, Romunija »V Sloveniji mi je všeč vse. Od punc, Bleda, Ljubljane, do narave.« Claudia, Turčija »Ljudje tukaj so odprti, prijazni in ob pogledu na naravo mi je zastal dih. Menim, da je Slovenija darilo.« Cornelia, Romunia »Ljubljana je tako čisto mesto, Polhov Gradec pa mi bo za vedno ostal v srcu.« Norina, Romunija »Voda tukaj je zelo čista. Danes mi je bilo všeč, da smo skupaj kuhali in pri tem uživali.« Chryssa, Grčija »Z veseljem se bom še večkrat vrnil v Slovenijo. Za vedno mi bo v spominu ostala njena okusna hrana, čista voda ter prijazni ljudje.« Panagiotis, Grčija »V Sloveniji se mi zdi najlepši otok na Blejskem jezeru.« Sule, Turčija 20

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU »Vesel sem, da smo obiskali Postojnsko jamo in v njej videli človeško ribico. Slovenija je zares prelepa država.« Gurhan, Turčija »Najbolj mi bo v spominu ostal petek, saj smo obiskali slovensko Istro, kjer smo si lahko kupili spominke.« Sidika Peritan, Turčija Katja Košir, 9. a DELAVNICE NA DNEVU ODPRTIH VRAT Od zaključku projekta Comenius je na naši šoli potekal dan odprtih vrat na katerem se je zvrstilo kar nekaj delavnic. Novinarke šolskega časopisa smo obiskale nekaj delavnic in zapisale naslednje poročilo.

V učilnici1. a je potekala delavnica Kozolček, kjer so iz odpadnega materiala izdelovali kozolce. In kaj je o ideji povedala njihova učiteljica Cilka Trobec: »Ideja se je pojavila kar sama od sebe in v trenutku. Teme delavnic so morale biti povezane s Slovenijo in ker je kozolec na nek način simbol Slovenije, sem se odločila, da bomo izdelovali kozolce.« Otroci pa so povedali, da so nekaterim pri izdelavi pomagali starši, nekateri pa so celo vse naredili sami.

Po njihovem mnenju izdelava ni bila pretirano težka.

V učilnici 2. a pa je pod vodstvom učiteljev Andreje Sokol in Marka Vojvode potekala delavnica Ljubljanski zmaj. Na začetku so učenci prisluhnili pravljici o zmaju, ki se skriva na Ljubljanskem gradu, nato pa so iz odpadnega papirja izdelali zmaja, kot so si ga sami zamislili.

Kaj pa so na vprašanje, kako poteka izdelava, odgovorili nekateri učenci?

Jure: »Zmaja sem delal približno pol ure in res ni težko. Seveda pa je veliko rezanja in lepljenja.« Alja: »Najprej smo prebrali knjižico, nato pa smo se lotili izdelave. Uporabili smo papir in rolico od brisačk. Na delavnici mi je bilo zelo všeč.« V učilnici 3. a so se posvetili izdelavi obeska za ključe v obliki kokoši na delavnici z naslovom Matkurja. Izdelovali so jih iz filca, pri tem pa so jim pomagale škarje in nekaj lepila. Njihova učiteljica Tanja Metež Omerzel je o ideji povedala: »Ker so morale biti teme povezane s Slovenijo, sem se odločila, da bomo naredili obesek za ključe v obliki kokoši, kakršna je tudi Slovenija.« »Kako pa ste dobili idejo za ime delavnice?« »Prvi spletni brskalnik v Sloveniji se je imenoval Mat'Kurja, obeski so v obliki kokoške, zato smo se odločili za takšno ime.« Otroci pa so o delavnici povedali, da ni bilo težko in so se prav zabavali. Povedali so celo, kako obesek izdelaš: izrežeš rep, kljun, rožo in kokoškino telo. Nato vse skupaj zlepiš, nalepiš oči in si končal.

No, pa se preselimo v 3. b, kjer so izdelovali obeske iz filca v obliki rožic, natančneje blagajk.

Njihovo učiteljico Simono Mihalic, vodjo delavnice Slovenske rožice, smo vprašali, kje je dobila idejo za izdelavo blagajk. In tole je bil njen odgovor: »Na šoli je bilo zelo veliko filca, iz katerega se je dalo narediti veliko. Ker so – kot že veste – delavnice povezane s Slovenijo, sem se odločila, da bi lahko izdelovali blagajane. Učenci so nam povedali, da je na delavnici zelo zabavno in da izdelava ni težka.

Delavnico Panjskih končnic sta vodila učitelja Maja Šajn in Simon Purger. Učitelj Purger je povedal, da so panjske končnice poslikan sprednji del čebelnjaka. Na delavnici so se odločili, da bodo nanje risali slovenske znamenitosti (Bled, lipicance, kozolce …). Večina udeležencev te delavnice je povedala, da se imajo lepo.

21

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU Naš obisk delavnic se je nadaljeval v delavnici Sajenje slovenskih avtohtonih semen, ki sta jo vodili Irena Gabrovšek in Monika Arhar. Povedali sta, da se učenci ukvarjajo s sajenjem slovenskih avtohtonih semen in s krašenjem lončkov. Avtohtona rastlina je rastlina, ki je v naši zemlji že desetletja. Učenci so nama zaupali, da jim je delavnica všeč in da najraje sadijo paradižnik.

Sledil je ogled še ene zanimive delavnice Izdelajmo družabne igre, kjer so si učenci izmišljevali nove slovenske igre, kot so Slovenec ne jezi se, Domine in Po kamnih čez potok. Učenci so zelo pridno izdelovali vse za igro in so se pri tem zelo zabavali. Delavnico sta vodili učiteljici Barbara Trnovec in Andreja Kogovšek.

Delavnico Ilustracija slovenskih ljudskih pravljic sta vodili učiteljici Vesna Muhič in Živa Zalokar. Ob branju slovenskih pravljic so učenci dobili ideje za ilustracijo motiva, ki so jo pozneje prenesli na papir. Nekatere ilustracije so zelo uspele.

Na šoli se je odvijala tudi plesna delavnica Slovenske otroške ljudske igre in plesi, ki jo je vodila učiteljica Urška Žagar, ki je na vprašanje, koliko časa že pleše, odgovorila: »Plešem vsaj že 20 let. Pomeni pa mi sprostitev, zabavo.« Dodala je, da ji poučevanje ljudskih plesov pomeni velik izziv. Mark Laić, udeleženec delavnice, je povedal, da je z delavnico zelo zadovoljen, on sam pa najraje pleše tango, ker je zabaven in izkazuje ljubezen.

Zelo obiskana je bila delavnica Vezenja, ki jo je vodila učiteljica Barbara Rednak Robič, ki ji je pri vodenju delavnice najbolj všeč to, da dekleta razvijajo ročne spretnosti in domišljijo.

Udeleženka delavnice Katarina Sečnik se je za delavnico odločila, ker rada veze, sploh pa ji ugaja to, da se z dekleti lahko obenem še sproščeno pogovarjajo.

Zadnja delavnica, ki smo jo obiskale, je imela naslov Slovenski kozolec in sta jo vodili učiteljici Sanja Štempihar in Katarina Gostinčar, ki sta poudarili, da je poleg ustvarjanja nujno, da je na delavnicah sproščeno in ozračje brez prepira. Aljaž Malovrh je dejal, da mu je na delavnici zelo všeč, zanjo pa se je odločil zaradi najboljših učiteljic.

Zapisale Kristina Hribernik, Anja Kavčič, Mirjam Tominc in Marjeta Malovrh ŠOLSKI PLESNI FESTIVAL V sredo, 24. 4. 2013, smo se s plesno šolo Bolero skupine 4–6 in 7–9 odpravile na področno tekmovanje v Sostro. Čeprav sodelujemo oziroma plešemo šele dve leti, smo dosegli odlične rezultate. Iz skupine 4–6 jih je šest tekmovalo v posamičnih plesih – hip hop, pop in latino.

Najboljše mesto je dosegla Maša Pustovrh, ki je bila kar 15. Tudi druge se niso slabo odrezale. V skupini 4–6 so tekmovali tudi v plesih v parih. Tudi tukaj so blesteli. Skupno so dosegli deveto mesto. Tudi iz skupine 7–9 je tekmovalo šest deklet v posamičnih plesih (hip hop, pop, latino). Dekleta so bile odlična, štiri so se uvrstile med najboljših osem. Kot skupina smo tekmovali v produkciji.

Skupno smo posegli kar po zlatu. S plesnimi vajami smo začeli že na začetku šolskega leta. Najprej smo se učili krajše plese, oktobra pa smo 22

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU začeli delati »na polno«, saj smo se morali do marca oziroma do šolske tekme naučiti hip hop, pop in latino. Ko smo se jih naučili, smo začeli delati na plesni produkciji. Sprva smo mislili, da jo bomo hitro znali, na koncu pa smo morali imeti še dodatne vaje, da smo se je lahko naučili do konca. Ko smo šli na področno tekmovanje, smo vedeli, kaj storiti. Odplesali smo odlično, polni energije. Vsem se nam je zdelo, da smo zmagali, čeprav še nismo vedeli, ali smo se res tako dobro odrezali. Sanje so se nam uresničile in bili smo tako dobri, da bomo odšli na državno tekmovanje. Državno tekmovanje se bo odvijalo na Osnovni šoli Žirovnica, in sicer v petek 31. 5. 2013.

Manca Oblak, 8. b ŠOLSKI PLESNI FESTIVAL Mi smo plesna skupina Polhov Gradec! Enkrat tedensko se udeležujemo plesnih vaj v plesni dvorani, ki jih vodi naša prekrasna ter vedno nasmejana Katja, ki prihaja iz plesne šole Bolero. Projekt Šolski plesni festival je na naši šoli že drugo leto in vsako leto se nam pridruži še več otrok, ki radi plešejo. Na področno tekmovanje se je uvrstilo šest izjemnih plesalk od 7 do 9 razreda in 6 od 4 do 6 razreda. Naša dekleta so na področnem tekmovanju blestela, saj so v skupini od 7 do 9 razreda dosegle kar 1. mesto od vseh šol! In da ne pozabimo. Na naši šoli smo letos prvič ustvarili tudi našo plesno produkcijo. S tem pa smo si prislužili mesto na državnem tekmovanju ter ekipa od 7 do 9 razreda prav tako! Na državnem prvenstvu se bomo potrudili, kar se da najbolje. Pa držite pesti!

Anja Tominec, 7. b

23

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU EKSKURZIJA Z NADARJENIMI UČENCI OSNOVNE ŠOLE POLHOV GRADEC V soboto, 15. 5. 2013, smo se učenci in učenke skupaj z mentoricami Francko Hribernik, Mirjam Kogovšek, Vesno Muhič odpravili na strokovno ekskurzijo.

Nekaterim so se pridružili tudi ostali družinski člani.

Na pot smo se odpravili ob 8. uri zjutraj izpred OŠ Polhov Gradec. Dejstvo, da je zjutraj lilo kot iz škafa, nas ni potrlo. Naša prva postaja je bil Interaktivni center o energiji in energetiki, Gen, ki se nahaja v neposredni bližini Jedrske elektrarne Krško sredi Krškega polja. Najprej so nam s pomočjo različnih poskusov predstavili radioaktivnost v naravi, nato smo v eksperimentalnici sami izvajali različne eksperimente. Najbolj sta nam bila všeč Teslov in Van der Graaffov generator, meglična celica, s pomočjo katere smo opazovali naravno sevanje v okolici, velika interaktivna 3D maketa nuklearke Krško, sami pa smo lahko tudi poskusili ustvariti najprimernejšo energetsko mešanico z dinamično simulacijo. Potem nas je pot vodila k »dolenjskim Benetkam«, v Kostanjevico na Krki. Ustavili smo se v gostilni Kmečki hram, kjer smo se okrepčali in si nabrali novih moči. Nato smo se odpravili v Kostanjeviški samostan. Vodič-

ka nas je seznanila s samostansko zgodovino in nas popeljala po prenovljeni samostanski cerkvi. V Galeriji Božidarja Jakca, ki je tudi v samostanskih prostorih, smo si med drugim ogledali tudi stalno razstavo kiparja Janeza Boljke, ki je pomemben predstavnik slovenskega nadrealističnega kiparstva, širši javnosti pa je bolj poznan kot oblikovalec živalskih podob na tolarskih kovancih in kot oblikovalec skulptur v ljubljanskem živalskem vrtu. Medtem se nas je usmililo tudi vreme, saj je prenehalo deževati, in smo si lahko ogledali še skulpture, ki so razstavljene na prostem, v okolici samostana. Skulpture so narejene iz hrastovega lesa.

Za slovo smo posneli še skupinsko sliko in se počasi odpravili na avtobus, ki nas je odpeljal proti domu.

Za konec pa nasvidenje ob letu osorej, na potepu po Sloveniji.

Zapisale učenke 8. in 9. razredov OŠ Polhov Gradec

24

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU KOPER 18. 5. 2013 smo učenci, ki obiskujemo izbirni predmet Verstva in etika, odšli na zaključno ekskurzijo v Koper. Ker smo se v Koper peljali z vlakom, smo morali vstati že ob četrti uri.

Seveda smo na vlaku spali (vključno z učiteljem), zato nam je vožnja minila res hitro. Ko smo prispeli v Koper, smo najprej odšli do uredništva revije Ognjišče. Tam so nam pokazali, kako nastaja revija in nas odpeljali v založbo Ognjišča. Ogledali smo si tudi koprsko stolnico. Ker se nam je ponudila odlična priložnost, smo obiskali tudi slovensko vojaško ladjo Triglav. Ta dan je bil tudi dan muzejev, zato smo se odločili, da si pogledamo še muzej. Ko smo končali z ogledom muzeja, smo bili že pošteno lačni, zato smo si privoščili pico. Po kosilu smo imeli prosto. Nekateri so odšli na zvonik stolnice, drugi pa smo odšli na sladoled in si ogledali morje čisto od blizu. Seveda smo se vsi poslikali. Nato smo se odpravili k protestantom, kjer nam je njihov duhovnik povedal nekaj o protestantizmu. Potem smo se odpravili do cerkvice sv. Ane, ki je od Kopra oddaljena uro hoda. Prispeli smo vsi izmučeni in žejni. Tam nas je sprejel gospod, ki nam je potem pokazal center za odvisnike. Pri njemu smo si spet natočili zalogo vode in si nekoliko spočili. Nato smo si ogledali cerkev sv. Ane in se odpravili proti centru. Tam nam je gospod pokazal notranje prostore. Nazaj v Koper nas je odpeljal zelo prijazen gospod, ki je nono od učitelja Simon Purgerja. Še zadnjič smo stopili do morja, nekateri smo si izmučene noge v njem tudi namočili, potem pa smo se odpravili na vlak. Domov smo prišli okoli desete ure, kjer so nas na postaji že čakali starši in nas odpeljali domov.

