Bilten ob 30-letnici taborniĹĄkega druĹĄtva
Kazalo 2 3 4 5 6 7 8 9 10 12 14 16 18 20 22 24 26 27 28 29 30 31 33
Začetek Polde Eberl - Jamski Časovnica vod: Martinčki vod: Mušice intervju: Kuhar poročilo: ToPo tečaj poročilo: Ustvarjalni vikend poročilo: Taborjenje 2013 na tujem: Svetovni skavtski jamboree 2011 na tujem: Svetovni skavtski jamboree skozi oči osebja na tujem: Svetovni skavtski center Kandersteg na tujem: Techuana 2012 poročilo: Ta zlet je zate fotografije (dve strani) anketa: Zakaj sem tabornik? intervju: Jaz, tabornik fotografije intervju: Kakor lepe sanje... fotografije intervju: Bivši načelnik fotografije (dve strani) Za konec
1
Začetek
Ervin Grošelj starešina rodu
“... iskali smo nove izz ive.” Ko začnem razmišljati, kako se je začelo, najprej pomislim nase, ko sem bil star 17 let. Zaključeval sem šolo in razmišljal kam naj se vključim, da ne bom »na cesti«. Na srečo mi je pot prekrižal Šmon (Joni) in me povabil k tabornikom, ki so takrat ravno ustanavljali rod. Zbrala se nas je prijetna druščina, mlajših, starejših, takšnih z izkušnjami in tistih, ki smo si te izkušnje in znanje hoteli pridobiti. Ko smo šli na prvo tekmovanje so nam rekli, samo ne se izgubit. In se nismo. Opravili smo tečaje, dobili svoj vod ter prenašali znanje na mlajše. Nato smo začeli voditi rod. Za nami so prihajali in še prihajajo mlajši člani. Ravno tako radovedni, kot smo bili mi in ravno tako željni znanja. V vseh teh letih smo naredili ogromno taborov, zimovanj, tekmovanj. Včasih smo komu spremenili tok življenja. In če smo samo enemu utrli boljšo pot v življenju smo uspeli. Trudili smo se uživati v taborništvu, iskali smo nove izzive.
Ob premišljevanju za nazaj, vidim v vseh teh letih samo pozitivne stvari, slabih se niti ne spomnim. Spoznal sem mnogo prijateljev, s katerimi si še sedaj sežemo v roke, ko so vidimo. Zame je bila to največja šola s katero sem v življenju največ pridobil. Lepo je srečati, po dolgih letih, tabornika, ki z nasmeškom prizna, da je kdaj kakšno ušpičil na taboru in doda, da smo bili starejši člani včasih tečni, pa vendar, da smo imeli prav. Kot vsak rod smo tudi mi imeli svoje vzpone in padce, od tega da je naš rod štel skoraj 100 članov, do tega, da nas je bilo v rodu le še 30. Dokler bodo vodniki in vodstvo dobro opravljali svoje delo, s tistim žarom v očeh, bodo taborniki v Zagorju živeli. Naj zaključim z mislijo, ki jo je izjavil pred 30. leti na mojem vodniškem tečaju Pikapok (starejši tabornik, nekje iz Savinjske doline) : »H tabornikom ne hodiš, tabornik si.«
2
Polde Eberl Jamski Marsikateri tabornik si ob izgovorjavi imena našega rodu zlomi jezik, veliko jih izgovori ime narobe. Zato na hitro osvežimo spomin, kdo je bil Polde Eberl.
Rojen je bil 13. 11 1899 v Sv. Juriju pri Taboru v Savinjski dolini. Po poklicu je bil rudar – kopač, po nesreči pa se je zaposlil kot strojnik. Stanoval je v Dolenji vasi, kamor so se z družino preselili leta 1906.
Že zgodaj se je vključil v revolucionarno delavsko gibanje in bil zaradi tega večkrat preganjan in zaprt. Ob napadu na Jugoslavijo se je vključil v odpor in postal član okrajnega odbora OF za Zagorje. Ker je bil na seznamu najaktivnejših komunistov, je moral kmalu po začetku vojne v ilegalo. Sprva je deloval v Zagorski četi, nato pa v Revirski, po razbitju je odšel na terensko delo. Pomladi 1942 je bil poslan na litijski teren, kjer je deloval predvsem na področju Vač, Svete gore in Šentlamberta. Ker si je februarja po nesreči zlomil nogo, se je dlje časa zadrževal v skalni jami v Rebru pod Selcami. Tu so mu pomagali kmetje in mu prinašali hrano. Ta čas je dobil tudi partizansko ime Jamski. Njegovo uspešno delo je prekinila izdaja, ki je pripeljala gestapovce. V tem napadu je bil ranjen v vrat in prsi, vendar mu je uspelo pobegniti v tabor Moravške čete, ki je bila pri Vrheh pri Rovišah. Tam je postopno okreval in ozdravel. Potem je bil poslan za sekretarja v Koroški bataljon, od tu pa v Šaleško - Mislinjsko dolino. Zaradi nemške hajke novembra 1943 se je hotel s tovarišem umakniti v bunker, vendar so ga presenetili in začeli streljati nanj. Uspelo mu je pobegniti, a so ga kmalu našli mrtvega. Pravega vzroka ne bomo nikoli izvedeli. Partizanski grob ima pod Uršljo goro, po vojni pa je bil prepeljan v Zagorje.
