Knji%c5%benica be%c5%beigrad 2006 by Mestna knjižnica Ljubljana

Knjižnica Bežigrad Ljubljana

1956/2006

Vsebina Uvod.................................................................................. 7 Kronologija......................................................................... 9

Knjižnica ... so ljudje........................................... 13 Seznam zaposlenih v Knjižnici Bežigrad: 1962 – 2006............ 15 Upravnica Ljudmila Žontar.................................................... 18 Upravnica Mira Isaković........................................................ 20 Direktorica Alenka Zupan..................................................... 22

Knjižnica ... in zbirke.......................................... 25 Knjige................................................................................. 26 Priročna zbirka.................................................................... 26 Domoznanska zbirka........................................................... 29 Glasbena zbirka.................................................................. 32 Zbirka video gradiva............................................................. 35 Igroteka.............................................................................. 38

V knjižnici ... se dogaja..................................... 41 Čitalnica............................................................................. 42 Oddelek za odrasle.............................................................. 44 Kultura Razstave............................................................................. 50 Literarna srečanja................................................................ 57 Izobraževanje Internet za starejše............................................................... 62 Mladinski oddelek.............................................................. 64 Kultura Razstave ilustracij in lutk v Knjižnici Glinškova ploščad............ 70 Lutkovno gledališče BEŽI...................................................... 72

Izobraževanje Odpiramo vrata učencem in dijakom...................................... 74

Knjižnica ... v prostoru...................................... 79 Knjižnična mreža................................................................. 80 Osrednja Knjižnica Bežigrad................................................. 80 Knjižnica Črnuče.................................................................. 82 Knjižnica Glinškova ploščad................................................. 84 Knjižnica Savsko naselje...................................................... 88 Knjižnica dr. France Škerl..................................................... 90 Dol.................................................................................... 92 Razvoj računalniških programov........................................... 96

Knjižnica … in številke....................................... 98 Statistični podatki: 1949 – 1979 - 2005 Knjižnična zbirka................................................................. 100 Izposoja............................................................................. 100 Obisk................................................................................. 101 Aktivni člani........................................................................ 101

Knjižnica ... so ljudje.......................................... 103 Knjižničarji o svojem poklicu in delu Pomagali so nam rasti/ Alenka Zupan.................................... 104 Vedno sem bil najprej knjižničar/ Bogdan Novak..................... 106 Zapisala sem se knjižničarstvu/ Štefica Hranjec...................... 107 Besede so igle, s katerimi pričvrstimo misli/ Darja Šesek.......... 110 Izpolnjena otroška želja/ Mojca Kavčič.................................. 112 Kadar knjige zbolijo/ Erika Stare, Nicoleta Viltužnik................. 114 Knjižničar in Hadrijanovi spomini/ Matija Vilfan...................... 115 Iz knjige vtisov/pritožb/pohval............................................ 117

Marija Kobal, direktorica Knjižnice Bežigrad

Uvod Knjižnica Bežigrad v l. 2006 obeležuje 50-letnico samostojnega delovanja. Odlok o ustanovitvi Občinske ljudske knjižnice Ljubljana Bežigrad je 11. maja 1956 izdal Občinski ljudski odbor Ljubljana Bežigrad. Ob jubileju smo pripravili razstavo in zbornik, v katerem so prikazani pomembni dokumenti, ki označujejo začetke delovanja, osrednji del pa predstavljajo ljudje, zbirke in dejavnosti v prostoru knjižnice. Poleg osnovnega poslanstva – »utirati knjigi pot med ljudi« – Knjižnica Bežigrad uporabnikom odpira različne možnosti: oglede knjižnih in likovnih razstav, posebne dejavnosti za mlade bralce, srečanja z literarnimi ustvarjalci, potopisna in druga izobraževalna predavanja, dostop do elektronskih virov in iskanje informacij na internetu, informacijsko izobraževanje za starejše odrasle, računalniško izobra-ževanje za osnovnošolce, jezikovne tečaje za starejše odrasle, ustvarjalne delavnice, bibliopedagoške ure za mlade obiskovalce – skratka, knjižnica omogoča neformalno izobraževanje in kvalitetno preživljanje prostega časa različnim skupinam obiskovalcev. Naš namen je predstaviti tudi sedanji trenutek, do katerega je pripeljala 50-letna zgodovina knjižnice. Prepričani smo, da je za razvoj pomembna tudi njena samostojnost, ki je omogočila neposreden stik med okoljem in knjižnico. Knjižnica Bežigrad se je iz ene enote, kjer se je pričela knjižnična dejavnost na področju Bežigrada, razvila v pomembno kulturno ustanovo z razvito knjižnično mrežo na petih lokacijah, ki delujejo na območju sedanjih mestnih četrti Bežigrad, Črnuče in Posavje. Prostor in knjižnična zbirka sta pomembna, a najpomembnejši je še vedno človek. Na eni strani je to knjižničar – današnja Knjižnica Bežigrad je sad prizadevnega dela več generacij knjižničark in knjižničarjev, ki so se v teh petdesetih letih zvrstili in s svojim delom prispevali vsak svoj delež k njenemu razvoju in dosežkom. Na drugi strani pa je bralec – s knjižnico je odraslo že več generacij, ki so obiskovale in še obiskujejo našo Knjižnico Bežigrad. Skupaj rastemo in v knjižnici se trudimo, da bi bili uporabniki zadovoljni ter družba bogatejša za nova znanja, ki nastajajo ob prebiranju že zapisane besede, ki ostaja v knjižnici – iz preteklosti v prihodnost – za naslednje rodove.

Kronologija

1961 V mladinskem oddelku pultni sistem izposoje zamenja prosti pristop do knjig. 1964 Knjižnica se preseli na Titovo 61; vse knjige vizposojevalnem prostoru so razporejene po vsebini – UDK sistemu.

1949 Ustanovljena je Ljudska knjižnica Bežigrad kot enota Mestne knjižnice v Ljubljani. Knjižnica deluje na Tyrševi cesti 55 oziroma Dunajski cesti 45 z 2.418 knjigami in 1 zaposlenim delavcem.

1974 Knjižnica prevzame društveno knjižnico na Črnučah za svojo enoto.

1956 Občinski ljudski odbor Ljubljana-Bežigrad na predlog Sveta za šolstvo, prosveto in kulturo 11. maja izda odločbo o ustanovitvi Občinske ljudske knjižnice Ljubljana-Bežigrad. Knjižnica deluje na Titovi 71.

1975 Osrednja knjižnica se preseli v nove prostore na Vodovodno cesto 3. Odprta je prva čitalnica za Bežigradom. 1976 Knjižnica prevzame knjižnico Prosvetnega društva Svoboda v Stožicah. 1977 Odprto je novo izposojevališče v Savskem naselju. 1984 Prvič je izposojenih 200.000 knjig. 1987 Temeljno zalogo knjižničnega gradiva obogatijo govorne in glasbene kasete za otroke. Knjižnica Črnuče se prostorsko razširi in posodobi opremo. 1988/89 Odprta je nova enota, Knjižnica dr. France Škerl v Novih Stožicah, kjer prvič v Sloveniji poteka izposoja igrač za otroke. 1991 Knjižnica Bežigrad se aktivno vključi v slovenski knjižnični informacijski sistem COBISS. Knjižnica Bratovševa ploščad se preseli v večje prostore in se preimenuje po Glinškovi ploščadi. 1993 Urejeni in opremljeni so dodatni skladiščni prostori za hranjenje knjižne zaloge osrednje Knjižnice Bežigrad na Vodovodni 3a. Knjižnica Savsko naselje se prostorsko razširi ter prenovi opremo in poveča odprtost. Bibliografska obdelava gradiva poteka s sistemom COBISS. 1994 Skupna odprtost knjižnic v knjižnični mreži se poveča na 158.30 ur tedensko. 1995 Evidenca obiska in izposoje je v vseh knjižnicah računalniško podprta – v osrednji Knjižnici Bežigrad s programom COBISS/izposoja, na enotah s programom VIR. 1998 Poenotimo strokovno obdelavo in izposojo knjižničnega gradiva – na vseh enotah uporabljamo sistem COBISS. Izposoja preseže 500.000 knjižničnih enot. 1999 Prične se adaptacija stavbe na Einspielerjevi 1 za potrebe osrednje Knjižnice Bežigrad.

1989 Skupščina občine Ljubljana Bežigrad podeli Knjižnici Bežigrad nagrado Občine Ljubljana Bežigrad za nadvse uspešno razširjanje knjižnične mreže na celotnem območju občine in za vidno izboljšanje delovnih razmer zaposlenih.

2000 Mestna občina Ljubljana 29.5.2000 sprejme Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Bežigrad. Osrednja Knjižnica Bežigrad se preseli v nove prostore na Einspielerjevo ulico 1. 2002 V Knjižnici dr. Franceta Škerla adaptiramo in opremimo dodatne prostore za mladinski oddelek z igroteko.

1998 Zveza bibliotekarskih društev podeli Čopovo priznanje Jani Petkovšek za prispevek k razvoju slovenskega knjižničarstva.

2003 Sledi prenova oddelka za odrasle v Knjižnici dr. Franceta Škerla. V Knjižnici Savsko naselje adaptiramo in opremimo dodatne prostore, kjer zaživi mladinski oddelek.

2005 Zveza bibliotekarskih društev podeli Čopovo priznanje Nedi Isakovič za prispevek k razvoju slovenskega knjižničarstva.

2004 Za Knjižnico Črnuče adaptiramo dodatne prostore in preselimo mladinski oddelek ter razširimo oddelek za odrasle.

2005 Zveza bibliotekarskih društev podeli Čopovo diplomo Mateji Ločniškar Fidler za prispevek k razvoju slovenskega knjižničarstva.

2006 Knjižnica Bežigrad deluje na petih lokacijah s skupno 2.387 m2; knjižnična zbirka presega 210.000 enot, v knjižnici je stalno zaposlenih 29 delavcev. V knjižnico redno prihaja 20.216 članov, ki jo letno obiščejo več kot 300.000-krat ter si izposodijo čez 850.000 enot knjižničnega gradiva.

2006 Mestni svet Mestne občine Ljubljana podeli Knjižnici Bežigrad Plaketo glavnega mesta Ljubljana za leto 2006 za 50 let delovanja, v času katerega se je iz ene enote razvila v prepoznavno in prostorsko posodobljeno kulturno, informacijsko in izobraževalno središče, ki vključuje uporabnike od predšolskega do tretjega življenjskega obdobja, z razvito knjižnično mrežo na petih lokacijah za Bežigradom, na Črnučah in v Posavju.

Nagrade in priznanja: 1975 Zveza bibliotekarskih društev podeli Čopovo diplomo Alenki Zupan za prispevek k razvoju slovenskega knjižničarstva. 1975 Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Občine Ljubljana Bežigrad podeli Priznanje Ljudski knjižnici Bežigrad za aktivno kulturno prosvetno delovanje v Občini Ljubljana Bežigrad. 1977 Predsedstvo Zveze kulturno-prosvetnih organizacij Občine Ljubljana Bežigrad podeli Pohvalo Knjižnici Bežigrad za vzorno poslovanje, za sodelovanje pri razstavi knjig Ivana Cankarja, za ponovno otvoritev knjižnice v KS Posavje. 1979 Zveza prijateljev mladine Občine Ljubljana Bežigrad podeli Priznanje Knjižnici Bežigrad za požrtvovalno in vzorno delo v dobro mladega rodu. 1985 Odbor za izgradnjo poti spominov in tovarištva pri Mestni konferenci SZDL podeli Priznanje Knjižnici Bežigrad za dolgoletno, požrtvovalno in nesebično pomoč pri izgradnji poti spominov in tovarištva – spomenika Ljubljani. 1985 Svet Zveze bralnih značk Slovenije pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije podeli Posebno priznanje Knjižnici Bežigrad za temeljni prispevek k bralni kulturi slovenske mladine.

Knjižnica ... so ljudje Ne samo police, polne knjig… Ne samo redke zbirke unikatnih, starih izdaj… Ne le prostor, v katerem se srečujemo… Knjižnica smo predvsem – ljudje. Zelo različni, a vsak nepogrešljiv…

KnjiĹžnica ... so ljudje

Knjižnica ... so ljudje

Seznam zaposlenih v Knjižnici Bežigrad 1962 – 2006

23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30.

Pred letom 1962 je kadrovsko službo vodila Občina Ljubljana Bežigrad.

1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17.

18. 19. 20. 21. 22.

Kovač Milena Vicentič Cirila Mahorčič Tatjana Zupan Alenka Petkovšek Ivana Nolda Jelka Dolgan Darja Novak Bogdan Žabota Ana Oblak Claudia Grabenšek Silva Stepišnik Marja Cvetek Janislava Marflak Jožica Zupet Ana Bardorfer Erika Hranjec Štefica

Kristan Dušica Isakovič Neda Zupančič Špela Prodan Milena Škilan Bojan

27.05. 1962

31.05. 1984

27.05. 1962 27.05. 1962 27.05. 1962

31.08. 1993

01.09. 1964

09.07. 1999

09.11. 1964

01.05. 1965

01.06. 1965

30.04. 1966

01.09. 1965 01.07. 1968 02.12. 1969

09.09. 1972

03.12. 1969

31.08. 1970

02.11. 1970

14.12. 1977

16.03. 1973

15.05. 1973

18.09. 1972

31.10. 1977

24.08. 1973

28.02. 1983

06.05. 1974

31.08. 1974

01.10. 1975

31.07. 1976

01.04. 1977

30.09. 1978

01.02. 1981

30.04. 1981

01.08. 1990

19.09. 1994

15.03. 1976

02.10. 1977

Torkar Marija Intihar Peter Tompa Ivanka Mrva Stanislava Seliškar Anka Klun Gordana Ločniškar Fidler Mateja Kos Mateja

01.01. 1978

30.09. 1979

01.04. 1978 01.09. 1978

27.11. 1979

25.08. 1979

15.01. 1984

01.10. 1979 20.11. 1979

31.12. 1979

01.01. 1980 20.04. 1982

30.09. 1982

01.08. 1964

01.11. 1984

31.01. 1985

01.05. 1965

27.05. 1985

07.07. 1985

01.09. 1981

23.10. 1983

01.10. 1982

06.01. 1983

15.06. 1983

31.03. 1985

01.12. 1982

31.12. 1982

09.12. 1969

01.03. 1983

31.05. 1983

31.12. 1993

23.06. 1983

31.12. 1984

12.12. 1983

07.03. 1985

16.11. 1983

31.08. 1987

31. Ferjan Jana 32. Sepič Jana 33. Hribar Branka

34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44.

Bobnarič Zdravko Mrzel Božena Arnuš Tatjana Vidmar Kuret Mira Marinček Breda Šesek Darja Zajc Ines Žumer Nevenka Kobal Marija Schwarz Saša Petkovšek Špela

15.03. 1976 04.08. 1976

14.11. 1977

08.09. 1976

30.06. 1983

07.11. 1977

14.03. 1978

45. Čeh Marija 46. Zver Bernarda

10.06. 1983 07.05. 1984

19.05. 1985

11.06. 1984 04.09. 1984 06.06. 1985

30.09. 1985

18.07. 1985

31.08. 1985

05.08. 1985 01.10. 1985

31.07. 1989

13.01. 1986

10.07. 1986

08.01. 1987

08.02. 1987

01.07. 1987

31.07. 1987

01.10. 1987

31.10. 1987

01.07. 1986 07.07. 1986

31.01. 1987

Knjižnica ... so ljudje

47. 48. 49. 50. 51.

Martinčič Tatjana Kraiger Miroslava Piano Jože Vidic Maja Petkovšek Ana Marija

52. 53. 54. 55. 56. 57. 58. 59. 60. 61.

Dobnik Ivan Žohar Petra Podobnik Ana Melinc Bojan Lojevec Tatjana Šprah Andrej Zrnič Tanja Trček Ana Kavčič Mojca Brenčič Polonca

62. Šifrer Vida 63. Gorup Janja

74. 75. 76. 77. 78. 79. 80. 81. 82. 83. 84. 85. 86.

01.09. 1987 01.06. 1987

30.12. 2000

01.10. 1987

04.10. 1989

14.10. 1987

07.12. 1987

04.01. 1988

31.03. 1988

30.08. 1988

30.09. 1988

04.05. 1988

07.05. 1995

04.05. 1988

30.11. 1990

01.08. 1988

31.08. 1994

17.07. 1989

31.05. 1990

06.11. 1989

31.07. 1990

02.11. 1989

12.05. 1999

02.11. 1989

31.10. 1990

01.04. 1990

31.12. 2002

28.02. 1991

01.10. 1991

31.10. 1991

01.12. 1992

31.12. 1992

18.07. 1994

31.07. 2000

19.02. 1991

30.06. 1992

15.10. 1991

30.04. 1993

87. 88. 89. 90. 91. 92. 93. 94. 95. 96. 97. 98. 99. 100. 101. 102. 103. 104.

02.08. 1993

64. 65. 66. 67. 68. 69. 70. 71. 72. 73.

Zidar Dolničar Katarina Bahar Muršič Andreja Kamnikar Nataša Parkelj Jožefa Pavletič Andrej Miholič Petruša Nenezić Radovan Jean Milena Verdnik Pal Ingrid Torkar Bernardka

21.11. 1991 15.02. 1993

19.05. 1996

06.12. 1993 09.12. 1993

13.08. 1999

05.09. 1994

15.09. 1994

12.09. 1994

24.06. 2001

16.11. 1994

16.11. 1995

24.04. 1995

30.07. 2001

24.04. 1995 12.02. 1996

20.05. 1996 03.06. 1996

02.09. 1996

20.08. 1996 02.12. 1996 02.12. 1996 01.03. 1998

14.01. 2001

11.05. 1998

25.11. 2000

18.05. 1998

31.12. 1999

02.11. 1998

30.11. 2004

06.04. 1999

30.09. 1999

07.06. 1999

31.12. 1999

08.06. 1999

31.12. 1999

18.10. 1999

03.09. 2000

05.04. 2001

01.11. 1990 05.11. 1990

Pogorelec Andrej Fortuna Renata Urbas Barbara Cvek Aleš Stare Erika Kozorog Kenda Martina Lavrič Martin Žerjal Katja Radelj Pepevnik Elizabeta Sotošek Saša Ukotič Dorjan Flajnik Damjana Andrin Igor

12.08. 1996

Pelko Pleteršek Mojca Penič Peter Zorenč Uroš Komar Mojca Pristolič Tatjana Viltužnik Nicoleta Matevc Gregor Vrezovnik Barbara Rijavec Veronika Grubar Nataša Čebokli Roman Kozina Tanja Klarić Mateja Kos Barbara Dolinar Nataša Bogataj Nina Vilfan Matija Curhalek Tanja

01.04. 2000 01.08. 2000 01.09. 2000

31.12. 2004

09.10. 2000 01.12. 2000 01.12. 2000 01.12. 2000

31.12. 2005

18.12. 2000

17.12. 2001

01.01. 2001 01.03. 2001 01.03. 2001 01.08. 2001

31.01. 2002

01.01. 2002 13.05. 2002

31.12. 2002

19.06. 2002

19.06. 2003

09.12. 2002

08.12. 2003

01.01. 2005 01.08. 2005

KnjiĹžnica ... so ljudje

Knjižnica ... so ljudje

Milka Žontar

nepopolni popisi neizterjane knjige.

Upravnica v letih 1956-1959

Z vnemo se je lotila AIK-ja, natančnega in zamudnega opravila, ki je za knjižnico naložba na dolgi rok. Delo je zastavila po zahtevnejši Kalanovi šoli, čeprav brez priročnikov, pisalnega stroja in telefona. Poleti 1958 je zadovoljna prinesla od knjigoveza natipkan že ves naslovni katalog v štirih zelenih tenkih knjigah. (6) Namenjen je bil bralcem, ki so tovrstne tiskane sezname poznali izpred vojne. V Ljubljani so se tedaj trudili obuditi tovrstno tradicijo. Vendar so bili bežigrajski seznami dosežek in največ, kar je knjižnica v tedanjih razmerah zmogla. Ker je zaloga knjig uspešno rastla, so bili takoj zastareli. Dopolnjevanje, to je dopisovanje novosti v prazne prostore med vrsticami, se namreč ni obneslo.

Zdaj sem prepoln obrazov. Iščem samo enega. (1) Sredi 50-ih let so za prvo upravnico Ljudske knjižnice Bežigrad imenovali Milko Žontar. (2) Tedanji čas je bil prelomen za to knjižnico, za ljubljansko knjižničarstvo in za odnos do knjig nasploh. Povojna huda žeja po slovenski knjigi je plahnela. Sindikalne in krajevne knjižnice so ugašale, ker niso imele urejenega statusa in so vse manj ustrezale potrebam bralcev. Spremenjena politična usmeritev države je v temeljih preusmerila založniško politiko z vzhoda na zahod. Dotedanje zaloge knjig niso bile več aktualne. Strokovnjaki so govorili »o nezdravem stanju naših ljudskih knjižnic«. (3)

Urejanje katalogov, torej delo za nazaj, se je prepletalo z naraščajočim obiskom. Upravničino skrb za vsakega obiskovalca in ustrežljivost, ki v tistem času ni bila nekaj samoumevnega, so nekateri videli kot možno bližnjico do knjižnih novosti. Zanjo je bil to pritisk. Izposoja knjig se je podvojila (7), kar je zahtevalo načrte in prizadevanje za širitev po strokovnih usmeritvah. Vsako področje dela je bila obremenitev za celega človeka. Čemu dati prednost?

Ljubljana se je tedaj odločila za upravno reorganizacijo. Oblikovali so občinske odbore, eden od njih je zajemal Bežigrad, ki se je z novimi gradnjami zlival z nekdanjimi predmestji na severu. Spremembe v mestu niso zaobšle niti knjižnic. Dotedanje podružnice Mestne ljudske knjižnice so postale občinske knjižnice. Bežigrajska je bila najmanjša s približno 4.000 knjigami (4) in 2.100 vpisanimi člani (5). Ustanovitelj in bralci so od novega vodstva pričakovali predvsem, da bo knjižnica po več mesecih znova izposojala knjige.

Čeprav je vedno hitela, je za interno delo zmanjkovalo časa, za spoznavanje gradiva in poglabljanje znanja ga ni bilo niti za las. Novi sodelavki je bilo potrebno usmerjati in voditi. Pri načrtovanju je lomila razširjeno miselnost, da za delo v knjižnici zadoščata ljubiteljstvo in entuziazem.

Milka Žontarjeva, od doma vajena dela, poslušnosti in odgovornosti, je videla globlje: pultni sistem numerus currens

Knjižnica ... so ljudje

Živahna gospa je vse bolj molčala. Razpeta med preobremenjenostjo v službi in doma, kjer so jo čakali trije fantiči, se je s težkim srcem odločila za rez. Delo, ki ji je brez dvoma ležalo, je opustila. (8) Kasneje ga je zamenjala za dopoldansko službo. Na njeno obdobje spominjajo strokovno popolni, lepopisno izpisani kataložni listki. Stari naslovni katalogi odslikavajo stanje tedanje knjižne zaloge. Knjižnici je utirala in utrjevala pot strokovne neoporečnosti in korekten odnos do vsakega bralca. Alenka Zupan

1. Dobnik, Ivan: Rapsodija v mrzli zimi. - Lj. 2005. 2. Ljudmila roj. Dejak: *22. 8. 1923 Rakitnica +23. 2. 2002 Ljubljana Šolanje: Dolenja vas, Kočevje, Ljubljana 3. Gerlanc, B.: Slovenske ljudske knjižnice. - Lj. 1955. 4. podatek iz inventarne knjige 5. podatek iz imenika bralcev 6. Seznam leposlovnih knjig Pesmi. – Drame. – Igre Seznam mladinskih knjig Seznam poljudno-znanstvenih knjig 7. Leto 1955 19.106 Leto 1958 41.036 Vir: Letni statistični poročili 8. Zaposlena je bila v knjižnici od 1. 8. 1956 do 28. 2. 1959

Knjižnica ... so ljudje

Mira Isaković Upravnica v letih 1959-1961 Mira Isaković – Vera, pred poroko Parkelj, druga upravnica Ljudske knjižnice Bežigrad je bila mlada, odločna, praktična blondinka. Zanjo so bile to znane vode; imenovana je bila, ko je kot dotedanja knjižničarka ustanovo že dobro poznala. (1) Rojena 1. februarja 1925 je rastla v veliki družini, kjer sta domovala narodna zavest in socialni čut. Tega je izrazito utrdila v težkih letih odraščanja, saj so jo Italijani odvedli v taborišče, kmalu nato je izgubila starše. Bolj kot formalno izobraževanje jo je oblikovala šola življenja: partizanstvo v Kosovelovi brigadi, selitve in različne službe. (2) Obogatila jo je z znanjem in človeško širino. V rodni Ljubljani je pognala globoke korenine; kadar se je dalo, se je vračala. Tudi sedaj biva tu. Ko je prevzela knjižnico, le-ta še ni bila samostojna. Zanjo so vodili računovodske, upravne in personalne zadeve na Občinskem ljudskem odboru Ljubljana-Bežigrad. Knjižnica sama je bila zadolžena za bibliotekarska dela. Tedanjim trem sodelavkam (3) je predstojnica nemudoma razdelila konkretne zadolžitve in odgovornosti. Poznala je mnogo ljudi: sošolke, predvojne, medvojne in povojne znance, politične somišljenike, člane bežigrajskega športnega društva Partizan, starše sošolcev svojih sinov… Za vsakega je našla topel nasmeh in vzpodbudno besedo. V pogovorih z njimi je v dobro knjižnice uredila marsikaj, kar bi se sicer zatikalo in urejalo po administrativnih poteh.

Knjižnica ... so ljudje

žele. To je bila podlaga za nakup. Najbolj iskana dela so dobile dvojnice. Področja, ki jih tedaj v slovenskih založniških programih ni bilo, so zapolnile »srbohrvaške« knjige. Enako so bile popolnjene vrzeli prevodov leposlovnih del.

Na prvo mesto je postavila bralca; celotno delo knjižnice je usmerjala z njegovega vidika – tu in sedaj. Ko je delala še s polovično delovno obveznostjo, je dala pobudo, da je bil spremenjen urnik za bralce. Sedaj je izpeljala, da je bila knjižnica odprta ob istih urah, vsak delavnik brez izjeme, tudi ob sobotah. Na mah je bilo s tem razrešenih več težav. Popoldanski navali so bili odpravljeni, bralci, ki jih je bilo vedno več, so se enakomerno razporedili. Prijalo jim je, da se ni bilo treba uklanjati zamotanemu urniku. Obiske so lahko opravili spotoma ali jih združili z drugimi potmi. Dopoldne so prihajale gospodinje, ki so pogledale tudi na tržnico, ki je ležala na drugi strani ceste. S knjigami so oskrbovale ostale družinske člane. Popoldne so prostor napolnili šolarji. Šolske knjižnice so tedaj komajda delovale, zato je bila ljudska knjižnica zanje možnost druženja, izposoje obveznega branja in vir branja za prosti čas. Izposoja je bila poceni, drugih kulturnih prostočasnih dejavnosti tedaj skoraj ni bilo.

Interno strokovno delo je bilo treba opraviti, ko je bila knjižnica zaprta, sicer ni bilo ne časa ne prostora. Vse je moralo biti ažurno, brez zastojev pri pretoku zaloge. Zato so bile novosti vpisane, popisane in opremljene takoj. Poškodovane knjige so romale h knjigovezu. Nevrnjene knjige je bilo treba izterjati, čeprav z obiski pri zamudnikih. V knjižnici je bilo živo, postajala je vse bolj ljudska in vse bolj bežigrajska, ne le po imenu. Vzpon knjižnice je dobil zarezo, ko se je v letu 1960 z družino preselila v Postojno. Vedrine njenega tipa ni bilo več. Zasejani optimizem ali vsaj odsotnost nemoči sta bila v naslednjih letih v knjižnici še kako dobrodošla.

Načitana upravnica je čas, ki ga je pridobila z racionalizacijo, namenila obiskovalcem. Ni jih postregla mimogrede ob drugih skrbeh in opravilih. Čakala je nanje sproščena, neuradniška, do vseh enaka. Oblečena v haljo opekaste barve, ko je veljalo nepisano pravilo, da so knjižničarke v črnem klotu, je stala za pultom in svetovala pri izbiri.

Alenka Zupan

Zbeljeni pult, ogledalo hišne snažilke, je bil ob lončeni peči, treh stolih, pručki in knjižnih policah vse pohištvo. Zmajani predal na ključ ob robu je služil kot blagajna. Police so postopoma zrasle do stropa, kjer so jih zagozdili. Bogastvo knjižnice je postajala knjižna zaloga, k čemer je Mira Isaković bistveno pripomogla. V neposrednem stiku z bralci je bila na tekočem, česa manjka, česa si

1. V knjižnici je delala od 15. 12. 1956 – 31. 12. 1960. Za upravnico je bila imenovana 1. 3. 1959 2. Smederevska Palanka - Niš - Knjaževac - Jagodina = Svetozarevo Zadar -Ljubljana 3. Milena Kovač, Majda Odeb, snažilka in hišnica na sedanji Dunajski 41, in Alenka Zupan

Knjižnica ... so ljudje

Alenka Zupan

Leta 1964 je Ljudska knjižnica Ljubljana Bežigrad med prvimi splošnimi knjižnicami uvedla prosti pristop do knjig na podlagi sistema Univerzalne decimalne klasifikacije, ki je zamenjal prejšnji pultni sistem. Njena je zamisel o glasbenem oddelku v knjižnici. Leta 1987 je knjižnica v svojo zbirko pričela uvrščati tudi neknjižno gradivo: najprej zvočne kasete, sledile so videokasete, igrače, CD plošče. Izposoja igrač je bila takrat velika novost v slovenskem knjižničarskem prostoru. Alenka Zupan je sodelovala pri začetkih uvajanja računalniške tehnologije v knjižnični informacijski sistem.

