Zvitica POLETJE 2020 by KLUB BELOKRANJSKIH ŠTUDENTOV

a c i t i v Z

Zvitica POLETJE 2020 2020/3 300 izvodov Cena: 0 € Odgovorna urednica: Valentina Ambrožič Lektoriranje: Valentina Ambrožič Oblikovanje naslovnice: Tjaša Miketič Oblikovanje in prelom: Tjaša Miketič Oblikovanje Črnfest grafik: Dea Beličič Tisk: Bucik, d. o. o. zvitica.kbs@gmail.com www.klub-kbs.si

KAZALO

Uvodna beseda �� 5 ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA Voda za življenje in zdravje �� 6 Vpliv potrošnika na razvoj in prihodnost slovenskega kmetijstva �� 8 Trgovec z dvomom - Analiza pristranskosti naslovov na portalih RTVSLO in Nova24TV �� 12 Imunski sistem �� 16 UČIMO SE Nahrani možgane �� 20

ČRNFEST �� 22 PRO ET CONTRA V podporo uvedbi naborništva �� 24 Contra argument: Obvezno naborništvo �� 28 DIJAŠKI KOTIČEK Apel Belokranjcem �� 32 Predstavitev profesorjev za prvošolce �� 34 Turistične destinacije v Sloveniji �� 36 PODJETNIŠKI INKUBATOR Postani specialist za digitalni marketing �� 39 ŠTUDENTSKA KUH'NA Koktejl shot iz kozic �� 40 Bučkina roll-ups lazanja �� 41 POLETNO BRANJE S knjigo v poletje �� 42

UVODNA beseda

Pravijo, da zažigati je lahko, hud ogenj pogasiti pa težko. Preden začnemo z zažiganjem bi torej morali imeti dober načrt gašenja in se zavedati posledic, ki nas lahko doletijo. V zadnjemu letu se je edina belokranjska srednja šola znašla v dimu, ki je posledica vse večje negativne medijske izpostavljenosti. Zakaj se to tiče Kluba belokranjskih študentov, se sprašujete? Že od samega začetka KBŠ v klubu v veliki večini delujemo študentje in dijaki, ki obiskujemo ali smo obiskovali črnomaljsko gimnazijo in upam si trditi, da je črnomaljska gimnazija imela veliko vlogo pri ustanovitvi kluba, v katerem so se študentje združevali tudi po tem, ko so se iz skupne srednje šole podali vsak na svojo študijsko pot. Žalosti nas, da so v zadnjem letu osebni spori in zamere postale osrednja tema javnega pogovora in medijskega poročanja o črnomaljski srednji šoli, ki pa si zasluži mnogo več pozitivne izpostavljenosti. Medtem ko se večina javnosti osredotoča na iskanje krivca in izbira zdaj to zdaj ono »stran«, bi se morali vsi večkrat zavedati, da sta za iskro vedno potrebna dva kamna in da je čas, ko bi lahko v tej zgodbi s prstom pokazali le v eno smer, že zdavnaj mimo. Čas je, da o srednji šoli in možnih izboljšavah povprašamo tiste, ki so tej najbližje – dijake in mlade. Ti bi morali biti s svojimi idejami, kreativnostjo in neobremenjenostjo tisti, ki bi ustvarili privlačno izobraževalno okolje, ki bi nudilo aktivnosti in prostor, v katerem bi se sami radi zadrževali in bili nanj ponosni. Dokler pa so obremenjeni s spori in mnenji starejših, ki se ukvarjajo z osebnimi spori in spomini iz preteklosti, težko pričakujemo, da bodo mladi vlagali v okolje, v katerem se zdaj zdi, da veljaš le, če se postaviš na eno ali drugo stran. Dokler je drevo mlado, ga lahko upogneš kamor hočeš, zato apeliramo na zaposlene na Srednji šoli Črnomelj, naj mladih ne upogibajo v eno ali drugo smer zaradi lastnih interesov, temveč naj jih upognejo v smer kreativnosti, razmišljanja izven okvirja in predvsem stran od apatičnosti ter jih vključijo v oblikovanje ciljev, strategij in aktivnosti, ki bodo šolo rešile tega sivega oblaka. Mlade glave so tiste, v katerih se skriva kar nekaj inovativnih idej, le povprašati jih je potrebno, jih podrezati in aktivirati. Zavedati se moramo, da stvari nikoli ne vidimo takih, kot so v resnici, temveč jih vidimo take, kot smo sami, zato je pri reševanju nizkega vpisa in ugleda črnomaljske gimnazije potrebno uvideti, da bi z energijo, ki jo javnost vlaga v reševanje odnosov, lahko dosegli marsikaj, če bi le razmišljali v vse smeri, se pogovarjali z različnimi akterji, morda tudi priznali svojo zmoto in kdaj stopili korak nazaj ter tako res naredili nekaj za skupno dobro, ki ga vsi tako opevamo, ko gre za reševanje edine belokranjske srednje šole. Pa naj zaključim z bolj vedrimi in manj obremenjujočimi mislimi. Poletje je tu – čas brezskrbnosti, uživanja, dolgih dni in kratkih noči. Končno, ne? Upam, da ste uspešno opravili vse šolske in študijske obveznosti, ki ste si jih zadali. Čeprav smo upali, da bo po epidemiji in spomladanski karanteni poletje res brezskrbno, in takšno kot smo ga vajeni, še vedno ne vemo točno, v kakšni meri ga bomo lahko izkoristili. Z ekipo smo že začeli z organizacijo festivala ČrnFest, ki smo se ga odločili izvesti po ugodni epidemiološki napovedi, ki je mesec avgust označila kot dogodkom in družbi najbolj prijazen. Od 21. do 29. avgusta bomo tako že 13. leto zapored oživeli staro mestno jedro Črnomlja. Zaradi epidemije in omejenih finančnih zmožnosti smo se odločili festival skrajšati za en teden, a resnično upamo, da ga bomo lahko izvedli ter tako v mesto ponovno vnesli zabavno in kulturno dogajanje. Če si želiš kakorkoli pomagati pri ustvarjanju festivala, bomo veseli vseh pridnih, kreativnih in idej, polnih glav. Piši nam! Če ne, pa se zagotovo vidimo na katerem izmed dogodkov. Veselimo se tvojega obiska. Manja Novak, predsednica

VODA

za zivljenje

in zdravje

ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA

Avtorica: Patricia Blažič

Pogosto slišimo modrost »voda je vir življenja«. V okolju, v katerem živimo, imamo ''izobilje'' vodnih virov, naravnih izvirov in talne vode. Ne razmišljamo, od kod prihaja zdrava pitna voda, saj je dostopna v naši neposredni bližini – vodovodni pipi. Njene dragocenosti pa se še kako zavedajo drugod po svetu, kjer je človek odvisen od vodnjaka, ki zna tudi presahniti ali pa je voda na voljo daleč, daleč stran. Deležni smo ''nepravične'' razdelitve vodnih danosti po svetu in seznanjeni smo z njeno vrednostjo ter pomembnostjo za življenje na zemlji, ki je popolnoma odvisno od vode. Dobršen del človeških dejavnosti, svetovna ekonomija in navsezadnje naše življenje je odvisno od našega največjega dragulja – vode. Kaj pa mi? Se sploh zavedamo njene zmogljivosti?

se nahaja v ledenikih, nekaj več kot 30 % pa v obliki podzemne vode. Najmanjši delež zavzema dostopna voda, ki se nahaja v jezerih, rekah in močvirjih, kar znaša približno 0,3 %. Več kot polovico le-te že sedaj redno uporabljamo. Zavedati se moramo, da si ne moremo popolnoma lastiti narave. Ljudje pripadamo naravi in smo njeni uporabniki že iz časa nabiralništva. Upam si trditi, da danes nismo v tolikšni meri, kot bi morali, ohranili spoštovanja do okolja in ostalih bitji, s katerimi sobivamo, ampak smo začeli egoistično izkoriščati in posegati v njihovo prvotno identiteto. Velike težave predstavlja politična ekonomija, taktirke držav ter ambicija po večji BDP rasti. Naravne danosti so prvenstveno vir zaslužka in pohlepa do večje količine denarja. Priča pa smo tudi precejšnjim vojnam za vodo in napetostim med državami zaradi virov pitne vode. Ohranjanje identitete ekosistemov, iskanje novih naravnih dobrih, zagotavljanje kvalitetne in količinsko zadostne vode bodo zagotovo eni izmed večjih izzivov prihodnjih generacij, človeštva in splošno 21. stoletja. Izgled vodnega ekosistema JE in BO stanje družbe ter zrcalo našega odnosa do življenja. Vodno bogastvo JE in BO ključno za ohranjanje državne sigurnosti.

Temelji varne prihodnosti zdravega življenja so ohranitev zadostne plodne in rodovitne zemlje, neoporečnih virov vode, čistega zraka, umiritev podnebnih sprememb in pozitiven odnos, začenši od družbe, nato države. Gospodarjenje z naravnimi danostmi je celovit in kompleksen izziv, kljub temu je lahko ravnovesje stanja v ekosistemih doseženo z umnim in modrim gospodarjenjem. Ohranjanje varne in zdrave prihodnosti ne sme trpeti zaradi nesposobnosti stroke, vsiljivih posegov investitorjev v zaščitena območja, zlorabe življenjskega prostora in sporne politične ignorance. Multinacionalke, države, ministri, inšpektorji in določeni vplivni posamezniki nas skušajo prepričati, da trdno delajo na izboljšanju stanja. Pa da res? Morebiti v neki meri. Spremembe se vsekakor dogajajo. Pa vendar so zgolj površne in kratkoročne.

Statistično gledano 1 od 10 ljudi na svetu pije vodo iz virov, ki niso varni in zdravstveno sprejemljivi. Napoveduje se, da bo do leta 2050 število ljudi na našem planetu silovito naraslo, kar bo posledično vplivalo na pomanjkanje pitne vode. Predvideva se, da bo v prihodnosti 80 % prebivalstva trpelo zaradi pomanjkanja ali neustreznosti kvalitete pitne vode. Na njeno onesnaženje vpliva rastoča človeška populacija, nepravilna kmetijska praksa in hiter gospodarski razvoj. Takšne obremenitve vplivajo na spremenjen vodni režim. Problem so tudi nepovratni posegi v vodno okolje kot so kemično onesnaževanje, regulacije vodotokov, hidroelektrarne, promet, točkovni onesnaževalci, namakanje kmetijskih zemljišč, tehnološki procesi, urejevanje brežin,

Voda se lahko nahaja v različnih agregatnih stanjih: plinastem, tekočem in trdnem. Zaradi drugačnega stanja, v katerem se določene količine vode nahajajo, kot je na primer trdno agregatno stanje, so le-te težko dostopne, to pa otežuje njihovo uporabo. Delež nedostopne vode, ki znaša 68 %,

zasipavanje mokrišč, nepremišljeno grajeno cestno omrežje, infrastruktura itd. Posledice se kažejo že dandanes, in sicer v povečanem pojavu erozij, načetih ekosistemih, obširnih poplavah, naravnih nesrečah, industrijskih izpustih v vodotoke, vodni pomanjkljivosti, degradacijah okolja, prekomerni izčrpanosti vode in še in še. Ključno je za začetek poznati naravne cikle vode, njen izvor in gospodarjenje z vodo, šele nato se lahko usmerimo v iskanje rešitev glede pomanjkanja ter nepremišljenega uničevanja le-te. Voda se giblje v ciklu, zato je nepogrešljiva njena obnovljivost in ohranljivosti. Varno prostorsko načrtovanje in specifičen pristop do ekologije se mora zasidrati v zavest družbe. Potrebno se je osredotočiti na preprečevanje prevelike porabe vode in na spremembo ravnanja odjemalcev oziroma omejitev porabnikov vode. Največji porabnik vode na svetu je kmetijstvo, ki porabi kar 70 % razpoložljive vode. Kmetijska praksa se bo zagotovo z leti spreminjala zaradi ogroženosti vode. Kmetijski sektor bo nekoč primoran spremeniti način intenzivnega pridelovanja. Nujno bo potrebno obdržati obrežni pas, omiliti uporabo pesticidov in zmanjšati uporabo gnojevke v bližini vodnih virov. Možna sta dva scenarija. Prvi bo, da bo prevelika poraba vode za pridelavo hrane za ljudi in živali prevelik finančni zalogaj za pridelovalca in obremenitev države. Zna se zgoditi, da se bo kmetijstvo na takšnih območjih drastično zmanjšano ali pa celo opustilo. Drugi scenarij je sprememba gospodarjenja z vodo, kmetijske prakse in prilagoditev na podnebne spremembe, torej sajenje rastlin z manjšo potrebo po vodi ali omejitev/zmanjšanje pojava prehoda tekoče vode s po-

vršine tal in rastlin v atmosfero, ki se imenuje evapotranspiracija. Kmetijska politika je na žalost takšna, da so se v veliki meri zvrstili fizični posegi v naravno okolje, imenovani melioracije, z namenom izboljšanja fizikalnih, kemijskih, bioloških lastnosti tal in pridobivanja novih kmetijskih površin. Zaradi spremenjenega vodnega režima se je pojavil problem, kako nadomestiti izgubljeno vodo. Posledično se je sesul rastlinski in živalski svet ob vodotoku. Takšen primer v Sloveniji je reka Lendava, ki je levi pritok reke Mure. V Sloveniji se količina padavin zmanjšuje v smeri proti severozahodu. Najmanj jih je torej v Prekmurju. V okolju, kjer se že tako ali drugače soočajo s pomanjkanjem padavin, so se pojavile še obsežne melioracije. Očitno je cenejše namestiti namakalni sistem in pridobiti velike finančne prihodke, kakor pustiti, da nam voda neokrnjeno priteče po vodotoku. Celo gnojevka, ki konča v podtalnici, nas vsakodnevno zastruplja. Soočamo se s katastrofalnimi posledicami, kjer je ekologija manj vredna od ekonomije. Ne bo vode, ne bo človeštva, mar nam sledi eksistenčna kriza? Sprašujem se, zakaj je v medijih bore malo informacij o dogajanju v ''vodnem svetu'', kvaliteti in količinah vode, monotoringih, privatizacijah vodnih virov, onesnaževalcih itd. Namere najmočnejših držav sveta, Evropske unije, kriminalna dejanja, trgovanje z vodnimi viri so kar se da dobro skrite pred javnostjo. Vodi namenimo pičli en svetovni dan. Odgovore zakaj, čemu je tako itd. lahko razsodimo sami … Zlorabe vodnega ekosistema si ne moremo privoščiti. Je naš dragulj in ne odlagališče nesnage.