3
(Povzeto po biltenu 20. obletnice RPE-J)
Časovnica
Poglejmo malo skozi čas, katerih akcij smo se člani RPE-J udeleževali in nektatere pomembnejše datume: 13.11.1899 1902 1907 1920 1921 1924 22.4.1951 14.4.1954 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
4
rojen Polde Eberl - Jamski začetki Gozdovniške organizacije Sir Lord Baden Powell je organiziral prvi skavtki tabor, začetki skavtske organizacije organiziran prvi svetovni skavtski jamboree v Veliki Britaniji v Londonu pojavijo se prve skavtske enote v Sloveniji naziv tabornik je bil prvič omenjen v narodnem dnevniku ustanovitev Zveze Tabornikov Slovenije začetki taborništva v Zagorju z ustanovitvijo odreda Črni Krti zasnova odreda Polde Eberl - Jamski , organiziran je bil prvo taborjenje v Tirni ob pomoči odreda Črni Krti izvedba prvega samostojnega taborjenja v Kokarjih, štafetni tek Orehovica -Zagorje ŠTPM Ravne na Koroškem, Milovanovičev memorial Maribor, Šavčev memorial Slovenj Gradec, področni mnogoboj, 9.ZLET ZTS Maribor Glas Jelovice Škofja Loka, Bračičevi dnevi Slovenske Konjice, Področni in državni mnogoboj Šavčev memorial Slovenj Gradec, ŠTPM, Bračičevi dnevi, področni in državni mnogoboj Glas Jelovice, Bračičevi dnevi, Šavčev memorial, državni mnogoboj Glas Jelovice, Bračičevi dnevi, Šavčev memorial,Vesela srečanja Mč, Zimsko Orientacijsko Tekmovanje Maribor Bračičevi Dnevi,Vesela Srečanja MČ, državni mnogoboj Bračičevi denvi,Vesela Srečanja MČ, ROT Bračičevi dnevi, Zlet PP, Državni mnogoboj Bračičevi dnevi, državni mnogboj Bračičevi dnevi, državni mnogoboj, Spust po Ljubljanici Bračičevi dnevi, državni mnogoboj, SKO Bračičevi dnevi, državni mnogoboj, SKO, ČIČ, Ivkov Memorial, 700minut taborništva za 700 let Zagorja, obisk Svetovnega Skavtskega Jamboreeja Nizozemska Bračičevi dnevi, ČIČ, Ivkov Memorial, državni mnogoboj Bračičevi dnevi, ZOT, Ivkov Memorial, državni mnogoboj Bračičevi dnevi, ZOT Ivkov Memorial Ivkov Memorial Državni mnogoboj Glas svobodne jelovice,Državni mnogoboj Državni mnogoboj Državni mnogoboj ROT Glas Svobodne jelovice, ROT Bičikleta Žur, Taborniški feštival ZOT, Lučka Miru, Taborniški Feštival Glas Svobodne Jelovice, ZNOT, Bičikleta Žur Močne Ukane, Fotoorientacija, Lučka Miru,, Glas Svobodne Jelovice, GG race, GOTIK, GROF, MČ vesela srečanja, ZNOT, Lučka Miru, Glas Svobodne Jelovice, GG race, GOTIK, POT, Taborniški Feštival, Šport in špas ZOT, NOT, Taborniški Feštival
Vod: Martinčki
Tjaša Šorli in Nuša Gorišek
Naš vod sestavlja 10 članov. Sestanke imamo ob petkih po eno uro. Zelo se zabavamo in Tjaše Šorli skoraj nikoli ni. Največkrat sta na sestankih Nuša in Aljaž J. Do zdaj smo bili že na naslednjih akcijah, za katere je vsak član povedal svoje mnenje:
Lov na lisico
Špela: Bilo je zelo lepo motil je edino mraz. Tjaša: Bilo je lepo, veliko za hodit. Adrian: Vmes bi nas mogl napasti orki in pot bi morala biti daljša in bolj zahtevna Anže: Ni mi bilo fajn
Fotoorientacija
Špela: Bilo je fajn. Anže: Bilo je zakon. Jaka: Bilo je ok, zakon.
MČ vesela srečanja
Sara: Bilo mi je zelo zabavno sploh zaradi tega, ker so bile delavnice razdeljene po državah. Anže: Zakon. Adrian: Bilo je carsk.
MČ čajanka
Špela: Bilo je ful dobr, le opekla sem se. Sara: Bilo mi je zelo zabavno. Adrian: Bilo mi je dolgočasno.
5
Vod: Mušice
Špela Lipovšek
To je skupinica fantov iz sedmega razreda, ki sestavljajo vod z imenom Mušice, katerega vodnica sem že peto leto. Včasih so bili MČ-ji in sem jih učila o vozlih, kurjenju ognjev in se z njimi igrala različne igrice, zdaj pa so že GG-ji, zato jim razlagam osnove orientacije in o postavljanja pionirskih objektov ... Se pa še vedno z njimi igram različne igrice. Moj vod sestavljajo taborniki, ki so si nabrali že nekaj let izkušenj v našem rodu in tudi nekaj novih, zato se na tedenskih sestankih lahko dopolnjujejo, kdo bo bolj razgrajal in kdo manj.
6
To nalogo so si namreč prav lepo razporedili med seboj, obstajajo pa redke izjeme, ki vodnici le redko »kravžljajo« živčke. Odkar so dobili še enega vodnika Bena, se je situacija malce spremenila. Recimo, zdaj jim mladi vodnik včasih pomaga pri norčijah. Včasih pa jih tudi nauči kaj, česar sama ne vem in mi tako pomaga pri delu.
Svojega voda ne bi zamenjala za drugega, včasih si želim samo to, da bi se nam v vodu še pridružila kakšna punca ali dve, ampak ne morem z gotovostjo trditi, da ne bi fantje še malce bolj ponoreli, če bi se to res zgodilo. J Res so super vod in se veselim še nadaljnjega dela z njimi, še bolj pa bom vesela, če jih bom lahko spremljala še naprej v njihovi taborniški karieri.
Kuhar
Intervju z Ireno Kepa
“Zjutraj vstanem najkasneje ob 6h ...” Vsak, ki je bil v zadnjih šestih letih z nami na taboru, jo pozna. Je nasmejana, prijazna, po mnenju nekateri še preveč ustrežljiva do tistih, ki so zbirčni pri hrani. To je naša draga kuharica Irena Kepa, oziroma Renca po taborniško. Po tem, ko z nami na tabore ni mogel več hoditi dolgoletni kuhar Deni, si na pomoč priskočila ti. Povej nam, kako si ti videla svoj prvi tabor? Kako si se prvič znašla na taboru, ko nisi kuhala v zaprti kuhinji z elektriko, kakšna je bila razlika?