Direktorica v obdobju 1961 - 1992 Alenka Zupan je rojena 18. avgusta 1938 v Ljubljani. Po maturi se je vpisala na šolo za knjižničarje in arhivske pomočnike v Ljubljani in jo zaključila z odličnim uspehom. S 1. septembrom 1958 se je zaposlila v takrat imenovani Ljudski knjižnici občinskega ljudskega odbora LjubljanaBežigrad. V l. 1961 je opravila strokovni izpit iz bibliotekarske stroke ter postala upravnica knjižnice. Knjižnica Bežigrad se je pod njenim vodstvom najprej strokovno utrdila in posodobila. Skrb za delo z bralci ji je bila vedno vzporedna in neločljivo povezana z razvojem stroke. Že l. 1965 se je sistematično posvetila knjižnični mreži ter si prizadevala za profesionalizacijo do tedaj društvenih knjižnic, ki so postopoma prešle pod strokovno okrilje Knjižnice Bežigrad: l. 1974 knjižnica na Črnučah in l. 1976 knjižnica v Stožicah. Knjižnično mrežo je razširila tudi v nova okolja, ki te tradicije še niso imela: l. 1976 je bila odprta Knjižnica Savsko naselje in l. 1987 Knjižnica dr. Franceta Škerla v naselju Nove Stožice (BS 3). Alenka Zupan je bila med ustanovitelji ljubljanske potujoče knjižnice. Z direktorjem Delavske knjižnice, gospodom Avgustom Vižintinom, sta skupaj oblikovala temeljno zbirko ter določila kraje, kjer se je bibliobus ustavljal; večino teh krajev še danes obiskuje, nekatera področja pa so pokrita s stalnimi enotami knjižnice.

Knjižnica Bežigrad je l. 1991 postala polnopravna članica knjižničnega informacijskega sistema COBISS. Matična služba je bila poverjena Knjižnici Bežigrad že l.1962. V okviru matičnosti je ravnateljica Alenka Zupan pomagala pri urejanju vseh knjižnic osnovnih šol za Bežigradom ter iskala in predlagala sistemske rešitve za vzgojno varstvene zavode na tem področju. Sodelovala je tudi pri urejanju posameznih sindikalnih knjižnic. Na vseh področjih se je zavzemala za širjenje in utrjevanje bralnih navad. Pomembno je tudi njeno mentorsko delo s pripravniki in študenti, ki jim je posredovala svoje bogato znanje ter pri tem na prvo mesto vedno postavila knjižničarjevo poslanstvo v odnosu do bralcev, za katere si morajo vzeti dovolj časa za svetovanje in pomoč pri izposoji. Kot vodja knjižnice je bila do sodelavcev razumevajoča, s svojo široko razgledanostjo in znanjem je vzbujala zaupanje, ki je pogoj za dobro sodelovanje pri skupnem delu.

Enako skrbno je načrtovala tudi strokovno delo v knjižnici. V l. 1963 je na podlagi strokovnih priporočil organizirala ločeno postavitev mladinskih knjig od knjig za odrasle.

Knjižnica ... so ljudje

Za opravljeno delo je prejela vrsto nagrad in priznanj: Čopovo diplomo nastrokovnem posvetovanju bibliotekarjev oktobra 1975, Župančičevo nagrado za dolgoletno plodno delo v knjižničarstvu leta 1980, nagrado Občine Ljubljana Bežigrad l. 1977 in priznanje Pedagoške fakultete v Ljubljani za večletno uspešno mentorsko delo s študenti knjižničarstva v l. 1988. Ob vseh obveznostih pa si je vedno znala vzeti čas za obiskovalce knjižnice in svetovati pravo knjigo ob pravem času pravemu bralcu. Alenka Zupan pripada pionirski generaciji slovenskih knjižničark in knjižničarjev, ki so postavili trdne temelje mreže splošnih knjižnic in prav zaradi trdnosti sistema sedanja generacija knjižnično dejavnost lahko uspešno nadgrajuje in dalje razvija. Veseli smo, da se tudi po zaključku aktivne delovne dobe strokovno sodelovanje med Alenko Zupan in Knjižnico Bežigrad nadaljuje. Še posebej dragoceno je njeno prostovoljno sodelovanje pri dopolnjevanju domoznanskega gradiva, ki ga pomaga zbirati kot dobra poznavalka okolja, v katerem knjižnica deluje. V razstavnem prostoru knjižnice smo predstavili že več avtorskih razstav iz njene zasebne zbirke razglednic in knjižnih znamenj ter tematske razstave, ki so vsaka na poseben način predstavile knjižnico, odnos do slovenskekulturne dediščine, našega jezika in branja.

Alenka Zupan je prisluhnila potrebam okolja in bralcev ter upoštevala strokovne usmeritve pri razvijanju knjižnične dejavnosti, aktivno je sodelovala pri vzpostavljanju knjižnične mreže v okviru ljubljanske regije in pri oblikovanju knjižničnega informacijskega sistema Slovenije. Za razvoj bralne kulture in priznanje bibliotekarski stroki se je zavzemala kot članica Sveta za kulturo mestne konference SZDL Ljubljana, kot članica nadzornega odbora Društva bibliotekarjev Ljubljana in kot članica odbora za knjigo pri Zvezi kulturnih organizacij. Bila je med pobudniki ustanovitve Zveze splošnoizobraževalnih knjižnic Slovenije; Knjižnica Bežigrad je bila v tistem času gostiteljica Upravnega odbora Zveze SIK.

Alenka Zupan je postala v l. 2006 predstavnica uporabnikov v Svetu Knjižnice Bežigrad, tako da se sodelovanje nadaljuje. Marija Kobal

Knjižnica … in zbirke Menda obstajata le dve vrsti znanja: tisto, ki smo ga že spoznali, in pa tisto, za katerega vemo, kje bomo lahko našli odgovore na vprašanja… Knjižnice so res zakladnice znanja. V njih se najde skoraj vse… In kdor ni radoveden, kdor ne bere, kogar ne izzove nikakršna glasba ali film, ki se ne sprašuje o tistem, česar ne ve – ta se odpoveduje mnogim pravim bogastvom…

Knjižnica ... in zbirke

Mojca Kavčič

Knjige

Priročna zbirka

Knjige so temeljni del vsake knjižnične zbirke. Tudi naše. Zdaj že davnega leta 1956 smo imeli na policah nekaj manj kot 5 tisoč izvodov knjig… Danes je v naših zbirkah že več kot 180 tisoč knjig. In knjige seveda niso samo popisani listi… Čarobnost sveta knjig je skrita drugje. V bogastvu znanja, svetovih domišljije, raznolikosti idej in razmišljanj – in tudi v sanjarjenju…

Namen priročne zbirke izhaja že iz imena samega: gre za gradivo, ki naj bo pri roki za izpopolnjevanje znanja, iskanje pravilnih odgovorih na zastavljena vprašanja ob vsakem času. Ker nikoli ni dovolj denarja za dovolj veliko število izvodov gradiva za izposojo na dom ali pa so knjige preobsežne, je priročna zbirka elegantna rešitev za zadovoljevanje potreb uporabnikov vsake dobre knjižnice. Začetki ustvarjanja priročne zbirke v Knjižnici Bežigrad segajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Prvi vpis gradiva iz priročne zbirke v inventarni knjigi, ki sem ga zasledila, je iz leta 1955. To je bil Priročni leksikon založbe Slovenski knjižni zavod (imel je inventarno številko 4027), ki smo ga medtem zaradi izrabljenosti in zastarelosti že izločili. Dolgoletna ravnateljica Alenka Zupan se spominja, da je idejo za ustvarjanje posebne zbirke gradiva, ki se ne izposoja na dom, dal prof. Logar. Tako se je začelo nabavljati enciklopedije in leksikone, ki so bili uporabnikom knjižnice vedno na voljo in so v njih lahko poiskali informacije in podatke, ki so jih potrebovali. Zbirka je kmalu obsegala vsa področja človeškega znanja in zanimanja. Pomemben del tega so bile knjige s področja knjižničarstva in bibliografije, kar je bilo v veliko pomoč pri delu in izobraževanju knjižničarjev. Priročna zbirka se je širila z gradivom, ki je bogatilo fond knjižnice. Obsegala je vse mogoče, od gradiva, ki ga ni bilo lahko dobiti ali pa je bilo nezaželjeno (npr. Leto svetnikov,

Knjižnica ... in zbirke

delovnega dne in med drugim tudi časopisne čitalnice, v kateri je bila priročna zbirka dostopna bralcem. Lepe nove police, kmalu prekratke in zato kmalu dodane police do stropa, kjer smo hranili gradivo, ki ga nismo potrebovali velikokrat.

Sveto pismo, Mein Kampf…), do knjig in serijskih publikacij, ki so bile predrage za nakup in so jih zato bralci pregledovali v knjižnici (leksikoni, enciklopedije, pravne knjige, slovarji…). Pomembne so bile tudi knjige v tujih jezikih, ker so nudile poglede iz drugega zornega kota na svet in zgodovino, kot je bil obravnavan v naših knjigah. Ker so jih lahko uporabljali le v čitalnici, so bile knjige tudi bolj varovane pred nezaželenimi dogodki, kot so poškodbe, kraje ali pa izposojeno in nikoli vrnjeno gradivo.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je skupaj z drugim knjižničnim gradivom računalniško urejalo tudi zapise gradiv v priročni zbirki. Vsi izvodi so dobili status dostopnosti »v čitalnici« in interno oznako »Z«.

Takratna ravnateljica Alenka Zupan, tudi vodja nabave, je med drugim skrbno nakupovala in dopolnjevala naslove, kot so Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal v letih 1925-1991 in ga je izdala Zadružna gospodarska banka. Shranjevale so se serijske publikacije Zbor občanov (glasilo SZDL Ljubljana Bežigrad), ki je danes del domoznanske zbirke, in Kronika slovenskih mest, ki je danes del zbirke redkih knjig.

V letu 2000 se je Knjižnica Bežigrad preselila v nove prostore na Einspielerjevi ulici. Priročna zbirka je dobila svoje mesto v obsežni študijski čitalnici v prvem nadstropju. Tu si deli prostor s perodičnim tiskom, domoznansko zbirko, računalniškimi in študijskimi mesti. Tako imajo uporabniki študijske čitalnice na enem mestu vse potrebno za temeljit študij oz. iskanje informacij. Novi prostori so narekovali tudi nastanek novih manjših zbirk izven študijske čitalnice oz. njeno postavitev glede na potrebe po posameznih delih knjižnice. Postavitev gradiva je ostala ista, po UDK sistemu. Redke in dragocene izdaje so sedaj zaščitene na zastekljenih policah, zato ni bilo več potrebe, da bi bile v internih prostorih kot do sedaj.

Oblikovala se je tudi posebna zbirka knjižnih ovitkov. Ob nakupu knjige se je en ovitek shranil v arhiv. Zabeležil se je tudi datum obdelave gradiva; ta zbirka je bila kasneje v pomoč pri razstavah, saj smo lahko prikazali gradivo v času nakupa. V novejšem času je bila predstavljena tudi na razstavi prikaza razvoja grafičnega oblikovanja zunanje opreme knjig. Ves čas so se shranjevali in knjigoveško vezali Uradni listi Socialistične Federativne republike Jugoslavije in celotni Uradni listi Socialistične Republike Slovenije.

Najstarejša knjiga v naši zbirki je knjiga Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koseskiga, ki jo je leta 1870 izdala v Ljubljani Matica Slovenska. Prikaz razvoja slovenske književnosti predstavljajo faksimili vseh pomembnih mejnikov, kot so npr. Brižinski spomeniki, Stiški rokopis, Trubarjeva Katekizem in Abecednik ter Dalmatinova Biblija,

Ob preureditvi internih prostorov in čitalnice Knjižnice Bežigrad na Vodovodni cesti leta 1990 se je ustvarila prva velika priročna zbirka. Spominjam se mojega prvega

Knjižnica ... in zbirke

Kozlerjevi Zemljevidi slovenske dežele in pokrajin… Tudi domoznanska zbirka se je vedno bolj širila. Knjižnično gradivo je dobilo interno oznako »D«, obdeluje se tudi domoznanske članke za področje Bežigrada.

Ker so bili prostori uprave in obdelave razdrobljeni na več koncih nove knjižnice, so se oblikovale študijske zbirke gradiva po posameznih prostorih (interna oznaka »ŠZ«). Obsegajo predvsem knjige s področja knjižničarstva, ki jih delavci uporabljamo pri delu in imajo omejen status dostopnosti do gradiva. V pravljični sobici je tako tudi kar nekaj knjig s področja vzgajanja mladih bralcev, poleg teh pa tudi priročna zbirka vzgojnih igrač. V mladinski čitalnici je nastala priročna zbirka za mlade (interna oznaka »OZ«), ki jo mladi obiskovalci uporabljajo pri izdelavi domačih nalog in referatov. Na dislociranih enotah Knjižnice Bežigrad imajo bralci na voljo manjše priročne zbirke, večinoma zapolnjene z gradivom za referate, kot je npr. Enciklopedija Slovenije, in splošnimi priročniki. Vsi uporabniki knjižnice so veseli, kadar pridejo čim hitreje in udobneje do celovite informacije, ki jo potrebujejo. Pogoj za to je dobra založniška politika in seveda posledično tudi dobra nabavna politika knjižnice. Tako je delavcem knjižnice, predvsem bibliotekarjem informatorjem, priročna oz. referenčna zbirka v veliko pomoč pri izpolnjevanju osnovne naloge vsake dobre knjižnice, to je imeti zadovoljne uporabnike.

S prihodom novih medijev in z ureditvijo avtorskih pravic smo nabavili različne slovarje na CD-romih, priročnike in enciklopedije v neknjižnih oblikah, ki so se nameščali na računalnike v študijski čitalnici. Tu so dostopna tudi gradiva javnih oblasti na elektronskih medijih. Tako si bralci lahko prihranijo včasih zamudno iskanje po Uradnih listih Republike Slovenije, ki so drugače še vedno na razpolago tudi v klasični, tiskani obliki.

Knjižnica ... in zbirke

Igor Andrin, Polonca Brenčič

dejavnosti smo se seznanjali v knjižnicah, kjer je tradicija domoznanstva že dolga (Novo mesto, Celje). Uredili smo tudi hemerotečno zbirko člankov ter jo uredili po UDK sistemu.

Domoznanska zbirka Osnovni namen domoznanske dejavnosti v knjižnici je, da omogoča bralcem dostop do gradiva in informacij o domačem okolju.

Ker se zbirka širi, je pomembna predvsem sistematičnost in selektivnost zbiranja in hranjenja. Temeljni postopki pri delu so: pridobivanje gradiv, evidentiranje gradiv, obdelava gradiv, hranjenje gradiv in posredovanje gradiva bralcu.

Domoznanska dejavnost deluje v Knjižnici Bežigrad od leta 1992. Bežigrajska knjižnica zbira domoznansko gradivo za območje nekdanje bežigrajske občine, danes četrtnih skupnosti Bežigrad, Posavje in Črnuče ter občine Dol. Podatki naj bi bili sistematično in računalniško obdelani, saj so le tako lahko dostopni širšemu krogu bralcev.

Domoznansko gradivo obsega vse tiskane vire, ki se nanašajo neposredno na teritorij bivše občine Bežigrad: zgodovinske, geografske, kulturne, sociološke, splošne značilnosti in aktualno dogajanje; poleg tega pa še bibliografije in biografije znanih Bežigrajčanov ter tiske, ki so posredno vezani na Bežigrad: izdajatelj, tiskarna, pisec, glasila delovnih organizacij, društev, šol ipd.

V začetku delovanja domoznanske dejavnosti je bilo potrebno veliko truda, da smo oblikovali zbirko različnih knjižničnih gradiv, ki jih bodo obiskovalci knjižnice lahko uporabljali pri svojem delu. Navezali smo stike z bežigrajskimi kulturnimi ustanovami in ostalimi pomembnimi institucijami ter podjetji za Bežigradom. Začeli smo zbirati članke o Bežigradu iz dnevnega časopisja in selektivno obdelovati revije GEA, Prešernov koledar, Glasnik Unesco in Našo ženo ter jih računalniško obdelovali v sistemu COBISS. Izdelali smo seznam znanih Bežigrajčanov, ki ga stalno dopolnjujemo.

Zbiramo in urejamo sledeče gradivo: publikacije oz. tiske, ki neposredno govorijo o Bežigradu, članke iz dnevnega časopisja ali zbornikov, ki obravnavajo dogajanje za Bežigradom, članke iz dnevnega časopisja ali zbornikov, ki se nanašajo na dogajanje v občini Dol, vse članke, publikacije ter informativno gradivo, ki prikazujejo delovanje Knjižnice Bežigrad, bibliografije in biografije znanih Bežigrajčanov, časopisje delovnih organizacij, šol, ustanov, društev za Bežigradom, raziskovalne in diplomske naloge, ki so vezane na Bežigrad,

Knjižnica Bežigrad je bila od leta 1992 do leta 1994 koordinatorka za domoznanstvo za ljubljanske splošnoizobraževalne knjižnice in za knjižnice v širši ljubljanski regiji. Nekaj časa je bila tudi predstavnica teh knjižnic v delovni skupini za domoznanstvo na področju Slovenije. S strokovnim delom na področju domoznanske

Knjižnica ... in zbirke

leta 2000 smo predstavili delovanje Pionirskega doma in Mladinskega gledališča, ki skupaj s Festivalno dvorano tvorijo osrednji prostor kulturnih in izobraževalnih dogajanj za Bežigradom. Z razstavo v letu 2005 smo ponovno skušali opozoriti na gradivo, ki ga hrani domoznanska zbirka Knjižnice Bežigrad. Tokrat smo se osredotočili na znane prebivalce z našega področja in s podnaslovom razstave »Za Bežigradom živi kup zanimivih ljudi« skušali opozoriti na naše širše uveljavljene someščane.

razne trgovske posrednike, reklame, informativne liste (o razstavah v bežigrajskih galerijah, predavanjih ...), videokasete, avdiokasete, kartografsko gradivo, fotografije, plakate. Danes zbirka obsega monografske publikacije in članke z domoznansko vsebino. Med slednjimi članke s področja arhitekture, urbanizma, gradbeništva; članke o kulturnih institucijah, podjetjih; vsebinsko pomembne članke o znanih Bežigrajčanih; članke o zgodovini, gospodarski dejavnosti Bežigrada; članke, ki jih v različnih publikacijah objavijo zaposleni v Knjižnici Bežigrad; članke o Knjižnici Bežigrad.

Urejanje domoznanske zbirke zahteva veliko časa, prostora ter sistematično obdelavo gradiva, kar je v splošnih knjižnicah velikokrat zelo težko. Velik problem predstavlja tudi relevantnost zbirke, saj ne moremo zagotoviti popolnega pregleda nad informacijami, ki bi bile za zbirko uporabne. Na eni strani je potrebna selekcija zbranega in izbranega gradiva (veliko gradiva ima majhno trajno vrednost), hkrati pa smo še vedno odvisni od naključja, saj pogosto v neki publikaciji slučajno naletimo na pomemben domoznanski članek.

Sodelovanje z bežigrajskimi šolami in galerijami je zadovoljivo. Šole nam pošiljajo svoja glasila in večkrat tudi raziskovalne naloge. Galerije nas z informativnimi obvestili obveščajo o razstavah, ki so trenutno na ogled. Sodelovanje s podjetji je slabše, saj internih glasil ne dobimo veliko.

Na količino podatkov, ki so za zbirko pomembni, vpliva tudi prihod novih medijev. Vedno več je informacij v elektronski obliki, kar pa zahteva nov pristop do zbiranja in hranjenja informacij. Veliko podjetij izdaja svoja glasila na svojih spletnih straneh, tu so tudi spletni časopisi in spletne strani društev, četrtnih skupnosti in nenazadnje posameznikov, ki mnogokrat prinašajo najbolj aktualne informacije z nekega lokalnega področja. Prav tako pa se kot orodje za posredovanje gradiva in informacij o gradivu danes vse bolj uveljavlja digitalizacija »papirnatih« dokumentov in posredovanje informacij v elektronski obliki.

V Knjižnici Bežigrad smo dvakrat izvedli anketo med društvi in drugimi formalnimi skupinami za Bežigradom, s katero smo poskušali zbrati čim več informacij o njihovem delovanju in jih pritegniti k sodelovanju pri zbiranju informativnega gradiva za naše obiskovalce. Odziv je bil na žalost slab. V okviru promocije domoznanske zbirke smo v preteklosti pripravili tri razstave. Z razstavo leta 1998 smo na zbirko prvič opozorili naše uporabnike. Predstavljen je bil namen zbiranja gradiva in možnosti njegove uporabe. Na razstavi

Knjižnica ... in zbirke

Ob množici informacij in gradiv se neprestano pojavlja problem urejanja in obdelave zbirke. Samo zbrano, a neobdelano gradivo ne more služiti osnovni nalogi domoznanske zbirke, to je podajanju iskanih informacij uporabnikom. Prav izbor, urejanje, obdelava in posredovanje informacij bodo tudi v prihodnosti osnovne naloge pri urejanju zbirke ne glede na medije, na katerih

se bodo nahajale. Od uspešnosti opravljanja teh nalog pa bo v veliki meri odvisna nadaljnja pot razvoja domoznanske zbirke Knjižnice Bežigrad. Domoznanska zbirka je na voljo obiskovalcem knjižnice na posebnem informativnem prostoru v študijski čitalnici v osrednji Knjižnici Bežigrad.

Knjižnica ... in zbirke

Direktorica Alenka Zupan, 1976

Z zbiranjem glasbenega gradiva, takrat zvočnih kaset, smo začeli leta 1987. Zdaj ta zbirka dosega skoraj 6 tisoč izvodov. Zvočne kasete se počasi opuščajo, izpodrinili so jih cedeji: na izbiro jih imamo dobrih 9 tisoč. V glasbeni zbirki imamo celo plošče… Je res, da se komaj kdaj še spomnimo nanje? No, natanko 1.212 jih je…

Glasbena zbirka Iz arhiva Knjižnice Bežigrad

Glasbeni oddelek Knjižnice Bežigrad Uvod Knjižnica naj bi nudila otroku v prostem času gradivo, ki utrjuje njegovo šolsko znanje ter gradivo, ki mu širi obzorje in usmerja ter vzpodbuja osebne interese. Vloga knjižnice v svetu že dolgo ni več omejena le na posredovanje tiskane besede. To naziranje je zgodovinsko pogojeno, saj razen Gutenbergove iznajdbe dolgo ni bilo drugih načinov množičnega širjenja informacij. Dandanašnji nudi niz možnosti, od radia, preko magnetofonskih trakov do mikro filmov. Naloga sodobne knjižnice je, da se vklaplja v sodobne tokove. Pri delu mora upoštevati čim več medijev, ki imajo isti končni cilj: celostno oblikovanje kulturne osebnosti. O pomenu sredstev množične informacije in komunikacije je sklepala mednarodna konferenca UNESCO že leta 1964. Knjižnica Bežigrad je v program splošno-izobraževalnega knjižničarstva vključila ustanovitev glasbene knjižnice kot dela mladinskega oddelka. Postavitev novega oddelka se ujema z načrtom kulturnega razvoja v SR Sloveniji 1976-1980, ki predvideva med drugim: »/…/Pomemben pogoj je množičnost, ki naj doseže sprejemanje posameznih kulturnih dobrin. K temu naj bi pripomoglo tudi: uspešnejše in hitrejše ustvarjanje možnosti za razvoj novih kulturnih žarišč in zagotavljanje hitrejšega pretoka novih vrednot; nadaljnji razvoj kulturnih institucij in napredna usmeritev njihovih programov dela, izboljšanje in razširjanje možnosti za vrsto novih oblik kulturnega življenja mladih... /…«

Knjižnica ... in zbirke

Utemeljitev »Glasba človeka oblikuje in plemeniti, osrečuje, razvija ljubezen ne samo do lepega, temveč tudi do skupnosti.« (Beethoven) Glasba ima izreden pomen pri estetski, moralni in umski vzgoji otrok in mladine. Mladim daje osnove estetskega okusa. Od njih zahteva vztrajnost, disciplino in kolektivizem. Utrjuje slušne zaznave, pozornost in pomnjenje. Pri tem otroka še izredno čustveno bogati Otroku že ob koncu prvega polletja povzročata glasba in petja zadovoljstvo; v obdobju od tretjega do sedmega leta že skuša posnemati melodije, zlasti pa takt (ritem). Otroci v tej dobi bolj uživajo, če glasbo proizvajajo, kot če jo poslušajo. Tem nagnjenjem strežejo, kolikor je mogoče, programi vzgojno-varstvenih ustanov. V šolskem obdobju se poveča zanimanje za glasbene inštrumente. Ob smislu za ritem raste smisel za melodijo. V puberteti se razvije še zanimanje za muzikalnost. Pubertetnik razkriva sebe, svojo notranjost. Čustvena občutljivost doseže višek. Zato mu glasba v tej dobi posebno ustreza, še več, je v prvi vrsti njegovih interesov ob kinu, branju, športu in plesu ter radiu in televiziji. Z anketo so ugotovili, da glasbo rado posluša 90% otrok. Poslušanju posveti veliko časa: 30% otrok celo po dve uri in več na dan. (Primerjaj: Toličič, I., V. Smiljanič-Čolanović: Otroška psihologijia. 2.izd. Lj. 1973. str. 228.). Psihologi priporočajo: nudite »dovolj možnosti za izražanje muzikalnih potreb in teženj«. Prav v tej dobi pa naši otroci nimajo dovolj takih možnosti in vodstva. Glasbeniki trdijo, da je v učnih načrtih glasbenega pouka premalo. Otroku komaj posredujejo glasbeno abecedo, za uvajanje v poslušanje glasbe časa primanjkuje. Doma pa nimajo možnosti, da bi učno snov utrjevali. Vpis v glasbene šole dokazuje, da je zanimanje

za glasbo večje kot učne možnosti šol. Veliko otrok v glasbene šole ne pride. Glasbene aparature in gradivo je drago. Dostopnost ni organizirana in vodena. Plošče, na primer, izposojajo v Ljubljani vsakomur le tuji informativni centri. Dostopnost je torej odvisna od gmotnega položaja otrok, kar poglablja socialne razlike. Neusmerjeni in nevodeni interesi za glasbo mladih so trdno zakoreninjeni vzroki za nizek glasbeni nivo, za bohotno razraščanje skomercializirane glasbene produkcije in zahajanje v disco klube dvomljivih kvalitet. Mladostnik je vznemirjen zaradi svojih problemov in pogostih nesporazumov z odraslimi. Prizadeva si, da bi preživel čimveč časa zunaj doma in šole. Druži se z vrstniki, predvsem onimi, s katerimi ima skupne interese. Tako preživlja svoj prosti čas izven območja pedagoških vplivov. »Vzgoja za prosti čas« postaja v naši kulturi nadvse resna zadeva. Na prvem mestu so materialne možnosti, ki jih mladini lahko in dejansko daje družba, daje občina, v kateri žive. Ugotavljajo, da imajo občine, ki bolje strežejo pubertetnim interesom in dejavnostim, manjšo stopnjo delinkvence kot narobe. Sem sodijo rekreacijski prostori, klubske sobe, knjižnice, gledališča, …itd., itd. Dejavnosti, ki se tako lahko razvijejo, olajšujejo in pospešujejo stike med domom, šolo in družbeno skupnostjo. »…zavedati se je treba, da smo vsi odgovorni za možnosti in vrednosti mladinskega rekreiranja ter da je vzgojni nadzor stvar vseh in ne samo staršev in učiteljev.« (Žlebnik, L.: Psihologija otroka in mladostnika. 3. del. Lj. 1975. str. 216). V dolgoročnem programu splošnoizobraževalnega knjižničarstva v Ljubljani, ki ga je januarja 1973 potrdila Ljubljanska kulturna skupnost, je bilo v krajevni skupnosti Stadion določeno samostojno izposojevališče. Po določitvi velikosti matične knjižnice in njeni lokaciji na Vodovodni

Knjižnica ... in zbirke

ti so namreč obstojnejši in manj občutljivi. Vodenje poslušanja glasbe s plošč v glasbenem oddelku. Poslušanje bo možno individualno, s slušalkami, ali skupinsko. Ko bo zaloga plošč večja, bo možna izposoja na dom. Izposojanje kasetofonskih in magnetofonskih trakov na dom. Organiziranje glasbenih ur in predavanj za posamezne starostne stopnje otrok. Povezovanje z glasbenimi oddelki drugih knjižnic v Sloveniji, z glasbeno šolo in drugimi šolami ter vzgojno-varstvenimi ustanovami, predvsem v naši občini.

3 je bil program spremenjen. V novih prostorih matične knjižnice je dobil mladinski oddelek majhen prostor, v katerem so knjige le za otroke do zaključenega šestega razreda osnovne šole. Knjige za starejše so med knjigami za odrasle. Med bralci knjižnice je 51% mladih, več kot polovica teh pa ravno iz skupine od 14 – 20 let. Da bi ustregli še tej veliki skupini, preko 1200 bralcev, ki so jim akustični mediji enako pomembni kot knjige, je bila sprememba namembnosti prostorov v Krajevni skupnosti Stadion nujna. Prostori so bili določeni za glasbeni del mladinskega oddelka matične knjižnice. Spremenjeni program je bil vnesen v delovni program za leto 1975, v javnosti je bil z zanimanjem sprejet, predvsem so načrtovano novost pohvalili mladi.