V Kopru je bilo res super, ljudje v njem so zelo prijazni in odprti.

Marjeta Malovrh, 8. b PETER PAN V Šentjoštu sta se Metka Oblak in Lucija Trobec odločili, da bosta režirali igro Peter Pan. Besedilo je iz angleščine prevedla Tina Žniderič.

Režiserki sta izbrali igralce in kmalu smo začeli bralne vaje.

Od januarja do februarja smo imeli bralne vaje, potem pa smo se že preselili na oder. Na odru nam na začetku ni šlo najbolje, vendar nam je zaradi pogostih vaj uspelo. Marca smo že stali na odru pred gledalci na področnem tekmovanju. S področnega tekmovanja se nam je uspelo uvrstiti na občinsko. Igrali smo vedno bolje in tudi iz občinskega tekmovanja se nam je uspelo uvrstiti naprej. Na velikonočni ponedeljek smo igro premierno pokazali Šentjoštu. Vsi so bili nad njo navdušeni. Čez teden dni smo že igrali v Polhovem Gradcu. Tudi tukaj smo bili odlični, vendar ne tako, kot smo bili v Šentjoštu. To so nam potrdili tudi nekateri gledalci, ki so nas gledali že v Šentjoštu. Po igri v Polhovem Gradcu smo imeli vaje zaradi državnega tekmovanja. Ko smo se peljali na državno tekmovanje, smo bili vsi zelo nervozni, ker smo vedeli, da so lani

25

V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU zmagovalci odšli na Finsko.

Zmage smo si res želeli. Ko smo vsi odigrali svojo igro, so ocenjevalci režiserje povabili v neko sobo. Vsi smo upali, da bodo povedali, kdo je zmagal. Ko sta naši režiserki prišli nazaj do nas, smo dobili majhne brošure. Vprašali smo ju, kdo je zmagal, vendar sta odgovorili le, da so povedali, da smo vsi zmagali. Bili smo kar malo razočarani, ker smo mislili, da bodo povedali vrstni red tekmovalcev, vendar ga niso. Ne najbolj veseli smo se odpravili nazaj domov. Še kar nekaj časa smo bili hudi na ocenjevalce, ker letos ni nihče odšel na potep po svetu. To smo morali pozabiti in se osredotočiti le na igro. Na začetku so se povabila kar nabirala, pozneje pa jih je bilo vse manj. Igrali smo približno desetkrat. Med igrami, ki so nama najbolj ostale v spominu, so bile seveda premiera, igra na Viču in igra na Luninem festivalu. Premiera nama je ostala v spominu zaradi tega, ker je bila to prva igra, na kateri smo se zelo trudili in smo prejeli veliko pohval. Izvedeli smo tudi, da so se po premieri v vrtcu še kar nekaj časa igrali Petra Pana. Tudi igro na Viču sva si zapomnili zaradi mnogih pohval, še posebno pa zaradi pice, da te kap. Igra na Luninem festivalu je bila tudi zelo uspešna. Meni je ostala še najbolj v spominu zaradi gospe, ki nas je potem srečala in me ni prepoznala, da sem v igri igrala vilo Zvončico, ter je začela govoriti, kako smo dobro igrali, še posebno tista v rumenem – vila Zvončica. Dali smo ji telefonsko številko, ker je rekla, da je učiteljica, in da bi rada videla, da bi igrali tudi na njeni šoli. Pozneje na žalost nismo šli igrat na tisto šolo, ker niso mogli plačati materialnih in prevoznih stroškov.

Igra Peter Pan je bila ena od najuspešnejših iger v Šentjoštu in okolici, zato sva zelo veseli, da sva lahko vložili tudi delček najinega truda v to igro.

Manca Oblak, 8. b, in Doroteja Demšar, 7. a DRŽAVNO PRVENSTVO ŠOLSKEGA PLESNEGA FESTIVALA V petek, 31. 5. 2013, smo se s plesno skupino odpravili na državno prvenstvo, ki je potekalo v Žirovnici. Ob 8.40 smo se zbrali na avtobusni postaji v Polhovem Gradcu, od kjer smo se z rednim avtobusom odpeljali do Dolgega Mostu. Od tam smo se skupaj z Ribničani odpravili proti Žirovnici. Mimogrede, bili so zelo naduti. Počasi so nam že močno načeli živce. V Žirovnico smo prišli že ob 10. uri, tekmovanje pa se je začelo ob 12.00, zato smo imeli čas, da smo vse plese še enkrat ponovili. Državno prvenstvo smo začeli s šolsko plesno himno, potem pa se je tekmovanje pričelo. Najprej so bili na vrsti plesi in sicer hip hop, pop in latino. Pri teh plesih je iz naše šole tekmovalo 6 deklet, ki so osvojile kar naslov državnih prvakinj! Tega seveda nihče ni pričakoval, a jim je vseeno uspelo. .Za posamičnimi plesnimi nastopi so sledili nastopi plesnih parov. Najprej so bili na vrsti standardni plesi, za njimi pa še latinsko-ameriški. Tukaj mi nismo tekmovali. Bolj ko se je približeval naš nastop s produkcijo, bolj smo bili nestrpni. Po tekmovanju plesnih parov so napovedali vrstni red, v katerem so nastopale produkcije. Bile smo 5. produkcija po vrsti. Katja (naša trenerka) se je z nami pripravljala na nastop. Končno je nastopil trenutek za naš nastop. Dali smo vse od sebe, a na žalost nismo nič osvojili. Dan je bil zelo vznemirljiv in zanimiv, dejstvo, da smo osvojili naziv državnih prvakov, pa nam ne da miru.

Manca Oblak, 8. b 26

INTERVJU INTERVJU INTERVJU INTERVJU Z NOVIM RAVNATELJEM OŠ POLHOV GRADEC, mag. Jernejem Klemenom.

V tokratnih Brihtnih glav'cah smo se odločili, da naredimo intervju z našim novim ravnateljem, gospodom Klemenom. Pri nas je zelo kratek čas, zato ga moramo dobro povprašati, kaj ga je navdušilo, da je prišel v OŠ Polhov Gradec.

1. Kaj vas je navdušilo, da ste prišli v našo šolo in kako vam je všeč? Če odgovorim na prvo vprašanje. Šole nisem poznal od prej, želel pa sem se zaposliti kot ravnatelj in izbrali ste me tukaj, na Osnovni šoli Polhov Gradec. Torej, odkar sem tu na šoli, mi je najbolj všeč lega šole in pa hribi, ki jo obdajajo, kajti po poklicu sem geograf.

Všeč mi je tudi, da je šola v manjšem kraju, v kraju, ki diha s šolo, da je v njej kolektiv in učenci, ki so me dobro sprejeli.

2. Kako ste se počutili, ko ste pričeli s svojim prvim delovnim dnem v OŠ Polhov Gradec?

Prvi dan oziroma prvi teden je bil zelo naporen. Ko sem prišel domov, nisem vedel, kje se me drži glava. Včasih, ko sem prišel domov iz službe, in sem še poučeval ter delo ni bilo tako naporno, sem vedno naredil še kaj koristnega. Ampak prve dni nove službe sem hodil po stanovanju, kot da ne bi vedel, kje se me drži glava, saj je bila polna različnih misli.

Seveda pa sem se kmalu vsega privadil in se je stanje normaliziralo, tako da lahko tudi doma normalno opravljam svoje delo.

3. Ker pri nas še niste dober mesec, nas zanima, ali poznate že vsak kotiček naše šole?

Ne, moram priznati, da še ne poznam vsakega kotička vaše šole. Poznam dve tretjini ali pa tri četrtine. (smeh) 4. Večkrat sva se spraševali, kakšno je poslanstvo ravnatelja. Ali nama lahko na kratko opišete svoje delo?

Poslanstvo ravnatelja je, da vodi šolo, v mojem primeru pa tudi vrtec. Pomembno je, da zaupa zaposlenim in da tudi oni zaupajo njemu. Vse konflikte in spore mora reševati sproti. Delo ravnatelja pa je še veliko več. Poleg tega, da moraš poskrbeti za administracijo, pregledati pošto in račune, kdaj iti v kakšen razred in med kolege učitelje v zbornico, moraš ob ponedeljkih voditi jutranje sestanke ter biti na roditeljskih sestankih ter konferencah, pa se delo ravnatelja še ne konča.

5. Po raziskovanju po spletu sva ugotovili, da radi potujete in raziskujete. Ali ste bili že kdaj prej v naših krajih ali jih komaj odkrivate zdaj, ko ste postali ravnatelj?

Ja, res je. Veliko potujem in rad imam potovanja. Sem tudi geograf in honorarno turistični vodič, tako da lahko rečem, da poznam že velik del sveta. V Polhovem Gradcu sem že bil, ampak pred davnimi leti, saj sem imel tukaj prijatelje, tako da vem, kje ta kraj je, ampak spoznavam ga pa še le zdaj.

27

INTERVJU INTERVJU INTERVJU 6. Ugotovili smo že, da radi raziskujete in potujete ali imate še kakšen poseben »konjiček«?

Poleg tega, da rad potujem, rad še smučam in igram kitaro. Zelo rad se posvečam svoji družini, saj imam dva sinova, ki obiskujeta osnovno šolo.

7. Kateri kraj, ki ste ga že odkrili, vam je najbolj všeč?

V Sloveniji mi je najbolj všeč Ljubljana, saj tam živim, seveda pa mi je všeč tudi Polhov Gradec. Od svetovnih prestolnic, ki sem jih obiskal, pa mi je najbolj všeč glavno mesto Španije, Madrid.

8. Vsi imamo v življenju cilje. Vaš cilj je bil, da postanete ravnatelj, kakšen je vaš novi cilj?

Ja, moj cilj je bil, da postanem ravnatelj, naslednji cilj pa je, da ostanem ravnatelj. Vsaj pet let. (smeh) 9. Imate kakšno posebno željo, za nas učence? Želel bi, da se imate radi, da se spoštujete, predvsem, da spoštujete, da niste vsi enaki, in mislim, da je to res velika popotnica, saj če se boste v življenju tega držali, se boste razvili v komunikativne in prijazne osebe, ki vedno pozitivno gledajo na življenje. Tako da glejte pozitivno, imejte se radi in premislite, preden komu kaj rečete, česar ne mislite resno.

Zahvaljujemo se vam, da ste si vzeli čas in nam odgovarjali na naša vprašanja. Želimo vam dobro in uspešno delo pri vodenju naše šole.

Maša Setnikar & Manca Oblak, 8. b

28

INTERVJU INTERVJU INTERVJU INTERVJU S SIMONOM PURGERJEM, UČITELJEM NA OŠ POLHOV GRADEC Veliko zanimivega vemo že o njem. Spoznajmo o njem še nekaj, česar zagotovo še ne vemo.

Danes učenec – jutri učitelj. Ali za vas ta stavek drži?

Zame zagotovo drži, saj leta minejo hitro. Ko sem bil jaz vaših let, so se mi tisti, ki so imeli 34 let, kot jih imam jaz danes, zdeli skoraj že starine! Danes vidim, da je čas res zelo hitro minil, sebe pa še vedno doživljam bolj mladega kot starega.

Ali ste kot učenec OŠ kdaj pomislili, da boste kdaj stali pred razredom in poučevali? Ali je bila to vaša skrita želja?

Moji domači pravijo, da sem že pri okoli treh letih rekel, da bom: »šeško in čital nike« – da bom učitelj in bom bral knjige. Tega se sam sicer ne spomnim, spomnim pa se, da sem se kot osnovnošolec igral šolo tako, da sem učil najmlajšo sestrico in brata. Imela sta tudi domače naloge! Želja biti učitelj je očitno v meni že od otroštva. V srednji šoli pa sem začel inštruirati osnovnošolce in pozneje srednješolce, najpogosteje matematiko. Tudi v tem sem se dobro počutil, sploh takrat, ko sem učencem s težavami pomagal, da jim je uspelo popraviti oziroma izboljšati svoje ocene.

Kako bi na hitro opisali vašega učenca in učenca vašega učitelja?

Mladi so vedno bili in tudi danes ostajajo izziv za »ta starejše«. Že v antiki so se pritoževali nad neubogljivostjo mladine! Prehod iz otroštva prek mladosti v odraslo dobo je velik preskok v življenju človeka. Ni čudno, če marsikomu takrat »kompas malo podivja«. Pomembno je, da ima mlad človek ob sebi ljudi, ki jim lahko zaupa, ki ga po eni strani popolnoma sprejemajo, po drugi pa mu znajo pokazati meje. Tudi mi smo »iskali luknje v sistemu« in se kregali z avtoritetami, se privajali na intenzivne telesne in duševne spremembe, jadrali na valovih zaljubljenosti ... Spomnim se, da smo nekateri učenci v osmem razredu barvali pročelje naše osnovne šole v Ljubljani, jaz pa sem se odločil del zidu popisati s svojim imenom. Gospa ravnateljica ni bila navdušena, si lahko mislite!

Ker pa sem bil sicer precej »priden učenec«, sem jo odnesel brez hujših posledic – seveda sem napis moral zdrgniti. Lepe spomine na mladost imam tudi zato, ker je v tistem času Slovenija postajala samostojna država in me je to dogajanje precej zanimalo. Je pa res, da internet v našem času ni bil razširjen po celem svetu in da smo v primerjavi z vami pred zasloni presedeli veliko manj časa – čeprav so se takrat že pojavile prve igrice na preprostih računalnikih. Se vam zdi, da sem živel z dinozavri?

Nekoč sem govorila z učiteljem, ki je že v zasluženem pokoju in je učil enake predmete kot vi in sem mu zastavila vprašanje, ali pozna razliko med učencem, ki je res nadarjen, in tistim, ki misli, da to je. Njegov odgovor je bil: Takoj. Ali za vas to drži?

Mislim, da učitelj na splošno hitro vidi, kdaj učenec »blefira« ali pa je res nadarjen oziroma se je dobro naučil snov. Samozavest je sicer dobra stvar in jo vsak potrebuje, a s tem ne gre pretiravati. Brez dela ni uspehov!

