Dejavno iskanje by Klub Hrčki

Dejavno iskanje Temeljni dokument ZTS o duhovnosti Osnutek za skupĹĄÄ?ino 2016

Na kratko o knjižici Dejavno iskanje je temeljni dokument Zveze tabornikov Slovenije, nacionalne skavtske organizacije (ZTS), na področju duhovnosti oz. duhovnega razvoja. Podrejen je Programu za mlade (PzM) kot temeljni programski usmeritvi ZTS, sprejeti na Skupščini ZTS, marca 2014. Vsebinsko poglablja PzM na področjih, povezanih z duhovnim razvojem. Njegov namen je definirati in osmisliti duhovni razvoj, kot ga pojmujemo v taborniški organizaciji, ter ga postaviti v kontekst skavtskega gibanja in osebnega razvoja posameznika. Služi naj kot temelj in osnova pri razvoju področja duhovnosti v taborniški organizaciji, tako teoretično kot v praksi.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

-2-

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Pojasnila izrazov Verovanje: verovanje v osnovnem pomenu je sistematično ponotranjenje verskih resnic. Izraz verovanje pa

lahko uporabljamo tudi pogovorno, brez povezave z verstvi – če v nekaj močno verjamemo, pa še nimamo dovolj podatkov, da bi to dokončno potrdili. Enostavneje rečeno, verujoči verjamejo/verujejo v verske resnice, neverujoči pa v neverske resnice. Pravo verovanje vernika naj bi bilo podkrepljeno tudi z dejanji, ki jih predpiše verska avtoriteta – molitve, obredi in podobno. Človek naj bi bil prirojeno nagnjen k temu, da išče smisel, namen in pomen stvari, ki jih ne razume popolnoma. Vera v neke resnice je stanje potovanja do potrditve le-teh. Podobno vsi ljudje, če so verniki ali ne, iščejo globlji pomen, namen in smisel v življenju, v odnosih in v rečeh, ki se jim zgodijo. To prvinsko prizadevanje lahko imenujemo kot verovanje in je univerzalno vsakemu človeku. Verovanje kot izraz torej razumemo v splošnem in širokem pomenu. Več o tem v uvodu. Duhovnost: ta pojem istočasno predstavlja cilj, v

katerega človek usmeri svoje verovanje (na primer bog, višja resnica ali pa enostavno narava), in dejanja, ki jih človek opravi, da bi ustvaril stik z njimi (na primer obredi, pohod, druženje z bližnjimi). Drugače povedano – duhovnost je nekakšna dejavnost, preko katere posameznik izvaja verovanje – torej išče namen, pomen in smisel. Verovanje je notranje prepričanje ali zavedanje, da obstaja nekaj več, duhovnost pa predstavlja trud, ki ga vložimo, ko skušamo doumeti, kaj bi ta nekaj več lahko bil. Slednja je nekakšno popotovanje do razumevanja tega nečesa več in vznikne, ko to začnemo dejavno iskati. Z drugimi besedami jo lahko opišemo tudi kot duhovno razsežnost in duhovno resničnost (ki jo sicer uporabljamo pri prisegi). Več o tem v uvodu. Prepričanje: temeljne resnice, do katerih se dokopljemo kot rezultat našega duhovnega potovanja, so prepričanja.

Ko se, kot posledica svojega duhovnega prizadevanja, odločimo, da je nekaj res in da nekaj ni res, artikuliramo različna prepričanja, ki smo jih pridobili z izkušnjami, ko smo skušali zadovoljiti prirojen gon po verovanju – torej hlepenje po namenu, pomenu in smislu. Verstvo/religija: pojma sta sopomenki. Nanašata se na skupnost ljudi, ki delijo podobna prepričanja glede ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

-3-

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

presežnih pojmov in sodelujejo pri tem, da jih poglabljajo ter so soodgovorni za to, da tudi živijo skladno z njimi. Verstva uredijo svoja prepričanja v sveta besedila in skozi versko obredje ter etična pravila skušajo omogočiti najgloblji možen stik z njimi. Duhovni razvoj: izraz se nanaša na sprejemanje duhovnih vrednot življenja, privrženost duhovnim načelom,

preseganje snovnega in pripravljenost na stalno iskanje svoje poti. Presežni pojmi: so besede, s katerimi opisujemo višja nesnovna dejstva, ki jih ni mogoče kvantitativno izmeriti.

V to skupino spadajo izrazi za boga, za posmrtno življenje, izrazi za idealistične cilje, globlja človeška stremljenja in podobno. Taborništvo in Skavtstvo:

pomensko gre za sinonima v vseh rabah, ko je govora o posamezniku (tabornik, skavt) ali pridevniški rabi (skavtska ideja = taborniška ideja). Slovenija je eden od mnogih primerov nacionalnih skavtskih organizacij, kjer se je razvil izviren način poimenovanja lokalnih pripadnikov skavtskega gibanja, tj. taborniki. V tem dokumentu uporabljamo izraz tabornik in njegove izpeljanke, ko opisujemo pojav ali dejansko stanje, ki se nanaša na Slovenijo. Če opisujemo pojav, stanje ali konkretno situacijo, ki se nanaša na skavtsko gibanje v celoti, uporabljamo izraz skavt in njegove izpeljanke. Edina izjema je taborniški pristop, slovensko poimenovanje skavtske metode, ki jo uporabljamo v vseh primerih enako. Program za mlade: je temeljni dokument Zveze tabornikov Slovenije na področju programa za mlade. Je

dinamičen organizem, ki skuša odgovarjati na potrebe mladih, hkrati pa izpolnjevati vzgojno poslanstvo organizacije. Program se zato nenehno spreminja oz. razvija, ta razvoj pa vpliva tako na vrednote in način dela kakor tudi na vsebino dela v organizaciji. Sekularnost: sekularnost je stanje, ki sledi iz posledic gibanja sekularizma – to si prizadeva za zmanjševanje

pomena religije v javnem in političnem življenju. Prizadeva si tudi za ločevanje Cerkve od države in svobodo veroizpovedi ter misli. Laičnost: je širok večpomenski pojem. Lahko se nanaša na ljubiteljsko (nepoklicno) dejavnost ali na neposvečene

krščanske vernike. Lahko pa je to pojem, ki se uporablja kot pomensko nasprotje religioznosti. Torej ne kot nasprotovanje verstvom, ampak kot nekakšen sinonim besede nevernik. V dokumentu uporabljamo slednji pomen. Utilitarnost: Utilitarizem je filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja in moralnega

vrednotenja korist. Je širok in kompleksen nazor, ki ima lahko tudi več pomenov in izpeljav. Utilitarnost v tem dokumentu je predstavljena kot stanje, ko pojmujemo presežne duhovne pojme v neposredni povezavi s koristnostjo.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

-4-

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Kazalo Dejavno iskanje ��1 Na kratko o knjižici ��2 Pojasnila izrazov ��3

Uvod v duhovnost ��9 Kaj je duhovnost? �� 11 Iskanje odgovorov ��12 Taborništvo in duhovnost ��13

Mladi, družba in duhovnost ��14 Mladi v svetu �� 15 Duhovnost med mladimi ��17

Zgodovina razvoja duhovnosti v skavtskem gibanju ��18 Duhovni razvoj v razmišljanju Baden-Powell-a ��19 Svetovna organizacija skavtskega gibanja (WOSM) ��19 Zveza tabornikov Slovenije ��20

Duhovnost, vera in skavtski program v mednarodnem okolju �� 22 Nacionalne skavtske organizacije ��23 Združene države Amerike: Boy scouts of America ��23 Belgija: FOS Open Scouting ��23 Velika Britanija: The Scout Association of the United Kingdom ��23 Libanon: Lebanese Scouting Federation ��24 Francija ��24 Verska raznolikost skavtskih organizacij v praksi ��24 Duhovnost in skavtski program ��25

Temelji skavtstva, metode in vzgojni cilji na področju duhovnosti ��27 Skavtstvo in vzgoja ��28 Taborniški pristop ��29 Taborniški pristop v odnosu do duhovnega razvoja ��30 Vzgojni cilji ��31 Spodbujanje duhovnega razvoja ��32 ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

-5-

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Učni cikel in duhovni razvoj ��33 1. korak ��33 2. korak ��33 3. korak ��33 Taborniški pristop in pristop k duhovnemu razvoju – raziskovanju duhovnih vrednot življenja ��34 Raziskovanje vključuje iti nekam na novo ��34 Raziskovanje terja osebno zavezo ��34 Raziskovanje terja ukvarjanje z njegovimi odkritji in izkustvi ��34 Raziskovanje vpliva na raziskovalca ��34 Raziskovanje terja primerno usposabljanje ��35 Raziskovalci uporabljajo zemljevide in vodnike ��35 Raziskovanje terja pripravo in načrtovanje ��35 Raziskovanje je (lahko) vseživljenjski projekt ��35 Vloga in izobraževanje vodij/vodnikov ��36 Orodja za vodje pri raziskovanju duhovnih vrednot življenja ��36 Uporaba pristne izkušnje ��36 Spodbujanje opazovanja ��36 Čustvo – vrednotenje prvega vtisa ��37 Priznavanje čustev in občutij ��37 Spodbujanje spraševanja ��37

Duhovnost v taborniških šegah in navadah �� 38 Pripoved ��41 Večni ogenj ��41 Dan je šel ��41 Kraja zastave ��41 Svečana prisega ��41 Krsti taborniških imen ��42 Taborniške poroke ��42 Prehodi med vejami ��42 Etika ��43 Nočna straža ��43 ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

-6-

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Dežurstva ��43 Ocenjevanje šotorov ��43 Poleno v tabor ��43 Skupnost ��43 Zbori, dviganje in spuščanje zastave, petje himne ��43 Vodovi kotički ��44 Večerni ogenj in večerni program ��44 Praznovanje rojstnih dni ��44 Krsti na taborjenju ��44 Mrmranje ��44 Taborniški pozdrav ��45

Verstva �� 46 Odnos do višje resničnosti ��47 Kaj je religija? ��48 Elementi religije ��49 Razdelitve religij ��50 Verstva ��51 Judovstvo ��51 Zgodovina ��52 Osnovni pojmi ��52 Oblike judovstva ��54 Krščanstvo ��54 Zgodovina ��54 Osnovni pojmi ��55 Oblike krščanstva ��56 Islam ��57 Zgodovina ��58 Osnovni pojmi ��58 Oblike islama ��59 Hinduizem ��60 Zgodovina ��61 ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

-7-

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Osnovni pojmi ��61 Oblike hinduizma ��62 Budizem ��63 Zgodovina ��64 Osnovni pojmi ��64 Oblike budizma ��65 Nova religiozna gibanja ��66 Priporočena besedila ��68 Viri in literatura ��70 Elektronski viri ��70 Kolofon ��71

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

-8-

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

1. poglavje

Uvod v duhovnost

tem dokumentu se se bomo lotili pomembne, a zapletene teme. Govorili bomo o duhovnosti v taborništvu. Pri razlagi tega pojma je potrebna previdnost in ne delamo si utvar, da jo bomo v dokumentu popolnoma zaobjeli. Potrudili pa se bomo, da bodo naši poskusi razlag razumljivi in predvsem, da bo naša predstavitev temeljila na uveljavljenih razlagah in pojmih. Zavedamo se, da so vprašanja o duhovnosti občutljiva, ker so intimna in si jih vsak lahko razlaga drugače. Zato želimo le odpreti iskanje vsebine in pomena duhovnosti v taborništvu ter povabiti zraven vse, ki si tega tudi želijo. Dokument je v osnovi namenjen razjasnitvi pojmov in določitvi razlag za taborniško organizacijo v Sloveniji. Njegov globlji namen pa gre tabornikom, ki si želijo razmišljati in ki želijo odstreti tančico duhovnega vrenja, ki spremlja človeštvo in skavtstvo od svojih začetkov in jih bo še v prihodnosti. Predvsem pa je namenjena vsem čutečim, da bodo tudi z drugega zornega kota občudovali naše gibanje in ga z novimi dognanji tudi oplemenitili. Pisali smo jo z mislimi na večino starostnih skupin, saj lahko nekatere dele brez težav prebere in razume tudi starejši GG. Duhovnost je izredno pomembna za celostni razvoj človeka. Ljudje smo skozi vso zgodovino iskali odgovore na vprašanja, na katera nismo znali odgovoriti. Zanimivo je, da je človeštvo zamenjalo mnogo političnih ureditev, tehnološki razvoj je našel odgovore na mnoga vprašanja, umetnost je razvila sijajne načine predstavljanja stvarstva, pa se človeška neprestana želja po odgovorih na univerzalna vprašanja še ni upehala. Duhovnost je eden od temeljev, ki so gnali tisti več. To je tisti del človeka, ki ne vidi svojega smisla samo v golem bivanju (prehranjevanju, spanju, delu), ampak se trudi za preseganje samega sebe. Da skuša dognati smisel, namen in pomen svojega življenja in tako najti svoje unikatno mesto v nepregledni množici. Taborništvo, v okviru svetovnega skavtskega gibanja, se že od nastanka zaveda pomembnosti tega področja, zato je duhovnost vtkana v samo jedro gibanja. O duhovnosti bomo govorili predvsem v smislu uporabnosti, vendar le zaradi dejstva, da nam je v modernem svetu princip utilitarnosti bližje. Vendar pa njen osnovni namen ni, da človeku koristi. Ne smemo (in tudi ne moremo) je jemati kot sredstvo, ki nam pomaga k lažjemu življenju. Če duhovnost iščemo s tem namenom, je ne bomo našli. Če pa jo imamo, vprašanja o koristnosti dobijo povsem drugačen pomen. Že tu poudarimo, da duhovnost izhaja iz nas samih. Lahko sicer pridobimo izkušnjo: doživimo nekaj, kar je samo po sebi izven nas samih (npr. lep večer ob ognju), kar nam omogoči dostop do duhovnosti, ne moremo pa duhovnosti pridobiti od zunaj. Čeprav načela taborništva (življenjska vodila) predstavljajo moralne obveze in prepričanja, po katerih naj bi se člani ravnali pri udejanjanju namena taborništva (in so izražena tudi v taborniški prisegi in zakonih), je smisel ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 10 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

v osebni izbiri. Vsak ima pravico, da se odloči, ali bo skrbel za svoj duhovni razvoj ali ne. Ničesar ne želimo in tudi ne moremo zapovedati. Kdor sledi svojemu prepričanju ali veri, ima do tega popolno in neokrnjeno pravico. Še več, taborništvo naj mu omogoči okolje, kjer bo svoja prepričanja varno krepil (ali opustil). Nočemo postaviti jasnih navodil ali smernic, ki nas bodo usmerjala k »boljši« duhovnosti. Izdelani recepti niso primerni, ker je vsak od nas edinstven in samostojen. Vsak si zasluži tisto, kar mu najbolj ustreza in kot pri ostalih delih taborniškega stopnjevanega programa, lahko napreduje v sebi lastnem tempu. V dokumentu želimo pokazati na poti, tako na tiste, ki jih je človeštvo razvilo skozi svojo dolgo zgodovino, kot na tiste bolj posebne, ki jih v svojem delovanju omogoča naša organizacija. Poti, ki temeljijo na razumu, svobodi in predvsem želji, da bomo najprej boljši ljudje in posledično tudi boljši taborniki.

Kaj je duhovnost? Kot smo že omenili, je duhovnost širok pojem, ki ga opisujejo tako konfesionalne (verske) kot tudi laične (neverske) razlage. Poleg razlage iz Pojasnil izrazov, dodajamo še nekaj dodatnih pogledov. Najenostavnejše je, da opredelimo duhovnost kot nasprotje snovnosti. Grobo lahko vse okoli nas razdelimo na snovno, oprijemljivo z našimi telesi ter čuti, in na nesnovno, torej tisto, česar ne moremo prijeti ali opisati z laboratorijskimi instrumenti. Duhovno je nesnovno in je plod naše želje po tistem nekaj več. Duhovni so tudi odnosi med ljudmi in med ljudmi ter snovnim svetom. Klasične opredelitve pojasnjujejo, da je duhovnost človeško približevanje svetemu. Sveto lahko plastično opišemo z razlago Rudolfa Otta, nemškega protestantskega profesorja. Ta opiše sveto istočasno kot strašljivo (tremendum) in kot privlačno (fascinans). Pomislimo, bi človeško bitje preneslo, če bi razumeli in vedeli vse, kar je mogoče vedeti in ne bi bili omejeni s svojo človeškostjo? Silna veličina tistega, česar ne vemo in ne moremo razumeti, vzbuja spoštovanje. Ta občutek neznanega in zavedanja lastne omejenosti je lahko tesnoben, a istočasno nas privlačijo pojasnila te stvarnosti. Ker se ne želimo omejevati, bomo duhovnost uporabljali v najširšem pomenu, saj ne bo vezana le na verstva, ki so to področje tudi najbolj sistematično opredelila, ampak tudi na druge človeške stike in naša razmišljanja, ki nas izpolnjujejo. Bolj natančno, duhovnost bomo pojmovali v sekularnem smislu. Za človeka, ki skrbi za svoj duhovni razvoj, sploh ni pomembno, da je pripadnik verskega gibanja. Če je, ima te pojme bolj natančno in sistematično opredeljene, kot jih bomo tu poskusili razložiti. Pomembno je, da je iskalec in da se po svojih zmožnostih trudi osmišljati svoje bivanje. Duhovnost je tudi (in predvsem) razvijanje odnosa do vsega neživega in živega. Lahko bi tudi rekli, da je polna udeležba v odnosu prvi korak do duhovnosti. Duhovnost je okvir iskanja smisla, ki ga zelo preprosto prikažemo z le tremi večnimi vprašanji: ●● Od kod smo prišli? – nam odgovarja na

vprašanje: ●● Kdo smo? – nam pomaga pri odgovorih na: ●● Kam gremo? ●● Ta tri vprašanja lahko strnemo v eno vprašanje: Kaj je smisel življenja? Odgovorov ni malo

in kar je najlepše, med seboj se prav čudovito dopolnjujejo. Najdemo jih v: ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 11 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

●● osrečujočih in polnih odnosih z drugimi, ki temeljijo na skrbi in ljubezni; ●● altruizmu, torej nesebičnemu delovanju za dobrobit drugih v malih in velikih stvareh; ●● skrbi za naše okolje, za ta čudovit splet raznolikega življa; ●● zavedanju lastnih korenin, ki nam dajejo mesto v svetu; ●● lepoti, ki nas notranje pretrese in nam ponudi svet v širši luči; ●● samostojnosti, svobodi, da suvereno težimo k iskanju tistega, kar nas osrečuje in kar se nam zdi pomembno; ●● védenju, kje je naše mesto v vesolju; ●● vrednotah, ki nas usmerjajo k iskanju, trudu in posledično k zavedanju smiselnosti življenja.

Iskanje odgovorov Odgovore na ta vprašanja si vsak od nas predstavlja nekoliko drugače. Vsak od nas živi v svojem okolju in to ga zaznamuje. Hindujec si bo na drugačen način predstavljal smrt kot kristjan. Razlikujejo se tudi estetske in etične vrednote – to vidimo že v vsakdanjem življenju. Kar je enemu všeč, ni nujno, da je tudi našemu bližnjemu. Vprašanja nakazujejo smer, a se pri vsakem od nas na novo oblikujejo. Odgovori nanje pa so lahko še bolj raznoliki. Ta raznolikost nas bogati. Duhovni razvoj torej pomeni tudi, da stremimo k iskanju smisla. Predpogoja za uspešno iskanje sta odprto srce in pripravljenost za neprestano spraševanje, ki pa mora biti razumsko utemeljeno: zavedati se moramo procesa, ki se ne more zgoditi kar sam od sebe. Duhovnost lahko v praktičnem smislu imenujemo tudi notranja skladnost. Da vemo, kam stremimo, kaj je prav in da smo notranje trdni tudi takrat, ko nam gre slabo. Popolnoma normalno je, da nam to ne gre vedno najbolje. Življenje se odvija v ciklih in tudi negativna občutja so njegov sestavni del. Pomembno je, da ne odnehamo. Osebna duhovnost je rezultat neprestanega in čustveno odprtega prizadevanja za lasten razvoj, ki pride, ko krepimo vse vrste odnosov. Duhovna občutja v obliki manjših razsvetljenj, ki jih včasih doživimo, niso dovolj. So koristna, vendar so le pot k razumevanju samega sebe. Brezciljno sanjarjenje nima trdnih temeljev, saj ne temelji na osmišljanju resničnih čutenj in je zato lahko ranljivo in občutljivo za manipulacije. Osebna duhovnost naj temelji na naši želji po neprestanem iskanju odgovorov na vprašanja, ki se nam zastavljajo. Zavestno moramo uporabiti vsa orodja, ki so nam na voljo za nenehno osmišljanje široke palete različnih ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 12 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

(tudi čustvenih) dražljajev, ki jih doživimo vsakodnevno.

Taborništvo in duhovnost Taborništvo ponuja mnoge dejavnosti in predvsem metode, ki pomagajo k uspešnemu razvoju vsakega mladega človeka. Tu se začne ustvarjanje boljšega sveta, kateremu smo kot taborniki zavezani. Taborništvo temelji tudi na odkrivanju nepoznanega, raziskovanju novih ljudi in kultur. Namen duhovnega razvoja je to iskanje usmeriti tudi v notranjost vsakega izmed nas. Kot bomo videli, to v naši organizaciji sploh ni težko. Duhovnost preveva mnogo naših dejavnosti, na kar bomo pokazali tudi v tem dokumentu. Taborniki vzgajamo samostojne posameznike, ki morajo kritično motriti svet okoli sebe. Izhajamo iz prisege, ki zaobjame vse plati človeka. Njenemu izvajanju ustvarja smiselni okvir taborniški pristop, saj morajo okoli njega potekati vse naše dejavnosti. Ciljev knjižice je več. Da postavimo našo tematiko v prostor in čas, bomo najprej na kratko opisali odnose

med mladimi in družbo na splošno do duhovnosti. Da bi razumeli razvoj duhovnosti in njegovo pojmovanje skozi čas in kraj, je na voljo poglavje o zgodovini razvoja misli duhovnosti v svetovnem skavtstvu in pri nas. Ker v Sloveniji nismo osamljen otoček sredi svetovnega skavtskega morja, bomo pokukali tudi v ostale skavtske organizacije in njihovo pojmovanje duhovnosti. Poglavje o vpletenosti duhovnih elementov v taborniški pristop in delovanje ter vzgojne cilje bo pomagalo pri razumevanju in pravilni vpeljavi morebitnih novih dejavnosti ter osmišljanju obstoječih. Ker se morebiti ne zavedamo, da že skrbimo za duhovni razvoj skozi naše vsakdanje delo, bomo iskali duhovne elemente v taborniških šegah in navadah. Ker znanje razblinja predsodke in ker smo učeča se organizacija, si bomo v poglavju o stanju moderne duhovnosti in v poglavju o verstvih razširili obzorja. Radi bi nadobudnega bralca vpeljali k širšemu razmišljanju. Znanje je pomembno, saj znamo z njim razlikovati med različnimi oblikami duhovnosti, to pa je bistvenega pomena za osebno rast. Poglavja so zasnovana kot samostojne enote in je zato vseeno, pri katerem bi želeli najprej potešiti radovednost. Nihče vam ne more zapovedati branja, želimo le, da jim daste možnost in se lotite tistih, ki vas zanimajo. Po tem pa iščite naprej. Odkrivajte, razmišljajte, sodite. Kajti duhovnost, čeprav ne vedno najbolje izražena, je že globoko vkovana v naš program, v delo, ki ga izvajamo na tedenskih srečanjih, na izletih in daljših aktivnostih. Le poiskati jo moramo in ji dati svoje mesto, ki si ga zasluži.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 13 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

2. poglavje

Mladi, druĹžba in duhovnost

skanja duhovnosti iin mladih nikoli ni bilo moč razumeti brez širšega razumevanja družbe in kulturnega okolja, v katerem mladi živijo. Duhovnost je namreč neločljivi del družbeno-kulturnega okolja, ki mlademu človeku oblikuje vrednote. Med drugim je tudi zavest o tem, kateri cilji so zanj pomembni, kaj je zanj zares zanimivo (interesi), bistveno vpliva na njegov čas in mu nenehno postavlja izzive. Proces, v katerem družba in okolje sooblikujeta mladega človeka ter njegov duhovni razvoj, je zapleten in ga je tudi težko razkriti. Toda pomembnim dejavnikom, ki jih bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju, se ob razmisleku o mladih, družbi in duhovnosti ne moremo izogniti. Uvodoma pa zapišimo le, da celosten pogled in odnos do sveta bistveno zaznamujeta tudi posameznikov odnos do duhovnosti. Zlahka ugotovimo, da je danes – v času, ki ga zaznamujeta nenehno iskanje in hitenje – pogled mladih na svet izjemno zapleten, večdimenzionalen, pluralističen, raznolik in deljen. To zaznamo že v domačem okolju, v katerem živimo, njegovo pestrost pa zlahka opazimo še toliko bolj, ko se ozremo preko geografskih in kulturnih meja. Pomislimo le na običajne izzive mladih: naglica, v kateri živimo, šola, pričakovanja staršev, vrstnikov in družbe, ljubezen, različnost, razmišljanje o prihodnosti, mediji, tehnologija in mnogi drugi. Oblikovanje izhodišč za razmislek o duhovnosti med mladimi je zato sila težavna naloga.