Sklep Postavitev glasbenega oddelka knjižnice za Bežigradom je organizacijsko in psihološko utemeljena. Usklajena je z delovnim programom knjižnice in razvojnim načrtom splošnoizobraževalnega knjižničarstva v Ljubljani. Glasbeni oddelek ni modna muha, temveč izhaja iz potreb mladih našega okolja današnjega časa.

Načrt dela Nakup glasbenega gradiva: dobra fonoteka vsebuje najboljša, predvsem tipična dela glasbenih vrst in zvrsti. Zato načrtujemo nakup glasbenih plošč s simfonično, klasično, komorno, vokalno, instrumentalno, operno, narodno, jazz in lahko glasbo. Med govornimi ploščami bodo prišle v poštev recitacije literarnih del, pravljice in drugi teksti, namenjeni otrokom, ter jezikovni tečaji. Rabili bomo še magnetofonske in kasetofonske trakove s posnetki glasbenih in govornih del. Strokovno urejanje glasbenega gradiva, predvsem sestavljanje katalogov po avtorjih, po izvajalcih in glasbenih zvrsteh. Organiziranje priročne zbirke: V glasbenem oddelku bo priročna knjižna zbirka, ki bo vsebovala leksikalna dela s področja glasbe, priročnike za glasbeno teorijo in prakso in življenjepise glasbenikov tudi v romansirani obliki. Presnemavanje s plošč na magnetofonske trakove. Le-

Knjižnica ... in zbirke

filmi ter nekaj igranih filmov, med pionirskim video gradivom pa so risani filmi redkejši; pretežni del tega dela zbirke zapolnjujejo mladinski igrani filmi. Na mladinskem oddelku našim uporabnikom ponujamo tudi strokovno video gradivo, kjer gre za učne, poučne in dokumentarne filme, namenjene otrokom in mladini.

Andrej Pogorelec

Zbirka video gradiva V Knjižnici Bežigrad smo z oblikovanjem zbirke video gradiva začeli leta 1988. V dobrih desetih letih smo oblikovali obsežno kolekcijo videokaset, ki je v poznih devetdesetih že presegla zmožnosti prostorov, v katerih je delovala knjižnica.

Jeseni 2000 se je Knjižnica Bežigrad selila v prepotrebne nove prostore na Einspielerjevo 1, kjer delujemo še danes. S tem so se pogoji nabave, obdelave, hranjenja in izposoje video gradiva (kot tudi ostalega knjižničnega gradiva) bistveno izboljšali, saj smo naenkrat imeli dovolj prostora tako za pripravo kot za razvrstitev gradivav prostem pristopu. Tako smo v prvem nadstropju dobili zadostno količino ustreznih polic za igrane in dokumentarne filme za odrasle, v pritličju pa smo v sklopu mladinskega oddelka oz. mladinskega neknjižnega gradiva na tem oddelku v prosti pristop postavili videokasete za cicibane in pionirje. Izposoja video gradiva je s tem seveda občutno porasla: v letu 2000 smo izposodili 27.591, v letu 2001 pa kar 59.528 videokaset.

Leta 2000 smo tako imeli že 2.521 enot videogradiva v matični knjižici, 1.304 enote v Črnučah in 1.065 enot na Glinškovi ploščadi, s čimer smo si med uporabniki pridobili status ene s tovrstnim gradivom najbolje založenih splošnih knjižnic v Sloveniji. Navkljub težavam s pomanjkanjem prostora – v matični knjižnici je izposoja potekala pultno – smo ohranjali ustrezno stopnjo rasti. Z večanjem zbirke je vse bolj na teži pridobivala tudi ustrezna razvrstitev. Ločevanje na strokovno filmsko gradivo in igrane filme na eni, ter na filme za odrasle in otroke na drugi strani se je – podobno kot v drugih knjižnicah – tudi v Knjižnici Bežigrad izkazalo kot ustrezen mehanizem vsebinskega razmejevanja, ki je omogočil preglednost in razpoznavnost gradiva. Igrane filme smo v tistem obdobje razmejevali predvsem žanrsko; delitev na drame, komedije, kriminalke, akcijske filme in druge žanre smo ohranili vse do danes. Prav tako pri filmih, namenjenih mladini in otrokom, še vedno vztrajamo pri delitvi na dve skupini glede na starost otrok. Podobno kot pri knjigah govorimo pri tem o skupinah gradiva za cicibane in pionirje. Med cicibanskim video gradivom prevladujejo zlasti risani

Hkrati s tem smo v istem letu začeli tudi že z oblikovanjem zbirke video gradiva na novem mediju: Knjižnica Bežigrad je – spet med prvimi – začela nabavljati, obdelovati in izposojati video DVD-je. Po skromnih začetkih in relativno majhnem povpraševanju v prvih letih se je zbirka do danes, ko so DVD predvajalniki dostopni večini naših uporabnikov, močno povečala (prirast je bil iz leta v leto višji; v letu 2005 smo zbirko povečali že za 1.020 enot), tako da na dan 31.12.2005 stanje zaloge za Knjižnico Bežigrad, skupaj z njenima krajevnima knjižnicama, znaša 2.148 enot gradiva.

Knjižnica ... in zbirke

Oktober 2003

Oktober 2004

Leto 2004

Leto 2005

Video DVD / Bežigrad

1.583

2.446

25.519

49.403

Video DVD / vse enote

1.583

2.758

29.288

66.044

Videokasete / Bežigrad

3.023

2.506

33.011

32.466

Videokasete / vse enote

4.552

3.549

49.762

54.430

Izposoja video gradiva

decimalne klasifikacije, je v tem primeru kriterij vsebine publikacije prevladal nad kriterijem medija. Tako lahko uporabniki, ki iščejo npr. publikacije o živalih, pod postavitveno oznako 59 dobijo tako knjige kot video in drugo neknjižno strokovno gradivo o živalih. Takšno postavitev zaradi prostorskih pogojev uporabljamo le na oddelku za odrasle.

Temu primerno se je povečala tudi izposoja DVD-jev, ki je skokovito narasla zlasti konec leta 2004, ko smo ukinili plačevanje obrabnine za video in drugo neknjižno gradivo. V tem času smo beležili sicer ne tako izrazito rast izposoje videokaset. Jeseni 2002 smo kot prva splošna knjižnica v slovenskem prostoru uvedli nove klasifikacijske kategorije pri igranih filmih za odrasle. Tako smo že uveljavljen model žanrske razvrstitve tega gradiva nadgradili še z delitvijo na skupine neevropskih, evropskih in slovenskih igranih filmov. Ta postavitveni princip smo uporabili tako pri videokasetah kot tudi pri DVD-jih. Opazili smo, da se je s tem povečala zlasti izposoja evropskih in slovenskih filmov, ki so bili prej za naše uporabnike verjetno manj opazni. Omenjene oznake so upoštevane tudi pri vsebinski obdelavi tega gradiva, kar pomeni, da jih – z izjemo oznake neevropski filmi - lahko uporabljamo tudi kot iskalni kriterij pri iskanju po knjižničnem katalogu COBISS/OPAC.

Zbirko video gradiva, ki je po statističnih podatkih ena izmed tistih knjižničnih zbirk, ki v naši knjižnici v zadnjih letih beleži najvišjo stopnjo izposoje, poskušamo našim uporabnikom še dodatno približati na različne načine. Tako pripravljamo občasne tematske razstave, na katerih predstavljamo režiserje, igralce, posamezne nacionalne, predvsem evropske kinematografije, ali pa starejše filme, posnete v tridesetih, štiridesetih ali petdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri tem seveda vedno izhajamo iz konkretnega filmskega gradiva, ki ga lahko na enem ali drugem nosilcu (videokasete, DVD) uporabnikom ponudimo tudi v izposojo.

Jeseni 2003 smo – spet med prvimi – strokovno video gradivo za odrasle, ki je do takrat tvorilo eno samo postavitveno skupino, prestavili h knjižnemu strokovnemu gradivu. V skladu s pravili, ki izhajajo iz Univerzalne

Ker skušamo kot knjižnica ob filmskem gradivu naše uporabnike vzpodbujati tudi k branju, pripravljamo priložnostne razstave, na katerih predstavljamo igrane

Knjižnica ... in zbirke

različnih razlogov ne morejo gledati doma, ogledajo pri nas. Naenkrat lahko film gledajo do trije uporabniki. Pri tem se uporabljajo slušalke.

filme, posnete po literarnih predlogah – tako tujih kot slovenskih. Naši uporabniki lahko z uporabo gesla ekranizacije tovrstne filme poiščejo tudi v našem katalogu. Vsak november, v času ko poteka v Ljubljani filmski festival LIFFe, v Knjižnici Bežigrad pripravljamo razstave, kjer predstavljamo filme z LIFF-a, ki jih Knjižnica Bežigrad lahko ponudi v izposojo. Takšnih naslovov na DVD-jih in videokasetah imamo zdaj že približno 80. V sklopu številnih prireditev in dejavnosti potekajo v naši knjižnici tudi filmski večeri, kjer se o filmih pogovarjamo ali pa filme tudi gledamo. Tako smo gostili npr. filmskega teoretika Andreja Špraha, ki je gostoval s predavanjem o slovenskem filmu, v sklopu filmske šole Vzgajanje pogleda pa so v dvorani Knjižnice Bežigrad predavali Goran Peršin, Mitja Reichenberg in Dušan Rutar. Vsaj enkrat mesečno lahko naši uporabniki v dvorani brezplačno obiskujejo tudi filmske predstave, za katere od distributerjev pridobimo dovoljenje za javno predvajanje. Od jeseni 2004, ko smo začeli s predvajanjem igranih in risanih filmov prek LCD projektorja, pa do konca marca 2006 se je zvrstilo 20 predstav, na katerih smo imeli skupaj nekaj manj kot 400 obiskovalcev. Tako kot pri izboru filmov, ki jih ponujamo v izposojo, skušamo tudi pri tem izbirati čim bolj kvalitetne in zanimive filme vseh žanrov za otroke in odrasle.

V tem času smo vpeljali novosti tudi pri opremi škatel in postavitvenih nalepkah pri igranih filmih za odrasle na DVD-jih. Vzpostavili smo novo postavitveno skupino »neevropski filmi«, s čimer smo dosegli večjo diferenciacijo. Uporabniki lahko tako izbirajo v skupinah neevropski filmi, ameriški filmi, evropski filmi in slovenski filmi. Vpeljali smo tudi posebne hrbtne barvne nalepke, na katerih so označeni država (zastavica in kratica), leto produkcije ter žanr filma. Pri slednjem smo se oprli na že obstoječe piktograme, ki se v knjižnici že vrsto let uporabljajo tudi pri leposlovnih knjigah.

Poleti 2006 smo v prvem nadstropju ob policah z video gradivom uredili video kotiček, kjer si lahko naši uporabniki ogledajo filme na DVD-ju po lastnem izboru. Film s statusom prosto si čitalniško izposodijo in ga lahko gledajo v času odprtosti knjižnice. S tem skušamo našim uporabnikom omogočiti, da si lahko filme, ki jih zaradi

Knjižnica ... in zbirke

Neda Isaković

razvoj pa je zelo velik. V igri otrok spoznava samega sebe in si razvija predstave, umske in gibalne sposobnosti, besedni zaklad, ustvarjalnost in delovne navade, igra mu nudi nehoteno izobraževanje, raziskovanje, razvedrilo, vse tisto, kar nudi beročemu branje.

Igroteka Urejena zbirka igrač Smisel igre je v njej sami, njen pomen za otrokov razvoj pa je zelo velik. V igri otrok spoznava samega sebe in si razvija predstave, umske in gibalne sposobnosti, besedni zaklad, ustvarjalnost in delovne navade, igra mu nudi nehoteno izobraževanje, raziskovanje, razvedrilo – vse tisto, kar nudi beročemu branje.

Pot od igrače h knjigi oziroma od igranja do branja je naravna pot, v resnici pa smo v knjižnici prehodili ravno obratno pot, od branja k igranju, od knjige do igrače. Po nekajletnem pripravljanju novega knjižničnega gradiva smo v novembru 1988 v prostorih nove enote naše knjižnice, v Knjižnici dr. Franceta Škerla, prvič ponudili v izposojo igrače. Ob otvoritvi igroteke je bilo na voljo 200 naslovov igrač; pri nabavi smo upoštevali kriterije dobre igrače: igrača mora spodbujati domišljijo, izdelana mora biti iz kakovostnega, neoporečnega materiala, estetskih oblik in barv, s preprosto mehaniko in biti mora varna. Vse igrače so inventarizirane in obdelane po strokovnih katalogizacijskih pravilih, ki veljajo za neknjižno gradivo.

V osemdesetih letih smo ob prvih zapisih kolegov bibliotekarjev o obiskih igrotek po svetu začutili, da se nam je odprla najbolj naravna pot do najmlajšega uporabnika knjižnice – kaj pa je bolj naraven predhodnik knjige, če ne igrača. Igra in igrača sta najboljša posrednika med predšolskim otrokom in knjižnico. V predšolskem obdobju je razvoj človeka intenziven, zelo pomembna je zgodnja stimulacija za razvoj potencialov in življenjskih navad.

Po pedagoški klasifikaciji smo jih razdelili na osem vrst: igrače za razgibavanje (vplivajo na razvoj otrokove motorike, koordinacije ...), izobraževalne ali didaktične igrače (pripomorejo k hitrejšemu razvoju umskih sposobnosti), senzorične igrače (igrače za razvoj čutilnih organov), ustvarjalne igrače (igrače za vzpodbujanje otrokove domišljije, izražanja in ustvarjalnosti), posnemovalne ali imitativne igrače (z njimi otrok posnema odrasle in njihove poklice), družabne igrače (razvijajo medsebojne odnose), konstrukcijske igrače (z njimi otrok gradi)

Strokovnjaki poudarjajo povezavo med igro kot osnovno aktivnostjo predšolskega otroka z bralno aktivnostjo, ki sledi pozneje. Ko otrok v igri gradi, oblikuje strukturo, je pozoren na obliko, velikost, trdnost materiala. Enako pojmovanje strukture bo nekoč prenesel na strukturo besed in besedila in skušal tako izvleči smisel tega, kar bere. V igri in v branju, dveh svetovih, kjer je vse dovoljeno, se mešata in oblikujeta stvarno in iz lastnih izkušenj znano ter novo in nepoznano, skupaj s svetom, ki oblikuje otroka. Smisel igre je v njej sami, njen pomen za otrokov

Knjižnica ... in zbirke

terapevtske igrače so s posebnimi čepki, ročkami in prijemalčki, prilagojene igri otrok s posebnimi potrebami. Osnovno vodilo igroteke je na novo ovrednotiti igro in s tem doseči, da bi starši svojemu otroku rekli: PRIDI SE IGRAT IN NE, POJDI SE IGRAT! Starši v analizah o koristnih posledicah uvajanja igrotek v splošne knjižnice pogosto poudarjajo njihov pomen z vidika knjižnice, otroka in staršev. S stališča knjižnice se kaže korist ob uvajanju igroteke z igralnico kot motiv vključevanja novih članov tako na otroškem kot na odraslem oddelku. S stališča otroka je koristno spodbujanje njegovega celostnega razvoja, z našega stališča še posebej potrditev v oblikovanju bralnih navad in navade uporabe knjižnice. Otroci se navadijo na knjižnično okolje – od igrače do knjige pa je le majhen korak. Z vidika staršev je opazno povečano zanimanje za interese otroka ter druge dejavnosti knjižnice, ki so namenjene odraslim uporabnikom. Sedanja zaloga obsega skoraj 1900 različnih naslovov igrač; uporabniki prihajajo iz vse Slovenije in pravilo, da si lahko izposodiš naenkrat le 5 igrač in le za 14 dni, moramo tako kar pogosto spregledati. Ob uvajanju novega medija v splošne knjižnice nas je najbolj presenetilo dejstvo, da so tisti, ki jim je bilo gradivo namenjeno, to so otroci, sprejeli igrače kot nekaj popolnoma naravnega. Starši so bili nad izposojo navdušeni, saj so dobre igrače praviloma tudi drage in zato težko dostopne večini otrok. Po določenem času otrok vsako igračo preraste in doma pozabljena obleži, v knjižnico pa prihajajo vedno nove generacije otrok.

V knjižnici … se dogaja Knjižnica je prostor, poln življenja. Ne le izposojevališče, ampak komunikacijsko središče.

V knjižnici ... se dogaja

Mateja Klarić, Tatjana Martinčič

Čitalniško vzdušje je posebna izkušnja. Kdor jo je okusil in jo vzel za svojo, se rad vrača. Prebiranje časopisov, listanje revij, študij in učenje… Ker knjižnica ni več le zgolj fizična inštitucija, kot je bilavčasih, ker danes posegamo na nova področja, proti virtualnim svetovom, predstavlja pomemben del vsakodnevnega čitalniškega utripa brskanje po internetu… In čitalnica je eden živahnejših prostorov v naši hiši… Z najbolj rednimi obiskovalci…

Čitalnica Čitalnica je bila v Knjižnici Bežigrad uradno odprta 1. aprila leta 1976. To je bila prva čitalnica za Bežigradom. Urejena je bila po preselitvi v takrat nove prostore knjižnice na Vodovodni ulici 3. V čitalnici je bilo bralcem na voljo 23 čitalniških mest. Odprta je bila 36 ur tedensko, večinoma v popoldanskem času, ker je bil urnik poslovanja prilagojen večini bralcev, najštevilnejši med njimi so bili srednješolci. Že takrat je bilo bralcem dostopnih 51 naslovov slovenskih časnikov in časopisov, naročenih od začetka leta. Priročna zbirka enciklopedij, slovarjev, leksikonov in drugih del pa je obsegala več kot 400 knjig. Za čitalniško gradivo je skrbel knjižničar informator, ki je bralcem tudi svetoval pri iskanju informacij in izbiri gradiva.

Iskanje po spletu, november 2004

V obdobju 23-ih let, ki so pretekla od ustanovitve čitalnice do l. 1999, se je marsikaj spremenilo. Preurejeni so bili prostori, namenjeni internemu delu v knjižnici, in čitalnica, ki je imela pred tem vhod iz dvoriščne strani, je bila prek mladinskega oddelka povezana s prostori izposoje. Žal je bila posledica tega zmanjšano število čitalniških mest na vsega 12 sedežev. Situacija se je bistveno spremenila leta 2000 s selitvijo osrednje knjižnice v nove prostore na Einspielerjevo ulico 1. Pridobili smo 3 čitalnice: mladinsko, časopisno in študijsko (skupaj 46 sedežev). Na oddelku za odrasle uporabnike sta bralcem na voljo 2 čitalnici: časopisna in študijska. V časopisni čitalnici lahko uporabniki prebirajo dnevno časopisje ter poljudno napisane tednike in

V knjižnici ... se dogaja

Lažje in hitrejše iskanje določenega gradiva pa omogoča tudi vzajemni računalniški javni katalog, kjer so informacije o vseh naslovih periodike in dostopnih posameznih številkah, ki jih hranimo ali izposojamo.

mesečnike. Nekatere naslove časopisov, predvsem starejše letnike, si lahko izposodijo tudi na dom. V študijski čitalnici lahko uporabniki študirajo, uporabljajo gradivo iz priročne zbirke - posebej sta izpostavljeni domoznanska zbirka in zbirka redkih izdaj, prebirajo tuje in domače časnike in časopise, na računalnikih pregledujejo zbirke na CD-ROM-ih ter dostopajo do javnih informacijskih virov na internetu. Bralci imajo dostop do elektronskih podatkovnih zbirk: IUS INFO, Poslovni splet GV IN, ISIO – informiranje in svetovanje v izobraževanju odraslih in do informacijskega servisa EBSCOhost, tj. digitalna knjižnica s polnimi besedili člankov, ki omogoča iskanje, pregledovanje, tiskanje in shranjevanje polnih besedil člankov. Nedavno smo pridobili še dve podatkovni bazi – Oxford Reference Online, ki zajema področje splošnega znanja in Grove Music Online, ki pokriva vsa področja glasbe. Poleg tega so uporabnikom na voljo še elektronske serijske publikacije: Uradni list RS online, Finance, Dnevnik in Knjižničarske novice. V študijski čitalnici lahko bralci prebirajo tekoče letnike časopisov ali časnikov, starejše letnike pa hranimo v skladišču in so bralcem dostopni s posredovanjem knjižničarjev.

Z marcem 1999 je bil uporabnikom omogočen dostop do interneta. Osebni računalnik, namenjen iskanju informacij, je bil postavljen v čitalnici. Takrat smo tudi pričeli s tečaji interneta za starejše uporabnike knjižnice. Po selitvi pa se je število računalniških mest povečalo na sedanjih 8 v študijski čitalnici in 2 mesti na mladinskem oddelku. Uporaba interneta je brezplačna in omejena na eno uro na uporabnika. Tečaje interneta za starejše smo nadgradili s tečaji računalniškega izobraževanja v več stopnjah. Poseben prostor v čitalnici, t.i. »Bežigrajska bralnica«, je namenjen prebiranju obveznega srednješolskega branja, ki ga dijaki lahko prebirajo v študijski čitalnici.

Število naslovov časnikov in časopisov se je postopno povečevalo do 190 naslovov, ki so bralcem na vseh enotah knjižnice na voljo danes. Od tega je 26 naslovov tujih revij, med katerimi je 6 naslovov revij namenjenih predvsem začetnemu učenju tujih jezikov. Med najbolj branimi so slovenski dnevniki Delo, Dnevnik, Ekipa, Finance, Slovenske novice in Večer. Trudimo se, da s časniki in časopisi pokrivamo vsa osnovna področja družbenih in deloma znanstvenih dogajanj v Sloveniji ter v svetu.

V knjižnici ... se dogaja

Tatjana Martinčič

Oddelek za odrasle

Od selitve knjižnice v nove prostore v letu 2000 je nastalo več možnosti za razvijanje različnih dejavnosti oddelka za odrasle. Skupaj s Slovansko knjižnico smo dobili večnamensko dvorano, kjer lahko organiziramo različne prireditve, srečanja in predavanja.

Knjižnica postaja vse bolj pomembno kulturno, informacijsko in izobraževalno središče v svojem okolju. Naši uporabniki sprejemajo različne dejavnosti kot del svojega življenjskega sloga.

V letu 2005 smo se povezali tudi z AGRFT-jem v Ljubljani, z izrednim profesorjem Alešem Valičem, ki je bil s svojimi študenti 3. in 4. letnika dramske igre in umetniške besede pripravljen imeti samostojne javne nastope v naši knjižnici. Tako so v letu 2005 pripravili recital umetniške besede pesnikov Jimeneza in Homerja ter Kosovela; dramatizacijo Večnega filistra Odona von Horvatha; v januarju 2006 pa so pripovedovali pesmi Franceta Prešerna in brali poezijo ljubezenskega pesnika starega Rima Propercija. Ob svetovnem dnevu poezije so na oddelku leposlovja za odrasle brali pesmi slovenskih avtorjev. Od leta 2004 potekajo tudi filmske predstave oz. filmski večeri, kjer z dovoljenjem distributerjev predvajamo novejše filmske uspešnice. V novi dvorani ževse od selitve mesečno potekajo potopisna predavanja, ki imajo številne redne obiskovalce. Ta predavanja potekajo enkrat mesečno tudi na naši enoti, v Knjižnici dr. Franceta Škerla. Naslove predavanj izbiramo glede na ponudbo tem, izvajalci pa so svetovni popotniki, od študentov do zaposlenih. Z glasbenimi večeri smo pričeli v letu 2002, ob drugi obletnici selitve v nove prostore (Janez Škof in glasbena skupina Čompe). Nadaljevali smo z večeri šansonov Alenke Vidrih in Mete Vranič. Organizirali smo kitarski recital Matije Dolenca in večer indijske klasične glasbe z Martinom Lumbarjem. V letu 2005, ob peti obletnici bivanja v novih prostorih, pa smo gostili poustvarjalko ljudske glasbe Klariso M. Jovanović.

Dejavnosti oddelka za odrasle so se razvijale od osnovnega informacijsko referenčnega dela z uporabniki do nadgradnje le-tega s sodelovanjem z okoljem, z informacijskim opismenjevanjem, z izgrajevanjem domoznanske zbirke, z organizacijo različnih prireditev in z bibliopedagoškim delom. Dejavnosti za odrasle uporabnike so v starih prostorih knjižnice na Vodovodni cesti v Ljubljani potekale v zelo skrčenem obsegu, ker ni bilo ne prostorskih ne kadrovskih pogojev za razvoj. V prostorih časopisne čitalnice so potekala le literarna srečanja, s katerimi smo pričeli leta 1993: literarni večer s pisateljico Kristino Brenkovo, Kruh upanja je najslajši dar človeku na tem planetu, je vodila naša dolgoletna ravnateljica Alenka Zupan. Z literarnimi srečanji smo ponovno pričeli leta 1998, ko smo med drugimi gostili tudi Janija Virka, Aleša Štegra, Majo Vidmar in Borisa A. Novaka, pa Aleša Debeljaka, Majo Novak, Polono Glavan, Andreja Skubica, Vesno Milek, Frančka Rudolfa… Med drugim smo gostili tudi literarni krožek Gimnazije Bežigrad z mentorjem Ivanom Dobnikom, v letošnjem letu pa bi izpostavili predstavitev literarne revije Poetikon z večerom, posvečenim Božu Vodušku.

V knjižnici ... se dogaja

Bogata je tudi naša tradicija gledaliških večerov s priznanimi umetniki. Začeli smo v novih prostorih knjižnice leta 2001 s predstavo Jurija Součka »Kurent«. V letu 2002 smo imeli kar nekaj predstav glasbenega gledališča Alenke Vidrih, komedijo z Meto Vranič in gledališki večer z Andrejem Rozmanom Rozo. V letih 2003-2005 je gledališki laboratorij oziroma improvizacijska gledališka skupina pod mentorstvom Alenke Vidrih pripravila več gledaliških predstav. Zelo dobro so bile obiskane različne predstavitve knjig in izobraževalna predavanja z različnih področij. V letu 2001 smo predstavili knjigo Marije Vogrič »Za šus prodam mater«, z gostom dr. Milanom Krekom, direktorjem Urada za droge. V istem letu smo imeli tudi predavanje Dušice Kunaver »Ena ura za temelje angleščine po mavrični bližnjici«, kjer nas je predavateljica seznanila z metodo pouka, ki bistveno poenostavlja učenje angleščine.

pripravili predavanje nutricionistke iz zdravilišča Šmarješke Toplice Janje Strašek o zdravi varovalni prehrani; v letu 2005 smo skupaj organizirali predavanje Terezije Nikolčič o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabi; v letu 2006 pa predavanje psihologinje Marje Strojin o zdravi samopodobi. V letu 2005, ki je bilo tudi mednarodno leto fizike, smo skupaj sTehniškim muzejem Slovenije pripravili predavanje dr. Ferdinanda Trenca o motorjih z notranjim izgorevanjem, na katero smo vabili tudi dijake bežigrajskih srednjih šol. V istem letu smo imeli tudi zelo odmevno predavanje dr. Sanje Rozman o zasvojenosti z odnosi, ki je bilo hkrati predstavitev njene zadnje knjige “Sprememba v srcu”. Predavanje je posnela tudi RTV Slovenija v sklopu dokumentarnega filma o dr. Rozmanovi in njenem delu. Na veliko zanimanje javnosti je naletelo predavanje Aloisa Kolarja »Ali je AIDS ozdravljiv?« - o naravnih načinih zdravljenja in naravni prehrani. Zelo obiskano je bilo tudi srečanje z Ano Nušo Kneževič ter pogovor o kulturi medosebnih odnosov.

V letu 2002 smo v preddverju osrednje knjižnice pripravili razstavo o Juriju Vegi (ob 200-letnici njegove smrti) in hkrati organizirali tudi predavanje avtorja razstave, dr. Sandija Sitarja. Naslednje leto smo v sodelovanju z istim avtorjem pripravili razstavo in predavanje z naslovom »100 let letalstva«. V letu 2004 bi izpostavili predstavitev knjige Tomaža Goloba »Ponovno rojen – pot iz pekla mamil«. Skupaj s Tanjo Kaligarič sta predstavila svojo izkušnjo zasvojenosti z drogami in poti iz nje, predstavljena je bila tudi terapevtska skupnost Srečanje in dve predavanji, posvečeni filmu: predavanje Andreja Špraha »Osvobajanje pogleda« in predavanje Stjepana Drače o zgodovini filma »Kaj je film«.

V letu 2006 nadaljujemo z izobraževalnimi predavanji. S področja klasične medicine oz. nevrologije smo imeli odmevno predavanje dr. Aleša Kogoja s Psihiatrične klinike v Ljubljani z naslovom »Demenca in Alzheimerjeva bolezen«. Obvestila o predavanju smo posredovali medijem, našim članom, zainteresiranim za to vrsto predavanj, Društvu upokojencev Bežigrad in Društvu invalidov Ljubljana Bežigrad. O zelo iskani temi v zadnjem času – feng shuiju je predavala poznavalka te teme Helena Golenhofen, o jogi in naravnih načinih zdravljenja pa Sabrina Meško, jogijska terapevtka. Imeli smo še predavanja o astrologiji

V letu 2004 smo začeli pri organizaciji predavanj sodelovati tudi z Društvom invalidov Ljubljana Bežigrad. Tako smo

V knjižnici ... se dogaja

uporabljati rednih storitev in običajnih gradiv. Tudi v Unescovih standardih za splošne knjižnice je poudarjeno, da je potrebno zagotoviti enakovreden dostop do storitev za skupine uporabnikov, ki zaradi določenih razlogov ne morejo uporabljati osnovnih storitev. V naslednji četrtini se bo po vsem svetu zelo povečal delež starega prebivalstva. V Evropi naj bi se povzpel z 10% na eno tretjino. Na ta povečan delež starejših se mora pripraviti vsa družba s posebnimi socialnimi programi. V Sloveniji je več kot 10% prebivalstva invalidov in bolnikov z dolgotrajnimi boleznimi. Za njihovo večjo kakovost življenja jim moramo nuditi čimbolj enakopravno vključevanje v družbo na različnih področjih – tudi na področju bralne kulture in vseživljenjskega učenja.