Na kratko nam opiši tipičen dan kuharja na taboru. Zjutraj vstanem najkasneje ob 6h, pristavim za čaj, si skuham kavo in pozajtrkujem. Potem potekajo priprave zajtrka, odvisno, kaj je na jedilniku. Po zajtrku se pospravimo in pomijemo posodo. Nato pripravljamo kosilo. Po kosilu zopet pospravimo kuhinjo in pomijemo posodo. Nato spijem kavo in počijem. Ob petih je malica. Nato pripravljamo večerjo. Po večerji pa zopet pospravimo in pomijemo posodo. Zvečer se udeležim večernega programa, potem pa spat.
Pred taborom me je bilo malo strah, ker nisem bila navajena tako kuhati. Sem pa človek,ki se hitro prilagodi razmeram in sem, vsaj upam, dobro prestala krst. Razlika je v tem, da ni na taboru električnih pripomočkov, ki jih doma in v službi uporabljam in ti olajšajo marsikatero delo. Se pa da pripraviti marsikaj tudi brez električne pečice in hladilnika.
Glede na to, da je v kuhinji veliko dela, imaš na taboru najbrž pomočnike. Katera so opravila, pri katerih potrebuješ pomoč?
Kateri je tvoj najljubši jedilnik na taboru?
Kako si bila z njimi zadovoljna na zadnjem taboru?
Enolončnica in kvašeni flancati - štravbe po domače.
Na zadnjem taborjenju sem imela zelo pridne in uigrane pomočnike. S takimi pomočniki je užitek delati.
Pomoč potrebujem pri lupljenju krompirja, trebljenju in pranju solate, lupljenju in čiščenju zelenjave, peki palačink, pomivanju posode.
7
ToPo tečaj
Tina Arh
Rodova orientacistka
“Vsak dan smo imeli dve orientacijski preizkušnji”
risanja vseh mogočih skic ter različnih vaj, ki naj bi izboljšale naše sposobnosti merjenja ter ocenjevanja razdalj, višin ter kotov. Na koncu je bila na sporedu tudi celodnevna orientacijska preizkušnja, na kateri nas je pričakalo vroče sonce ter naloge, ki so obsegale večino naučenega, v glavnem seveda skice. Predvsem po zaslugi dobrih skic sem na tej orientaciji zbrala največ točk ter tako osvojila veščino Topograf.Vsekakor pa bolj kot to cenim dejstvo, da sem lahko preživela en teden z ljudmi, ki zares živijo z in za orientacijo ter se učila od njih. Spoznala sem orientacijski tek v njegovi najboljši podobi in se posledično začela rekreativno ukvarjati z njim kot članica enega izmed
Predzadnji teden v avgustu smo se tako nastanili v Gozdni šoli v Bohinju ter začeli z zares norim tečajem. Lokacija je bila sanjska - kolikokrat pa imaš možnost priteči na cilj orientacije, odvreči prepotena oblačila in dokončati ciljni šprint v osvežujoče hladnem jezeru? Seveda ne moremo mimo dejstva, da v neposredni okolici obstaja kar pet kart za orientacijski tek. Na tečaju mi je zelo ustrezal natrpan urnik ter dejstvo, da se je zares vse vrtelo okoli orientacije. Vsak dan smo imeli dve orientacijski preizkušnji, pa najsi je bil to kratek tek po okolici Gozdne šole, nočna orientacija na DTK 25, score orientacija, orientacija po spominu, orientacijski labirint iz vrvi sredi tabora, tekma slovenske orientacijske lige na srednjih progah ali pa sprehod po orientacijsko izjemno zahtevni karti Ukanc. Poleg vsega tega pa smo bili cel teden ujeti v naporen tempo teoretičnih predavanj,
klubov. Našla sem tri članice moje trenutne ekipe za taborniška orientacijska tekmovanja ter se naučila dovolj, da sedaj na le-teh tudi redno zmagujemo. Vsekakor pa sem vedno na voljo tudi vodnikom, ki želijo svoje GGje izobraziti o orientacijskih temah, jih naučiti vrisovanja, risanja skice terena ali topografskih znakov. Postavila sem jim že kar nekaj orientacijskih treningov - zadnji je bil celo nočni - in veselim se, da bom vse to počela tudi v prihodnje. Orientacija je lahko fantastičen način življenja in ves čar topo tečaja je v tem, da ti pokaže, kako in kako dobro je.
Po več kot desetletju imamo v rodu spet specialista topografije. Tečaj orientacije in topografije je pomembno zaznamoval moje poletje leta 2012. Za udeležbo sem se odločila predvsem zato, ker sem želela izboljšati svoje znanje ter priti do stalne ekipe za taborniška orientacijska tekmovanja.
8
“redno zmagujemo”
Ustvarjalni vikend Beno Omajne vodnik gozdovnikov
Pri tabornikih imamo navado deliti luč miru iz Betlehema ter pošiljati novoletna voščila. V ta namen vsako leto organiziramo ustvarjalni vikend. Ta se tradicionalno odvija v osnovni šoli v Šentlambertu, tam kot že ime pove ustvarjamo ter vadimo taborniško znanje. Že nekaj let je ta ustvarjalni vikend namenjem starostni skupini gozdovnikom ter gozdovnicam. Vsako leto nam nekaj posebnega ostane v spominu, o ustvarjalnem vikendu leta 2011 pa mi je v spominu ostala orientacija, na kateri smo pomagali poškodovanem jelenčku Rudolfu. O ustvarjalnem vikendu 2012 mi je prav tako kot marsikomu v spominu ostalo prelepo zimsko vreme ter večerne aktivnosti v snegu. V obeh letih smo si prav tako ogledali veliko filmov. Sam sem že organiziral ustvarjalni vikend, in sicer ustvarjalni vikend 2013. V tem letu sem zaradi bližajočih se praznikov poskušal ustvariti božično vzdušje s pomočjo božične glasbe, prav tako smo prepevali ob kitari ter člane poslali na orientacijo, ki se je končala v osnovni šoli.