Mladi v svetu Zato pričnimo z iskanjem stičnih točk med njimi, ki gotovo obstajajo. Mladi so danes rojeni v času velikih družbenih, političnih, ekonomskih in tehnoloških sprememb. Spomnimo se na čas, ko se je rojevala nova država – samostojna Slovenija, priča smo bili prelomnicam v nastajanju in oblikovanju naddržavne tvorbe – Evropske unije, pravijo, da nas pretresajo doslej največje gospodarske in politične krize, razvoju znanosti in tehnologije le stežka sledimo, vse to pa s seboj nosi spremljajoče procese in mnoge posledice. Globalizacija je tudi mlade še hitreje in intenzivneje vpela v nemirne svetovne tokove. Pravo revolucijo v odnosih, komunikaciji, načinu dela in zabave pa so zanetile tehnološke spremembe. Govorimo o generacijah, ki so že vrojene v nove tehnologije in življenja pred pametnimi telefoni, tablicami … sploh ne poznajo. Če so ravno mladi največji glasniki teh sprememb, saj imajo od njih največ koristi, pa so hkrati gotovo tudi njihove največje žrtve. Živijo v razburkanem globalnem okolju z vsemi pozitivnimi in negativnimi učinki, najbolj so deležni posledic razvoja komunikacijskih tehnologij, odraščajo v okolju, ki ga v veliki meri zaznamujejo potrošništvo, materializem in pragmatizem. Povedano zelo poenostavljeno: “iskanje sreče” v nakupovalnih

središčih, postavljanje materialnega sveta pred ljudi in odnose, poveličevanje trenutnih koristi je preseglo meje razumnega in je strahovito naraščalo do prihoda svetovne finančne krize, ki se je razvila še v krizo vrednot. ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 15 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Obstajajo indici, da se vse več mladih po teh dogodkih usmerja navznoter, a ti procesi in njihove posledice še niso podrobno raziskani. Vsekakor pa je to jasen pokazatelj pomena duhovnega razvoja. Rener meni, da celotno generacijo mladostnikov zaznamuje tudi individualizacija življenjskega poteka, kar preprosto pomeni težnjo posameznika, da oblikuje svoj življenjski slog tako, da sam odloča o svoji izobrazbi, poklicu, delovnem mestu, kraju in načinu življenja. Današnjo mladost sociologi označujejo tudi s pojmi kot so nepredvidljivost, ranljivost, tveganja, iskanja, podaljšani prehodi med življenjskimi obdobji (na primer t. i. “hotel mama”). Največ omenjenih pojavov je posredno ali neposredno povezanih s posledicami, ki jih povzroča velika nezaposlenost med mladimi. Nekvalificiranost oziroma neizobraženost, pred katero so tako svarili naši starši, ni več edini in največji izziv, saj danes na drugi strani tudi prevelika izobraženost (prekvalificiranost) pogosto pomeni izključitev s trga delovne sile (nezaposlenost), posledično pa tudi socialno izključenost. Izobraženi mladi zato iščejo alternativne možnosti v različnih oblikah samozaposlitve, podaljšanju formalnega izobraževanja in prostovoljnem nabiranju delovnih izkušenj, ki včasih meji na izkoriščanje. Občasno pa jih življenjske situacije pripeljejo tudi do selitve v tujino, kar evropski trg delovne sile omogoča, pa tudi odseljevanje v oddaljene države ni več redkost. Mladi so danes postavljeni tudi pred vrsto protislovij, ki jih nekritično prinašajo mediji in nove informacijske tehnologije. Informacije vseh vrst so, domala brez časovnega zamika, na dosegu roke v vsakem trenutku. Sanje generacij pred nami so danes nekaj samoumevnega na večjem delu našega planeta. Na svet, druge kulture, izzive lahko sicer zato mladi gledajo bolj globalno, hkrati pa jih nekritično bombardiranje z informacijami spreminja v lahke tarče globalnega potrošništva. Pomislite le na bliskovit razvoj in velik vpliv družbenih medijev. Ta ima veliko očitnih prednosti, prav pa je kritično razmisliti tudi o temnih plateh te zgodbe. Mladim danes je to morda nekoliko težje, saj sveta brez informacijske tehnologije sploh ne poznajo. Močno jim je po godu, da tehnološki napredek dela svet na vseh ravneh manjši in dostopnejši. Multikulturnost in z njo povezano stremljenje po preseganju meja in ustaljenih delitev jim omogoča nove izzive (preseljevanje, raziskovanje, potovanja). Po drugi plati pa so tudi problemi postali svetovni, globalni in strukturni. Naštejmo medijsko najodmevnejše: ekološki (globalno segrevanje, ozonska luknja …), biološki (nekateri škodljivi gensko spremenjeni organizmi, epidemije …), ekonomski (ekonomska kriza, prezadolževanje, povečevanje razlik), etični (kriza vrednot) … in nenazadnje tudi duhovni (osebna rast in razvoj). Večja možnost izbire lahko po eni strani življenje mladih bogati, po drugi pa lahko predstavlja veliko past. Množice ponujenih možnosti marsikdaj zameglijo presojo, kaj je prav in kaj narobe, ter jih lahko zapeljejo v odločitve, ki zanje nimajo vedno pozitivnih posledic. Še več, nekateri strokovnjaki pravijo (npr. Ule, 2002), da se z vsako opravljeno raziskavo vse bolj jasno kaže, da vsakdanji svet mladine v Sloveniji čedalje bolj sestavljajo mešanica stanja, kjer vladajo pomanjkanje občutka in čustev (apatija), resignacija (odpovedovanje resničnosti) in umik v zasebnost. ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 16 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Da napisane ugotovitve ne bi izzvenele pretirano črnogledo, domnevajmo, da vseeno obstaja prevladujoča skupna želja, da bi v sedanji družbi bolje živeli, aktivno in uspešno odločali (vsaj) o svoji usodi in nenazadnje bili tudi srečni. Ni naključje, da so cilji in vizija taborniške organizacije s pomočjo izvirnega taborniškega pristopa usmerjeni prav k vzgoji mladega človeka, ki bo sposoben kritično oceniti informacije in se namesto k potrošništvu usmeril v razvoj odnosov, v naravo in soljudi. V angažiranega, avtonomnega, odgovornega in solidarnega državljana, ki bo takšen boljši svet tudi soustvarjal.

Duhovnost med mladimi Kratek oris ključnih družbenih okoliščin in duha časa, s katerimi so zaznamovani mladi danes, je nujni – ne pa tudi zadostni – pogoj za celostno razumevanje duhovnosti med njimi. Z raziskavami sicer lahko zaznamo nekatere jasne premike. Na primer stanje, ko se mladi ne ukvarjajo več z družbo, temveč predvsem sami s seboj, kaže na jasen premik k individualizmu – na več ravneh in področjih. Vsi našteti sedanji dejavniki in še kar nekaj takih iz preteklosti, mladim otežujejo pristen stik s samim seboj in z okoljem, v katerem živijo. Duhovnost pa je bistven del življenja in tako ali drugače vedno znova privre na površje. Tako so mladi še vedno – in zmeraj bolj – kot dokazuje Ule (1996, 2004), izjemno občutljivi za temeljna moralna vprašanja življenja, osebno poštenost in iskanja smisla življenja v razvoju samega sebe. Raziskave in razprave akademskih raziskovalcev družbe in mladih so v tem dinamičnem svetu sila nehvaležne in morda včasih bolj podobne loteriji. Prav zaradi izjemnega zasuka v polje zasebnosti in intimnost posameznika, ki zaenkrat še uspeva obstati pred vrati nadzora velikih bratov, bo vse razsežnosti tega družbenega dogajanja pokazal čas. Vsako obdobje v zgodovini človeka in družbe je zaznamovano z izvirnimi okoliščinami, posebnimi vrednotami in vsakič drugačnimi izzivi. Vedoželjnost je pri tem razumnega človeka vedno gnala do novih teorij in praks pri iskanju smisla, resnice in iskanja notranje skladnosti. Morda nikoli v zgodovini še tako izjemno hitro, morda še nikoli tako skrajno, a ravno to se dogaja tudi zdaj. Zato verjetno še nikdar nismo čutili tako močne potrebe in želje po osmišljanju našega bivanja. Kaže, da bo čas, ki tako hitro prihaja, namenjen predvsem iskanju in prizadevanjem za vrednote, ki se jih ne da meriti z denarjem: za odnose, prijateljstvo, osebni razvoj, samouresničevanje. Taborniška organizacija s svojimi načeli, cilji in metodami dobi tako še večji pomen pri celostni vzgoji mladega človeka. Tudi njena odgovornost za razvoj duhovne dimenzije je v tem pogledu nadvse velika.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 17 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

3. poglavje

Zgodovina razvoja duhovnosti v skavtskem gibanju

Duhovni razvoj v razmišljanju Baden-Powell-a

amen tega sestavka jje predstaviti, kako pomemben je duhovni razvoj za skavtsko gibanje že od samega začetka. To najlaže naredimo tako, da predstavimo razmišljanje njegovega ustanovitelja. Uvodoma pripomnimo, da je bilo skavtsko gibanje ustanovljeno začetek XX. stoletja v Veliki Britaniji in je bil BadenPowell seveda tudi sam Britanec, zato je treba razumeti njegova razmišljanja v kontekstu časa in kraja. Čeprav je bil kristjan, je iz njegovih razmišljanj zelo jasno razvidno, da presegajo omejitve ene religije in se nanašajo na vsakega verujočega oziroma na vsakega posameznika, ki je sprejel duhovno resničnost.

Če se poglobimo v razmišljanja ustanovitelja skavtskega gibanja, ki so nam na voljo skozi njegove zapise in citate, lahko ugotovimo, da: ●●

je duhovnost zasidrana v Baden-Powellovih razmišljanjih od samega začetka skavtskega gibanja, že od idejne ravni naprej;

●●

duhovnost ni dodana dimenzija skavtskemu gibanju, ampak je temeljni del njegove celote. Je ne “vključimo, ampak je že notri, neločljivo povezana z ostalimi aspekti temeljnih načel skavtstva.”;

●●

duhovnega razvoja v skavtstvu ni moč doseči s poučevanjem, temveč z vzgojo. “Duhovni razvoj se lahko le ujame in ne nauči. To ni dečkova nedeljska obleka, ampak del njegovega karakterja, razvoj njegove duše, ne pa tapeta, ki se jo lahko odlušči …”;

●●

je narava najboljše okolje za duhovni razvoj;

●●

naj bo duhovnost v skavtstvu povezovalka in ne delilka.

Svetovna organizacija skavtskega gibanja (WOSM) Duhovnost je torej del skavtskega gibanja že od samega začetka. Tako so že od samih začetkov gibanja temeljna načela skavtstva (1) dolžnost do sebe, (2) dolžnost do drugih in (3) dolžnost do boga (duhovne resničnosti). Ta se potem odražajo na vseh nivojih delovanja v skavtskih organizacijah: že v sami taborniški prisegi novih članov (»To do my duty to God«; v Sloveniji: »… da bom sprejel duhovno resničnost …«), v skavtskem pozdravu z roko, v taborniškem pristopu in, posredno, v vsaki taborniški dejavnosti. Religija in duhovnost ostajata pomemben del skavtske ideje, vendar v modernem svetu, ki postaja vse bolj posveten na eni strani in vse bolj religiozno raznolik na drugi, potrebujemo veliko medverskega dialoga in odprtosti pri razlagi duhovnega znotraj skavtskega gibanja. Na tem mestu vznikne delitev na vero in duhovnost. Pomensko razliko smo razložili v Pojasnilih izrazov. Pomembno je dodati, da si v začetku XX. stoletja, ko je bilo skavtsko gibanje koncipirano idejno in organizacijsko, izvajanja duhovne rasti ni bilo moč predstavljati brez verske organizacije. V zgodovini gibanja je bilo sicer večkrat (sistemsko) pojasnjeno, kaj v skavtstvu pomeni duhovni razvoj in kako naj se ga udejanja, a se je veliko praks, povezanih z vero, ohranilo do danes (kar dodatno pojasnjujemo v poglavju o duhovnosti v skavtskem programu v mednarodnem okolju). Rajši kot razvijanju teoretične ločnice med pojmoma vere in duhovnosti, se bomo posvetili pojasnjevanju, kakšen je vpliv taborništva na duhovni razvoj posameznika. Skozi celoten dokument ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 19 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

ga bomo osvetlili iz različnih zornih kotov. Tu pa poudarimo, da je ta vpliv veliko bliže duhovnosti, ki jo živimo, izvajamo in občutimo, kot pa sistematičnemu, racionalnemu in strukturiranemu poučevanju vere. Za ta namen skavtsko gibanje razvija lasten način predstavljanja in razvijanja duhovnosti pri mladih. To se v praksi po svetu odraža v zelo različnih pojavnih oblikah in se tudi spreminja skozi čas. Čeprav je razlika med pojmoma vere in duhovnosti jasna in je jasno tudi, da je temeljno načelo skavtstva dolžnost do duhovnega razvoja posameznika (ki ni nujno pripadnik vere), smo zaradi zatečenega stanja v skavtskem gibanju dolžni še nekaj dodatnih pojasnil. Že samo dve glavni svetovni organizaciji (WOSM, WAGGGS) imata za odtenek različni interpretaciji dela taborniške prisege, ki omenja boga. Interpretacija in odnos do duhovnosti pa se še nadalje razlikuje pri različnih nacionalnih organizacijah. Že od samega začetka (1920) je v veljavi pravilo, da je v WOSM lahko sprejeta samo ena nacionalna organizacija iz vsake države. Kljub temu so na podlagi velikih kulturnih, predvsem pa verskih pomislekov v prvem obdobju delovanja gibanja naredili nekaj izjem in kot polnopravne članice WOSM sprejeli zveze skavtskih organizacij, ki se ločujejo glede na vero. Takšen primer sta Francija in Danska. Še enkrat spomnimo, da je skavtsko gibanje nastalo v začetku 20. stoletja, ko je bilo nepojmljivo ločevati med duhovnim razvojem in versko vzgojo (v domeni verske institucije) in je bilo zato samoumevno, da so taborniške organizacije na vseh nivojih duhovni razvoj prepustile v izvedbo verski instituciji, katere pripadniki so bili njeni člani. Taka razmerja so se zakoreninila in versko opredeljene organizacije še vedno tvorijo pretežen del članstva WOSM. Pomembno pa je poudariti, da je bila interpretacija duhovnosti v taborništvu kontinuirano posodabljana na nivoju svetovne organizacije, skladno z družbenimi gibanji. Kljub odprtosti organizacije, globokemu zavedanju občutljivosti tematike in iskrenemu pozdravljanju različnosti pojavnih oblik skavtstva po svetu je s strani WOSM jasno opredeljeno, da: ●●

ima skavtstvo sebi lastne oblike uvajanja in razvijanja duhovnosti med mladimi (ki naj ne bodo zgolj prepuščene v izvajanje verski instituciji),

●●

je z vidika Statuta WOSM definicija pomena fraze iz 1. člena statuta WOSM, ki govori o dolžnosti do boga/duhovne resničnosti (angl. Duty to God), zelo jasna, in sicer pomeni »sprejemanje duhovne resničnosti; (v primeru, da je posameznik pripadnik vere pa še) zvestoba veroizpovedi, ki jo izpoveduje, in sprejemanje dolžnosti, ki iz tega izhajajo.

Zveza tabornikov Slovenije Zveza tabornikov Slovenije se zgodovinsko naslanja na dve gibanji, katerih ustanovitev sega v začetek XX. stoletja. To sta gozdovniško in skavtsko gibanje. Že od samega začetka imata obe gibanji v svojem delovanju močno poudarjen duhovni razvoj posameznika. Slovenija je v XX. stoletju imela razgibano zgodovino in bila del treh državnih tvorb, na koncu pa postala samostojna država. Pred prvo svetovno vojno smo bili del Avstro-Ogrske monarhije, ki je bila članica WOSM, ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 20 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

ni pa znano, ali so takrat že delovale kakšne skavtske ali gozdovniške skupine na slovenskem ozemlju. Po prvi svetovni vojni sta se pojavili obe gibanji in sta delovali do druge svetovne vojne. Skavtska organizacija Kraljevine SHS je bila tudi ustanovna članica WOSM-a. Zanimiv je podatek, da sta obe gibanji tesno sodelovali že v tistem času, tako da se je že v zgodnjih 20. letih XX. stoletja pojavil, kot poimenovanje za člane obeh gibanj, izviren izraz »tabornik« (prvič javno objavljen v Narodnem dnevniku, 1924). Po drugi svetovni vojni je nastalo Združenje tabornikov Slovenije, v katerem so predstavniki gozdovniškega in skavtskega gibanja nadaljevali sodelovanje. Zaradi bliskovitega porasta enot po vsej Sloveniji je vzniknila potreba po drugačni (pravni) obliki povezovanja. Tako je leta 1951 nastala Zveza tabornikov Slovenije (ZTS) kot zveza društev. Od te točke naprej lahko govorimo o zlitju obeh gibanj, katerih tradicija se zdaj nadaljuje pod eno streho. ZTS je bila vključena v Zvezo tabornikov Jugoslavije (Savez izviđača Jugoslavije – SIJ). Kot nacionalni skavtski organizaciji je bil jugoslovanski zvezi (ponovno) dodeljen status v družini WOSM, kar pa ni trajalo dlje kot do leta 1958, ko je bila SIJ izključena iz WOSM, formalno zaradi neplačane članarine, dejansko pa zaradi ideološkega konflikta (komunizem). Še preden se je Jugoslavija razgradila, so se v slovenski organizaciji prebudila razmišljanja o ponovnem sodelovanju s Svetovno organizacijo skavtskega gibanja, kar je sovpadlo tudi s siceršnjim odpiranjem takratne družbe navzven. Prvi večji zunanji odraz takih strmenj je bila udeležba slovenske delegacije na 16. Svetovnem skavtskem jamboreeju l. 1987–88 kot zunanje obiskovalke. Sledila je osamosvojitev in evalvacijsko-izborni postopek WOSM-a za članstvo v svetovni organizaciji gibanja. Od septembra 1994 je Zveza tabornikov Slovenije nacionalna skavtska organizacija, ki tako ohranja in nadaljuje duh skavtskega in gozdovniškega gibanja, prisotnega v organizaciji že od samega začetka. In z njim seveda tudi duhovnost kot osnovni element obeh gibanj. Zaradi izvirne tradicije in ideoloških faktorjev (diktatura, komunizem) se je duhovnost v slovenskem taborništvu že tradicionalno udejanjala na nekonfesionalen način, skozi šege in navade, ki so edinstvena praksa v svetu. To je izrazito pomemben poudarek. Kot je izrazito pomemben opomnik na dejstvo, da gon po iskanju smisla, pomena in namena pride na plano, četudi ga zunanji dejavniki zatirajo. Kar nas pripelje k še zadnjemu pomembnemu poudarku: opisati moramo še eno posebnost slovenske taborniške realnosti, gledano z vidika duhovnosti. Komunistični režim je načrtno onemogočal Katoliško cerkev. Zmotno je zanikal vse duhovno, ker je bilo enačeno s Cerkvijo, kar je pustilo posledice na družbi, saj so bile potrebe po duhovnosti neselektivno potiskane v ozadje. Slovenija (in z njo v podobni situaciji celoten vzhodni blok) se je znašla v posebni situaciji, ko se je želela priključiti svetovni skavtski družini. Zaradi t. i. ideološkega vakuuma je bila situacija na naših tleh takšna, da je tudi s strani WOSM-a zahtevala posebno obravnavo, saj uveljavljeni postopki in standardi svetovne organizacije niso bili primerni za neposreden prenos v slovensko (in vzhodnoevropsko) realnost. To se je odražalo v zgoraj omenjeni posebni praksi udejanjanja duhovnosti, predvsem pa v dojemanju besede bog s strani večinskega prebivalstva in predvsem mladih, ki jim je taborništvo primarno namenjeno. Sociologi so hitro ugotovili, da “bog” na naših tleh pomeni “katoliški bog” in da ima nasploh negativno večinsko javno podobo. Z vidika skavtskega gibanja, kjer je poudarjena dolžnost do duhovnega razvoja (kot opisano zgoraj), je bilo tako stanje ocenjeno kot nedopustno in Sloveniji je bila, kot prvi članici WOSM, prepuščena možnost, da v taborniški prisegi uporabi dikcijo »… da bom sprejel duhovno resničnost …« (in ne sklicevanje na Boga).

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 21 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

4. poglavje Duhovnost, vera in skavtski program v mednarodnem okolju

Nacionalne skavtske organizacije

erske organizacije podpirajo veliko skavtskih organizacij. Med njimi krščanska, islamska, judovska, sikhistična in druge. Take skavtske organizacije so praviloma versko opredeljene in tako bolj stroge glede interpretacije duhovnosti v skavtstvu. Druge organizacije (med njimi tudi ZTS) pa imajo nevtralen oz. odprt pogled na vero in tako se člani organizacije lahko identificirajo znotraj različnih veroizpovedi oz. so ateisti, agnostiki. Če pogledamo z vidika skladnosti teh praks institucionalnega sodelovanja z verskimi organizacijimi, z izvorno idejo in načeli skavtskega gibanja, so te prakse vsaj neskladne. V prejšnjem poglavju smo to tudi jasno pokazali. Je pa tak pogled zelo »tehničen« in v tem dokumentu se o realnem stanju v skavtskem gibanju po svetu, gledano z vidika programskih praks, ki se nanašajo na duhovni razvoj posameznika, ne bomo vrednostno opredelili. Predstavniki gibanja so na 40. Svetovni skavtski konferenci (Ljubljana 2014) sprejeli resolucijo, ki nalaga Svetovnemu skavtskemu biroju pripravo analize stanja in predlog posodobitve praks, vezanih na temeljno načelo »Duty to God/dolžnosti do duhovnega razvoja«.

Za boljšo predstavo, kako se različna dojemanja duhovnosti v skavtstvu in njihova navezava na vero lahko odrazijo v praksi, poglejmo nekaj primerov različnih nacionalnih organizacij.

Združene države Amerike: Boy scouts of America V organizaciji Boy scouts of America sprejemajo vse več pripadnikov različnih verovanj, vendar še vedno samo določenih. Absolutno pa ne sprejemajo ateistov in agnostikov, saj po njihovem prepričanju članov, ki se ne zavedajo svojih dolžnosti do Boga, ni mogoče vzgojiti v dobre državljane. S svojo diskriminatorno politiko je organizacija v zadnjih letih izgubila veliko podpore, kar se odraža v izgubi sponzorskih donacij in izstopu nekaterih javnih osebnosti iz organizacije. Druga organizacija, Girl Scouts of America, pa nima nobenih zahtev glede verskega prepričanja članov, ki lahko znotraj zaprisege sami zamenjajo besedo bog z alternativno besedo, ki predstavlja njihov duhovni razvoj.

Belgija: FOS Open Scouting V belgijski organizaciji FOS Open Scouting sprejmejo člane ne glede na veroizpoved, politični in filozofski pogled. Tudi v prisegi imajo namesto besede bog izraz višje ideje in na ta način sprejemajo verski pluralizem in drugačnost.

Velika Britanija: The Scout Association of the United Kingdom Organizacija spodbuja mlajše člane, da so aktivni v procesu iskanja svoje vere in da se sprašujejo o pomenu ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 23 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

duhovnosti. Posledično je nesprejemljivo soditi mladega človeka, tudi če dvomi v pomen skavtske prisege. Vendar pa od vodnikov in starejših članov, ki opravljajo določeno funkcijo, pričakujejo, da priznavajo vero in s tem prispevajo k duhovnemu razvoju mlajših. Alternativna besedila prisege so na voljo pripadnikom različnih veroizpovedi že več kot 50 let. Z januarjem 2014 pa je v veljavi tudi t. i. ateistična prisega, s katero omogočajo članom, da se sami odločijo, ali prisežejo skavtskim vrednotam ali bogu. Če upoštevamo dejstvo, da imajo v Veliki Britaniji svoje besedilo za vsako starostno vejo, je na voljo 23 različnih besedil za skavtsko prisego.

Libanon: Lebanese Scouting Federation Federacijo sestavlja 19 organizacij, ki se razlikujejo glede na versko, etnično in politično pripadnost članov, vendar pa so med seboj povezane s skupnimi izobraževanji vodnikov in imajo skupne cilje, ki se predvsem navezujejo na odpravljanje posledic vojne in promocijo miru.

Francija Francija je država, v kateri je skavtsko gibanje najbolj razdrobljeno: imajo preko 80 različnih organizacij, od katerih jih je le nekaj priznanih s strani države, ostale pa delujejo na lokalni ravni in se povezujejo z različnimi verskimi skupnostmi. V Franciji deluje tudi veliko mednarodnih skavtskih organizacij, znotraj katerih se združujejo priseljenci, kar še povečuje raznolikost skavtskega gibanja. Iz napisanega je razvidno, da so v praksi še vedno prisotne mnoge delitve in izključevalni elementi. Odgovorov na vprašanje, zakaj je temu tako, v tem dokumentu ne bomo iskali. Nujno pa je ob tem pripomniti, da je tako realno stanje v nasprotju z načeli skavtskega gibanja. Ustanovitelj je bil glede vloge vere oziroma duhovnega razvoja od samega začetka zelo jasen in prostora za izključevanje v skavtskem gibanju naj ne bi bilo, še najmanj pa na področju duhovnega razvoja.

Verska raznolikost skavtskih organizacij v praksi Zaradi verske raznolikosti in potrebe po združevanju pripadnikov iste veroizpovedi so se znotraj skavtskega gibanja, na svetovni ravni, izoblikovale avtonomne, verske, mednarodne organizacije (orig., ang.: International religious bodies in Scouting and Guiding). Njihov namen je povezovanje organizacij in posameznikov, ki pripadajo isti veroizpovedi, podpora in promocija vere znotraj skavtskega gibanja in oblikovanje programa za duhovni razvoj. Svetovni skavtski komite priznava naslednje organizacije: I.

