Trenutki

Komna

Prelepo jutro, ki ga v svojem ~aru do`ivi{ samo v planinah, je preko belih vr{acev `e zdavnaj od{lo in dan se {opiri s svojo mogo~nostjo.

Son~ni `arki oblizujejo belo obleko narave in to tako mo~no, da sneg joka, ker izginja, njegove solze pa se spreminjajo v igrive spomladanske poto~ke, pa ~eprav je do pomladi {e nekaj zimske muhavosti.

Sence, ki nastajajo zaradi zgubanega pogleda starke zemlje, se kot v val~ku poigravajo in dajejo videz zadovoljstva, da je sonce lahko njihov dirigent.

V daljavi kot packa mleka le`i jezero, ki kot mrtvo ukle{~eno v ledeno obleko ~aka na novo kri, ki bo spomladi stekla po njegovih `ilah.

Obla~ki, ki so se zjutraj glasno prepirali, so od{li in samo modro nebo zvi{ka strmi na nas in ~aka, da se mu uklonimo zaradi njegove vsemogo~nosti.

Prelepo jutro je spo~elo vse te vtise in morda bodo tudi ti vtisi porodili lep ve~er. Kdo bi to zagotovo vedel?