29

INTERVJU INTERVJU INTERVJU Imate pa tudi gledališke sposobnosti. Med proslavami ste vedno prisotni z različnimi igralskimi vložki. Ali vas zanima tudi poklic v smeri gledališča? Ali je to le del veselja, del sproščanja?

Igranje me je vedno veselilo. Zdi se mi, da imam tudi to malo v krvi. Še pred vstopom v šolo smo se bratje in sestre velikokrat igrali maše – to se mi je pozneje še precej poznalo! V gledaliških predstavah sem igral od osnovne šole dalje. Vas zanima, katere vloge? Recimo – bil sem kralj, pa suženj v eni Plavtovi komediji (Plavt je bil znani rimski pisec komedij), v župniji sem igral tudi Jezusa, v zadnji mini vlogi na rimski univerzi pa sem igral nemškega filozofa Nietzscheja (bereš Ničeja). Igranje me je sproščalo, vživljanje v druge osebe se mi je zdelo zelo zanimivo. Šolske gledališke projekte zato zelo podpiram!

Po majhnem raziskovanju sem ugotovila, da ste že veliko prepotovali in da govorite kar nekaj tujih jezikov. Komu se morate zahvaliti za to: staršem, marljivosti, vztrajnosti ali trmoglavosti ali morda čemu drugemu? Imate kakšen dober nasvet za nas, učence?

Danes sem hvaležen, da sem že mnogo stvari doživel in izkoristil nekatere svoje talente. Na prvem mestu staršem in starim staršem, ki so me vedno podpirali, pa bratom in sestram, dobrim učiteljem in profesorjem, ne nazadnje tudi sebi, da sem bil vztrajen in da sem razvijal svojo radovednost. Za primer: spomnim se, da sem pri študiju zgodovine sam začel hoditi na predavanja nemščine (ki mi jih ni bilo treba obiskovati) – 6 ur na teden. Ko sem prišel drugi teden v razred (prvi teden sem bil bolan), je profesor govoril samo nemško, jaz pa sem bil (brez predznanja nemščine) že 6 ur v zaostanku. Pa sem vztrajal in po tem prvem letu naredil izpit, poleti pa šel za en mesec na Dunaj. Nemščina mi je pozneje prišla zelo prav, saj sem v Rimu živel v nemško-madžarskem kolegiju.

Moj nasvet – nikoli ne veš preveč, saj nikdar ne veš, kdaj ti bo kaj prišlo prav. Izkoristite svoje talente in priložnosti v življenju, bodite rado-vedni!

Zdaj pa še zadnje vprašanje, kaj počnete v prostem času, kaj vas res sprošča in s čim si, kot radi rečemo, polnite baterije?

Imam dva majhna otroka, kot že mnogi gotovo veste, prosti čas tako večinoma preživljam s svojo družino. Zdi se mi, da je največja dota, ki jo lahko daš otroku, ta, da se z njim ukvarjaš, igraš in ga crkljaš, ko je še majhen. Uživam v tem. Vsekakor pa tudi jaz in vaši starši na splošno potrebujemo nekaj prostega časa, v katerem si res napolnimo baterije. Rad počnem veliko stvari. Vedno me je zelo veselil šport – kolesarjenje, nogomet, košarka, pohodništvo ... Včasih sem tudi tekel, zadnja leta pa mi za to primanjkuje časa. V veselje mi je tudi fotografiranje, to počnem že od srednje šole. Rad preberem tudi kakšno dobro knjigo, kaj pa tudi napišem (svoje čase so bile to pesmi ...). Ker sem tudi turistični vodič, se parkrat na leto podam na kakšno vodenje (nekoč je bila to Latinska Amerika, danes pa bližnje države). Baterije si polnim ob najbližjih, v naravi in z molitvijo, največje razkošje zame pa je, ko se za nekaj dni umaknem v tišino na duhovne vaje, tam si pa res napolnim baterije.

Ana Rihar in Maša Setnikar, 8. b

30

VAS ZANIMA NAŠE MNENJE? NA OBISKU V VRTCU PRI OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC Ker naju je zanimalo, kaj počnejo najmlajši prebivalci Polhovega Gradca, sva se odpravili poizvedovat v vrtec Pri osnovni šoli Polhov Gradec. Ni nama bi bilo treba iti daleč, saj so prostori te vrtčevske enote na isti lokaciji kot osnovna šola. Najprej sva se odpravili v skupino Metuljčki. Otroci so stari od 3 do 5 let, zato so bili kar zgovorni. Enaka vprašanja sva nato zastavili še otrokom v skupini Žabice, ki so malo mlajši, saj so stari 2 ali 3 leta. Njihovi odgovori so bil malo bolj skopi.

Na vprašanje, katere pravljice najraje poslušajo, so odgovorili: »Moja najljubša pravljica je Pepelka.« Ivana, Nina in Lana »Najraje imam pravljico o Hrošču, še posebno, če mi jo prebere vzgojiteljica.« Nik »Najraje imam Žogico Marogico.« Matija »Moja pa je Kokoška.« Ema (vsi iz skupine Metuljčki) V skupini Žabice ima Lara najraje pesmico Kuža pazi, Luka najraje gleda risanko Prihaja Nodi, Peter pa Mojstra Miho.

Ob besedi vrtec najprej pomislijo na ... »Na vrtec.« Nina, Maja, Urban »Na prijatelje.« Nik (vsi iz skupine Metuljčki) V tem letu jim je bilo v vrtcu najbolj všeč »Igranje igračami.« Maruša »Spanje, ker nas vzgojiteljice pobožajo.« Erika »Igranje s prijatelji.« Matija »Igranje z igračami skupaj s prijatelji.« Maks Vsi pa so se strinjali s tem, da jim je v vrtcu poleg naštetega najbolj všeč tudi barvanje, igranje z lutkami, kotiček Dom (tam se igrajo mamice in očke), opazovanje živali, narave in seveda sprehodi. (Metuljčki) Mohor in Klara iz Žabic se najraje igrata s prijatelji.

Ali ste že kaj raziskovali Polhov Gradec? Kaj vam je v njem najbolj všeč? »Najraje imam, ko gledamo stare hiše, ko opazujemo Graščino in ko lahko tečemo.« Urban »Ko gremo na Stari grad.« Tjaša »Najraje opazujem metuljčke.« Nina »Najraje se gugam na gugalnicah.« Katja Celi skupini je najbolj všeč, ko gredo na kmetijo in tam opazujejo živali. (Metuljčki) Luka je najbolj vesel, ko obiščejo grad, Peter rad opazuje vrtne palčke in rožice, Nuša pa vrtne palčke. (Žabice) Marjeta Malovrh in Mirjam Tominc, 8. b Obiskali smo tudi učence četrtih in petih razredov. Za naš časopis so prispevali nekaj zanimivih in hudomušnih odgovorov.

Učencem 4. b najbolj ugajajo: učilnica, športna vzgoja, likovna vzgoja, učenje novih stvari, matematika, OPB. Ob besedi šola najprej pomislijo na: šolo, učenje, domačo nalogo. (odgovore so prispevali Lea, Maja, Jon in Jan) Učence petih razredov čaka jeseni velika sprememba, saj odhajajo na drugo stran šole, na predmetno stopnjo. Kakšni so njihovi občutki, ko zapuščajo razredno stopnjo?

Predmetne stopnje se veselijo zaradi težje snovi, novih učiteljev in novih predmetov, novih razredov, ker bo tam še bolje.

31

VAS ZANIMA NAŠE MNENJE? Predmetne stopnje se ne veselijo preveč zaradi težjega pouka in strogih učiteljev.

Ob besedi šola najprej pomislijo na učenje, domačo nalogo, na prijatelje, na »bedo«.

Na šoli pa jim najbolj ugaja športna vzgoja, likovna vzgoja, športni in naravoslovni dnevi, učiteljica, knjižnica, matematika, malica in kosilo, odmor, telovadnica, računalnica, angleščina, izdelovanje predmetov, OPB in celo učenje. (odgovore so prispevali Lara, Pia, Anej, Andrejas, Mark, Miha, Lila, Rika, Matevž, Tilen in Nina) Rebeka Peternelj, Anja Kavčič in Manca Oblak, 8. b Kaj je našim učencem prve triade na šoli najbolj všeč …

Računanje Tomaž Založnik 1. a

Pouk Gašper Čepon 1. a

Čas za branje Maja Železnikar 2. a

Ko pišemo, rišemo Urban Bizovičar 2. a

Športni dnevi Larisa Perc 3. b

Glasba Jaka Švarc 3. b

Hrana Urša Pogačnik 3. a

OPB Pia Koritnik 3. a

… in na kaj pomislijo ob besedi šola ?

Učiteljice in poslušanje Žiga Dobnikar 1. a

Računanje je igra Rok Malovrh 1. a

Na zvezke Maša Božnar 1. a

Računanje Jure Knez 2. a

Učiteljice in zvezke Lucija Janša 3. a

Puščice Ana Zibelnik 1. a Glasba Zana Kucler 2 .a Igranje Urša Pogačnik 3. a

32

NA RADIJSKIH VALOVIH OSNOVNE OŠ POLHOV GRADEC KAKO NASTAJA RADIJSKA ODDAJA Vse se začne, ko nam učiteljica pove, da je čas za radijsko oddajo. Učiteljica nas določi oziroma se sami javimo, kdo bo delal radijsko oddajo. Vsak dobi svojo temo, ki je povezana s pomembnim dnevom v tem mesecu. Delo se s tem začne. Učiteljica nam še postavi rok oddaje svojega prispevka.

Radijska oddaja je razdeljena na več delov: na besedilo določene teme, na dvogovore, na pesmi. Po navadi besedilo poiščemo na internetu, pomagamo pa si tudi s knjigami. Besedilo spremenimo, dodamo še kaj svojega. Ko besedilo, ustrezno za radijsko oddajo, dokončamo, moramo prispevek poslati učiteljici. Učiteljica ga pregleda, popravi napake, dopolni … Ko dobi vse prispevke, jih združi v oddajo. Oddajo oziroma besedilo za oddajo nam potem pošlje po e-pošti. Ko besedilo prejmemo, je naša naloga, da si ga doma večkrat preberemo. Učiteljica nam še sporoči datum snemanja oddaje. Za snemanje se učiteljica domeni tudi z učiteljem, ki posname oddajo in jo potem v ponedeljek tudi predvaja.

Snemanje oddaje po navadi poteka hitro. Občasno kakšno besedo izpustimo, zamešamo, se nam zatakne … Takrat imamo možnost vnovičnega snemanja. Oddaja se predvaja enkrat na mesec. Dolga je približno petnajst minut.

Manca Oblak, 8. b KONEC SVETA 2012 Zelo odmeven dogodek lanskega leta je bilo tudi pričakovanje konca sveta. Bolj natančno, to naj bi se zgodilo 21. 12. 2012. Novica, da naj bi starodavni koledar Majev za lansko leto napovedoval konec sveta, je marsikoga prestrašila. So jo pa z veseljem izkoristili tisti, ki predvsem na spletu ljudi radi strašijo s takšnimi ali drugačnimi teorijami.

Tudi pri Nasi so se odločili pojasniti nekaj zmot. Po raziskavi so ugotovili, da je bilo kar 10 % vseh ljudi prepričanih, da bo konec sveta. Najmanj so v konec sveta verjeli v Franciji in Veliki Britaniji, medtem ko je moral v Rusiji pred javnostjo nastopiti celo sam minister za izredne razmere, ki je novico zanikal.

V eno od francoskih vasic je prihajalo čedalje večje število vernikov, zato se je tam zbralo veliko število novinarjev, dostop do tako imenovane »svete gore«, ki stoji ob vasici, so morali varovati policisti, saj je bilo tistih, ki so verjeli, da bodo varni le na gori, odločno preveč.

So pa tudi takšni, ki so izredno popularno korejsko uspešnico Gangam-style povezali z Nostradamusom – ta naj bi ob koncu sveta napovedal, da se bodo ljudje vedli kot konji (korejski ples pa posnema konje).

In za konec, vedno se najdejo tudi takšni, ki v takih razmerah, ko so ljudje preplašeni, kujejo velike dobičke ali pa svoje premoženje povsem razdajo. Neka ženska je vzela veliko hipoteko na svojo hišo in denar podarila dobrodelnim organizacijam. Yang Zongfu, kitajski poslovnež, je celo zgradil svojo različico Noetove barke, ki jo je zelo uspešno prodajal. V jekleni krogli je dovolj prostora za štiričlansko družino. Prodal naj bi kar 25 zaklonišč. Vas zanima cena?

800 000 dolarjev.

Saša Lešnjak, 9. b

33

NA RADIJSKIH VALOVIH OSNOVNE OŠ POLHOV GRADEC NOVOLETNE ZAOBLJUBE Novo leto je prelomnica v mojem življenju. Prenehala bom s slabimi ocenami, izkoristila bom vsako priložnost, ki se pojavi, odšla bom na Havaje, maksimalno bom izkoristila vsake počitnice, pričela bom s fizičnimi aktivnostmi, več časa bom namenila družini in prijateljem, manj denarja bom odštela za nakup oblačil …

Ob začetku novega leta si vsak pri sebi zastavi določene cilje in obljube, ki jih želi izpolniti.

Spomnite se stvari, s katerimi niste bili zadovoljni v minulem letu, in si zadajte nove cilje.

Novo leto je čas novih priložnosti, nove perspektive in čas, ko verjamemo, da lahko obrnemo novo stran v poglavju svojega življenja. Številni ljudje svoje odločitve zabeležijo na list papirja ali mobilnike, vse za boljšo in lažjo realizacijo. Na žalost, pa večina od njih ostane zgolj mrtva črka na papirju. Ne zadajte si previsokih ciljev in ne pričakujte preveč, ker boste prehitro obupali. Vsaka nova sprememba potrebuje čas, da se navadimo nanjo.

In za konec – življenje je nepredvidljivo in nam velikokrat spremeni načrte. Tudi, če vam ne bo šlo vse po načrtu, se prepustite življenju in verjemite, da se vse zgodi z razlogom.

Z močno voljo in željo boste dosegli vse, le verjeti morate …

Pa srečno!