9
Taborjenje 2013
“12h na drevesu”
Domen Drnovšek “Bolha” in Til Šiles “Švajger”
10
Letošnje taborjenje sva preživela v vodu »dexterzzzzzzzz«, ki ga je vodila sup’r vodnica Špela. Opravili smo nekaj veščin, to so: čuvaj ognja, urednik glasila, poročevalec, potapljač na vdih, plavalec 2 in bolničar. Šli smo tudi na bivak, ki je bil oddaljen cca. 5h hoje. Najprej smo se odpravili do Osilnice in si tam ogledati bližnji gasilski dom in predavanje načelnika PDG Osilnica. Od ta m smo se odpravili do bljižne plaže, tam zakurili ogenj in si skuhali kosilo. Po počitku smo se odpravili dalje do Ribjeka in si tam postavili bivak. Ob ognju smo peli in sprejeli nekaj novih bivakirancev ter si skuhali večerjo. Zjutraj smo se še osvežili v prijetni Kolpi ter se počasi odpravili proti taboru. Še isti dan so nam starejši taborniki pripravili strašljivi pohod ob reki in naslednji dan pa še blatno progo, progo preživetja. Z vodom smo si tudi zadali cilj da preživimo 12h na drevesu. S seboj smo vzeli zalogo hrane kajti nihče nam ni smel prinesti hrane ali pijače. »gor« smo tudi opravili veščino bolničar 1., urednik glasila in poročevalec. Proti koncu tabora smo imeli tudi poroke in krsti, kajti smo v naše vrste sprejeli nekaj novih tabornikov!!! Bilo je odlično, lepo in nepozabno!!!
Fotoutrinki s taborjenja
Fotografije v smeri urinega kazalca, začenši z zgoraj levo: Pospravljanje šotorov, Indijanca, Brez komentarja, Zaščita pred dežjem.
11
Svetovni skavtski
Poletje 2011 je zame zaznamoval Svetovni skavtski jamboree na Švedskem. To je največja taborniška akcija na svetu, ki se zgodi vsake 4 leta, vsakič v drugi državi in večinoma tudi celini. Naslednji bo leta 2015 na Japoskem. Udeleženci so stari od 14 do 18 let, zato ima vsak tabornik v svojem življenju le enkrat priložnost biti udeleženec te največje taborniške akcije, nato pa lahko prevzame mesto v slovenski odpravi ali pa tam prevzame delo mednarodnega osebja. Iz našega rodu smo se te akcije udeležili le trije, Luka in Tina kot mednarodno osebje in jaz kot udeleženka.
Celotna slovenska odprava se je proti Švedski odpravila že 19. julija, saj smo imeli pred prihodom na taborni prostor v Rinkabyju še nekaj postankov. Po nočni vožnji smo se zbudili v kampu blizu Berlina, kjer smo postavili svoje šotore, nato pa smo se po vodih odpravili na fotoorientacijo po znamenitostih Berlina. Sledila je vožnja do Kobenhavna, kjer smo se z zemljevidom v roki odpravili po znamenitostih. Nato smo se odpravili na otok Vassarö, ki ga je švedska oblast dala tabornikom, da zdaj upravljajo z njim in omogočajo taborniške izkušnje vsem obiskovalcev ter nudijo izvrsten prostor za taborjenje. Tam smo preživeli
12
kar nekaj dogodivščin, med drugimi smo se lahko preizkusili v lovu na zaklad, baseballu in jadranju optimistov (malih jadrnic samo za eno osebo). Od tam smo se odpravili še na ogled švedske prestolnice.
“nešteto nasmejanih obrazov”
Sreda, 27. julij, je bila namenjena prihodu na taborniški prostor. Slovenci smo tja prispeli že zelo zgodaj in za našo celico, ki so jo sestavljali štirje vodi, se je začela dolga pot do podtabora, saj je bil na nasprotnem delu kot parkirišče za avtobuse. Hodili smo približno eno uro. Jamboree prostor je namreč meril eden in pol kvadratni kilometer, kar je pomenilo pol ure hoda, da prideš iz ene strani na drugo. Celoten dan je bil namenjen prihodu odprav iz vseh držav in postavljanju taborov. Vsaka celica si je zgradila svoj majhen tabor, ki ga je sestavljajo vsaj nekaj šotorov, kuhinja, jedilnica, pomivalnica in prostor za ločevanje odpadkov. Mi smo si postavili tudi jambor in s himno ponosno dvignili slovensko zastavo. Zvečer je sledila otvoritvena slovesnost, kjer se je zbralo vseh 40.000 udeležencev iz celega sveta. Takšnega pogleda ne doživiš vsak dan. Okoli tebe nešteto nasmejanih obrazov, vsak obraz je predstavljal svojo zgodbo in vsi smo imeli isti cilj, užiti vse, kar nam jamboree lahko ponuja. Ko se je stemnilo, so fleši iz neštetih kamer izledali kot tisoči kresničk, ki krožijo okrog odra. Na otvoritveni
i jamboree 2011 slovesnosti so zastavonoše iz vseh držav prinesle svojo zastavo, pogledat nas je prišel tudi načelnik angleških tabornikov, Bear Grylls. Za nas je bilo organiziranih pet modulov z aktivnostmi: Zemlja, Voda, Zrak, Ogenj in Globalna razvojna vas. Vsak izmed teh modulov je trajal okoli pet ur, tam smo preko različnih aktivnosti prejeli veščine, ki nam pridejo še kako prav v sedanjem življenju, vse od dela in sodelovanja v ekipi, do zaupanja, samoiniciative, načrtovanja in organiziranja. Vsak vod se je tekom jamboreeja odpravil tudi na obisk švedskega tabora, kjer smo se vključili v njihove aktivnosti, kar je bila zelo zanimiva izkušnja, saj se švedski tabor zelo razlikuje od našega. Celoten jamboree predstavlja spoznavanje
Špela Lipovšek Vodnica
ljudi iz celega sveta, menjavanje rutk, petje in igranje mednarodnih iger. Mi smo organizirali dogodek z “international kissing game”, kjer smo se igrali vsem tabornikom zelo poznano igro, Rim šim šim, kjer si s sodenjim tabornikom lahko izmenjaš en poljub na lice. Če bi se jamboreeja lahko še enkrat udeležila kot udeleženka, bi se ga takoj, saj sem se tekom te ogromne akcije res veliko naučila. Upam, da bom šla vsaj enkrat lahko pogledat jamboree še iz stališča mednarodnega osebja, saj mora biti to tudi posebna izkušnja zase.
