SKOZI OČI BELOKRANJCA

Ko gre obični Belokranjec v svet ali kaj vse je drgač tam kot prnas.

Ko sva se s punco odločila, da greva po svetu oziroma natančneje po Aziji, se nama ni niti sanjalo, kako drugače je lahko v tujini. Saj ne, da nisva prej potovala, ampak ko greš za dve leti okoli, je to vseeno malo drugače, kot če greš za en teden špilat turista. Verjetno z avionom nekam štiri ure stran in si po možnosti še skos v Evropi.

Ja po svetovnem merilu iz malega sela Bele krajine, ona iz malo večjega sela Celja, odpičimo v 126 milijonsko Japonsko. V državo, ki je definitivno geografsko premajhna za to količino ljudi. Verjetno si mislite, da je povsod dost ljudi, gužva in vrste. Praf mate, Japonci obožujejo vrste, ker je dosti ljudi, pa je gužva povsod.

Da začnem pri meni najbolj ljubi in najbolj nadležni stvari na Japonski – velikost stvari. Kaj zdaj s tem mislim? Na Japonskem je vse manjše in nižje kot pri nas. Na oko bi reku, da v povprečju vsaj 10 cm nižje. Če si predstavljate mene – 193 cm velikega turista premikat po Japonski. Čez mnogo vrat moram priklonjen, v kolena se stalno vdarjam in z nogami se zataknem v veliko več stvari kot povprečni Japonec. Japonska kultura opremljanja stano- vanj je zgodovinsko precej drugačna kot pri nas. V tradicionalni japonski hiši je po tleh položen tatami. Ob steni se najde kakšna manjša omarica in jedilna miza. Posteljo si pa samo pogrneš po tatamiju preden greš spat, ponavadi je to tanjša spužva imenovana futon. Stolov v hiši načeloma ni, sedijo na tleh, zato je tudi jedilna miza nizka in pri tleh. Zaradi prenaseljenosti so hiše ožje in manjše, kar spet privede do manjših in nižjih stvari znotraj hiše. Zakaj mi je to ena najboljših stvari Japonske? Odgovor je enostaven. Če te stvari samo opazuješ, so vse lepe in prikupne. Primerjava je tukaj s pomanjševalnico iz slovnice. Primer, če rečeš “Poglej kako lep zajec” ali “Poglej kako lep zajček”, dobiš pri drugem nekakšen boljši občutek, mogoče celo občutek rahlega veselja napram prvemu.

In še zakaj mi je najbolj nadležna stvar? No sej verjetno si lahko že sami mislite. Moja glava in kolena niso najbolj zadovoljni z mojo nerodnostjo. Skos moram paziti na ta dva dela telesa in iz tega pride ta nadležnost.

Nadaljujem s temo, ki sem jo že na hitro omenil. Japonska in vrste. Japonci namreč obožujejo vrste. Vrsta pred tr- govino, vrsta pred restavracijo, vrsta pred pekarno, vrsta pred prodajalno sladoleda, vrsta pred bilo kakšno stojnico s hrano, vrsta pred avtomati za podzemno železnico, vrsta za wc, vrsta za tekoče stopnice, vrsta za dvigalo, vrsta pred vstopom v metro, vrsta za bus, vrsta za taxi, vrsta za mestno trolo po baseball tekmi, verjetno še vrsta za umret obstaja.

Da razložim njihov koncept vrste. Na Japonskem je vrsta odraz kulture in obnašanja, kjer si obziren do drugih. V osprednje dajejo najprej vse druge ljudi in potem sebe. Ravno obratno kot v ostalem zahodnem svetu, kar je ena najboljših stvari Japonske.

V vrsto se postavijo praktično takoj, nikjer se noben ne preriva, da bo prvi na busu ali v podzemni. Tukaj ima vpliv tudi količina ljudi in za to maso mora biti red, ker drugače bi bil kaos in anarhija, kar pa veliko stane. V Evropi ponavadi vrsta pomeni, da je na koncu le te nekaj dobrega za pojest ali nekaj, na kar se res splača čakati. Povprečen Slovenec bo stal v vrsti samo, če ima res kaj od tega, drugače bo rekel “Kaj je meni tega treba, grem ja drgam”. Tukaj na Japonski vrsta ne pomeni, da je na koncu nekaj dobrega ali da se splača čakati. Najprej je tukaj vljudnost, potem relevantna bližina, recimo restavracija blizu tvoje službe in ne greš 200 m nižje v drugo, ampak počakaš pri tej. Šele na tretjem mestu je vrednost na koncu vrste. Nauk za vse prihodnje popotnike – vrsta ne nujno pomeni, da bote tam dobro južno pojeli, ampak je predvsem in samo vrsta. Počasi spreminjajo tudi mojo slovensko mentaliteto. Od začetka sem se vrst pred restavracijo izmikal, sedaj se pa kar zalotim, da se enostavno postavim in čakam.