(Astrološki inštitut Matjaža Regovca), o zasaditvah rož (Ruth Podgornik Reš) in o življenjskem slogu ter zdravem načinu življenja (dr. France Cokan). Za vsako predavanje pripravimo tudi zgibanko z izborom literature, ki je vezana na temo predavanja in ki jo obiskovalci lahko dobijo v naši knjižnici. Na posameznih oddelkih knjižnice pa pripravimo priložnostne tematske razstave. Že tretje leto sodelujemo s posameznimi muzeji in galerijami, ki nam pošiljajo svoja obvestila oz. zgibanke, ki jih razstavimo na našem strokovnem oddelku za odrasle, pri posebej izpostavljeni skupini – Muzeji in galerije. Naše uporabnike povabimo v muzeje z različnimi akcijami, kot so npr. priložnostne razstave njihovih publikacij, multimedijske projekcije, promocijske vstopnice ipd. V sklopu omenjenega sodelovanja smo v decembru leta 2005 skupaj s Prirodoslovnim muzejem pripravili predavanje dr. Mihe Jerška »Fenomeni iz sveta draguljev«; istočasno je potekala razstava o draguljih v Prirodoslovnem muzeju.

Tako v naši knjižnici že tretje leto poteka dejavnost »Knjižnica na obisku«. Nudimo jo vsem tistim našim članom, ki zaradi starosti, invalidnosti ali dolgotrajne bolezni ne morejo sami obiskovati knjižnice. O tej naši storitvi smo obvestili Društvo invalidov Ljubljana Bežigrad, Center za socialno delo Bežigrad in Center za oskrbo na domu Bežigrad. Za uporabnike s posebnimi potrebami skrbimo s posebej oblikovanimi zbirkami knjižničnega gradiva. V pritličju sta posebej postavljeni zbirki zvočnih in elektronskih knjig, ki že imata svoje uporabnike. Za slabovidne smo oblikovali zbirko leposlovnih knjig z večjim tiskom, ki so označene s posebnim piktogramom, postavljene pa so na začetku določene knjižne zvrsti oz. na začetku proze slovenskih avtorjev. V računalniškem lokalnem katalogu te knjige poiščemo tako, da v ključne iskalne besede vpišemo leposlovje za slabovidne.

V letošnjem letu smo skupaj z Moderno galerijo pripravili projekt »Bralna kultura in slovenska likovna umetnost«, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo. Projekt obsega predavanja, delavnice in vodene oglede razstav. Cilj projekta je razvijanje bralne kulture na področju slovenske likovne umetnosti in povečanje števila obiskovalcev skupnih dogodkov, knjižničnih in galerijskih. Splošne knjižnice so poleg ostalih storitev dolžne zagotoviti oziroma priskrbeti posebne vrste storitev in gradiv tistim uporabnikom, ki iz kakršnih koli razlogov ne morejo

V knjižnici ... se dogaja

Na oddelku strokovne literature za odrasle, pri UDK skupini 37- Vzgoja in izobraževanje, smo postavili razstavo o disleksiji oziroma kotiček Društva Bravo, ki se ukvarja s specifičnimi učnimi motnjami, z osnovnimi informacijami o tej učni motnji in s seznamom literature, ki je na voljo v naši knjižnici. V decembru 2005 smo organizirali strokovno srečanje na temo “Kako lahko knjižničarji pomagamo osebam z disleksijo” (s predavateljicama Mileno Košak Babuder in Mojco Dolgan Petrič), ki je bilo namenjeno šolskim knjižničarjem, knjižničarjem iz splošnih knjižnic in našim uporabnikom. V pritličju osrednje knjižnice imamo oglasno tablo oz. kotiček z informacijami za starejše in invalide o raznih invalidskih društvih, o centrih za druženje starejših, o oskrbi in pomoči na domu, o informacijski pisarni MOLa za uporabnike s posebnimi potrebami ipd.

Na predavanju Ane Nuše Kneževič, november 2005

Po letu 2000 je nekaj let delovala Skupina za samoanalizo in medsebojno pomoč, ki se je mesečno sestajala na pogovorih na določeno temo oz. o določenih knjigah. Skupino je vodila prof. Tanja Zrnič.

S tečaji interneta za starejše smo pričeli še v starih prostorih osrednje knjižnice leta 1999. V novih prostorih smo nadaljevali s tečaji računalniškega izobraževanja starejših uporabnikov, ki od jeseni leta 2005 potekajo v štirih stopnjah. Med našimi starejšimi uporabniki je za to vrsto informacijskega opismenjevanja vse več zanimanja, tako da imamo že spomladi čakalno listo za jesenski termin tečajev.

Na oddelku strokovnega gradiva za odrasle smo postavili dva t.i. kotička: prvega – »EU kotiček« - smo postavili ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo - brošure in zgibanke dobimo iz Centra Evropa v Ljubljani; drugega – »ZPS kotiček« - pa ob vzpostavitvi sodelovanja zZvezo potrošnikov Slovenije - v njihovem uradu dobimo brošure, zgibanke in drugo gradivo, ki je brezplačno na voljo našim članom. Zelo odmevno novost smo uvedli jeseni 2005 v sklopu Tedna vseživljenjskega učenja – to so brezplačni jezikovni tečaji francoščine, italijanščine in španščine za starejše uporabnike, ki potekajo enkrat tedensko v naši enoti, Knjižnici dr. Franceta Škerla. Predavateljice so absolventke Filozofske fakultete.

Že tri desetletja vsako leto pripravljamo kolekcije knjig za Dom starejših občanov Bežigrad. Kolegica bibliotekarka izbere okrog sto leposlovnih knjig, ki jih stanovalci doma med letom prebirajo in si jih izmenjujejo. Delovna terapevtka iz doma izbere tudi videokasete, ki jih potem skupaj pogledajo.

V knjižnici ... se dogaja

Glasbeni večeri 2002 ALENKA VIDRIH, večer šansonov KAVELJCI: Slovenske okrogle JANEZ ŠKOF IN ČOMPE

V letu 2004 smo postali partnerji Svetovalnega središča Ljubljana, ki sodeluje pri modelu informativno - svetovalne dejavnosti za izobraževanje odraslih v Ljubljani. V tednu vseživljenjskega učenja, v oktobru leta 2005, smo pod okriljem Andragoškega centra Slovenije sodelovali na prireditvi »Parada znanja« na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer so se predstavile organizacije in ustanove, ki sodelujejo pri izobraževanju odraslih.

2003 WEBER TRIO z Barbaro Čokl MELITA OSOJNIK – za otroke META VRANIČ. Šansoni izgubljene nežnosti KAVELJCI, slovenske okrogle 2004 MARTIN LUMBAR, indijska klasična glasba MATIJA DOLENC, klavirski recital 2005 KLARISA M. JOVANOVIĆ, ljudske pesmi Slovencev, španskih Židov in Grkov

V začetku leta 2006 smo začeli sodelovati s ŠKUC-em (Študentskim kulturnoumetniškim centrom) in ostalimi nevladnimi organizacijami ter zavodi, ki so vključeni v projekt L’MIT (Ljubljanska mreža info točk). Od njih dobivamo redno vsak mesec promocijska gradiva, obveščajo nas o brezplačnih izobraževanjih, svetovanjih in različnih dejavnostih za mlade od štirinajstega do sedemindvajsetega leta starosti. Ta gradiva razstavljamo na oddelku za odrasle uporabnike.

AGRFT (nastopi študentov) 2005 UMETNIŠKA BESEDA JIMENEZ, HOMER RECITAL VEČNI FILISTER FRANCE PREŠEREN PROPERCIJ Predavanja 2001 DUŠICA KUNAVER, Angleščina po mavrični bližnjici MARIJA VOGRIČ, Za šus prodam mater, droge

Dejavnosti na oddelku za odrasle je v zadnjih letih iz leta v leto več. Z njihovim povečanim številom se povečuje tudi obisk knjižnice in njenih prireditev ter izposoja knjižničnega gradiva.

2002 BRANE KOBAL, Poti in stranpoti do našega zdravja SANDI SITAR, Kdo je umoril Jurija Vego? 2003 VLASTA ARZENŠEK IN URŠA ŽMAVC: Delavnice s področja osebnega razvoja in meditacije NERINA DARMAN, Zdravo bivalno okolje SANDI SITAR, Sto let letalstva 2004 STJEPAN DRAČA, Kaj je film TOMAŽ GOLOB, Ponovno rojen, droge JOHN E. SARNO: Ozdravimo bolečine hrbta ANDREJ ŠPRAH, Osvobajanje pogleda, film JANJA STRAŠEK, Zdrava varovalna prehrana SANDI SITAR, Zakaj se smehlja Mona Liza? 2005 FERDINAND TRENC, Motorji z notranjim izgorevanjem SANJA ROZMAN, Sprememba v srcu TEREZIJA NIKOLČIČ, Zdravilna zelišča in njihova uporaba

V knjižnici ... se dogaja

ALOIS KOLAR, Preprosta naravna načela, s katerimi lahko pozdravimo vsako bolezen .. RAFKO URANKAR, Pot od naslonjača do teme FILMSKA ŠOLA: VZGAJANJE POGLEDA ANA NUŠA KNEŽEVIČ, bonton MILENA KOŠAK BABUDER IN MOJCA DOLGAN PETRIČ, Kako lahko knjižničarji pomagamo osebam z disleksijo MIHA JERŠEK, Fenomeni iz sveta draguljev DOMEN SAVIČ, BLOGI, Spletni dnevniki 2006 ALEŠ KOGOJ, Demenca in Alzheimerjeva bolezen HELENA GOLENHOFEN, Feng shui na zahodu SABRINA MEŠKO, Naravni načini zdravljenja MOJCA ŠTUHEC, Arhiv OHO GORDANA DRAČA, Spoznajmo sami sebe skozi pogled astrološke psihologije MARJA STROJIN, Oblikujmo zdravo samopodobo ZDENKA BADOVINAC, Prekinjene zgodovine in Projekt zbirka 2000+ RUTH PODGORNIK REŠ, Cvetoče preobrazbe FRANCE COKAN, Življenjski slog in zdravo, dolgo življenje

Gledališki večeri 2001 JURIJ SOUČEK, Kurent 2002 ALENKA VIDRIH, Mimi je pozitivka META VRANIČ, Raglja spet raglja ANDREJ ROZMAN ROZA, Simplozij KVA DOGAJA NA ŠMARTINKI, Gledališki laboratorij Alenke Vidrih 2003 KAJ PA DŽONI, Gledališki laboratorij Alenke Vidrih 2004 S PREŠERNOM PREŠERNI, Družinsko gledališče Kolenc NAZAJ H KORENINAM, Družinsko gledališče Kolenc 2005 WAU, TOPLICE!

V knjižnici ... se dogaja

kultura

Tatjana Pristolič

Dejstvo je, da se je danes za pozornost bralca, gledalca, obiskovalca – ali tudi kupca, v drugih okoljih seveda – potrebno potegovati z ustreznimi sredstvi. Posameznik ima za katerokoli od vsebin, ki jih ima na seznamu svojih »rednih del in nalog« ali pa si jih izbere sam, na voljo omejeno količino časa in pozornosti. In v konkretnem primeru je v večini primerov to zgolj čas, ko obiskovalec prečka preddverje. Poleg vsebine ter jasnega in čistega koncepta vsakokratne razstave je prav iz tega razloga zelo pomembna tudi sama oblika postavitve. Vsi elementi, od uporabljenih barv, oblik, posameznih likovnih rešitev, do izbire ustreznih oblik pisav, velikosti znakov, razmerij med posameznimi elementi celote, vse to mora biti v funkciji večje preglednosti konkretnih vsebin.

Razstave – med besedo in obliko Razstavni prostor v preddverju knjižnice pogosto predstavlja prvi stik obiskovalca s knjižnico, zato ga skušamo skozenj popeljati z afirmativnimi, zanimivimi, opaznimi vsebinami in formami. Ob t.i. klasičnih storitvah knjižnice, povezanih s knjigo in drugimi gradivi, so različne dejavnosti, med njimi razstave, pomembna vsebina komunikacije knjižnice z bralci, okoljem in z različnimi javnostmi. Z razstavno dejavnostjo tako podpiramo osnovno filozofijo knjižnice, katere prioritetna naloga je spodbujati branje, ob tem pa buditi radovednost – in seveda omogočati dostop do različnih vsebin in virov podatkov, vse skupaj z namenom podpirati oblikovanje kritičnega, zahtevnega bralca.

Seveda je tudi sama knjiga kot predmet, artefakt, podvržena spremembam. Spreminjajo se barve, formati, fonti pisav, likovna oprema. Slikovnih in drugih grafičnih elementov je v skladu z dobo, ko prevladuje vizualna podoba, in po zaslugi digitalne tehnike, ki to omogoča, vse več. Vsebine postajajo preglednejše, bolj strukturirane, shematski pregledi nazornejši, tu je še množica zelo različnih oblikovalskih rešitev, tiskarskih tehnik, podlag, najrazličnejših kombinacij likovnih elementov…

S tem, ko se spreminja narava sodobnih komunikacij, se spreminja tudi percepcija in dojemanje vsebin – s čimer se seveda spreminja tudi vloga in podoba knjižnice. Čeprav je po eni strani le ta vse manj vezana na fizični prostor in čas, sta omenjena gabarita še vedno ključna dejavnika tudi v življenju sodobne knjižnice. Knjižnica tako ostaja sistem, ki že po definiciji predstavlja prostor komunikacije in stičišče ponudbe najrazličnejših medijev ter povpraševanja raznolikih ciljnih skupin. In nenazadnje knjižnica ostaja pomemben socialni dejavnik kot čisto običajno, fizično srečevališče in aktivator kulturnih in izobraževalnih dejavnosti v hitro razvijajočih in spreminjajočih urbanih okoljih.

Velikanski pomen podobe, kopij, variacij na temo, preigravanja, ponavljanja, pa na drugi strani velika izbira, pluralizem idej, svet obilja, vse to prinaša fragmentacijo vsebin, ki zahteva na drugi strani uravnoteženo prezentacijo ustreznih form in oblik. Vsebine je zato potrebno na nek način »materializirati«, jih predstaviti v opazni, prepričljivi, včasih drzni formi, z jasno organiziranim, seveda tudi harmoničnim prepletom likovnih in vsebinskih elementov

V knjižnici ... se dogaja

kultura

- v končno celostno zaokroženo podobo razstave. Seveda predstavlja lepa, privlačna, estetska zunanjost le del vsake zgodbe. Ali kot pravi John Fowles v Magu: »Biti lep je samo dodatek. Kakor papir okoli darila. Ne darilo.« In temu vodilu sledimo tudi pri pripravljanju razstav.

Plakat z razstave ob stoletnici rojstva Srečka Kosovela, marec 2004

V knjižnici ... se dogaja

kultura

2004); knjigo in njeno podobo v času v razstavi Knjiga in čas, sprehod skozi desetletja podob na knjižnih ovitkih (november 2005); z družinami: Družine – takšne in drugačne (marec 2005)…

V zadnjih petih letih smo v naši knjižnici pripravili okrog 60 tematskih razstav, praviloma eno mesečno. Predstavljali smo književnike, med njimi dramatika Slavka Gruma in njegovo znamenito Gogo ob avtorjevi stoletnici rojstva, s fotografskim gradivom ljubljanske Drame (avgust 2001); Alojza Gradnika in njegov pesniški opus, posvečen dvema osrednjima eksistencialnima temama, ljubezni in smrti, ob 120-letnici avtorjevega rojstva (avgust 2002); pesnika Srečka Kosovela s Spacalovimi upodobitvami Krasa ob 100-letnici Kosovelovega rojstva (marec 2004); pričarali pravljični svet Hansa Christiana Andersena ob 200-letnici rojstva znanega pravljičarja (marec 2005); in v knjižnico vnesli gledališče absurda z dramatikom Samuelom Beckettom ob 100-letnici rojstva »očeta antidrame in antiromana« (marec 2006)…

Ob tem smo našim obiskovalcem predstavljali delo posameznih inštitucij in skupin: muzejev, Slovenske kinoteke, Ženske svetovalnice, invalidov, starostnikov, Mestne zveze prijateljev mladine in drugih. In pa pripravljali fotografske in likovne razstave z različnimi zunanjimi avtorji. Ves čas pripravljamo tudi manjše, priložnostne razstave, v katerih na oddelkih leposlovja oziroma na strokovnem oddelku predstavljamo književnike, književnice in njihova dela ter opozarjamo na najrazličnejšo problematiko, kot so sodobno potrošništvo, potreba po varovanju narave, svoboda tiska, umetnost, znanost in druge teme s širšega področja humanizma.

Drugi sklop razstav smo posvetili znanim osebnostim: legendarnemu ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju (april 2001); ženskam, ki so spreminjale svet in vsem nam utirale pot v enakopravnost: vladarice, književnice, znanstvenice, političarke, humanistke… (marec 2002); Juriju Vegi, matematiku, znanstveniku, vojščaku ob 200letnici njegove še vedno v skrivnost zavite smrti (september 2002); Albertu Einsteinu ob 100-letnici rojstva relativnostne teorije in ob svetovnem letu, posvečenem fiziki (april 2005)…

Osnovna vodila pri izbiri razstavnih tem so aktualnost, relevantnost vsebin, opozarjanje na probleme in teme, s katerimi se ukvarjamo – ali bi se morali ukvarjati – v naših okoljih in v širši družbi nasploh. Vse to, če je predstavljeno na privlačen način, je v funkciji vzbujanja radovednosti, širjenja znanj, razvijanja kritičnega razmišljanja in iskanja kreativnih, novih rešitev, poseganja po novih mejah in novih umestitvah posameznika: v družbo in svet.

Ukvarjali smo se tudi z vedno aktualnimi temami, kot so: ljubezen v razstavi Ljubezen, odnosi: moški – ženske (maj 2002); slovenskim jezikom v razstavi Slovenščina včeraj, danes… ob slovenskem in svetovnem dnevu knjige (april 2004); ponovnim iskanjem olimpijskega duha v razstavi Nazaj v preteklost, naprej v prihodnost (avgust

V knjižnici ... se dogaja

kultura

Razstave 1980 Planine Taborišča Zbirka Priročniki Vorančeve Solzice Dela naših avtoric v letu 1979 Leopold Suhodolčan Miran Jarc Manj znani Bevk Josip Vidmar

Heroji ob 40-letnici Knjižne nagrade 1984 Prešeren – prevodi Slovenske ilustratorke mladinskih knjig v letu 1983 Zbirka Pelikan Branka Jurca Zbirka Predpisi Alojz Rebula Juš Kozak Odmevi na prvo svetovno vojno Fran Erjavec Afrika

1981 Kajtetan Kovič – 50 let Fran Levstik in sodobni kritike Kjer hiša mojega stoji očeta Ciril Kosmač Sto let Ostržka Josip Jurčič – ob 100-letnici smrti Knjige o Titu (maj 80 – maj 81) F. S. finžgar: Pod svobodnim soncem Kristina Brenk – 70 let Egipt je dar reke Nil Dela slovenskih avtoric v preteklem letu

1985 Knjižne nagrade Prešeren in prijatelji Dela naših avtoric Zbirka Pionirjeva knjižnica NOB in otroci Biografije glasbenikov Ciril Zlobec Filozofska knjižnica NOB za Bežigradom Simon Jenko Desanka Maksimović

1982 Indija Po Prešernovih stopinjah za Bežigradom Ela Peroci – 60 let Dela naših avtoric Zbirka Deteljica Srce Zbirka Predpisi Vladimir Kavčič Slovenske jesenske pesmi Tema ob mesecu knjige: Ivo Andrič J. Čampa, T. Čufar, M. jarc, T. Šifrer – ob 40-letnici smrti Knjižne nagrade

1986 Književni nagrajenci Ilustracije Prešernovih Poezij Dela slovenskih avtoric Andersenovi nagrajenci Zavarovane živali KRT Pesniški prvenci Ne – stalinizmu Ilustracije v Mali slikanici Ob stoletnici rojstva Josipa Ribičiča Knjižne nagrade

1983 Prešernoslovci ob kulturnem prazniku Naše pesnice ob mednarodnem dnevu žena in 25-letnici smrti Lili Novy Zbirka Lastovke Matej Bor – 70 let Zbirka Sindikati Partizanska saniteta Kitajska Zbirka Kondor – drame Ivan in Marij Pregelj

1987 Ob začetku izposoje kaset – predstavitev Anton Ingolič Prevod Prešernove Zdravljice Dela slovenskih avtoric Knjiga obtožuje Zdravilne rastline in njih uporaba Sociološka in politološka knjižnica Gašperjeva bralna značka Prevodi iz madžarske književnosti

V knjižnici ... se dogaja

kultura

Prevodi iz danske književnosti Kajetan Kovič Božo Kos – mladinska ilustracija Knjižne nagrade 1991

Ob stoletnici avtorjeve smrti – Fran Levstik – Martin Krpan Knjižne nagrade 1988 Knjižne nagrade 8. februar – kulturni praznik (Dokumenti) Dela naših avtoric Zajček – Dolgouhec – Zajec tako in tako, pa tudi drugače Kamenine Analecta Boris Pahor – ob 70-letnici Iz antičnega sveta Tone Pavček – ob 60-letnici Avstralija Predstavitev enot Mladinski ilustrator

1992 Prešernove pesmi – izdaje za otroke Alojzij Merhar – Silvin Sardenko – ob 50-letnici smrti Dela naših avtoric Ilustracije Iva Šubica Prevodi iz švedske književnosti Ekologija Račka v mladinski književnosti Knjižna zbirka Studia humanitatis Stoji učilna zidana – naši abecedniki – skupaj s Slovenskim šolskim muzejem Ferdo Godina – ob 80-letnici Nagrajene knjige v letu 1992

1989 Knjižne nagrade v letu 1988 Književnost romantike – France Prešeren Dela slovenskih avtoric Igrače Južna Amerika Dr. France Škerl Muce v otroški literaturi Zbirka Hodil po zemlji sem naši Jelka Reichman Janez Menart Finska

1993 Prešerniana – likovne upodobitve – iz zasebne zbirke Bogomir Magajna – dela za mladino Deklaracija o pravicah otrok Dela slovenskih avtoric Matej Bor – ob 80-letnici Prežihov Voranc - Solzice Prevodi iz romunske književnosti Slovenčeva knjižnica Panjske končnice Igor Torkar – 80 let Miška v mladinski književnosti Predstavitev Knjižnice Glinškove ploščadi Literarne nagrade 1993

1990 Prešernovi prijatelji Dela slovenskih avtoric Tone Seliškar – ob 90-letnici rojstva Ptice v besedi in sliki Izobraževanje predšolskih otrok Zbirka Gospodarska založba Španska književnost France Bevk Psi v mladinski literaturi

1994 Vitomil Zupan – ob 80-letnici rojstva Prešernovi nagrajenci Ljubljane 1939 - 1945 Dela slovenskih avtoric Planica včeraj in danes Iz roda v rod duh išče pot – ob mednarodnem letu družine 45 let Knjižnice Bežigrad Iz naravoslovnih knjižnih zbirk Predstavitev Knjižnice dr. Franceta Škerla Prevodi iz novogrške književnosti Edvard Kocbek – ob 90-letnici rojstva »Tod sekla bridka bodo jekla« – ob 150. letnici rojstva Simona Gregorčiča in 80-letnici pričetka I. svetovne vojne Knjižne nagrade v letu 1994

1991 Slovenski izseljenci Nada Kraigher France Prešeren Mladinska zbirka Levi devžej Janez Jalen – ob 100-letnici rojstva EPOK Vreme Predstavitev knjižnice na Črnučah

V knjižnici ... se dogaja

kultura

1995 Božo Vodušek – ob 90-letnici rojstva Prešernoslovci o Prešernu Dela slovenskih avtoric v preteklem letu H.C. Andersen in njegova dela – ob 2. aprilu, mednarodnem dnevu knjig za otroke S tramovi podprto mesto – Ljubljanski potres 1895 1995 – mednarodno leto varstva narave Motivi s knjigo – razstava razglednic iz zasebne zbirke gospe Alenke Zupan Anton Tomaž Linhart – ob 100-letnici smrti Oskar Hudales – ob 90-letnici rojstva Slavko Pregl – 50-letnik Ob stoletnici filma Prevodi iz avstrijske književnosti Marija Lucija Stupica – 45 let

Lili Novy – ob 40-letnici smrti Strokovne knjižne zbirke za otroke Predstavitev domoznanske zbirke Knjižnice Bežigrad Njeno veličanstvo Knjiga - razstava razglednic iz zasebne zbirke gospe Alenke Zupan Tone Pavček – 70-letnik Ob tednu otroka – otrokove pravice Baron Anton Codelli – prvi slovenski avtomobilist Lojze Kovačič – 70-letnik Predstavitev glasbene zbirke – jazz in blues 1999 Knjižne nagrade v letu 1998 Prešeren in slovenstvo Ženske v Sloveniji ob koncu XX. stoletja Predstavitev oddelka za otroke in mladino v Knjižnici Bežigrad Knjižnica Bežigrad skozi pet desetletij Anton Slodnjak – ob 100-letnici rojstva Knjižna kazala iz zasebne zbirke gospe Alenke Zupan 1999 – mednarodno leto starejših: starost – priložnost in izziv Janez Menart – 70-letnik Mila Kačičeva – pesnica in igralka Ob prelomu tisočletja/dr. Sandi Sitar

1996 Knjižne nagrade v letu 1995 Prešernoslovec Boris Paternu Slovenske mladinske pesnice in pisateljice (do II. SV) Olimpijske igre moderne dobe Srečko Kosovel – ob 70-letnici smrti Berem, torej sem – razstava razglednic iz zasebne zbirke gospe Alenke Zupan Predstavitev Knjižnice Savsko naselje Prevodi iz bolgarske književnosti Aleš Berger – 50-letnik Milan Dekleva – 50-letnik Zofka Kveder – ob 70-letnici smrti Alfred Nobel in Nobelove nagrade za književnost

2000 Knjižne nagrade v letu 1999 Kulturne dejavnosti za Bežigradom Slovenske znanstvenice Tone Seliškar (1900 – 1969) 450 let prve slovenske tiskane knjige Antoine de Saint Exupery (1900 – 1944) Predstavitev Knjižnice Bežigrad ob otvoritvi novih prostorov Bere, torej je - iz zasebne zbirke gospe Alenke Zupan

1997 Knjižne nagrade v letu 1996 Matija Čop – bibliotekar, Prešernov sodobnik in prijatelj Slovenske mladinske pesnice in pisateljice (2. del) Uganke o knjigah (ob 2. aprilu - mednarodnem dnevu knjig za otroke) Zemlja je naš dom (ob 22. aprilu, dnevu Zemlje) Ob 70-letnici smrti Jakoba Aljaža Friderik Irenej Baraga (ob 100-letnici rojstva) Rada bi napisala knjigo - razstava razglednic iz zasebne zbirke gospe Alenke Zupan Dr. Sandi Sitar – 60-letnik Obletnice glasbenikov – predstavitev glasbene zbirke Vasco de Gama in njegov čas – predstavitev potopisne literature Fran Milčinski: Ptički brez gnezda (1917) – otroštvo danes

2001 Knjižne nagrade v letu 2000 Prešernoslovec Janko Kos Ivan Hribar, legendarni ljubljanski župan Otroška ustvarjalnost Slavko Grum in njegova Goga Kristina Brenkova – 90-letnica Nikdar bukou nei konca - iz zasebne zbirke gospe Alenke Zupan 2002 Knjižne nagrade v l. 2001 Vélike ženske v zgodovini Ljubezen, odnosi – moški : ženske Alojz Gradnik, ob 120-letnici rojstva Jurij Vega, ob 200-letnici smrti – dr. Sandi Sitar In vino veritas

1998 Knjižne nagrade v letu 1997 Ob slovenskem kulturnem prazniku

V knjižnici ... se dogaja

kultura

2005 Keramični reliefi – Branko Šuster Terska dolina – Alenka Zupan Hans Christian Andersen: 200-letnica rojstva velikega pravljičarja Einstein in relativnostna teorija – Svetovno leto fizike 2005 Pot v neznano: skrivnosti podzemnega sveta – Društvo za raziskovanje jam Ljubljana Družinsko ogledalo – mozaiki – Vrtec Jelka Od obrti do umetnosti – Sekcija rokodelcev Ljubljana Bežigrajski znanci: predstavitev domoznanske zbirke Knjižnice Bežigrad Majhni koraki, naši koraki: predstavitev dela z otroki s posebnimi potrebami v ljubljanskih vrtcih Skrinjice – OŠ Ivana Cankarja, oddelek s prilagojenim programom Knjiga in čas – sprehod skozi desetletja podob na knjižnih ovitkih Izvirna slovenska slikanica 2005 – Četrtna skupnost Bežigrad Dober dan, ciciban – Pionirska knjižnica

Pismo - iz zasebne zbirke gospe Alenke Zupan Mozaiki Nuše Javornik Razstava fotografij Barbare Vrezovnik 2003 Knjižne nagrade v letu 2002 Likovne upodobitve pesmi Franceta Prešerna – ilustracije Irene Majcen Ženska kreativnost v tretjem življenjskem obdobju – Dom startejših občanov Bežigrad se predstavi Slovenskih 14 x 8.000 – slovenski alpinistični podvigi Sončni zahodi in peščene sipine – fotografije – David Bunderla Fascinantni svet čebel Čudežno potovanje – od 0 do 9 Podobe raznolikosti, podobe enakosti, podobe življenja – ustvarjalnost Društva invalidov Ljubljana Bežigrad Stoletje poletov – dr. Sandi Sitar Knjižnica dr. Franceta Škerla: Čipka kot dodana vrednost – Tanja Oblak Mali japonski plakat – Tomaž Štular Navdihi za drobne pozornosti – Maja Ribič Nosan Knjižnica Glinškova ploščad: Pesniki in pisatelji na znamkah – Bojan Šesek 2004 Desetletje razstav knjižnih ilustracij: 1993 – 2003 Muzeji vabijo Knjižne nagrade 2003 40 let Kinotečnih zvezkov Srečko Kosovel, mag slovenske poezije – ob 100-letnici rojstva Slovenščina včeraj, danes, jutri – ob slovenskem in svetovnem dnevu knjige S čim si pa ti zasvojen? Obrazi – potopisna razstava Andreje Jernejčič Nazaj v preteklost, naprej v prihodnost – olimpijske igre v Atenah 2004 10-letnica Ženske posvetovalnice Tisoč let je Bled! – dr. Sandi Sitar Otroci včeraj, danes, jutri – v sodelovanju z ZPM Ljubljana Izvirna slovenska slikanica – v sodelovanju s Četrtno skupnostjo Bežigrad Slovenske splošne knjižnice – v sodelovanju s Sekcijo za splošne knjižnice pri ZBDS Moj brat drevo – iz zasebne zbirke gospe Alenke Zupan Knjižnica dr. Franceta Škerla: Valovanje zemlje in neba v bombažu – Jasna Martinjak Predstavitev klekljarske delavnice Okna – vrata: razstava fotografij – David Bunderla Knjižnica Glinškova ploščad: Otroški knjižni junaki na znamkah – Darja Šesek

V knjižnici ... se dogaja

kultura

se je na način, ki je značilen za nastop »v živo«, kjer se pripravljene teme vselej soočajo z improvizacijo in presenečenji, odvisnimi tako od razpoloženja »nastopajočega« kot od vzpodbud »iz publike«.