International Union of Muslim Scouts (IUMS)

II. International Catholic Conference of Scouting

(ICCS) III. International Catholic Conference of Guiding

(ICCG) IV. World Buddhist Scout Brotherhood V. International Forum of Jewish Scouts (IFJS) VI. International Link of Orthodox Christian

Scout (DESMOS) VII. Council of Protestants in Guiding and ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 24 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Scouting (CPGS) VIII. Won-Buddhism Scouts

Z versko raznolikostjo se posamezniki najbolj neposredno srečujemo na velikih skavtskih dogodkih, kjer je poleg fizičnega, intelektualnega in socialnega pomemben tudi duhovni razvoj. Pri izvajanju dejavnosti je najpomembnejše upoštevanje raznolikosti. Omogočiti je treba enakopravnost pri opravljanju verskih obredov, ključnega pomena pa je strpnost. Potrebno je spodbujati spoštovanje svobode posameznika, njegovih verskih prepričanj in običajev.

Duhovnost in skavtski program Program, usmerjen v duhovni razvoj, pri različnih skavtskih organizacijah po navadi obsega delavnice z različnimi dejavnostmi. Lahko so skupinske ali pa gre za refleksijo vsakega posameznika, ki si vzame čas za razmišljanje, branje in poglobljeno zaznavanje lastne notranjosti. Dejavnosti, ki se pojavljajo, so pogovor na temo duhovnosti v skavtstvu, duhovnosti posameznika, skavtski prisegi in vrednotah, poslušanje drug drugega, opazovanje narave, sprostitvene dejavnosti, razbijanje stereotipov in sprejemanje drugačnosti. Spodbuja se opazovanje v miru in tišini, ki je neke vrste meditacija, kjer so udeleženci pozorni na občutja v svojem telesu, na dihanje in utrip srca, misli, ki se jim porodijo. Občutja lahko kasneje tudi izrazijo z ustvarjanjem: slikanjem, petjem, pisanjem. Pogosto spada v program tudi opravljanje rednih verskih obredov, kot so maša, čaščenje, molitev ob vsakodnevnih priložnostih ali ob praznovanju večjih praznikov, kot so npr. Scout Sunday v ZDA ali Africa Scout Day. Omeniti moramo Scouts own, običaj, ki ga je opisal že Baden-Powell. Gre za srečanje skavtov oz. neformalen obred, med katerim se običajno poje, bere, moli, pripoveduje zgodbo z moralnim naukom, zabava in ustvarja pozitivno vzdušje, vse to z namenom uresničenja skavtske prisege oz. v povezavi s posebno priložnostjo. Obstaja več gradiv, ki pomagajo pri organizaciji takega dogodka. V njih so zbrane pesmi, molitve in misli, zanimiva pa so tudi izhodiščna vprašanja za pogovor, kot na primer: »Kako lahko pokažem spoštovanje do življenja, svojega lastnega in drugih ter sveta okrog sebe?«, »Česa me je strah?«, »Kako nam lahko lastna izkušnja na vrhu gore pomaga živeti v dolini našega življenja?«, »Kakšen človek sem in kakšen naj postanem?«. Seveda pa imajo različne skavtske organizacije različen odnos in pa samo izvedbo takšnih dogodkov. Pri nekaterih prepustijo program na področju duhovnega in verskega razvoja verskim organizacijam. Tako na primer v Avstriji, kjer so sicer odprti do pripadnikov vseh veroizpovedi, del programa izvajajo predstavniki Katoliške cerkve. V večini organizacij imajo v programu veščine, povezane z duhovnostjo in vero. V veliki meri gre za veščine, ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 25 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

ki se jih pridobi z udeleževanjem akcij na temo duhovnosti, tako rednih verskih obredov kot delavnic oz. z organizacijo dogodkov. Takšne veščine so pogoj za nagrade in za opravljanje določenih funkcij v organizaciji. V ZDA imajo verske organizacije izoblikovan program (Religious emblems programs), ki spodbuja mlade k poglabljanju vere in v katerem sodelujejo skavtske organizacije, ki pa se lahko odločijo, ali priznavajo program kot osnovo za pridobitev veščine.

Kljub možnosti različne interpretacije besede bog oz. duhovne resničnosti v skavtski prisegi in kljub različnim programom in praktičnemu delu na področju duhovnosti med organizacijami ostaja ključno ohranjanje enotnosti in neodvisnosti skavtskega gibanja. Enotnost v smislu skupnega namena, skupnih vrednot, skupnega pristopa k načrtovanju in izvajanju dejavnosti in s tem možnosti identifikacije posameznika z gibanjem. Neodvisnost pa kot sprejemanje lastnih odločitev na vseh nivojih organizacije in odsotnost nadzora oz. podrejenosti s strani drugih organizacij. Vse za to, da bi mlademu posamezniku omogočili varno in spodbudno okolje za dejavno iskanje svojih vrednot, njihovo preizpraševanje in iskanje svojega odgovora na vprašanje o smislu življenja.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 26 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

5. poglavje

Temelji skavtstva, metode in vzgojni cilji na podroÄ?ju duhovnosti

o poglavje je namenjeno temu, da izpostavimo potrebo po poti, ki jo je nujno prehoditi med razumevanjem širokega polja duhovnosti, razumevanjem temeljev skavtskega gibanja do tam, kjer duhovni razvoj prenesemo v prakso. Ne glede na to, ali je pred izzivom vodja, vodnik ali posameznik, to pot je potrebno prehoditi. Opisali bomo nekaj metod in orodij, ki nam pomagajo pri tej zahtevni nalogi – seveda pa tu ne bo mesta za opisovanje konkretnih dejavnosti. Začnimo pri opisu skavtstva kot vzgojnega gibanja.

Skavtstvo in vzgoja Skavtsvo je opredeljeno kot vzgojno gibanje, pri čemer pojem vzgoje zajema veliko načinov razvijanja in izvajanja le-te. Ta opredelitev je ključna, saj v svojem bistvu opredeljuje način, kako tu počnemo stvari: vzgoja je namreč proces, ki nujno vključuje tudi dejavno vlogo vzgajanca in to je ena bistvenih lastnosti skavtskega gibanja. V tem, kako skavtstvo opredeljuje samo sebe in kakšni so njegovi cilji, prepoznamo številne načine in pristope k vzgoji. Presoja o tem, kateri pristop je najprimernejši, pa je odvisna od družbenega okolja. Nekaj primerov, kako različne skupine dojemajo vzgojo: ●●

uvajanje v posamezno kulturo;

●●

opremljanje mladih z orodji za življenje, vključno z zaposljivostjo in aktivnim državljanstvom;

●●

razvijanje visoke kulture, ki vodi k razcvetu človeka;

●●

stvar predvsem osebne rasti in izpolnitve;

●●

nasprotje socializaciji, usposabljanju in psihoterapiji;

●●

razvoj racionalnih kapacitet, ki omogočijo samostojno odločanje;

●●

kritika obstoječega stanja in spodbuda za družbene spremembe.

poklicnemu

Nekaj lastnosti skavtstva kot vzgojnega gibanja: ●●

skavtstvo je neformalno;

●●

skavtstvo postavlja mlade v ospredje;

●●

skavtstvo vpliva na rast celotne osebnosti;

●●

skavtstvo stremi k ustvarjanju boljšega sveta.

Ko smo navedli lastnosti vzgoje in lastnosti skavtstva kot vzgojnega gibanja, počasi prehajamo od abstraktnega h ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 28 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

konkretnemu. In tu naletimo na posebnost skavtstva kot vzgojnega gibanja – na taborniški pristop. Taborniški pristop je izvirna metoda, ki nas ločuje od ostalih mladinskih gibanj, organizacij in dejavnosti, je čudovito preprosta in neverjetno vseobsegajoča metoda, ki nagovori človeka kot celoto in že več kot stoletje zagotavlja, da skavtstvo deluje: po celem svetu, v vseh kulturah, v vseh okoljih. Lahko se prilagaja različnim potrebam glede na prostor in čas ter prioritetam mladih, ki jim je skavtstvo namenjeno.

Taborniški pristop Taborniški pristop je strukturiran okvir, ki vodi in spodbuja tabornika na poti osebnostne rasti. Je skupek med seboj povezanih gradnikov, ki tvorijo enotno in povezano celoto. Taborniški pristop: ●●

pomaga vsakemu mlademu človeku, da uporabi in razvija svoje sposobnosti, interese in življenjske izkušnje;

●●

spodbuja odkrivanje in razvoj novih sposobnosti in interesov;

●●

pomaga pri iskanju konstruktivnih načinov zadovoljevanja potreb na različnih stopnjah razvoja;

●●

posamezniku odpira vrata novih stopenj razvoja, ko je nanje pripravljen.

Gradniki taborniškega pristopa so: ●●

življenje v skladu s prisego in zakoni;

●●

učenje skozi delo (izkustveno učenje);

●●

vključenost v majhne skupine, ki omogočajo stopnjujoče odkrivanje in sprejemanje odgovornosti,

učenje samoobvladovanja, usmerjenega v razvoj značaja in pridobivanje znanja, učenje samozaupanja, pripadnosti in sposobnosti za sodelovanje in vodenje; ●●

stopnjevan in vzpodbujajoč program, ki zajema različne dejavnosti glede na želje udeležencev, vključno

z igrami, uporabnimi spretnostmi in služenjem skupnosti; ●●

odkrivanje, spoznavanje, spoštovanje in zaščita narave;

●●

simbolni okvir,

●●

ki je sestavljen iz domišljijskega sveta, polnega dogodivščin, v katerem se mladi poistovetijo kot junaki, in iz obredov, ki imajo simbolen pomen za taborniško skupnost;

učenje skozi delo (izkustveno učenje)

vključenost v majhne skupine

življenje v skladu s prisego in zakoni

simbolni okvir

stopnjevan in vzpodbuden program dejavnosti

podpora odraslih.

Njihovo medsebojno povezanost predstavlja diagram na desni.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

podpora odraslih

- 29 -

odkrivanje, spoznavanje in zaščita narave

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Taborniški pristop v odnosu do duhovnega razvoja Življenje v skladu s prisego in zakoni od tabornika terja, da sprejme odgovornost. Zakoni opredeljujejo večino

vrednot, h katerim stremi skavtstvo: zanesljivost, zvestoba, prijaznost, pripravljenost pomagati, discipliniranost, vedrost, pogum, plemenitost, spoštljivost, vedoželjnost, varčnost in zdrav življenjski slog. Zakoni so stalen opomin na to, kakšen človek naj si vsak tabornik prizadeva postati. Vsaka od vrednot, h katerim stremimo, je tudi kamenček v mozaiku naše duhovnosti oz. našega duhovnega razvoja. Še pomembnejša pa je prisega, skozi katero posameznik potrdi temeljna načela skavtstva. Učenje skozi delo – izkustveno učenje poudarja, da lahko do duhovnega razvoja pride samo v prvi osebi.

Hkrati omogoča posamezniku, da je dejavno vključen v ta proces. Zajema tudi delo, ki ga tabornik opravi, da bi ustvaril ali ustvarja boljši svet. Vključenost v majhne skupine taborniku daje okolje izven primarne družine, kjer se nauči poslušati in

spoštovati druge. Mladim omogoča, da izkusijo odnose, preživljanje skupnega časa, pristnost, vzajemnost, sočutje, odpuščanje, smisel in skupno vizijo ter s tem iskanje duhovne resničnosti. Vrstniška skupina tabornikom omogoča tudi, da osmislijo svoja izkustva in izrazijo svoja prepričanja na načine, ki so zanje primerni. Vsi potrebujemo majhno skupino prijateljev, da skupaj raziskujemo duhovne vrednote življenja. Vključenost v majhne skupine pomeni tudi, da mora tabornik preseči vsako rasno, etično, versko ali nacionalno razlikovanje, da lahko pristopa do drugih v duhu pravega bratstva. Bolj kot se na srečanjih (taborih, jamboreejih in drugih taborniških dogodkih) naučimo živeti skupaj, globlje in bolj učinkovito naš značaj oblikujejo odprtost, medsebojna skrb in spoštovanje, strpnost in solidarnost. Duhovna rast pomeni biti bolj človeški, stalno iskati stik z drugimi, biti spontan, kar se odrazi v tesni medsebojni povezanosti. Pri tabornikih nastaja in se poglablja tisto, kar je bistveno. Taborniška srečanja so vedno izziv za um in srce. So pa tudi srečanja, ki vplivajo na nas za vse življenje. Uporabljen simbolni okvir mora zagotavljati, da duhovni razvoj zajema celotno osebo. V skavtstvu je simbolni okvir celota simbolov, ki predstavljajo vzgojne cilje za posamezno starostno vejo. Namen simbolnega okvira je, da nadalje razvija domišljijo, pustolovski duh, ustvarjalnost in iznajdljivost mladega človeka na način, ki spodbuja njegov razvoj in povezanost znotraj skupine. Še najpomembneje pa je, da spodbuja njegovo dejavno raziskovalno držo. Stopnjevan in vzpodbujajoč program različnih dejavnosti je element, katerega namen je pomagati mlademu

človeku razviti notranjo motivacijo za to, da se zavestno in dejavno vključi v svoj razvoj. Mlademu človeku omogoča, da napreduje po svoje in s svojim tempom, v smer, nakazano v vzgojnih ciljih, katerih pomemben (ključen) sestavni del je duhovni razvoj. Odkrivanje, spoznavanje, spoštovanje in zaščita narave nudi taborniku priložnost, da izkusi lepoto in čudesa narave ter spozna, da so nekatere stvari izven njegovega/njenega vpliva in razumevanja. Poleg tega spodbuja tabornike k razmisleku o dobrih in škodljivih učinkih človeškega ravnanja z naravo in o naši odgovornosti za skrb za naravni svet. Bivanje v sozvočju z naravo je na splošno nujen pogoj za skladen duhovni razvoj, pri tabornikih pa mu dajemo največji pomen. Rečemo, da je narava naš laboratorij in tempelj. Podpora odraslih se odrazi v tem, da z mladimi delijo svoje (podobno) iskanje in s tem spodbujajo njihov

duhovni razvoj. Sposobni so deliti svojo lastno izkušnjo raziskovanja duhovnih vrednot življenja in stvari, ki so ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 30 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

njim samim osmislile življenje. Odrasli imajo lahko pomembno vlogo tudi pri tem, da mladim nakažejo možne smeri raziskovanja duhovne dediščine svoje skupnosti. Medsebojna prepletenost vseh elementov taborniškega pristopa ponazarja vpletenost duhovnega razvoja v prepoznavanje in deljenje vrednot, ki so skupne vsem tabornikom, ter njihovo prizadevanje izboljšati skupno življenje. Še posebej pomembna pa je dejavna drža posameznika, ki jo taborniški pristop predvideva in spodbuja.

Vzgojni cilji Vzgojni cilji so cilji, ki jih dosegamo z načrtnim vzgojnim delovanjem. So sredstvo za poistovetenje in vrednotenje rasti posameznika, ki naj bi bila usmerjena k vzgojnim idealom ter skladna z načeli skavststva in skavtskimi vrednotami. So kot dež, ki moči naše dejavnosti in tako pomaga vzkliti semenu duhovne rasti. Težko si na primer predstavljamo, da bi taborniki sodelovali v dejavnosti, ki sama po sebi dosega cilj vidi lepoto v sebi, drugih in naravi. Če pa se vodnik zaveda tega cilja in ga razume v njegovem bistvu, potem lahko v neko drugo dejavnost vplete tudi razmislek o tem cilju in vsakemu posamezniku omogoči refleksijo in izkušnjo v zvezi z njim – k temu pa v taborniški organizaciji najbolj stremimo. Doseganja vzgojnih ciljev pri posameznikih ne merimo kot pri izobraževalnih (količina znanja) ali funkcionalnih (zmožnost nekaj opraviti), temveč so vzgojni cilji trditve o zavedanju, sprejemanju, skrbi, odgovornem ravnanju, zmožnosti, obnašanju, etičnem ravnanju in vrednotenju. Splošni vzgojni cilji so v taborniški organizaciji naravnani na mladega človeka ob zaključku načrtnega vzgojnega

procesa (okvirno pri starosti 21 let oziroma ob zaključku starostne veje popotnic in popotnikov). Na podlagi splošnih vzgojnih ciljev so oblikovani cilji v posameznih starostnih vejah. V temeljnem programskem dokumentu ZTS, priročniku Program za mlade, so vzgojni cilji določeni za 6 področij razvoja mladega človeka. Duhovni razvoj je vključen v vsako od teh področij. Lahko bi celo rekli, da je duhovni razvoj tisto področje razvoja, ki je v središču – najtesneje povezano z vsemi ostalimi. Zato je tudi logično, da lahko v vsakem izmed področij iščemo elemente duhovnega razvoja. Vseeno pa smo za ta dokument iz celotnega nabora vzgojnih ciljev izločili vzgojne cilje, ki se najbolj neposredno nanašajo na duhovni razvoj: Področje osebnega razvoja: Doživljanje sebe Vzgojna prioriteta: Čustva Vzgojni cilji: ●●

prepoznava in sprejema svoja čustva in čustva drugih;

●●

sposoben je vzpostavljati čustveno ravnovesje;

●●

okoliščinam ustrezno izraža svoja čustva;

●●

zna se vživeti v čustva drugih.

Vzgojna prioriteta: Vzori Vzgojni cilji: ●●

spozna, kako je napredoval s pomočjo vzornika;

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 31 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

●●

zaveda se svoje vloge vzornika v socialnem okolju.

Vzgojna prioriteta: Kritična zavest Vzgojni cilji: ●●

zaveda se, da obstaja več pogledov na različne situacije in jih zna tudi kritično sprejemati;

●●

ustvari lastno mnenje o lokalnem, regionalnem in globalnem dogajanju;

●●

zna argumentirati svoje mnenje in ga nadgrajuje na podlagi mnenj drugih;

●●

sposoben je zaznavanja socialnih razlik v družbi in preseganja predsodkov na podlagi teh razlik.

Področje osebnega razvoja: Iskanje – razvoj sistema vrednot

Vzgojna prioriteta: Življenjski smisel Vzgojni cilji: ●●

vidi lepoto v sebi, drugih in naravi;

●●

razvija svojo samopodobo in svojo vlogo v družbi;

●●

deluje skladno s svojim verovanjem in prepričanji.

Vzgojna prioriteta: Odprtost Vzgojni cilji: ●●

ceni bogastvo svetovne dediščine;

●●

spoštuje vrednote drugih;

●●

s svojo enkratnostjo prispeva k razvoju družbe.

Vzgojna prioriteta: Vrednote Vzgojni cilji: ●●

živi v skladu z lastnim sistemom vrednot;

●●

v naravi udejanja svoj življenjski smisel;

●●

prizadeva si za mir v svojem okolju.

Vzgojni cilji sami po sebi pa vendarle ne pomenijo dovolj, saj jih je potrebno vtkati v taborniške dejavnosti – jim omogočiti da postanejo dež, ki jih moči. To lahko naredimo samo tako, da se zavedamo pomembnosti duhovnega razvoja (in seveda ostalih področij razvoja), jih razumemo in jih sistematično vključujemo v svoje delo, razmislek, refleksije in odločitve – jih torej živimo in negujemo. Tako kot posamezniki, kot tudi v skupini.

Spodbujanje duhovnega razvoja Vloga vodje (vodnika) na področju duhovnosti je v pomoči mladim ljudem, da duhovno rastejo s tem, da razmišljajo o svojih izkustvih in izživijo njihove posledice. Iz tega izhaja, da: ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 32 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

●●

mora taborniški program mladim ponuditi širok spekter dejavnosti in jih spodbujati, da iščejo smisel v stvareh, izkustvih, pojavih in dogodkih;

●●

morajo biti dejavnosti zabavne in privlačne, da morajo navduševati, izzvati in spodbujati;

●●

mladi v vodji bolj kot avtoriteto iščejo sopotnika pri iskanju;

●●

naj vodje spodbujajo mlade, da govorijo o in poiščejo povezavo med tem, kar doživljajo med taborniškimi dejavnostmi, in vrednotami, ki jih odraža njihova lastna duhovna dediščina.

Učni cikel in duhovni razvoj Taborniki se učimo izkustveno, zato je pomembno, da je duhovni razvoj vključen v učni cikel. Tako z vidika duhovnega razvoja, kot tudi ostalih področij razvoja, je učni cikel ključni element, če želimo doseči, da mladi v polnosti rastejo in se razvijajo (za razliko od tega, da so zgolj prisotni pri neki dejavnosti – jo doživijo). Učni cikel ima štiri korake: ●●

Raziskovanje

●●

Razmišljanje

●●

Povezovanje

●●

Odločanje

1. korak Raziskovanje ima učne cilje, predviden namen ali

duhovno vrednost. Vodja mora vnaprej razmisliti o (raziskovalni) dejavnosti, ki jo pripravljajo v okviru taborniškega programa. Odgovoriti mora na vprašanji »Kaj naj mladi izkusijo?« in »Kakšne vrednote, ki lahko oblikujejo njihov značaj, bodo lahko izkusili?«. Na primer: izbere zelo poveden odsek filma, ker želi načeti debato o vrstniškem verbalnem nasilju.

2. korak Razmišljanje o izkustvu, ki ga je prinesla raziskovalna dejavnost, ter opazovanje lastnih misli in dejanj sta

temelja, da se iz te dejavnosti lahko kaj naučimo. Ko to storimo v luči taborniških zakonov in temeljnih vrednot, bomo odkrili in delili duhovni pomen. Taborniki se o videnem v filmu pogovorijo vsebinsko in skozi čustva, ki so jih doživeli ob specifičnih prizorih verbalnega nasilja. Podelijo si doživetja in se vprašajo, kako pravkar doživeta občutja in vsebino umestijo v svoj vrednostni sistem.

3. korak Povezovanje vključuje ustvarjanje idej in možnosti za dejanja/akcije ter preurejanje teh idej v nove oblike v luči

naših razmislekov in novih uvidov. Taborniki si kot posamezniki (in lahko tudi kot skupina) »nalijejo čistega vina« v zvezi z doživetim izkustvom: sem res strpen? Sem tudi jaz kdaj verbalno nasilen? Se res vedem skladno z mojim ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 33 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

vrednostnim sistemom? Se sploh želim takega?

4. korak Odločanje pomeni izbiro pristopa ali metode za dejanje/akcijo v smislu »to je naša izbira in tu je razlog zanjo«.

V preteklosti sem bil nekajkrat agresiven do svojega sošolca, ki mi je zaupal nekaj svojih šibkih točk in ga s tem izdal – zdaj razumem in čutim, da to ni v redu, da si ne želim več biti tak in bom spremenil svoje ravnanje. Taborniški program mora po zaključku dejavnosti predvideti prostor in čas za razmislek o duhovnem, da lahko taborniki razmislijo o duhovni dimenziji in delijo z ostalimi, kar so doživeli skozi dan.

Taborniški pristop in pristop k duhovnemu razvoju – raziskovanju duhovnih vrednot življenja Skladno z vsebino zgornjega, zelo ilustrativnega citata vpeljujemo še en pomožni pojem, ki lahko služi kot pomoč pri prehajanju od abstraktnega k dejanskemu: duhovni razvoj lahko pojmujemo tudi kot raziskovanje duhovnih vrednot življenja. Bolj dejanski kot smo, bolj moramo imeti ves čas v mislih sporočilo WOSM-a, da celoten vzgojni pristop (skavtskega) gibanja sestoji iz pomoči mladim, da presežejo snovni svet in začnejo iskati duhovne vrednote življenja. Primerna je uporaba prispodobe raziskovanja. V tem delu se bomo osredotočili na vpliv teme raziskovanja duhovnih vrednot življenja na vključenost duhovnega razvoja v program za mlade. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj vidikov raziskovanja za boljše razumevanje raziskovalcev.

Raziskovanje vključuje iti nekam na novo Če bi ta tekst pisal Baden-Powell, bi na tem mestu morda vključil kakšno pripovedko, mogoče o Abrahamu ali Budi, ki sta zapustila svoji domovini, da bi šla daleč stran. Ključna lastnost raziskovanja je novost in relativno pomanjkanje informacij, ki so na voljo. Vedeti pa je treba, da je nova izkušnja tisto, kar je raziskovalcu popolna neznanka, bolj kot novost prostora. Ko raziskujejo, mladi izkusijo nekaj novega in drugačnega, in prav to je tisto, kar jih lahko pripelje nekam na novo, kjer bodo lahko kos izzivom.

Raziskovanje terja osebno zavezo Raziskovanje terja močno predanost projektu. Nihče ne more raziskovati namesto mene: raziskovalec je izključno tisti, ki gre na potovanje. Terja, da se oseba sama sooči s tem, kar vznikne – s svojimi izkušnjami in s svojimi prepričanji o drugih. Raziskovati samostojno ne pomeni, da moramo raziskovati sami, ampak, da moramo zagotoviti, da smo polno prisotni v procesu.

Raziskovanje terja ukvarjanje z njegovimi odkritji in izkustvi Da bi neko odkritje ali premišljeno izkustvo vodilo k rasti, ni dovolj, da se ga pasivno zdrži, ampak ga je potrebno dejansko, dejavno in prostovoljno izživeti. Vsebovati mora intelekt in notranji jaz. Mora biti priložnost za razmislek in osebnostno prenovo.

Raziskovanje vpliva na raziskovalca Potovanje pogosto spremeni raziskovalca: včasih pridobi novo razumevanje samega sebe, včasih se zaveže k zaščiti in varovanju okolja, ki ga je našel, in ljudi, ki jih je srečal. Raziskovanje duhovnih vrednot življenja bo ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 34 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

tudi nas spremenilo. Izkušnje mnogih, ki so odšli na duhovno potovanje, pričajo o tem, da duhovno potovanje lahko spremeni naš značaj in nas same. Bistvena zahteva pred odhodom na duhovno potovanje je naša pripravljenost, da nas bo spremenilo. To raziskovanje pa ni nekaj abstraktnega, odmaknjenega, nadnaravnega, ampak je pravzaprav del našega vsakdana.