Vpliv potrosnika na razvoj in prihodnost

SLOVENSKEGA KMETIJST VA ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA

Avtor: Blaž Pečarič

Dandanes obstaja velika ponudba, ko pride do izbire hrane. Lahko izberemo različne vrste živil, celo iz različnih koncev sveta. Vendar, zakaj bi za enak proizvod plačevali več, če ga lahko dobimo uvoženega po nižji ceni. Podpiranje domače kmetijske proizvodnje je pomembno in zato bi se morali bolj pogosto odločati za nakup domačih živil. V tem članku vam bom predstavil, kako lahko kot kupci s svojimi odločitvami vplivamo in pomagamo pri napredku v slovenskem kmetijstvu.

razmere. Vse te omejitve povzročajo nefleksibilnost prilagajanja kmetijske pridelave. Ob hitri spremembi razmer na trgu se lahko ustvari pomanjkanje ali bolj pogosto, presežek ponudbe, kar lahko kmetu prinese velike izgube. Kratka življenjska doba nekaterih pridelkov in sezonskost njihove ponudbe predstavljata le ozko okno za ustvarjanje prihodka, zato mnogi kmetje prodajajo po nizki ceni, kar njihov trud razvrednoti in dolgoročno vodi v nezadovoljstvo ali celo opuščanje pridelave.

Kmetijstvo je oblika gospodarstva, ki jo uvrščamo v primarni sektor proizvodnje. Pomembno je zaradi pridelave hrane in kmetijskih pridelkov, ki se uporabljajo kot surovina v različnih industrijskih obratih. Voditi uspešno kmetijsko gospodarstvo, ki je ekonomsko uspešno in zemljo obdeluje trajnostno, je zahtevno in predstavlja velik izziv za vsakega gospodarja. Žal trenutne razmere na trgu niso kmetu pisane na kožo zaradi določenih omejitev, s katerimi kmetijstvo deluje. Uspešnost slovenskih kmetijskih gospodarstev lahko izboljšamo tudi kupci, ki s svojo izbiro lokalnih slovenskih pridelkov pomagamo pri nadaljnjem razvoju in ohranjevanju kmetijstva ter tako dolgoročno izboljšamo slovensko samooskrbo.

V zadnjih 20 letih spremljamo trend manjšanja števila kmetijskih gospodarstev, pri čemer pa se skupna površina obdelovalne zemlje ne zmanjšuje bistveno. V tem obdobju se je velikost povprečne slovenske kmetije povečala s 5,6 na 6,5 ha, kar je v evropskem merilu še vedno pod povprečjem, ki znaša kar 16,1 ha. Večina slovenskih kmetij je samooskrbnih in niso tržno usmerjene. Po podatkih iz leta 2016 je takšnih kmetij slabih 58 %, njihova povprečna velikost pa je 2,9 ha. Število takih kmetij po letu 2000 enakomerno pada. Kmetije, ki so tržno naravnane, predstavljajo 42 % vseh kmetij in povprečno obdelujejo 11,5 ha. Njihova površina se je v opazovanem obdobju povečala, število pa zadnjih 10 let stagnira. Na porastu je tudi število kmetijskih podjetij (231), ki predstavljajo zgolj 0,3 % vseh gospodarstev, obdelujejo pa skupno 5 % obdelovane zemlje, kar znaša 110,5 ha na kmetijsko podjetje, vendar je bila ta številka leta 2000 dvakrat večja, kar nakazuje oblikovanje manjših kmetijskih podjetij. Obe obliki tržnega kmetijstva skupno obdelujeta 70,5 % celotnih obdelovalnih površin v Sloveniji (vir SURS, za leta 2000–2016).

Ker je kmetijstvo močno povezano z naravo, precej odstopa od ostalih gospodarskih panog. Obdelovanje zemlje je v veliki meri pogojeno z naravnimi danostmi, kot so kakovost zemlje, vremenske razmere, mikroklima in naklon terena. Prav tako je kmetijska produkcija omejena na sezono, ki jo pogojujejo letni časi in naravni rastni cikli, v katerih rastline, ki so osnova kmetijske produkcije, uspevajo in dozorevajo za spravilo oz. predelavo. Ko upoštevamo še spremenljive vremenske razmere, recimo neurja, poplave, suše, točo, pozebo ter škodo, ki jo povzročijo škodljivci, ugotovimo, da je kmetijska produkcija kljub svoji pomembnosti precej nepredvidljiva in se zanaša predvsem na ugodne vremenske

Ta statistika nakazuje trend, da je vse več zemlje namenjeno tržni pridelavi, delež te se je povečal iz 52,1 % v 2005 na 70,5 % celotne površine obdelovane zemlje v 2016, hkrati pa število kmetijskih gospodarstev pada. Med leti 2000 in 2016 se je število teh zmanjšalo za 20 %. Posledično se je

zmanjšalo tudi število zaposlenih v kmetijstvu. Kmetijstvo je delovno intenzivno, kar lahko rešujemo na dva načina: s fizičnim delom (»na roke«) ali z vlaganjem v delovni kapital (strojno). Vsa dosedanja opažanja kažejo močno v prid kapitala, ki pa zahteva velik denarni vložek, kar je pogosto težava zaradi nizkih dohodkov kmeta.

dostopnih cenah, saj so kmetije le tako konkurenčne in uspešno delujejo na trgu. Slovenci smo znani po svoji ljubezni do nakupovanja, kar podpira ne precej ugledna statistika trgovin na prebivalca, ki nas uvršča v sam evropski vrh. Ključnega pomena za kmetijstvo pa je odločitev slovenskega kupca, katere pridelke bo kupil. Navadno gre za odločitev med slovenskim, ki je dražje, in med tujim, ki je navadno cenejše ali pa se sliši bolj imenitno. Pogosto se kupec odloči za tuj izdelek, ki je cenejši, kar nakazuje nerazumevanje ali neizobraženost kupca o temeljih kmetijske pridelave in delovanja trga. Kljub temu da je tuji izdelek prepotoval več kilometrov od slovenskega, je še vedno cenejši, saj je pridelan z maksimalno učinkovitostjo obsega proizvodnje in je lahko na trgu

Slovensko kmetijstvo je torej v fazi modernizacije, ki je finančno zelo obremenjujoča. V vseh modernih razvitih državah je kmetijstvo razvito in uporablja najnovejše pristope k pridelavi hrane. Uporaba sofisticirane mehanizacije, robotov, naprednih merilnih sistemov za nadzorovanje in regulacijo pridelave in nenazadnje uporaba analitike so ključni pristopi v vzpostavitvi modernega stila kmetijstva, ki je kapitalno intenzivno in uspešno prideluje hrano po

ko tudi v Sloveniji s pravilnim pristopom in ustrezno opremo vzgajamo domačo zelenjavo skozi celo leto.

bolj konkurenčen. Slovensko kmetijstvo v veliki meri še ne more konkurirati tujim izdelkom, zaradi zaostajanja v modernizaciji kmetijstva, ki je močno odvisna od pritoka denarja na kmetije.

Pomembno je, da se kupci zavedajo, da z nakupom domačega proizvoda podpirajo slovensko kmetijstvo. In z nakupom domačih pridelkov ne pomagamo ohranjati delovnih mest v kmetijstvu, saj vsak od teh delavcev omogoča delo še 2 višje v živilski, v panogah kot so predelava, transport in prodaja. Da bi kupcem približali ta koncept in da bi se odnesel v praksi, je pomembno, da se kupci izobražujemo. V medijih bi morali večkrat opozarjati na kupovanje domačega, ne le kot reklamo različnih trgovin (s čimer ni nič narobe), pač pa tudi kot način za podpiranje domače kmetijske proizvodnje.

Pomembno je tudi, kje izdelke nakupimo. Večina nas nakupuje v večjih trgovskih verigah, ki imajo svoje prodajalne na mnogih lokacijah po celi Sloveniji. Nakup pri manjših, lokalnih ponudnikih, trgovinah z lokalno ponudbo, tržnicah ali pa direktno od kmeta zagotovo najbolj pripomore k vzdrževanju in napredku v kmetijstvu, saj gre denar, ki ga za živilo plačamo, direktno do kmeta, pri tem pa se izogne posrednikom in njihovim maržam. Zagotovo tak nakup zahteva več od samega kupca, vendar je to lahko tudi priložnost za pridelovalce, da se povežejo in ustanovijo lokalne prodajalne, v katerih ponujajo domače izdelke. Takšne trgovine se že pojavljajo v različnih slovenskih mestih, vendar še niso dovolj prepoznavne in imajo še veliko neizkoriščenega potenciala. V obdobju epidemije Covid-19 se je ob pomankanju nekaterih živil več kupcev odločilo za nakupovanje direktno od domačih pridelovalcev. Ta trend je pokazal, da je takšna oblika nakupovanja živil izvedljiva, vprašanje, ki se ob tem pojavlja pa je, kako te »kupce pribežnike« tudi obdržati v prihodnje, ko se ponovno vzpostavi nemoten pretok živil čez mednarodne meje.

Zagotovo se bo ob napisanem našel kakšen komentar, ki bo trdil, da kmetje dobivajo subvencije in da ni potrebe, da bi kupovali dražjo slovensko hrano. Dejstvo, da kmetje dobivajo subvencije, je posledica zavedanja države o pomembnosti kmetijske produkcije. Kmetijstvo je v kapitalizmu zapostavljeno zaradi mnogih že omenjenih omejitev pri svojem delovanju in je močno vezano na svojo okolico in pogoje v njej. Tako so nekateri že samo zaradi svoje lokacije v veliki prednosti pred svojimi tekmeci in to tudi dobro izkoriščajo. Podpora države kmete spodbuja, da ne opustijo svoje pridelave, pač pa da vztrajajo, tudi če so prodajne cene prenizke ali pa bi zaradi omejitev okolja pridelavo opustili. Subvencije so prav tako nadzirane, denar pa se v veliki meri porabi za investicije, kot so nova mehanizacija, izgradnja in modernizacija kmetijskih objektov in specializirana oprema.

Odločitev kupca za slovenski izdelek, kljub temu da je ta dražji, bi pomagala narediti pomemben korak k napredku v kmetijstvu, ki bi dolgoročno cene znižal in preoblikoval slovensko kmetijstvo v bolj konkurenčno in tehnično napredno gospodarsko panogo, kar bi Slovenijo dodatno utrdilo kot razvito državo in povečalo stabilnost s samooskrbo. Prav samooskrba je ena od tematik, ki se je čez noč ponovno obudila z izbruhom krize Covid-19. Za državo je pomembno, da pridela čim večji delež hrane, ki jo porabi, saj lahko tako v primeru omejitve uvoza vzdržuje stabilno oskrbo z živili in tako zagotavlja varnost v državi. Povečanje deleža samooskrbe je dolgotrajen proces. Lahko ga opišemo tudi kot trend spreminjanja deleža samooskrbe. Za vzpostavitev trenda rasti samooskrbe je pomembna podpora države, ki bi spodbujala trajnostno proizvodnjo, vendar še vedno dovolj intenzivno, da ohranjamo ustrezen hektarski donos. Samooskrbo bi lahko povečali predvsem v zimskih mesecih, saj je takrat delež uvožene zelenjave iz toplejših dežel večji in opazimo pomanjkanje domačih proizvodov. Ena od uspešnih slovenskih zgodb, ki pripomore k večanju deleža samooskrbe je podjetje Lušt, ki ga poznamo po okusnem slovenskem paradižniku. Lušt goji svoje paradižnike v rastlinjakih, ki jih ogrevajo z geotermalno vodo, kar jim omogoča vzdrževanje optimalne temperature za gojenje paradižnika. Takšna instalacija zahteva velik vložek in prav zato ni pogosta v našem prostoru. Vendar je dokaz, da lah-

V čemer se kupovanje domačih izdelkov razlikuje ob subvencioniranja, je predvsem v psihološkem učinku. Ko kupimo slovenski izdelek, kmeta direktno podpremo, saj mu tako plačamo za njegovo delo, torej za proizvod, ki je sad tega dela. Ob povečanju povpraševanja po domačih izdelkih kmeta tudi spodbudimo k večanju pridelave, kar vpliva na delež samooskrbe. Kmet tako vidi v svojem delu prihodnost in dobi dodaten zagon za opravljanje svojega dela in nadaljnjo pridelavo hrane. Če imamo izbiro in tudi ko jo imamo, izberimo domači proizvod. Za njem se skriva večja zgodba slovenskih pridelovalcev, ki oskrbujejo našo državo s kakovostnimi in domačimi proizvodi. Slovensko kmetijstvo se ne bo spremenilo čez noč in postalo super modernizirano, kot to vidimo v državah zahodneje od nas. Gre za proces, ki bo zahteval svoj čas. Vendar je za uresničenje zares sodobnega kmetijstva v Sloveniji potrebna vzgoja kupca, ki bo znal ceniti in podpirati domače in bo lahko pomagal narediti prvi korak k trajnostno samooskrbni Sloveniji.