Andrej Šprah

Literarna srečanja Literarna srečanja v Knjižnici Bežigrad so bila zasnovana z željo, da bi pod okriljem in v prostorih knjižnice – ki naj bi med drugim predstavljala tudi lokalno kulturno presečišče – tista umetnostna snovanja, ki so na policah shranjena, čakajoč, da zaživijo v rokah in pogledu čim večjega števila bralcev, za kratek utrip postala tudi predmet neposrednega stika z njihovimi ustvarjalci.

V izboru povabljencev smo v prvem letu skušali (po)iskati sorazmerje med pesniki in prozaisti, hkrati pa smo se osredotočili na imena avtorjev, rojenih okrog leta 1960, kar naj bi dajalo zgolj najširši skupni okvir, v katerega naj bi sodili ustvarjalci, ki so »se pojavili« kot literarna generacija. Naš namen je bil namreč, da bi se med drugim pokazalo tudi, kako nekdanji »sopotniki« gledajo na čas, ki je na eni strani pomenil njihov osebni vzpon v orbito slovenskega literarnega osončja, obenem pa prinesel toliko – usodnih – sprememb deželi, ki – med ostalim – predstavlja tudi področje njihovega kulturno-družbenega delovanja. Pokazalo se je, kot je bilo morda pričakovati, da tako ohlapen pojem, kot je »generacija«, lahko odigra pomembno vlogo predvsem v času premagovanja začetnih ovir na poti »preboja« ustvarjalcev na literarno prizorišče, da dejansko pomeni začasno bivališče, potem pa se ustvarjalnost podreja avto-poetikam posameznikov, »generacija« pa – med tistimi, ki vezi ohranijo – ostane predvsem področje druženja in skupnega angažmaja pri projektih, ki niso prvenstveno ustvarjalnega, pač pa bolj organizacijskega ali strateškega pomena.

Srečanja, ki so zasnovana kot literarni večer in hkrati kot pogovor med gostujočim avtorjem in občinstvom, naj bi dala začutiti drobec tistega, kar je za besedami in njih pomeni; tistega, kar je bilo do nedavna še utripajoče tkivo idej, iskanj in hrepenenj pišočega in tistega, kar v viziji še čaka na svoje literarno utelešenje. Vsega onega skratka, čemur se z drugimi besedami reče ustvarjalni proces. In zdi se, da so avtorji, ki so se prijazno odzvali našemu povabilu, več kot izpolnili pričakovanja; tako pričakovanja organizatorjev kot – upal bi si trditi – tudi njihovih glasnih ali tihih sogovornikov iz vrst poslušalcev. V teh kratkih večerih, ko je prostor naše čitalnice, kljub njeni neustreznosti takšnemu namenu, zaživel v drugačnem utripu, kakor ga je vajen, se je zamaknjenost v neponovljivost interpretacije žive besede ali poglobljeni razmislek o bistvu in »zasmrtju« besede, prepletel z duhovito priopazko ali morda kritičnim pogledom v nikakor rožnato stanje stvari na prizorišču naše leposlovne umetnosti. Oziroma, če si pomagamo z glasbenim žargonom: dogajalo

Iz tako imenovane »generacije brez karizmatičnih mentorjev« se je našemu vabilu v letu 1997/98 odzvala peterica avtorjev, ki so predstavili svoja novejša snovanja: Andrej Blatnik roman Tao ljubezni, Vlado Žabot roman Volčje noči, Aleš Debeljak knjigo pesmi Mesto in otrok, Alojz Ihan eseje Platon pri zobozdravniku in Jani Virk

V knjižnici ... se dogaja

kultura

roman Zadnja Sergijeva skušnjava. Poleg navedene peterice pa smo povabili še “predhodnika” omenjene “generacije”, Borisa A. Novaka in Uroša Zupana, kot čelnika literatov, ki so nastopili po njej. Prvi je kot poet, prevajalec in eden najvidnejših teoretikov pesniških oblik predstavil poezijo z mnogoterih gledišč, drugi pa je ob pesniškem spregovoril še o svojem esejističnem opusu. V drugem letu pa se je naš izbor osredotočal na avtorje različnih literarnih vzpodbud, opusov in delovanja na širšem kulturnem področju, ki so bili v danem trenutku pripravljeni žrtvovati uro ali dve za pogovor z nami. Našemu vabilu so se odzvali Aleš Šteger, ki je predstavil svojo novo zbirko Kašmir. Z Juretom Potokarjem smo se pogovarjali o poeziji, prevajanju romana Džank Melvina Burgessa, ki je bil v tistem hipu pred izidom, in o sodobni glasbi. Z Arturjem Šternom smo se osredotočili predvsem na altruizem in metabiologijo, ki sta vodilni temi njegove knjige Metabioigra. Maja Vidmar pa je “premierno” predstavila knjigo pesmi Ob vznožju, s katero se je po daljši odsotnosti “zmagovalno” vrnila na vrhove slovenske pesniške besede.

Miklavž Komelj in Barbara Korun na literarnem večeru, januar 2006

Tatjana Pristolič

Literarni večeri in čar zgodbe Osnovni motiv in želja literarnih srečanj v Knjižnici Bežigrad je pripeljati kulturo neposredno v našo knjižnico, v prostor, ki predstavlja tudi kulturni center tega ne prav majhnega dela Ljubljane. Ob knjigah se tako skupaj potapljamo v svetove, ki jih ponuja literatura. In ki jih seveda ponuja knjižnica, svojevrstna zakladnica knjig in drugih medijev. Danes živimo v času zgodbe: zgodbe nas pritegnejo, v zgodbah se iščemo, zgodbe nas popeljejo do novih obzorij in spoznanj. Ob literarnih druženjih lahko zanimive zgodbe zaživijo svoje lastno življenje. Branje in potapljanje v zgodbe, vemo, je užitek in strast; in poleg neposrednega užitka je najbrž lahko precej več kot to: poseganje po brezčasnih kvalitetah besede in neskončnih vesoljstvih duha…

V knjižnici ... se dogaja

kultura

dragoceni trenutki, ko beseda meso postane – pa naj bo to v zasebnosti lastne sobe ali v posesti javnosti.

Na literarnih večerih v knjižnici predstavljamo predvsem sodobne slovenske avtorje. Ob poplavi marketinško močno podprte prevodne literature so, vsaj pri bralcih, slovenski avtorji precej zapostavljeni. Kar je tuje, se očitno lepše sveti. Pa se res? Morda ne, saj je vsaj v zadnjih letih, morda desetletju, opaziti ponovno željo po odkrivanju naših literarnih zakladov. Bralci vse bolj posegajo (tudi) po domačih avtorjih in založbe se vse bolj smelo lotevajo posameznih knjižnih projektov (med njimi Goga, Študentska založba, založba Litera).

Iskanje novih metafizičnih kvalitet, kar je končni cilj in nasledek pravzaprav vsake dobro izbrane dejavnosti, tudi branja, ima v vsej dezorientiranosti sodobnega časa za cilj najti skupen identifikacijski moment. Z avtorji tako govorimo o tekstih, z njihovimi teksti in skozi njih. Pogovarjamo se o besedilih, vsebini, junakih zgodb... Interpretiramo posamezne vsebine in jih postavljamo v kontekst vsakdanjosti in naših osebnih zgodb… In nenazadnje, zgodbe seveda beremo…

Da ob morju drugih medijev knjiga danes v resnici ni v krizi, da jo televizija, radio, časopisi in revije, pa predvsem internet izpodrivajo le do določene mere, kaže tudi število izdanih knjig. V času vizualnih medijev, televizije, filma, interneta torej še kako lahko odkrivamo tudi radosti bralnih užitkov. Gledano iz perspektive širšega konteksta gre torej za še en medij, skozi katerega se lahko predstavijo avtorji, in to neposredno svojemu bralnemu občinstvu, kar se k inštituciji knjižnice brez dvoma tesno prilega.

»Skozi petindvajset črk slovenske abecede ali poljubno število črk ali pismenk kakega drugega jezika nam je dano potovati in leteti, razumeti, spoznavati in slutiti, misliti in hrepeneti«, je zapisal Drago Jančar v svojih esejih o literaturi, Privlačnost praznine. V tem duhu skušamo predstavljati avtorje v čim bolj živi podobi: njihove zgodbe, anekdote, čustveni svet, navdihe, travme, veselja ter procese nastajanja literature. Predvsem pa njih, avtorje kot osebnosti.

Kakorkoli že, v sodobni družbi s poplavo impulzov, takšnih in drugačnih, ki smo jim podvrženi, je vsake toliko potrebno ustaviti čas in si vzeti trenutek za refleksijo. Tekma, trg, denar niso le močne besede, ampak so nedvomno tudi pojmi, na katerih temelji univerzalni mehanizem preživetja v svetu kapitalizma. Ne glede na množico informacij in podatkov – in obenem ravno zaradi tega – pa ostaja svet okrog nas neobvladljiv. In kljub temu, da danes takorekoč živimo od komunikacije in s komunikacijo, verbalno, še večkrat vizualno, je komunikacija pogosto površna, večkrat kot ne skopa in slabo izpovedna. Da prekinemo ta močan, enostranski tok, so toliko bolj

V vsej množičnosti globaliziranega sveta smo namreč vsi, posamezniki ali skupine, na tak ali drugačen način prisiljeni proizvajati in prodajati podobo, imidž, neprekinjen tok prepoznavnih projektov, izzivov, predstav. Kultura performanca, ki ji sledijo tako mediji kot posamezniki, predstavlja modus vivendi sodobnega bivanja (beri: predstavljanja) – in to velja tako v širši kot v ožji javnosti. Predstavitev je namreč postala eden od osnovnih ključev uspešne komunikacije na skoraj katerem koli področju. Diego Maradona v nogometu, Tom Cruise v filmu, Madonna v glasbi – in pa Vitomil Zupan, Drago Jančar, Emil

V knjižnici ... se dogaja

kultura

Literarna srečanja KNJIŽNICA BEŽIGRAD 1993 KRISTINA BRENKOVA, Kruh upanja je najslajši dar človeku na tem planetu

Filipčič ali Milan Kleč v knjigi. Ljudi zanima, kdo kaj počne, kdo stoji za tistim, kar se na koncu vidi: za filmom, koncertom, knjigo.

1997 ALEŠ DEBELJAK, Mesto in otrok ANDREJ BLATNIK, Tao ljubezni VLADO ŽABOT, Volčje noči ALOJZ IHAN, Platon pri zobozdravniku BORIS A. NOVAK

Da pa bi zgodbe oživele, iščemo odgovore na življenjska vprašanja… Govorimo o ljubezni, o resnici, o smrti… Se pogovarjamo o položaju današnjega človeka, pa o drobnih, vsakdanjih rečeh… Ter o nujnosti kritične distance do stvari, ki nas obdajajo. In, recimo, o nogometu (Esad Babačić, Kiti se ne napihujejo, maj 2004), pa o fatalni na eni ali pa dolgočasni, nemogoči, izčrpavajoči ljubezni (Nejc Gazvoda, Vevericam nič ne uide, april 2006), o kaosu in dvomu, strasteh in žurnalizmu (Vesna Milek, Kalipso, maj 2003), položaju knjige in estetiki besede v času novih medijev (Mitja Čander, O književnosti in drugih rečeh, november 2003), o humorju, pudingu, haikuju in politiki (Franček Rudolf, Mladenič, april 2005…)…

1998 JANI VIRK, Zadnja Sergijeva skušnjava UROŠ ZUPAN ALEŠ ŠTEGER, Kašmir JURE POTOKAR, prevod Džanka ARTUR ŠTERN, Metabiologija 1999 MAJA VIDMAR, Ob vznožju IVO VOLARIČ FEO, Antofagasta MATJAŽ PIKALO, Modri e IVAN DOBNIK ERICA JOHNSON DEBELJAK, Tujka v hiši domačinov JURE POTOKAR, Džank Melvina Burgessa 2000 BARBARA KORUN MATJAŽ ZUPANČIČ 2001 MAJA NOVAK, Mačja kuga ALEŠ DEBELJAK, Nedokončane hvalnice PRIMOŽ ČUČNIK, Dve zimi

Pa tudi o pisanju na zavihke knjig, prtičke, papirnate vrečke ali neposredno v računalnik… Svinčnik ali miška, to je zdaj vprašanje… In se potapljamo v zgodbe in junake iz literarnih del… Raznolika zbirka kvalitetnih in zanimivih avtorjev nas vedno znova zvabi v svoja neskončna prostranstva.

2002 ANDREJ ROZMAN ROZA (za otroke) ANDREJ ŠPRAH, Soraya PRIMOŽ SUHODOLČAN (za otroke) POLONA GLAVAN, Noč v Evropi LINA LAVRENČIČ, Oddrobljeni okruški 2003 MITJA ČANDER, Zapiski iz noči TOMAŽ LETNAR, Pes iskalec VESNA MILEK, Kalipso ANDREJ SKUBIC, Fužinski bluz 2004 APOKALIPSA BERE, Barbara Korun, Maja Vidmar, Ivan Dobnik, Iztok Osojnik METKA KRAVOS, Najtežja stopnica IVAN DOBNIK, Zapreš svoje oči ESAD BABAĆIĆ JAKA KOŠIR, Nežnost

V knjižnici ... se dogaja

kultura

2005 AD HOC LITERARNI KVARTET, Ivan Dobnik, Marijan Pušavec, Zoran Pevec, Mare Cestnik LITERARNI KROŽEK GIMNAZIJE BEŽIGRAD FRANČEK RUDOLF de predstavi DRAGICA DANI, Zlatice 2006 POETIKON, nova literarna revija IVAN DOBNIK, Rapsodija v mrzli noči VIDA MOKRIN PAUER, Modrice NEJC GAZVODA, Vevericam nič ne uide KNJIŽNICA DR. FRANCE ŠKERL 1992 JANEZ KLOBUČAR, Zlata zrna PETER KREČIČ, Arhitekt Jože Plečnik in Bežigrad EMA UMEK, Erbergi in dolski arhiv TONE PAVČEK, Majhen dober dan – za otroke 1996 MAJDA KOREN in mala pošast Mici – za otroke 1997 SONJA PORLE, Barva sladke čokolade 1999 PETER RADOJA, Prgišče klasja KNJIŽNICA GLINŠKOVA PLOŠČAD 1993 BORIS A. NOVAK za otroke DESA MUCK

V knjižnici ... se dogaja

izobraževanje

V letu 2002 smo izdali brošuro, v kateri smo predstavili vsebino naših tečajev. V njej smo zbrali teme, med katerimi so lahko uporabniki izbirali. Tako smo tečajnike izobraževali za uporabo interneta, elektronske pošte, v knjižnici dostopnih baz podatkov in elektronskih virov. Usposabljali smo jih tudi za iskanje knjižničnega gradiva s pomočjo javno dostopnega kataloga COBISS/OPAC. Vsak tečajnik je dobil izvod brošure in se po pogovoru s knjižničarjem glede na predznanje in želje odločil, katera znanja želi pridobiti. S pomočjo brošure so lahko tečajniki tako tudi po opravljenem tečaju obnavljali in nadgrajevali svoje znanje, ki so ga usvojili na tečaju. Da bi pridobili čimveč povratnih informacij, smo jih po končanem tečaju tudi anketirali.

Nataša Grubar, Andrej Pogorelec

Internet za starejše Informacijsko izobraževanje starejših Ena izmed pomembnih kategorij naših obiskovalcev so tudi starejši uporabniki, ki jim poleg številnih dejavnosti in prireditev omogočamo tudi brezplačen tečaj osnov računalništva s poudarkom na spoznavanju računalnika in prikazu delovanja interneta. Začetki te dejavnosti segajo še v konec prejšnjega desetletja, ko smo imeli na voljo en sam računalnik z dostopom do interneta in so bile tudi za knjižničarje, ki smo uporabnike poučevali, te stvari relativno nove. Tema tečaja je bila uporaba interneta. Po selitvi na sedanjo lokacijo, na Einspielerjevi 1, smo po krajšem predahu nadaljevali s poučevanjem v povsem drugačnih razmerah. Naenkrat smo imeli na voljo bistveno več prostora ter večje število računalniških mest z dostopom do interneta. V študijski čitalnici, kjer poučevanje poteka še danes, smo lahko v enem terminu sprejeli po dva kandidata, ki sta lahko uporabljala vsak svoj računalnik. Tečaj je potekal enkrat tedensko, prijave pa so se beležile vnaprej.

Sedaj tečaj vodimo štirje bibliotekarji, ki smo pripravili tudi načrte za delo in vsebine posameznih predavanj. V vsaki izmeni sta za poučevanje zadolžena dva bibliotekarja. Ker vsi delamo po istih načrtih, je tako vsaj deloma zagotovljeno, da vsi udeleženci osvojijo podobna znanja na vseh terminih posameznega tečaja. V zadnjem letu smo tečaj nekoliko prenovili. Še vedno – v skladu z možnostmi – poteka od oktobra do konca maja po dve šolski uri, enkrat tedensko v jutranjem terminu, sprejemamo pa po dva tečajnika hkrati. S tem smo vsebine tečaja precej popestrili. Nudimo pet različnih tečajev: 1a. tečaj: Prvo srečanje z računalnikom in Windows okolje 1 (delo z miško, osnove dela z okni) 1b. tečaj: Spoznajmo računalnik in Windows okolje 2 (organizacija map in datotek, shranjevanje, kopiranje…) 2. tečaj: Napišimo in uredimo tekst v Wordu 3. tečaj: Spoznavamo internet in pošiljamo elektronsko

Zaradi hitrega razvoja informacijskih tehnologij, ki so za nemoten potek dela v knjižnici vse pomembnejše, smo prišli do spoznanja, da je potrebno znanje in spretnosti pri delu z računalnikom prenašati tudi na naše uporabnike. Pri tem so gotovo najobčutljivejša populacija prav starejši, ki se na novosti praviloma težje privajajo. Odziv ljudi kaže na to, da je tečaj dobrodošel za vse, ki si želijo pridobiti tovrstna znanja – termini so zasedeni za nekaj mesecev vnaprej. Starostno mejo smo postavili na petdeset let.

V knjižnici ... se dogaja

izobraževanje

novimi vsebinami. V anketi, ki jo tečajniki izpolnijo ob zaključku tečaja, jih sprašujemo tudi o temah, ki bi se jim zdele koristne, in rezultati kažejo, da jih zanimajo še številne teme; npr. Word (nadaljevalni tečaj), Windows (obnovitveni tečaj), baze podatkov, digitalna fotografija ipd. Nekatere od teh tem bodo morda izziv za nas in naše tečajnike v prihajajočem letu, ko bomo vsebine tečajev znova pregledali in nadgradili.

pošto 4. tečaj: Začetni tečaj Excel – učenje na daljavo Uporabniki, ki se prijavijo na 2.,3., in 4. tečaj, naj bi že poznali osnove dela z računalnikom. Tako imamo na tečaju hkrati dva uporabnika, ki imata podobne želje in potrebe. Večjo kvaliteto tečajev smo dosegli tudi s pripravljenimi načrti dela za vsak posamezni tečaj. Vsako leto, od leta 2002/2003, sprejmemo od šestdeset do sedemdeset tečajnikov, tako se je v zadnjih štirih letih na naših tečajih zvrstilo že skoraj tristo tečajnikov. Potrebe po takšnem izobraževanju starejših uporabnikov so vsako leto večje. Med tečaji, ki jih izvajamo to šolsko leto, je največ zanimanja za prva tečaja z naslovom Prvo srečanje z računalnikom in Windows okolje 1 in Spoznajmo računalnik in Windows okolje 2 ter tretji tečaj Spoznavamo internet in pošiljamo elektronsko pošto. Že od vsega začetka velikpomen pripisujemotudi prikazu delovanja knjižničnega kataloga COBISS/OPAC, saj si kot knjižnica želimo, da bi se naši uporabniki pri iskanju gradiva čim bolje znašli. Tako bomo gotovo tudi v prihodnosti tej temi posvečali veliko pozornosti.

Starost naših tečajnikov se razen izjem giblje med petdesetimi in petinsedemdesetimi leti. Mnogi prvič kupujejo računalnik in se povezujejo v splet. Veseli so, da lahko brezplačno in v majhnih skupinah pridobivajo potrebna znanja. Ob tem se lahko pogovorimo tudi o njihovih konkretnih zadregah in jim svetujemo. Ob koncu tečajev pridobimo vsi. Tečajniki znanje, mi pa občutek, da smo jim pomagali, in zagon za pridobivanje lastnih novih znanj. Tečajnik, starejši od osemdeset let, ki za dopisovanje s svojimi prijatelji ter vnuki nujno potrebuje elektronsko pošto in že na tečaju začne pošiljati elektronsko pošto prijateljem, nas vzpodbudi za nadgrajevanje naših znanj ter poučevanje naših uporabnikov. Vseživljenjsko izobraževanje ni več ideja prihodnosti, temveč realnost sedanjosti.

V bodoče bomo glede na želje in potrebe naših tečajnikov te vsebine morda celo še razširili ter jih nadgradili še z

V knjižnici ... se dogaja

Neda Isaković

Že pred leti smo pričeli pripravljati sezname knjig za počitnice (Počitniško popotovanje od strani do strani), kasneje smo združevali knjige po vsebini in nastajali so tematski seznami, pa seznami knjig po zbirkah; vedno smo si želeli prisluhniti potrebam mladih bralcev. Ker nismo imeli ločenih polic za mladostnike, smo pripravili sezname v pomoč tako bralcem kot mlajšim kolegom.

Mladinski oddelek V novembru 1975 se je Knjižnica Bežigrad selila iz premajhnih prostorov sedanje Bežigrajske galerije v nove, večje prostore na Vodovodno cesto in prvič so knjige za otroke in mladino dobile svoj prostor, bolj sobico kot sobo, a bile so »postavljene na ogled« po vseh knjižničarskih pravilih: strokovne po UDK sistemu, leposlovje je bilo vidno ločeno na knjige za cicibane in pionirje, posebej so stale pravljice, slikanice so dobile prostor v posebnih boksih z razstavno polico.

Kasneje so prišli na vrsto vrtci – ob pregledu njihovega fonda smo ugotovili, da bi jim z občasnimi knjižnimi darili lahko pomagali. Pomoč pri nabavi smo izvajali v obliki seznamov novih knjig, ki smo jim pripisali kratke vsebine in posebej označili knjige, ki naj bi nujno prišle do otrok in vzgojiteljic. V naslednjih letih smo stike z vzgojiteljicami okrepili tako, da smo jim letno predstavljali nove knjige in jim jih nato pustili v enotah za krajšo dobo.

Obiski iz vrtcev in šol so pričeli kmalu postajati vsakdanji pojav v knjižnici, vsi šolarji 3., 5. in 7. razredov so obvezno enkrat letno obiskali splošnoizobraževalno knjižnico, saj v večini osnovnih šol knjižnice niso bile urejene. V sedemdesetih letih smo pomagali pri urejanju šolskih knjižnic in stiki s šolskimi knjižničarkami so ostali tesni do danes, ko še vedno sodelujemo pri širjenju bralnih značk: uvedba Ekološke bralne značke, ki je nastala iz želje po ohranitvi našega okolja in na pobudo šolske knjižničarke Olge Bergant, Bralne iskrice – za otroke, ki vse bralne značke in obvezna branja preberejo že v jesenskem času in želijo pomoč pri izbiri knjig, ki so primerne zanje. Novosti iz izbranih knjižnih zbirk s področja mladinske književnosti šolskim knjižničarkam skupaj s kolegicami iz šišenske knjižnice predstavljamo trikrat letno.

Dobri odnosi z vzgojiteljicami so se obrestovali po letu 1992, ko smo pričeli s poskusno predšolsko bralno značko, ki se je že v drugem letu razširila med skoraj vse enote štirih vrtcev v nekdanji bežigrajski občini in v zadnjih letih se je kot požar razširila po precejšnjem delu Slovenije. Ob koncu »šolskega leta« priredimo mladim dobitnikom priznanj predstavo, na katero povabimo gledališko ali lutkovno skupino ali ustvarjalca za otroke, kot je bilo pred leti, ko smo povabili Tačka z Nacetom Simončičem, Gledališče Zapik ali pa Evo Maurer Škofic ali Andresa Valdesa. Odkar pa imamo svojo Lutkovno skupino Beži, jih v pomladanskem času vabimo na naše predstave. Prva leta, ko je bilo še manj sodelujočih, je vsak otrok poleg priznanja, ki ga je narisala Jelka Godec Schmidt,

V knjižnici ... se dogaja

nove, še po tiskarskem črnilu dišeče knjige, pripovedovali pravljice, zastavljali in reševali uganke.

dobil tudi knjižno nagrado, kasneje smo obdarili skupine s knjižnimi nagradami za posamezne oddelke, spet drugič so prišle na vrsto vzgojiteljice, ki so se razveselile knjige Daniela Pennaca Čudežno potovanje, vsak od otrok pa je prejel čudežni svinčnik, ki piše samo pravilne črke. Že pred nekaj leti je tudi organizacijo predšolske značke prevzela Zveza prijateljev mladine, tako da v knjižnici pripravljamo in posredujemo sezname priporočenih knjig vrtcem in na njihovo željo razdelimo tudi priznanja.

Leta 1988 smo v kletnih prostorih Knjižnice Bežigrad pričeli s tedenskimi pravljičnimi uricami, od leta 1990 pa do selitve na sedanjo, novo lokacijo, so potekale le v naših štirih enotah. Število otrok, ki obiskujejo pravljične urice, pa je kmalu postalo preveliko, pa tudi starostni razpon med najstarejšim in najmlajšim je bil prevelik, zato smo v dveh knjižnicah, na Glinškovi ploščadi in v Knjižnici dr. F. Škerla, uvedli igralne urice za predšolske otroke.

Na pobudo vzgojiteljic smo organizirali predavanja o pomembnosti branja in knjig za starše otrok, ki obiskujejo malo šolo. Poleg kvalitetnih knjig imamo vedno s seboj tudi primerke kiča, da staršem lahko takoj pokažemo razliko med slikanico s kvalitetnim besedilom in prvovrstno ilustracijo ter kičem.

Otroška delavnica: od nitke do vizitke…, maj 2005

V novo nastalih soseskah, ki so jih v glavnem naseljevale mlade družine z majhnimi otroki in šolarji, smo ob krajevnih praznikih prenesli knjižnico v park in tako opozorili stanovalce na knjižnico v bližini. Zastavili smo knjižno uganko, knjige, potrebne za reševanje, smo postavili na improvizirane police in reševanje se je začelo. Najmlajšim smo pripovedovali pravljice – in naslednji dan se je vpis v knjižnico opazno povečal. V mladinskih oddelkih matične knjižnice in v njenih manjših enotah smo v osemdesetih letih pričeli z literarnimi ugankami, te danes zastavljamo tudi na domači strani na internetu, za najmlajše pa smo zastavljali uganke, za katere so odgovor narisali. Med počitnicami smo za otroke prirejali počitniške dopoldneve, v katerih smo se pogovarjali o prebranih knjigah, predstavljali čisto

V knjižnici ... se dogaja

smo jo poimenovali pri nas. Ob obisku knjižnice lahko vsak otrok glasuje za knjigo, ki mu je bila tako všeč, da bi jo želel priporočiti svojim sovrstnikom. Že v prvem letu je sodelovalo 486 otrok in izbralo kot NAJ knjigo Piko Nogavičko Astrid Lindgrenove. Kar nekaj let je bila zmagovalka Matilda Roalda Dahla, dokler se ni pojavil Harry Potter – celo na škatlici, kamor odlagajo svoje predloge, se je pojavil napis HARRY JE ZAKON. Začetna akcija, v kateri je sodelovalo nekaj knjižnic, je pripeljala do vseslovenske akcije izbiranja najljubše mladinske knjige po izboru mladih bralcev in tudi v slovenskem merilu zmaguje Harry Potter.