Raziskovanje terja primerno usposabljanje Nobeno presenečenje ni, da je tudi za raziskovanje duhovnih vrednot življenja potrebnih nekaj osnovnih predpriprav. Pomislimo na nekaj najbolj pomembnih veščin, potrebnih za uspešno iskanje. Pa naj bo to iskanje samega sebe, drugih, narave ali smisla, namena in pomena našega življenja. Poiskati pomeni dovoliti si, da nas nagovori to, kar je pred nami. Tako kot se je vsak tabornik z veščino opazovalca naučil »opaziti najmanjše podrobnosti in si jih zapomniti«, je tudi raziskovalec duhovnih vrednot življenja sposoben natančno opazovati in pozorno poslušati, da se nič ne izgubi. Seveda tu bolj kot o fizičnih podrobnostih govorimo o čustvih in občutjih. Tu pride prav ideja prijateljstva. Tako kot prijatelji opazijo stvari med seboj in so sposobni resnično poslušati, kaj ima drugi povedati, tako je tudi raziskovalec sposoben spoprijateljiti se s seboj, z drugimi, z naravo in duhovno resničnostjo.

Raziskovalci uporabljajo zemljevide in vodnike Preden se odpravijo, raziskovalci podrobno raziščejo področje. Poiščejo izkušnje in znanja tistih, ki so bili na tem ali podobnem mestu pred njimi. Zabeležijo jih kot zemljevide ali vodnike. Ne glede na to, kako podrobni so, nikdar niso popolnoma celoviti. Vedno obstoji vprašanje, na katerega ni odgovora v vodniku, vseeno pa je treba pregledati vodnik, da vemo, čemu se izogniti in kaj je morda še posebej zanimivo. Spet tega ne jemljimo preveč resno – raziskovanje duhovnih vrednot življenja je vsakdanji del naših življenj.

Raziskovanje terja pripravo in načrtovanje Nenazadnje, raziskovanje ni isto kot to, da nam pridejo stvari na pot po naključju. Raziskovanje je namerno udejstvovanje, ki ga skrbno pripravimo in načrtujemo. Duhovni razvoj pri tabornikih pa je več stvari: raziskovanje in priprava na raziskovanje duhovnih vrednot življenja, ki bo trajalo vse življenje in tudi raziskovanje tistega, kar pride samo. Tabornika bo oblikovalo njegovo srečanje z vsem tem.

Raziskovanje je (lahko) vseživljenjski projekt Najslavnejši raziskovalci se zdijo zasvojeni z raziskovanjem. Raziskovanje je tisto, kar počnejo, in pustolovski duh je pomemben del tega, kar so. Celo v starosti aktivno iščejo nove pustolovščine. Včasih so avanture odnosi znotraj partnerskega odnosa ali družine, ki prav tako kličejo po enakem čudenju in spraševanju o teh novih izkušnjah in izzivih. Če naj bo taborništvo uspešno, mora članom vcepiti trajni pustolovski duh in željo po dejavnem iskanju priložnosti za osebno rast in razvoj, vključujoč duhovni razvoj. Dejansko bo odrasli, ko zapusti gibanje, še vedno rasel in se spreminjal do konca življenja. Veliko izzivov bo še bolj duhovnih. Trezen pristop k duhovnemu in verskemu razvoju lahko torej tabornike dobro pripravi za odraslo življenje. Kljub temu da so zgornji poudarki le prispodobe in jih ne moremo jemati dobesedno niti v lastnih dejavnostih, kot posamezniki, niti v taborniški skupini, v sebi nosijo ključna sporočila oz. imenujejo ključne predpogoje ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 35 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

za duhovno rast: dejavno držo, odprto srce in stalno razmišljanje, pripravljenost na zavedanje samega sebe in delovanje skladno s samim seboj.

Vloga in izobraževanje vodij/vodnikov V tem sestavku bo uporabljen izraz vodja, nanaša pa se na obe vlogi. Povejmo še nekaj o tem, kakšna je vloga taborniškega vodje in kakšno izobraževanje je najbolj primerno za to vlogo. Ko pripravljamo naše tabornike na raziskovanje, jim lahko pomagamo z nekaj osnovnimi napotki. Za bolj specialistična znanja prosimo za pomoč druge. Splošne veščine pri raziskovanju so pustolovski duh, osnove usmerjanja, sposobnost podpore načrtovanju, iskanja dodatnih virov in strokovnih nasvetov ter prepoznavanje za raziskovanje primernih področij. Vsega tega se najlažje naučimo, če smo sami raziskovalci. Podobno kot pri planiranju odprave vodja ni avtoriteta, pač pa sopotnik v raziskovanju, ki bo potoval s taborniki, jih primerno spodbujal, naštel vire pomoči, ki se jih lahko poišče, in jim podal nekaj osnovnih idej oziroma odprl razmišljanje. Kot vzgojitelji morajo taborniški vodje obvladati osnovne značilnosti okvirja in modela za razumevanje duhovnega razvoja v kontekstu taborništva. Najpomembneje pa je, da se ob tako veliki odgovornosti, ki jo sprejmejo nase, zavedajo, da niso sami in da je potovanje pomembnejše kot sam cilj.

Orodja za vodje pri raziskovanju duhovnih vrednot življenja V luči simbolnega okvirja raziskovanja duhovnih vrednot življenja bi radi spodbudili vodje, da nikoli ne pozabijo naštetih orodij. To sicer niso edina orodja za spodbujanje in ohranjanje duhovnega razvoja, so pa lahko še posebej pomembna v tem delu programa.

Uporaba pristne izkušnje Učenje skozi delo je eden najbolj cenjenih elementov taborniškega pristopa. Raziskovanje duhovnih vrednot življenja rodi največ sadov, če je povezano z izkušnjami in pomisleki mladih v skupini. Včasih mora vodja predlagati dejavnosti, ki lahko tabornikom ponudijo nove izkušnje. Potrebna je le previdnost pri tem, da ne predvidevamo, da bodo določene dejavnosti rodile točno določene izkušnje.

Spodbujanje opazovanja To je najbolj naravna dejavnost, ki jo izvajajo radovedni mladi. Včasih se moramo naučiti videti stvari drugače. Prav tako kot lahko orientiranje ločimo na elemente (smer, razdalja, časovni okvir) in razdelimo med člane skupine, lahko razdelimo tudi določene naloge opazovanja in s tem razvijamo nove čute. Na primer med igro MČ-jev so lahko nekateri bolj pozorni na vidike skupine kot celote, drugi samo na posameznika, spet tretji na njegovega nasprotnika, četrti na pravila igre in morda nekateri celo na pozorne oči vodnika, ki spremlja igro. Tabornike spodbudimo, naj bodo na nepričakovano pozorni prav toliko kot na stvari, ki jih pričakujejo. ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 36 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Opazovanje v miru in tišini je posebna veščina, povezana z raziskovanjem duhovnih vrednot življenja. Pri takih meditacijah udeležence spodbudimo k temu, da so pozorni na občutja v svojem telesu, na srce in dihanje, na svojo težo, misli, ki se jim porajajo, in podobno.

Čustvo – vrednotenje prvega vtisa Opazovanje prvega vtisa je lahko posebej dragoceno pri odkrivanju našega značaja. Ko spoznamo, kako se običajno odzovemo, lahko na podlagi tega s takim odzivanjem nadaljujemo, ali pa ta delček sebe skušamo spremeniti. Ta delček našega skritega jaza je včasih težko deliti z drugimi. Vodje lahko pomagajo vzpostaviti podporno okolje znotraj skupine in zagotovijo priložnosti za razmislek o prvih vtisih.

Priznavanje čustev in občutij Naučiti se zdržati čustva in občutja je pomemben del odraščanja. Ker se zdijo premočna in ogrožujoča, jih pogosto potlačimo, a vzniknejo kasneje na nepredvidene načine. Najti način, kako jih izraziti, je pogosto težko, a kreativne dejavnosti pogosto pomagajo mladim, da jih izrazijo na varen način.

Spodbujanje spraševanja Duhovni razvoj je eden najbolj zahtevnih vidikov taborniškega programa. Naša duhovnost je navadno najbolj dragocen del nas samih, tako da ne moremo vključiti mladih v duhovni razvoj, ne da bi postavili svojega pod vprašaj. Prav zato je mamljivo “potlačenje” spraševanja in prehajanje na bolj varne ter praktične stvari. Potrebna sta čas in pogum, če želimo omogočiti mladim, da se vprašajo globoka vprašanja, kot so »Kako lahko to razumem?«, »Kako se moram odzvati?« ter »Kakšen človek sem in kakšen želim postati?«.

V tem poglavju nismo nizali taborniških dejavnosti, vseeno pa smo od zelo abstraktnih pojmov počasi prehajali na konkretne lastnosti, pojme, metode in orodja, ki naj služijo kot okvir in pomoč pri pripravi konkretnih taborniških dejavnosti. Čeprav težavna, je naloga plemenita in nujna. In vsakokrat, ko se je lotimo, imejmo v mislih, da je dejavna drža ključna, da ne bo šlo brez odprtosti, da je duhovni (in vsakršen) razvoj cikličen in se nikoli ne konča in da bomo vsekakor delali tudi napake. Predvsem pa se zavedajmo, da so odgovori v nas samih. Pri raziskovanju ne bomo nečesa “poiskali zunaj” in potem vnesli v nas. Prisluhnili si bomo (in drugim) in spremenili zavedanje in vedenje.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 37 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

6. poglavje

Duhovnost v taborniĹĄkih ĹĄegah in navadah

aborniške šege in navade so del našega taborniškega življenja ves čas od vstopa v organizacijo. Ne da bi se tega zares zavedali, nas spremljajo skozi celotno taborniško leto in skozi vsa naša taborniška obdobja. Prav tako je z duhovnostjo. Tiho in manj tiho, očitno in manj očitno, z zavedanjem ali nezavedno nas spremlja skozi naša srečanja, program in delo. In v marsičem se ti dve komponenti prepleteta. Skoraj v vsaki šegi, ki jo izvajamo, lahko najdemo vrednoto, možnost za iskanje, razmislek, rast.

Duhovnost je, kot smo večkrat poudarili, že vpletena v delovanje taborniške organizacije. Lahko bi rekli, da spodbudo za razvijanje osebne duhovnosti najdemo v vseh taborniških dejavnostih. Posebej pa v tistih, kjer se vsak od nas počuti sprejeto, razvija svoje sposobnosti in o njih tudi razmišlja. Taborniki imamo mnogo šeg in navad, ki prvenstveno niso namenjene duhovnemu razvoju, vendar odgovarjajo na splošne človeške potrebe – po druženju, po sprostitvi, po redu in disciplini, po povezovanju in pripadnosti. Nekatere šege in navade nosijo v sebi očiten čas in prostor za razvoj duhovnih trenutkov, npr. večerni taborni ogenj, prehod med starostnimi vejami, sprejem novih članov v organizacijo, pesem Dan je šel ob večernem slovesu in podobno. Vsi smo že začutili te trenutke in jih nosimo na posebnem mestu v svojem srcu. Taborniške šege in navade so svojstven in zanimiv element taborniškega življenja, edinstven v svetu. Na neočiten način kažejo stopnjo povezanosti organizacije, pomagajo pri komuniciranju članov, določajo vzorce obnašanja in odsevajo pripadnost organizaciji. So nekakšni nepisani taborniški zakoni. Prenašajo se iz roda v rod, ustno in v praksi, nekatere ostajajo ves čas enake, druge se spreminjajo, opuščajo, nastajajo tudi nove. Šege in navade so tako kot vsi družbeni procesi živ, spreminjajoč se organizem, kljub temu da v svoji srži ohranjajo tradicijo. V svojih pojavnih oblikah so različne. Imamo ponavljajoča se opravila ter občasna opravila, ki simbolično povzdignejo nad vsakdanjost določen dogodek v skupnosti, ali pa ga obdajo s slovesnim ali družabno-zabavnim okvirom. Znotraj njih se lahko razvijejo tudi načrtni ali spontani duhovni trenutki. Pri opisovanju obsežnih pojavov, kot so tudi šege in navade, si za boljše razumevanje pomagamo z razdeljevanjem v manjše sklope. Pri razdelitvi taborniških šeg in navad v smiselne skupine je mogoče ubrati več pristopov. Najbolj očiten je programski, kjer šege in navade razvrstimo na šege na taborjenju, obrede prehoda in splošne

taborniške šege in navade. Poglejmo vsakega z vidika duhovnega razvoja. Veliko taborniškega življenja in tudi taborniških šeg in navad je povezanih z naravo. Narava nam nudi čudovite možnosti za duhovne trenutke. Njen mir, tišina sta lahko naš tempelj za razmišljanje, za pogovore z drugimi, za učenje o sebi in okolju. Naše najlepše šege in navade so povezane s taborjenjem in te nudijo veliko potenciala za duhovne trenutke. Na taborjenju smo več časa skupaj, interakcija je bolj intenzivna, več je možnosti za dejavne duhovne trenutke. ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 39 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Posebne šege z močnim nabojem so obredi prehoda, ki osebo odtrgajo iz njenega starega mesta v družbi ter skozi posebno dogajanje, notranje preoblikovano in zunanje spremenjeno, položijo na njeno novo mesto. Ta vmesna stopnja je za spremembo zelo pomembna, v njej so značilne določene naloge, ki jih je potrebno opraviti brez ugovarjanja, zato, da te spremenijo in dokažejo tvojo vrednost in sposobnost za novo vlogo v družbi. Premagovanje strahov in neprijetnosti sta pogost spremljevalec teh obredov, še bolj pa zadovoljstvo ob izpolnitvi in sprejetju v nov status ter skupno veselje in skupni spomini s svojimi taborniškimi sovrstniki in prijatelji. Nov status prinese ponos, občutek večje notranje vrednosti, hkrati pa tudi nove zadolžitve in večjo odgovornost. Ker so to res pomembni trenutki za posameznika in tudi skupino, v kateri je, torej celoten vod, se je za pripravo in izvedbo šeg prehoda vredno potruditi. Pogosto jih pripravimo ob večernem ognju ali ob sprehodu ob svečah v temi, kjer že ta poskrbi za posebno svečano vzdušje in izdatnejše notranje doživljanje dogodka. Poleg tabornih šeg in navad in obredov prehoda poznamo še veliko splošnih, ki so navadno povezane z določenim izkazovanjem taborniške pripadnosti in nam – in ostalemu svetu – sporočajo, da smo to prav mi, pripadniki skavtskega gibanja in načina življenja. Pri razdelitvi v tem dokumentu se bomo oprli na znanje, ki se je oblikovalo skozi čas in ki je tudi preverjeno v praksi. Religije in različna duhovna gibanja nagovarjajo ljudi preko treh področij, kjer vsako naslavlja eno plat človeka. Tudi mi se bomo oprli nanje. Razdelitev se trudi biti splošna, seveda pa ni edina pravilna. Uporabili jo bomo, ker nam zaradi splošnosti lahko koristi tudi pri našem delu. Tri področja, ki človeka nagovarjajo k razmisleku o duhovnosti, so pripoved, etika in skupnost. Poglejmo si vsako posebej. Pripoved. Zgodbe z močno vsebino so nas vedno navdihovale. Pomembno je, da se v vsaki skriva sporočilo, ki

nas poziva k razmisleku. Najbolj enostavna oblika so pravljice za otroke, ki v sebi po navadi skrivajo poučno vsebino. Nekoliko bolj zapleten, ampak še vedno splošno razumljiv pojem so simboli, ki vsebujejo kopico pomenov. Zanje je značilno, da ne iščejo končnega odgovora, ampak vzbujajo vprašanja. Dobre pripovedi imajo simbole vpletene v rdečo nit in nekaterih ne najdemo takoj, ampak kasneje, morebiti šele ob tretjem branju. Pripoved razumemo širše – ne samo kot enostavno branje pravljic, ampak tudi kot širši simbolni okvir nekega dogodka. Oblika pripovedi je lahko tudi rdeča nit pri posamezni dejavnosti. Etika. Ljudje se hitro odzovemo na dejanja, ki so slaba. Vsi imamo etični čut, ki nam pove, kaj je prav in kaj ni.

Etičnost dejanj je zelo pomembna pri taborniškem vzgojnem delu. Skozi življenje se ves čas učimo, katera dejanja so bolj in katera manj pravilna, saj se soočamo z vedno bolj zapletenimi odločitvami. Etiko lahko razumemo kot vodilo, ki usmerja naše delovanje, lahko pa tudi kot praktična navodila ob nekem dogodku, kar na splošno imenujemo morala. O tistem, kaj je prav in kaj ni, najprej razmišljamo sami, kasneje pa se naše razmišljanje preizkusi v praktičnem delu v skupini. Tu se kalijo naše izkušnje in prejmemo zavrnitev ali odobritev našega razmišljanja. Lahko bi rekli, da je etika eden od vodnikov, ki nam pomagajo pri iskanju samega sebe. Skupnost. Vsi želimo pripadati kakšni (organizirani) skupini, saj so redki izmed nas, ki tega ne potrebujejo.

Taborniki to precej dobro omogočamo, posebej zato, ker naše delo zahteva trud celotne skupine, neprestano smo na preizkušnji in tudi močno se moramo prilagajati drugim v njej. Preko tega se ustvarja občutek povezanosti in zdravih odnosov. V skupini ali širše, v taborniški skupnosti, si pomagamo, se pogovarjamo, si delimo zadovoljstvo in tudi jezo, strah in slabo voljo. Drugi nam lahko najbolje povedo, kdo smo mi in kakšni smo. Taborništvo ustvarja varno okolje, kjer se lahko vsak od nas razvija na mnogih področjih, tudi na duhovnem. Nekatere taborniške šege in navade bolj spodbujajo določene plati, širše gledano pa ne bi bilo napačno, če bi rekli, ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 40 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

da so te komponente vsaj delno prisotne v vseh. Najbolje je, da pri izvajanju dejavnosti enakomerno upoštevamo vsa tri področja. Razdelitev šeg in navad bo okvirno upoštevala ta področja, pri tem se pa moramo še zavedati, da so posamezni poudarki močno odvisni od same izvedbe. Tudi zaradi tega moramo razdelitev razumeti kot prepletajočo se, torej tako, kjer je prehajanje med skupinami možno in predvsem zaželeno.

Pripoved Večni ogenj Zelo pomemben spremljevalec taborjenja je ogenj, ki ima izreden simbolni pomen. Večni ogenj je taborniška šega, ki se danes žal zaradi različnih razlogov vse bolj opušča. To je posebna vrsta ognja, ki ga prižgemo ob slavnostni otvoritvi taborne izmene in ga na podoben slavnosten način ugasnemo, ko ob zaključku zapustimo taborno naselje. Večni ogenj je simbol večnosti in življenja. Ločen je od ognjišča, ob katerem imamo večerni program. Predstavlja življenje na taboru, goreti mora ves čas, da s tem simbolno ohranja življenje tabora. Včasih, ko je bil stalnica na taborjenjih, je veljalo, da je, če ogenj ugasne, potrebno tabor podreti in zapustiti prostor. Večni ogenj ima tako za tabornike večstranski vzgojni pomen, saj pomeni tudi veliko odgovornost za dežurne in nočno stražo, prav tako pa nosi tudi simbolni in duhovni naboj. Namenjen je tudi straži, ki ponoči varuje tabor in zastavo.

Dan je šel »Dan je šel« je čudovita šega, s katero na lep način končamo aktivni del dneva in se odpravimo k počitku. Ko je večernega programa konec, starešina prisotne povabi v krog okoli ognja, kjer se primemo za roke in s tihim glasom zapojemo in zamrmramo pesem »Dan je šel« ter si rečemo lahko noč.

Kraja zastave Kraja zastave je taborniška šega, ki jo poznajo tudi mnogi netaborniki, vendar žal pogosto z napačno predstavo, ki marsikateremu vodstvu taborjenja povzroči sive lase. Kraja mora biti vedno napovedana in ne sme biti dejanje trenutne objestnosti. Lahko je napovedana potihem, da o tem ve samo vodstvo tabora, lahko pa javno pred celim zborom, da so vsi seznanjeni z »grožnjo«, ki jih čaka. Pri nekaterih rodovih lahko napoved velja tudi več dni, da mora biti straža ves čas v popolni pripravljenosti. Zastavo se navadno krade ponoči, ko taboreči spijo in jo varuje samo straža. Ovita mora biti okoli jambora in se je ne sme sneti in pospraviti na varno. Naloga tistih, ki kradejo, je, da jo neopazno snamejo in odnesejo, naloga straže pa seveda, da se to ne zgodi in je zjutraj še na jamboru. Tista stran, ki ji podvig uspe (ali kraja ali obranitev), lahko drugi strani naloži kazen ali drugo dejanje za povračilo. Za stražo, ki se ji zgodi kraja, je to kar velika sramota. Ukradeno zastavo se naslednji dan prinese nazaj v tabor in obesi na jambor. Če straža zelo zavzeto varuje zastavo in je ni možno odnesti, se »kradljivci« včasih spravijo na kakšen drug del tabora, npr. naredijo zmešnjavo v kuhinji ali odnesejo drug kos taborne opreme.

Svečana prisega Svečana zaprisega in podelitev prve rutice je obred sprejetja novih članov v organizacijo. Vedno je pripravljena kot svečan dogodek, pogosto ob dnevu tabornikov. Ob tej priložnosti, ki se je udeležijo tudi drugi člani rodu, novi taborniki dajo taborniško prisego, ki jo v zboru ponavljajo za načelnikom ali starešino. Nato jim vodniki okoli vratu zavežejo njihovo prvo rutico, ki jih spremlja do prehoda v novo starostno skupino. S tem postanejo ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 41 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

pravi taborniki.

Krsti taborniških imen V nekaterih rodovih na koncu prvega taborjenja podelijo otrokom imena, ki so vezana na njihove sposobnosti, značajske posebnosti ali kak dogodek. Ponekod si otroci sami izberejo imena, pri drugih to stori vodstvo tabora, nato pa pripravijo krst imen. Vodstvo tabora določi nalogo, ki jo mora novinec skoraj vedno opraviti takoj. Obstaja različica, da si član izbere odvetnika, ki zagovarja to ime pred komisijo, ki potem odloči, ali si to ime zasluži ali ne. V nekaterih rodovih si lahko član čez nekaj let izbere novo ime, če s prejšnjim ni zadovoljen, ponekod pa tega ne poznajo in imajo taborniška imena samo, če se jih “primejo”, brez krsta.

Taborniške poroke Poroke med taborečimi so ena od klasičnih tabornih šeg. Navadno se ti sami dogovorijo, kdo se bo poročil s kom, včasih se to tudi določi. Kombinacije so včasih nenavadne in hudomušne (velike starostne razlike, najmlajši in najstarejši). Mladoporočenci se morajo lepo obleči in urediti, si pripraviti prstane in šopke, tako da priprave navadno potekajo cel dan. Dogodek se zgodi zvečer ob tabornem ognju in ga pripravi vodstvo tabora. Obred je svečan, pari morajo navadno opraviti še kakšno preizkušnjo, da dokažejo, da si res zaslužijo drug drugega (v obliki šrange ali drugega izziva), potem sledijo poročne zaobljube pred matičarjem, pričami in svati, izmenjava prstanov in podpis poročne listine, na kateri so zapisane obveznosti do taborniške žene ali moža, ki so seveda hudomušne. Poroke navadno veljajo eno leto, do naslednjega taborjenja. Ponekod poznajo tudi krajo neveste.Taborniki se pogosto kličemo s taborniškimi imeni in včasih niti ne vemo, kakšno je pravo ime tabornika, ki smo ga spoznali. Taborniško ime dobimo na podlagi kakšnega dogodka, lastnosti ali značilnosti, ki jo imamo, našega značaja. Kot že opisano zgoraj, morajo ponekod taborniki svoja imena zagovarjati in si jih zaslužiti pri krstu imena, ponekod pa se jih enostavno “primejo” in ostanejo z njimi celo taborniško življenje in še celo preko njega.

Prehodi med vejami Klasičen obred prehoda v taborniški organizaciji je zelo pomemben in simbolen dogodek. Ko član preide v starejšo starostno skupino, dobi novo barvo rutke, nov program in zadolžitve. Ta prehod označuje t. i. prehod med vejami (starostnimi skupinami), ki ga zaznamuje svečan dogodek in preizkus sposobnosti oz. izziv, s katerim se morajo dokazati, da so zadosti stari in odrasli za novo starostno skupino. Po dobro opravljenem izzivu taborniki na svečani podelitvi dobijo nove rutice in postanejo člani starejše skupnosti v rodu. Ponekod poznajo tudi krst ob prevzemu nove funkcije. ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 42 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Etika Nočna straža Nočne straže so izziv za vsakega tabornika, še najbolj pa za najmlajše. Naloga straže je, da ponoči, ko taboreči spijo, varuje tabor, taboreče, opremo in zastavo. Navadno se menja na dve uri,prejšnja mora zbuditi naslednjo, zadnja pa zbudi kuharja in taborovodjo. Najmlajši navadno stražijo zvečer in zjutraj, starejši pa ponoči. Če straža zaspi in ne zbudi naslednje, ali pa ji uspejo ukrasti zastavo ali kaj drugega v taboru, sledi kazen.

Dežurstva Dežurstva na taboru so navada, brez katere ne gre. Glavni dežurni razporedi naloge med ostale dežurne, ki po potrebi pomagajo v kuhinji pri pripravi hrane, pomivajo posodo, skrbijo za sanitarije,odpadke ter čistočo in red v taboru. V času taborne izmene naj bi se izmenjali v dežurstvu vsi taboreči in nemalokrat je to za otroke prva priložnost, da se izkusijo v opravilih, ki jih doma še niso opravljali, zato ima ta navada dobro vzgojno komponento.