13
Svetovni skavtski jamboree skozi oči osebja
Tina Krautberger
Svetovni skavtski jamboree na Švedskem je bil tudi zame prav posebna izkušnja, tista „enkrat v življenju“, ki je resnično ne pozabiš nikoli. Odločitev je padla kar sama od sebe – zdaj ali nikoli! Organizacijo potovanja sem si kar se da olajšala, saj sem se na pot proti Švedski odpravila kar s slovensko odpravo. Ob prihodu na jamboree še vedno nisem vedela, kakšne bodo moje naloge, zato sem bila še toliko bolj nestrpna, polna pričakovanj in malo tudi negotova, prestrašena. Le kako se bom znašla v taki masi ljudi, kako bo potekalo delo med in z novimi obrazi iz različnih okolji in kultur in kakšno sploh bo moje delo? Vse polno vprašanj se je porajalo v moji glavi, ki pa sem jih še isti večer odrinila na stran v prijetni družbi znanih slovenskih taborniških obrazov, saj smo bili vsi pred čisto novo dogodivšično.
14
Že naslednji dan se je začelo. Dodeljena sem bila na delovno področje komunikacije, v radijsko ekipo. Kar na lepem sem se znašla v ogromnem šotoru, namenjenemu pripravi in urejanju radijskega programa, potem pa še v studiu, kjer smo se po hitrem postopku naučili uporabljati vso tisto opremo... in že smo pripravljali program za večerno oddajo. Pripravljali smo večerno oddajo Fika (fika – odmor za kavo in kolač, ki je na švedskem del vsakdanje kulture), ki je imela dnevno več poslušalcev, kot takrat še delujoči radio Snoopy. Program smo seveda pripravljali v angleškem jeziku, kar smo še kar dobro opravili, saj ni bilo strahu pred napakami. V naši ekipi smo bili avstrijec, nizozemka in nizozemec, šved, skavt iz Hongkonga in jaz, med programom pa se nam je pridružilo veliko gostov. Gostili smo Švedskega kralja, slavnega Beara Gryllsa, sama pa sem malo poklepetala s filipinskim predsednikom vlade. S pripravo programa smo imeli ogromno dela, ki smo ga začeli po zajtrku in končali ob 19.30, ko se je končala naša oddaja, vmes pa smo se lahko udeležili vseh mogočih aktivnosti za udeležence, ki se jih večina prostovoljnega osebja ni smela udeležiti, v namen priprave prispevkov,
seveda. Tisti, ki me poznate, veste, da ne maram javno nastopati in priznam, da sem se prve dni prav borila s strahom, ampak se je izkazalo, da je radio tisti medij, ki je dober za premagovanje strahu, saj te nihče v publiki ne vidi. Naučila sem se komunicirati s poslušalci, prav pogumno sem komentirala aktualno dogajanje in se v živo vključevala v program z glavnega trga - še ena zmaga!
“Gostili smo Švedskega kralja in slavnega Beara Gr yllsa” Izkušnja je bila nepozabna, sklenila sem veliko novih poznanstev, z nekaterimi prijatelji sem še vedno v stiku, največ pa mi pomeni spoznanje, da se znajdem v novi situaciji in opravim delo, ki mi na prvi pogled sploh ne leži in da sploh nisem tako plašna, kot se zdi. Biti del tako velike skupnosti, pomagati pri vzpostaviti pravega taborniškega mesta, ki nikoli ne spi, plesati s 40.000 taborniki, jesti v jedilnici za 10.000 prostovoljcev, spoznati toliko različnih kultur na enem mestu in v tako kratkem času, pa se vseeno počutiti kot del velike družine, kot doma, to je mogoče le med taborniki. Taborniki smo vsekakor zakon!
15
Svetovni skavtski c Vsak tabornik bi se moral enkrat udeležiti svetovnega skavtskega jamboreeja, ali roverway-a, obiskati Brownsea island (kjer se je vse skupaj začelo) in nenazadnje obiskati svetovni skavtski center (KISC – Kandersteg International Scout Center op.p.). Vas Kandersteg leži na severni strani Bernskih Alp na nadmorski višini 1200 metrov in ima približno 1200 prebivalcev. Od glavnega mesta Švice, Berna je oddaljena približno 64 kilometrov.
iz Ljubljane preko Zuricha,W Berna, Spieza do Kanderstega. Vožnja je potekala brez zapletov in zamud in sem uspešno prispel v Kandersteg Železniška postaja v Kanderstegu je primerljivo velika postaji v Zagorju. Med iskanjem avtobusa, ki te pripelje povsem do skavstkega centra, sem ugotovil da je cena prevoza od železniške postaje do centra le taborniška rutka okoli vratu. Zastonj prevoz ti prihrani pol urni sprehod od centra vasi do skavtskega centra.