Naše mlade sodelavke, študentke, včasih ob sobotnih popoldnevih organizirajo za otroke ogled lutkovne predstave, ali obiščejo kino, odidejo v živalski vrt, gredo na grad in si ogledajo staro Ljubljano. Leta 1992 smo pričeli sodelovati v Mednarodnem knjižnem kvizu, ki ga je vodila nemška bralna ustanova Stiftung Lesen, in je bil tisto leto posvečen Krištofu Kolumbu. Že nekaj let je knjižni kviz le slovenski, ker je drugod zanimanje zanj zamrlo. V letu 2006 pa se tudi naš kviz spreminja. Ker so bile »obdelane« vse slovenske pokrajine, smo povabili k sodelovanju muzeje in galerije in v prihodnje bo predstavljen čisto nov, svež vprašalnik.

V letu 2000 smo se iz premajhnih prostorov selili na novo lokacijo in tudi mladinski oddelek je pridobil nekaj kvadratnih metrov za police s knjigami; končno smo lahko postavili tudi police s knjigami za mladostnike; imamo pa tudi svojo, mladinsko čitalnico, v kateri se poleg priročne zbirke in mladinske periodike tudi tujejezične knjige, v njej se nahaja še kotiček s slikanicami in knjižnico za starše. V zbirki so pretežno knjige s področja vzgoje, psihologije in etike. Poleti… no, takrat pa čitalnica postane plaža z blazino, kanglico in ležalniki in razstavljenimi knjigami o morju, počitnicah, gorah, pohajkovanju…

Likovne razstave slovenskih mladinskih ilustratorjev v Knjižnici Glinškova ploščad pripravljamo od leta 1993. Otvoritev vsake likovne razstave popestrijo učenci Osnovne šole Danile Kumar s kulturnim programom, ki ga sestavi in pripravi mentorica recitacijskega krožka gospa Dragica Kapko in gojenci Glasbene šole Franc Šturm iz Ljubljane. Občasno prirejamo likovne delavnice, ki jih vodijo slikarji, ilustratorji mladinskih knjig – tako so otroke razveselili Matjaž Schmidt, Jelka Godec Schmidt, Gorazd Vahen, Mojca Cerjak, Renata Bovhan… Organiziramo tudi srečanja z mladinskimi ustvarjalci in tako smo povabili že Toneta Pavčka, Nežo Maurer, Borisa A. Novaka, Deso Muck, Bogdana Novaka, Majdo Koren in Andrejo Peklar, pa Janeza Bitenca in Mojco Cerjak, Andreja Rozmana Rozo, Primoža Suhodolčana.

V letu 2006 sva s sodelavko Veroniko Rijavec pričeli enkrat mesečno predstavljati mladinske knjige, bodisi na določeno temo (bonton, vzgoja, drugačnost, lahko branje za najstniško starost) ali pa najnovejše dobre knjige. Osnovni kriterij je vedno kvaliteta knjige. Starši, pa tudi babice in dedki, se nam pridružijo ali pa ob vhodu le prisluhnejo najinim priporočilom. Vse predstavljene knjige si je možno še isti dan tudi izposoditi.

Leta 1993 smo na pobudo Pionirske knjižnice pričeli z anketo Moja najljubša knjiga, oziroma NAJ knjiga, kot

V knjižnici ... se dogaja

Druga pridobitev je pravljična sobica. V njej se nekajkrat tedensko odvijajo dejavnosti za mlade bralce, od pravljičnih, igralnih in bralnih uric, pa do ustvarjalnih delavnic. V zadnjem letu imamo na mladinskem oddelku tudi akvarij in vsak drugi četrtek zunanji sodelavec predstavlja v živo otrokom živali. Tako so otroci spoznali življenje in navade živali: miš, podgana, hrček, morski prašiček, skakač, zajec, puščavska miš, ježek, ribe, paličnjaki.

smo potem razstavili in vse poletje so otroci vodili starše in prijatelje na ogled izdelkov in fotografij, ki smo jih posneli v tednu dni. Sodelovanje smo razširili – zdaj sodelujemo s Tehniškim muzejem Slovenije, ki enkrat mesečno prireja delavnice v naših prostorih. Med zimskimi počitnicami smo med drugim priredili lutkovno delavnico: vsako dopoldne so se zbrali otroci in v samo enem tednu je nastal scenarij, lutke, scena in v petek je bila predstava. Gledalci, med katerimi so bili starši in knjižničarji, nismo mogli verjeti, kaj so nam otroci pripravili. Otroci so bili stari med 6 in 10 let. Čez poletje tako našo vhodno avlo krasijo izdelki otrok, ki jih naredijo med ustvarjalnimi delavnicami, igralnimi in pravljičnimi uricami.

Med počitnicami so naše police navadno precej prazne, vsaj nove knjige gredo »kot vroče žemljice«. Za take primere smo letos pripravili »mačke v žaklju«, pakete starih, dobrih knjig. Po pet knjig zavijemo v papir, dodamo nalepke s kodami in ponudimo mladim avanturistom, ki radi poskusijo kaj novega, neznanega. Izbor zajema napete pustolovske, zgodovinske romane, pa fantastiko, humor in seveda tudi na ljubezen ne smemo pozabiti. Za malo slabše bralce so na voljo tanke knjige, za knjižne molje pa »debeli špehi.«

Aprila, ko praznujemo mednarodni dan mladinskih knjig in svetovni dan knjig, pripravljamo tako za odrasle kot otroke še več dejavnosti: bralne maratone ob ponedeljkih in petkih za otroke, lutkovne predstave za vrtičkarje, vodene obiske – zelo podobno kot ob 8. februarju, slovenskem kulturnem prazniku. V letu 2005 je bila pripravljena odmevna razstava ob 200-letnici rojstva Hansa Christiana Andersena, celo s televizije so prišli posnet danske hišice, ki so krasile stene vhodne avle.

Konec junija, prvi teden počitnic, prirejamo počitniške dopoldneve v knjižnici, ki jih popestrimo z ustvarjalnimi delavnicami, kot so slikanje na steklo, izdelava preprostih inštrumentov iz odpadnih predmetov, izdelava okraskov iz glinopora in podobno. Število otrok, ki se dnevno udeležijo delavnic, je preseglo vsa naša pričakovanja – včasih jih je bilo preko 50. Posebno uspešna je bila arheološka delavnica, na kateri sta mlada arheologa predstavljala posamezna obdobja s kratkim predavanjem z diapozitivi, nato pa je sledila delavnica, v kateri so izdelovali izdelke, značilne za posamezno dobo (kamnito orodje, vaško situlo, maketo rimske utrdbe…). Izdelke

V kleti imamo tudi lepo, veliko dvorano za približno 100 obiskovalcev, zato smo občasno vabili v goste lutkovne skupine in odziv je bil neverjeten. Ker imamo v pravljični sobici veliko različnih tipov lutk, sta naši kolegici predlagali, da bi sami dramatizirali mladinska besedila. Iz stare knjižnice nam je ostalo precej odpadnega pohištva in s pomočjo očeta naše sodelavke sta naredili oder. Na leto pripravita dve predstavi, eno za praznični december

V knjižnici ... se dogaja

Najmlajše občinstvo na lutkovni predstavi, maj 2005

Poleg knjig si otroci že več kot desetletje lahko v naši knjižnici izposojajo avdio kasete s pesmicami in pravljicami, pa video kasete z risankami in mladinskimi filmi, CD plošče, na katerih so posnete pravljice in pesmice in v zadnjih letih tudi CD-rome za otroke. Od leta 1988 izposojamo igrače in začetna zbirka je narasla že preko 2000 naslovov različnih igrač.

in drugo v pomladanskem času, ko mali šolarji zaključujejo predšolsko bralno značko in si za nagrado ogledajo še predstavo lutkovnega gledališča Beži. Seveda nekajkrat letno še vedno povabimo profesionalce, stalna gosta sta Igor Cvetko in Jelena Sitar.

V knjižnici ... se dogaja

Prireditve za otroke 2000 TA Z DREVESA HRUŠKE STRESA, Gledališče Zapik LISICA IN GRDINA, Gledališče Zapik ČAROBNA HIŠICA, Gledališče Joli Moli O VILINKI IN VILINJAKU, Mavrično gledališče 2001 ZALJUBLJENI ŽABEC, Gledališče Beži SLIKARKA MUCA KARA IN POLNOČNI ŠKRAT, Meta Vranič KUŽEK IN MUCEK, Gledališče Beži KUŽEK POSTRUŽEK NA OBISKU, Gledališče Beži VESEL BOŽIČ, ZAJČEK, Gledališče Beži DESETI BRAT, Jurij Souček 2002 NINA SKRBINŠEK PAVLIHA REŠI JANKA IN METKO, Gledališče Beži DOBRI SNEŽAK, Gledališče Beži MINIATURKA ZA 3 ŽENSKE IN TORBICO, Me tri X 2003 OD KOD SI KRUHEK, Gledališče Unikat 2004 ZGODBA NA GUMBE, Gledališče Zapik O MIŠKI, KI SI JE TREBUŠČEK RAZTRGALA, Kinetikon POD MEDVEDOVIM DEŽNIKOM, študentke Ped.akad. 2005 SNEGULJČICA, Družinsko gledališče Kolenc ZVEZDICA ZASPANKA, Polna luna MALI PRINC , Polna luna SNEGULJČICA, Gled. Družine Kolenc ZAČARANA LADJA, skupina Uš CINGULI, RENGULI, Klarisa Jovanović POGREŠAM TE, Gledališče Beži 2006 PRAVLJICA O ZLATI ROŽI, Melita Osojnik MOJCA POKRAJCULJA, Gledališče Zapik

V knjižnici ... se dogaja

kultura

Andreja Bahar Muršič, Marija Kobal, Darja Šesek

Poleg vzgojno-izobraževalnega značaja, ki jih imajo razstave, smo hkrati opozorili tudi na visoko raven slovenskega knjižnega slikarstva oz. ilustratorstva. Z veseljem izpostavljamo kvaliteto in s tem prispevamo k uveljavljanju in pomenu te likovne zvrsti v zanjo sicer manj prijaznem času, ko se pritisk novih globalnih medijev kaže tudi na področju knjižnega založništva. Z originalnimi ilustracijami razveseljujemo najmlajše obiskovalce knjižnice, ki jim je večina ilustracij tudi namenjenih, starejše pa smo želeli spodbuditi k občasnemu vračanju v prevečkrat izgubljeni svet domišljije in pravljičnosti.

Razstave ilustracij in lutk v Knjižnici Glinškova ploščad Splošna knjižnica zagotavlja dostop do kulturnega izročila in različnih oblik umetnosti, med katerimi so prav ilustracije tesno povezane s knjigo, ki še vedno predstavlja temelj knjižnične zbirke. Sodobna splošna knjižnica postaja vedno bolj znana tudi kot prostor srečevanja in druženja obiskovalcev s podobnimi interesi na različnih kulturnih prireditvah, razstavah, pogovorih z umetniki, delavnicah ipd.

Pisane palete umetniškega ustvarjanja smo želeli prikazati v polni luči, zato se pri »ilustratorskih razstavah« nismo ustavljali le pri likovnih ilustracijah, temveč smo tu in tam pokukali tudi v svet lutk, didaktičnih igrač ali podobnih tem.

V skladu z novimi trendi smo se pred dobrimi desetimi leti v Knjižnici Bežigrad odločili, da tudi našo knjižnico na široko odpremo in približamo obiskovalcem - bralcem ter ustvarjalcem, ki so vsak na svoj način povezani s knjigo. V naši enoti – Knjižnici Glinškova ploščad – smo pričeli spomladi leta 1993 pripravljati likovne razstave. Nekoliko odmaknjena lokacija knjižnice od središča mesta, kjer je sicer že več likovno - razstavnih dejavnosti, je govorila v prid tej odločitvi. Vodila nas je želja po popestritvi knjižnične ponudbe, širitvi obzorij naših bralcev, obenem pa se poslanstvu knjižnice nismo želeli izneveriti, zato smo se odločili, da v knjižnici predstavimo ilustracije slovenskih umetnikov. Te ilustracije nas sicer – tako starše, ki beremo svojim otrokom, kot otroke, ki so jim namenjene – nagovarjajo iz knjig in se nanašajo na pisano besedo, a so tudi njena nadgradnja, slikar - ilustrator pa soustvarjalec slikanice kot zlitja besedila in risbe.

Otvoritev razstave ilustracij Marije Vogelnik, marec 2005

V knjižnici ... se dogaja

kultura

katalog Razstave knjižne ilustracije v Knjižnici Glinškova ploščad: desetletje 1993/2003 je za nami.

Pa poglejmo malo v zgodovino: Junija 1993 – tiste jeseni je luč sveta ugledal tudi prvi Slovenski bienale ilustracij – smo pripravili prvo razstavo. V dvanajstih letih smo si v Knjižnici Glinškova ploščad lahko ogledovali dela umetnic t. i. ljubljanske ilustratorske šole, Ančke Gošnik Godec, Marjance Jemec Božič, Rože Piščanec, Lidije Osterc, Marije Vogelnik, Melite Vovk; ilustracije umetnikov srednje in mlajše generacije z značilnim avtorskim pristopom: Renate Bovhan, Adriana Janežiča, Tanje Kolar, Maše Kozjek, Mirne Pavlovec, Andreje Peklar, Marije Prelog, Silvana Reščiča, Urške Stropnik, Petra Škerla, Maje Šubic, Eke Vogelnik, Alenke Vuk; izrazito pravljični likovni izraz del Mojce Cerjak in Kamile Volčanšek; slikarsko obarvane ilustracije Suzane Bricelj, Marjete Cvetko, Daniela Demšarja, Jelke Godec Schmidt, Lile Prap, Irene Majcen, Dušana Muca, Mojce Osojnik, Ane Razpotnik, Rudija Skočirja, Alenke Sottler, Damijana Stepančiča in Miroslava Šuputa; ilustracije umetnika širokega izraznega spektra Matjaža Schmidta; stripovsko obarvane ilustracije Igorja Cvetka, Zvonka Čoha, Milana Eriča, Saša Jankoviča, Sama Jenčiča, Staneta Krena, Janka Testena, Gorazda Vahna in sorodne, h karikaturi nagnjene ilustracije Marjana Mančka ter domiselne ilustracije z duhovitimi interpretacijami Silvana Omerzuja, Petre Varl in Alojza Zormana Fojža. Ker iz malega raste veliko, smo v sodelovanju z revijo Ciciban leta 1995 razstavili tudi nekaj najboljših otroških risb maskote Mavricija Cicistreliusa Cica, ki so prispele na natečaj revije Ciciban.

V novem desetletju v goste vabimo tudi lutke in lutkarje, ki se predstavijo z razstavo in lutkovno igrico ob zaključku. S tem želimo obiskovalcem in bralcem približati tudi umetnost lutkarstva, ki ni predstavljena zgolj skozi končni izdelek – lutkovno predstavo – temveč ji sledimo od zamisli, skozi likovne predloge, do lutk in scene ter predstave. Na razstavi lutk namenjamo veliko prostora tudi predstavitvi lutkovnega gledališča, tako da obiskovalec lahko izve prav vse od repertoarja do tega, kje si lahko predstave ogleda. Za uvod v lutkovne razstave smo pripravili razstavo študentov Pedagoške akademije Univerze v Ljubljani, kjer se na univerzitetni stopnji poučuje predmet lutkarstvo, ki ga predava prof. Edi Majaron. V sklopu lutkovnih razstav smo v l. 2004 gostili gledališče Kinetikon, ki se je predstavilo z lutkovno predstavo O miški, ki si je trebušček raztrgala. Predstava je narejena po predlogi koroške ljudske pravljice z izvirnimi ilustracijami Marije Vogelnik, Levstikove nagrajenke za življenjsko delo, z avtorskim pristopom pa jo nadgradita slikarka Eka Vogelnik in oblikovalka Brina Saje Vogelnik, ki v predstavi tudi oživi nesrečno miško. V l. 2005 sta se predstavili družinsko Gledališče Kolenc z lutkovno predstavo Sneguljčica in lutkovno gledališče Uš s predstavo Začarana ladja. V l. 2006 pa so otroci spoznali lutkovno gledališče Zapik in uživali na njihovi predstavi o Mojci Pokrajculji ter gledališče Labirint z lutkovno predstavo Bela mačica.

Ob desetletnici kontinuiranega predstavljanja slovenskih ilustratorjev smo pripravili pregledno razstavo vseh triinštiridesetih umetnikov, ki so razstavljali v naši knjižnici v desetletju 1993 – 2003, ter ob tej priložnosti izdali

V knjižnici ... se dogaja

kultura

lutke, ki v sebi skrivajo toliko bogastva; samo na roko jo natakneš in že počne in govori stvari, o katerih je prej na polici le sanjala. In očke.... te otroške očke, ki kot začarane opazujejo vsak njen premik, ki vse verjamejo in vzamejo zares... kje v nas odraslih so te otroške očke... Morda pa jih najdemo tudi sami, v pripovedovanju zgodb, v veselju malih stvari, v igri z otroki. Pojdimo jih iskat. Že danes!

Veronika Rijavec

Lutkovno gledališče BEŽI Ko v Knjižnici Bežigrad vstopiš v pravljično sobo, ki je hkrati tudi delovni prostor mladinske knjižničarke Nede Isaković, se očaran zastrmiš v police, polne igrač, lutk, otroških izdelkov, in šele tedaj razumeš, zakaj nad vrati piše Pravljična soba. Tu so doma pravljice, pa ne le v knjigah, ampak celo na polici.

Do letošnjega leta je lutkovno gledališče Beži pripravilo že sedem predstav, ki si jih je skupaj ogledalo 1249 otrok. Ti so najmlajši obiskovalci naše knjižnice, pa tudi otroci iz bližnjih vrtcev. Najine predstave so odigrane predvsem z ročnimi lutkami, s pripravljeno zgodbo, vsebujejo pa precej improvizacije med samo predstavo ter petja in igranja na kakšen manjši inštrument. Zgodbo izbereva sami, glede na letni čas ali bližajoče se praznike. Ponavadi kakšno znano ljudsko ali pa sodobno pravljico, ki jo potem sami preoblikujeva v dramsko besedilo z enostavnimi in kratkimi stavki. Prav tako sami izdelava vabila in plakate, ki vabijo otroke na predstavo.

A s pravljicami je tako, da imajo eno posebno lastnost, in sicer, da lahko zelo dolgo spijo, kar je seveda škoda za vse tiste, ki gredo mimo in jih ne vidijo niti slišijo, kaj šele, da bi kaj novega spoznali in izvedeli. Prav tako je bilo tiste pomladi 2001, ko sva z Nedo sedeli v pravljični sobi in gledali tihe, speče pravljice, ki so sedele na policah okoli naju. Te speče pravljice pa so bile številne lutke. Lutke, nataknjene na palice, smešne, žalostne, mlade, stare, vseh vrst in oblik, so zrle na naju in kar videlo se je, kako bi želele skočiti na roke in živeti, živeti! Govoriti, peti, plesati in se smejati za otroke.

Po petletnih izkušnjah lahko rečem, da je lutkovna predstava zelo primeren in prijeten način predstavitve literarnih del najmlajšim obiskovalcem knjižnice. Predstave so namreč primerne za otroke od 2. do 6. leta starosti, ko otroci še ne berejo sami, temveč poslušajo, gledajo in opazujejo. Lutka je vsekakor izjemen pripomoček pri komunikaciji z majhnim otrokom. Uporabna je že v vsakdanjem življenju, če želimo, da nas otrok še posebej posluša in uboga, je prav neverjetno, kako hitro bo pripravljen na sodelovanje, če bomo pri tem uporabili ročno lutko. Podobno je pri predstavitvi mladinske lit-

Prav, pa naredimo lutkovno predstavo! Eno tako, za najmlajše. Skupaj s sodelavko Mojco Komar sva v naslednjem mesecu pripravili prvo lutkovno predstavo „Zaljubljeni žabec“ po knjižni predlogi M. Velthuijsa. Najina prva igrica je požela uspeh in številne ponovitve so nama – glede na najine skromne izkušnje z gledališčem in nastopanjem – dale novega veselja pri ustvarjanju za najmlajše. In tako, čisto preprosto in spontano, se je rodilo gledališče Beži, kot odgovor na speče in tihe

V knjižnici ... se dogaja

kultura

prav ambiciozen podvig, če v igri nastopa več oseb oziroma živali in je potrebno vsaki »posoditi« značilni glas in ga ohraniti skozi celo predstavo. Ob tem naj omenim predstavo Janko, Metka in Pavliha, kjer je nastopilo 6 oseb in nekatere so celo imele svoj narečni naglas. Najbolj smešen v tej predstavi je bil vsekakor policaj z izrazitim dolenjskim naglasom, ob katerem so se otroci in odrasli neznansko zabavali. Midve pa tudi! To pa je tudi osnova najinega druženja pri tej mali, a sladki ponudbi Knjižnice Bežigrad.

erature za to stopnjo. Izkazalo se je, da je lutkovna uprizoritev zelo primeren način. Zato so naše lutkovne predstave kratke, jasne, prijazne, popestrene s petjem in aktivnim sodelovanjem otrok in staršev. Lutkovno gledališče je postavljeno v majhen, a vendar najprijetnejši prostor v Knjižnici Bežigrad, to je v pravljično sobo, ki lahko sprejme do 25 otrok in še kakšno mamo in očeta zraven. Z Mojco uporabljava premično leseno steno, ki jo okrasiva in prirediva za vsako predstavo posebej. Uporabljava predvsem ročne lutke, ki so kupljene ali pa narejene doma. Vse vloge odigrava sami, kar je včasih

Predstave: Zaljubljeni žabec Pavliha in mesar Pavliha reši Janka in Metko Dobri snežak Božični piškoti Vesel Božič, zajček! Pogrešam te

Scena iz lutkovne igrice Dobri snežak, december 2003

V knjižnici ... se dogaja

izobraževanje

Nataša Grubar, Tatjana Martinčič, Andrej Pogorelec

Bežigrada. Vsako jesen, v mesecu oktobru, začnemo s kontinuiranimi obiski srednjih šol, ki vsem svojim dijakom prvih letnikov omogočijo ogled splošne knjižnice in to v okviru obveznih izbirnih vsebin oz. predmeta knjižnično informacijska znanja. Knjižnično informacijska znanja zajemajo vse elemente informacijske pismenosti s poudarkom na uporabi knjižnice, to so predvsem znanja, ki dijakom omogočajo samostojno uporabo in pridobivanje informacij tudi po končanem formalnem izobraževanju. Med cilje knjižnično informacijskih znanj spada tudi razvijanje navajanja na uporabo knjižnice za vseživljenjsko učenje in ustvarjalno preživljanje prostega časa. Redno vsakoletno sodelovanje smo vzpostavili s Srednjo gradbeno, geodetsko in ekonomsko šolo Ljubljana, s Srednjo poklicno in strokovno šolo Bežigrad-Ljubljana in s Centrom za permanentno izobraževanje Cene Štupar. Občasno sodelujemo še s Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana in s Šolskim centrom za pošto, ekonomijo in telekomunikacije Ljubljana.

Odpiramo vrata učencem in dijakom Bibliopedagoške ure Knjižnica Bežigrad se že od vsega začetka svojega obstoja, še bolj pa od postavitve gradiva v prosti pristop, zaveda svojega pomena in poslanstva na področju knjižnične vzgoje otrok in mladostnikov. Že v nekdanjih prostorih na Vodovodni cesti v Ljubljani, kjer prostorski pogoji niso bili ravno najboljši za izvajanje omenjene vzgoje, smo pripravljali organizirane oglede knjižnice za osnovnošolce in dijake – za osnovne in srednje šole s področja bivše občine Bežigrad. Danes na tem območju deluje 9 osnovnih in 5 srednjih šol. Sodelujemo še z Zavodom za gluhe in naglušne Ljubljana in Centrom za permanentno izobraževanje Cene Štupar. Sodelovanje obsega zelo različne oblike, med njimi: pošiljanje vabil na razstave, literarne, filmske in glasbene večere; predavanja, seminarje in posvetovanja, ki so namenjena knjižničarjem; računalniško predstavitev knjižnice in voden ogled po knjižnici; prostovoljno delo dijakov v knjižnici; predstavitev gimnazijskih literarnih krožkov; dan odprtih vrat ob kulturnih praznikih: 3. december, 8. februar…

Pred obiskom splošne knjižnice šolski knjižničarji dijake seznanijo z osnovnimi knjižničnimi znanji: vrstami knjižnic in virov, postavitvijo gradiva (osnovni UDKvrstilci) in iskanjem gradiva v vzajemnem katalogu. Hkrati jih pripravijo oz. motivirajo za obisk naše knjižnice. Ob samem obisku dijaki obnovijo svoje znanje in se seznanijo še z delovanjem splošne knjižnice v lokalnem okolju ter tako nadgradijo svoja vedenja iz šolske knjižnice. Sam obisk dijakov poteka tako, da dijake ob vnaprej napovedani uri sprejmemo in pozdravimo v razstavnem prostoru knjižnice, kjer jim napovemo potek in trajanje njihovega obiska. Pokažemo jim tudi razstavni prostor

Pogoji za izvajanje knjižnične vzgoje so se bistveno izboljšali leta 2000 s preselitvijo v novo stavbo na Einspielerjevi 1 v Ljubljani. Večje zanimanje za organizacijo obiskov so pokazale predvsem srednje šole s področja

V knjižnici ... se dogaja

izobraževanje

Dijaki na obisku, april 2005

pa ogledu knjižnice in iskanju gradiva. Razredi so običajno kar številčni (nad 30 dijakov). Tako velikih skupin se ne da istočasno voditi po knjižnici in predstavljati oddelke, postavitev gradiva, odgovarjati na vprašanja. Zato smo se odločili, da jim knjižnico predstavimo s pomočjo

v preddverju in jih seznanimo z aktualno mesečno razstavo. Vodeni obiski srednješolcev so namenjeni posameznim razredom, običajno prvim letnikom in navadno trajajo dve šolski uri. Prva ura je namenjena ogledu računalniške predstavitve v PowerPointu in skupnim pogovorom, druga

V knjižnici ... se dogaja

izobraževanje

katalog COBISS/OPAC. Predstavimo jim številne možnosti, ki jih nudita internetni ali terminalski način iskanja, pri čemer se, glede na to, da prikaz delovanja poteka na terminalih, v večji meri posvetimo terminalskemu načinu iskanja. Vodimo jih tudi skozi ključne iskalne kriterije, kot so avtor, naslov, leto izida, ključne besede in jim nato prikažemo celoten potek iskanja poljubno izbranih naslovov ali avtorjev. Poskušamo jih vzpodbuditi, da sami predlagajo, kaj bo predmet našega iskanja. Dijake opozorimo tudi na možnost, da lahko gradivo iščejo tudi po bazah drugih knjižnic oz. po skupni vzajemni bazi, ki deluje kot enoten katalog vseh v COBISS vključenih knjižnic. Prav tako jih seznanimo z možnostjo, da lahko knjižnica gradivo, ki ga nima, priskrbi tudi preko medknjižnične izposoje iz katerekoli v COBISS vključene knjižnice.

računalniške predstavitve v PowerPointu. Tako je predstavitev natančnejša, doslednejša, dijaki ji lažje sledijo, hitreje se vzpostavi dialog, v katerem sodelujejo vsi dijaki. Skupaj si tako podrobneje pogledamo računalniško predstavitev, se pogovarjamo ob posameznih sklopih, odpiramo vprašanja o postavitvi gradiva, načinih iskanja, članstvu … Glavni poudarki računalniške predstavitve so na nalogah in poslanstvu splošne knjižnice, knjižnični mreži naše knjižnice, postavitvi gradiva po posameznih oddelkih, iskanju gradiva, dejavnostih, ki potekajo v knjižnici ter pravilih izposoje in članstva v knjižnici. Po računalniški predstavitvi si dijaki prostore knjižnice in knjižnično gradivo lahko ogledajo še v živo. Razdelijo se v dve skupini, ki si pod vodstvom dveh bibliotekarjev hkrati ogledujeta pritličje z leposlovnim oddelkom za odrasle in mladinskim oddelkom ter nadstropje s strokovnim oddelkom za odrasle, neknjižnim gradivom in študijsko čitalnico.

Praviloma dijaki z iskanjem po računalniškem katalogu nimajo večjih težav, kar se izkaže tudi pri vajah, ko jih razdelimo v tri skupine in morajo samostojno poiskati določeno gradivo. V večini primerov razmeroma hitro najdejo želeno gradivo. Zdi se, da jim še največ težav povzroča iskanje povezave med oznako postavitve in ugotavljanjem lokacije in pomena te oznake, pri čemer predstavljajo nekoliko trši oreh zlasti klasifikacijske oznake leposlovja. Knjižnica pripravlja poenostavitev iskanja, ki bo izpeljana s pomočjo t.i. lokatorja gradiva.