Ocenjevanje šotorov Ker je tabornik redoljuben, mora imeti na taboru vedno urejen šotor. Urejenost in čistost notranjosti šotora, njegove okolice in izgled ocenjuje vodstvo tabora zjutraj pred dnevnim programom, in sicer z ocenami do deset. Šotor, ki na koncu zbere najboljše ocene, dobi nagrado (navadno so to sladkarije, ki na koncu taborjenja že močno primanjkujejo), zelo razmetan pa je ocenjen z »bombo«, ki ji sledi kazen. To lahko pomeni, da se izprazni ali celo podre in ga je potrebno na novo postaviti in urediti.

Poleno v tabor Vsak tabornik prinese vselej ko pride ali se vrne v tabor, s seboj dračje ali polena za taborni ogenj. Gre za simbolično in praktično dejanje, za prispevek za ogenj, ob katerem se bo tudi sam grel. Če namreč vsak tabornik prinese s seboj vselej nekaj dračja, bo kurjave dovolj za večerni taborni ogenj. Za odlaganje oziroma zbiranje kurjave je določen poseben prostor ob tabornem ognju.

Skupnost Zbori, dviganje in spuščanje zastave, petje himne Pomemben del tabornega »obredja« sta jutranji in večerni zbor ter dviganje in spuščanje zastave ter petje himne. To je trenutek, ki nas poveže z našo skupno identiteto in vrednostjo naše organizacije. Zbora vseh taborečih sta vsak dan dva, jutranji in večerni. Z njima se začne in konča dan in sta del tabornega protokola. V zboru taboreči stojijo v vrsti nasproti vodstva, oblečeni v taborniško uniformo, kroj, ki zajema najmanj taborniško srajco in rutico, lahko pa tudi hlače in pokrivalo. Zjutraj taboreči izvedo od vodstva tabora, kaj jih čaka čez dan, pa tudi kaj se je dogajalo ponoči na stražah, ob petju himne ZTS se dvigne zastava ZTS na vrh droga, zvečer pa se jo, ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 43 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

prav tako ob petju himne, spusti in ovije okolijambora. Tam jo mora ponoči varovati nočna straža. Dviganje in spuščanje zastave sta posebna čast in nagrada za uspešno delo taborečih oz. posebne dogodke (npr. rojstni dan). Zastavo se prav tako dvigne prvi dan ob začetku taborjenja in se jo spusti ob odhodu domov.

Vodovi kotički Vodove kotičke si vodi postavijo in uredijo v gozdu ali drugje v naravi v bližini tabora. V njih poteka taborna gozdna šola oziroma program po vodih. Izbor prostora in urejanje vodovega kotička, tako da je za vod udoben in samo njihov prostor, krepi medsebojne odnose in vodov duh. Lahko se ga ogradi, postavi klopce ali okrasi na veliko načinov. Pri urejanju se pokaže iznajdljivost in ustvarjalnost članov voda.

Večerni ogenj in večerni program Posebno mesto ima na vsakem taborjenju taborni ogenj. Pripada mu večje, lepo urejeno ognjišče, okoli katerega so postavljena sedišča. Postavitev ognja za večerni program je posebna čast in če je dobro postavljen, je v ponos graditeljem. Ko je sklican zbor ob ognju, se taboreči postavijo okoli njega in graditelji ga prižgejo. Ko plamen doseže brinovo vejico na vrhu ognja, starešina pozove: »Pozdrav ognju!« in taboreči zapojejo himno Dviga plamen se iz ognja. Ob koncu pesmi starešina pozdravi: »Dober večer!« in taboreči mu odzdravijo, sedejo in nato se začne večerni program, ki vsebuje petje, skeče, nastope oz. karkoli je pripravljenega. Prižiganje ognja, tišina ob čakanju, da plamen doseže vrh, pozdrav ognju, petje himne in pozdrav starešine so trenutki, ki imajo za tabornike veliko vrednost. Vsak po svoje doživljamo program ob ognju, prepevanje ob kitari, zrenje v magični plamen, veselje ob medsebojnem druženju in povezanosti, ki jo čutimo. In ko se ob razhajanju primemo za roke in zapojemo Dan je šel, nam je vsem toplo pri srcu. Ogenj in noč imata svojo moč. Posebno mesto ima zaključni večerni ogenj, ki je navadno še posebno velik in svečan.

Praznovanje rojstnih dni Na vsakem taboru ima zagotovo kateri od taborečih rojstni dan. Počastimo ga s tem, da praznujoči dviguje zastavo, v zboru se mu zapoje pesem Vse najboljše, navadno pa po kosilu sledi še na taboru narejena sladica za vse taboreče. Lepo je, če slavljenec dobi kakšno na taboru izdelano darilo.

Krsti na taborjenju Poznamo več različic, nekateri rodovi krstijo tiste, ki se prvič udeležijo taborjenja ali zimovanja, drugi pripravijo krst imen. V vsakem primeru gre za iniciacijo v novo okolje in novo družbo. Vedno gre za nove člane ali tiste, ki so prvič na taboru, skratka za nekoga, ki se na novo pridružuje skupnosti. Krsti so preizkus novincev, če so sposobni in vredni, da se pridružijo tabornikom in sodelujejo na taboru. Za mlajše so bolj hudomušni (so mokri, se umažejo, se malo ponorčuje iz njih, morajo popiti kaj neokusnega), za starejše znajo biti tudi bolj kruti in boleči. V vsakem primeru morajo doživeti nekaj neprijetnega in pokazati svoj pogum.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 44 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Mrmranje Mrmranje, torej »mmmmmm«, namesto ploskanja je predvsem taborniška šega, ki je v drugih skavtskih organizacijah ne poznajo. Namenjena je odobravanju ali pohvali. Če se z nečim ne strinjamo, svoje nestrinjanje izrazimo z »zzzz«. S temi glasovi nismo preglasni in ne motimo, tudi če smo v naravi.

Taborniški pozdrav Taborniki imamo pozdrav, s katerim pozdravijo tisti, ki zapuščajo tabor: »Z-D-R-A-V-O, zdravo, zdravo, zdravo.« Tisti, ki ostajajo, odzdravijo: »Kontra. Z-D-R-A-V-O, zdravo, zdravo, zdravo.« Včasih se to celo večkrat ponovi. Tudi posamezni rodovi imajo svoje pozdrave, ki navadno vsebujejo imena ali značilnosti rodov. Poznamo še mnoge druge šege in navade, ki so ponekod v uporabi, ponekod pa ne. Takšne so na primer petje pred obroki, igra Skriti prijatelj, tematski dnevi, petje žur, pisanje dnevnika in druge. Posebno mesto na tabornem prostoru pa imajo tudi taborni objekti, ki so značilni samo za tabornike, to so: vhod v tabor, jambor za zastavo, stenčas, razni taborni izumi in pravzaprav celoten tabor, šotori, kuhinja, jedilnica, gospodarski šotor, ekonomat, sušilnica za perilo, ognjišče ter nekoč tudi latrina in jama za odpadke, ki pa so ju danes zamenjala kemična stranišča in komunalni odvoz odpadkov. Vodov duh in skupno identiteto ustvarjajo tudi druge navade, npr. ime voda, s katerim se poistovetijo vsi člani voda, vodova zastavica, zadnje čase vse bolj popularna vodova rutica, na ravni rodu pa npr. rodov vzklik, rodova himna, tekmovanje ali posebnosti rodu, po katerih so vsem poznani. In še bi lahko naštevali.

Toliko obširen opis je šegam in navadam v tem dokumentu namenjen s posebnim razlogom: so slovenska posebnost, edinstvene v skavtskem gibanju. So naš slovenski »odgovor« na idejo ustanovitelja, da naj skavtstvo ustvari sebi lastne oblike uvajanja in razvijanja duhovnosti med mladimi. So del nas in na vsak način smo lahko na njih zelo ponosni. Obenem pa se je pomembno zavedati, da niso končni odgovor, predvsem pa ne zadosten. Duhovni razvoj je bil v taborniški organizaciji podhranjena podstat programa za mlade in tudi šege in navade ga ne morejo nahraniti. Predvsem gledano z vidikov načrtnosti delovanja, sposobnosti vodnikov in vodij kvalitetne priprave in izpeljave dejavnosti, ki (lahko) spodbujajo duhovni razvoj, in njihovega umeščanja v učni cikel posameznika. Veliko prostora je za napredek, šege in navade pa so prekrasen temelj zanj. Pravzaprav jih v kontekstu duhovnega razvoja posameznikov v taborniški organizaciji sploh ne moremo spregledati.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 45 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

7. poglavje

Verstva

Sloveniji besedo religija ppo navadi povezujemo s cerkvenimi zvoniki, duhovniki v zlato-belih oblačilih in s humanitarno dejavnostjo. Vendar je to le zunanja, vidna plast te človeške razsežnosti, ki je bila v podobnih oblikah prisotna v vsej človeški zgodovini. Gre za del širše človeške kulture, ki bo ostal z nami tudi v prihodnosti. Nerazumevanje bistvenih delov posameznih religij ali duhovnih gibanj je odgovorno za versko nestrpnost ali celo sovraštvo in relativizacijo vloge verstev (sindrom tlačenja v isti koš). Religije v nas vzbujajo raznolika čustva, tako pozitivna kot negativna, kar pomeni, da se nas tičejo na mnogih področjih našega bivanja, tako intimnih kot javnih. Vpletena so v mnoga področja našega javnega življenja in nobena kulturna ali politična smer jih ni mogla popolnoma izkoreniniti. Kjer so jih zatirali, so se rodile kot feniks iz pepela, kjer pa so dobile moč, so prevzele skoraj vse vzvode političnega sistema. Uniči jih lahko le popolna brezbrižnost vernikov. Najhuje, kar se jim lahko zgodi, je, da spremenijo obliko in se prilagodijo trenutni kulturni in politični situaciji. Ves čas se moramo zavedati, da ne bi bile niti kanček tako uspešne, če ne bi odgovarjale na potrebe ljudi. Lahko rečemo, da odgovarjajo nekakšni potrebi po preživetju, po občutenju presežnega, fantastičnega in neopisljivega, ki jo imamo vsi ljudje. In ravno zaradi tega dejstva ne smemo a priori dvomiti o njihovi koristnosti. Opozoriti moramo, da verstev ne smemo obravnavati le po kriteriju koristnosti, saj tako izgubimo del njihovih razsežnosti. Po domače, tu so bila, še so tu in tako bo tudi v prihodnosti. Če bi bile v jedru nepotrebne ali pa celo zločinske, se ne bi obdržale. Redkokatere človeške strukture ali ureditve, ki so bile v jedru dvomljive za korist ljudi, so preživele zob časa. Verstva so v svojem bistvu iskanje resnice na poseben, svojevrsten način. Toda katera je resnična? Tega se danes ne sprašujemo več, kajti vemo, da so verstva različne poti k istemu cilju, a z različnimi metodami in utemeljitvami. Vsakdo se s tem vprašanjem ukvarja na svoj način in ga tako tudi razloži. Imamo pravico, da o njih kritično razpravljamo in tudi pravico, da si o njih ustvarimo lastno mnenje,a si jo moramo zaslužiti. Kritičnost izhaja iz dvoma, dvom pa zahteva prava vprašanja. Da postavimo prava vprašanja, moramo nekaj tudi vedeti. Da si zaslužimo pravico do kritike, ali še bolje, do spraševanja s pomočjo razuma, smo se dolžni o posameznem področju izobraziti. Védenje o religijah nam lahko predstavi čisto drugačen pogled na svet, kjer nas namesto predsodkov pripelje do razumevanja, četudi so naša mnenja različna. In to ni prav nič napačnega – sledimo vodilu, da obstaja razlika med razumeti in strinjati se. Določeno verstvo lahko razumemo, torej poznamo obrede, navade in tudi nauke, ni pa nujno, da se z njimi osebno strinjamo. Lahko so nam simpatični, lahko so nam blizu, lahko imamo pomisleke, to pa še ne pomeni, da bomo postali verniki. Nemalokrat nam pride prav, da ločimo med verstvi, saj si lažje predstavljamo, kako deluje svet in predvsem mi, ljudje.

Odnos do višje resničnosti Preden se bomo lotili nekoliko bolj natančnih opredelitev, kaj so verstva in kakšne so njihove značilnosti, je prav, da na kratko povemo, kakšni so drugi pogledi na višje sile. Gre za različne načine razlage našega odnosa do presežnega, torej za osebna, intimna prepričanja. Vsak od nas ima lahko svoje mnenje glede pojmov, ki jih ne moremo razumeti in izmeriti. Spodaj razloženi izrazi želijo ta osebna prepričanja nekoliko bolj določiti, vendar ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 47 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

pa ni prav, da jih postavljamo na isto raven z verstvi. Ta so namreč skozi zgodovino ustvarila bogato tradicijo, ki vsebuje sveta besedila, pesmi, bogoslužne obrede, oblikovala pravila in dejavno iskala nove člane. Čeprav se mnogo ljudi prepozna v spodaj razloženih izrazih, se okoli njih ne zbirajo tako dobro organizirane skupine, kot so značilne za verstva. Gre torej za nekakšne etikete, s katerimi hitro razložimo svoj odnos do presežnega. Ateizem. Je popolno zanikanje obstoja kakršnih koli višjih sil, ki jih drugače imenujemo bogovi ali višja

resničnost. Za ateiste ne obstaja nič presežnega, saj po njihovem mnenju ne moremo govoriti o stvareh, ki ne obstajajo. Vendar to ne pomeni, da ne verjamejo v občečloveške značilnosti, kot je na primer moralnost. Menijo le, da z božjimi bitji ne moremo razlagati vzrokov, zakaj je kaj na svetu tako in ne drugače. Ateistom se zdi razprava o bogovih v osnovi nesmiselna, saj ni prav nobene verjetnosti, da obstajajo – so le plod našega uma. Agnosticizem. Je prepričanje, da ne moremo nedvoumno vedeti, ali božanska bitja zares obstajajo ali ne. Zato

gre za nekakšno življenjsko držo, ki po eni strani ne verjame v nič, kar se ne da vsaj posredno dokazati, po drugi pa dopušča možnost, da teh bitij še nismo imeli možnosti spoznati ali pa da so enostavno nespoznavna. Deizem. Izhaja iz razsvetljenstva, saj so v tistem času zaradi okornih verskih nazorov prevladujočih religij

zanikali nesporno resničnost verskih dogem. Verjeli so, da je razum zmožen v naravi prepoznati božje delovanje in za to ne potrebuje avtoritete, ki bi določala, kako naj si razlagamo boga. V tem obdobju se je namreč začela pospešeno razvijati znanost, ki je ovrgla mnoge mitske razlage resničnosti. Deisti verjamejo v Boga, vendar se pri tem zelo malo opirajo na tradicionalne razlage. Panteizem. Je precej preprost. Narava je istočasno božanstvo. V zahodnih verstvih sta Bog in njegovo stvarstvo

ločena, tu pa ne, temveč sta eno. Vendar človek ni Bog, je samo del božjega obstoja. Določene značilnosti panteizma prepoznamo tudi v vzhodnih verstvih. Scientizem. Ko se ateistom ne zdi vredno razpravljati o božjem obstoju, so scientisti na njegovo mesto na nek

način postavili znanost. Resnično se jim zdi samo to, kar je preverljivo in podvrženo natančnemu pregledu in kritiki, seveda z znanstveno metodologijo in orodji. Tisto, česar ni možno preveriti, ne obstaja. Čeprav se zdi ta pogled precej razumen, je po krajšem premisleku nevaren, saj zanika na primer obstoj navdiha, ne ceni umetnosti, ki je ni možno matematično opredeliti, in predpostavlja, da je empirično raziskovanje zmožno razložiti vsa področja človeka. Kje je tu navdih, kam bi uvrstili toplino, ki jo omogočajo medosebni odnosi, in kako bi razložili čudovita umetniška dela, ki navdihujejo več generacij? Mimogrede, teisti so ljudje, ki verjamejo v obstoj vsaj enega, osebnega boga. Je radikalno nasprotje ateizma. Pod teiste lahko prištevamo vernike mnogih velikih svetovnih verstev.

Kaj je religija? K razlagi te besede lahko pristopimo na mnogo načinov, kjer lahko vsak izpusti kakšno pomembno razsežnost, zato ni nobena opredelitev končna ali vseobsegajoča. Etimološko gledano izhaja iz latinščine, kjer je pomenila spoštovanje do svetega in dolžno čaščenje bogov. Vendar je osnovni pomen besede nejasen. Na splošno jo lahko najhitreje opišemo z verovanjem v bogove. Vendar nimajo vsa verstva bogov, ki bi jih lahko opisali s človeško podobo. Nekatere religije verujejo v drugačne oblike duhovnih bitij, kar je pritegnilo zanimanje prvih antropologov religije, ki so z zavzeto zbranostjo prebirali in zbirali poročila drznih raziskovalcev neodkritih gozdov in gora. Tudi budizem nima boga v ožjem smislu. Zato je Edward Burnett Tylor predlagal znano opredelitev: religija je verovanje v duhovna bitja. Vendar religije niso samo posameznikovo verovanje v presežno ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 48 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

bitje, torej bitje, ki je neskončno višje od nas. Verstva vsebujejo tudi druge elemente, kot recimo etiko, obrede in navsezadnje tudi verske stavbe. Zato je Emile Durkheim oblikoval sociološko opredelitev: religija je celovit sistem praks, ki se nanašajo na svete stvari. Sveto je lahko vse, čemur pripišemo tak pomen. Vsaka od definicij religije odkriva kakšno pomembno razsežnost. Religija mora odgovarjati na vprašanja, ki si jih ljudje zastavljamo ob vsakodnevnem življenju. Tu ne gre za vprašanja v smislu “Kako je nastal svet?” in podobno. Temeljna vprašanja se dotikajo smisla človeškega obstoja, razmišljanja o etiki, moralnega delovanja in medosebnih odnosov. Religije skušajo sistematično pojasniti, kaj se bo z nami zgodilo po smrti, kaj je smisel življenja, kako naj ravnamo, ko smo v dvomih, in ustvarijo okolje, kjer človek najde podobno razmišljajoče ljudi in dobi mesto in vlogo v svetu. Po mnenju Friedricha Schleiermacherja je religija celo ločena od etike in metafizike. Je najbolj osnoven odgovor na potrebe, ki se pojavljajo ob čutenju presežnega (čudenje ob nepredstavljivem), občutka nesmisla (ob smrti) in zavedanja o odvisnosti (od našega okolja in narave). Čeprav se zdi, da ima verni človek vse te stvari že razložene ter pripravljene in se mu torej ni treba več truditi pri lastnem razmišljanju, ni tako. Pravo verovanje zahteva trud in pamet, saj ni ravno lahko sprejeti nekaterih zahtevnih pojmov (na primer brezmadežnega spočetja pri katolištvu) kot nekaj resničnega. Ljudje nismo tako naivni, da bi kar vsemu nekritično verjeli. Bolj je problem to, da nimamo volje, da bi skušali razumeti kakšne bolj zahtevne pojme in se raje zadovoljimo s tistim, kar nam povedo drugi. In če tudi ti niso posebej kritični, se pojavi problem. Fundamentalizem je tako izkrivljanje verskega sporočila. Čeprav se sliši nenavadno, se od vernikov zahteva, da

so kritični do svojega verstva. To je namreč vedno človeška zgradba, ljudje pa smo zmotljivi in tudi zlobni, kar negativno vpliva na celoten verski sistem. Zaradi nekritičnosti verskih občestev, ki so brez premisleka sledili svojim slavohlepnim voditeljem, je prihajalo do jezer prelite krvi. Politika je orodje ustvarjanja družbene zgradbe in ne sme zlorabiti verskih občutkov za dosego svojih egoističnih ciljev. Fundamentalizem je javno obelodanjenje zanikanja tistega, kar ljudi naredi ljudi – razuma. Verniki kot enakopravni člani družbe imajo pravico javno, v skladu s svojim prepričanjem, izraziti svoje mnenje glede ustroja družbe. Vendar mora obvezno slediti kvalitetna izmenjava mnenj in tehtanje, kaj je boljše in kaj slabše za vse. Fundamentalisti si to pravico v vseh razsežnostih vzamejo v svoje roke. Ni potrebno poudarjati, kako zelo je to narobe.

Elementi religije Bolj na široko lahko religijo opišemo kot organizirano zbirko prepričanj, kulturnih sistemov in pogledov na svet, ki se nanašajo na človeški obstoj. Tako pravi Wikipedia. Mi pa si bomo bolj površno ogledali, kako so zgrajena večja verstva. Mnogo jih temelji na svetih besedilih – krščanstvo ima tako Biblijo Stare in Nove zaveze, islam Koran, hindujci pa svoje znanje črpajo iz Ved. Razlage teh besedil so se skozi čas in mnoge teološke razprave poenotile in nastale so temeljne verske resnice – dogme. Moramo vedeti, da so se ponekod te skozi čas tudi spreminjale, kar je bilo odvisno tudi od razmer tistega časa. Tako je nastajala tradicija, torej zgodovinska shramba verskega znanja. V to štejemo zgodovinske teološke spise, ljudsko pobožnost, praznovanja in podobno. Vsi trije, torej sveti spisi, dogme in tradicija, so oblikovali obrede, ki ji lahko opišemo kot vidna čaščenja tistega, kar pojmujemo za presežno. Obredi se lahko opravljajo v samoti ali pa v skupnosti, lahko potekajo samo v za to namenjenih krajih ali povsod, kjer je priložnost. Lahko so obvezni ali pa samo zaželeni, lahko zahtevajo udeležbo duhovnika ali pa tudi ne. So skupek nekih dejanj, ki jih opravljamo z lastnim telesom z namenom, da bi počastili bitje ali resničnost, v katerega verujemo. Med neko obliko obredov bi lahko prišteli tudi ljudska ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 49 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

verska praznovanja in verske festivale, ki pa so manj formalna in zapovedana oblika obrednosti. Obredi, verske uniforme in simboli se nam lahko zdijo smešni ali celo grozljivi. Težko jih razumemo, če nismo del verske skupnosti, z verovanjem pa postopoma dobijo čudovito mesto v religijskem sistemu. Iz istih osnov kot obredi izhaja tudi verska etika, ki je zelo povezana s pogledom na svet. Je skupek navodil, kako moramo ravnati v določenih življenjskih priložnostih, če se želimo pojmovati kot člana določenega verstva. Pogosto posamezne verske skupnosti vodi verski specialist, ki mu bolj po domače rečemo duhovnik, imam, šaman ali pa preprosto svečenik. Večje človeške družbe težijo k organiziranosti, saj se brez vodij hitro razgradijo v anarhijo. Isto velja za verstva. Katoliška cerkev je centralizirana institucija, Pravoslavne cerkve imajo voditelje na državni ravni, medtem ko ima hinduizem nepregledno množico voditeljev. Mnogo verstev ima svete kraje, ki imajo po navadi zgodovinski pomen. Pri nas se najhitreje spomnimo na dve mesti, in sicer na Jeruzalem in Meko.

Razdelitve religij Verstva bomo delili na dva načina. Pri prvem bomo upoštevali bolj sociološki pogled (torej skozi pogled družbe), pri drugem pa se bomo pomudili pri vsebini. Kot moramo vedno vedeti pri taki bolj splošni razdelitvi, je to le eden od načinov in zato tudi ni edini pravilen. Razdelitve so koristne, saj nam pomagajo zložiti raztresene misli v prave predalčke. Sociološko gledano, religije delimo v tri skupine: ●●

svetovne religije, katerih značilnost je ta, da niso omejene na narode ali etnične skupine, ampak so tako

imenovana univerzalistična verstva. Najdemo jih povsod po svetu. Lep primer je islam, ki se je iz nekoč zaprte skupine Arabcev razširil po celem svetu, tako da danes najdemo tako temnopolte kot pegaste rdečelase muslimane, ki govorijo vse svetovne jezike. Krščanstvo je prav tako iz judovstva prešlo na vsa ljudstva heleniziranega sveta, danes pa je največja svetovna religija. Za uspeh je bistveno pomembno, da verstvo širi splošne verske resnice, v katerih se lahko prepoznajo vsi ljudje. Te religije sprejemajo vse, ki se jim želijo pridružiti. ●●

prvinske religije so s svojimi verskimi resnicami omejene na določeno področje, kjer ti ljudje živijo. Sem

uvrščamo na primer plemenska verstva. Verujoče združuje narodna ali etnična pripadnost, ki je omejena. Ta verstva nimajo osnovnega namena, da bi se širila po celem svetu, vstop vanje pa je bolj težaven kot pri drugih oblikah. ●●

nova religiozna gibanja vključujejo mnogo različnih oblik. Za razliko od prvih dveh skupin gre tu za

mlada verstva, ki se še morajo dokazati in izbrusiti skozi čas. Za te skupine se pogosto uporabljata izraza kulti in sekte. Za njih je značilno, da imajo manjše število članov v primerjavi z velikimi verstvi in da delujejo na obrobju določene religije ali pa celo države (kot na primer amiši). Vsebinska razdelitev je bolj razvejana. Kot bomo videli, so glavne skupine verstev precej geografsko opredeljene. ●●

Abrahamske religije. Po naravi so monoteistične, kar pomeni, da priznavajo enega boga. Ime so dobile

po judovskem očaku Abrahamu, ki ga najdemo v Stari zavezi Biblije. Sem spadajo krščanstvo, islam, judovstvo in nekaj manjših verstev (gibanje rastafari, samaritani). Ker gre za največje svetovne religije, bomo o njih več povedali v nadaljevanju. Razširjene so po vsem svetu, vse pa, brez izjem, izhajajo iz Bližnjega vzhoda. Vedeti moramo, da ta verstva razumejo razodetje Boga kot dinamično – Bog dejavno deluje po svetu, poteka dialog med njim in ljudmi, predstavlja svobodo, torej tradicija še ni zaključena. ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 50 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Gre za živo prilagajanje novih časov s starodavnimi resnicami. ●●

Stare iranske religije. Danes je Iran večinoma pod okriljem islama, zato so te religije v manjšini. Gre

za zelo stara verstva, ki še vseeno nekako živijo, vendar pa so daleč od stare slave. Med njih uvrščamo zoroastrianizem, mandeizem in kurdska verstva. ●●

Indijske religije. Kot že ime pove, imajo ta verstva izvir na Indijski podcelini. Vsa združuje princip

dharme, ki pomeni glavno načelo delovanja. To pa se glede na posamezno verstvo nekoliko razlikuje. Sem spadajo hinduizem, džainizem, budizem in sikhizem. O vseh smo zagotovo že kdaj slišali. ●●

Ljudska/prvinska verstva. Ta se prenašajo iz roda v rod in so še močneje vezana na kraj, kjer nastanejo.