Koncept »od vil do vilic« se zavzema za skrajšanje poti hrane od kmetije do potrošnika, za zdravo hrano in za trajnostno oskrbo (Skupna kmetijska politika Evropske Unije). Vir: https://www.kersia-group.com/

DVOMOM TRGO VEC Z in Analiza pristranskosti naslovov na portalih ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA Avtor: Jaka Šikonja Uvod

O L S V RT 24T V

a v o N

gre za domačo televizijo Slovenske demokratske stranke (SDS) in propagandni medij Janeza Janše, in reviji Mladina, časopisom Delo, Dnevnik, Večer za medije tranzicijske levice in gradbenih baronov, enako se očita tudi na videz politično neodvisni RTVSLO. Vprašajmo se, ali obsodbe zdržijo tehten pregled. V slovenskem družboslovnem prostoru manjkajo analize z znanstvenim pristopom, zato sem se odločil, da jo izvedem sam. Osredotočam se le na pregled naslovov člankov, ki so objavljeni na portalih Nova24TV in RTVSLO. Čeprav verjamem, da je za izoblikovanje celovite perspektive potrebno prebiranje celotnega članka, si ne morem pomagati, da včasih ne preberem le posameznih naslovov. Sklepam, da drugi počnejo isto, in ocenjujem, da ima analiza smisel.

Pri razpravljanju je osnova bontona, da smo tiho, ko sogovornik govori, in poslušamo, kar nam govori. Enostavni predpogoj za plodno izmenjavo mnenj. Omejenost človeškega uma pri pomnjenju podatkov nas sili v razumevanje, vrednotenje in samokritičnost, ko moramo sami sebi pred drugimi priznati, da vsega pa ne poznamo. Težak sogovornik je tisti, ki nas prekinja. Če nas ne posluša, mu sploh ne moremo reči sogovornik. Naporen sogovornik pa je tako imenovani »trgovec z dvomom«. Umetnost takšnih trgovcev je sejanje dvoma, kjer ga navidezno ni. Kljub temu da moralno razsoden človek dvomi v to, kar verjame kot resnično, v izrečeno in slišano ali prebrano, ne premorejo te vrline vsi. Če dopuščamo možnost dvoma, nas trgovec z dvomom popolnoma razoroži. Poslužuje se metode, da izrazi jasno nestrinjanje s povedanim, in samozavestno doda, da naj bi to pred kratkim prebral in da je naš podatek napačen. Sicer gre za osnoven princip debate, ampak trgovec z dvomom načrtno seje dvom brez kakršne osnove ali z napačnim interpretiranjem prebranega ali slišanega in z namenom diskreditacije sogovorca. Največji strah je, da medij skupaj z novinarji postane tržnica dvomom. Že samo en trgovec lahko oblati ostale trgovce in celotno tržnico, a oblatena tržnica prodaja gnilo sadje in slej kot prej bo javnost le ugriznila v postarano jabolko. Od medijev se tako pričakuje, da dvomijo v napisano, da preverjajo vire in v primeru zmote izrazijo opravičilo s popravkom. Gre za predpogoj nepristranskega medija, po katerih hrepenimo. V javni razpravi pogosto poslušamo očitke o pristranskosti medijev. Ali je to izrečeno iz ust trgovcev z dvomom, ali na podlagi veljavne reference? Nadalje od pristranskosti in nepristranskosti se mediji delijo po binarnem sistemu na leve in desne, najverjetneje na podlagi politične opcije, ki jo podpirajo. Tako se Nova24TV očita, da

Metode

Pri ocenjevanju odnosa sem vsak članek uvrstil v eno izmed 4 kategorij:

S spletnih portalov RTVSLO in Nova24TV sem z uporabo programa izvozil vse naslove člankov, ki so bili objavljeni:

• • • •

• na RTVSLO v rubriki Slovenija med 14. 3. 2020 in 17. 5. 2020 (vir: https://www.rtvslo.si/slovenija/arhiv), • na Nova24TV v rubriki Slovenija med 8. 4. 2020 in 17. 5. 2020 (vir: https://nova24tv.si/rubrika/slovenija).

pozitiven odnos, negativen odnos, nevtralen odnos, ni možno oceniti, ker iz samega naslova ni jasno razvidno, na katero stran se je novinar postavil.

Pri naslovih, kjer je bil ocenjen pozitiven ali negativen odnos, sem, kjer je bilo mogoče, dopisal še subjekt – osebo, stranko, institucijo, skupino ljudi –, na katero se odnos navezuje. Na koncu sem zaradi analize posamezne subjekte združil v kategorije. Če sem v naslovu ocenil, da gre za opredelitev več odnosov, sem opredelil vsak odnos posebej, enako tudi za subjekte. Ocenjenih je bilo po abecedi prvih 294 naslovov člankov, preostali izvoženi naslovi niso bili ocenjeni.

Datum 14. 3. je izbran načrtno, saj je en dan prej Janez Janša sestavil 14. vlado Republike Slovenije. Izvoženih je bilo 1053 naslovov, od tega 454 s portala Nova24TV in 599 s portala RTVSLO. Vsi naslovi člankov so bili zbrani skupaj v tabeli in razvrščeni po abecednem redu. Glavno vodilo pri raziskovanju je bilo zmanjševanje pristranskosti, kar sem pred samim ocenjevanjem naredil tako, da sem skril stolpec z datumom in stolpec, ki prikazuje ime medija, kjer je članek objavljen. Pri vsakemu naslovu sem zgolj iz napisanega poskušal oceniti odnos, ki ga novinar prek naslova sporoča bralcu.

Šele po zaključku samega ocenjevanja odnosov in opredeljevanja subjektov sem si prikazal ime medija, kjer je bil članek objavljen, kar sem potreboval za nadaljnjo analizo. Celotna analiza je dostopna prek naslednje QR kode.

Rezultati Tabela 2: Pregled subjektov in ocenjenega odnosa na portalu Nova24TV

Od 294 naslovov člankov, ki so bili ocenjeni, jih je bilo 118 (40 %) s platforme Nova24TV in 176 (60 %) z RTVSLO. Iz Tabele 1 je razvidno, da je na RTVSLO bistveno večji delež naslovov z nevtralnim odnosom (100; 56 %) kot na Nova24TV (3; 2,4 %). Na Nova24TV imajo jasno pozicijo že pri pisanju naslovov, saj je pozitiven ali negativen odnos ocenjen pri 116 (91 %) naslovih, medtem ko je imajo na RTVSLO jasno pozicijo pri 53 (30 %) naslovih. Iz Tabele 2 lahko razberemo, da se na Nova24TV izrazito postavljajo na stran enega političnega pola. Ker so absolutne številke prenizke, da bi lahko dobili dobro oceno, upoštevajmo le tiste kategorije subjektov, kjer je absolutna razlika med številom naslovov s pozitivnim odnosom in številom naslovov z negativnim odnosom večja ali enaka 5. Potemtakem na Nova24TV izražajo prvenstveno negativen odnos do petkovih protestov, Liste Marjana Šarca (LMŠ), levega političnega pola, RTVSLO, stranke Socialni demokrati; in prvenstveno pozitiven odnos do vlade Janeza Janše. Enako težavo s prenizkimi absolutnimi številkami srečamo pri pregledu negativno in pozitivno ocenjenih odnosov v naslovih na RTVSLO. Iz Tabele 3 je razvidno, da na RTVSLO ne radi pišejo naslovov, kjer bi jasno izrazili svoj odnos do subjektov. Ker v nobeni kategoriji ni absolutna razlika večja ali enaka 5, ne moremo narediti niti grobe ocene, ampak bi bila za to potrebna obsežnejša analiza. Nižje absolutne številke sovpadajo z velikim deležem naslovov (56 %), ki so bili ocenjeni, da so nevtralni.

Tabela 3: Pregled subjektov in ocenjenega odnosa na portalu RTVSLO

Tabela 1: Pregled ocenjenih kategorij odnosov med Nova24TV in RTVSLO.

Zaključki in omejitve Kot avtor analize se zavedam številnih omejitev, kar me tudi ovira pri postavitvi samih zaključkov, zato sem se odločil, da jih sam ne bom postavil. Glavne omejitve so: • odsotnost vnaprej postavljenih subjektov, do katerih odnos ocenjujem, • nizko število pregledanih naslovov, • osredotočanje zgolj na naslove in ne na celotno besedilo, • odsotnost preverjanja trditev v naslovih za resnične ali neresnične, • lastna pristranskost pri ocenjevanju zaradi predhodnih izkušenj, znanj in spominov. Pozval bi študente in diplomante družbenih ved k sledenju principov znanstvenega raziskovanja tudi po zaključku fakultete. Namreč nekakšen občutek imam, da je v družboslovju znanost izolirana in živi zgolj v akademskih sferah in da se jo premalo čuti v vsakodnevnem novinarskem delu in javnem angažiranju. Izpostaviti velja tudi znanstveni pristop v politiki, kjer je znanost premnogokrat preslišana in spregledana. Nadaljevanje mojega poziva pa je, da se to analizo vzame kot zametek za prihodnje raziskovanje, pri čemer naj bodo vedno misli raziskovalca pri zmanjševanju pristranskosti. Pristranskost uničuje ves trud, izsledke pa skriva v predale ali pometa pod prag.

imunski SISTEM ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA

Ob epidemiji novega korona virusa smo lahko zasledili poplavo nasvetov in ukrepov o varovanju zdravja. Pogosto umivanje in razkuževanje rok, prezračevanje prostorov in med drugim tudi skrb za imunski sistem, saj nam bo ta pomagal pri premagovanju bolezni. Mogoče je sedaj priložnost, da bolje spoznamo imunski sistem, kaj le-ta sploh je, kako deluje in kako ga lahko okrepimo. Imunski sistem je anatomsko težko opredeljiv, saj se nahaja praktično po vsem telesu. Sestavljen iz več organov oz. tkiv (kostni mozeg, vranica, bezgavke itd.), celic (limfociti, makrofagi itd.) ter molekul (citokini, protitelesa itd.), ki se pri svojem delu dopolnjujejo. Glede na delovanje, imunski sistem človeka razdelimo na več stopenj, od mehanskih ovir (npr. poroženeli del kože), preko nespecifičnih obrambnih mehanizmov (npr. klorovodikova kislina v želodcu), do nespecifičnega prirojenega (vnetje, fagocitoza) in specifičnega pridobljenega (protitelesa) imunskega odziva. Danes zgradbo in delovanje vseh teh sistemov razumemo kot celoto, katere naloga je obramba organizma pred dejavniki, ki jih oceni kot nevarne in jih je potrebno uničiti ali odstraniti. Pri tem si imunski sistem pomaga z izkušnjami, ki jih delimo na izkušnje vrste (prirojena ali naravna imunost) in na izkušnje posameznika (pridobljena ali specifična imunost).

Avtorica: Sara Milković

Prirojena ali naravna imunost je najstarejši in najosnovnejši obrambni mehanizem, ki se v telesu aktivira takoj ob stiku s tujkom. Ne glede na vrsto tujka, vedno deluje podobno, in sicer celice, ki jim pravimo fagociti, razgradijo motečo snov. Nato se na mestu, kjer tujek skuša vdreti v telo, sproži proces, ki mu pravimo vnetje. Na tem mestu se poveča prekrvavitev, kar zaznamo kot toploto in pordelost. Pojavi se lahko tudi oteklina in bolečina. Ta odziv bo enak ob prvem in nadaljnjih srečanjih z istim patogenom (tj. tujkom). Pridobljena ali specifična imunost se gradi na izkušnjah posameznika. To vrsto imunosti pridobivamo skozi življenje. Celice pridobljenega imunskega sistema so posebna vrsta levkocitov, imenovane limfociti. Limfociti B in limfociti T sta veliki podskupini limfocitov, ki nastajata v kostnem mozgu. Na svoji površini imajo številne receptorje, s katerimi prepoznajo tujke (antigene) in tako ugotovijo, katere mehanizme za odstranjevanje je treba vklopiti. Sledi kaskada reakcij, katerih posledica je, da nekatere imunske celice uničijo in odstranijo tujek, druge pa izločajo snovi, ki so nevarne za tujke. Limfociti B izločajo protitelesa ali imunoglobuline (Ig), ki jih najdemo v telesnih tekočinah in na površinah sluznic. Ločimo več vrst protiteles: Ig A, Ig D, Ig E, Ig G, Ig M.

imunskega sistema prepoznajo virus in se hitro razmnožujejo. Nastajajo velike količine specifičnih protiteles, ki uničijo virus, zato otrok ne zboli.

Pomembna značilnost pridobljene imunosti je imunski spomin. Protitelesni odziv se razlikuje, če se s tujkom srečamo prvič ali ponovno. Ob prvem stiku s tujkom še nimamo protiteles. Le-ta nastajajo v naslednjih dneh v majhnih količinah, zato je imunski odziv običajno šibek. A tudi majhne količine protiteles so dovolj, da se ustvarijo spominske celice limfocitov T in B, ki ne proizvajajo protiteles, pač pa le preuredijo svoje gene in »čakajo« na ponovno srečanje z istim antigenom. Ob ponovnem stiku z istim tujkom je specifičen imunski odziv hiter in močan, saj spominske celice prepoznajo tujek, se hitro razmnožujejo in nastajajo velike količine specifičnih protiteles.