V juliju 2011 sem center obiskal tudi sam. Na pot sem se odpravil študentskemu žepu najbolj ugodno varianto - vlakom
Ko stopiš iz avtobusa na postaji pri centru, ti dih vzame kulisa, ki jo ustvarjajo okoliški hribi in urejenost skavtskega centra. Tukaj
16
center Kandersteg je primerno da na kratko povem kako je center sploh nastal. Ideja o skavtskem centru se je porodila ustanovitelju skavtske organizacije lordu Baden Powell-u po
Rok Kepa
Načelnik območja in rodov gospodar povsem domače in se smejiš skečem pa čeprav ne razumeš kaj govorijo. Se mi je pa pripetila še ena res zanimiva in prisrčna prigoda. Srečal tabornico iz Kolumbije, s katero sva dve leti prej izmenjala našitke. Kako presenečena sva bila oba pa naj pove fotografija. Po 4 dneh bivanja v centru, da ravno, ko se navadiš na bivanje tam, se je moj obisk zaključil in sledila je pot nazaj domov. Odhod domov je spremljala misel, da se v skavtski center vrnem še kdaj.
uspehu svetovnega jamboree-ja leta 1920. Želel si je stalnega jamboree-ja katerega lahko skavti obiščejo skozi vse leto. Skavtski center je bil ustanovljen 12. aprila 1923. Vreme je bilo v času mojega obiska je bilo oblačno in deževno. Šele po tretji dan je prišlo izboljšanje in sonce. Mogoče je bil dež dobra stran, saj sem si tako kupil uporaben spominek flis z vezenim znakom centra, katerega ceno sem rajši kar izbrisal iz spomina. Kot zbiralec bi vsekakor kupil vse razpoložljive spominke, tako pa sem se moral zaradi omejenega proračuna omejiti na flis, rutko in dva našitka. Aktivnost, ki mi je najbolj ostala v spominu pa je seveda Mednarodni večer ob tabornem ognju. Vzdušje, ki ga ustvari taborni ogenj ob prisotnosti okol 300 tabornikov iz celega sveta je nekaj nepozabnega. Ko se v družbi ljudi, ki jih še nisi nikol srečal, počutiš
Fotografije je prispevala Carolina iz Kolumbije, ker je zbirko mojih fotografij doletel izbris ob formatiranju računalnika.
17
TechuanaBenjamin 2012 Omahne Je neka nepozabna izkušnja. Spoznaš velik novih zanimivih ljudi. Spoznaš še velik tujcev pa spoznaš njihove kulture pa taborništvo v njihovi državi. Zvečer je bilo res velik druženja pa vsega, k smo hodil po taboru pa se družili z drugimi taborniki iz tujine. Čez dan pa je bil program ampak smo vseeno velik hodil do Baškega jezera (nemško Faaker See).
Jernej Drnovšek
Tjaša Šorli
Je mednarodni tabor, ki se odvija vsakih 11 let v Avstriji, v bližini Beljaka. Nanj se nas je odpravilo kar 7, vsi ki smo šli pa imamo podobne odzive.
Men je blo to res super dozivetje. Toliko ljudi na enem kraju, z istimi nameni in cilji, ki skupaj dozivljajo dogodivscine in si ustvarjajo spomine.”
Fotografiji: Zgoraj: Taborni prostor Desno: Gremo v jamo
18
Tudi meni se je zdelo doživetje enkratno. Na to taborjenje smo se najprej odpravili z vlakom od Zagorja ter do Jesenic, od kjer smo pot nadaljevali z avtobusom do tabornega prostora to pot smo ponovili v obratno smer ko smo šli domov.Vsak dan so bile organizirane aktivnosti. Nekatere nepozabne aktivnost so bile večerno druženje, kopanje na Baškem jezeru , obisk adrenalinskega parka, obisk živalskega vrta, poizkušanje jedi tabornikov iz drugih nacij, dan varnosti v gtabornem prostoru pravtako pa je bilo še veliko drugih zanimivih aktivnosti. Najboljša aktivnost pa je bil dan obiskov, na katerega so nas obiskali starši in bližnji sorodniki.Teh celih 14 dni smo doživljali vsak dan nekaj novega. Sam sem vesel, da sem to izkušnjo lahko doživel saj jo kot vsi drugi ne bom pozabil.
Orientacijske priprave
Hladna ljubezen (Tehnika: gojzarji na sneg)
“Manjši” problem.
R2-D2 Smetnjaki (Luka’s Fathers)
Po področnem mnogoboju v Zagorju
Snega do kolen (Šentlambert) Morda rahlo klečimo...
19
Podtabor udeležencev
Ta zlet jeTinazate Krautberger Še ena nepozabna izkušnja, še en drugačen zlet. V svoji taborniški karieri sem se udeležila vseh štirih slovenskih zletov in vsak je bil prav poseben, najlepše spomine pa imam vseeno na zadnji zlet, tega v Bohinjski Beli, ki je bil tako čudovito intimen, sproščen in domač, da ga bo nemogoče ponoviti.
Pogled proti vhodu zletnega prostora
Zaradi odpovedi soorganizatorja Zleta se je ZTS tik pred zdajci
20
odločila, da ga izpelje sama. Ti zapleti so seveda pripeljali do množičnih odpovedi udeležbe, organizator pa vseeno ni obupal in skupaj smo speljali zlet, ki je bil prav zaradi tega tako drugačen. Zleta sva se iz našega rodu udelelžila le Rok in jaz, oba kot člana prostovoljnega osebja. Okrog 30 članov prostovoljnegaosebja se nas je lotilo postavljanja in urejanja zletnega prostora, med tem ko so bili udeleženci na tri dnevnem hajku. Zadeve smo se lotili velikopotezno – postavili smo vse potrebno za izvedbo dobrega tabora, se dogovorili o izvedbi programskih aktivnosti ter si dnevno razdelili še vse naloge, ki jih je bilo treba opraviti (pomoč v kuhinji, „gate duty“, čiščenje, pomoč vodjem delavnic pri izvedbi programa in še kaj), vodenje ambulante je prevzela Slovenska vojska, seveda
smo imeli tudi zelo zanimiv zletni časopis, poleg vsega dela pa smo imeli dovolj prostega časa tudi zase.Približno sto udeležencev se nam je pridružilo tretji dan in vse aktivnosti so takoj stekle kot po maslu. Na zletu je bilo tudi nekaj tujcev – taborniki iz Švice, anglež ter EVS skupina iz Poljske. Vsi smo se udeleževali programskih aktivnosti, skupaj smo se hladili v mrzli Savi, ustvarjali večerneaktivnosti, skorajda ni bilo nesoglasji in sporov. Skupaj smo plesali, se zabavali, učili, plavali, se smejali. Priložnost sem imela spoznati vse člane prostovoljnega osebja in kar nekaj udeležencev, kar je bilo mogoče zaradi manjšega obsega dela in razporeditve zadolžitev. Tega
Ko ti postane prevroče
na prejšnih zletih nisem doživela in to je bila tista pika na i, ki je naredila ta zlet tako poseben. Vsi skupaj smo prišli do zaključka, da je tudi majhen zlet lahko velik.