Katarina Barbara Robič, 9. a NOVO LETO 2013 Že smo vstopili v leto 2013, ki je odneslo stare zadeve in prineslo nove podvige, novosti in spremembe. Astrološke napovedi pravijo, da nas čaka leto sprememb in soočenj. Po kitajskem horoskopu je leto 2013 v znamenju vodne kače. Kača simbolizira intuicijo, modrost, prebrisanost, previdnost in pronicljivost. Po sončnem horoskopu pa naj bi letu 2013 vladala luna. V astrologiji luna simbolizira spremenljivo naravo, dušo, deloma tudi podzavest.

Vsako leto pomeni neko prelomnico v življenju. In letos je veliko prelomno leto tudi za nas devetošolce, saj smo letos zadnje leto na osnovni šoli. Kmalu se bomo morali odločiti, na katero srednjo šolo se bomo vpisali. To je za nas zelo zahtevna in težka odločitev, saj se že odločamo o naši prihodnosti in poklicni poti. Bliža se tudi drugo ocenjevalno obdobje, v katerem se bomo morali še bolj potruditi za ocene. Pri odločitvi, na katero srednjo šolo bomo šli, nam bodo pomagali informativni dnevi, na katerih se bo predstavila vsaka srednja šola.

Potekali bodo 15. in 16. februarja.

Ker vemo, da je leto hitro naokoli in da bo tudi šolskega leta kmalu konec, poskušamo zadnji razred maksimalno izkoristiti in se čim več zabavati. Kot pravi pregovor: »Izkoristi današnji dan, ne zanašaj se na jutrišnjega.« Vanesa Maček, 9. b ŠOLA V NARAVI V letošnjem šolskem letu smo se učenci 8. razredov kot vsako leto odpravili v šolo v naravi. Šola v naravi je potekala od 4. 3. do 8. 3. 2013 v Radencih ob Kolpi, kar pa je ravno teden 34

NA RADIJSKIH VALOVIH OSNOVNE OŠ POLHOV GRADEC po zimskih počitnicah, tako da bi lahko rekli, da smo za dva tedna preklopili naše možgane na uživanje. Vsi v šoli smo se zavedali, da bo to ena izmed najboljših šol v naravi do zdaj, saj bomo še zadnjič v polni sestavi našega letnika preživeli zanimiv teden. Ob prihodu v dom Breza smo se najprej porazdelili po sobah, pozneje pa smo v kuhinji imeli kratek sestanek. Izvedeli smo hišni red doma Breze. Že prvi dan so se naše noge malo utrudile in naše bunde so bile premočene od sneženih kep, saj smo se povzpeli na Radensko steno, od koder je bil prečudovit razgled na reko Kolpo in na vas Radenci. V četrtek smo izvedli še en daljši pohod do Starega trga. Čeprav je bil pohod dolg, se nismo prav nič pritoževali, saj smo vedeli, da bomo obiskali še trgovino in si bomo lahko kupili tisto, česar nam je že zmanjkalo v ponedeljek. Spoznali pa smo se tudi z nekdanjim odvisnikom od drog in alkohola, ki nam je predstavil življenje v drogah. Seveda pa nismo samo hodili, ampak smo se srečali še z mnogimi drugimi aktivnostmi. Zanimiv je bil tek na smučeh ter streljanje z loki. Izvedli smo celo tekmovanje in se prav vsi dobro odrezali. Plezanje po plezalni steni nam je šlo odlično, saj smo že velikokrat plezali in smo bili, tako rečeno, že pravi profesionalci. Med prostim časom pa smo igrali namizni tenis. Preizkusili smo se tudi v kuhinji. Naša naloga je bila peka belokranjske pogače. Na koncu se je izkazalo, da je skupina, ki je najbolj eksperimentirala, pripravila najboljšo pogačo. Ker pa je Bela krajna znana tudi po plesu, smo se tudi mi učili plesati. Najprej smo mislili, da bo to zelo težko, a ko smo poskusili, nam je šlo enkratno. Koraki so se nam takoj vtisnili v glavo, tako da smo lahko plesali in peli skupaj. Imeli smo tudi pouk. Spoznavali smo živali reke Kolpe, ki so zelo zanimive. Izvedeli smo, kakšno je njihovo življenje, in si jih lahko tudi natančno ogledali pod mikroskopi, zraven pa smo reševali še delovne liste, ki smo jih na koncu skupaj pregledali. Preizkusili smo se tudi v poslikavi slavnih belokranjskih pisanic. Na prvi pogled je bilo to čisto lahko, a ko smo poskusili, smo videli, da ni ravno tako lahko, temveč zelo težko. Ob večerih smo imeli večerno animacijo. Izvajali smo različne naloge in dela v skupinah. Imeli pa smo tudi animacijo Soba se predstavi, kjer smo lahko poslušali različne recitacije, petje in ponazarjanje dogajanja v sobi. Ker smo med poukom spoznavali Belo krajino, smo v petek obiskali spominsko zbirko Otona Župančiča v Vinici, kjer se je tudi rodil.

No, šola v naravi je bila enkratna, tako zabavna kot poučna. Velika zahvala gre seveda našima učiteljema Marku Vojvodi in Marjanu Juvanu, ter seveda učiteljem iz doma Breza, ki so poskrbeli, da je bilo vzdušje vedno veselo ter seveda zelo poučno. V šoli v naravi smo res uživali in se je bomo še dolgo spominjali.

Maša Setnikar, 8. b

35

PIŠEMO IN USTVARJAMO POMLAD

POMLAD

Zakaj rože tako lepo dišijo?

Zato, da čebele vabijo.

Ko prebudi se pomlad, zbudi se pravi zaklad.

Raznovrstne ptice razveseljujejo otrok lice.

In zakaj zelenega naokrog polno vidi se?

Ker to pomlad je!

Rože cvetijo in prav lepo dišijo.

Ptički žvrgolijo in se smejijo.

Jan Dolinar, 3. b

Ko začne se maj, se vse spremeni v raj.

Rumene in črne čebele letajo naokrog vse vesele.

POMLAD Sonce vse bliže žarke otresa in oblizuje snežec z drevesa.

Katja Kavčič, 5. d

Pravkar vzcvetele glavice zvončkov nežno cingljajo iz travnatih lončkov.

Zemlja je mehka sveže spočita, sinja metulja njen dih lovita.

Petra Trobec, 3. b

POMLAD Moje srce hrepeni po tebi, predraga ti moja pomlad, o tebi bi sanjal prav rad, pa ptička mi pravi, da še ne bi.

Moje oko mi gorko že išče, dehteče cvetlice, zelene ravni, pomladi pa ni in ni, v zemljici dremlje razno zelišče.

POMLAD Pomlad vsaka lepa je, rože vsepovsod: zvončki, kronice in še kaj.

Moje uho pa že sliši, veselo ptičje žgolenje v krošnjah dreves, urna skladateljeva roka: Brž piši!

Sonce te greje, joj, kako lepo.

Ptički čivkajo in žvrgolijo, joj kako lepo.

Saj pomlad je lepa, joj kako lepo.

O, pst, prišla bo ta naša pomlad, v srcu jo čutim in nosim, saj vsakogar srčno imam rad!

Matej Trobec, 3. b

Ana Rihar, 8. b 36

PIŠEMO IN USTVARJAMO POLETJE Sonce je prišlo in je svet pogrelo.

Ptički so začeli pet, kmetje travo pokosijo, da se krave nakrmijo.

Hitro gremo posejat in prižgimo traktorje, delo nas že čaka.

Jaz že delam. Kaj pa vi?

Saj že delamo. Če pa že, pa še zapojmo: »Poletje je najlepši letni čas.« Matija Malovrh, 3. b

POLETJE Sonce toplo greje nas, veter piha nam v obraz.

Na morje vsi hitimo, da si telesa ohladimo.

Sladoleda polna skleda in pijače ter jedače je dovolj za nas vse. Žalostno zapuščam ga.

Adijo morje, sanjam ga.

Ida Hribernik, 3. b POLETJE Hej poletje, toplo vreme kmalu bo prišlo med nas, so zaključene ocene, počitnice, zdaj vesel je čas.

Kadar sonce močno greje, se v vodi ohladim, potem pa v senco tja pod veje skakat grem na trampolin.

Pa brezskrbno to poletje včasih nič prijetno ni, če nad vrtom, ki je v cvetju, se veter s točo razbesni.

Naja Kovačič, 3. b

37

PIŠEMO IN USTVARJAMO JESEN Kako lepa je jesen le, da bi bila vedno taka.

Vsa obarvana v pisane barve.

Glej drevesa, pisana drevesa, že na daleč vidim lepo drevo, javor.

Kako lepo rdeč je.

Jesen, oblečena v jopico je vedno dobrodošla v tej mali vasici.

Anja Trobec, 3. b

JESEN Listki rdeči, zeleni in rumeni padajo z dreves.

Veselo v vetru plešejo.

Ptice letajo že na jug, ko tukaj listki padajo.

Prišel je tisti letni čas, ki mu rečemo jesen.

Jaka Švarc, 3. b JESEN Jeseni se listi obarvajo rumeno, rjavo in rdeče, ko jih pa slanca speče, za njih ni več sreče.

Vetrič z gora zapiha in listje z drevja odpiha.

Dežek jih še zmoči in jih na tla prilepi.

Tam pa obležijo, dokler pomlad ne pride.

Jesen, kako si lepa.

Boš kmalu še prišla?

Maša Dolinar, 3. b

38

PIŠEMO IN USTVARJAMO ZIMA Komaj sneg sem dočakal, da se sankat grem, ko pa sonce je prišlo, sem pa čisto ponorel, ko pa sneg je spet prišel, sem se razveselil.

Ko je sonce spet prišlo, se je sneg stopil in takoj za tem se je zvonček prebudil in za zvončkom trobentic kup in takoj nato pa ?????

Matic Božnar, 3. b

ŠTIRJE LETNI ČASI Najprej je hladna zima, ki z mrazom dobro se rima.

Takrat sankamo, drsamo, smučamo se, zato zelo zabavno nam je.

Ko pa pride pomlad, sneg se stopi, sonce se že sončnih dni veseli.

Zvončki in trobentice so najlepše rožice.

Na travniku veliko rožic je, zato zelo zabavamo se.

Potem poletje prihiti, nobena stvar več ne zaspi.

Takrat se nam mudi plavati in na veliko se zabavati.

O, ti to poletje, v kampu sliši se le ptičje petje.

Pride stara jesen in spet gremo vsi na svoj teren. Živali hodijo že spat, mi pa z gobami zabavat.

Glej, veter prihiti in listje z njim odhiti.

LETNI ČASI Pomlad je lepa, a zima je slepa.

Zima snežno bela, pomlad pa prav vesela.

Jeseni listje pada, poleti narava je mlada. »Tale zimski mraz!« zdaj se sliši glas.

No, adijo zima zdaj, pridi, pridi pomlad nazaj.

To pa je naš konec.

Hop, je padel v lonec.

Sara Oblak, 6. a

Brina Sušnik, 3. b 39

PIŠEMO IN USTVARJAMO MOJA MAMA JE ENA SAMA

SOVA Sova, sova, sovica, ima učka dva dva, krilca letajo lepo, da še tebe ujamejo.

Moja mama je ena sama, ki dela ves dan, skrbi za otroke.

Moja mama je ena sama.

Ko pa noč se spusti, sova že na lov hiti, da si slastno večerjo ulovi.

Moja mama je ena sama, kuha za otroke, hodi v službo.

Moja mama je ena sama.

Moja mama je ena sama, pomaga drugim, dela lepe stvari.

Moja mama je ena sama.

Maja Elizabeta Kadivec, 3. b

REKLAMA

Vanessa Paušner, 2. a

Travnik je ozelenel, saj ga sonček je ogrel, prej se pod snegom je spočil, veter ga je prevetril.

Zdaj na vlažnih mehkih tleh je lep zelen vsem na očeh.

Se je šel zajček v travo skrit.

Ali nisem res krasan?

Ves sem s soncem obsijan in s cvetlicami nastlan, čebelicam ponujam med, da ga srkajo iz cvetnih skled, čez mene ptički letajo, ker si gnezda spletajo.

Da, zares sem lep, krasan!

Naja Kovačič, 3. b DAN ŽENA

PTICA Naenkrat priletela je na okno moje sobe, odprla je svoj kljunček lep in iz njega prišla je pesem ta do mojega srca.

Res ne vem, kaj se je takrat zgodilo, kaj se me je takrat dotaknilo, pa vendarle bom njeno žvrgolenje nosila v srcu vse življenje.

Brina Maček, 6. a

Zunaj ptički žvrgolijo in že rožice cvetijo; otrok vsak v rokah šopek ima.

Saj res, danes je dan žena!!!

Na travnik hitro bom skočila in majhen šopek naredila.

Nato bom risbico narisala, na listek »ZA MAMI« bom pripisala.

Popoldne mami iz službe bo prišla in na mizi šopek videla, z veseljem se bo spomnila: »Uh, saj danes je dan žena!« Marija Malovrh, 7. a 40

PIŠEMO IN USTVARJAMO APLAVZ

APLAVZ

Aplavz za krave, ker krave nam dajejo mleko.

Otroci dajmo aplavz za hrano, da lahko živimo.

Otroci, dajmo, kdo zna ploskati?

Kdo pa zna ploskati?

Jaz, jaz, jaz. Vsi znate ploskati. Je tako?

Ja.

Aplavz za rože, ki dajo cvetni prah.

Aplavz za čebele, ki dajo med.

Aplavz za krave, ki dajo mleko.

Aplavz za starše, da nas čuvajo.

Aplavz za dedke in babice, ker so nam dali starše.

Aplavz za sneg, da se lahko sankamo.

Aplavz za šolo, da se lahko veliko naučim.

Otroci, potem, če znamo ploskati, pa zaploskajmo živalim, ker nam dajejo meso.

Ne boste zaploskali živalim?

Zakaj ne?

A imate radi meso?

Saj živali so meso, ker živali jemo, meso.

Matic Božnar, 3. b

No, Jure boš danes zaploskal živalim?

Ja. Jure Mrzlikar, 3. b

APLAVZ Aplavz za oblake, da ni suše.

Aplavz za vodo, da nismo žejni.

Aplavz za zemljo, da lahko živimo na njej.

Aplavz za čebele, da ne umremo.

Aplavz za rastline, da lahko živimo.

Aplavz za vse nas.

APLAVZ

Aplavz za živali, Aplavz za tovarne, za drevesa.

Torej otroci naprej v svet aplavza, ker je tam veliko ljudi, ki jim morate zaploskati.

Jure Oblak, 3. b

Najprej babicam, ker nas čuvajo, ko smo bolni.