Povsem normalno je, da odrasla oseba zboli za okužbami nekajkrat letno, otroci pa tudi do desetkrat na leto. Težave se pogosteje pojavijo pozimi, saj se zadržujemo v zaprtih prostorih z več ljudmi, zato se mikrobi hitreje prenašajo s človeka na človeka. Oslabljeno delovanje imunskega sistema se začne kazati z utrujenostjo in povečano dovzetnostjo za okužbe, ki je lahko posledica neprimerne prehrane, pomanjkanja spanja, psihofizičnih obremenitev in vremenskih sprememb. Po navadi ne gre za resno obolenje, pač pa za normalen odziv telesa na tujke, ki ga prebolimo brez obiska zdravnika in zgolj s počitkom. V današnjem življenjskem tempu obveznosti zahtevajo popolnega človeka na delu in doma, zato si težko vzamemo premor tudi takrat, ko zbolimo in bi počitek nujno potrebovali. Lahko rečemo tudi, da nimamo časa biti bolni.

Razvoj pridobljene imunosti lahko enostavno predstavimo na primeru otroške bolezni vodenih koz. Povzročitelj je virus varičela zoster (Varicella zoster virus), ki se prenaša z okuženimi kapljicami in zrakom. Najpogosteje zbolijo otroci v vrtcu, saj s kihanjem, kašljanjem in govorjenjem na videz zdravi otroci sproščajo virus v zrak. Prvi znaki bolezni se pojavijo šele po nekaj dneh okužbe. Ob prvem stiku z virusom naš imunski sistem reagira burno, in sicer se aktivirajo obrambni mehanizmi prirojene imunosti. Poleg značilnih mehurčastih izpuščajev na koži in sluznicah so oboleli pogosto utrujeni, imajo boleče sklepe in povišano telesno temperaturo. Poleg tega začnejo nastajati tudi spominske celice pridobljene imunosti. Ob ponovnem stiku z virusom vodenih koz (npr. naslednje šolsko leto) spominske celice

Velikokrat se zatečemo k uporabi različnih pripravkov, ki spodbujajo delovanje imunskega sistema, a premalo se zavedamo, da k boljši odpornosti veliko prispevamo sami. Verjetno že vsi dobro poznamo načela zdravega življenjskega sloga, a ponoviti ni greh. Pomembna je raznolika prehrana, ki zajema veliko svežega sadja in zelenjave. Iz prehrane ne izključujmo mesa, rib, stročnic in polnozrnatih

žit. Pomembno je pitje zadostnih količin tekočine, vsaj dva litra dnevno, pri čemer se je potrebno izogibati sladkanim in gaziranim pijačam. Poleg opustitve kajenja in zmanjšanja vnosa alkohola ima pomembno vlogo pri krepitvi imunskega sistema tudi redna telesna aktivnost. Že polurna hitra hoja bo poskrbela za dvig srčnega utripa, pospešeno kroženje krvi in aktivacijo mišic. Ne smemo pozabiti na dober spanec. Poskušajmo si urediti ritem spanja, torej pojdimo spat in vstajajmo vsak dan ob približno istem času. Tako bomo imeli manj težav z nespečnostjo in nenaspanostjo. V današnjem hitrem tempu in polnem urniku se težko izognemo stresu, zato poiščimo tisto, kar nas veseli, in počnimo to dovolj pogosto. Kavica s prijateljico, dobra knjiga ali film so dovolj, da odmislimo vsakodnevne skrbi. Včasih pa zdrav življenjski slog ni dovolj, zato posežemo po dodatni podpori. V lekarnah in specializiranih prodajalnah najdemo široko ponudbo izdelkov, ki so namenjeni povečanju delovanja imunskega sistema. Ti izdelki so lahko kemičnega ali naravnega izvora.

Med izdelke naravnega izvora spadajo pripravki, ki vsebujejo ameriški slamnik (Echinacea purpurea). Uporabljamo ga lahko preventivno za preprečevanje okužb dihal in tudi takrat, ko že čutimo simptome bolezni. Mehanizem delovanja ameriškega slamnika ni natančno poznan, a dokazano deluje protibakterijsko, protivirusno in imunostimulativno. Njegove izvlečke najdemo v obliki tablet, kapljic in zdravilnih čajev. Tudi betaglukani spadajo med pripravke naravnega izvora. So naravni polisaharidi, ki se nahajajo v ovsu, ječmenu, morskih algah in glivah. Spodbujajo in krepijo naravno odpornost organizma in pomagajo imunskemu sistemu prepoznati in uničiti tujke. Primerni so za otroke, starejše od enega leta, v obliki sirupa in za odrasle v obliki kapsul ali tablet. Treba je vedeti, da izdelki, ki spodbujajo imunski sistem, niso primerni za vsakogar. Posebna pazljivost je potrebna pri bolnikih, ki redno jemljejo zdravila, ki zavirajo delovanje imunskega sistema – imunosupresive. Sliši se nenavadno, zakaj bi želeli zavirati imunski sistem? Primer takih bolnikov so osebe, ki trpijo za avtoimunskimi boleznimi, kot so na primer multipla skleroza, sladkorna bolezen tipa I, revmatoidni artritis in luskavica. Njihov imunski sistem ne prepoznava in napada le tujkov, ki vdirajo v telo, pač pa kot tujke prepoznava tudi telesu lastne celice. Pravimo, da imunski sistem deluje prekomerno oziroma preveč aktivno, zato ga je potrebno zavirati. Pri teh bolnikih lahko uživanje zdravil, ki spodbujajo imunski sistem, povzroči ponovni izbruh ali poslabšanje primarne bolezni. Naslednja skupina so ljudi, ki imajo presajene organe. Presajeni organ je v novem telesu tujek, zato bi ga telo hitro zavrnilo. Da se to ne bi zgodilo, morajo redno jemati zdravila, ki zavirajo imunski sistem. Pri njih lahko spodbujanje imunskega sistema vodi v zavrnitev organa, saj je to ravno nasproten učinek od primarnega zdravljenja.

Med izdelke kemičnega izvora spadajo različni vitaminsko-mineralni pripravki. Gre za uravnoteženo kombinacijo vitaminov in mineralov, ki krepijo odpornost, varujejo organizem pred okužbami in delujejo koristno pri prehladnih obolenjih. Ob uživanju zadostnih količin hrane, bogate z vitamini in minerali (sadje, zelenjava, žita), dodajanje vitaminov in mineralov ni smiselno. Vendar kadar pride do pomanjkanja primernih hranil, bodisi zaradi nedosegljivosti sveže hrane v zimskem obdobju bodisi zaradi neprimernega vnosa hrane, se to lahko pokaže kot večja dovzetnost za okužbe. Tudi nekatera bolezenska stanja lahko zmanjšajo apetit ali absorpcijo hranil oziroma zahtevajo njihovo povečano potrebo. Za normalno delovanje imunskega sistema so pomembni vitamini A, C, D, E, B6 in B9 (folna kislina) ter minerali cink, železo, magnezij, mangan, selen in baker v ustreznih količinah glede na potrebe vsakega posameznika. Za povečanje odpornosti jih dodajamo v kombinacijah, saj običajno prihaja do pomanjkanja več vitaminov in mineralov hkrati, le vitamin C dodajamo tudi samostojno. Ta ima pomembno vlogo pri delovanju imunskega sistema in zaščiti celic pred oksidativnim stresom ter prispeva k zmanjšanju utrujenosti in izčrpanosti. Uporabljamo ga preventivno in tudi ko okužba že nastane.

Imunski sistem je kompleksen del našega telesa in mnoge podrobnosti o njegovi sestavi in delovanju so za nas še vedno neznane. Spoznali smo pomembne zanimivosti, zato nam bo v prihodnje lažje prepoznati in razumeti, zakaj včasih zbolimo. Pomembno je, da stalno skrbimo za svoje zdravje in ne samo takrat, ko čutimo, da smo zboleli. Ostanite zdravi!

Nahrani MOZGANE UČIMO SE

Avtorica: Nika Mežnaršič

Prehrana med izpitnim obdobjem

olje, sojino olje, orehovo olje ipd.). Prehransko dopolnjevanje z maščobnimi kislinami omega-3, v kolikor jih s hrano ne zaužijemo dovolj, naj bi izboljšalo spomin in učenje, vidne funkcije, fluidnost membran ter tudi nadzor krvnega pritiska. Priporočljivo je uživanje antioksidantov, vitaminov in mineralov, ki jih dobimo z zadostno količino zaužitega sadja in zelenjave pa tudi drugih živil. Zadosten vnos železa bomo dosegli z uživanjem rdečega mesa, medtem ko bomo npr. cink, ki je pomemben za boljši spomin, dobili z uživanjem živil živalskega izvora pa tudi stročnic in oreščkov. Ne smemo pozabiti na vnos najpomembnejših makrohranil za naše možgane, in sicer ogljikovih hidratov. Smernice prehranjevanja priporočajo uživanje polnovrednih žit in izdelkov iz njih, kar bo, zaradi višjega vnosa prehranskih vlaknin, podaljšalo sitost. Poleg vseh hranil je potrebna tudi zadostna hidracija, ki naj bo predvsem voda ali nesladkan čaj, pa tudi limonada brez sladkorja bo v poletnih mesecih dobra osvežitev. Pozabiti ne smemo niti na zadostno telesno aktivnost, ki bo poskrbela za sprostitev in zdravje možganov. Za lažje in učinkovito učenje med izpitnim obdobjem si za zajtrk lahko pripraviš grški ali skyr jogurt z domačo granolo, temu pa dodaš manjšo pest lešnikov ali mandljev. Za kosilo recimo polnozrnate testenine s tuno v paradižnikovi omaki, ob tem si privoščiš še skledo najljubše solate. Ko imaš učenja že vrh glave, si naredi en dober sendvič s polnozrnatim kruhom in piščančjimi prsmi ter rezinami rdeče paprike. Če si med učenjem preveč neučakan in odštevaš minute do naslednjega obroka, si pripravi sadno malico iz marelic, banane ali jagodičevja, če pa še to ne bo dovolj, ti je dovoljena še ena malica, ki lahko sestoji iz zelenjavnega narezka npr. narezano korenje v kombinaciji s humusom.

Končno je za nami ta naporen mesec junij, ki s seboj prinese študentom izpitne roke, dijakom pa zloglasni zrelostni preizkus. Vsem je skupno, nekaterim že dobro poznano, celodnevno pregledovanje zapiskov s predavanj, profesorjevih izročkov ter odštevanje dni, ko bomo lahko zopet brezskrbno ležali na Koupi. Že res, da bi tematika članka bila bolj primerna pred izpitnim obdobjem, pa vendar, tisti, ki junija nis(m)o bili dovolj pridni, bomo lahko nasvete uporabili v jesenskem roku. Večina bi lahko izpitno obdobje opisala s tremi besedami: kava, živci in stres. Slednji nam, v času izpitov, zagode pri spanju, posledično tudi vpliva na spomin, koncentracijo in učenje, kar pa so, v času izpitnega obdobja, glavne komponente uspešno opravljenih izpitov. Verjamem, da se v času izpitnega obdobja študentje – odvisniki od kofeinskih napojev – predoziramo z le-temi, medtem ko drugi od kave postajajo odvisni. Kofein je res eden izmed čudežnih napojev, ki nam pomaga obdržati budnost in pripomore k boljši koncentraciji na učno snov, vendar preveč le-te vodi do motenj spanja, ki skupaj z »visenjem« pred računalnikom vpliva na naš ritem spanja in budnosti. Poleg spanja, v času izpitov, je ključnega pomena tudi prehrana. Prehrana lahko vpliva na mnoge procese v možganih, tako da regulira poti živčnih prenašalcev, sinaptični prenos, pretočnost membran in poti, ki prenašajo signale. V času izpitnega obdobja so ključna hranila, ki jih študent potrebuje, beljakovine, omega-3 maščobne kisline, vitamini in minerali. Priporoča se vključevanje mesa, mleka in mlečnih izdelkov, stročnic pa tudi rib v svojo prehrano, slednje poleg beljakovin vsebujejo tudi omega-3 maščobne kisline. Omega 3 maščobne kisline so sestavni del celičnih membran in so nujne za normalno delovanje možganov. Pri glodavcih so raziskave pokazale, da se pomanjkanje omega-3 maščobnih kislin, odraža v slabšem učenju in spominu, prav tako pa je pomanjkanje povezano s povečanim tveganjem za mnoge duševne bolezni. Omega-3 maščobne kisline najdemo v prej omenjenih ribah, predvsem mastnih, kot so losos, skuša, sardele, tuna, pa tudi v oreških (mandlji, lešniki, orehi …) in hladno stiskanih oljih (laneno

Vsekakor ključ do uspešno opravljenih izpitov ni zgolj v enem posameznem hranilu, temveč v uravnoteženi kombinaciji vseh zgoraj naštetih dejavnikov. Zadosten spanec, telesna aktivnost, hidracija in uravnotežena prehrana bodo pripomogli k boljšemu počutju. Pa vendar ne bo greh, če se ti zaželi košček čokolade za dobro voljo, a naj ostane zgolj pri koščku, saj možgani, ne glede na njihovo aktivnost, vedno porabijo enako količino energije, četudi se učimo in napenjamo možgančke cel dan.

Pro et Contra

nova RUBR

… ali s poslovenjenim izrazom, za ali proti.