Po navadi vsebujejo določeno obliko šamanstva (metode doživljanja stika z duhovnim preko stanja zavesti), animizma (verovanja, da imajo vsi predmeti Duha) ali pa čaščenja prednikov (mimogrede, to moramo ločiti od spoštovanja do preminulih). Nemalokrat nimajo svetih verskih knjig in natančno predpisanih dogem, saj se izročilo prenaša samo ustno iz generacije v generacijo. Sem uvrščamo afriška plemenska verstva, kitajske ljudske religije, nekatera azijska verstva, Aboridžine in ameriška verovanja (južno-, srednje- in severnoameriška plemena). ●●

Nova religiozna gibanja. Ta pa niso tako geografsko opredeljena, ker jih najdemo po vsem razvitem

svetu. Nekatera so nastala zaradi idej, ki se niso skladale z večinskim prepričanjem in so tako nastale sekte (Jehove priče). Druga so nastala zaradi prenosa vzhodnih oblik verovanja v zahodni svet (Hare Krišna). Obstajajo tudi sekte, ki črpajo iz starih evropskih kultur (druidsko gibanje). Nekateri verujejo v neko obliko psevdoznanosti in futurizma (scientologija), nekateri v neznane leteče predmete (raelijanci), drugi pa negirajo obstoječe religije (satanizem). V tej skupini se je znašla res zanimiva mešanica. Razdelitvi sta si, kot ste najverjetneje sami videli, precej podobni. Verstev je seveda veliko več, kot smo jih tu našteli. Veliko je tudi raznolikih tolmačenj verskih resnic v posameznem verstvu, pa tudi navade se glede na kraj razlikujejo. Še pri Katoliški cerkvi je kljub težnjam po centralizaciji precej razlik, ki so vidne pri obredju. Maše na Madagaskarju se tako sploh ne morejo primerjati z evropskimi različicami, kljub natančno predpisanemu postopku, ki velja za cel svet. Zato so te razdelitve le informativne. Ko smo te pojme postavili v nek smiseln okvir, si bomo zdaj podrobneje ogledali nekaj največjih svetovnih religij.

Verstva V tem delu je pred teboj, dragi bralec, pregled pomembnejših verstev. Skušali smo poenotiti vidike, s katerih jih obravnavamo. Tako jih bo tudi lažje primerjati. Pozor, ti opisi niti približno ne morejo zaobjeti posameznega verstva, ampak služijo kot oporne točke za vaše nadaljnje raziskovanje! Na koncu smo priporočili tudi nekaj literature, ki jo je vredno prebrati.

Judovstvo JJudovstva ne moremo prištevati k velikim religijam, vendar ga bomo obravnavali iz dveh razlogov. Prvi je, da je izredno prepoznavno glede na svojo velikost. Pripadniki predstavljajo namreč le 0,2 % svetovnega prebivalstva. Drug razlog se skriva v njegovi starosti in pomenu, saj sta iz judovstva izšli tako krščanstvo kot kasneje islam. Ustvarilo je Staro zavezo, ki jo enotno uporabljajo krščanske smeri in iz katere je navdih prejel tudi Mohamed, ustanovitelj islama in njegov prvi prerok. In mimogrede, za skoraj vse judovske izraze ste že kdaj slišali. V ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 51 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

nadaljevanju pa boste še na kratko izvedeli, kaj pomenijo. Judovstvo je zgodba majhnega ljudstva, ki je vso svojo zgodovino preživelo med mlinskimi kamni sosednjih imperijev ali tujih kultur. Je verstvo knjige Tanakha, v kateri imajo zapisano svojo zgodovino, ki traja že več tisoč let. Zaznamovala jih je povezanost s strogim, a poštenim Bogom Očetom in izkušnje, ki so jih kalile, da se jim je uspelo obdržati ne glede na zgodovinske pogrome in preizkušnje. Kljub svoji številčnosti so veliko prispevali k evropski in svetovni kulturi. Treba jim je priznati marsikaj, vendar tudi to, da jih ima malo ljudi zares rado.

Zgodovina

Judovski obredni pripomočki (vir: Wikipedija)

Za očeta ljudstva priznavajo Abrahama, ki je prvi sklenil zavezo z bogom Jahvejem, ki je v bistvu isti Bog, vendar z drugimi imeni, kot pri krščanstvu in islamu. Ta je dva tisoč let pred našim štetjem zavezal Hebrejce, da mu bodo vdano sledili, on pa jih bo v zameno povzdignil nad druga ljudstva – postali bodo izbrano ljudstvo. Od Boga bodo prejeli obljubljeno deželo, kjer bodo lahko brezskrbno živeli. Takratno ime področja je bilo Kanaan, ki se je nahajalo na ozemlju današnjega Izraela. Najverjetneje zaradi slabih letin se je ljudstvo preselilo v takratni Egipt pod oblastjo faraonov, kjer so opravljali slabše plačana dela. Mojzesu se je prikazal Bog v obliki gorečega grma in ga pozval, naj gredo iz Egipta in si prisvojijo svojo deželo nazaj. To so tudi storili, kar predstavlja enega osrednjih dogodkov judovske vere. Gre namreč za eksodus (istoimenska knjiga Tanakha), pobeg iz Egipta (okoli leta 1250 pr. n. št.), kjer najdemo zgodbe o sedmih nesrečah, Mojzesovi razpolovitvi morja in obiskom Sinajske gore, kjer je prejel deset božjih zapovedi. Ti dve plošči so nosili s seboj v skrinji zaveze z namenom, da ju postavijo v novo zgrajen tempelj, karjim še mnogo let ni uspelo. Ker so po mnogih letih potovanja podvomili v Božjo zahtevo, da lahko osvojijo deželo nazaj, jih je ta kaznoval s 40 leti potovanja po puščavi. Po teh letih so še enkrat poskusili in od takrat lahko rečemo, da so končno dosegli svoj cilj potovanja. Naseljevanje je potekalo postopoma, prav tako pa tvorjenje državnih oblik in gradnja templja. Iz tega časa poznamo zgodbe o kralju Davidu in Salomonu, o gradnji templja in kasneje o babilonskem suženjstvu. Ko je Babilonski imperij propadal, so se vrnili nazaj in potekalo je, širše gledano, drugo obdobje razcveta. Ko so bili vazali Rimskega imperija, se je rodil Jezus Kristus, ki je bil eden od takratnih karizmatičnih prerokov. Približno štirideset let po njegovem križanju je rimski vojskovodja Tit uničil tempelj in ljudstvo razgnal. Rimljani so imeli namreč dovolj judovskih uporov. Od takrat do današnjega časa jih je večina živela v diasporah, torej bolj zaprtih skupnostih po Evropi. Judje so bili skozi vsa obdobja tarča antisemitizma (so namreč semitsko ljudstvo), ki je vrhunec doseglo v nacističnem holokavstu ali judovsko rečeno shoi. Mimogrede, preganjanju judov se na vzhodu reče pogrom. Zaradi slabe vesti zahodnega sveta, ki se je spomnilo na dva tisoč let zatiranja, so s pomočjo Velike Britanije prejeli nekatera ozemlja v današnji Palestini, kjer živijo še danes. In ki so vir nenehnih izredno krvavih sporov s Palestinci, ki potekajo vse od začetkov njihovega naseljevanja.

Osnovni pojmi Nauk. Judje se pojmujejo kot izvoljeno ljudstvo, ki ima zavezo z Bogom, ki ima več imen (Jahve (JHVH), potem

pa še Elohim, Adonai in podobno). V zameno za upoštevanje njegovih navodil jim ta zagotavlja blagostanje in srečo. To je pokazal skozi zgodovino, ko je usmerjal Abrahama, očeta naroda, in Mojzesa, velikega voditelja ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 52 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

iz suženjstva. Bog je svoja navodila podal preko znamenj, predvsem pa je najpomembnejša izgubljena skrinja zaveze, kjer sta spravljeni plošči z desetimi zapovedmi. Te so vam zagotovo znane. Sveta besedila. Kot smo že omenili, je glavno sveto besedilo judovska Biblija, ki jo imenujejo Tanakh. Najbolj

pomemben del je Tora ali peteroknjižje – začetnih pet najpomembnejših Mojzesovih knjig (Genesis, Exodus, Leviticus, Numeri, Deuteronomij), druga dva dela pa sta Nevi’ im (zakoni) in Ketuvim (pisma). Tanakh judje pojmujejo kot zgodovinsko in duhovno pripoved svojega ljudstva, zato je lahko plod raziskovanja in razmisleka. Judovska Biblija se od krščanske različice bistveno ne razlikuje, saj poglavja potekajo po istem vrstnem redu. Razlika je v nekaterih novejših spisih, ki jih krščanska različica nima. Judovstvo je skozi svojo dolgo zgodovino oblikovalo še nekaj pomembnih spisov, ki so ali razlaga bibličnih besedil ali pa navodila za praktično življenje vernika. Mišna je tako zapisana ustna različica svetih besedil, ki spada v Talmud, centralno delo rabinskega judovstva. Targumi so na primer zapisana predavanja, Midraši pa duhovne zgodbe, ki so razlagale pomen zgodb v Tanakhu. Pomembno je dejstvo, da so vsa ta dela precej pomembna za pravilno življenje judov, saj v njih najdemo mnogo obredov in pravil, ki so še danes v veljavi. Mimogrede, večina teh besedil je napisanih v hebrejščini. Da, tudi ta se kot arabščina piše z desne proti levi. Ne smemo pa pozabiti na kabalo, judovsko mistično izročilo, ki sem in tja navdihne zahodne estradne zvezdnike. In ni nujno, da o njej kaj globljega vedo. Sveti prostori in kraji. Judovstvo je

bilo do rimskega uničenja templja v Jeruzalemu »tempeljska« religija. V templju so opravljali žgalne daritve in v njem se je skrivala skrinja zaveze. Po uničenju in razgonu tega ljudstva se je ohranil le Zid objokovanja, na kraju templja pa stoji islamska džamija. Judje so po svetu ustanavljali svete zgradbe, ki se imenujejo sinagoge. V Sloveniji ni nobene, ker je naša judovska skupnost premajhna. Celotno področje Izraela pa pojmujejo kot sveto in obljubljeno deželo. Jeruzalem je središče njihovega stremljenja.

Zid objokovanja pod templjem v Jeruzalemu (vir: Wikipedija)

Verski specialisti. Judovski duhovniki se imenujejo rabini. Po njih imenujemo tudi glavno smer, po kateri se

jim je uspelo obdržati – rabinsko judovstvo za razliko od tempeljskega. So strokovnjaki za judovske zakone in formalno zadolženi za poroke in ločitve. Niso pa nujni del obredja, saj to lahko poteka brez njih, kajti niso posredniki med Bogom in ljudmi. Plačuje jih skupnost in živijo normalno družinsko življenje. Prazniki. Pomembnejši del judovskega obredja je sabat, po naše sobota. V judovskem tednu je to sedmi dan, ko

ortodoksni judje ne smejo nič delati. Po stvarjenju sveta v šestih dneh je Bog na sedmi dan počival. Jom Kipur je pomemben praznik odveze grehov, ki ga verniki tudi po cel dan preživijo v sinagogi. Hanuka je podobna našemu božiču, simbolizira zmago luči nad temo. Pasha je pomembna, saj ponazarja beg iz Egipta. Na ta dan se v spomin na puščavsko trpljenje ne sme jesti kvašenega kruha. Bar Micva je praznik in obred polnoletnosti, ki pri fantih velja pri trinajstih letih, pri dekletih pa pri dvanajstih. Zgodaj za današnje razmere, vendar pa se starost biološko sklada z začetkom ženske čišče in posledično rodnosti. ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 53 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Glavni simboli. Najbolj znan je seveda Davidova zvezda s šestimi kraki. Simbol je tudi menora, svečnik s

sedmimi nastavki za sveče, katere oblika je natančno popisana v drugi Mojzesovi knjigi. Med ostalimi, bolj opaznimi v smislu popularne kulture, najdemo še simbol dveh kamnitih plošč, ki ponazarjata deset božjih zakonov, in zvitek pergamenta. Mimogrede, pergament je strojena goveja koža in ne papir.

Oblike judovstva Judovstvo ni monolitno, ampak je nekakšna mešanica različnih interpretacij. Začeli bomo pri najbolj pravovernih, končali pa pri reformiranih. Pozor, velika večina judovstva ne razlaga Tanakha dobesedno, torej fundamentalistično! Večinoma gre za nekoliko različno razlago in upoštevanje božjih zakonov, napisanih v Tanakhu. Ortodoksno judovstvo. Gre za najbolj pravoverne jude, ki se strogo držijo vseh zapovedi. V Izraelu jih takoj

prepoznamo – v vročini štiridesetih stopinj nosijo temne obleke, črne kravate, klobuke in obvezna kodra na zalizcih. Ta skupina se tudi deli, vendar tu ne bomo šli tako globoko. Konzervativno judovstvo. V večini upoštevajo zakone, vendar niso mnenja, da je Bog Mojzesu besedila v Tori

dobesedno narekoval. Imajo odprt odnos do modernosti in upoštevajo vse – tradicionalne in moderne razlage svetih besedil. Reformno judovstvo. Lahko bi ga imenovali tudi »liberalno«, saj namesto striktnega upoštevanja praznikov in

zakonov poudarja bolj etični vidik preroškega sporočila. Pomembna je osebna zavzetost judovstvu in ne le gola obrednost. Ostale oblike, ki jih tu ne bomo našteli, so nastale zaradi vplivov modernosti in skupna značilnost je, da se še manj natančno držijo božjih zapovedi, navedenih v Tanakhu. Duhovnost. Središčno ime judovske duhovnosti je kabala, način razmišljanja, verska disciplina in ezoterična

metoda, vse v enem torej. Išče odgovore na večna onotološka (lahko bi rekli bistvena) vprašanja o človeškem življenju, predvsem o razmerju med nespremenljivim in stalnim stvariteljem ter spremenljivim in šibkim človekom. Deli se na tri glavne smeri, ki pa se med seboj dopolnjujejo: teozofsko/spekulativno (razumevanje in razlaga božjega kraljestva), meditativno/ekstatično (metode doseganja mistične povezave z Bogom) in praktično/ magično (spremembe na tem svetu). Gre za nekakšno meditacijo, vodeno razmišljanje, ki nam ponuja odgovore na glavna vprašanja o človekovem mestu v svetu. Kabala izhaja iz ezoteričnih besedil, katera pa se da razlagati na več načinov.

Krščanstvo Med kristjane se danes prišteva največ ljudi na svetu. Vendar krščanstvo ni religija v ožjem smislu, temveč širši izraz za mnogo različnih smeri, ki si na nekoliko različne načine razlagajo delovanje ustanovitelja Jezusa Kristusa. Razlike med skupinami tako niso plod osnovnih zgodb, ki jih najdemo v Svetem pismu, ampak načina razlag, verskih naukov, ki iz njih izhajajo, in praktične organizacije skupnosti. Gre za religijo, ki je najbolj od vseh zaznamovala evropski in nasploh celoten zahodni svet. Poznavanje osnovnih pojmov tega verstva lahko pri nas pojmujemo kot obvezen del splošne izobrazbe človeka, ki se pojmuje za razgledanega. Kot judovstvo je tudi krščanstvo globoko zaznamovala zgodovina.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 54 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Zgodovina Jezus Kristus se je rodil v začetku prvega stoletja našega štetja in umrl med 33. in 36. letom starosti. O njegovem življenju pripovedujejo štirje evangeliji (slovenski prevod besede je lahko tudi vesela novica) – Markov, Matejev, Lukov in Janezov, ki tvorijo prvi del Nove zaveze. Jezus je bil Jud, ki je v vlogi preroka oznanjal prihod Božjega kraljestva, pri tem zdravil bolne in učil. Okoli sebe je zbral dvanajst apostolov, njegovih najbolj zvestih sledilcev. Zaradi nasprotovanja takratni judovski oblasti so ga obtožili krivoverstva in usmrtili na križu, kar je bila takratna standardna rimska oblika smrtne kazni. Po njegovi smrti so priče poročale o njegovem vstajenju od mrtvih in to je bila močna potrditev njegovega božanskega izvora. Njegove besede so prenašali ustno in prvi evangeliji so nastali več deset let po njegovi smrti, dokončno pa so se oblikovali okoli leta 100. Prvi kristjani so bili samo Judje in šele Pavel je začel s širjenjem verstva po Sredozemlju. Prve skupnosti so delovale v večjih mestih, ki jih je Jezus Kristus, simbol krščanstva, na križu (vir: Wikipedija) vodil škof. Enotnost Rimskega cesarstva je omogočala dober pretok informacij in ljudi, zato se je religija hitro razširila. Prve kristjane so preganjali in šele leta 313 je cesar Konstantin uradno dovolil krščanstvo. Leta 380 je postalo uradno verstvo Rimskega imperija. Še prej, leta 325, je potekal prvi vesoljni koncil v Nikeji, kjer so natančno določili temeljni verski nauk, katerega še danes priznavajo vse religije, ki se pojmujejo kot krščanske. S propadom Rimskega cesarstva in delitvijo na dva dela je na zahodu zaradi precejšnje nemoči cesarjev začel papež pridobivati na oblasti. Kljub kasnejšemu razpadu se je religija tam ohranila, saj so jo barbarski narodi vzeli za svojo. Na vzhodu je imperij obstajal vse do padca Konstantinopla leta 1453. Vpliv barbarov se še danes pozna v nekaterih ljudskih obredih. Krščanstvo se je zaradi političnih teženj razdelilo na dve Cerkvi – pravoslavno na vzhodu in katoliško na zahodu. Slednja je vse do modernosti delovala kot eden od kohezivnih elementov v Evropi vse do nastanka protestantizma, za katerega je zaslužen Martin Luther, za njim pa so svoje smeri vpeljali Kalvin, Zwingli in drugi. Protestantizem je večinoma obstal v nemško govorečih deželah. Državno cerkev je zaradi svojih mnogih porok in posledično spora s papežem ustvaril Henrik VIII., katero imenujemo anglikanstvo. V novejši dobi (18., 19. in 20. stoletje) opažamo predvsem dva širša pojava – katoliško zanikanje modernosti, kar se je spremenilo šele na II. Vatikanskem koncilu, in drobljenje protestantskih smeri, kar je značilno predvsem za ZDA.

Osnovni pojmi Nauk. Bog obstaja v treh osebah – Jezusu Kristusu, božjemu sinu, ki je s svojo smrtjo odrešil človeštvo, Očetu,

ki je in bdi nad vsemi, ter Svetemu duhu, ki prešinja življenje na zemlji. S smrtjo Jezusa ljudje niso več pod vplivom prvinskega greha. Z verovanjem si zagotovijo odrešenje, ki se bo zgodilo ob posebni sodbi. Praktično to pomeni, da gremo v pekel, tisti bolj srečni pa v nebesa. Ni pa malo teologov, ki predpostavljajo, da zaradi neskončne Božje ljubezni ne bo noben človek večno pogubljen. To so zelo težke, a zanimive teme. Sveta besedila. Vse krščanske Biblije so sestavljene iz dveh delov: Stare in Nove zaveze. Stara zaveza je za razliko ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 55 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

od nekaterih novejših judovskih zvezkov identična kot pri judovstvu, medtem ko je Nova zaveza sestavljena iz štirih temeljnih knjig – evangelijev (Marko, Matej, Luka in Janez), Apostolskih del (popisi začetkov oznanjevanja), apostolskih pisem in seveda slavne Apokalipse. Sveto pismo ali Biblija je temeljno delo krščanstva, najbolj razširjena knjiga na svetu in navdih za zelo raznoliko mitologijo. Pri razlagi te knjige je zelo pomemben časovni okvir nastanka posameznih delov, med metodami razlaganja pa prevladuje zgodovinsko-kritična metoda. Še nobena knjiga v zgodovini ni bila plod tako natančnega raziskovanja. Različni avtorji, ki so pisali to knjigo, so izhajali iz navdiha. To pomeni, da jih je Bog navdihnil, potem pa so uporabili svoja (človeško omejena) znanja, da so sporočilo prenesli na pergament. Pri islamu je to bistveno drugače. Sveti prostori in kraji. Krščanske stavbe imenujemo

cerkve. Ne glede na arhitekturno raznolikost imajo vse krščanske smeri zelo podobno zasnovo svojih svetih prostorov. Svetopisemski kraji imajo najmočnejšo duhovno vrednost, so pa v Evropi nastali tudi romarski kraji, med katerimi je na primer dobro poznan Lurd v Franciji. Taborniki imamo najraje manjše molilnice – religiozna znamenja, ki nam dobro pomagajo pri orientaciji.

Posvetitev pravoslavnega duhovnika (vir: Wikipedija)

Verski specialisti. Posvečene katoliške in pravoslavne

verske specialiste imenujemo duhovniki, protestantske pa pastorji. Katolištvo je centralizirano s papežem na vrhu, pravoslavne cerkve temeljijo na nacionalnosti (državi) s parohom na čelu, za protestantske cerkve pa je značilna razdrobljenost brez močnega centralnega vodstva. Katoliški duhovniki sledijo celibatu, pravoslavni se morajo poročiti pred posvečenjem, medtem ko se protestantski večinoma poročijo brez posebnih zahtev. Katolištvo pozna škofijske duhovnike (večinoma župniki – menjajo župnijo na nekaj let), redovnike (znani so frančiškani in jezuiti – niso vezani na kraj) in menihe (cistercijani, kartuzijani – večino življenja preživijo v samostanu). Pravoslavni poznajo poročene duhovnike in menihe. Protestanti pa nimajo takih oblik – vendar v to ne moremo biti povsem prepričani, glede na to, koliko smeri obstaja. Prazniki. Krščanstvo je, kot druge religiozne oblike, ustvarilo obredni koledar, ki ima dve pomembni točki –

Kristusovo rojstvo (božič) in križanje z vstajenjem (velika noč). Različne krščanske smeri imajo seveda različne poudarke in oblike praznovanja, vendar je teološka osnova, kot tudi svete knjige, izredno podobna. Razlike niso tako teološko kot kulturno pogojene. Medtem ko se zahodni človek za božič prehranjuje z drago in kalorično hrano, v Afriki bolj pojejo in plešejo kot jedo. Ne bomo ocenjevali, kaj je boljše. Glavni simboli. Križ, križ in križ. Kraj Jezusove smrti. Star in pomemben simbol je tudi riba. Zakaj? Ker

prve črke besed »Jezus Kristus, Božji sin, Odrešenik« v grščini tvorijo ichthys, kar pomeni riba. Od simbolov je potrebno omeniti še alfo in omego. V slikarstvu pa najdemo simbole, ki prikazujejo goloba (Sveti duh), dobrega pastirja (Jezus) in slavne inicialke nad Križanim – INRI (kar pomeni Iēsus Nazarēnus, Rēx Iūdaeōrum, torej Jezus Kristus, judovski kralj).

Oblike krščanstva Kot smo videli v kratkem zgodovinskem pregledu, je krščanstvo predvsem zaradi protestantskih smeri izredno ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 56 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

razdrobljeno, a je tudi najbolj razširjeno po svetu. Nekatere razlike in podobnosti med njimi smo že omenili. Glavne smeri so: Katoliška cerkev. Centralistično vodena organizacija s papežem in zborom kardinalov na čelu ter sedežem

v Rimu je prevladujoča med krščanskimi cerkvami. Precej uspešno deluje misijonska dejavnost. Je predmet neskončnih debat v slovenskem prostoru. Pravoslavne cerkve. Nacionalne cerkve z lastno avtonomijo. Carigrajski patriarh je primus inter partes – prvi

med enakimi. Pri nas najbolje poznamo srbsko, rusko in grško. Novo leto zaradi julijanskega koledarja praznujejo nekaj dni za nami. Anglikanska cerkev. Zanimiva zmes protestantskih idej in klasične katoliške misli. Omejena je na Veliko

Britanijo, teološko in obredno pa identična Katoliški cerkvi, vendar se duhovniki lahko poročijo in razpravljajo o posvečevanju žensk. Protestantske denominacije. Lahko bi jim tudi rekli cerkve. V Sloveniji poznamo evangeličansko skupnost,

ki temelji na osnovnem Lutrovem nauku. Že pri tvorjenju temeljne misli je nastalo veliko različnih poudarkov in danes je teh cerkva nešteto. Wikipedija prepozna devet glavnih smeri, katerih tu ne bomo naštevali. Njihovo poznavanje izredno pomaga pri razumevanju političnega govora v ZDA, kjer jih ravno ne primanjkuje. Duhovnost. Osnova za kakršno koli duhovnost je osebna vera v Boga, ki je pogoj za delovanje v skladu z njim,

torej življenje v skladu z vero. Čeprav je v krščanstvu velik poudarek na skupnosti, ki skupaj moli in poje, se je skozi zgodovino razvilo nekaj različnih smeri duhovnosti. Temeljijo na prebiranju literature, ki so jo pisali mistiki prejšnjih stoletij, razmišljanju o božjih znamenjih v tem svetu in tudi na različnih dejavnostih manjših skupnosti. Skupne molitve, petje in pogovarjanje so glavne metode krščanske duhovnosti. Zanimiva je metoda Lectio Divina, ki pojmuje Sveto pismo kot »živo besedo«, torej ne samo kot knjigo, ampak kot sporočilo, ki se neprestano odziva na zunanji svet. Metoda poteka preko štirih korakov – branje, meditacija, molitev in kontemplacija, torej duhovni premislek. Bolj karizmatične krščanske smeri želijo vzpostaviti tudi osebni stik z Bogom, kar naj bi se zgodilo s pomočjo molitve in petja. To nam je znano iz kakšnega čezlužnega filma.