V prvem delu ogleda dijakom predstavimo razvrstitev knjižničnega gradiva po policah. Razložimo jim ključne kriterije oblikovanja posameznih skupin in podskupin, jim pojasnimo pomen in funkcijo piktogramov oz. slikovnih oznak ter abecede kot glavnega kriterija razvrščanja vsega gradiva. Predstavimo jim posamezne oddelke (oddelek za odrasle, oddelek za otroke in mladino) in različne zbirke gradiva kot so knjižno in neknjižno gradivo. Popeljemo jih v naše čitalnice, jim predstavimo periodiko, priročno zbirko gradiva in E-knjižnico.

Pri ogledu knjižnice skušamo upoštevati želje in interese dijakov. Na koncu jih povabimo še k vpisu v našo knjižnico in jim razdelimo anonimno anketo, kjer jih prosimo, da navedejo, ali so že člani naše knjižnice, če niso, ali nameravajo postati ter da ocenijo našo

V drugem delu ogleda dijakom predstavimo računalniški

V knjižnici ... se dogaja

izobraževanje

predstavitev (možnosti ocene predstavitve: slaba, zadovoljiva in dobra). Če naposled še strnemo rezultate, ti kažejo naslednje: po statističnih podatkih smo imeli v letu 2003 na obisku 7 razredov (192 dijakov), v letu 2004 31 skupin (799 dijakov) in v letu 2005 35 skupin (830 dijakov). Statistični podatki o vpisu novih članov – kategorija dijaki – kažejo, da se je vpis v letih 2004 in 2005, ko smo sistematično začeli z novo obliko predstavitve knjižnice za srednje šole s področja Bežigrada, povečal. Hkrati s povečanim vpisom dijakov ugotavljamo tudi povečano izposojo strokovnega gradiva, povečan obisk študijske čitalnice in večje zanimanje za pisanje seminarskih nalog oz. referatov na računalnikih v študijski čitalnici. Za zaključek ugotavljamo, da bi morala vsaka splošna knjižnica v prihodnosti posvetiti več pozornosti bibliopedagoškemu delu oz. knjižnični pedagogiki. Določeni bibliotekarji naj bi prevzeli tudi vlogo knjižničnih pedagogov, ki bi bili specializirani za vodenje učencev in dijakov oz. za ustrezno predstavitev knjižnice. Skrbeli bi za vsebinsko zasnovo teh vodstev, ki bi jo vsakoletno nadgrajevali oz. spreminjali, tudi glede na potrebe šol in njihovih učnih načrtov.

Knjižnica … v prostoru Hiše knjig nas spremljajo že od nekdaj. Knjižnica, biblioteka, izvorno shramba knjig, ima danes seveda že precej drugačno podobo, kot jo je imela včasih. Nič več tih, zaprt in tog prostor, ampak prostor, kjer se ljudje tudi srečujemo, prostor, ki naj bi bil predvsem topel, prijazen, odprt... Ja, hiše knjig nas bodo brez dvoma spremljale tudi naprej – v prihodnost...

Knjižnica ... v prostoru

Knjižnična mreža

Marija Kobal

Razvoj knjižnične mreže, ki se je pričel v prvi polovici 70-ih let, se je ravnal po urbanističnem razvoju Bežigrada. Knjižnice so razporejene v stanovanjskih soseskah levo in desno od Dunajske ceste. Centralno pozicijo ima osrednja Knjižnica Bežigrad, kjer je poleg največje enote za delo z bralci tudi služba za nabavo in strokovno obdelavo gradiva ter sedež uprave in tehničnih služb.

Ljudska knjižnica Bežigrad prične izposojati knjige januarja leta 1949 kot enota Mestne knjižnice. Knjižnica ima v prvem letu 2.418 knjig, 1.814 obiskovalcev, ki si izposodijo 3.895 knjig, in enega zaposlenega knjižničarja.

Osrednja Knjižnica Bežigrad

Ob upravni reorganizaciji občin so ljudske knjižnice, ki so bile do takrat podružnice, postale samostojne kulturno prosvetne ustanove. 11. maja 1956 je Občinski ljudski odbor Ljubljana Bežigrad na predlog Sveta za šolstvo, prosveto in kulturo na 10. redni seji izdal odločbo, s katero je knjižnica postala samostojna Občinska ljudska knjižnica Ljubljana Bežigrad.

Enote Knjižnice Bežigrad so del širše mreže slovenskih splošnih knjižnic, ki uporabnikom zagotavljajo dostop in uporabo knjižničnega gradiva in informacij, vzpodbujajo bralne navade ter približujejo knjigo bralcem v njihovem bivalnem okolju.

Knjižnica

Prostor v l. 2005

Bežigrad

1.170 m2

Črnuče

179 m2

Dr. France Škerl

562 m2

Glinškova ploščad

292 m2

Savsko naselje

184 m2

Skupaj

2.387 m2

Prostor Knjižnica Bežigrad in njen razvoj sta ves čas tesno povezana z nenehnim bojem za prostor. Od l. 1956, ko je delovala na Dunajski 71, se je še večkrat selila – najprej l. 1964 na Dunajsko 61, nato na Vodovodno cesto 3 v l. 1975 in l. 2000 na sedanjo lokacijo na Einspielerjevi ulici 1. Titova cesta 61 V letnem poročilu za leto 1964 direktorica Alenka Zupan zapiše: »Novi lokal na Titovi cesti št. 61 je velik 75 m2 in je za 25 m2 večji od prejšnjega. Je suh in zračen, tudi razsvetljava je dobra. Knji žnica ima sedaj izposojevalnico za odrasle in mladino, skladišče, lastne sanitarije in 3.50 m2 velik kot za pisarno.« Občinska ljudska knjižnica Bežigrad v novih prostorih organizira prosti pristop do gradiva ter postavi posebej mladinski oddelek in oddelek za odrasle v skladu s strokovnimi priporočili. L. 1962 postane tudi matična

Statistični podatki za leto 2005

Knjižnica ... v prostoru

knjižnica za območje občine Ljubljana Bežigrad. Knjižnična dejavnost se hitro razvija. V letu 1964 ima knjižnica 13.814 enot knjižnega gradiva, letno jo obišče 27.097 članov, ki si izposodijo 69.686 enot gradiva. V letu 1974 ima že 31.302 enoti gradiva, letni obisk šteje 45.629 obiskovalcev in letno izposojo 104.375 enot. Prostor postane ovira za nadaljnji razvoj, zato je bila selitev v nove prostore na Vodovodno cesto 3 nujno potrebna.

Einspielerjeva ulica 1 Osrednja knjižnica ves čas ostaja na isti strani Dunajske ceste. Ko smo utemeljevali potrebe po novih prostorih in izbrano lokacijo, stavbo nekdanje Kuverte, smo večkrat zapisali – da s tem bralcem ne bomo porezali korenin. Osrednja Knjižnica Bežigrad se je poleti l. 2000 preselila v nove prostore na Einspielerjevo 1. Selitev se je pričela 17. julija in dokončno zaključila 5. oktobra, 6. oktobra je prostore slavnostno odprla županja Viktorija Potočnik, 9. oktobra pa smo v novih prostorih sprejeli prve obiskovalce.

Vodovodna cesta 3 Knjižnica se je l. 1975 preselila v sodobne prostore, kjer je bila odprta tudi prva čitalnica za Bežigradom. V kletnih prostorih je nekaj let gostila tudi ljubljansko potujočo knjižnico. Knjižnične police so se hitro polnile, število članov je naraščalo, potrebe bralcev in uporabnikov knjižnice so se spreminjale in postajale iz leto v leto vedno večje, a knjižnični prostor je ostajal isti, vsako leto bolj utesnjen, premajhen, sčasoma neprimeren in neprijazen za uporabnike knjižničnih storitev in za knjižničarje. Temeljna zaloga se je od preselitve l. 1975 do l. 1997 povečala s 26.800 enot na 87.805, knjigam so se l. 1987 pridružile še zvočne kasete in nato postopoma še drugo neknjižno gradivo: videokasete, CD plošče, CDROM-i… Povečala sta se tudi izposoja in obisk članov: obisk s 46.902 na 104.401, izposoja pa s 108.059 na 293.522 enot. Pereč prostorski problem smo reševali tudi v sodelovanju z našimi uporabniki, ki so nas v l. 1998, ko smo jim predstavili možne rešitve, podprli s podpisi v podporo novim prostorom za osrednjo Knjižnico Bežigrad. Podpise uporabnikov smo predali podžupanu, gospodu Antonu Colariču in v l. 1998 so se začela odpirati vrata za novo lokacijo na Einspielerjevi 1.

Na prejšnji lokaciji smo imeli skupno 494 m2, na novi smo pridobili 1.322 m2 prostora v pritličju, prvem nadstropju ter v kleti. Pri razporejanju prostorov smo dali prednost delu z uporabniki, ki si lahko prosto izbirajo knjižno in neknjižno gradivo, ki smo ga po preselitvi postavili v prosti pristop. Načrtovali smo več čitalniških območij – v oddelku za odrasle časopisno in študijsko čitalnico,

Knjižnica ... v prostoru

Peter Intihar

v mladinskem oddelku mladinsko čitalnico ter posamezna bralna mesta v izposojevalnem območju. Obiskovalcem je na voljo več terminalskih in računalniških delovnih mest za iskanje in izobraževanje v knjižnici. S pravljično sobo in dvorano so se odprle možnosti za različne dejavnosti in prireditve za otroke in mladino. Dvorana je pomembna pridobitev za širitev dejavnosti knjižnice kot kulturnega središča na svojem območju. Uporabniki naj bi bili v knjižnici čimbolj samostojni pri iskanju knjižničnega gradiva,zato smoposebno pozornost namenili označevalnemu in usmerjevalnemu sistemu. Novost v knjižnici so slikovne oznake za književne zvrsti – piktogrami, ki bralcu pomagajo pri izbiri leposlovja.

Knjižnica Črnuče Zgodovinski razvoj območja Od leta 1850 do 1933 je bila občina Črnuče okrajno glavarstvo. Tega leta je bila prvič ustanovljena samostojna občina. Leta 1933 je nov zakon o občinah združil občini Ježica in Črnuče. 1955 leta pa sta se združili občini Črnuče in Dolsko. Občina je obsegala kraje Pšato, Dragomelj ter del Zadobrove. Konec leta 1961 se je občina priključila Bežigradu, naselji Pšata in Dragomelj pa so priključili občini Domžale. Od leta 1980 do 1999 so delovale krajevne skupnosti. Ob izglasovanju za razdelitev Krajevne skupnosti Črnuče-Nadgorica so se ustanovile naslednje krajevne skupnosti: Črnuče-Gmajna, Franc Ravbar Črnuče, Rezke Dragar Črnuče, Nadgorica Ježa. 22.3. 2001 je bila ustanovljena Četrtna skupnost Črnuče.

Novi prostori osrednje Knjižnice Bežigrad so dosežek, ki je prekinil prostorsko agonijo devetdesetih let. Ob otvoritvi smo s posebnim namenom zapisali misel knjižničarskega strokovnjakaS. R. Ranganathana: »Knjižnica je organizem, ki raste.« Razvoj Knjižnice Bežigrad je pokazal, da je »levitev« izredno težko doseči in naporno izpeljati, a se trud že kmalu »prelevi« v nadaljnjo rast in razvoj.

Pred 2. svetovno vojno so Črnuče štele 840 prebivalcev (148 hiš in 73 zemljiških posestnikov). Leta 1961 so imele le 1291 prebivalcev (276 hiš in 72 kmetov). Podatki nam povedo, da Črnuče pred vojno niso bile več izrazito kmečko naselje. Prebivalci so bili deloma kmetje in obrtniki, deloma zaposleni v tovarnah ter na železnici v Ljubljani. Večjih industrijskih podjetij tedaj tu še ni bilo. Obratovala je le srednje velika opekarna v Podborštu. O razmeroma zgodnjem razvoju Črnuč priča osnovna šola, ki je bila ustanovljena že leta 1847. Po 2. svetovni vojni so zgradili na Črnučah tovarno elektromateriala Elma. Med večje objekte je spadala tudi tovarna transformatorjev Energoinvest. Naselje se je močno povečalo, tako da so leta 1961 zgradili novo šolo (skupaj s staro šolo imenovana po narodnem heroju Maksu Pečarju), od leta

O tem pričajo tudi statistični podatki: Leto

Obisk

Zbirka

1949

1.814

2.418

3.895

1955

7.737

5.617

19.166

1965

30.603

15.130

80.882

1975

46.902

26.800

108.059

1985

69.147

47.028

175.874

1995

96.648

80.378

267.411

2005

198.991

119.548

581.670

Izposoja

V desetih letih sta se obisk in izposoja več kot podvojila.

Knjižnica ... v prostoru

1972 deluje tu nova vzgojno – varstvena ustanova (VVO Rezke Dragar). Prebivalstvo zaradi novih stanovanjskih gradenj še narašča. Črnuče so dobile svoj zdravstveni dom in pošto. Aktivno je Planinsko društvo. V domu Zveze borcev NOV je urejen muzej NOB za občino Bežigrad. Pred Prosvetnim domom stoji spomenik 45 žrtvam NOB, delo Stojana Batiča.

Knjižnica Črnuče Ustanovni občni zbor knjižnice na Črnučah je bil dne 16.8.1945. Otvoritev naj bi bila 25.8.1945, vendar do tega ni prišlo, ker so odstopili prostore knjižnice in čitalnice Narodne prosvete štabu Prve proletarske divizije za uporabo oficirskega kluba. Knjižnico so vseeno odprli nekaj dni pozneje, vendar je bilo njeno delovanje moteno zaradi delitve prostora. Konec septembra 1945 so knjižnico preselili po naročilu KNO (krajevnega narodnoosvobodilnega odbora) v Prosvetni dom. Knjižnica je bila odprta dvakrat tedensko po dve uri. Stanje knjižne zaloge je bilo sledeče: 381 romanov in povesti, 163 mladinskih knjig, 134 poljudnoznanstvenih del, 23 del z nabožno vsebino. Število poškodovanih in prepovedanih knjig ni znano.

Otvoritev novih prostorov Knjižnice Črnuče v izmeri 114 m2 je bila v juniju 1987. Njen projektant je d.i.a. Franc Hočevar. Konec leta 2004 nam je na isti lokaciji uspelo pridobiti dodatne prostore (65 m2) za mladinski oddelek, e– kotiček s čitalnico ter razstavni prostor. Knjižnica Črnuče je kljub večkratni preureditvi še vedno druga najmanjša enota v okviru Knjižnice Bežigrad, a z zdaleč največjo izposojo. Knjižnica Črnuče, locirana na Dunajski 367, zadovoljuje potrebe po literaturi in informacijah na območju s približno 11.000 prebivalci. Prostorske enote so: ČrnučeGmajna, Franc Ravbar-Črnuče, Rezka Dragar-Črnuče, Nadgorica-Ježa in Podgorica-Šentjakob. K tem številu

Knjižnica Črnuče je torej dedič tamkajšnjega prosvetnega društva, ki ima korenine v predvojni dejavnosti. Knjižnica Bežigrad je sodelovala pri preureditvi knjižnice (katalogizacija, klasifikacija, prosti pristop) že v začetku sedemdesetih let. Pred prevzemom je priskrbela denar za obnovo sobe, v kateri je delovala knjižnica. Knjižnica Bežigrad je uradno prevzela Knjižnico Črnuče leta 1974. Leta 1986 je Knjižnica Bežigrad dobila odobritev za uporabo novih prostorov v prenovljenem Prosvetnem domu.

Knjižnica ... v prostoru

Darja Šesek

lahko prištejemo še do 20.000 potencialnih uporabnikov, ki dnevno gravitirajo na to področje. Na dom izposojamo knjige, serijske publikacije, zvočne kasete, CD plošče, videokasete, CD ROM–e ter DVD-je. Prirejamo razstave, pravljične urice, reševanje literarne uganke. Leto

Obisk

Izposoja

Prirast

Zbirka

1974

746

2.286

239

2.165

1987

4.709

13.824

608

7.032

1997

24.763

59.391

1.377

16.597

2005

35.974

111.990

1.698

27.137

Knjižnica Glinškova ploščad Zgodovinski razvoj knjižnic Knjižničarstvo na območju Stožic in Ježice ima dolgoletno tradicijo. Pred 2. svetovno vojno sta na Ježici obstajali Orlovska in Sokolska knjižnica. Delovali sta v okviru društev. Orlovska knjižnica je bila ustanovljena prej in je delovala v Prosvetnem domu na Ježici poleg župnišča. Vodili so jo različni knjižničarji, med njimi Ivan Jeromen in Vinko Škerl. Leta 1938 so odprli društveno čitalnico (dnevni tisk, tedniki, revije). Marca leta 1920 se je v prostorih gostilne pri Ruskem carju na Ježici zbralo nad 30 fantov in deklet. Ustanovili so odsek Sokola. Leta 1925 je društvo kupilo v Stožicah del delavnice in ga preuredilo v Sokolski dom; leta 1934 so ga ponovno preuredili in tudi povečali. V njem je dobila prostor Sokolska knjižnica, ki je bila ustanovljena leta 1924. Uredil jo je Ciril Ramovš.

Statistike za pretekla obdobja kažejo, da so izposoja, obisk in članstvo v stalnem porastu, že od začetka, ko je bila knjižnica stisnjena v malo sobico Prosvetnega doma in jo je vodila Jana Petkovšek. V izposoji v zadnjem času stalno narašča delež strokovnih knjig ter neknjižnega gradiva. To pomeni, da se dviga tudi kvaliteta dela, da knjižnica dejansko postaja informativni center v svojem okolju.

Po razpadu stare Jugoslavije je članom Vzajemnosti (prej Svoboda), Sokolom in Orlom (fantovski odsek Katoliškega slovenskega izobraževalnega društva) uspelo poskriti prapore, glasbene instrumente, knjižnico in kar se je še dalo. Nekaj časa je bilo vse na varnem, z ustanovitvijo vaških straž pa so s pomočjo domačinov začeli iskati društveno lastnino. Po vojni so leta 1945 ostanke obeh knjižnic združili in odprli Ljudsko knjižnico na Ježici. Ta je leta 1951 štela 2562 knjig, to je toliko kot knjižnica za Bežigradom (2.613) in je bila najstarejša knjižnica na bežigrajskem področju. Najprej je delovala v bivši občinski hiši na

Knjižnica ... v prostoru

V decembru 1991 je sledila zadnja selitev knjižnice in sicer v del vrtca na Glinškovi ploščadi 11 a. Uradna otvoritev knjižnice je bila 14. januarja 1992.

Ježici (sedaj Dunajska cesta 224), od leta 1947 dalje pa v obnovljenem Prosvetnem domu na Ježici. Pionirja med knjižničarji sta bila Franc Čamernik in žena Draga. Kasneje sta delo prevzela Jože Rožman in njegova žena. Naslednja leta delovanja so pokazala, da je Prosvetni dom odmaknjen od ljudi. Zato so za vse kulturne dejavnosti iskali prostor čim bliže takratni Titovi cesti. Rešitev tega problema se je pokazala v zamenjavi prostorov med telovadnim društvom Partizan, ki je imelo telovadnico v bivšem Sokolskem domu v Stožicah, in Prosvetnim domom na Ježici. Tako je v stavbi bivšega Sokolskega doma našla prostor tudi knjižnica. Od leta 1961 dalje je tu delovala kot Knjižnica DPD Svoboda Stožice–Ježica. Leta 1969 so zaradi širitve ceste Sokolski dom porušili. Knjižnica se je preselila na takratno Titovo cesto 201, v klubske prostore Krajevne skupnosti Posavje kot podružnica Ljudske knjižnice Bežigrad. V drugi polovici leta 1966 je bila knjižna zbirka na novo popisana in strokovno urejena po sodobnih zahtevah. Ob koncu leta 1980 je sledila naslednja selitev knjižnice. Leta 1981 so namreč Buzzolinijevo hišo na Titovi cesti 201 zaradi gradnje severne ljubljanske obvoznice porušili. Knjižnica se je selila v barako ob obvoznici. Maja leta 1982 se je knjižnica preselila v nove prostore na Bratovševi ploščadi 32. Lokacija je bila za večino prebivalcev ugodna in so knjižnico radi in v velikem številu obiskovali, žal pa so prostorske razmere onemogočale kulturno delo z bralci. Knjižnica na Bratovševi ploščadi je bila zato v letih 1990 in 1991 zaprta.

Knjižnica Glinškova ploščad Območje ki ga pokriva knjižnica, zajema Stožice, Ježico, Savlje, Kleče, Malo vas in mestno območje severno od Turnerjeve in Kadilnikove ulice. STOŽICE so predmestno, z Ljubljano zraščeno naselje na obeh straneh ceste Ljubljana-Domžale. Prvotno kmečko jedro je vzhodno od te ceste nad savsko teraso; prvotni načrt vasi je danes povsem zabrisan, ker so ob Dunajski cesti zrasla moderna naselja.

Knjižnica ... v prostoru

Znane osebnosti: pesnik Alojz Merhar – Silvin Sardenko (1876-1942); igralec France Presetnik (1913 -?); slikar Franc Pavlovec (1897-1959), ki je dolgo živel na tem območju, je upodobil mnogo krajinskih motivov ob Savi. JEŽICA je gručasto naselje na odprtem sončnem Posavju s prvotnim kmečkim jedrom nad visokim robom savske terase. Na severu segajo nekatere hiše do Save, na jugu pa so na obeh straneh glavne ceste, ob kateri se Ježica dotika Ljubljane. MALA VAS je zaselek na južni strani, zraščen z Ljubljano. Znane osebnosti: nabožni pisatelj Anton Kukelj (18451908); literarni zgodovinar, jezikoslovec, prvi urednik Ljubljanskega zvona Franc Levec (1846-1916); pisec prispevkov s področja umetnostne zgodovine Matija Sitar (1860-1903); zgodovinar France Škerl (1909-1985); strokovni pisatelj in fizik Karel Robida (1804-1877); publicist Janko Skerlep (1894-1981). SAVLJE so dolga vrstna vas na savski terasi ob cesti Ježica – Šentvid. Vas se prvič omenja leta 1161. Znane osebnosti: operni pevec Franc Hvastija (1911-?); kartograf Ivan Selan (1902-1981). KLEČE so večja obcestna vas na Posavju s hišami večinoma na zahodni strani ceste, ki pripelje iz Savelj in se nadaljuje proti Šentvidu. Znane osebnosti: slovenski general, diplomat in pisec vojaških publikacij Jakob Avšič.

knjigo bralcem v njihovem bivalnem okolju. Tako ima Knjižnica Glinškova ploščad enako poslanstvo kot Knjižnica Bežigrad, seveda v okviru njene velikosti in odprtosti. Knjižnica je sicer na obrobnem, nekoliko odmaknjenem delu naselij Glinškova in Bratovševa ploščad, toda z dejavnostmi, strokovnostjo in prijaznim odnosom se trudimo vanjo privabiti čimveč obiskovalcev. Knjižnica ima prostore v delu vrtca na Glinškovi ploščadi. Oddelka za odrasle in mladino sta ločena, posebej je tudi pravljična soba, v kateri potekajo dejavnosti za otroke. Uporabniki si lahko izposojajo knjige, serijske publikacije, CD plošče, CD-ROM-e, videokasete, DVD-je in avdio kasete. Za člane je na voljo brezplačen dostop do interneta, v čitalnici lahko prebirajo tekoče časnike in časopise. Otroci se udeležujejo pravljičnih in igralnih ur, ki potekajo enkrat tedensko.

Dejavnosti knjižnice

Statistični podatki

Knjižnica Glinškova ploščad je ena od štirih enot Knjižnice Bežigrad, ki so informacijske točke v mreži splošnih knjižnic Slovenije. Z enakomerno porazdelitvijo uporabnikom zagotavljajo dostop do knjižničnega gradiva in informacij, utrjujejo in vzpodbujajo bralne navade ter približujejo

Za boljšo predstavo o obsegu knjižnih zbirk in samem delu knjižnic, predhodnic Knjižnice Glinškova ploščad, naj navedem nekaj številčnih podatkov o obisku bralcev, izposoji, dokupu novih knjig in obsegu celotne knjižne zbirke določene knjižnice.

Posebnost v ponudbi knjižnice je v razstavni dejavnosti. Obiskovalce knjižnice smo hoteli opozoriti na pomen knjižne ilustracije. Že od leta 1993 se trudimo z ilustracijami slovenskih umetnikov razveseliti najmlajše bralce, katerim je večina ilustracij namenjenih, starejše obiskovalce pa opomniti na prevečkrat pozabljeni svet domišljije. Poleg tega v zadnjih letih predstavljamo lutkovna gledališča, njihova predstavitev se zaključi z lutkovno predstavo ali ustvarjalno delavnico.

Knjižnica ... v prostoru

LETO

obisk bralcev

izposoja

prirast

knjižna zbirka

KNJIŽNICA DPD SVOBODA STOŽICE-JEŽICA

1967

358

869

118

2.615

knjižnica zaprta od 1.4.1975 do 28.12.1976

1970

486

1.214

103

3.310

1974

216

588

101

3.635

1977

183

3.753

1980

233

562

281

4.482

KNJIŽNICA BRATOVŠEVA PLOŠČAD

1982

2.695

7.962

460

4.136

knjižnica zaprta od 1.1.1990 do 22.12.1991

1985

7.317

17.964

781

5.839

1989

9.623

23.680

596

8.065

1992

13.783

34.788

917

10.945

2005

24.494

78.096

1540

26.347

KNJIŽNICA GLINŠKOVA PLOŠČAD

Knjižnica ... v prostoru

Janja Gorup

Knjižnica Savsko naselje Zgodovina knjižnice Knjižnica Bežigrad je odprla svoje izposojevališče v Savskem naselju 19. novembra 1977. Prostor je dobilo v novo zgrajenem Družbenem domu Krajevne skupnosti Savsko naselje. Že ob odprtju je bilo zelo majhno, merilo je 46 m2. Premoglo je skoraj 3.000 knjig, ki jih je Knjižnica Bežigrad postopoma nakupovala že od leta 1962 dalje. Knjižnica Savsko naselje se je počasi uveljavljala v okolju. V prvem letu – 1978 – je bilo izposojenih 1.911 knjig 85 bralcem. Toliko bralcev sedaj obišče knjižnico v enem dnevu. Vendar se je članstvo hitro povečevalo, število knjig je raslo, naraščala sta obisk in izposoja. Za večjo rast obiska in izposoje ter nakup novih knjig so postali prostori enostavno premajhni in v letu 1993 smo knjižnico za tri mesece zaprli in jo prenovljeno in enkrat večjo odprli 19. oktobra 1993. Knjižnica je pridobila velik del etaže v visokem pritličju Družbenega doma, ločen vhod in sanitarije, predprostor za manjše razstave, predvsem pa dovolj prostora za izposojo in čitalniški kotiček za odrasle in za otroke. Povečal se je izbor knjižnega in neknjižnega gradiva, bralci so imeli na voljo revije, enkrat tedensko so potekale ure pravljic za najmlajše. Knjižnica je tako postala prava knjižnica in ne samo “izposojevališče”. Čeprav je bila odprta samo trikrat tedensko po 6 ur – tako je žal odprta tudi še danes – sta se izposoja in obisk zelo povečala. Vedeti moramo, da smo imeli še leta 1994 ročno izposojo s konti, kataložnimi listki, z izkaznicami in žigi.

Leta 1995 je bila uvedena računalniška izposoja, izposojenih je bilo skoraj 19.000 knjig in neknjižnega gradiva. V teh letih je hitro naraščalo predvsem število mladih bralcev, osnovnošolske mladine. Tisti otroci, ki so hodili na pravljične ure, so šli v šolo in knjižnica jim je nudila gradivo za domače naloge, obvezno branje, obenem pa tudi prostor za druženje in pomoč pri učenju, če so jo rabili. Marsikateri naključni obiskovalec je mislil, da je prišel v šolsko in ne v splošno knjižnico. Vendar je tudi povečana knjižnica začela pokati po šivih in predvsem otroci in mladina so potrebovali več prostora.

Knjižnica ... v prostoru

Pet let sta izposoja in obisk naraščala, leta 2000 pa se je hitra rast ustavila in začela stagnirati. Tudi nakup novega gradiva je bil manjši kot leto poprej. Prenapolnjenost knjižnice s šolsko mladino in manj novih knjig je odvračala od obiska predvsem starejše bralce. Nad prostori knjižnice v prvem nadstropju je sameval zaprt in neuporabljen prazen prostor, ki je bil včasih namenjen sestankom. Tudi kletni prostori niso bili izkoriščeni. Knjižnica je zaprosila lastnika prostorov in svojega ustanovitelja - mesto Ljubljana - za pomoč in leta 2002 je dobila dovoljenje za uporabo prostorov v prvem nadstropju in tudi denar za preboj stropa. Leto pozneje smo v oktobru odprli nov mladinski in otroški oddelek, velik 50 m2. Otroci so tako dobili prostor za pravljične urice, šolarji čitalniški prostor za delo in druženje, odrasli bralci pa so končno prišli do svojega prostora.

skrinjico sedel en sam uporabnik. Na začetku so predvsem igrali igrice, že leto kasneje pa so šolarji ugotovili njegovo pravo vrednost pri izdelavi nalog. Eno mesto je postalo odločno premalo in v l. 2005/2006 smo pridobili še dve mesti. Knjižnica deluje v okolju, kjer večina otrok nima doma računalnika in interneta in je zanje dostop do novih tehnologij zato še potrebnejši. Savsko naselje se v zadnjem letu ali dveh tudi po socialni strukturi hitro spreminja, zidajo se nova stanovanja, prihajajo mlade družine, priča smo zamenjavi generacij in to gibanje se pozna tudi v knjižnici. Knjižnico sedaj obiskuje več staršev z otroci in več odraslih bralcev kot prej, tako da postaja podobna drugim enotam tudi po strukturi obiskovalcev. Čeprav je najmanjša enota Knjižnice Bežigrad, pa je Knjižnica Savsko naselje sedaj pripravljena na nove izzive. Z zbirko knjižničnega gradiva, lokacijo in prostorom ter s tehnično opremo lahko zadosti potrebam razvijajočega se okolja.