Kritika je postala oblika mnenja, ki je vsaj večina, kot opažam, ne zna sprejeti. Dejstvo, na katerega radi pozabimo, pa je, da kritična mišljenja, kritične opazke in komentarji, pripeljejo do kompromisov, sprememb in nenazadnje do napredka v družbi, kolektivu … Rubriko Pro et Contra v Zvitici uvajamo z namenom spodbujanja kritičnega razmišljanja mladih, dopuščanja različnih pogledov na isto stvar (ter posledično strpnosti do drugačnega mnenja) ter razumevanja določenih družbenih tem s perspektive »za« in »proti«. V nadaljevanju bosta Rok Šikonja in Matej Banovec podala vsak po 5 argumentov »za« oziroma »proti« naborništvu, za katerega predlog po ponovnem uvajanju so poslanci SDS vložili januarja letos. Veseli bomo, če se na prispevka odzovete tudi vi, bralci Zvitice. Dobrodošli pa so tudi predlogi za Pro et Contra za naslednjo, jesensko, izdajo Zvitice. Pozdrav iz uredništva

IKA

festival glasbe, smeha, ĹĄporta, kulinarike in otroĹĄkega rajanja.

21. - 29. AVGUST 2020 | DOBRO ZA VSE

PRO ET CONTRA

podporo uvedbi NABORNIST VA Avtor: Rok Šikonja

Uvod

dane niti enostavno odpravljene. Govora je o tem, kdo se bo javil, da bo dan za dnem zastavljal svoje življenje za varnost drugih življenj, tistih, ki jih nikoli ne bo niti poznal niti videl, ali drugače, kdo se bo odločil za poklic vojaka, policaja, gasilca in podobnih plemenitih, nesebičnih profesij. Vsekakor je poklic vojaka tisti, ki zahteva največje odrekanje v najtežjih razmerah – ko vse odpove, ko vsi zbežijo.

Po tem ko je pandemija ohromila javno življenje, je rodila še mogoče bolj prelomno gibanje, in sicer socialno krizo ter splošno nezadovoljstvo, divjanje protestov, nasilja, roparskih pohodov in zahtev po radikalnih spremembah, predvsem v razvitih državah sveta (ZDA, VB, Francija, Hong Kong, Belgija, Čile …). Akutne razmere pa so dodatno stopnjevane z migrantsko krizo ter hitrim tempom vsakdanjega življenja. Skratka, grozi nam, da bomo izgubili družbeno podstat – varnost, red in mir – to, kar nam omogoča, da živimo vse, kar cenimo. Izgubili smo občutek za tradicijo in spoštovanje.

Pa vendar smo postavljeni pred neljubo dejstvo, in sicer da med te ljudi le redko vstopijo sinovi in hčere oblastnikov, političnih elit ter bogatašev. Le redko vidimo, da svoja življenja (za razliko od denarja) zastavljajo za dobro drugih. Mar niso to otroci prav tistih, ki odločajo o varnosti vseh nas, ki narekujejo, katere vojne je treba bojevati, katera svobodna ozemlja osvoboditi? Ali tistih, ki ustvarjajo finančne krize ter trgovinske vojne, hujskajo proti svojim razrednim nasprotnikom? Zgodovina nas prepogosto spomni o tem. Če že oblastniki tako verjamejo v svoje cilje in so za ta namen pripravljeni tvegati, zakaj ne tvegajo tudi lastne krvi ter s dokažejo brezkompromisno verovanje v cilj, ki naj bi mu sledili? Od tu sledi temeljno vprašanje, ali so življenja njihovih otrok resnično več vredna kot življenja otrok drugih?

Zatorej v luči aktualnih varnostnih razmer na mestu soočenje z vprašanjem: »Uvedba naborništva, za ali proti?«. Ideji uvedbe naborništva je javnost naklonjena, po raziskavi agencije Parsifal naj bi jo podpiralo 70 % vprašanih. Potrudil sem bom, da bom mnenja tega dela démosa v tem eseju upravičil ter ubesedil. V nadaljevanju bralcu predstavljam svojih pet argumentov ZA. So-piscu Mateju želim vso srečo pri gradnji argumentov PROTI.

NE, niso, življenja posameznikov, revnih in bogatih, zdravih in bolnih (op. a. aktualno, belih in črnih), dogmatično sprejmimo kot enakovredna. Če so enakovredna, zakaj potem niso enakovredno zastopana na bojnih linijah. Trdim, da če bi le bila pravično zastopana, potem bi bilo to največje varovalo pred uporabo vojske v dvomljive namene oziroma najvišja garancija za mir.

Argument I – Enakost življenja Razvoj civilizacije, tehnologije in blaginja terjajo tudi svoj davek. Danes smo soočeni s kruto realnostjo, in sicer da so finančne, socialne in materialne razlike med različnimi sloji vse bolj poglobljene. (op. a. Mogoče so prav te razlike tudi delni vzrok teh dosežkov.) Kljub naravnanosti sistema, da odpira priložnosti in daje možnost manjšanja teh razlik, obstaja področje, kjer te razlike ne morejo biti niti spregle-

Še več, gre za deljenje skupne usode, da enkrat vselej nastopamo v življenju kot enaki, z ramo ob rami. Namesto da eni za svoje preživetje zastavljajo svoje eno življenje, drugi pa svoje številno premoženje. Zato močno verjamem, da v tem

Argument II – Zavore

vidiku izbora poklica ni moč zaupati svobodni roki trga. Preveč je na kocki, da bi naključju prepustili življenja tistih, ki so bili prikrajšani priložnosti v življenju, pa naj je to zdravje, socialni položaj družine, izobrazba ali kaj drugega.

Garancija za svobodno in srečno družbo ne izhaja iz naporov države, temveč naporov vsakega posameznika. Tako njena moč izhaja iz moči posameznikov, nikoli obratno. Zatorej sta največji strah in trepet za oblastnike suverenost in neodvisnost ljudi. Če bo vsak posameznik opolnomočen, bo nemogoče vladati slabo, koruptivno in krivično, saj bo razum vselej ločil zrno od plevela ter odstavil oblast v moderni demokraciji, kot jo poznamo v prvem svetu.

Nadalje ni moč spregledati, da različni družbeni sloji živijo različna, tako rekoč odtujena, življenja. Večina enih živi v mestih, v razvitih četrtih ter večina drugih v zapostavljenih četrtih in na odročnih vaseh. Oboji obiskujejo različne vrtce, šole, trgovine, bare, prireditve in se udejstvujejo v različnih športih, društvih. Pri služenju vojske bi bile te razlike izbrisane. In vsak otrok s premožnejše družine bi občutil enako trpljenje in pritisk (v dobrem smislu) kot katerikoli drugi vrstnik; končno bi občutil, kako je biti tudi na dnu, ne zgolj na vrhu. V enem izmed prejšnjih člankov sem pisal o tančici nevednosti in prav to izkustvo mešanja različnih pogledov bi tančico sploh naredilo živo, pravično ter posledično blagodejno za našo demokracijo, narodno spravo ter za misel, da moramo živeti, če ne en z drugim, pa drug ob drugem.

Obvezno služenje vojaškega roka je mehanizem opolnomočenja. Z njim se je vsak primoran naučiti, kako se preživeti, nadzirati in bojevati. Dodatno moč mu daje znanje samoobrambe, tako v individualnem smislu kot v skupnostnem smislu, in sicer da se je sposoben ubraniti, skupaj z drugimi, proti potencialni tiraniji in diktaturi. Narod, ki tega znanja in žara, ne premore, je obsojen na potencialno prekoračitev mej s strani države. Ni napačno trditi, da bodo tako represivni organi bolj zadržani v svojih akcijah, če bo tudi javnost opolnomočena ter vešča ravnanja z orožjem. Podobno kot se oblastniki bojijo kritičnih intelektualcev ali iznajdljivih odvetnikov, se bojijo tudi močnih ljudi. Vse omenjeno kot celoto označujem

Uvedba obveznega služenja vojaškega roka se v tem smislu uravnilovke izkaže za najbolj pravično, vse ostalo postavlja različno ceno življenju posameznikov.

kot zavoro oblasti pri prekomernem poseganju v življenja ljudi. In le-ta zavora naj bo uporabljena kot zadnja, preden se izčrpajo pravniki, intelektualci in možnosti protestov. Obstaja pa tudi zavora na drugi strani, in sicer ta direktno naslavlja protiargument, da uvedba naborništva vodi v militarizacijo (karkoli že to pomeni) ali nek dodaten strah pred represijo. S tem ko bodo v vojsko vključeni vsi, iz vasi in mest, iz višjih in nižjih socialnih slojev, je ta strah odveč. Namreč ne bomo napadali lastnih znancev, sovaščanov, someščanov; toliko smo se pa le naučili iz zgodovine, tudi v slovenski osamosvojitveni vojni. Nadalje, z izkušnjo biti vojak, bo marsikdo z drugimi očmi gledal na vojake in tudi policaje. Namesto da prav slednji še vedno uživajo slab sloves, kljub njihovi profesionalnosti, bomo na te naše fante in dekleta gledali s spoštovanjem in se ob njih počutili še bolj varne. Narejen bo korak k spremembi miselnosti iz »sigurno mi bodo kaj našli« v »hvala, ker pazite name«. Spoznali bomo, da tudi te ljudje, tako kot mi vsi, se veselijo in žalujejo, hkrati pa so pripravljeni narediti za varnost vseh več kot marsikdo drug. Uvedba naborništva bo državi postavila dodatne zavore, naj te temeljijo na nemoči države in moči ljudstva. Argument III – Tradicija in vzgoja Pogosto se kot argument za uvedbo naborništva omenja vzgojo, in sicer v smislu vrednot, ki jih ta pooseblja. Nasprotniki ideje ta vidik označujejo kot sredstvo prisilnega »pranja možganov«, pa vendar v svojih stališčih ne naslavljajo pomislekov, ki so mnogim očitna.

postavljeni raznoraznim provokacijam, kritikam in nagajanjem. Nasprotniki bodo zagovarjali, da država nima nobenega mesta pri vzgoji odraslih, da kaj se pa ona briga za vrednote in kreposti posameznika. Ideja naborništva je, da ponovno usmeri kompas in okrepi te esencialne gradnike moderne družbe. S svobodo v mislih bi zgornji protiargumenti veljali, pa vendar se realnost nagiba drugače. Če je vse v najlepšem redu, da država ne posega v vzgojni vidik, potem iščem odgovor na zakaj je občutek o vrednotnem nazadovanju družbe vse bolj aktualen, kljub vse večji vzgojni svobodi. Ali nas prevelika blaginja in manjko bridkih izkušenj ne izučita dovolj?

Nemajhen del prebivalstva je zaskrbljenega glede pozabljanja vrednot, ki so našo civilizacijo pripeljale do blaginje, ki jo živimo. Med te tradicionalne vrednote spadajo mir, varnost in medsebojno spoštovanje. Prav te pa so tiste, ki nad gladino držijo celotno idejo svobodne družbe in svobodnega trga. Prav te nam dalje odpirajo vsa vrata, ki si jih lahko zamislimo. Z njimi stojimo, brez njih pademo. Povrh vojska v vsakem, ki jo služi, neguje in spodbuja kreposti, ki se dandanes zdijo v zatonu. Te so disciplina, vztrajnost, ponižnost, spoštovanje do podrejenih in nadrejenih ter zdravo telo (ali zdrav duh v zdravem telesu). Slednja pa povrh naslavlja še vse bolj pomembne zdravstvene težave. Te kreposti so gradnik tiste najvišje svobode, ko človek postane sposoben brzdati sam sebe, o tem sem pisal v Zvitici – Zima 2020. Le spomnite se, kako se morajo vojaki, tudi policisti, brzdati, ko so iz-

Uvedba naborništva krepi kreposti in vrednote vsakega in vseh. Opira se na trdnost tradicije in odpira vrata v mogočno prihodnost. Argument IV – Pripadnost nečemu in civilna dolžnost Skozi zgodovino se je vloga vojske prilagajala razmeram, potrebam in stanju duha takratnega časa. Danes je vojska

Zato ga je potrebno oživeti, ali kot bi se izrazil JFK: »ne sprašujte se, kaj lahko država (skupnost) naredi za vas – vprašajte se, kaj lahko vi naredite za državo (skupnost). « Služenje dodatno prispeva k odnosu posameznik – družba, in sicer daje pripadnost nečemu večjemu, skupnemu ter poveže ljudi različnih prepričanj, saj je odobravanje prej omenjene plemenite funkcije vojske skupno. Mnogi, ki so odrinjeni na socialni rob, bodo tako imeli priložnost, da se kot enaki pridružijo skupnosti v skupnem cilju. Posledično nas poveže tudi v tem, kar vojska kot simbol predstavlja. Uči nas spoštovati državne simbole, organe ter zgodovino. Na primer mladini izkustveno pokaže, kako močni so morali biti naši predniki, ko so se upirali Turkom, fevdalcem pri kmečkih uporih ter okupatorju v času vojne, ter tako ozavesti mlajšo generacijo o resnosti vojne. Naborništvo spodbuja naše dolžnosti do skupnosti ter krepi domoljubje in spoštovanje do državnih simbolov in vsega, kar nas povezuje. Povrh daje možnost tudi tistim odrinjenim, da pripadajo nečemu večjemu. Argument V – Izvedljivost Zadnji argument naslavlja še vprašanje izvedljivosti v Republiki Sloveniji v letu 2020. Najverjetneje se bo tudi opozicija dotaknila tega vprašanja. Če so bili sposobni naborništvo vpeljati v času osamosvojitve in tedanje gospodarske krize, potem je po moje upravičeno trditi, da je izvedba takšne ideje možna.

Usposabljanje nabornikov leta 1994. Vir: Slovenska vojska.

mnogo več kot zgolj organizirana in oborožena skupina ljudi, temveč je njena funkcija razširjena na pomoč pri naravnih nesrečah in izrednih razmerah, narodno simboliko in mednarodni ugled.