Ohladitev na daljavo
21
Foto
Fotografije na tej strani so iz taborjenja leta 2011. Taborili smo ob reki Krki v vasi Podgozd pri ŽuŞemberku.
22
Luka’s Fathers na pripravah za mnogoboj (2012)
Ognjišče z boljšim izkoristkom (2013)
Izobraževalni dan popotnikov (2012)
23
Taborništvo je več kot le kurjenje ognjev, postavljanje šotorov . Člane smo malo povprašali kaj jim je ostalo v spominu zakaj so taborniki oziroma česa so se naučili pr tabornikih.
Zakaj sem Beno
Ker se imam tu fajn, se družimo ter se kaj dobrega naučim. Veliko znanja in dobrih spominov in izkušenj.
Čopka
Tabornica sem že od malih nog in se mi zdi, da je taborniški rod najboljše društvo, kamor lahko zaupaš svojega otroka. Pri tabornikih se imaš vedno res super, ko si mlajši se igraš, učiš nove stvari in sodeluješ z vrstniki, nato pa počasi prevzemaš vedno več odgovornosti in svoje znanje prenašaš na mlajše rodove, se naučiš organiziranosti, nastopanja pred drugimi in komuniciranja z njimi. Sem popolnoma prepričana, da, če ne bi bilo tabornikov, danes ne bi bila takšna, kot sem.
Marga
Taborniki so mi dali v obdobju odraščanja tako potrebno svobodo. Dali so mi izkušnje - veliko prijetnih, ki bodo vedno ostali v spominu in tudi neprijetne, ki jih je bilo treba premagati in zaradi katerih postaneš boljši, modrejši. Dali so mi vlogo v skupini, ki je spodbujala odgovornost. Prijatelje. In še veliko več.
24
Nina P.
Pri tabornikih sem bila prvič poročena, prvič sem srečala ljudi, ki govorijo o zapovedih - pa jih ne živijo, se prvič zaljubila, šla prvič spat z neumitimi zobmi, prebedela noč, se naučila reči, ki mi koristijo še danes in predvsem doživela mnogo nepozabnega.
Kričač
Ker sem rad tabornik. Taborniki so mi dali občutek, da sem del narave. Pri tabornikih so mi običajno najbolj všeč tabornice.
Kuki Zastavca
Samo ena beseda je, ki meni povezuje vse: NARAVA
Obožujem naravo in preživetje v njej.. Se rajše pa družbo in uživanje.. Taborniki so mi prinesli veliko samozavesti ter znanja.. Uživam pri tabornikih in najbolj mi je všeč vse,česar se naučimo ter druženje in petje z ostalimi seveda!
tabornik?
Jani
Tabornik sem zato, ker rad zahajam v naravo ter zato, ker sem rad v dobri družbi. Obojega pa je pri tabornikih veliko. Pri tabornikih pa mi je najbolj všeč petje ob zvoku kitare, zvečer ob tabornem ognju.
uporabljaš vedno in povsod, tako doma, na poti ali v službi. Za vedno pa v srcu nosiš tople spomine na druženja, taborjenja, vragolije, simpatije in naravo, ki ti prikradejo nasmeh na ustnice ob sivih dnevih. Enkrat tabornik, vedno tabornik.
Žiga P.
Štirioki
Zakaj sem tabornik, se na prvo žogo sliši kot enostavno vprašanje, ki pa ob globljem premišljevanju postane zapleteno. Zagotovo je za začetek krivo prijateljstvo in širša družina, kasneje druženje, šolanje in tekmovanja, nato simpatije, taborjenja, narava ... in še kaj bi se našlo. Taborniki so življenjska šola. Namreč veščine, ki jih pridobiš, lahko spretno
Taborniki so mi dali veliko. Poleg nešteto nepozabnih izkušenj sem v društvu poglobil svojo ljubezen do narave in utrdil svoje vrednote. Pridobil sem prve izkušnje s timskim delom in z delom kot prostovoljec. Tako prostovoljno in družbeno koristno delo mi je najboljša oblika udejstvovanja, zato na podoben način v različnih organizacijah prispevam še danes.
25
Jaz, tabornik Boštjan Škoberne
Speedy Kumlanc
“... ne poznamo slabega vremena ...” Ko sem pred več kot desetimi leti prvič stopil v taborniške vrste, nisem natanko vedel v kaj se spuščam. Danes lahko s ponosom povem, da ne obžalujem in nikoli ne bom obžaloval tistega dne, ker me je taborniški duh prevzel do zadnje celice. Tabornik nisi dan ali tistih deset dni na taboru. Ne, tabornik si vse življenje ali pa nisi z dušo in telesom pri stvari. V taborniških vrstah sem bil deležen nadpovprečno sposobnih vodnic in vodnika, ki so me skupaj z danes najboljšim prijateljem Rokom Kepo vodili skozi pravila in veščine. Od Anite (takrat še Troha), Tine (takrat še Bantan) in seveda do našega vodnika na taborih, Martina Polca. Vse ti so me naučili vsega, kar danes moram znati in obvladati pri opravljanju taborniškega dela. Edinole Tina bi verjetno dejala, da sem še vedno preveč nestrpen. In lahko rečem, da se pri tabornikih nisem naučil le posluha za tovariša in timskega dela. Utrdil sem si telo in duha, se naučil preživetja v naravi in odličnega pregovora, da ne poznamo slabega vremena, le slabo opremo. Taborniki so mi približali naravo in človeka, to pa je tisto, kar je okoli nas in s čimer živimo. Zato se zahvaljujem vsem, ki ste me potegnili v to nepozabno, doživljenjsko avanturo. Z naravo k boljšemu človeku!