Mamicam, ker nam vedno stojijo ob strani.

Zemlji, da lahko živimo, pesnikom, ki nas razveselijo in pisateljem, ki pišejo lepe zgodbe.

Maša Dolinar, 3. b 41

PIŠEMO IN USTVARJAMO KLEPETANJE Klepetanje, vsakega učenca sanje.

Ko v razredu mora biti tišina, ti v glavo kar naenkrat pade rima.

Zamisel, da postal bi pesnik, ti kar ne da miru!

Naslednjo uro te pesništvo mine, iz glave ušle so ti vse rime.

Sedaj postal matematik bi, izračunal decimalke števila bi pi.

Pri zgodovini bi v Grčiji živel, pri geografiji veliko denarja bi imel.

Pri športni na dolge tekel bi proge, pri etiki pa reševal bi uboge.

Vse to seveda sošolca zanima; potem se v tišini razlega klepetanje, oh, klepetanje, vsakega učenca sanje.

Marija Malovrh, 7. b

LUČKA ŽELJA

LJUBEZENSKA ZA DEČKE IN DEKLICE Svinčnik in radirka sta prav lepi par, ko se skupaj združita, ti med poukom služita.

V mojem srcu lučka gori, ki veliko želja si želi.

Tiho gori in nikomur ne govori, da rada žarela bi.

Sapica srca jo plaši, jo straši in dovoli, da strašno trpi.

Le kaj si dovoli, da srce tako drhti?

Le zakaj ne dovoli, da želje izpolnila bi?

Ko radirke ni, namesto nje imaš še prst.

Svinčnik kar v zrak frči, ko se sliši glasen hrst.

Prižgimo ogenj luči, in dovolimo, da v nas strašno žari. Življenje luči naj presega vse naše moči.

Svinčnik se je zlomil, ker ga je polomil.

Radirka je postala majhna, zato zgodba je končana.

Maša Setnikar, 8. b

Brina Sušnik, 3. b 42

PIŠEMO IN USTVARJAMO KAJ JE KULTURA? Kaj pravzaprav je kultura?

Je to mlada dama ali pa le galama.

Hodi po svetu sama ali jo spremlja mama?

Ne, kultura je nekaj drugega.

Kultura je, če nekomu zaželiš dober dan ali mu pokažeš svojo dlan.

Kultura je, če se lepo obnašaš, ne pa, da se na nekoga znašaš.

Kulturo poznajo vsi ljudje, zato vsak narod skozi njo gre.

Pa je kultura le to?

Ne, kultura je še mnogo več.

Je jezik, s katerim sporazumevamo se, je ples in pesmi, ki nas vesele.

Je igra, ki nas nasmeji, in knjiga, ki nas obogati.

Kultura smo mi ljudje in prav je, da tega zavedamo se, saj naša kulture vsak dan pomembna je.

POČITNICE!!!

Rebeka Prosen, 7. b

Šola se je zaključila, nas pa je veliko naučila.

Zdaj pa so počitnice, in na morje treba je.

Vsi se ga že veselimo, saj po dolgem šolskem letu si oddiha zaslužimo.

Na morju bomo plavali in z družino se zabavali.

Ker med počitnicami pouka ni, zjutraj malo dalj se poleži.

Počitnice dobro izkoristimo, saj bodo hitro mimo.

Ko v šoli bo spet glasen zvonec, bo teh odličnih počitnic že konec.

Pavlina Košir, 6. b

43

PIŠEMO IN USTVARJAMO V 3. a in b učenci marljivo ustvarjajo svoj časopis. Pokukali smo med njegove strani in v njem našli naslednje zanimive novice: ŠOLA Naša šola je čisto nova. V šoli se veliko naučimo. Telovadimo, računamo, naučimo se pisati lepe črke in spoznavamo svet. Imamo pa tudi dva kuharja in veliko kuharic, ki nam skuhajo najboljše kosilo. Imamo prijaznega gospoda ravnatelja in prijazne učitelje ter učiteljice in čistilke, ki nam čistijo. Na šoli je še veliko stvari, da jih kar ne morem vseh našteti.

Manca Koprivec, 3. a PRAVLJIČNA URICA V petek, 2. 2. 2012, so otroci pripravili in zaigrali zgodbo Mojca Pokrajculja. Veliko je bilo otrok. Igrica jim je bila zelo všeč. Po igrici pa so še lepo ustvarjali. Imeli so se zelo lepo. Vsi lepo vabljeni na naslednjo pravljično urico!

Tadeja Gerjol, 3. a MED URO LIKOVNE VZGOJE Bila je likovna vzgoja. Pred tem me je močno bolela glava, ampak bila sem tako dobre volje, da bi mi učiteljica skoraj pozabila izmeriti vročino. A se je kmalu spomnila. Izmerila mi je vročino, imela sem je kar veliko, a sem se vseeno zelo smejala.

Pia, 3. a POKVARJENA URA Danes, 24. 1. 2013, je Petra pokvarila Tomažu uro. Petra pa se je Tomažu opravičila. Tomaž je bil žalosten. Petra pa je lahko popravila napako tako, da jo je popravila. Tomaž je bil spet zadovoljen.

ZMAGOVALKE SO! Učenke 3. a so zmagale na OPB ima talent. Te učenke so: Lara Starin, Manca Koprivec, Julija Škof in Urška Pogačnik. Nagrada so bili piškoti ter ogled Polhovega Gradca, za piko na i pa je poskrbel še pomfri v polhograjskem domu. Zmagovalke so se imenovale Windovs Dovn.

3. a

44

PIŠEMO IN USTVARJAMO SLADKA ZGODBA Moja sladica je najboljša. Sladica, polna sladkorja, je padla na tla, krožnik pa se je razbil. Prišel je maček in se posladkal s sladico. Nato sem mu v skodelico nalila še sladko vodo. Šla sem ven, ker ga je od sladkarij bolel trebuh. Zunaj ga je skoraj povozil sladoledar. V trgovini sem mu kupila sladkorno peso. Muc je bil tak sladkosned, da jo je takoj požrl. Tonči, ki je živel v sosednji hiši, pa je zalučal sladoled skozi okno. Zakaj? Tonček je imel sestrico, ki je vedno pojedla vse sladke jedi. Sestrica je bila pravi sladokusec. Tonček je bil tudi sladkosnedec, ampak je skrbel za svoje zdravje. Sladoled, ki je ležal na pločniku, je bil zelo sladek in muc ga je takoj polizal.

Leon, Blaž, Justina, Petra, Anamarija, Tadej, Janez, Ajda, Jan, Urška, Lara, Jure, Pia, Tomaž, Manca, Lucija, Nejc, Ema in Tanja. Učenci 3. a.

NAJBOLJ PAMETNA PTICA Najbolj pametna ptica na svetu je afriški sivi jako, ki je zelo družaben in radoveden ptič. Če ni v družbi, je otožen in zaradi tega lahko umre. Najbolj značilen primer tega pametnega ptiča je bil 31-letni papagaj Alex. Njegova gospodarica dr. Irena Papperberg ga je učila s posebno metodo, da je najprej pokazala (predmet ali barvo), potem pa ga je naučila besedo. Nič čudnega, da je imel ta papagaj toliko pameti kot 5-letni otrok. Znal je ločiti 7 barv, oblike, oponašal je vedenje ljudi … Njegove prve besede so bile hide (usnje, ki ga je žvečil), wood (lesena palčka, na kateri je stal) in nut (oreščki, ki jih je jedel). Pozneje se je navadil tudi na pojme večji, manjši, enak, različen. Znal je šteti in po velikosti razvrščati števila.

Kanadski raziskovalec je imel afriškega sivega jako. Velikokrat so ga snemali. To so počeli tako, da je oseba prišla v sobo, nekaj glasno rekla in pokazala, potem pa je šla ven. Ko je bil Oki sam, je oponašal tiste osebe. Ko je jedel oreščke, se je kdaj zgodilo, da mu je kakšen padel na tla.

Takrat je velikokrat rekel ups. Tudi ko je nekdo šel iz sobe, je rekel čao in pomahal z nogico. Navadil se je oponašati, kako človek odpre vrata. Njegov gospodar je bil nad papagajem navdušen, saj je vse, kar je naredil on, naredila tudi žival.

NASVET Če boste kupili sivega jako, boste morali odšteti kar 900 evrov. Učiti ga je treba takoj, ko ga dobite, drugače se ne bo navadil. Ko ga boste kupili, morate paziti, da ne bo izpostavljen prepihu, saj je na začetku zelo ranljiv, ker se mora navaditi na novo okolje.

Andrej Nartnik, 8. b

45

PIŠEMO IN USTVARJAMO PRIJATELJSTVO Prijateljico, kot si ti, le stežka se dobi, ob tebi vse se spremeni, vse v življenju smisel dobi, s tabo težko nič več se ne zdi, le takšnega človeka vsak ob sebi si želi, vedi, ta človek si ti!

Ob tebi vsa žalost odhiti in duša k nebu poleti, to prijateljstvo veliko pomeni mi, vse misli težko je opisati, ob tebi človek nikoli ni sam, naj povem še, da rada te imam, odkar te poznam, te za najboljšo prijateljico te imam.

Barbara Plazar, 7. a

MOJA GLASBENA ŠOLA Živjo! Sem Neža Grdadolnik in hodim v glasbeno šolo. V naši družini se vsi ali pa se še bomo ukvarjali z glasbo. Jaz igram klavir in sem v petem razredu glasbene šole na Vrhniki. Obiskujem jo dvakrat tedensko, enkrat na teden pa imam še nauk o glasbi. Kraj učenja se mi je skozi leta spreminjal.

V prvem razredu me je na Vrhniki poučevala Teresa Plut, v drugem razredu sem pouk obiskovala v Horjulu pri isti učiteljici. V tretjem razredu je odšla v Ameriko in tam je sedaj njen dom. Spet sem začela obiskovati glasbeno šolo na Vrhniki pri učiteljici Dominiki Naveršnik. Naslednje leto sem spet zamenjala učiteljico, poučevati me je začela Nika Tkalec, ki me poučuje še danes Vmes je Dominika Naveršnik postala ravnateljica glasbene šole. Kljub menjavanju učiteljic sem izpit vsako leto opravila z odliko. Imam še štiri brate in dve sestri, vsak od njih igra na inštrument. Najstarejši brat Robert igra harmoniko, Kristina prečno flavto, Miranda kitaro, Peter trobento, jaz klavir, sestrica Sara bo igrala violino, najmlajša, Magdalena pa klarinet. Tudi moja mami je igrala na klarinet. Jaz zelo rada igram na klavir, saj mi je ta inštrument zelo všeč. Tudi učiteljica mi govori, da je klavir pravi inštrument zame.

Neža Grdadolnik, 6. b POČITNICE Počitnice so čas za zabavo, spanje in druge aktivnosti.

Mi učenci vsaka dva meseca že težko pričakujemo enotedenske počitnice, ki jih izkoristimo za počitek, čas z družino in vse ostalo. Kar pa izklopimo, so šola, učitelji in pritisk. Čeprav je šola dobra za nas, našo prihodnost, je, kot sklepam, nihče ne mara. Ne maramo je zaradi obveznosti do učenja, zaradi testov in ostalih stresnih stvari, kot so spraševanje ali govorni nastopi. To so tudi razlogi, zakaj obožujemo počitnice. Poznamo več vrst počitnic, na primer krompirjeve počitnice, prvomajske počitnice, zimske ... Posebne pa so poletne počitnice, zato ker ne trajajo samo teden, ampak kar dva meseca.

46

PIŠEMO IN USTVARJAMO Teh počitnic te je včasih tudi malo strah, ker veš, da boš septembra vstopil v višji razred ali celo skozi vrata druge šole. V poletnih počitnicah se dan za dnem dogaja veliko različnih stvari, včasih dobre, včasih pa slabe, vendar ko mine mesec, se že smejiš samemu sebi, ker si naredil toliko nepotrebnih neumnosti. Ampak zato pa so počitnice, za neumnosti, zanimive dogodivščine, poletne ljubezni in druge atrakcije. Najboljši del počitnic pa so vedno konci, ker takrat spet vidiš prijatelje, s katerimi preživiš veliko različnih obdobij.

Lea Baltič, 9. b PRIHOD V SLOVENIJO Pred tremi leti sem se preselila v Slovenijo, točneje v Polhov Gradec. Prej sem živela v Zagrebu, vsega skupaj enajst let, rodila sem se na Maksimiru in tam dopolnila pet let, nato pa sem se preselila v Črnomerac. Zagreb je prelepo mesto, z lepimi stavbami in parki. Ko sem izvedela, da se bomo preselili v Slovenijo, sem bila presenečena, a vesela.

Takrat nisem nič vedela o Sloveniji, zamenjala sem jo celo za Slavonijo (regijo na Hrvaškem). Takoj sem začela pakirati in hotela že kar kreniti na pot, vendar so mi povedali, da tako hitro to ne gre Ko smo prispeli v novo stanovanje, je bilo zame vse novo, neobičajno. Takrat sem obiskovala peti razred.

V Sloveniji traja osnovna šola devet let, na Hrvaškem pa osem, tako da sem v Sloveniji preskočila en razred. Prvi dve leti sem obiskovala Osnovno šolo Dobrova, zadnje leto pa sem učenka Osnovne šole Polhov Gradec. Na tej šoli mi je zelo všeč. Rada imam Slovenijo, njene gore, jezera, čudovito naravo ... Na začetku mi je največje težave povzročal jezik, zlasti pisanje in dvojina. Na Hrvaškem je uveljavljeno pravilo Piši, kakor govoriš, za slovenski jezik pa to ne drži povsem, zato sem se morala zelo truditi, da sem se ga naučila, veliko težav mi je na primer povzročala dvojina, ki je še danes ne obvladam popolnoma. Slovenski jezik je zelo težek, ampak s trudom in potrpljenjem mi bo uspelo.