Izvedljivost naslavlja vprašanja kot so: kaj storiti v primeru ugovora vesti, kakšne so lahko sankcije, koliko časa bi trajalo služenje, ali je možno civilno služenje, ali bodo vojaki upravičeni do plačila itd. Povrh tega si tudi ljudstvo lahko na predlog stroke določi, kako naj bi služenje potekalo ter kaj bi mladino naučili. Vse to naj ostane v pristojnosti ljudi, kajti če si ljudstvo piše program samo, potem so očitki o pranju možganov neutemeljeni.

Opravljanje te funkcije pa zahteva sodelovanje. Ko družba dosega določene standarde blaginje in ji sistem omogoča široko paleto priložnost ter široko brani njene pravice in svoboščine, je dolžnost vsakega v družbi, da prispeva svoj pošteni delež k ohranjanju tega, od česar imamo vsi korist. Takrat ima tudi država pravico uporabiti prisilne mehanizme, kot je npr. uvedba naborništva, da zagotavlja izvrševanje te dolžnosti. Vsak posameznik v družbi, ki uživa v njenih koristih, je dolžan nekaj vrniti družbi nazaj. Slednji argument se naslanja na kruto in prepotrebno stvarnost, in sicer »pravice, ki jih uživamo niso zastonj«. In ta dolžnost presega plačevanje davkov in prispevkov, kajti delovanje družbe je močno odvisno od požrtvovalnosti in prostovoljstva ljudi v skupne namene, primer tega so vodenje športnih klubov, društev, prostovoljstvo, organiziranje kulturnih prireditev, medsebojna pomoč … Zdi se mi, da občutek za civilno dolžnost do družbe izginja iz družbene zavesti.

Za konec je vredno razmisliti, ali naj se potencial mladine izkoristi tudi v civilnem služenju, bodisi pri pomoči v bolnišnicah, domih starejših občanov, gasilcih ali čiščenju parkov in gozdov. Torej v družbenih sistemih, ki so nujni za nemoteno delovanje družbe. Na mestu je tudi vprašanje, ali bi obstajale izjeme, npr. vrhunskih športnikov, znanstvenikov ali kulturnikov. Vsa ta vprašanja je mogoče učinkovito nasloviti v javnih razpravah, ki naj bi sledile pri takšni sistemski spremembi. Način izvedbe naj je stvar javne razprave. Izvedba naborništva je mogoča in naslavlja trenutne kadrovske potrebe SV.

obvezno

CONTRA argument:

NABORNIST VO

PRO ET CONTRA

Avtor: Matej Banovec

V članku bo s petimi glavnimi argumenti proti uvedbi obveznega vojaškega naborništva, ki je predvideno v koalicijski pogodbi 14. slovenske vlade, obrazloženo stališče nasprotnikov ukrepa.

2003, ko smo zadnjič imeli obvezni nabor, se je za vojaško usposabljanje odločila le slaba tretjina mladih. Tretjina je navedla ugovor vesti in vojaški rok služila z opravljanjem nevojaških družbenokoristnih del. Kot evropski standard bi ugovor vesti še vedno bil možen tudi sedaj. Glede na politične trende si lahko predstavljamo, da bo delež ugovorov vesti še višji kot 2003. Prav tako se po izkušnjah skoraj tretjina obveznikov v celoti izogne služenju z odhodi v tujino, zdravniškimi potrdili ipd. Ugotovimo lahko torej, da je realni izhodiščni potencial za izboljšanje stanja Slovenske vojske skozi obvezno naborništvo nizek.

Teoretična podlaga: Takojšnji kompromis Že v samem začetku: obvezno naborništvo je izhod v sili. Če povzamemo sporočilo Bele knjige o prihodnosti slovenske obrambe iz januarja letos: trenutno kadrovsko stanje s poklicnimi vojaki je klavrno, pravih sredstev oz. idej, kako bi ga popravili, nimamo, zadnja možnost, ki nam ostane za krpanje kadrovske luknje, pa je obvezno naborništvo.

Drugi omejevalni faktor je infrastruktura. Po navedbah poznavalcev so obstoječe kapacitete za nastanitev in urjenje vojakov v slabem stanju oz. jih je premalo za večje število novih nabornikov. Za nastanitev sta primerni le vojašnici v Vipavi, zgrajena 1926, in v Murski Soboti, zgrajena 1992. Za zagotavljanje kvalitetnih pogojev nabornikom bi morali vojašnice prenoviti oz. zgraditi nove ter nabaviti več vadbene opreme. V samem štartu bi morali ponovno zaposliti okoli 100 uradnikov za vso administracijo, vezano za nabornike. Del obstoječih vojakov, ki so trenutno v bojnih enotah, pa bi se moral prerazporediti za vadnike. Vse to bi precej obremenilo državni proračun z novimi izdatki. Naborniki bi hkrati bili odsotni od služb in v času vojaščine ne bi vplačevali davkov in prispevkov, kar bi bila dodatna škoda za državni proračun na strani prihodkov. Kar me pripelje do naslednje točke …

A naborniki niso enakovredni poklicnim vojakom. Njihovo usposabljanje je drugačno. Ker so na njem neprostovoljno (spomnimo se: za vse, ki jih pot poklicnega vojaka zanima, imamo standardne programe usposabljanja), je motivacija nabornikov manjša, režim treningov pa prirejen in manj intenziven. Kljub temu se za nabornike porabi oz. obrabi določena količina vojaške opreme: orožje, strelivo, oblačila, zaščitna oprema ipd. Obstaja tveganje za poškodbe, tako fizične kot za škodo za mentalno zdravje, denimo srh ob uporabi smrtonosnega orožja, krutih prizorih lastnih poškodb oz. poškodb drugih ipd. Po koncu usposabljanja pa se naborniki praviloma ne odločijo za vojaško pot in se vrnejo v vsakdanje življenje, kjer pridobljeno znanje počasi pozabljajo in gre velik del investicije v nabornike v nič. Resni problemi pri izvedljivosti

Neučinkovitost ukrepa z obrambnega vidika: nizek pomen za nacionalno varnost

Začnimo pri nabiranju nabornikov. Rodnost v Sloveniji že dolga leta pada, s čimer je izhodiščna številka potencialnih nabornikov vedno nižja. Prav tako so za učinkovitost naborništva ovira svetovnonazorski pogledi mladine. Že leta

Zaključili smo že, da je naborništvo politični ukrep, ki bi prinesel bolj omejeno izboljšanje kadrovske problematike Slovenske vojske, hkrati pa precej negativno vplival na dr-

žavni proračun. Za dodatno perspektivo ga primerjajmo z drugimi možnimi ukrepi za izboljšanje slovenske obrambe. Recimo, da se odločimo, da je obramba državni problem številka ena in namenimo zajeten proračun za obrambo, želimo pa iz našega denarja izvleči največ učinka. Obstaja več variant. Prva je, da vložimo v poklicne pehotne vojake. Slednji so jedro naših obrambnih zmožnosti. Vojnega letalstva dejansko nimamo – pilatusi so predvsem vadbena letala; mornarica je podobno šibka. Z večjimi plačami za vojake bi povečali motivacijo in s tem bojno učinkovitost trenutnih vojakov ter lažje privabljali nove in s tem trajno zapolnili kadrovsko vrzel. Vlaganja pa so seveda potrebna tudi v njihovo opremo in oborožitev. Cena vlaganj v pehotne enote je relativno nizka, verjetno v prvi fazi nekaj deset

milijonov evrov. Vlaganja v oklepna vozila, ki jih vsaka resna kopenska sila prav tako potrebuje, pa bi stala nekaj sto milijonov evrov in bi bila zaradi slabih izkušenj politično kontroverzna. Pri vsem tem bi šlo za dolgoročne proračunske obveze – vojaki in njihova oprema ter vozila potrebujejo trajno usposabljanje, vzdrževanje in posodabljanje. Ta denar bi tako kasneje težko prerazporedili drugam oz. bi s tem izgubili učinek začetnega vložka. V sodobnih kopenskih vojaških spopadih pa so tudi najbolje izurjeni in opremljeni pehotni vojaki težko učinkoviti proti sovražnikom s premočjo v zraku. S čimer preidemo na drugo možnost – vlaganje v zračne sile. Slovenija trenutno nima lastnih bojnih letal, t.i. lovcev

prestreznikov, ki so eden treh ključnih elementov zračnih obrambnih zmogljivosti (poleg radarskega nadzora in sistema vodenja, kontrole in poveljevanja, ki ju sicer imamo). Lovce prestreznike, ki se uporabljajo za posredovanja ob kršenju državnega zračnega prostora, po dogovoru zagotavljata Italija in Madžarska, ki krijeta svoje stroške. Ta letala so draga in trenutna državna strategija nakupa ne predvideva. Da ponazorimo, Hrvaška je lani neuspešno želela kupiti 12 rabljenih, okrog 30 let starih prestreznikov F-16 za okoli 500 milijonov €. Novi NATO lovci F-35 trenutno stanejo okoli 100 milijonov € po komadu, a lahko eno novo letalo v simulacijah uniči tudi po 30 starejših. Nakup lovskih bojnih letal je torej zelo drag šport, bi pa s tem naredili nek resen »statement« glede naših vojaških ambicij in želje po temu, da smo nek samostojni obrambni dejavnik.

Tretja možnost so razna druga vlaganja, denimo v sisteme kibernetske obrambe, obveščevalno in protiobveščevalno dejavnost itd. Tu bi lahko vlagali v same obrambne dejavnosti, torej v kadre in prenovo obstoječe opreme, kot tudi v raziskave in razvoj. V obeh primerih bi si lahko priigrali precej mednarodnega ugleda: tako skozi kakšno razkrinkanje aktivnosti tujih sil na našem ali njihovem terenu, kot s slovenskimi inovacijami, ki bi omogočile NATU učinkovitejši boj na teh področjih. Zaenkrat pa več novic vezanih za SOVO opisuje stavkanje in sporno kadrovanje kot pa dobre prakse … Te možnosti so kompleksne, veliko dejavnikov je v igri pri teh vlaganjih. Če bi hoteli vse razdelati, bi bralce zdolgočasili in mimogrede pridelali kakšen naziv iz obrambnih ved. Naj slu-

žijo predvsem za oris tega, da se da v obrambo vlagati na drugačne načine, ki so lahko bolj učinkoviti od obveznega naborništva. Karkoli bi že storili, pa bi to opazili tudi zunaj naših meja, s čimer pridemo na …

je pokazalo pri ilegalnih migracijah (ki so sicer primarno policijska pristojnost). Al seglih se potihem človek vpraša: i da se Slovenci izprsimo z vlagajni v obrambo do amena, bi se to res kaj hudo poznalo?

Negativni zunanjepolitični učinki uvedbe naborništva

Seveda, tega luksuza, da bi se lahko sekirali samo za obrambo, nimamo. Vprašaj 20 Slovencov za mnenje, na kerem področju bi država lahko s proračunskimi sredstvi več nardila, pa boš dobu od prilike 1016 predlogov, kaj vse je treba pojačat. Obrambo se bo omenlo, nebo pa glavna in edina problematika. Okvirni dogovor NATA predvideva, da bi vsaka članica dala 2 % BDP letno za obrambo, od tega vsaj 20 % za opremo. Mi nismo ni blizu (1 % BDP, 8 % za opremo – najmanj v NATU), plače vojakov so ubibože, pa seglih nam rata večino izdatkov porabit za »plače in administracijo«. Aja, pa mormo še ugotovit, od kje bomo vzeli dnar za posodobit vojsko. Kje mamo res pošlihtano stanje, pa je tam dnara viška? Zdravstvo? Prometna infrastruktura? Sociala? Šolstvo? Skrb za okolje? …

Obvezno vojaško naborništvo je v Evropi redkost. Poznajo ga v nekaj vojaško nevtralnih državah (Avstrija, Švica, Švedska) ter nekaj državah, ki mejijo na Rusijo ali Turčijo. Tudi v teh državah tradicionalni nabori, kot smo jih nekoč poznali v SFRJ, večinoma ne obstajajo več, ampak gre za »light« variante s poudarkom na širokem, praktičnem družbenem izobraževanju z obrambno noto. Z uvedbo obveznega vojaškega naborništva bi v svet poslali signal, da ostajamo vezani na rešitve stare komunistične šole, smo brez naprednih sodobnih idej ali finančnih zmožnosti za resnejše, trajnejše rešitve. Dojemanje Slovenije znotraj EU, kjer spada v krog »prijateljev kohezije«, ki prejemajo več sredstev, kot jih vplačajo, in NATA, kjer velja bolj za breme kot pomoč, se s tem ne bi spremenilo na bolje. Kvečjemu bi se še bolj zasidrali stari, slabšalni pogledi iz Zahoda – tistih držav, ki res nosijo obrambno breme zavezništva. Ali si tega res želimo, glede na to, da so praktično vsi varnostni problemi, s katerimi se soočamo, vsaj evropski oz. celo globalni?