26
27
Kakor lepe sanje... ... spomin bo na te dni, ko se spomniš nanje, srce vzdrhti. Vrstice in zven te taborniške pesmi vsekakor najbolj povzamejo dneve preživete s taborniki. Neprespane noči, avanturistična popotovanja, (pre)zgodnja taborna hladna jutra, topli objemi, nepozaben ogenj, vedno nova znanja, prijateljstva, morsejeva abeceda, vozli takšni in drugačni, dobra volja, zapletena orientacija, kompas, sreča. To so le nekatere izmedključnih besed, na katere pomislim, ko razmišljam o vseh lepih trenutkih, ki smo jih preživeli skupaj.
Maja Drobne
Bella
Na nočni orientaciji brez svetilk in ugotovitve, da kompas, v kolikor v njega svetiš s telefonom, dobi svojih 30 stopinj odklona, zato je sedaj vprašanje, na katerem od 5-ih hribčkov na zemljevidu smo. Pa tistih trenutkov, ko smo na izobraževanju o orientacij popolnoma zgubili kompas in nismo vedeli, če bomo še kdaj našli domov. Pa smo. In tudi vedno premagali vse ovire na progi
“Tabor niki pač rišejo nasmeh na obraz” Lahko rečem, da so me taborniki naučili nekaj najpomembnejših življenjskih lekcij. Spletli nekaj vezi, ki jih nič ne more razdružiti. Vedno se z nasmehom spominjam vseh dogodkov, ki smo jih doživeli skupaj.
28
preživetja, pa potem čez dva dni kje našli kakšen ostanek blata. Vseh izjemnih taborniških porok z zvestimi možmi, tudi tiste, na kateri sem bila ugrabljena. Vseh prepetih večerov s kitaro ob tabornem ognju. Vseh modrih starešin, ki so nam s svojimi nasveti vsekakor pomagali, da smo tudi mi odrastli v odgovorne, novih izzivov željne tabornike in tabornice, ki smo svoje znanje še z večjim veseljem prenašali na mlajše vode. Taborniki pač rišejo nasmeh na obraz. Ker je pri tabornikih lepo, ker ko se dviga zastava, v srcu ne čutiš nič drugega, kot to, da si tabornik. In da si na to ponosen, ne glede na vse. Ko enkrat tabornik postaneš, potem tudi ostaneš za vse življenje. Rutka okrog vratu ti daje občutek, da pripadaš. Veliki družini izjemnih ljudi. To so taborniki. In ko se dviga plamen iz ognja, takrat zares utripa taborniško srce. Sredi narave, z naravo in s tistimi, ki jih imaš rad in ki razumejo.
29
Bivši načelnik Kratek intevju z Maticem Drnovškom
avtor: Domen Drnovšek
Kdaj si se pridružil k tabornikom? Uff, ko sem bil star 7 let. Sprva sicer nisem vedel točno zakaj se gre, ampak sem kmalu našel družbo v vodu in rodu. Koliko časa si bil pri tabornikih? Tabornik sem bil 17 let. Na žalost so fakultativne obveznosti zajemale kar dober del mojega časa, ko sem bil študent, zato sem moral tabovrnike dati na stran. Mogoče tudi zato, ker sem bil čez teden izven Zagorja in se taborništvo »na daljavo« ni obneslo. Tvoji najlepši spomini? Vod »Veseli ventilčki« in vse kar je povezano z njim. Definitivno pa so taborjenja na prvem mestu; čisto vsako je bilo posebno, a nobeno dolgočasno; od 9 dnevnega dežja v Bohinju, do popolne suše in pripeke v Rovinju, pa vse do prelepe in nepozabne Kolpe. Največja dogodivščina? Težka izbira. Mogoče se najbolj spominjam prve Proge preživetja na taborjenju ob Kolpi. Takrat smo zadevo res zastavili konkretno!
30
Je danes tabornišrvo drugačno kot se ga spominjaš? Mislim, da v svojem jedru taborništvo ostaja enako skozi vse generacije, kar je pravilno; mogoče smo bili v »mojih časih« bolj drzni in bolj brezskrbni pri oblikovanju aktivnostih – ravno to je bil zame čar taborništva. Na kakšnem položaju si bil v rodu? Od vodnika do načelnika rodu.
Po progi preživetja
Državni mnogoboj, Bohinj 2011
31
Fotografije: Vodniški tečaj 2013 (zgoraj levo), Kurjenje ognjev in peka hrenovk (zgoraj desno), Državni mnogoboj 2010 , (na sredini levo), Taborniški Feštival 2011 (spodaj)
32
Za konec
Rok Kepa
Načelnik območja in rodov gospodar
Tridestletnico sem si izbral za svoj projekt Tečaja za vodje taborniških enot 2013. Temo projekta sem izbral takšno, zato ker sem želel takšnega projekta, ki ga bom zagotovo izvedel. Za vso pomoč se zahvaljujem vsem aktivnim in bivšim članom RPE-J, ki ste prispevali članke za bilten, svoje ideje za izvedbo proslave. Izdajatelj: Datum izdaje: Bilten uredil: Lektoriranje: Oblikovanje: CGP: Fotografije:
Društvo tabornikov Rod Polde Eberl - Jamski Zagorje ob Savi 17. 5. 2014 Rok Kepa Sonja Gutman Luka Polc Žiga Kropivšek Rok Kepa, Luka Polc, Robert Kukenberg, Tina Lautar, Gala Kuder, Aljaž Juvan
33
Zagorski taborniki Emil Eberl
V zagorski dolini dejavnost živi, katero predstavlja skupina ljudi, izkušnje nabira v spretnosti si, v naravi uživa, za znanjemteži. To murni smo mi, na začetk poti, medvedki,, čebelice, združeni vsi; gozdovniki mi pa v letih smo zdaj. ljubezen ko važna nam je kot le kaj. Popotniki, raziskovalci, se ve, pa z grčami skupaj svetujemo že, vsem skupaj prekrasen pa zdi se nam svet, saj z našo je lepo naravo odet. Se družimo radi, zagnani smo vsi, pomoč sočloveku duha nam krepi, aktivnost je naša prisotna povsod, odreda smo Jamskega Poldeta rod.