Ivona Ostojić, 8. b

47

POTUJMO V SVET DOMIŠLJIJE BUTALCI SO SEJALI SOL Butalci so se pritožili županu Butal, da se jim ne da več hoditi po sol tako daleč. Veleumni župan je predlagal, da bi sol posejali. Butalci so sol sejali po vseh njivah v Butalah. Vsak dan so jo skrbno zalivali. Ko so po nekaj tednih videli vso zelenje, so bili presrečni, saj so mislili, da je zrasla sol. Pognojili so jo in občudovali, kako raste. Ko je že dovolj zrasla, so pobrali liste, jih posušili, zdrobili in dali v kozarčke za sol. Zdelo se jim je čudno, ker je bila rjave barve, vendar jim ni prišlo na misel, da bi jo poskusili. Butalske mame so z njo posolile jedi in vsi so se zmrdovali, kako je jed ogabna. Butalci so se pritožili županu, da je sol obupna in da je njegova zamisel slaba. Verjetno butalske njive niso najprimernejše za sajenje soli. Butalci so spet pričeli tuhtati, kako bi prišli do soli. Pa je prišel v njihove kraje popotnik, ki jim je razložil, da se sol dobi iz morja. Že so Butalci staknili svoje glave in kovali načrte, kako prepeljati morje v Butale.

Urban Tominc, 5. d OSEL IN LISICA Osel je posebnež. Vse razume dobesedno in včasih je prav smešno, a pomislite, njemu verjetno ni prijetno, zato mu velikokrat priskočijo na pomoč prijatelji.

Na vroč poletni dan se je osel s prijatelji na gozdni jasi igral skrivalnice. Po igri ga je lisica povabila na sladoled. Ko sta dobila vsak svoj sladoled, se je osel usedel nanj. Lisica je opazila, da osel vse razume dobesedno in ga je želela ukaniti. Domislila se je zvijače, da bo s tem potegnila za nos svojega prijatelja. Po pouku mu je predlagala, naj povleče sošolca za nos z eno šalo. Lisica je vedela, da ne bo razumel, a bo vseeno tiho in jo bo ubogal. Po pouku je osel res šel k sošolcu in ga dobesedno vlekel za nos. Lisica se je smejala za vogalom in hkrati gledala, kaj se bo zgodilo. Sošolec je bil hud in ga je vprašal, zakaj je to naredil. Osel ni bil toži baba in je samo skomignil z rameni ter žalosten odšel stran. O tem dogodku ni več razmišljal. Kar pozabil je. Lisica pa je doma skovala še en načrt, s katerim bo spet ukanila osla. Ta se ji je zdel še boljši. Popoldne ga je povabila k sebi domov, in osel je prišel, saj ji ni zameril od zadnjič.

Razložila mu je, kako se gre igro šah in ga medtem spodbujala, naj ji poje kakšno figuro. Ko mu je to prvič rekla, se je obrnila stran in čakala. Opazila je, da jo je pojedel in se je začela smejati na ves glas. Oslu se ni zdelo smešno in je užaljen odšel domov. Lisica je vse to povedala svoji najboljši prijateljici veverici. Veverica se je med lisičinim pripovedovanjem zelo kislo smejala, saj je bila tudi oslova prijateljica. Z lisico sta večkrat kaj ušpičili, a tu je bila na oslovi strani. Ker ji ni lisica rekla, da ne sme nikomur povedati o njenih ukanah, je zgodbo zaupala sošolcem. Odločili so se, da jo bodo tudi oni ukanili. Osel ni vedel, če je to prav, a je potem vseeno pomagal pri ukani. Veverica je vedela, česa se je lisica večkrat ustrašila. S tem jo je hotela prestrašiti tudi zdaj. Povabili so jo na igro, v kateri je nekdo zaigral lisico, prikazal njeno grdo vedenje, za kazen pa jo je pojedel volk. Lisica se je v igro zelo vživela in se je v strahu, da bo tudi njo pojedel volk, hitro vsem opravičila ter zbežala domov.

Kasneje so se spet vsi spoprijateljili in lisica se ni več norčevala iz svojih prijateljev.

Ana Malovrh, 5. d 48

POTUJMO V SVET DOMIŠLJIJE ŠOLA ČEZ STO LET Čez sto let bo šola potekala v vesoljskih ladjah. Spoznavali bodo vesolje, planete, galaksije ... Pouk bo potekal vsak teden na drugem planetu. Ne bodo imeli več oblečenih vesoljskih oblek, ampak bodo obstajale tablete, ki te bodo zaščitile tudi pred napadi različnih vesoljskih bitij. Pouk bo trajal 5, odmor pa 45 minut. V šolo se bodo učenci namesto z avtomobili in avtobusi vozili z raketami in letečimi krožniki. V petem razredu bodo namesto izpita za kolo delali izpit za raketo, saj kolesa že zdavnaj ne bodo več obstajala. Šolo bodo imeli ponoči, čez dan pa se bodo zabavali, saj jim spati ne bo treba veliko. Tudi starši bodo bolj veseli, ker bodo imeli njihovi otroci boljšo izobrazbo, kot jo imamo danes. Šola bo obvezna tudi za dedke in babice. Šola čez sto let bo zelo napredna, saj bo tudi vesolje že takrat zelo moderno.

Tinkara Bizjan in Alenka Malovrh, 6. b OSNOVNA ŠOLA POLHOV GRADEC ČEZ 100 LET Zbudi me zvonjenje moje leteče ure, ki mi kot tečen komar leta okoli glave. Najbrž je že čas, da grem v šolo. Ko se končno odvalim iz postelje, stečem do omare in vtipkam kodo, da se ta odpre. Po končanem oblačenju se po tekočih stopnicah odpeljem v kuhinjo na zajtrk. Tam me že čaka mami s skodelico kakava v roki. Primem jo in se usedem za mizo, kjer lahko s posebno aplikacijo naročiš hrano, ki se ti po tekočem traku pripelje iz ogromne škatle. Po zajtrku se poslovim od mami in se odpravim v šolo.

Na postaji za šolsko podzemno železnico me že čakajo moje tri najboljše prijateljice – Kaixin, Inny in Juju. »Umi pohiti, vlak je že tu,« zakliče Kaixin. Hitro stečem do vlaka in v zadnjem trenutku skočim nanj. Po desetih sekundah prispemo do naše šole v Polhovem Gradcu (v tem času še zvezka ne moreš odpreti, če si pozabil na domačo nalogo). Pred šolo nas v posebnih škatlicah že čakajo roboti, ki nam ves dan naokoli prenašajo torbe, oblačila … S ključkom odklenem škatlico in iz nje kar naenkrat zraste robot po imenu E. T. V roke mu porinem torbo in nato me po tekočih stopnicah in v dvigalu pospremi do učilnice za matematiko. Tam za mizo, v katero so vgrajeni kalkulatorji, sedi Inny. Nasmehnem se ji in prisedem. To uro smo pisali test, ki ga pišeš kar na tablici. Po končani uri se po ogromnem toboganu spustim v zasebno telovadnico – vsak učenec ima svojo telovadnico za eno uro. Ko se preoblečem, prižgem majhen zaslon, po katerem nam učiteljica govori, kaj naj počnemo. Čisto izmučena se nato odpravim v šolski McDonald's na malico. Ker imamo danes samo dve šolski uri, sem zdaj prosta. Na srečo ni nič naloge in grem zato lahko v šolski kino. Tam si z robotom ogledava film, nato pa odideva na vožnjo po nevidnem vlakcu smrti, ki vozi po celi šoli. Po nekaj krogih se nama že zelo vrti in zato se odpraviva v avlo, kje so ležalniki in bazen (za predmet – Kako se sonči). Po nekaj urah sva že oba zdolgočasena, zato se odpraviva domov oz. jaz se odpravim domov, on ostane tukaj. Na podzemni železnici spet srečam prijateljice. Ko pridem domov, se zleknem na leteči kavč in pri tem jem pico.

In taka je šola v Polhovem Gradcu zdaj. Imamo zelo malo predmetov, bazen, tobogan, McDonald's in najpomembnejše, vse namesto nas delajo roboti.

Mirjam Tominc, 8. b

49

POTUJMO V SVET DOMIŠLJIJE MOJE RAZMIŠLJANJE O KONCU SVETA Čez dvajset let ... In nekdo udari na gong. Buuuuum! Zmrači se! Vse potihne! Vse otrpne! »Zdaj je pa dovolj!« se zadere nekdo. »Konec je z vami in s planetom Zemljo.« Že spet nastane gromka tišina in po dolgem času se oglasi majhen otrok s krhkim glaskom: »Zakaj pa bo konec z nami?« »Ker onesnažujete Zemljo. Pravzaprav nisem jaz kriv, da bo konec z vami,« odgovori nekdo. »Kdo pa ste sploh vi?« ga prestrašeno vpraša otrok. »Jaz nisem nič drugega kot odvetnik vesoljskih smetarjev,« odgovori nekdo. »Nisem še slišal za kaj takega, ampak vseeno ne razumem, zakaj odvetnik vesoljskih smetarjev nam, Zemlji; napoveduje konec sveta,« plašno odgovori otrok. Odvetnik odgovarja: »Naj pojasnim. Vesoljski smetarji so mi povedali, da planeta Zemlje ne najdejo več, našli pa so neko rjavo zeleno, malo modro in malo zdrizasto kroglo, ki ima zadah po, hm, hm, raje ne omenjam po čem. To kroglo morajo zdaj odstraniti, sicer bo gospodar vesolja zavohal ta, hm, hm, ta zdrizast, ta smrdljiv, ta, ta, ne, raje ne povem! Razjezil se bo in poklical vesoljsko policijo ... Torej, Zemljo moramo nemudoma odstraniti!« Ljudstvo, tisti, ki jim je mar za naš planet, protestira, vendar zaman. Čez nekaj minut v daljavi, nekaj milj stran, zagledamo nekaj hitrega, velikega, na njem pa piše VESOLJSKI SMETARJI. Njihovega prihoda seveda nihče ni vesel. Vsi jokajo. To pa še ni najhujša groza.

V vesoljskem vozilu na svetlečem zaslonu utripa rdeč napis ZEMLJA DE ORBIT! To še ni vse. Odpirajo se vrata smetarskega kombija in Zemljo povleče v napravo. Kaj se bo dogajalo v nadaljevanju, boste videli, ko bo konec sveta – torej čez dvajset let ali pa ne.

Nauk te zgodbe je: Zemlja ne more nič proti neskončnemu vesolju.

Gabriel Klančar, 6. a V DEŽELI SANJ Bil je hladen zimski večer. Z mamo sem se učila v sobi. Postala sem utrujena, zato sem glavo naslonila na zvezek in ...

Pričela sem padati skozi velik pisan tunel. Ko sem se bližala koncu, me je odneslo v morje. Želela sem splavati ven, a sem se zagozdila med dva velika kamna. Mimo so priplavale zlate ribice in mi odmaknile kamne. Podarile so mi čarobni napoj. Popila sem ga in na glavi so mi zrasle škrge, da sem lahko zadihala. Zlate ribice so me popeljale na ogled njihovega kraljestva. Pred vhodom v kraljestvo sem zagledala tablico z napisom: Izpolnimo tri želje. Ribice sem vprašala, če si tudi jaz lahko česa zaželim. Povedale so mi, da to velja za vse obiskovalce njihovega kraljestva. Zaželela sem si, da bi mi pokazale pot do dežele ledenih rož. Samo, da sem izgovorila svojo željo, že sem lahko občudovala na tisoče prečudovitih ledenih rož.

Odtrgala sem si eno za spomin. Ko sem jo odtrgala, je žalostno ovenela. Ugotovila sem, da svojo lepoto kažejo samo tam, kjer so doma, v deželi ledenih rož. Svoji mami sem hotela čim prej opisati, kako čudovite so ledene rože, zato sem ribice prosila, da mi izpolnijo še drugo in tretjo željo. Z novimi rožnatimi krili sem odletela domov.

Na svojem ramenu sem začutila roko in zaslišala mamin glas. Zbudila sem se. Ugotovila sem, da sem le sanjala. Mami sem povedala vse o svojem razburljivem potovanju v deželo sanj.

Gabrijela Adam, 5. d 50

POTUJMO V SVET DOMIŠLJIJE TEMNA NOČ Še sreča, da se je tako dobro izteklo. Sama pri sebi sem si mislila: obleka je sicer uničena, jaz potolčena, toda živa.

Kako se je pravzaprav začelo, ne vem. Bil je petek, a nenavaden petek. Bil je petek 13. Sama sicer nisem verjela v čudne stvari, ki se ti lahko zgodijo na ta dan. S prijatelji smo odšli v kino. Zelo smo se zabavali in gledali smo grozljivko. Film je bil dolg in ko smo odhajali, je bila ura malo do polnoči. Prijatelji so me pustili ob gozdni poti kot po navadi. Hodila sem zelo počasi. Nato pa sem zaslišala čudne glasove. Najprej sem se ustrašila, a sem si mislila, da sem le zaspana in imam prisluhe. A vseeno sem hodila hitreje.

Nekaj metrov naprej je na cesti sedela ljubka muca. Ko sem prišla do nje, pa sem opazila, da je popolnoma črne barve in da me gleda naravnost v oči. Stala sem kot pribita in zdelo se mi je, da se sploh ne morem premakniti. Naenkrat pa je mimo mene švistnila bela postava. Bila sem na smrt prestrašena. Zazdelo se mi je, da sem na hrbtu začutila neznane roke. Nato pa me je nekaj porinilo s poti in najhuje je bilo, da se nisem mogla ustaviti. Ustavila sem se šele, ko sem priletela v smreko. Od takrat naprej se ne spomnim ničesar več.

Zjutraj sem se zbudila in vesela sem bila, da so bile samo sanje. Ko pa sem pogledala roke, sem videla, da sem močno potolčena. Še zdaj ne vem, ali je bilo vse skupaj resnično ali so bile samo sanje, toda po tisti gozdni poti si ne upam več.

Nika Oblak, 6. a ZABAVA ... Še sreča, da se je tako dobro izteklo. Sama pri sebi sem si mislila: obleka je sicer uničena, jaz potolčena, toda živa. No, sedaj pa vam opišem dogodek. Včeraj smo praznovali rojstnodnevno zabavo. Cela družina se je odpravila. Pozno zvečer je že bilo. Ura je bila že enajst. Vsi so na moji zabavi zaspali kot top, razen mene, seveda.

Ob pol dvanajstih sem se odločila, da odidem, zato sem rekla organizatorki zabave, da grem domov in da naj starše in brata kar pusti spati. Obljubila mi je, da bo tako storila. Hotela sem se odpraviti domov. Gospo sem prosila, naj me odpelje domov, saj je bilo zunaj zelo, zelo mraz. Tega ni hotela. Ker je gospa zelo, zelo zlobna, tudi moj jok ni pomagal. Vsa v solzah sem se morala odpraviti sama, peš ... Sredi noči, ura je bila polnoč, se je za mano čisto tiho prikradel nekdo. Slišala sem šum. Ozrla sem se nazaj. Zagledala sem gospoda. Dohitel me je. Na videz je bil prijazen, a v srcu ne. Predstavil se mi je pod imenom Gospod. Do doma je bil Gospod res gospod, a blizu doma ... Gospod se je spremenil v volkodlaka. Volkodlak me je napadel ... In zgrudila sem se na tla. Naredila sem se mrtvo, a nisem bila. Uh, kakšna sreča.