Za konec: realno stanje v obrambi je možno prekanjeno posredno in dolgoročno izboljšati s politikami, ki niso neposredno usmerjene v obrambo. Za primer: s kvalitetno cestno povezavo Bele krajine bi omogočili kvalitetnejše izvajanje logističnih dejavnosti vojske, ki pomaga pri nadzoru meje. S pametnimi ukrepi za razvoj gospodarstva (kot je vlaganje v infrastrukturo) bi dolgoročno izboljšali proračunsko sliko države, ki bi nam omogočilo, da za obrambo ostane več denarja. Vlaganja v izobraževanje pomenijo boljše pogoje za šolanje otrok vojakov. Hkrati je to tudi priložnost, da čut za domovino in domoljubje privzgojimo kot nekaj pozitivnega in ne odvečnega oz. nevarnega. S tem lahko sistemsko motiviramo mladino, da bo prostovoljno vstopila v vojaško službo, ki bo veljala za častno in ne kot zadnji izhod tistih, ki niso bli za na faks. In še bi lahko naštevali. Spretna politika, katere končni cilj je, da izboljša stanje v obrambi, mora znati naravnati politiko na drugih področjih, namerno vključiti ali izključiti navezovanja na obrambo (glede na javno mnenje o obrambi), da izboljša stanje v obrambi tudi preko posrednih ukrepov, ki so pogosto že tako ali tako potrebni in uživajo večjo javno podporo. Ali poudarjanje odmevnih, a slabo učinkovitih ukrepov, kot je obvezno naborništvo, šteje kot spretna politika, presodite sami.

Neučinkovitost obrambnih vlaganj napram vlaganjem v druge notranjepolitične probleme Nazaj v realnost: je obramba res državni problem številka ena? So naše obrambne zmogljivosti res odvisne le od direktnih vlaganj v vojsko? Najprej prvo vprašanje. Pred kom potrebujemo obrambne kapacitete? Kdo nas sploh ogroža? Obkroženi smo z zaveznicami iz NATA, najmočnejšega vojaškega zavezništva na svetu. (Mejno prckanje s Hrvaško je nadležno, a realno nikdar ne bo preraslo v vojaški konflikt). V vse smeri imamo po 1000 km in več »blažilne cone« pred potencialnimi grožnjami. Politične in posredno obrambne vezi z Združenim kraljestvom in ZDA se resda nekoliko tajajo, a smo še vedno del istega obrambnega bloka s skupnimi geostrateškimi interesi. Tudi sicer v sklopu EU ohranjamo zavidanja vredne vojaške kapacitete, vključno z jedrskim orožjem Francije. Angažma vsake države članice po svojih močeh je sicer zelo pomemben za to, da NATO ostane sila, kot je – če bi se fsi šlepali na vlkih tk ko mi, nebi blo dobro. Medsebojna pomoč je ključna pri reševanju sodobnih varnostnih problemov, ki hitro prerastejo iz lokalnih v skupne, kot se

Ps. Kritike stanja v slovenskih varnostnih silah so usmerjene v politično upravljanje resursov in vodstvene smernice, ne pa v same pripadnike, ki v zahtevnih razmerah vztrajajo in se po svojih močeh trudijo, da nam zagotavljajo našo ustavno pravico do varnosti.

kranjcem BELO APEL DIJAŠKI KOTIČEK Avtorja: Maša Kuzma in Aleksander Vuković

Bela krajina je svojevrstna in edinstvena zakladnica. Vsako leto rodi tudi kakšnega genija, vrhunskega športnika ali nadobudnega umetnika. Vse prednosti, ki so nam dane (lepote, ki jih vsako pomlad požene narava, belokranjsko izročilo …) pa smo prebivalci te male regije začeli jemati za samo po sebi umevno, izstopajoče mlade pa z veseljem in popotnico pošljemo v tujino. Zakaj? Mogoče zaradi apatičnosti, a ker imamo ne glede na odročnost okoli sebe danih ogromno priložnosti, je čas, da uvidimo naše prednosti, preden izgubimo vse.

spremembe bi se lahko zgodile glede našega razvoja oz. v tem primeru nazadovanja, in mi, kot Belokranjci, zadevo le še pospešujemo. Srednja šola Črnomelj, v kateri lahko dijaki izbirajo med gimnazijskim programom, programom strojnega tehnika in oblikovalca kovin, je nedavno izgubila svoj ekonomski oddelek prav zaradi nizkega vpisa dijakov. Že izguba le-tega nam je lahko v svarilo, da je edina belokranjska srednješolska ustanova in z njo predvsem gimnazijski program v resni nevarnosti. Iz tega lahko vidimo, da bi zaprtje že enega srednješolskega programa lahko pomenilo začetek počasnega propada celotne regije.

Poleg naravnih bogastev, kulturne dediščine in prebivalcev so eni izmed najpomembnejših dragocenosti njeni mladi. S slednjimi Srednja šola Črnomelj na enem mestu združuje nadobudne in sveže upe vseh treh občin. Je edino takšno izobraževalno središče v Beli krajini, ki pa zadnje čase daje odsev neintelektualnega, ampak kvečjemu disfunkcionalno-konfliktnega središča zaradi napačnega soočanja s problemi in nepravilnega pristopa k reševanju le-teh. K temu pa še bolj prispevajo večinoma puhla besedičenja uporabnikov socialnih omrežij, ki očitno ne poznajo Prešernovega “le čevlje sodi naj kopitar” verza. Ker je naša dolžnost, da smo seznanjeni z dogajanjem in problemi v državnih ustanovah (beri SŠ Črnomelj), je prav tako naša pravica, da se do težav opredelimo in izrazimo svoje mnenje. Vseeno pa je boljše, da se v njih brez poznavanja situacije, konkretnih dejstev in dokazov ne poglabljamo, saj tako dodatno 'prilivamo olje na ogenj'.

Za primer lahko vzamemo Srednjo šolo v Metliki, ki je le nekaj let nazaj zaprla svoja vrata. To je posledično povzročilo tudi upad metliškega mladinskega življenja in beg mladih v večja mesta, t.j. v Novo mesto, Ljubljano, kjer so jim dane večje možnosti. Obstoj SŠ Črnomelj je pomemben tudi iz vidika obstoja celotne Bele krajine, saj bi bili z izgubo izobraževalne ustanove dijaki prikrajšani lepih srednješolskih spominov. Posledično bi izkusili množično izseljevanje mladih, kar pomeni stagnacijo belokranjske regije (statistično gledano povprečna starost prebivalcev Bele krajine že nekaj let narašča nad povprečjem Slovenije). To se bo pokazalo tako v ekonomskem kot v družbenem nazadovanju. Obšolske aktivnosti dijakov, kot so obiskovanje glasbene šole, udeleževanje v različnih folklornih ali športnih društvih, se bodo drastično zmanjšale.

Šola sama po sebi ni kriva nič, kvečjemu - kot je zgoraj omenjeno - je prava dragocenost naše regije, dejstvo pa je, da je potrebno temeljito prestrukturiranje. V tem primeru bi moral biti poudarek na skupnem iskanju konstruktivnih načinov za reševanje sporov. Medtem ko mesta in regije z manjšimi danostmi cvetijo in se razvijajo na podlagi sodelujočih krajanov in trdega dela, naša skupnost, v določenih pogledih, le še nazaduje. Velike

Spomnimo se, zakaj smo se na začetku vpisali v Srednjo šolo Črnomelj. Ena izmed lepših strani šole je med drugim tudi Fazofest, na katerem so novopečeni fazani z manjšim strahom, a hkrati veseljem, izpolnjevali zapovedi in izzive naložene s strani starejših dijakov. Tukaj je tudi Šolski plesni festival, katerega glas je segal vse do Ljubljane, pa projekt Erasmus+, ki dijakom omogoča izmenjave po evropskih prestolnicah, a o katerem se zadnje čase ne sliši veliko, geografski tek, ki nas nauči sposobnosti osnovnega “preživetja”

v naravi, pohodi, športna tekmovanja, ki so šolo navdajala s športnim duhom in so dijake medgeneracijsko povezovala ... Poleg rednih šolskih ekskurzij v Nemčijo, na Češko, v Bosno in Hercegovino in Italijo ter vseh ostalih slovenskih destinacij so bili organizirani tudi izvenšolski izleti na Dunaj, v Rim ter Salzburg. Omeniti je treba tudi debatni krožek, ki je dijakom omogočil udeleževanje na debatnih tekmovanjih tako v Sloveniji kot v tujini (npr. enotedenski seminar v Bratislavi), pa vpliv šolskega čebelarskega krožka, pri katerem so dijaki pridelovali vosek in točili svoj med, ki so ga kasneje ob tradicionalnem slovenskem zajtrku postregli celi šoli. Ne le to, na šoli imamo tudi krožek EFT (terapija tehnike tapkanja), s pomočjo katerega lahko dijaki zmanjšajo učinke nakopičenega stresa v telesu. Šolski dramski krožek, ki vsako leto uprizori celovečerno predstavo v zasedbi dijakov je tudi dejavnost, na katero smo dijaki zelo ponosni. Organizirali smo medgeneracijske filmske in disko večere v jedilnici, pri katerih smo se družili in se čutili del skupnosti, nekaj najbolj posebnega pa so prijateljski odnosi s profesorji in spoznanje, da je razredničarka res lahko naša druga mama. Njihove spodbude ter prizadevanja, da nisi le številka v sistemu nas vedno ženejo k doseganju boljših rezultatov. Omeniti je treba tudi razvedrilo za uspešno šolsko delovanje dijakov - doza kave v gostilni Gušt in nasmehi natakaric, ki nam vedno polepšajo odmore.

cvet šole počasi zanemarjati. Na koncu dneva je pomembno, da srednja šola obstane, da se intelektualni razvoj in s tem razvoj mladih obdrži v regiji. Tega pa zagotovo ne bomo dosegli z obtoževanjem teh ali onih. V tem trenutku ni časa za kazanja s prstom in iskanja krivca, krivi smo vsi. Vsi, ki smo del Bele krajine, ki pred grožnjo stojimo s prekrižanimi rokami. Zdi se žalostno, da dobrih strani šole ne vzamemo v zakup in se ne zavedamo, koliko bi pripomogle k razvoju dijakov. Redko katera srednja šola je v tolikšni meri naklonjena mladim. Borba ni potrebna le zaradi same šole, temveč zaradi mladih, zaradi prihodnosti te male regije in že več kot sedemdeset letne zapuščine SŠ Črnomelj. Spoznanje, da bi lahko naši otroci hodili v isto šolo in da bi jih poučevali enaki profesorji, da bi se lahko poistovetili s srednješolskimi prigodam tako kot se lahko naši starši z nami, je zlata vredno. Zatorej je v tem trenutku čas, da kljub vsem razdorom in problemom v prvo vrsto postavimo kvalitete srednje šole in prizadevanje za njeno uspešno prihodnost. Da se zavzamemo za Belo krajino ter uvidimo njen pomen. Mogoče skozi skupno sodelovanje ugotovimo, da je navsezadnje pomembneje širiti dobro med ljudmi kot pa biti boje, ki koristijo zgolj osebnim interesom.

Ob zgoraj omenjenih dejavnostih in korektnih odnosih je jasno, da je bila šola le nekaj let nazaj še v razcvetu. Čeprav je kritičnost družbe in izpostavljanje problemov pomembno, smo kasneje začeli le-te postavljati v prvo vrsto in

In kot je rekel neki modrec: “Vsaka roža v nekem obdobju oveni, a s pravo oskrbo čez čas znova zacveti.”

predstavitev profesorjev DIJAŠKI KOTIČEK Avtor: Aleksander Vuković

ZA PRVOSOLCE Chi é qusta bella signorina, to naša Betka, dama je fina. Vedno urejena, je prva ragazza, a njenim petkam zavida prav vsaka maca. Pridem v razred, pozabim na test, “kaj si to dau not, gremo na protest!” Napišem mu 3 x 3 = 6, gleda me Tilen “ej a bi šou ti na alkotest?” Čakam minuto, Anitka zamuja, “kaj je zdej to, valda je ni stresla struja?!” Odpre nam razred, govori na pamet, “Jože Toporišič, njegova dela so žamet”. Grem za mizo, zove me Plut, “Vuković pred tablo, čem te po nemško čut!” Začnem se lomit po dolgem i čez, zmajuje z glavo: “vsaj špilat znaš Jazz” Vlasta, Brane, včasih Miha, vsak mi po svoje pr športni za vrat diha. “Ne morem tečt, boli me koleno,” smeje se Brane “o govno leno”. “Kdo je ta punca, ki pred tablo stoji, in ima tako lepe velike oči?” Gleda me Gogin pogled prelep, “čuj Aco, kak pa tvoj brat, je še skus tak lep?” Oranžna pika na koncu hodnika, “kdo tak hitro hodi, skor se spotika.” Zaljubljena v Piageta je Šolar Brigitka, vsa nasmejana, a včasih je sitka.

Zgrmi hodnik, trese se gora, prihaja patriot pravega vzora. Gorše salutira “za domovino!” Meni srce počuti se fino. Čez svet te popelje, kamnine nauči, celo geografijo te ona izuči. Super razlaga, a če zamudiš je besna, vse nas ma rada, naša blondinka Vesna. Diši parfum, prihaja manekenka, po hodniku se šeta najlepša Nemka. Pr pouku jo sprašujem “kaj lahk en bonbon?” vsa prijazna: “ko pospraviš telefon.” V sosednjem razredu princesa hermosa, ¿quien es esa dama asombrosa? Črnolasa deklica španka Rosana, vedno od doze veselja pijana. Čufer Andrej vseh nas je srček, v razredu ga čuva Vladimir hrček. Skus je spedenan, v reklc oblečen, a vsak, ki se ne uči, na njegovem testu je pečen. Čufer junior, englishman pravi, nigdr nikogar v razredu ne gnjavi. Vsakič na ustnem zalima mi petko, vsem nam dijakom je pravi cvetko. Nežna ko put’r, popotnica Marta, a včasih pr pouku je stroga ko Sparta. Skus je okuli, svet ma v šaki, ne najdem druge rime, al mislim, da rada jè kaki. Mojo frendico vsak dan sm obiskou, vsakič na klaver sm ji kako zatipkou. Bilokaj sm rabu, Nevenko sm klicou, dostkrat pr njej pouk sm prešpricou. Rada filozofira, za pravice se bôri, na pomoč priskoči, če bilokje gôri. Janje demokracije polna je glava, zato za voditeljico edina je prava. Vsi profesorji so biserji naši, poskrbeti moramo, da bojo čim dlje tudi vaši. Vsi so del tega lepega cveta, ki pošlja dijake okoli širnega sveta.