Gremo naprej na nam Belokranjcem zelo dobro poznano temo. Vožnja kamionov in osebnih avtomobilov 50 km/h tam, kjer to absolutno ne bi bilo treba. 3,2,1 GORJANCI.

Avto sem rental sedaj skupno za šest dni na dva obroka. Šok, vozijo se po levi, ajde nekako bom. Najprej sem za vsak nasproti vozeči avto doživel manjši infarkt, ker sem mislil, da gre direkt v mene. Dokler se niso možgani naučili, da gre vseeno samo mimo, ampak po drugem pasu. Cesto sem dokaj hitro obvladal, problem so parkirišča. Vse lepo in prav, zapelješ po levem iz glavne ceste na parking, ko se kar naenkrat znajdeš na desni strani in gre avto, sicer zelo počasi, proti tebi. Nehote seveda zapeljem na desno stran in se tako vozim po parkingu. No tudi to sem kasneje obvladal, sem pa rabil recimo da tri dni.

Da se vrnem na 50 km/h, toliko je namreč meja za vožnjo v naselju in mestih na japonskih cestah. Realnost je pa 40 km/h, redka so naselja, kjer greš več, tabla za 40 km/h je njihov nacionalni znak zgleda. Največja zanimivost japonskih cest in omejitev je pa hitrost vožnje izven naselja, uganete?

60 km/h, da, praf ste prebrali 60 km/h, s tem, da je na vsakem malenkost bolj ostrem ovinku tabla 50 oziroma oni kar na cesto napišejo z rumeno čez cel pas 50.

Na avtocesti pa 100 km/h, ampak tam se nisem vozu, razen ko zalutaš slučajno gor, ker je cestnina zelo draga in nisem še pripravljen ledvic prodajat. Morda se vam že Hrvaška cestnina zdi visoka, sploh poleti, no tukaj je recimo krat 3. Zalutaš gor in na prvi odsek dol pa si ob 10 €.

Gorjanci in Japonska, kaj je tukaj skupnega, razen 50 km/h? Absolutno nič. Da razložim.

Ena vožnja čez Gorjance ti vzame dve leti življenja, medtem ko ti vožnja po Japonski doda dve leti življenja. Čez Gorjance smo vsi živčni, prehitevamo, se jezimo na vozila pred nami, pošiljamo voznike kamionov v lepe kraje. Zakaj? Ker je omejitev 90 km/h in se vsi vozijo dosti manj. Mi bi se pa peljali in se nam mudi.

Tukaj se vsi vozijo 50 km/h, naj bo to kamion, osebni avto, motor ali celo traktor (te novi grejo jako blizu tega). Nisi žifčen, prehiteva se sploh ne, ker nima smisla. Prehitiš kamion in se moraš držati omejitev in vozit spet 50 km/h, ni razlike če si pred ali za njim. Vožnja je dosti bolj mirna in neutrujajoča. Prijaznost Japoncev se odraža tudi na cesti, vsi se spuščajo med samo, so strpni, počakajo da spelješ. Zgodilo se mi je, da se mi je cel semafor pri priključevanju iz stranske ulice ob zeleni luči in prometni konici enostavno ustavil in me spustil na glavno cesto. Tega pri nas ne doživiš. Ob urah prometne konice lahko pri nas šotor postaviš in roštilj obrneš preden te kdo na cesto spusti.

Nauk – dejte bit malo bolj strpni na cesti, vaši živci vam bodo hvaležni.

Vsi, ki oklevate o potovanju na Japonsko, nekarte, Japonska je čudovita dežela z dobro hrano. Sprakirajte kufre in hojte, ne bo vam žal. Mit o tem, da je zelo draga ne drži, standard je kot pri nas, hrana je celo cenejša. Le malo v naprej splanirajte nastanitve, cene so kot pri nas, ampak če ste rani, se dobi tudi zelo ugodno. Definitivno preverite Capsule hotele, super zadeva za spat in s prostori za “delo”. Itak greš samo spat, ostalo si skos nekje vni. Še omembe vredna platforma, če bi živeli med lokalci: Living anywhere commons.

Napisal bi jako več stvari v ta članek, ampak je tega preveč za v eno Zvitico. V naslednjih izvodih napišem še kaj več. Če bi pa radi podrobneje spremljali najino potovanje, bo objavljeno nekaj tudi na Radio Odeon in na naši spletni strani -> tomazinmazatrip.eu, kjer so tudi video blogi.

Ajde bok.