Sreča je bila, da si nisem nič naredila, da so prišli domov starši in brat ter da je volkodlak odšel. Obleka je sicer razcopana, raztrgana in uničena, a jaz še vedno živa. »Uh kakšno olajšanje!« je zaklicala mami, ko so prišli domov. Jaz pa sem spoznala dve stvari. In sicer, prvič: nikoli ne hodi sam pozno zvečer po gozdni poti (še posebno, kadar je zunaj grdo vreme) in drugič: kadar srečaš volkodlaka (seveda, če ga kdaj boš), se naredi mrtvega.

Nastja Dolenc, 6. b

51

POTUJMO V SVET DOMIŠLJIJE NOČ GROZE Še sreča, da se je tako dobro izteklo. Sama pri sebi sem si mislila: obleka je sicer uničena, jaz potolčena, toda živa.

S prijateljicami smo imele pižama party pri meni doma. Bilo nam je dolgčas in odločile smo se, da bomo klicale duhove. V kopalnici smo se postavile pred ogledalo. Prijele smo se za roke ter izrekle urok, ki smo ga dobile na internetu. Kar naenkrat smo zaslišale čudne glasove ter zbežale stran. Bile smo prestrašene. Vse smo tudi ljubiteljice vampirjev. Malo pozneje smo odšle v edino knjižnico, ki je bila zelo blizu temu kraju. Bila je zapuščena, a v njej je bilo še veliko knjig. Poiskale smo tiste, ki so govorile o teh bitjih. Našle smo veliko, debelo knjigo, na kateri je pisalo nekaj čudnega v tujem jeziku. Odprle smo jo in padle v nezavest. Zbudile smo se v knjižnici, ki je bila zelo razmetana. Takoj smo se zavedle, kaj je to pomenilo – NE ODPIRAJ. Prišle smo ven, saj smo hotele oditi domov. Opazile smo, da je nedaleč stran pokopališče. Slišale smo čudne zvoke ter krike in nato smo odšle do tam. Tam smo šele videle, kaj se dogaja. Videle smo odprte krste, ki so bile prazne. Odšle smo še malo naprej in videle vampirje, ki skačejo okoli mrtvih ljudi. Ugotovile smo, da so to mrtveci iz krst. Šepetale smo in upale, da nas ne bodo našli, potem pa se je nad nami prikazala temna postava. Privezali so nas na stebre. Začeli so nas praskati in gristi. Meni je uspelo pobegniti.

Medtem sem slišala kričanje in glas, ki mi je pravil: »Še se bomo srečali, ni še konec.« Doma nisem mogla zaspati. Spomnila sem se, da smo pozabile preklicati urok za duhove. Kmalu za tem sem zaspala. Zjutraj sta me zbudila starša in mi povedala, kaj se je zgodilo ter da so moje prijateljice umrle.

Od takrat naprej se dogajajo čudne stvari: na primer iz pipe teče kri namesto vode in okna se sama odpirajo. V naslednjih dneh sem hotela poiskati urok, da bi preklicala duhove, in tisto knjigo, iz katere smo spustile vampirje. Nič od tega nisem našla. V času po tem dogodku je zaradi neznanih razlogov umrlo pet ljudi.

Sara Dobnikar, 6. b

52

BLIŽA SE KONEC OSNOVNE ŠOLE KONČNI IZLET Naše šolsko leto se kaj hitro bliža koncu in poleg vseh ocen, ki jih je treba še pridobiti, ter priprav na valeto nas čaka še kako zasluženi dvodnevni končni izlet. Letos se že kar tradicionalno odpravljamo v Italijo oziroma natančneje v Mirabilandijo, Rimini in San Marino. Komaj čakamo, da se bomo prepustili adrenalinu in uživanju ter se dokončno odklopili od testov in spraševanj. Da pa bi naš izlet potekal kar se da normalno, sta nam naš razrednik in razredničarka 9. a pripravila cel kup pravil, ki se jih bomo morali strogo držati, sicer nas čaka takojšen klic staršem in odhod domov. Strogo prepovedano nam je uničevanje tuje lastnine, kajenje, pitje alkoholnih pijač, uživanje drog in drugih poživil … Ah, pa saj nam ne bo hudega. Uživali bomo in se še zadnjič kot razred do konca nasmejali! 6. in 7. junija bomo »vodenje šole« poskusno prepustili letošnjim osmošolcem, da vidimo, če bodo kos temu opravilu. Ko pridemo nazaj, še zadnjič zavladamo šoli, potem pa se razidemo z lepimi spomini in nasmehom na obrazu.

Elizabeta Keršič, 9. b PLESNE VAJE Bliža se konec šolskega leta in valeta za nas devetošolce. Seveda pa s tem tudi razne priprave in plesne vaje. Prejšnji petek smo jih imeli imeli zadnjič pred generalko. Ker pa je fantov v devetem razredu nekoliko več kot deklet, so nam na pomoč priskočile punce iz osmega in sedmega razreda. Učila nas je plesna učiteljica iz Bolera Katja Simić. Plesne vaje smo imeli osemkrat. V tem času smo se naučili otvoritveni valček, ča-ča-ča, džajf, tehno swing in tango.

Na zadnji dve vaji smo nekatere punce prinesle tudi čevlje s peto, v katerih bomo plesale na valeti, da smo se malo privadile plesati v njih. Plesne vaje so nam zelo hitro minile, saj smo imeli super učiteljico in smo se zelo zabavali. Hkrati pa smo se naučili nekaj, kar nam bo v življenju velikokrat prišlo prav.

Vanesa Maček, 9. b ZAPUŠČAM OSNOVNO ŠOLO Še štirinajst dni je do konca. Učitelji iščejo v nas še zadnje znanje, da bi lahko čim bolje zaključili. Vsi nam govorijo: »Samo še teden dni je do konca.« Mi, učenci, se prav nič ne zmenimo za boljše ocene. Vsaki si reče, saj sem že sprejet v srednjo šolo in me prav nič ne briga. Veliko bolj je pomembna zabava kot pa te ocene. Komaj čakam, da bo konec, a v resnici bom zelo pogrešal prijatelje, sošolke. Vsakič, ko se pogovarjamo, se spominjamo tistih lepih trenutkov.

Vsaka šola v naravi je bila najboljša. V Poreču mi je bila neka sošolka iz sosednje sobe še posebej všeč. V Cerknem je bilo tudi super, saj je smučanje moj najljubši šport. Pohorje: »Ja, ko bi šli še enkrat.« Toliko smeha in same zanimive stvari. Tudi v Kobaridu je bilo »zakon«. A letos, letos bo še posebej zanimivo. Deveti razred je seveda najboljši. Vsi smo kot eno, v vsem se strinjamo, vsi imamo že dovolj vsega, učitelji nam »težijo«, ker nas bodo pogrešali. Seveda ne vsi, nekateri so zelo prijazni. Naš razrednik Jure Kramar je najboljši. Takšnega razrednika si vsak lahko samo želi. Nekateri pa so tako zoprni, da si že izmišljamo, kako jim bomo vrnili na valeti. To se bomo še smejali. Tako imenovani »after party« bo najboljši, kar jih je bilo. Po eni strani komaj čakam, da grem v srednjo šolo, a bom zelo pogrešal sošolke in sošolce. Seveda bomo vsako leto imeli obletnico valete. Prijateljstvo ne bo nikoli minilo.

Jure Kavčič, 9. b

53

BLIŽA SE KONEC OSNOVNE ŠOLE ZAPUŠČAM OSNOVNO ŠOLO Joj! Že je minilo devet let. Joj! Spomnim se še prvih dni, ko sem se spoprijateljil s sošolci, kako hitro gre čas! Kot bi trenil, že sem šel v šesti razred. Kako hitro gre čas! Zdaj sem v devetem razredu in minevajo skoraj zadnji dnevi vsakdanjega druženja s prijatelji. Še malo, še malo, pa me ne bo več tukaj. Joj, kako hitro gre čas. Ko bom prišel v srednjo šolo … Čisto nov svet, kot bi šel na Mars. Novo mesto, novi prijatelji … Kako bi se poslovil? Novi svet me čaka prehitro. Skrbi me. Sprašujem se, če je lahko še kaj boljšega od osnovne šole. Še nekaj minut imam za slovo. Rad bi bil s prijatelji. Sovražim poslavljanje. Po glavi mi rojijo vprašanja: »Zakaj?« »Kako bo?«. Ni več časa! Moram iti, mogoče se vidimo jutri, mogoče pojutrišnjem, mogoče čez teden, mesec, leto, mogoče tudi nikoli več. Pogrešal te bom, prijatelj!

Grega Osredkar, 9. b ZAPUŠČAM OSNOVNO ŠOLO Moji občutki o zapuščanju osnovne šole so različni. Po eni strani sem vesela, da odhajam, po drugi pa se bojim, da bom osnovno šolo preveč pogrešala. Zagotovo bom pogrešala način vsakdanjega življenja, ki se bo 3. septembra zelo spremenil. Zavedam se, da so razlike med osnovno in srednjo šolo ogromne, in po resnici povedano, se tega bojim. Učitelji v osnovni šoli so bolj »popustljivi« in razumevajoči kot v srednji, ki je njeno čisto nasprotje. Tam bom morala zares trdo delati in se odvaditi »lenarjenja«, ki mi je postalo prava rutina. Pa vseeno sem vesela, da sem zaključila osnovno šolo, saj sem se je že kar naveličala. Mislim, da bo to zelo dobra stvar, bolj bom spoznavala samo sebe in doživela ogromno spremembo v svojem življenju. Hrepenim po svobodi, ki je tukaj na žalost nisem imela veliko. Pa čeprav sta me »zavzemanje« in »skrb« s strani učiteljev velikokrat zmotila, vem, da v »srednji« ne bo tako.

Zdaj, ko gre šolsko leto proti na koncu, spoznavam, da so mi vedno želeli le najbolje. Čeprav sem menila, da mi želijo z vsakim pogovorom, pridiganjem, klicem domov zagreniti življenje, sem jim hvaležna, da so mi hoteli le pomagati in me spremeniti v boljšo učenko.

Katja Košir, 9. a 20. OBLETNICA VALETE Zbudim se v šoli z nalivnim peresom v roki in praznim listom pred seboj, na katerega moram napisati spis z naslovom Na 20. obletnici valete. Devet let šolanja je za mano, bliža se valeta, že čez 21 dni, zdaj pa pridobivam še zadnje ocene za zaključek 9. razreda. Mi, ki smo »glavni na šoli«, zdaj najpogosteje razmišljamo, kako in kaj za valeto. Niti sanja se mi ne, kako bo valeta bila videti, ampak vem le za nek ples s starši in dobro večerjo. Kar bo drugače, si lahko le pletem v glavi. Valeta bo potekala 14. 6. 2013 v telovadnici OŠ Polhov Gradec. Zadnje plesne vaje bodo na dan slovesa od 13.00 do 15.00. Verjetno bomo vsi zelo živčni, saj se mi že zdaj podijo po glavi vprašanja: » Kaj, če bom jaz tisti, ki se bo zmotil, kaj, če bom jaz kaj narobe naredil? Vse se posname! Vsi me bodo gledali, na videoposnetkih si bom delal sramoto!« Ko pomislim na to, čutim na konicah prstov mravljince, kot da bi te kdo pikal s šivanko.

Ampak, če bom zbran, če bom sodeloval, se mi to ne bo zgodilo. Po plesu, zunaj na prostem, če bo lepo vreme, bomo odšli v telovadnico in se tam posedli. Učenci na eno stran, straši na drugo, učitelji pa na tretjo. Nato se začne naš program, ki smo ga sestavili. Nekateri bodo igrali, nekateri peli, ampak vsi bomo sodelovali. Še posebno smo se potrudili, da smo največ nalog zadali učiteljem, ki so nas poučevali. Nekateri so posebne tarče za nas, za naloge. Po 54

BLIŽA SE KONEC OSNOVNE ŠOLE tem veselem delu sledi slavnostna večerja, po večerji pa se začne ples s starši. Če vprašaš mene. Valeta, ples, večerja – dolgčas. Sami stroški, za telovadnico, za plesne ure, večerjo in še bi lahko naštevali. Jaz bi najraje videl, da bi imeli piknik na prostem, kjer bi učenci igrali nogomet, starši in učitelji pa bi navijali za ekipe. Namesto večerje bi si sami spekli ražnjiče, čevapčiče in imeli piknik v naravi. Čez dvajset let bi se z veseljem spomnili piknika za zaključek osnovne šole. Vsak bi svojim otrokom povedal, kako smo igrali nogomet in da so učitelji navijali za nas. Po telefonu bi se še kdaj slišali in se kdaj spet dobili. Vsak bi se pripeljal s svojo limuzino, nekateri kot avtomehaniki, nekateri pa kot podjetniki, a vsi bi bili zadovoljni z lepimi spomini na zaključek osnovne šole.

Vid Rus, 9. b NA DVAJSETI OBLETNICI VALETE Bil je prelep sončen dan, ko sem odšel k nabiralniku in pogledal, če je tega dne prišla kakšna pomembna pošiljka. Odprl sem prvo pismo, ki je bilo zelo skrivnostno, saj bilo v njem le moje ime, priimek ter naslov. Bil sem presenečen, ko sem od sošolcev dobil vabilo na dvajseto obletnico valete. Obletnica je bila naslednji dan, zato sem najprej poklical prijatelje in vprašal, če potrebujemo kaj hrane. Prijazno so mi odgovorili, da jo potrebujemo in odhitel sem v trgovino, kupil hrano in obleko za valeto. Pisalo se je leto 2033 in bil je mesec junij, ko smo se zbrali vsi nekdanjo prijatelji in sošolci. Pripeljal sem se s svojim terencem, ki je bil dober avto, vendar je imela večina sošolcev še boljše avtomobile. Ko sem se pripeljal na mesto srečanja, sem bil zelo presenečen, saj so moji nekdanji sošolci zelo spremenili. V kotu najprej opazim Sebastijana, ki se je naslanjal na svoj dirkalni avto znamke Nissan in pil mrzlo pivo.