Islam Islam je ime religije, katere pripadniki so muslimani. Je ena najbolj zloglasnih religij v zahodnem svetu, za kar pa so vzrok predvsem kulturne razlike. Kot bomo videli, je to verstvo nastalo v posebnem okolju, v posebni kulturi in ima zato nekoliko drugačno obliko, ki se nam velikokrat zdi tuja. To pa ne pomeni, da nima notranjega smisla in da jo opazujemo s strahom. Ne, samo drugačna je. Islam pestijo podobne težave kot vse druge religije – notranji spori, ki izhajajo iz različnih držav in smeri (suniti, šiiti, radikalni vahabiti …), soočanje z modernostjo, različni poudarki glede na nekatere zgodovinske knjige in podobno. Kot krščanstvo še zdaleč ni monolitno, to velja tudi za islam. Lahko jo pojmujemo kot religijo vojne ali kot religijo miru in sožitja, kar tudi je v svojem bistvu Detajl iz mošeje (vir: Wikipedija)

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 57 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

in začetkih. Razlag je veliko, zato je bolje, da si ogledamo temeljne pojme, ki bodo nekatere stvari postavili na svoje mesto.

Zgodovina Zadnji izmed prerokov, Mohamed, je začel svojo versko poslanstvo leta 610 pri svojih štiridesetih letih in ga opravljal 22 let, vse do svoje smrti. Živel je v Meki, kjer je ustanovil prvo skupnost. Zaradi sporov z drugimi prebivalci je pobegnil v Medino, kjer se je začel njegov vzpon. Uspešno je združil različna lokalna verstva v eno skupnost, kar je pripomoglo k ekonomski in politični rasti. Tu so se postavili temelji takrat še mlade religije. Bil je tudi dober vojaški voditelj, kar mu je pomagalo pri zavzetju Meke. Moramo omeniti, da je v popolnem nasprotju s takratno prakso ob zmagi pomilostil vso sovražno pleme, ki ga je preganjalo dvajset let. Do svoje smrti je pod eno verstvo združil vsa arabska plemena. Po njegovi smrti so se nasledniki uspešno širili proti Perziji in Bizancu. Največja ločitev muslimanov je nastala zaradi umorov nekaterih voditeljev, za kar so odgovorni drugi narodi. Večina, suniti, je potrdila legitimnost prvih treh voditeljev, kalifov, medtem ko je manjšina, šiiti, podprla Mohamedovega bratranca Alija, ki je bil tudi usmrčen. Po nekaterih notranjih sporih se je uveljavila abasidska dinastija, ki je trajala več kot 500 let. V tem zlatem času islama so prvi na svetu vpeljali moderen zdravstveni sistem, poenotili so šolstvo, prevajali so grške filozofe in vpeljali zametke moderne znanosti. Arabski srednji vek je bil v marsičem nasprotje evropskega. To je bilo obdobje širitve v Azijo, v današnjo Turčijo in seveda na celoten Bližnji vzhod. Naslednje obdobje se je začelo z mongolskim uničenjem Abasidov, kjer so počasi na oblast prišli Otomani. Ta turška dinastija je oblegala Dunaj in plenila po Balkanu. Še danes so vidni njeni vplivi. Zaton muslimanske moči se je začel v devetnajstem stoletju, ko so Španci nazaj osvojili Iberski polotok, evropske države in njihova kolonizacija je bila v vzponu, predvsem pa so nazadovali na kulturnem in znanstvenem področju, kjer so z naskokom vodili evropski narodi. Moderna je prinesla razdrobljenost islamskih smeri, širitev v Azijo in vzhodno Afriko, liberalizacijo muslimanov v Evropi, radikalizacijo nekaterih smeri in povečanje števila muslimanskih intelektualcev, ki jim moderne metode oznanjevanja niso tuje. Islam trenutno beleži največjo številsko rast med svetovnimi religijami. Mošeja v Jeruzalemu - Dome of the Rock (vir: Wikipedija)

Osnovni pojmi Nauk. Bog je eden in nedeljiv, Mohamed pa njegov zadnji in najbolj popoln prerok. Smisel življenja je v

podrejenosti Alahu. Človek to pokorščino izpolnjuje preko petih stebrov islama, ki so: šahada, nauk, da je Alah bog in Mohamed njegov prerok; salah, molitev petkrat na dan; zakat, obvezna miloščina revnim in bolnim (okoli 3 % letnega dohodka); saum, dnevni post v času ramadana; hadž, romanje v Meko enkrat v življenju. Izreden pomen ima šarija – islamski zakon in etična pravila, ki urejajo vsa področja življenja. Sveta besedila. Temeljno in edino sveto besedilo je Koran, knjiga Mohamedovih narekov in zapiskov. Napisana

je v stari arabščini, ki je danes ne govori nihče več, za razliko od na primer judov in hindujcev. Je neposreden narek Alaha, zato je nespremenljiva in velja za večno resnico. Nastajala je skozi celotno Mohamedovo delovanje, ko mu je božje sporočilo posredoval angel Gabrijel. Je zbirka duhovnih misli, zapovedi in opisov dogodkov z ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 58 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

začetkov islama. Poglavja se imenujejo sure. Precej kontroverzno delo, še posebej zato, ker ima stara arabščina mnogo besed, ki imajo danes različne pomene. Haditi so uradne razlage tega besedila, ki so se v praksi oblikovali v šarijo, glavni muslimanski zakon. Seveda se moderni uradni Haditi med muslimanskimi ločinami razlikujejo. Sveti prostori in kraji. Muslimanska svetišča se imenujejo džamije, ki so hkrati tudi kulturni objekti, kjer

poučujejo islam. To je tam, kjer se moraš sezuti, preden greš noter. Najsvetejši islamski kraj je v Meki (Savdska Arabija), kjer stoji najsvetejše svetišče – Kaaba, okoli katerega je zgrajena džamija Al-Masjid al-Haram. To je cilj romanja vsakega muslimana in smer, kamor se verniki obračajo petkrat na dan ob molitvi. Pojmujejo ga kot središče sveta. Gre za temen kvadraten objekt, zgrajen iz vulkanskega kamna. Zgodovinsko je potrjeno, da je bil ta kraj že pred Mohamedom eden od pomembnejših svetih krajev arabskih ljudstev. Za muslimane ima podoben pomen kot Zid objokovanja za jude. Kot pomembne kraje pa priznavajo tudi Medino, Jeruzalem, Najaf ... Verski specialisti. Muslimani ne poznajo duhovnikov v krščanskem smislu, ampak se bolj naslanjajo na

učenjake in voditelje. Na splošno velja, da so mule nekaj podobnega kot duhovniki. Suniti imajo imame, ki jih bolj pojmujejo kot najbolj izobražene voditelje bogoslužja, in muftije, ki imajo določen akademski naziv in posledično dovoljenje za vodenje skupnosti. Šiiti se bolj naslanjajo na verske učenjake, med katerimi je na najvišjem mestu ajatola. Sufiji pa uporabljajo izraz muršid, ki pomeni duhovnega voditelja. Že po teh izrazih lahko sklepamo, v katero ločino spada posamezna skupnost. Prazniki. Islam ima številsko relativno malo praznikov. Koledarsko je zelo pomembno obdobje ramadana, ko

se muslimani čez dan postijo, no, ponoči pa imajo potem več od življenja. Zelo je pomembno tudi romanje – hadž – v Meko, ki je datumsko postavljeno proti koncu islamskega leta. Praznujejo tudi novo leto, dan začetka Ramadana in rojstni dan Mohameda. Glavni simboli. Islam ima danes, posplošeno povedano, dva temeljna simbola. Eden je zelena barva, ki izhaja

še iz Mohamedovega časa, saj je bila to barva njegovega plemena. Drug simbol pa je polmesec in zvezda, ki se pojavljata tudi na zastavah muslimanskih držav. To izhaja že iz časov pred islamom. Že od nekdaj pa islam ne daje posebnega poudarka ikonografskim simbolom, tudi v Koranu niso posebej predpisani. Velikokrat so simboli kaligrafsko napisane besede iz Korana. Mohamedovega obraza se ne sme upodabljati iz preprostega razloga – sam je zase povedal, da je samo skromen človek, kateremu se je razodel Alah, in noče, da bi ga častili. Vse mora biti usmerjeno k enemu in nedeljivemu Bogu.

Oblike islama Nasledstvo je težka stvar; Mohamed ni po večinskem mnenju določil nobenega naslednika, saj je menil, da mora naslednike demokratično izbrati občestvo. Kot smo videli pri zgodovini islama, se ta sistem ni dolgo obdržal in je prišlo do ločitev. Spori med muslimanskimi ločinami niso nič nenavadnega. Suniti. Glavna in najbolj razširjena smer islama. Izhajajo iz štirih prvih kalifov po smrti Mohameda. Najprej

sledijo Koranu, potem Haditom. Če odgovora na svoje vprašanje na najdejo v teh, ga poiščejo v eni od štirih glavnih šol razlage, ki so vse med seboj enakovredne. Poudariti pa moramo smer hanbali, iz katere izhajajo salafi (po »domače« vahabiti), ultra konzervativna smer s sedežem v Savdski Arabiji. Ti bi se radi vrnili k idealnemu islamu iz časa Mohameda. Arabski polotok ima pač svoje značilnosti. Šiiti. Predstavljajo od deset do dvajset odstotkov muslimanov danes. Verjamejo, da je Mohamed pri svojem

zadnjem romanju za svojega naslednika postavil Alija ibn Abi Taliba, njegovega bratranca in legendarnega ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 59 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

voditelja z začetkov tega verstva. Razdeljeni so v več podskupin, katerih ne bomo naštevali. V večini so v Iranu, Iraku, Bahrajnu in Azerbajdžanu. V arabskem svetu predstavljajo tretjino prebivalstva. Sufiji. Gre za zelo duhovno smer islama, kjer si

posameznik želi vzpostaviti osebni stik z Alahom. Pri ostalih skupinah niso posebej priljubljeni, ker ti menijo, da so preveč ustvarjalni. Smer sufijev so na primer plešoči derviši. Tudi talibani so se, čeprav so popolnoma skrajna smer, precej sorodna vahabitom (ti so suniti), naslanjali na modrece s sufijskimi idejami.

Kaaba v Meki (vir: Wikipedija)

Duhovnost. Islam, kot vemo, temelji na popolni

predanosti Božji volji. Alah je zapisal svoje misli v Koran, kjer je tudi natančno določil metode, ki posameznika pripeljejo v območje njegove milosti. Te predstavlja pet stebrov islama. Duhovno vsebino ima seveda tudi recitiranje Božje besede. Kot duhovno metodo bi lahko določili tudi jihad, torej sveto vojno, ki zahteva od vsakega vernika, da se bo za svojo vero boril tako notranje (proti skušnjavam) kot zunanje (proti zatiranju svoje vere). Gre torej za osebni pristop, ki se individualno izraža v zunanjem delovanju. Najbolj so se duhovnosti posvetili sufiji, ki se želijo najbolj radikalno in natančno držati pravilnega čaščenja. Njihov cilj je iz svojega srca izbrisati vse, kar bi motilo božjo prisotnost. Splošna opomba. Vedno se moramo zavedati, da najbolj skrajne smeri niso nikjer posebej priljubljene, ker si

versko vsebino razlagajo na način, ki je preveč omejujoč tudi za bolj pobožne vernike. Talibani zato sploh niso merilo za presojo islama. Nekatere sporne teme v islamu, kot so džihad, zakrivanje žensk in samomorilstvo, so se v skrajnih oblikah zagotovo vzpostavile po Mohamedovi smrti. Vedeti moramo, da je islam nastajal v izredno krutem puščavskem svetu neprestanih plemenskih vojn in krvnega maščevanja, kateri je imel močan vpliv na njegov razvoj tudi po Mohamedovi vpeljavi mnogih sprememb v razmišljanju in verovanju. O Mohamedu je dovolj zgodovinskih virov, ki ga precej enotno predstavijo kot sposobnega, pragmatičnega, razumnega in predvsem karizmatičnega voditelja, ki si je vedno, ko je bilo možno, prizadeval za enakost ljudi in mir med njimi. Bil je pozitivna osebnost, kar pa ne velja vedno za njegove naslednike, ki so imeli največ besede pri razlagi njegovega sporočila. Islamski imperij je v srednjeveško Evropo prinesel bogato kulturno, umetniško in znanstveno izročilo, saj je propagiral versko strpnost in pretok znanja in idej. Muslimani so prevedli takrat za Evropo izgubljene grške filozofe, kar je privedlo do silnega razvoja univerz v Evropi. Paradoksno, evropski prostor brez muslimanskih vplivov najverjetneje ne bi bil na tako visoki stopnji, kot je danes.

Hinduizem Na področju večjih religij prehajamo na vzhodna verstva, kjer se bomo najprej pomudili pri hinduizmu, religiji Indijskega polotoka. Iz osnovnih pojmov tega verstva je črpal navdih tudi budizem, zato so nekateri izrazi pri obeh precej podobni ali celo isti. Ker je hinduizem zelo star, si zasluži prednost pri predstavitvi. Na začetku se moramo zavedati, da hinduizem še zdaleč ni enotno verstvo. Še več, gre za nekakšno močvirje različnih manjših veroizpovedi in še večje množice obredov, ki jih v glavnem združujejo le nekateri skupni pojmi. Hinduizem nima enotnih voditeljev, enotnega bogoslužja ali pa vsaj nekje zapisanih smernic. Za nas, ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 60 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

zahodne ljudi, ki si religijo predstavljamo precej hierarhično, se zdi to verstvo istočasno nenavadno in predvsem moderno. Vendar bomo o tem govorili kasneje, pri novodobnih religijah. Vzhod ni tako sistematično razvijal pojma višjega bitja, kot ga poznamo na zahodu. Tudi hinduizem ne pozna boga v klasičnem smislu, ampak gre bolj za prepoznavanje neke resničnosti, nekakšne filozofske razlage stvarstva in vpletanja vseh pojmov, katere povezujemo s smislom življenja. Zato bodo tudi vsi približki opisov, napisanih v nadaljevanju, lahko istočasno pravilni in napačni, odvisno seveda od pogleda. Da, težke teme so to. Imajo pa veliko zanimivih in novih besed!

Zgodovina Kot je hinduizem razdrobljen, se tudi zgodovinarji niso mogli poenotiti, kako bi razdelili različna obdobja. Na grobo bi lahko zgodovino tega verstva razdelili na vedsko obdobje, klasično obdobje in modernost. Prve dokaze o obstoju hinduizma postavljajo v neolitsko obdobje. Prva besedila (rigvede) so nastala okoli leta 1800 pred našim štetjem. Beseda veda v grobem pomeni znanje, gre pa za duhovne zapise, ki jih je posredoval brahman, višje bitje, vendar ne bog v evropskem smislu. Vedske skupnosti so začele počasi zbirati ta duhovna besedila in ustvarjati nova. Pojavljati so se začele prve upanišade, imenovane tudi vedante, torej Vede, ki so končne. Preden se je hinduizem začel razvijati v obliko, katero poznamo danes, je nastopilo obdobje asketizma, kjer sta imeli vpliv novo nastali verstvi budizem in džainizem. V teh letih, 500 do 200 pred našim štetjem, se je razvil tudi koncept samsare, temeljnega pojma razlage reinkarnacije. Nekaj desetletij kasneje so začela nastajati temeljna dela hinduizma, katera uvrščamo v klasično dobo. Napisana so bila v sanskrtu. Največja epa sta Mahabharata in Ramayana, zelo pa je pomemben tudi Bhagavad Gita, saj je združil različne tradicije. Nastale so tudi klasične hindujske filozofske smeri, kot je recimo joga. Mnogo smeri in del je nastajalo v obdobju evropskega srednjega veka, kjer se je tudi uveljavil sistem kast, religiozno utemeljenih družbenih razredov. Uveljavila sta se tudi bogova Višnu in Šiva. Po letu 1000 je Indijski polotok Brahman, Šiva in Višnu na tempeljskem reliefu (vir: Wikipedija) precej močno zaznamovalo muslimansko osvajanje, ki je nekoliko spremenilo smer razvoja. Bhakti so na primer namesto brahmanske religije razvili usmeritev v čaščenje avatarjev, posebej Krišne in Rame. S prihodom Angležev na podcelino se je pričelo kratko obdobje hindujske renesanse, ko se je hinduizem s pomočjo antropologov religije, ki so prvi sistematično raziskovali ta stara verovanja, razširil tudi na zahod. Istočasno pa so Indijci prevzeli nekatere zahodne razlage in jih začeli širiti po zahodu. Kar ni posebej težko, glede na to, da lahko hitro najdeš hindujsko smer, ki ustreza določeni publiki.

Osnovni pojmi Nauk. Kot smo omenili, v hinduizmu najdemo vse koncepte boga, vendar ni enotnega božanskega bitja.

Paradoksno se hinduizem od ostalih religij razlikuje po tem, da zagovarja popolno svobodo prepričanj in obredja. Zato tudi v nobenem primeru ne moremo začrtati njegovih univerzalnih verskih resnic. Poznamo štiri osnovne teme: dharma – vključuje etiko in naloge vsakega vernika; samsara – resničnost neprestanega kroženja smrti ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 61 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

in ponovnega rojstva; karma – resnica, da ima vsako dejanje večne posledice; in mokša – odrešitev iz samsare. Joga pomeni več različnih praks ali poti, ki pomagajo pri doseganju mokše. Duh, katerega imenujejo atman, je večen. Najvišji duh je brahman, kateri je tudi končni cilj. Atman se namreč iz samsare reši tako, da se združi z brahmanom. Ta proces se torej imenuje mokša. Bolj znana bogova hinduizma modernejšega časa sta Višnu in Krišna. Sveta besedila. Hinduizem ima kar veliko zelo starih modrostnih spisov, kateri imajo mnogo imen. Niso se

nabirali sistematično, ampak gre za zelo širok korpus večinoma pesnitev (ali epov), ki so se najprej prenašali ustno, nato pa so jih začeli zapisovati. Pesmi si je namreč lažje zapomniti kot navadno besedilo. Prvo največjo skupino teh besedil imenujejo shruti, gre pa za vedska besedila, ki so najstarejša. Kljub starosti imajo še vedno pomen, saj gre po prepričanju hindujcev za večne resnice, ki so bile pač izražene v jeziku tistega časa in lahko še danes služijo za pravilno usmeritev. Z duhovno in filozofsko vsebino se največ ukvarjajo rahlo novejše upanišade, ki so v bistvu prozni komentar bolj epskih ved. Novejša, bolj sistematizirana besedila pa imenujemo smritis, kjer najdemo največja dela hinduizma: Mahabharato in Ramajano. Pomemben del prve je Bhagavad Gita in predstavlja enega najpomembnejših hindujskih besedil. Sociološko pa je pomembno delo Manusmriti, v katerem najdemo pravne temelje za kastni sistem, ki kljub modernosti še vedno ostaja zakoreninjen v indijski družbi. Novejša besedila so napisana v sanskrtu. Sveti prostori in kraji. Del verskih obredov se odvija v templjih. V

njih verniki izrekajo mantre, ki so nekakšna različica molitev, kar pa lahko počnejo tudi ob svetih rekah ali pa doma, saj jih ima mnogo postavljena majhna svetišča, posvečena posameznemu božanstvu. Kar se tiče obredov, pri njih najdemo skoraj vse možne oblike verovanja. Templji so po navadi postavljeni na svetih krajih, kjer tudi potekajo romanja. Teh pa je mnogo preveč, da bi jih našteli. Verski specialisti. Na splošno jih imenujemo pujari ali arčaka. Gre

za duhovnike, ki vodijo tempeljsko bogoslužje. Po navadi izhajajo iz najvišje, duhovniške kaste brahmanov, pri čemer pa tudi ni malo izjem. So menda brez izjeme vegetarijanci. Tudi ženske lahko prevzamejo duhovniško vlogo, kar je spet odvisno od hindujske ločine. Prav tako poznajo oblike meništva, kjer se izbranci ločijo od profanega sveta in gredo živet v samostan ali pa postanejo puščavniki. Imenujejo se sadhus.

Duhovnik med obredom murthi (vir: Wikipedija)

Prazniki. To je šele zabavno. Hindujci ne poznajo religioznih praznikov v evropskem smislu, temveč obeležujejo

dogodke iz ved s festivali. Vsaka verska ločina ima po navadi svoje festivale in tako se praznovanja odvijajo različno glede na čas in kraj. Pogosti festivali so Jagannath, Vasant Panchami, Akharas in Ganesh Visarjan. Zdaj veste. Če želimo izvedeti kaj o posameznem festivalu, je potrebno preučiti nauke in prakso vsake skupnosti posebej, kar pa ni lahko delo. Glavni simboli. Hinduizem ima kar nekaj pomembnih simbolov, katerih uporaba se spet razlikuje od ločine do

ločine. Najbolj sta pomembna simbola za om, skrivnostni starodavni zvok, in svastika, katero dobro poznamo, ponazarja pa srečo in boginjo Ganešo. Dobro je opazen še simbol Tilaka, pika na čelu nad očmi, sveti lotus – padma in čakra, duhovno vozlišče v človeškem telesu. ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 62 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Oblike hinduizma Hinduizem je najbolj kompleksna svetovna religija. Glede tega ni posebnih dvomov. Zato so tudi razdelitve v nadaljevanju oblikovane po evropskem modelu razdeljevanja religij – glede na bogove, katere častijo. Tako imamo štiri denominacije: Vaišnavizem. Kot glavnega boga častijo Višno. Šaivizem. Kot glavnega boga častijo Šivo. Šaktizem. Kot glavnega boga častijo Šaktija v obliki ženskega boga Devi. Smartizem. Častijo pet ali šest glavnih bogov, ki so združeni v eni osebi.

Seveda ni malo skupin, ki ne spadajo v nobeno od teh razdelitev. Ni malo tudi Indijcev, ki se pojmujejo za hindujce, vendar so kar se tiče veroizpovedi ateisti, saj te nauke razumejo izključno v filozofskem pomenu. Duhovnost. V hinduizmu je to zelo raznolika tema. Načinov, kako razvijati duhovnost, je zelo veliko. Hinduizem

je lahko marsikaj, zato je tudi poti veliko. Na splošno lahko rečemo, da je iskanje duhovne resničnosti individualno, da išče pravi jaz, zavedanje samega sebe, višje resnice in podobno. Joga je najbolj značilna metoda doseganja tega zavedanja, poteka pa lahko v mnogih oblikah. S pomočjo učitelja, samostojno, lahko vsebuje askezo, ima praktično-moralne zahteve v vsakdanjem življenju, vsebuje nekakšno športno dejavnost ali pa tudi ne, s krajšo ali daljšo meditacijo … Ko nas zanimajo značilnosti in prakse posamezne duhovne poti, moramo najprej poznati nauke, potem pa tradicijo, ki le-te po navadi oblikuje. Hindujska duhovnost je kot velika trgovina – kakršna pot in metode razvijanja duhovnosti nam ustrezajo, takšne bomo skoraj zagotovo kje našli. Splošna opomba. V hinduizmu lahko najdemo praktično vse, kar želimo. Zaradi svoje odprtosti in

prilagodljivosti, predvsem pa zaradi eksotičnosti je ta zmes religioznosti izredno privlačna za zahodni svet. Religiozni uvoz se posebej dobro vidi na storitvah, ki obljubljajo predvsem učinkovitost, ne prikažejo pa globine religioznega sporočila. Joga postane le počasnejše raztegovanje, kamasutra je priljubljena tema pornografskih vsebin, ajurveda se spremeni v masažo s hrano, vegetarijanstvo dobi izredne duhovne predpostavke in astrologija zbuja posmeh znanstvenemu napredku v astronomiji. Nekateri avtorji poudarjajo, da je možno nekatere na prvi pogled zapletene pojme zelo dobro razumeti šele z obiskom Indije, kjer postanejo zelo jasni. Kultura, razmere in predvsem miselni okviri prebivalstva pomagajo razjasniti pravo obliko hinduizma. Že zato je prenos nekaterih iztrganih delov verovanja v drugo kulturo religiozno vprašljiv, še bolj pa je vprašljivo idealiziranje nečesa, kar večinoma slabo poznamo. Spomnimo se samo na kastni sistem, predestinacijo v praksi, ki je v smislu modernih človeških pravic že v samem jedru izredno krivična.