TURISTICNE

destinacije v SLOVENIJI

DIJAŠKI KOTIČEK

Avtorica: Maša Starc

Glede na letošnjo situacijo z izbruhom Covida 19 in 'voucherja,' t.j. turističnega bona za dopust v vrednosti 200 evrov, ki smo ga prejeli državljani Slovenije, sem se odločila, da predstavim nekaj čudovitih destinacij, kamor se lahko podamo s svojimi najbližjimi.

ROGLA Rogla je ena najvišjih vzpetin na Pohorju. Obdana je z raznoliko naravo, le-ta pa obiskovalcem nudi številne možnosti za rekreacijo in raziskovanje ter odkrivanje kulturnih spomenikov in tradicionalne kulinarike. Adrenalinsko sankališče Zlodejevo, 1.360 m dolgo vijugasto sankališče že v imenu ponuja drugačno, nepozabno izkušnjo. Čeprav mu pravijo sankališče, po njem drvijo vse leto.

Pot med krošnjami Pohorja je 1043 metrov dolga pot, ki se med smrekami vije do 20 metrov visoko, nas vmes navduši z adrenalinskimi in poučnimi postajami, nato pa nas za konec ponese na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in v dolino, včasih celo do slovenskih Alp in preko meja Slovenije. Rogla ponuja širok spekter različnih aktivnosti za vse starostne skupine. 36

CHATEAU RAMŠAK (glamping resort) Z oblikovanimi šotori in razkošno notranjostjo, resort ponuja čarobno atmosfero s pogledom na vinograde. Zelena oaza ponuja romantični šotor za dva, glamurozni šotor za družine in pravljično drevesno hiško.

Poleg šotorov potekajo slapovi in potke, ki vodijo do potočka in naravnega ribnika. Na lastni terasi ali v jacuzziju pod milim nebom, tesno povezn z naravo je hrana za dušo.

DOLINA SOČE Če ste ljubitelji aktivnosti na prostem, je Dolina Soče zagotovo tisti kotiček Slovenije in Alp, ki ga je vredno obiskati ... Izjemna vodna doživetja kajak in rafting na reki Soči, neokrnjena lepota kanjonov in očarljivost tolmunov je nekaj neprecenljivega. Za pohodniške ljubitelje je razgled na Julijske Alpe vse do Jadranskega morja čudovit.

Navdušenci nad adrenalinskim športom pa se lahko popeljejo z jadralnim padalom v Dolino Soče ali pa se spustijo po najdaljši zipline jeklenici in dvignejo mero šrčnega utripa.

MEDITERANSKI DEL SLOVENIJE Slovenija ponuja 42 km obale, ki na vsakem koraku preseneča s svojimi naravnimi in kulturnimi zakladi. Ponuja nam tudi veliko tras, kjer se športniki in ljubitelji športa lahko sprostijo in uživajo v le-tem delu slovenske pokrajine. Destinacije na mediteranskem delu Slovenije, ki so vredne ogeda, so Krajinski park Sečoveljske soline in krajinski park Strunjan, v katerem se nahaja najvišji klif vzhodne obale Jadrana, pod katerim leži romantičen Mesečev zaliv.

Romantični Piran je kulturni biser slovenske riviere. Za popoln razgled na samo mesto pa se z boljšo polovico odpravite na mestno obzidje nad Piranom, ker lahko uživaš tudi v sončnem zahodu. Slovenija je raznolika pokrajina, obdana s čudovito naravo, ki ponuja prav vse: od Alp, Krasa, Mediterana, osrednje ter do Panonske Slovenije. Vsak posameznik lahko z lahkoto najde mesto, kjer se bo popolnoma prepustil in užival v lepoti naše male državice.

KOKTEJL shot iz KOZIC ŠTUDENTSKA KUH'NA Avtorica: Monika Nemanič

Sestavine: • • • • • • • • •

12 velikih kozic (kupiš lahko že kuhane) ½ skodelice koktajl omake 1 žlica svežega soka limete malo vroče omake ¼ skodelice mlete rumene paprike ½ skodelice precejenega, prej zdrobljenega ananasa 1 žlica soli 1 žlica popra peteršilj/meta za okras

V majhno skledo damo koktajl omako, limetin sok, vročo omako, ananas in rumeno papriko. Premešamo in damo na hladno za 1 uro, da se vsi okusi med seboj prepletejo. Vzamemo shot kozarčke in vrhove pomažemo z limeto. Nato jih povaljamo v mešanici soli in popra. Vsak kozarček nadevamo s prej pripravljeno omako, dodamo kozico in okrasimo s peteršiljem ali meto.

l a z a n j a ROLL-UPS

BUCKINA ŠTUDENTSKA KUH'NA Avtorica: Monika Nemanič

Sestavine za 4 osebe: • • • • • • • •

6 velikih bučk 1 lonček rikote parmezan 2 jajci ½ žličke česna v prahu pasiran paradižnik mocarela sol in poper

Segrejemo pečino na 200 °C. Bučke po dolžini narežemo na 0,5 cm debele trakove. Nato jih položimo na peki papir, obložen s papirnatimi brisačami, da se ocedijo. Naredimo mešanico iz rikote, parmezana, jajc in česna v prahu ter začinimo s soljo in poprom. Na dno pekača razporedimo tanko plast pasiranega paradižnika (ali drugo osnovo, podobno bolonjski omaki). Na vsako rezino bučke nakapljamo tanko plast omake, po vrhu razporedimo mešanico rikote in potresemo z mocarelo. Zvite postavimo v pekač, trdno stisnjene skupaj. Preden pekač damo v pečico, jed potresemo s parmezanom, lahko tudi mocarelo (vendar pazimo, da se ta ne zažge). Pečemo približno 20 minut, dokler se bučke ne zmehčajo in sir stopi. Dober tek!

S KNJIGO

v poletje

POLETNO BRANJE Pripravila: Patricia Blažič v sodelovanju z Ljudsko knjižnico Metlika in Knjižnico Črnomelj

V nadaljevanju smo za vas pripravili dve lestvici – eno po priporočilih Ljudske knjižnice Metlika, drugo pa po Knjižnici Črnomelj.

Top 5 knjig po priporočilu Ljudske knjižnice Metlika:

navkljub, zagledala v enega od natakarjev. Poletje v gostilni je roman o odraščanju, o izkušnjah, ki zamajejo naše predstave o svetu, o trenutkih spoznanja, da z razdalje sodimo stvari precej drugače kot od blizu. Ali kot Nastja ugotovi sama: Vse skupaj je navadno sranje. Kup stereotipov, okoli katerih je lahko biti pameten, dokler se sam ne ujameš v njihove zanke.

J. C. Burke: Zgodba Toma Brennana Sedemnajstletni Tom pripoveduje o svoji družini, ki je bila po nepričakovani tragediji prisiljena spremeniti svoje življenje. Tomov starejši brat Daniel se nekoč na zabavi pijan zaplete v pretep, nato pa povzroči prometno nesrečo, v kateri umreta dva njegova vrstnika, bratranec Fin pa je hudo poškodovan. Daniela zaprejo in odnos oklice do družine, ki je prej veljala za ugledno in spoštovanja vredno, se močno poslabša.

Nicola Yoon: Vse, vse 17-letna Madeline boleha za boleznijo hude imunske pomanjkljivosti, zaradi katere ne sme iz hiše, saj bi njen bolezenski napad lahko sprožil tako rekoč kateri koli alergen iz okolja. Zato se šola doma, v prostem času pa večinoma bere, seveda povsem nove knjige, ki jih dobi še ovite. Njena želja po spoznavanju zunanjega sveta pa se prebudi, ko se v sosednji hiši naseli fant njenih let Olly, s katerim si kmalu začneta izmenjevati telefonska sporočila, čez čas pa začneta načrtovati tudi srečanje …

Igor Karlovšek: Teci! Preizkušnja, ki jo je življenje namenilo petnajstletni dijakinji Barbari iz Celja, pusti posledice za vse življenje. Socialno-psihološki mladinski roman, v katerem je avtor želel prikazati majhnost in nemoč običajnega človeka, ki se mu kriminalne zadeve dejansko dogajajo in se bori proti sistemu in pokvarjenosti. Upodobil je zgodbo o spolni zlorabi mladoletnice, ki se sama z mamo bori proti velikemu politiku, ki mu je dovoljeno vse. Poskrbi, da njeni zgodbi o zlorabi ne verjameta ne policija ne tožilstvo, na sodišču pa Barbara brez pomoči odvetnikov nima veliko možnosti. Bo kljub vsemu zmagala resnica?

Adrian McKinty: Veriga Trinajstletna Kylie nič hudega sluteč sedi na postaji in čaka na šolski avtobus, toda ta dan ne pride v šolo. Ugrabi jo neznanec, ki pokliče njeno mamo Rachel in ji zagrozi, da mora ugrabiti nekega drugega otroka, sicer bo ubil Kylie. Pojasni, da je tudi njegovega otroka nekdo ugrabil, in v zameno, da bi ga izpustili, je moral ugrabiti Rachelino hčer. Če bo komu povedala za ugrabitev, če se bo obrnila na policijo ali na zvezne agente, bo Kylie umrla. Zdaj se mora obupana mama hitro znajti in si izbrati tarčo, ki jo bo ugrabila, če želi še kdaj videti Kylie živo in zdravo. Rachel je postala del Verige, za katero stoji smrtonosen zločinski um.

Lara Paukovič: Poletje v gostilni Zgodbo pripoveduje študentka, ki se med poletnimi počitnicami nerada zaposli v srbski gostilni na obrobju Ljubljane. Tam se znajde v središču vsega, kar jo na tem svetu moti: od narobe izpisanih imen vin na meniju do mehkih ć-jev in trdih l-jev v govoru zaposlenih, da je mera polna, pa si mora priznati, da se je, vsem svojim načelom

Top 5 knjig po priporočilu Knjižnice Črnomelj: Jay Asher: Trinajst razlogov Mladinski roman ameriškega pisatelja, ki govori o tem, da nikoli ne vemo, kako bodo naše besede in dejanja vplivala na druge. Ko se Clay vrne iz šole, jo pred vrati čaka paket s kasetami, ki jih je posnela pred kratkim umrla sošolka Hana. Hana je na kasete posnela razloge za svoj samomor in škatla s kasetami naj bi potovala do vseh ljudi, ki so jo prizadeli ali ji niso znali ali zmogli pomagati. John Green: Neskončen stolp želv Po petih letih se John Green, mojster mladinskih romanov, vrača z novo zgodbo, katere glavna junakinja je 16-letna Aza, bistra in prikupna najstnica, ki živi z mamo in vse pogosteje doživlja trenutke, ko ji misli uidejo izpod nazora v neustavljivi vrtiljak obsesije in tesnobe. Iskrena pripoved o duševni motnji, s katero se vse življenje spopada tudi avtor sam. Jana Frey: Jaz, drugačna Pretresljiva zgodba o najstnici Kelebek, Turkinji, ki z družino živi v Nemčiji. Ime Kelebek pomeni metulj, bratovo Sercan pa ljubimec. Kelebek zelo dobro riše in slika. Zaljubi se v strastnega ljubitelja knjig Janosha, čigar družina prihaja iz Poljske. Dve mladi življenji in njuno ljubezen zaradi razlik v veri in načinu življenja, preizkušajo mnogi dogodki, tudi nasilje in grožnje. Zgodba, ki ostane v spominu dolgo, dolgo. Anna Piwkowska: Frančiška Frančiška, glavna junakinja, se zaradi mamine bolezni mora preseliti k babici, ki je nikoli prej ni videla. Pri babici je zelo osamljena in v tej stiski se začne zanimati za poezijo. Počasi si pridobiva nove prijatelje. Ob pomoči poezije začne verjeti v čarovnijo, v tisto čarovnijo, ki se skriva za lepimi trenutki. To so trenutki, ko z babico poje dober zajtrk, ko se mama počuti dobro in ko najde pravo pesem. Damjan Šinigoj: Kjer veter spi Damijan Šinigoj je prekaljeni pisatelj, prevajalec, urednik, publicist, scenarist, jamar … Pustolovski roman o jamarskem pripravniku Blaž in začetnici Ireni, ki se na lastno pest odpravita v jamo, a se njun ogled sprevrže v boj za preživetje. Ujeta v jami si želita čimprej domov. Se bosta rešila? Ju bodo našli? Napeto! Upamo, da vas je katera izmed predlaganih knjig spodbudila k temu, da se boste odpravili v najbližjo knjižnico in to poletje posegli po kakšni knjigi. Lepo poletje!

o ! m i u t d s i e se v na Crnf

Zvitica POLETJE 2020

Articles inside

POLETNO BRANJE S knjigo v poletje

Bučkina roll-ups lazanja

ŠTUDENTSKA KUH'NA Koktejl shot iz kozic

Turistične destinacije v Sloveniji

Predstavitev profesorjev za prvošolce

DIJAŠKI KOTIČEK Apel Belokranjcem

UČIMO SE Nahranimožgane

Trgovec z dvomom - Analiza pristranskosti naslovov na portalih RTVSLO in Nova24TV

Contra argument: Obvezno naborništvo

Imunski sistem

V podporo uvedbi naborništva

Vpliv potrošnika na razvoj in prihodnost slovenskega kmetijstva

Uvodna beseda

Voda za življenje in zdravje