V osnovni šoli zelo prestrašen deček se je spremenil v mogočnega mišičnjaka, s katerim se ne smeš šaliti. Nato zaslišim pok male puške in za hiško, ki je bila postavljena, na našem mestu, so stale tri tarče in trije mali lovci, stari šest let, ter še dva, ki sta jih imela komaj štiri. Poleg njih je bil seveda Viljem Jenkovec, rojeni lovec, ki je tudi svoje sinove navdušil nad lovom in jim kupil tudi lovske uniforme. Ostal je zvest družinski tradiciji. Za mizo, ki je stala zunaj, so sedele vse moje nekdanje sošolke. Vse, še lepše kot kdajkoli. Anamariji bolj pogumni, kot sta bili v osnovni šoli, Nina je imela precej vpadljivo barvo las. Tinkara pa je ostala majhno dekle, ki se rada druži z Evo, ki se ni čisto nič spremenila. Seveda sta se zunaj pogovarjala tudi Andrej in Primož, oba postavna mlada možakarja. Ravno v tem hipu pa se je z limuzino znamke BMW pripeljal še Žan Čamernik, ki je postal lastnik 40 % slovenskih gozdov, kar je bil zelo dobičkonosen posel, Žan pa seveda največji frajer. Vsem se je uspelo zaposliti v Sloveniji in imamo družine ali vsa partnerke.

Bil je zelo lep dan, ki ga ne bom nikoli pozabil. Veliko jih je postalo zelo odraslih in uspešnih, nekateri pa so se na svoji poti do uspeha nekako izgubili. »Na še veliko takšnih srečanj!« smo si rekli in vsak od nas je nadaljeval svojo pot, ki je velikokrat težka in redko lahka.

Aljaž Plestenjak, 9. a MOJA DVAJSETA OBLETNICA VALETE Svojo obletnico valete bom preživel doma, za računalnikom, brez žene in otrok. Valeta bi morala biti po mojem mnenju nekaj posebnega, prav tako tudi obletnica. Pravzaprav ne vem, če bom čez dvajset let praznoval obletnico, saj bom vodil restavracijo in se mi zdi neumno, da bi obujal kakršnekoli spomine izpred dvajsetih let. Vendar, če bi praznoval obletnice, bi jo praznoval s svojimi najboljšimi prijatelji in kolegi. Jedi bi pripravljal sam, prav tako pa

55

BLIŽA SE KONEC OSNOVNE ŠOLE tudi pijačo. Zabavali bi se do onemoglosti, domov pa bi nas peljala kakšna nevinjena oseba.

Pogovarjali bi se o mladosti, kakšne bedarije smo ušpičili in katere zabavne prigode so se nam zgodile. Takrat bi se res prepustil uživaštvu in pozabil na vse skrbi. To bi bila moja obletnica valete.

Dominik Košir, 9. a NA DVAJSETI OBLETNICI VALETE Zjutraj se zbudim in pomislim na valeto, ki je bila leta 2013. Po glavi mi roji misel, da sem že dvajset let starejša in pripravljam se na 20. obletnico dogodka, ko smo bili veseli, ko smo obujali spomine na začetek šolanja v Osnovni šoli Polhov Gradec. Še se spomnim, kako sem tisti dan odhitela k frizerju, si nadela turkizno obleko, ki mi je segala do kolen, s pasom iz črnih čipk. Kako sem bila navdušena nad tistim večerom. Še zdaj se sprašujem, kaj nas je tistega večera tako gnalo k smehu, solzam in obljubam, da ne bomo nikoli izgubili stikov. Mislim, da je to bila neka vez, ki se je spletla med vsemi nami in se obdržala do danes, mislim, da je bila to žalost zaradi spoznanja, da se moramo ločiti in sprejeti drugačno okolje. Vstanem iz postelje, spijem kavo, se oblečem in odidem. Čeprav imam dela čez glavo, neprestano mislim na današnji večer. Obleko imam že izbrano, prvič v življenju si do zadnjega trenutka ne belim glave s tem, kaj obleči. Skrbi pa me odziv nekdanjih sošolcev in sošolk, ko se spet srečamo. Tega se ne morem otresti cel delavnik. Službe je konec, ura je 5. Oblečem se v kavbojke, malo lepšo srajco. Kakšna naj se pojavim tam, naj si nadenem nasmeh, naj bom resna ali pa naj si nadenem čisto vsakdanji izraz. Že vem, nasmeh bo najboljši, spomnim se, da sem se večino devetega razreda presmejala, zato bom ostala pri tem. Odločitve so sprejete, ura je šest, usedem se v avto in se odpeljem do Briš v terme, kjer smo zmenjeni. Sedim v avtu in se sprašujem, ali naj izstopim ali ne.

Zagledam Evo Jesenovec, svojo najboljšo prijateljico iz devetega razreda. Lepo je oblečena, ima preprosto oblekico, v njej izgleda čudovito. Tudi prstan ima, je že poročena. Za njo se prikaže Tine Bogataj, čeden, visok in še zmeraj pripravljen na kakšno šalo. Za njim sedijo še Miha Jošt in Vid, stara klapa, ki se je v osnovni šoli družila med vsemi odmori. Za naslednjo mizo so še drugi, med njimi tudi razrednika Jure Kramar in Mirjam Kogovšek. Leta jima niso prišla do živega, videti sta zelo urejena. Še vedno se ne razumeta glede malenkosti, vendar jaz mislim, da ta drobna reč čar njunega odnosa. V redu, izstopila sem, počutim se odlično, vendar zelo nervozno. Korakam proti nekdanjim sošolcem in jih pozdravim. Presenečeno me vsi objamejo, me sprašujejo vse, kar jim pad ena pamet. Sedimo in prebedimo vso noč, pa še si ne uspemo povedati vsega. Joj, kako uživamo. Pogovarjam se z Glisto, tako sem jo klicala v devetem, to je seveda Eva. Ni in ni konca besedam, smehu, toplim solzam. Kar naenkrat pa pride čas slovesa. Poslovimo se in se vrnemo nazaj na realna tla, v svoja stara življenja.

Pridem domov, uležem se na posteljo in zaspim.

Nori spomini, pozabljene ljubezni in prva obletnica. Vse to je prišlo na dan, ko smo se ponovno srečali. Upanje na ponovno srečanje ni nikoli ugasnilo, spet se poraja upanje, da se bomo ponovno srečali.

Lea Baltič, 9. b

56

BLIŽA SE KONEC OSNOVNE ŠOLE MOJA DVAJSETA OBLETNICA VALETE 14. 5. 2033.

Bilo je navadno petkovo jutro, danes mi ni bilo treba v službo. Prebudil sem se zaradi hrupa, ki ga je povzročal poštarjev motor. Nadel sem si jutranjo haljo in šel po pošto. Med listanjem časopisa sem na zadnji strani zagledal modro kuverto z mojimi podatki, napisanimi na njej.

Odprl sem kuverto in prebral: »Vabljen na 20. obletnico valete v Termah Briše.« Ob branju so me preplavili spomini na osnovno šolo in prijatelje.

Bila je sobota in čas nakupovanja za obletnico, kajti pisalo je, naj s seboj prinesem pijačo. Šel sem v trgovino in zagrabil nekaj zabojev soka in alkoholnih substanc ter se napotil proti blagajni. Na blagajni sem srečal Tineta, ki je bil tedaj že svetovno znan skakalec. Spregovorila sva nekaj besed o prireditvi, ki naju je čakala naslednji dan. Poslovila sva se in vsak je šel svojo pot. Prišel sem domov, ura je bila 12, šel sem v spalnico in izbral oblačila, ki jih bom nosil naslednjega dne. Nisem kaj preveč pretiraval z uglajenostjo. Kavbojke, majica in pulover, kot v šoli … Okoli dveh sem na sprehod peljal psa. Tam sem zagledal Antona, tako rekoč Antonijota, tedaj znanega kot odličnega kitarista skupine Trickerr. Mimo je prišel tudi Vid, ki je kolesaril skupaj s Tinetom. Pogovor se je začel. Tema – seveda, valeta.

Nedelja, dan obletnice … Ura je bila že 11. Oblekel sem se, vzel pijačo in jo zložil v avto.

Po navodilih smo se morali zbrati okrog 12. ure. Zbrali smo se … Pogovarjali smo se o 9. razredu in valeti, še celo DVD valete smo si ogledali. Bilo je zelo zabavno … Veselim se že 30. obletnice.

Miha Trnovec, 9. b

57

RAZVEDRILO POČITNICE POČITNICE POČITNICE POČITNICE Te zanima, kakšne počitnice te čakajo? Reši počitniški test in v hipu ti bo jasno, kako utegneš preživeti letošnje poletje.

1. Zunaj sije sonce in je zelo vroče: a) Takoj pokličem prijatelja/prijateljico in jo povabim na bazen. b) Nadenem si sončna očala ter se zleknem na ležalnik. c) Zunaj je itak prevroče, zato grem na računalnik.

2. Si na morju in na plaži zagledaš ful hudga tipa/hudo bejbo: a) Takoj se z njim/njo zapletem v pogovor in ga/jo povabim na partijo mini golfa. b) Zleknem se na brisačo in počakam, da on/ona stori prvi korak. c) Pa kaj, saj bom še kdaj videl/a kakšnega/kakšno.

3. Ravno želiš oditi na sprehod, ko te preseneti dež. a) Brez dežnika stečem ven in začnem skakati po lužah. b) Toplo se oblečem, vzamem dežnik in se odpravim na sprehod. c) Končno dež, da bom lahko ves dan preživel/a pred računalnikom.

4. Prijatelji te povabijo na zabavo ob bazenu, ti: a) Takoj sem za. Kdo pa ne mara zabav! b) Najbrž bo zabavno, ampak raje bi doma bral/a knjigo. c) Zakaj, zakaj, zakaj?

5. Z družino greste med počitnicami v pustolovski park. a) Z največjim veseljem se jim pridružim. b) Sliši se zabavno, zakaj pa ne bi poskusil/a. c) Še en beden dan z bratom, ki ves čas tečnari? Ne, hvala.

ODGOVORI: Največ A: Si tip človeka, ki je takoj za dobro zabavo in druženje s prijatelji. Počitnice boš preživel/a zelo aktivno in ne bo ti zmanjkalo novih dogodivščin.

Največ B: Bolj kot druženje s prijatelji ti leži celodnevno poležavanje na soncu in branje kakšne dobre knjige. Vendar pa bodi previden/previdna, saj ti kaj kmalu lahko postane dolgčas. Poišči prijatelje in se zabavaj z njimi.

Največ C: Si čisti party breaker. Zakaj se ne družiš s prijatelji? Počitnice raje preživljaš za računalnikom in le redko pokukaš na plano. Ob sončnih dnevih pojdi raje ven kot pa za računalnik in se malo sprehodi po svojem domačem kraju.

Marjeta Malovrh in Mirjam Tominc, 8. b

58

RAZVEDRILO

Marija Malovrh, 7. b

Brigita Krmelj, 7. b

59

RAZVEDRILO

Bla탑 Zorc, 7. a

60

PG WHAT CAN WE DO TO STOP THE POLLUTION OF OUR ENVIRONMENT? I am a quite green person. I turn off the lights when I don’t need them, I use less water and I throw waste in the proper bins (plastic, paper or glass). I also walk home and I don’t use the bus. We should start using fuels for our cars that don’t produce carbon. We should use solar power, wind power and the power of water (tides, rivers) for producing electricity. We could make a giant solar power plant in Sahara. We should also stop throwing garbage into nature and cutting down forests.

Tilen Bradeško Jekovec, 8. a ZOOS – GOOD OR BAD? Let’s talk about zoos. Some people say that they’re good and some are against them. I am somewhere in the middle. So I’m going to tell my opinion about zoos. So let’s see … The good things about zoos are that people can see some of the animals, learn about them, see how they react to people. In my country there is one big zoo in Ljubljana. I’ve been to that zoo about ten times. I like it because I like animals, especially snakes, birds … The thing that I hate about this zoo is that some animals have little space (tigers, lions, birds). Also, they are in zoos so people stare at them. Another thing that I hate is that their cages normally aren’t like their habitats. I like it that the guide says: “Don’t speak loudly when you pass the owl’s cage.” The thing that I want to change in the zoos is making shark tanks for seeing sharks.

So there you have it. That’s my opinion about zoos.

Andrej Nartnik, 8. b

VIVA CARAMELS The greatest joy of growing up is eating Lumpi caramels, oh yup!

But you feel the pain of emptiness in your mouth if all the caramels are sold out!

WHAT HAVE WE DONE WITH WATER?

Today water is the basic necessity of life. When we open the water supply pipe, we don’t realize how important water is for our lives. We don’t realise that we pollute water every day and that there will be less and less water in the world Oh, this candy, that's long about an inch and it's delicious flavour of orange! every day. Probably someday water will just disappear. So I think we have to do something to keep water clean. As I have I could build a chapel, already told, we pollute water every day, but the problem to praise this flavour of an apple! is that we don’t realise that. Sometimes we probably don’t I want to have a whole ferry know we are doing it. One of the big pollution problems is of caramels with flavour of raspberry! fertilization. When the farmer is fertilizing, fertilizers come to the ground water. Water can pollute the air with gases that are contaminated, and the land with farming, industry, This was a song about Lumpi fruit transport and storage of waste. So in the end we see that the caramels, biggest pollutants are the people. So, what can we do now? that are more delicious that anything We can fertilize a bit less. Factories that pollute water can else. get devices for cleaning the used water. We shouldn’t throw rubbish everywhere, not on the grass and not in the water.

We should recycle, too. We don’t need to travel by ships so Klemen Trobec, 8. b often, because if a ship breaks down, it spills everything into the water. So, as you see, we can do a lot of things to clean the water, so let’s start! I have to mention that every day there is less water in the world. When you shower, you have your tap open and you spend a lot of water. When you brush your teeth, you have your tap open and spend a lot of water again. So, what can we do to spend less water at home? When we brush our teeth or we have a shower, we should close the tap and that will save a lot of water. When we go to the toilet, we don’t always have to spend all the water. If we do all these things, we will actually do a lot. So, water is important to me, to us and we have to keep it clean. If water is clean, our bodies are clean, too. We can simply say: water is life.

Maša Setnikar, 8. b 61

BRIHTNE GLAV΄CE Šolski časopis učencev OŠ Polhov Gradec Šolsko leto 2012/13

62