Budizem Budizem je nastajal na področju hindujskega razumevanja sveta. Zato je prevzel mnogo njegovih pojmov, še več, sam je v svojem času vplival na razvoj hinduizma. Budizem bi tudi težko imenovali religija, lažje kot filozofski sistem, saj nima bogov v klasičnem smislu. V jedru budizma je osvoboditev, ki pa ni vezana na milost ali nemilost višjega bitja, temveč je popolnoma v rokah posameznika. Gre za zelo praktično usmerjeno duhovnost, kjer ima vsak posameznik možnost s trudom in meditacijo dosegati višje stopnje resničnosti. Metode pa se glede na smer budizma seveda razlikujejo.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 63 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Zgodovina Budizem ima voditelja, in sicer Siddharto Gautamo, kasneje imenovanega Buda. Rodil se je v petem stoletju pred našim štetjem. O njem na žalost nimamo zgodovinsko relevantnih podatkov, saj se pojavlja le v religioznih zapisih, vendar je iz posrednih virov potrjeno, da je živel in da je posledično ustanovitelj tega verstva. Glede na tradicionalno zgodbo je bil sin vladarja manjše državice, kateremu je vedeževalec napovedal, da bo njegov sin velik voditelj. Oče je želel sinu olajšati življenje, zato je iz njegove bližine umaknil vsa znamenja Budist v templju (vir: Wikipedija) trpljenja – starost, bolezen, smrt. Sin je odraščal v zlati kletki, vendar tega ni vedel. Ko je nekoliko odrasel, je začel hoditi ven in poizvedovati po bližnjem mestu. Tam se je srečal s smrtjo, boleznijo in ostalimi življenjskimi preprekami. To ga je tako pretreslo, da je zapustil palačo in začel preučevati vedska besedila. Ko mu večina metod ni ustrezala, se je lotil svojega načina meditacije. Tako je pod figovim drevesom nekega dne doživel razsvetljenje – rešitev iz večnega kroga smrti in rojstev. Ustanovil je svojo ločino in poučeval do svoje smrti. V tretjem stoletju pred našim štetjem se je šele začelo širjenje tega verstva, ko je kralj Ašok poslal odposlance na Kitajsko, v Selevkidski imperij in celo v Grčijo. Širil se je tudi v Indonezijo. Kamor je verstvo prišlo, se je spojilo z lokalnimi običaji. Poznamo celo budistično-grškega kralja Menandra, ki je prišel tudi v budistična sveta besedila. Šele od osmega stoletja našega štetja naprej je budizem prišel v Tibet, v času enega zadnjih obdobij razvoja. V srednjem veku je v Indiji praktično izumrl, drugod pa je njegova rast zastala. Šele danes spet pridobiva na pomembnosti, ko Indija in Kitajska z njim s sofinanciranjem svetišč širita svoj politični vpliv po Aziji.

Osnovni pojmi Nauk. Budizem predpostavlja, da je življenje trpljenje,

ki posledično nastane zaradi naših želja. Tega se lahko odrešimo preko razumevanja, kako svet resnično deluje. Življenje je neskončno kroženje rojstva in smrti, samsare, kjer se vsakič rodimo v drugo bitje (poznajo jih pet ali šest vrst). Budizmu je tuja ideja večne in nespremenljive duše. Sila, ki vse to poganja, se imenuje karma. Za odrešitev iz tega stanja budisti poznajo štiri temeljne resnice: 1) resnica o dukhi (tesnoba, trpljenje, nezadovoljstvo); 2) Več budistov pred templjem (vir: Wikipedija) resnica o vzroku dukhe; 3) resnica o prenehanju dukhe; 4) resnica o poti, ki vodi do tega cilja. Doseganje poteka preko srednje poti, kateri bi na zahodu rekli zlata sredina, ne preveč in ne premalo. Brez pretiravanja, torej. Končni cilj je izpraznjenje, nirvana, ko se rešimo svojih želja in se približamo razsvetljenju, podobno Budi. Cilj je, da nismo vezani na nobeno zemeljsko stvar. Metoda doseganja tega cilja je meditacija, ki se opira na osem poti osebnega razsvetjenja. Sveta besedila. Budizem nima enotnega temeljnega besedila za vse ločine, ampak se besedila za njih razlikujejo

po pomembnosti. Napisana so v paliju, tibetanščini, mongolščini in kitajščini. Tudi ne poznajo kakšnega ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 64 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

enotnega jedra, ki bi ga vse ločine tudi v praksi priznavale kot svojega. Zato lahko govorimo o dveh zbirkah besedil, ki vsaka lahko vsebuje različne priredbe glede na ločino, iz kjer izhajajo. Pali Tipitaka je ime za »tri košare«, kar pomeni tri temeljne skupine besedil. Prvi se ukvarja s pravili za menihe, drugi vsebuje poučevanja Gautame, tretji pa sistematično razlaga Budovo učenje. Sutre Mahajana pa so zbirke besedil, ki opisujejo bolj zapletene duhovne pojme. Obstajajo v vseh zgoraj opisanih jezikih in jih je okoli 600. Dobra, neizčrpna vaja za vzhodne poliglote torej. Sveti prostori in kraji. Obredi potekajo v templjih, seveda pa

jih je možno opravljati tudi drugod. Niso posebej vezani na določene kraje, vseeno pa je zgodovina budizma pustila mnogo starih templjev, ki so še danes dobro obiskani. Ti se seveda arhitekturno nekoliko razlikujejo glede na lokalne značilnosti. Verski specialisti. Meditacijo lahko opravlja vsak sam, saj

prvenstveno ni vezana na vodstvo duhovnika. Res pa je, da je šele v novejšem času v veljavo prišla navada, da tudi laiki meditirajo in imajo možnost doseganja vseh stopenj Budističen tempelj v Indiji (vir: Wikipedija) razsvetljenja. Budisti imajo zato močno razvito meništvo, katero zavezuje 227 pravil. So vegetarijanci, ne uživajo drog, so pacifisti in podobno, kar poznamo iz filmov. Pa sploh ni nujno, da znajo kung-fu. Prazniki. Budisti imajo, kot druga verstva, kopico praznikov, kateri pa se razlikujejo med vejami budizma

in državami, v katerih potekajo. Nekaj jih je posvečenih Budi, nekateri so povezani z letnimi časi, nekateri pa poudarjajo budistične nauke. Močno vlogo pri določanju datuma ima luna, saj se večina pomembnejših praznikov dogaja v obdobju polne lune. Glavni simboli. Budizem ima nekaj simbolov, ki vsem ločinam pomenijo podobno, vendar jih ne uporabljajo enako pogosto. Zagotovo je najbolj znan simbol kolesa z osmimi naperami, ki simbolizirajo osem poti doseganja razsvetljenja. Pomembnejšo vlogo imata še simbol lotusa in odtisa Budovega podplata, ki predstavljata Budo in njegove nauke. Tudi barve imajo vlogo, saj vsaka od osnovnih šestih (ali petih) predstavlja splošne pojme, čustva, načine spremenjenja, dele telesa in temeljne zemeljske elemente. Ne smemo pa pozabiti na Budove kipe, ki imajo tudi simbolno in obredno vrednost.

Oblike budizma Kot za hinduizem tudi za budizem obstaja več načinov razdelitev. Uporabili bomo tisto, ki izhaja iz zgodovine in uporabe svetih besedil. Moramo se zavedati, da kljub različnostim med osnovnimi tremi smermi le-te priznavajo iste temeljne pojme. Ti so učiteljstvo Bude, ideja srednje poti, osem poti razsvetljenja, tri znamenja obstoja in druge. Smeri pa se razlikujejo glede na razlago teh pojmov, svoj pečat pa je pustilo tudi kulturno okolje, v katerem so se razvijale. Budizem je na vzhodu kar razpršen. Oglejmo si glavne smernice: Teravada. Gre za najstarejšo tradicijo, ki naj bi izhajala iz davnih časov. Naslanja se skoraj izključno na Palijski

kanon, po svoji naravi je bolj konzervativna, daje poudarek na osebnem trudu za razsvetljenje in se širi v zahodni svet. Tu so značilni gozdni menihi, ki se s prehranjevanjem s koreninicami trudijo doseči višjo raven zavesti. Značilna je za ekvatorialno Azijo. Mahajana. Izvira iz Indije v petem stoletju našega štetja. Poudarek dajejo na sutre Mahajana, največ pa jih je v ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 65 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Vietnamu. Iz te smeri je izšel zen budizem, značilen za Japonsko, prav tako pa se večina japonskih smeri opira nanjo. Vajrajana. Ta smer formalno spada pod mahajano, vendar je ločena zaradi nekaterih posebnosti. Najbolj jo

poznamo po Tibetu in tamkajšnjih menihih, razširila in kasneje zamrla pa je tudi na Kitajskem. Danes jo najdemo samo v Tibetu, pri svojem izročilu pa se je opirala na ezoterična besedila, priznava pa tudi več glavnih besedil. Velik poudarek ima na samostanih, ki so v Tibetu tradicionalna središča družbenega življenja. Duhovnost. Budizmu je skupnih osem poti doseganja razsvetljenja, po katerih mora vernik hoditi istočasno.

Lahko bi rekli, da je to verovanje precej usmerjeno v prakso iskanja duhovnosti, saj ima podrobno izdelane sheme, ki pa se razlikujejo glede na smer. Sestavljene so iz različnih točk, ki jih vernik dosega postopoma, cel sistem pa je ovit v smiselni okvir oziroma cilj – primer je pot čistosti pri teravada budizmu. Metode, ki jih verniki uporabljajo, so najprej branje besedil, potem meditacija in telesne vaje – joge. Vsa duhovnost je usmerjena k praktičnemu cilju, ki je izpraznjenje in razumevanje stvari takih, kot so, to pa pripelje do višje zavesti. Tibetanski budizem si ob tem pomaga tudi z risanjem mandal in z upoštevanjem čaker, nekakšnih energetskih točk telesa. Splošna opomba. Pri budizmu se zdi, da vsebuje neko prizadetost nad trpljenjem, ki je bistven del življenja.

Rešitev vidi v popolnem očiščenju osebne prizadetosti, kar je tudi temelj etike, da ne smemo škodovati nobenemu živemu bitju. Ta miselnost skoraj zagotovo izhaja iz hinduističnega dojemanja sveta, kjer moralno delovanje vpliva na karmo, ta pa odloča o naslednji inkarnaciji – ponovnemu rojstvu v boljšo življenjsko obliko. Ker ni boga v evropskem smislu, ni zunanjega odločevalca, ki bi po svoji volji določal, kdo se bo povzpel na višjo raven bivanja. Tako je tudi iskanje sreče samo in le posameznikova odgovornost. Zaradi tega dejstva je v modernem, individualističnem svetu, v svetu kapitalizma, kjer naj bi bil vsak sam odgovoren za svoje življenje, tako priljubljen. Ponuja moč, da vsak sam vpliva na vesoljno sodbo, kjer se odloča posameznikova usoda za vse čase. Ne zahteva verovanja v klasičnem smislu, le filozofski okvir, in ponuja praktične metode, kako to doseči.

Nova religiozna gibanja Ostalih verstev ne bomo posebej predstavljali, ker nimajo posebnega vpliva v našem okolju. Radovednemu bralcu priporočamo, da si pri raziskovanju posameznih brez dvoma zelo zanimivih religij pomagajo z osnovno shemo, opisano na začetku tega dela o verstvih. Četudi so afriška plemena zanimiva in četudi je zoroastrianizem zgodovinsko pomemben za Iran, ta verstva niso tako opazna pri nas. To pa ne drži za alternativna in novejša religiozna gibanja. Prav je, da tudi o njih spregovorimo nekaj besed. Veliko nam jih je znanih zaradi ameriške kulture, ki je zavzela velik del filmov, glasbe in spletnih vsebin. ZDA so večinoma protestantske, kar botruje tudi razdrobljenosti različnih krščanskih smeri. Istočasno pa je tam eno od vrelišč novodobništva, new agea, s katerim po navadi opisujemo manjše sekte in kulte, ki so nastali v sredini dvajsetega stoletja. Najprej bomo razjasnili nekaj pojmov, ki jih uporabljamo pri opisovanju teh oblik religioznosti. Ernst Troeltsch je znan po svoji razdelitvi novih religioznih gibanj, na katero se bomo tudi naslanjali. Sekta je v osnovi gibanje, ki želi biti radikalno drugačno od splošne družbe. Po navadi so sekte nekakšni

odpadniki od večjih verstev, ker so neko idejo pripeljali do skrajnosti. Zaradi svoje radikalnosti jih po navadi ni veliko in tudi skozi čas se ne obdržijo. Seveda pa obstajajo tudi izjeme. Kult je podoben kot sekta, vendar s to razliko, da ne izhaja iz uveljavljene religije, ampak nastane okoli neke ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 66 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

nove ideje ali pa jo ustanovi karizmatični voditelj. Naslanja se lahko tako na stare zgodovinske običaje kot tudi na novejša znanstvena dognanja. Denominacija je vmesna pot med sekto in Cerkvijo. Protestanti so se na primer z ločitvijo od Katoliške cerkve

oblikovali v denominacije. Denominacije so v širšem smislu tudi šiiti in suniti v islamu, pa tudi različne judovske smeri lahko tako poimenujemo. Gre za večjo skupino vernikov, ki je ločena od drugih, a vseeno z njimi ohranja temeljne vrednote in prepričanja. Za njih je značilna tudi večja stabilnost. Pri krajšem opisu posameznega verskega gibanja bomo sledili dvema kriterijema – da je to gibanje splošno poznano (ga na primer vidimo v filmih) in da ga v kakšni obliki najdemo tudi pri nas. Začetke te s krščanstvom navdihnjene sekte najdemo na koncu devetnajstega stoletja v bibličnih krožkih. V dobrem stoletju svojega obstoja so se razvili v dobro razvito organizacijo, ki je ne zaslutimo za zvedavimi očmi starejših gospa, ki nam trkajo na vrata in potiskajo v roke revijo Stražni stolp. Njihovo prepričanje izhaja iz dobesednega branja Biblije, ki ne upošteva zgodovinskega razvoja besedil. Mimogrede, tak način interpretacije je po mnenju katolikov najmanj primeren, še Sedež jehovih prič v New Yorku (vir: Wikipedija) feministična interpretacija je bolj ustrezna. Zato ni nenavadno, da so miljenaristi, torej nasledniki starega prepričanja, da bo po tisoč letih pravega vladanja nastopila »zlata doba«. Iz tega izhaja prepričanje, da se bo kmalu zgodila apokalipsa in da je moderna družba pokvarjena. Sveto pismo kaže pravo pot. Ne priznavajo bistvenih krščanskih naukov, ki so pri vseh Cerkvah splošno sprejeti, in odklanjajo transfuzijo krvi. Pri morebitnem izstopu iz te sekte te doleti izobčenje, saj organizacija kaže težnje k totalitarnemu in avtokratskemu vodenju. Pri večjih religijah kritika ni vedno nezaželjena, tu pa zahtevajo skrajno zaupanje voditeljem.

Jehove

priče.

Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (mormoni). Najpogosteje jih srečamo kot v črne gvante

oblečene Američane, ki z veseljem pripovedujejo biblijske zgodbe. Te so plod Josepha Smitha, ustanovitelja neznanega porekla in delovanja, ki je v devetnajstem stoletju iz klobuka za zaveso narekoval svojo Biblijo v govorici iz šestnajstega stoletja. Gibanje je bilo zaradi nekaterih praks (zanikanje Nicejske veroizpovedi, dobesednega bratstva med ljudmi in Jezusom, krsta z blagoslovom mrtvega, tri stopnje duhovnih nebes …) neprestano pod udarom kritik in ne spada med krščanske smeri, čeprav sebe upošteva kot edino pravo. Joseph Smith naj bi namreč bil nekakšen prerok, ki je krščanstvo popeljal tja, kjer bi moralo biti že od nekdaj. Čeprav gre za karizmatično gibanje, ki si krščanske zgodbe razlaga na popolnoma svojevrsten način, se je obdržalo dovolj časa, da se je razširilo po svetu. Več mormonov živi izven ZDA, čeprav je tam središče. Kljub vsebinskim nelogičnostim lahko njihov uspeh najdemo v tesno povezanih družinskih skupnostih, precejšnjem vplivu skupnosti na odločitve vodstva in poudarku na misijonskem delovanju. Zaradi dobre predstavitve svojih prepričanj so tudi globalno uspešni. Potrebno jim je priznati, da namenjajo veliko sredstev v dobrodelne namene. Scientologija. Za tem imenom se skrivata kontroverzna zgodovina in dvomljive prakse. Skupnost je ustanovil

Ron Hubbard leta 1953, ki je bil pisec znanstvenofantastičnih romanov. Bolj kot njihovi nauki, ki temeljijo ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 67 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

na uporabi nekaterih znanstvenih metod in načeloma veljajo za odprte, je nenavadna njihova praksa. Čeprav so se razvili iz metode za samopomoč, imenovane dianetika, so se registrirali kot verska skupnost in si tako zagotovili izvzetost iz nekaterih zakonov. To jim je omogočilo precejšnjo finančno korist in ponekod je zaznati zlorabo možnosti verske svobode. Znani so po strogi avtorski zaščiti vsebin svojega dela, tropu odvetnikov za vse priložnosti, medijskih manipulacijah, vrednotenju članov glede na njihov vpliv in denar, plačljivem obredu, zanikanju L. Ron Hubbard, karizmatični ustanovitelj scientološke cerkve (vir: Wikipedija) psihologije, mešanju budizma in krščanstva ter po še nekaterih, manj očitnih posebnostih. Zaradi fanatične podpore vernikov lahko to gibanje brez težav označimo kot kult. Ni potrebno posebej omenjati, da so znani tudi po močni podpori ameriških filmskih zvezdnikov in da je kult finančno izredno uspešen. Kot je značilno za mnoge sekte, so zelo prepričljivi pri svojem oznanjevanju. Amiši. Značilni so za ZDA in takoj jih prepoznamo po temnih oblekah in vozovih, v katerih se prevažajo

namesto avtomobilov. Gre za skrajno protestantsko smer z izvorom v Švici. So podvrsta anabaptistov, ki je iz Nizozemske prebegnila v ZDA in tam ohranila jezik (nizozemščino) in nekatere navade. Njihova osnovna vodila, zbrana v delu Ordnung, omejujejo ali prepovedujejo rabo elektrike, telefona, avtomobilov in drugih modernejših izumov, zapovedujejo pa tudi način oblačenja. En od njihovih osnovnih naukov je ponižnost v vseh pogledih in pripravljenost na nekakšno sprejemanje usode. Gre za tesno povezane skupnosti, ki zaradi velikega števila otrok beležijo rast. Zaradi izločitve iz moderne družbe je nastalo kar nekaj težav z njihovo obravnavo pred državo. Tudi njihov poudarek na skupnosti je v nasprotju z individualistično miselnostjo v ZDA. So pa zaradi številsko omejenih skupnosti in posledično poročanja med daljnimi sorodniki možne določene genske degeneracije.

Priporočena besedila Prilagamo seznam besedil s kratkimi opombami, ki so dobra smer za nadaljnje raziskovanje verstev in posameznih religioznih vprašanj. Ta dela so vsebinsko preverjena, saj so jih pisali strokovnjaki na svojem področju, vseeno pa so napisana na precej priljuden način. V glavnem obravnavajo tri monoteizme – krščanstvo, islam in judovstvo. Upamo, da si boste z njimi odprli kakšne nove poglede na svet, v katerem živimo. Rebić, Adalbert, ur. 2007. Splošni religijski leksikon. Ljubljana: Modrijan. Čeprav leksikoni niso posebej privlačni sami po sebi, so zelo uporabni za razjasnitev osnovnih pojmov. To delo je izčrpno in vsebuje zelo poljudne in berljive razlage. Tello, Antonio in drugi. 2006. Vodnik po svetovnih verstvih s kratkim pregledom verstev na Slovenskem. Ljubljana: DZS. Knjiga, kjer najdemo veliko dejstev in razlag o svetovnih in slovenskih religijah. Armstrong, Karen. 2008. Zgodovina Boga. Od Abrahama do današnjih dni. Ljubljana: Mladinska knjiga Zelo znano delo priznane religiologinje, bivše katoliške redovnice. Znana je kot zelo prodorna in kritična pisateljica, kar se odraža tudi v tem delu, kjer odkriva razvoj dojemanja Boga na Bližnjem vzhodu. ~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 68 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Campbell, Joseph. 2007. Miti, po katerih živimo. Ljubljana: Matformat. Predhodnik legendarnih TED govorov se v tem za laike izredno berljivem delu sprašuje o mitskih oblikah, ki so prisotne v vseh svetovnih religijah, o vprašanju obrednosti, o vplivu vzhodnih religij na vzhod in mnogih drugih temah, ki jih razloži na preprost in zanimiv način. Dobro izhodišče za nadaljne raziskovanje. Rodinson, Maxime. 2005. Mohamed. Ljubljana: Družina. Življenje Mohameda, islamskega preroka, napisano v stilu romana. Zanimiva zgodba, ki se zdi izmišljena, ampak temelji na zgodovinskih dejstvih. Roy, Olivier. 2007. Globalizirani islam. Ljubljana: Krtina. Delo se ukvarja s širjenjem islama po svetu, preoblikovanjem in težavami s prilagajanjem na novo kulturo. Razsvetli pogled na to »grozečo nevarnost« zahodnemu svetu. Zalta, Anja. 2005. Svetloba na zahodu: gnostični elementi in kabala. Maribor: Dravska tiskarna. Vprašanje mešanja gnosticizma, starodavne mistike, ki je vplivala tudi na krščanstvo in kabale, judovske oblike duhovnosti. Boeta Jelinčič, Klemen. 2010. Uvod v judovstvo. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Kot že naslov pove, opis temeljnih pojmov judovstva izpod peresa slovenskega strokovnjaka s tega področja. Küng, Hans. 2004. K atoliška Cerkev. Kratka zgodovina. Ljubljana: Sophia. Kratka, a zabavna knjižica od enega najbolj eminentnih kritikov cerkve v prejšnjem stoletju. Kritična, a poštena analiza zgodovinskih zablod. Lewis, Clive Staples. 1992. Zakaj Bog? Ljubljana: Ganeš. Eden velikih piscev v angleščini, avtor proslavljene Narnije, se loti razložiti, zakaj je smiselno verovati v Boga. Chesterton, Gilbert Keith. 2001. Pravovernost. Celje: Mohorjeva družba. Še eden izmed apologetov (opravičevalcev) verovanja v krščanskega Boga. Za tiste, ki želijo razumeti, kaj je sploh pomen krščanstva.

TTa daljši sestavek o religijah je v dokument vključen predvsem z namenom, da taborniški javnosti nakaže na širok in pomemben del moderne družbe, ki na mnoge načine vpliva na naša življenja. Namenjen je radovednejšim bralcem, ki ga najprej uporabijo za razčiščenje lastnih vprašanj, potem pa jim lahko služi kot opora nadaljnjemu raziskovanju. Tudi dober orientacist mora poznati opremo, preden se zažene v hrib, in tudi pionirec mora vedeti, kako se drži sekiro, preden se loti podiranja dreves. Za vodnika je dobro, da približno pozna širino te teme, preden se loti izvajanja taborniških dejavnosti s področja duhovnosti. Ker se bo zavedel, da stoji na ramenih mnogih kultur starih dob.

(Slika na naslovnici tega poglavja: pravoslavna cerkev v Beogradu, vir: Wikipedia)

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 69 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Viri in literatura ●●

WOSM, Scouting and Spiritual Development (WOSM dokument)

●●

Miheljak, Vlado. 2002. Mladina 2000. Slovenska mladina na prehodu v tretje tisočletje.

●●

Ule, Mirjana. 1997. Oblikovanje življenjskega sveta mladih. Socialna pedagogika, let.1, št. 1, s. 27-36.

●●

Ule, Mirjana. 2004. Nove vrednote za novo tisočletje. Spremembe življenjskih in vrednostnih orientacij mladih v Sloveniji. Teorija in praksa, let. 41, 1-2/2004, s. 352-397.

●●

Ule, Mirjana in drugi. 2000. Socialna ranljivost mladih. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Urad Republike Slovenije za mladino, Šentilj Aristej.

●●

Nastran Ule, Mirjana in drugi. 1996. Sociološki oris mladosti/mladine; Mladina v devetdesetih, Analiza stanja v Sloveniji. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Urad Republike Slovenije za mladino, Zbirka Forum.

●●

Rener, T. 2007. Globalizacija, individualizacija in socialna izključenost mladih.

●●

Guidelines on spiritual and religious development (WOSM dokument, 2010)

Elektronski viri ●●

Mladina v sodobni družbi (http://www.pb-begunje.si/gradiva/Saponja1351439964232.pdf)

●●

Scouting and religion - WOSM (http://scout.org/node/21563)

●●

A Scout’s Duty to God and Country - US Scouts (http://usscouts.org/reverent.asp)

●●

Equal Opportunities Policy: Guidelines with reference to Young People: Religious belief (http://web. archive.org/web/20061117013950/http://www.scoutbase.org.uk/library/hqdocs/eqopps/eo-rel-y.htm)

●●

Spirituality Award - Scouts Canada (http://www2.scouts.ca/stcatharinesarea/SpiritualityScouting.pdf)

●●

Faith, Spirituality, Belief, Religion … What’s the Difference? (http://www.patheos.com/blogs/ faithonthecouch/2014/05/faith-spirituality-belief-religion-whats-the-difference/)

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 70 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~

Kolofon Dejavno iskanje, osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu Pripravila: skupina za razvoj duhovnosti v ZTS Koordinatorka skupine: Katarina Smolej Urednik: Matic Stergar

Avtorji poglavij:

Uvod v duhovnost: Aljaž Peček, Matic Stergar Mladi, družba in duhovnost: Jure Habjanič Zgodovina razvoja duhovnosti v skavtskem gibanju: Matic Stergar, Tomaž Strajnar Duhovnost, vera in skavtski program v mednarodnem okolju: Katarina Bačnik, Matic Stergar Temelji skavtstva, metode in vzgojni cilji na področju duhovnosti: Matic Stergar Duhovnost v taborniških šegah in navadah: Mateja Justin, Aljaž Peček, Matic Stergar Verstva: Aljaž Peček

Grafična oprema, prelom: Aljaž Peček Fotografije (razen, kjer ni drugače navedeno): Tomaž Sinigajda - SiNi Jezikovni pregled: Maja Lupše

Ljubljana 2016

This work is licensed under the Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 International License. To view a copy of this license, visit http://creativecommons. org/licenses/by-nc-sa/4.0/.

~ Osnutek temeljnega dokumenta o duhovnosti v taborništvu ~

- 71 -

~ Oblikovni osnutek za skupščino 2016 ~