Statistični podatki Obisk

Izposoja

Zbirka

1978

687

1.911

3.353

1985

2.547

7.126

5.162

1995

6.469

19.126

8.573

2005

11.124

30.362

18.386

Leto

Številke kažejo, da se obisk vsakih deset let podvoji. Povprečno si bralci izposodijo po tri enote gradiva na obisk.

Svetovni splet Internetno povezavo je knjižnica dobila konec leta 2001 in v letu 2002 smo zabeležili preko 500 obiskov. To številko lahko podvojimo, saj so predvsem mladi bralci okupirali računalniško mesto in le redko je za čarobno

Knjižnica ... v prostoru

Tatjana Arnuš

Dr. France Škerl

Knjižnica dr. France Škerl

Dr. France Škerl se je rodil 14. marca 1909 v Stožicah v kmečko-delavski družini, očetu Francu in materi Uršuli. Ljubezen do knjig mu je v zavest vcepila mati, ki je kljub težkemu življenju vsak prosti trenutek izkoristila za branje. Šolanje je opravil v Ljubljani, kjer je leta 1934 diplomiral iz zgodovine na Filozofski fakulteti. Leta 1939 je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe. V letu 1941 je kot krščanski socialist začel aktivno sodelovati v OF, avgusta 1942 pa je odšel v partizane. Bil je med prvimi uredniki Slovenskega poročevalca.

Ustanovitev nove enote Zaradi povečanja kraja in povpraševanja po knjigah v potujoči knjižnici (bibliobusu) smo že od konca sedemdesetih let načrtovali odprtje nove knjižnice na območju Krajevne skupnosti Podgorica-Šentjakob. Do uresničitve nikoli ni prišlo, ker krajevna skupnost takrat nikakor ni našla ustreznega prostora. V knjižnici smo še vedno upali, da se bo prostor vendarle sčasoma našel in smo knjige kupovali in opremljali za izposojo. Da pa knjige ne bi bile uskladiščene, smo jih kot kolekcije izposojali Osnovni šoli Franc Ravbar, Domu starejših občanov Bežigrad, Krajevni skupnosti Ivan Kavčič ter krajevni knjižnici Knjižnice Bežigrad na Bratovševi ploščadi in tudi matični enoti za Bežigradom.

Po osvoboditvi se je vrnil v Ljubljano in pričel zbirati in urejati arhivske podatke po vsem partizanskem ozemlju. Po ukinitvi Znanstvenega inštituta so bila njegova službena mesta v Muzeju NOB in Državnem arhivu Slovenije in nazadnje v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, kjer je delal do upokojitve leta 1973. Zaradi svojega odkritega in neuklonljivega značaja je doživel, zlasti v prvem povojnem obdobju, precej grenkih let. Vedno pa je ostal zvest znanstveni resnici in objektivnemu prikazovanju zgodovine.

V letu 1986 se je odprla možnost pridobitve novih prostorov v naselju Nove Stožice (BS 3), ker so zapirali vrtec, ki ga je obiskovalo premalo otrok. Pogodba je bila sklenjena že v istem letu in takoj smo začeli preurejati prostore za knjižnično dejavnost. Knjižnica je pridobila 392 m2 prostora.

Pregled obsežne bibliografije njegovih objavljenih del in kritik s področja zgodovine in arhivistike šteje preko 140 naslovov, med njimi nekaj knjig in učbenikov. Najpomembnejši med njimi so: Boj Primorcev za ljudsko oblast, Koroška v boju za svobodo, Ljubljanske srednje šole v letih 1941-1945, Učbenik za zgodovino za 8. razred osnovne šole… Glavno in najpomembnejše znanstveno delo dr. Franceta Škerla je obsežna zgodovinska monografija Primorska

V času, ko smo se pripravljali na otvoritev, smo dobili obvestilo, da je bila želja pokojnega gospoda dr. Franceta Škerla, da bi vsa njegova knjižna zapuščina prišla v varovanje in uporabo knjižnici v kraju, kjer je bil rojen. Zapuščina obsega skoraj 4.000 leposlovnih in strokovnih knjig ter znanstvene periodike. Odločitev o tem, da smo knjižnico poimenovali po njem, zato ni bila težka.

Knjižnica ... v prostoru

Oddelki in dejavnosti knjižnice

v narodnoosvobodilnem boju do kapitulacije Italije, ki pa je, ne po njegovi krivdi, ostala neobjavljena. 19. oktobra 1985 je umrl v Ljubljani.

Otroci in odrasli imajo ločena oddelka s knjižničnim gradivom v prostem pristopu. V obeh so čitalniški sedeži, serijske publikacije za odrasle in mladino ter priročna zbirka. V mladinskem oddelku poleg knjig izposojamo tudi zvočne kasete, CD plošče, CD-rome, za odrasle pa CD plošče in jezikovne tečaje.

Otvoritev Knjižnice dr. France Škerl Knjižnica je za bralce svoja vrata prvič odprla 24. novembra 1988. Nekaj časa je deloval samo oddelek za otroke. 14. marca 1989, ob 80-letnici rojstva dr. Franceta Škerla, pa je bila slovesna otvoritev in takrat smo odprli tudi oddelek za odrasle.

Največja posebnost knjižnice pa je, da izposojamo igrače. Otrokom je na voljo pester izbor didaktičnih, motoričnih, konstrukcijskih, senzoričnih, imitativnih in družabnih igrač, ki ga stalno dopolnjujemo. Vse igrače so strokovno obdelane in pripravljene za izposojo. Vsako igračo ob vrnitvi pregledamo, preštejemo, očistimo, popravimo, če je potrebno, in tako je pripravljena za naslednjega uporabnika. Od vsega začetka potekajo v knjižnici tudi različne druge dejavnosti za naše bralce. Otrokom so namenjene knjižne uganke, ure pravljic in igralne urice. Za odrasle pripravljamo občasne predstavitve novih knjig. Od leta 1997 pa vsak prvi ali drugi torek v mesecu za odrasle bralce pripravljamo potopisna predavanja. Popotniki s pomočjo prelepih diapozitivov, avtentične glasbe in slikovite besede pričarajo vsaj delček lepote dežele, v kateri so se sami potepali. Z njihovo pomočjo smo spoznali že cel svet, prepotovali Peru, Argentino, Čile, Kubo, Sveto deželo, Izrael, Tajsko, Bali, Lombok, Kenijo, Gano, Sirijo, Turčijo, Portugalsko, Islandijo, Gruzijo… in prepluli svetovna morja. Ker so obiskovalci to obliko dejavnosti sprejeli za svojo in je zelo dobro obiskana, nameravamo s predavanji nadaljevati in jih popeljati še v druge, neodkrite dežele našega planeta.

Knjižnica ... v prostoru

Alenka Zupan

Vedno smo pripravljeni prisluhniti pobudam naših uporabnikov. Tako je lahko že marsikateri bralec v knjižnici predstavil dejavnost, s katero se še posebno rad ukvarja (klekljanje, fotografija, poslikava tekstila, oblikovanje daril, zbiranje plakatov…). Iz teh pobud in na željo uporabnikov že nekaj časa v knjižnici poteka tudi tečaj klekljanja. Za uporabnike v tretjem življenjskem obdobju pa smo v letu 2005/2006 organizirali jezikovne tečaje italijanščine, francoščine in španščine. Leto

Obisk

Izposoja

Prirast

Zbirka

622

2.243

1.620

5.155

1991

10.826

26.868

3.591

10.731

1995

15.197

38.696

1.039

13.901

1999

22.688

57.935

1.499

19.785

2003**

24.904

66.506

1.253

23.623

2005

24.961

66.537

1.560

25.995

1988*

Dol z zaledjem in knjige 1961 – 1991 DOL PRI LJUBLJANI, kjer se v Savo izlivata Kamniška Bistrica in Ljubljanica, »kamor se je vozila (gospodična) za veselje v topla pomladna jutra«. (1) Isti Dol poznajo knjižničarski krogi in širša kulturna javnost po bogati privatni knjižnici grofov Erbergov (2) iz 19. stoletja. Dol, ki je s kraji od Črnuč ob Savi navzdol od leta 1961 sodil v bežigrajsko občino. (3) Upravno netradicionalna povezava je časovno sovpadla s sprejetjem slovenskega Zakona o knjižnicah, ki je v knjižničarstvo vpeljal matično službo. Eno od knjižnic v posamezni občini je zakon obvezoval, da je popisala stanje vseh vrst knjižnic na svojem področju in posredovala izposojo knjižničnega gradiva. (4) Knjižnica Bežigrad je bila za matično imenovana leta 1962.

*V letih 1988 do 1991 smo vpisovali knjige iz zapuščine dr. Franceta Škerla, zato je v teh letih prirast gradiva precej višji. **V letu 2003 smo knjižnico preuredili in pridobili 130 m2 novega prostora, kjer smo uredili mladinski oddelek.

Prve informacije o »ljudskem« (5) knjižničarstvu zasavskega območja je dobila posredno od amaterskih društev. Pri njih sta bili strnjeni kulturna tradicija in tedanje kulturno vrvenje. V mestnem delu tedanje Občine Bežigrad je bilo o tem znanega bore malo. Knjižnica je dejavno sodelovala v občinskem in nato v mestnem ter republiškem odboru za knjižno dejavnost.

Stalno naraščanje obiska in izposoje gradiva, predvsem pa dobro obiskovanje vseh dodatnih dejavnosti nam potrjujejo, da je bila knjižnica v tem okolju zelo potrebna.

Šolski knjižnici Osnovne šole Franc Ravbar v Dolu in njene štirirazredne podružnice v Šentjakobu si je matična služba ogledala sredi šestdesetih let. Knjižnica v vrtcu, ki je bil enota črnuškega vrtca Rezke Dragar, je prišla na vrsto ob pregledu vseh tovrstnih knjižnic v Občini Bežigrad v letih 1978/1979.

Knjižnica ... v prostoru

zavlekel. Knjigam je bilo videti, da so bile uporabljane, a čuvane. Nikoli ni nobena manjkala. V Šentjakob so občasno potovale kolekcije. Ene so uporabljali mladinci, druge šola. (10)

Pri utrjevanju tukajšnje mreže splošnih knjižnic je imelo opravljeno delo tri bistvene stopnje: kolekcije knjig (Šentjakob) in potujoči kovčki (Beričevo, Dol) bibliobusna postajališča (Savlje, Tomačevo, Šentjakob, Podgorica, Beričevo, Dol) (6) intenzivne priprave za stacionarno knjižnico v Dolu.

Matične knjižnice v ostalih ljubljanskih občinah so društvom pomagale drugače ali pa sploh ne. Vedele so, da je treba knjižnično belo liso na obrobju Ljubljane odpraviti, zato so se soglasno odločile za skupni bibliobus. Akcija je uspela; oktobra 1974 je z Gospodarskega razstavišča odpeljal prvi ljubljanski bibliobus. Osnovno knjižno zalogo sta oblikovali vodstvi Delavske knjižnice in Knjižnice Bežigrad. (11) Knjižnica Bežigrad je na Vodovodni 3 bibliobusu za nekaj let odstopila prostor za skladišče. (12) Za postajališča Občine Bežigrad so bili določeni kraji, kjer so tedaj brez knjižnic delovala prosvetna društva: Savlje, Šentjakob, Beričevo, Dol ter Tomačevo, kjer društva ni bilo. Za redni nakup knjig je knjižnica bibliobusu odstopila namenska sredstva v sorazmerju s številom tamkajšnjega prebivalstva. Za vsak kraj je načrtovala še priročno knjižnico, a je zaradi bolečih izkušenj (Savlje, BS3) zamisel opustila.

»Pokrivanje prostora jemljemo resno,« je knjižnica 1987 zapisala v eni od predstavitev, pri čemer ni šlo le za geografsko, temveč tudi za vsebinsko, starostno in socialno pokritost. Od predsednikov prosvetnih društev, s katerimi se je predstavnica knjižnice srečevala na občinski zvezi (ZKPO), je izvedela, da interes za knjige obstaja, a knjig nimajo. Knjižnica Bežigrad jim je ponudila potujoče kovčke kot tedaj najhitrejšo možno rešitev. Pobudo so sprejeli v Beričevem in Dolu.Potujoči kovčki so bili oblika potujočega knjižničarstva, ki se v Sloveniji ni ukoreninila. Bežigrajska kvadrasta kovčka, namensko oblikovana in skrbno izdelana, sta se odpirala navpično, po sredini in se razprta spremenila v knjižno omarico z več policami. (7) Idejo so kasneje povzeli oblikovalci ene od založb. Povezava je bila uglašena. Pobuda je vedno ostala na strani knjižnice, ki je iz svojega fonda odbirala aktualne knjige. Izbor je zaobjel predvsem leposlovje za odrasle. Otroške in mladinske knjige niso bile potrebne. Šolska knjižnica v Dolu je bila tedaj bogata in je kadru in šolarjem nudila, kar so potrebovali za pouk, mladim tudi za prosti čas. (8) Knjižnica je kolekcije opremila s knjižnimi in kataložnimi listki. Društvo je poskrbelo za prevoz in izposojo. (9) Dogovorjeni rok vračanja, šest mesecev, se je včasih

Bibliobus je bil prijazno sprejet. Vodja Nika Pugelj je redno sporočala podatke o obisku in izposoji. Ob številkah Dola je vedno češče tožila, da je čas za postanek, ki velja za vse kraje, za Dol prekratek. Police bibliobusa so bile po obisku izpraznjene. Med štirimi postajališči za Bežigradom je leta 1991 Dol dosegal 35% članstva in 41% izposoje. Očitno je postalo, da interes in potrebe bralcev po knjigah in rast kraja kličejo po stalni krajevni knjižnici. Tudi slabe prometne povezave z občinskim

Knjižnica ... v prostoru

Ob osamosvojitvi leta 1991 so bile intenzivne priprave prekinjene.

središčem in centrom Ljubljane so govorile za to. Lokacija uprave Občine Bežigrad je bila za Dolane odročna, najhitrejša povezava s središčem mesta je vodila vzhodno od nje. Avtobusi so vozili in vozijo poredko, »prometne povezave z mestom (so bile) pred drugo vojno boljše«. (13) Priprave za knjižnico so od srede osemdesetih let zajele dogovore s krajem, usklajevanje širjenja knjižnične mreže v Ljubljani med občinskimi knjižnicami in Ljubljansko kulturno skupnostjo, iskanje prostora in denarja ter zbiranje knjig. Krajevna skupnost Dol je bila zadržana, dokler ni ugotovila, da ne gre za irealno papirno vizijo. Po tem je s knjižnico delovala kot enotna fronta. Moščanska knjižnica Jožeta Mazovca je dala prednost »bežigrajskemu« Dolu pred »svojim« Dolskim, ker je imel Dol več infrastrukture, torej več možnosti. Ljubljanska kulturna skupnost je financiranje vključila v svoje načrte.

Pripisa: 20. marca 1998 je na novo oblikovana samostojna Občina Dol pri Ljubljani odprla Knjižnico Jurij Vega. Vanjo so vgrajene želje kraja, bralne navade vseh generacij krajanov, naše dobre želje in kreativni potencial. Skoraj 170 let pred tem so grofje Erbergi v svojem dolskem parku zgradili dva paviljona. Eden od njiju, ki je bil namenjen knjižnici, nosi nad vrati latinski napis: V PRAVI UPORABI KNJIG NAJDEŠ DUHOVNE SLASTI.(15) Upamo, da bodo uporabniki sedanje knjižnice tovrstnih slasti deležni. 1. Janez Trdina 2. Erbergi, lastniki Dola od 1688 do 1882, plemiška družina, ki se je ponašala s številnimi izobraženci in možmi v pomembnih službah doma in po Evropi. 3. 30. 1. 1961 je bil sprejet sklep Republiške skupščine, da se združita občini Ljubljana Bežigrad in Črnuče s krajevnimi odbori Beričevo, Črnuče, Dol, Dragomelj, Nadgorica, Podgorica, Šmartno ob Savi (del) in Zadobrova (del). Dragomelj se je kasneje odcepil. 4. Zakon o knjižnicah (Ur. l. LRS, št. 26-237/61) in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o knjižnicah 29. 3. 1965. 5. »Ljudske« knjižnice stari, strokovni termin za poimenovanje kasnejših splošno-izobraževalnih in sedaj splošnih knjižnic. 6. Postajališče Savlje je bilo ukinjeno leta 1985, ker je v bližini delovala nova krajevna knjižnica. Nadomestilo ga je Tomačevo. 7. Zamisel Avgust Vižintin. 8. Vodila jo je Gabrijela Kovač. 9. Tedanji bralec Ivan Kepic se spominja, da so knjige izposojali v mladinski sobi Zidarjeve hiše, kjer so opustili gostilno in so del pritličnih prostorov uporabljale družbene politične organizacije. 10. Odbrane knjige je kar v svojem nahrbtniku prizadevno prenašala Frida Miklič. 11. Avgust Vižintin, Alenka Zupan

Bežigrajske občinske službe so se presenetljivo dejavno odzvale in pomagale z gradbenimi dovoljenji. (14) Šola je za zidavo aktivirala arhitektko d. i. a. Majdo Prion, ki je načrtovala dotedanje faze urejanja šole. Nadzidek z velikimi okni je kmalu odpiral pogled proti planinam in čakal na knjige. Pri notranji opremi knjižnica na račun stroke ni sprejemala kompromisov. Izrisal in razporedil jo je d. i. a. Frane Hočevar, ki se je izkazal z dotedanjim sodelovanjem s knjižnico. Knjižnica je zavzeto odbirala knjige in pripravljala sezname za dokupe osnovnega fonda, npr. klasike leposlovja po jezikih. Premiki z današnjega gledišča niso bili hitri. Spremembe so se dogajale vzporedno z rastjo knjižnice, ki je imela finančne in kadrovske omejitve.

Knjižnica ... v prostoru

Znameniti dolski kovček

12. Pugelj, N.: Ljubljanska potujoča knjižnica. V Lj. 1991. Poročilo teh dejstev konkretno ne omenja. 13. Steiner, J. – V. Šabec: Nastanek občine Lj. – Bežigrad. Lj. 1992 14. Oddelek za družbene dejavnosti Občine Ljubljana Bežigrad je tedaj vodil Zlatko Sterle, gradbenega Jana Ulčar. Očitno sta staknila glavi in ukrepala takoj. 15. In recto librorum usu invenies deliciae ingenii. Kronogram je sestavil Jakob Zupan (1785-1852)

Knjižnica ... v prostoru

Marija Kobal

V letih 1991 in 1992 je v sistemu COBISS potekala katalogizacija in vsebinska obdelava tujejezičnih knjig. Z letom 1993 pa smo prešli na bibliografsko obdelavo vsega knjižničnega gradiva, tiskanje kataložnih listkov ter izdelavo statističnih preglednic prirasta v sistemu COBISS. Sledilo je tiskanje črtnih kod v sklopu priprave na COBISS/Izposojo v letu 1994.

Razvoj računalniških programov Začetki Uporaba računalniške tehnologije v knjižničnem informacijskem sistemu se je pričela v drugi polovici 80-ih let. Prva leta so bila v znamenju iskanja primerne strojne in programske opreme.

Enoletne priprave na uvedbo programa COBISS/Izposoja v osrednji Knjižnici Bežigrad so bile obsežne, temeljite in naporne za vse strokovne delavce, saj so potekale poleg rednega dela. V sodelovanju s strokovnjaki Instituta informacijskih znanosti iz Maribora smo s konverzijo bibliografskih podatkov iz programa VIR na lokalni nivo sistema COBISS pripravili zbirko podatkov za izposojo knjižničnega gradiva. Knjižnično gradivo smo opremili – selektivno po posameznih UDK skupinah – s črtnimi kodami ter v zadnjem četrtletju vnesli podatke o aktivnih članih osrednje Knjižnice Bežigrad.

V Knjižnici Bežigrad smo s programom VIR (ISA d.o.o.) najprej računalniško podprli evidenco obiska in izposoje v dislociranih enotah. Program je reševal le delo v izposoji, kar je za nas pomenilo, da smo bili prisiljeni v dvojno bibliografsko obdelavo podatkov – t.i. klasično delo s tipkanimi katalogi in vnašanje osnovnih bibliografskih podatkov v računalniški program za izposojo, VIR. V knjižnici so posamezni segmenti dela med seboj tesno povezani, zato smo iskali rešitve, ki omogočajo tako strokovno bibliografsko obdelavo kot tudi izposojo knjižničnega gradiva.

S 3. januarjem 1995 je stekla računalniško vodena izposoja v naši največji enoti in razbremenila knjižničarje napornega ročnega vodenja obiska in izposoje ter izboljšala preglednost nad dostopnostjo knjižničnega gradiva. Bralci in knjižničarji lahko preverijo, ali je iskano gradivo dostopno ali izposojeno ter v katerih knjižnicah v slovenski knjižnični mreži si ga lahko izposodijo. Z vključitvijo podatkovne zbirke v sistem COBISS se je povečala tudi izmenjava v medknjižnični izposoji.

Razveselili smo se priključitve v sistem COBISS (IZUM) v letu 1991. Sistem celostno podpira strokovna dela v knjižnici ter omogoča komunikacijske in informacijske povezave v slovenskem knjižničnem informacijskem sistemu ter dostop do tujih podatkovnih zbirk.

VIR COBISS Leta 1991 smo se podali na dolgo pot do enotnega računalniškega programa, ki se je zaključila po sedmih letih – leta 1998.

Z letom 1995 so bile računalniško opremljene vse enote v knjižnični mreži. Uporabljali smo dve programski opremi: program VIR 4.0 in 5.0 za izposojo v dislociranih

Knjižnica ... v prostoru

Z letom 1998 smo zaključili petletni prehod na enotni računalniški sistem bibliografske obdelave in izposoje knjižničnega gradiva. S pridom uporabljamo tudi ostale segmente v sistemu COBISS. Članom knjižnice so dostopne podatkovne zbirke vseh knjižnic, vključenih v sistem COBISS ter javno dostopni informacijski viri na internetu.

enotah in sistem COBISS za bibliografsko obdelavo knjižničnega gradiva in izposojo v osrednji Knjižnici Bežigrad. A pot do enotnega računalniškega sistema je bila še dolga. Dislocirane enote Knjižnice Bežigrad smo postopoma – glede na telekomunikacijske možnosti – povezovali z osrednjo knjižnico, kjer je bilo potrebno namestiti dovolj zmogljiv računalnik(AlphaStation) za podporo računalniške mreže na petih lokacijah.

Izobraževanje Računalniška tehnologija je predstavljala novost tudi za nekatere skupine uporabnikov, zato smo v letu 1999 pričeli izvajati tečaje za starejše odrasle in kasneje tudi za osnovnošolce ter s tem omogočili generacijam, ki računalnika v času izobraževanja še niso uporabljali ali pa ga še ne uporabljajo, da se seznanijo z osnovami uporabe računalnika za dostop do informacij ter osnovnimi principi komunikacije v svetovnem spletu.

Enote Knjižnice Bežigrad so se postopoma vključevale v COBISS/Izposojo, takoj po vzpostavitvi najetih zvez za prenos podatkov. V vseh enotah je redno delo nemoteno potekalo. Naši člani so novost pri poslovanju z odobravanjem sprejeli ter s pridom tudi sami pričeli uporabljati nove možnosti, ki jih je računalnik omogočil tudi za uporabnike.

Dostop do podatkov je v zadnjih letih neločljivo povezan z razvojem informacijske tehnologije, ki s seboj prinaša vedno nove možnosti tako za knjižničarje kot tudi za uporabnike knjižnice. Ob pospešenem razvoju računalniške in komunikacijske tehnologije ter programske opreme postaja dodatno izobraževanje na tem področju pogoj za uspešno delo na delovnem mestu knjižničarja, višjega knjižničarja in bibliotekarja.

Pričetki računalniško vodene evidence obiska in izposoje:

Knjižnica

Program VIR

COBISS izposoja

Bežigrad

jan. 1995

Črnuče

jan. 1991

jan. 1998

dr. Franceta Škerla

jan. 1993

nov. 1997

Glinškova ploščad

dec. 1991

avg. 1998

Savsko naselje

jan. 1995

okt. 1997

Knjižnica ... in številke

Knjižnica … in številke Že takrat je bilo bralcem dostopnih 5 naslovov slovenskih časnikov in Tudi magični svet knjig ima svojo časopisov, naročenih od začetka leta. trdno – v številkah. Priročnaprotiutež zbirka enciklopedij, slovarjev, Običajno nam precej leksikonov inse drugih delzdijo pa je obsegala dolgočasne, a prav številke najbolj več kot 400 knjig. Za čitalniško gradivo jasno in knjižničar slikovito odražajo, je skrbel informator,kako ki je se skozi tudi čas spreminjajo bralcem svetoval pri zgodbe, iskanju povezane s izbiri knjigami... informacij in gradiva.

Knjižnica ... in številke

Mojca Pelko Pleteršek

Zbirka Knjižnična zbirka se je vsa leta kontinuirano dopolnjevala, največja rast je razvidna v začetnem obdobju do l. 1980, ko se je kar 20-krat povečala – v l. 2005 pa imamo že 4-krat večjo zbirko knjižnega in neknjižnega gradiva.

Izposoja Prvi večji skok beležimo l. 1964, ko je bilo gradivo postavljeno v prosti pristop. Primerjava med l. 2000 in l. 2005 pokaže rast izposoje za 65%, kar povezujemo s preselitvijo osrednje knjižnice na novo lokacijo poleti l. 2000.

100

Knjižnica ... in številke

Obisk Pomembne prelomnice so prehod na prosti pristop do gradiva l. 1964, prehod na računalniško podprto COBISS/ Izposojo l. 1995 ter selitev na novo lokacijo v l. 2005, ki je glede na l. 2000 omogočila 45% več obiskov uporabnikov knjižnice.

Aktivni člani Med aktivne člane štejemo le tiste obiskovalce, ki za uporabo knjižničnih storitev uporabijo člansko izkaznico. V knjižnico je včlanjenih v povprečju 38% prebivalcev na našem območju.

101

Knjižnica … so ljudje Tako kot pripoveduje vsaka knjiga svojo zgodbo, tako jih pripovedujemo tudi ljudje. Tudi naše zgodbe so včasih dramatične, ganljive, drugič vsakdanje, izpovedne, pa spet impresivne, čustvene... Zelo različne, a vsaka zanimiva...

Knjižnica ... so ljudje

Alenka Zupan

Pomagali so nam rasti Običajno dosegljiva poročila in statistike puščajo vtis, da je knjižnica pusti seštevek prostorov, opreme in knjig. Zgrešena slika. Bistveni so ljudje, saj je javna knjižnica stičišče vseh, ki jih združuje skupni interes, knjiga. Čim pristnejše je sožitje med tistimi, ki knjigo potrebujejo in onimi, ki jo posredujejo, tem bližja je pot do žlahtnega krajevnega kulturnega žarišča.

Marijo S. je nečakinja pripeljala pod roko na določeni dan in uro, vsakič jo je čakal pripravljeni kupček knjig in eden od knjižničarjev ves napet, če je izbral prav. Nedeljsko opravljena gospa si je izbirala družbo za nespečne ure in odganjanje žalostnih spominov.

Prvi je prihajal Ferdinand R. Ostala mu je navada pekov, da je bil zgoden. Utišan glas in spoštljiv pozdrav, kot da je prišel v svetišče, sta spremljala njegov prihod. Še sami smo bili tišji.

Okrog poldneva in zgodaj popoldne je lokal napolnilo čebljanje otrok. Knjižnico so samoumevno vzeli za svojo. Prihajali so v gručah in izbirali trije, štirje za enega. Strpni so bili do začetnikov v poklicu, a kritični in od knjižničarja so pričkovali manjkajoči odgovor prihodnjič. Kadar so prišli posamič, jih je nekaj težilo. Marsikaj osebnega so imeli povedati. Večina srednješolcev je hitela, mudilo se jim je kot številnim odraslim.

Zgodnja je bila tudi M. mati. Z idrijski naglasom in številnimi culami se je zrinila skozi ozka vrata. Sedla je na edini stol za pultom in prebirala stare povesti. Najljubše je odbrala, same znane, da bi je ne presenetilo kaj slabega. Tega je v življenju prestala preveč. Malo je počila in včasih zadržano prosila, naj jo spremimo čez cesto. Ko je onemogla, smo s pošto ob novem letu dobili kartico: “Naj vam Bog povrne, kar ste mi dobrega storili.”(dec. 1969)

Družinski obiski knjižnic niso bili v navadi. Uvedla jih je drobna Barbara, ki je od časa do časa poklicala k sebi očija, mu kaj pokazala in vneto nadaljevala s prelistavanjem slikanic. Delitev dela je pred leti navadno ženskam določila, da so doma staro in mlado med drugim oskrbele s knjigami. O, skrbne mame in babice z listki, na katerih so bil naslovi obveznega branja nad potrebnimi nakupi s trga, trgovine, mlekarne!

Osivela Minka A. je vsakega na službeni strani izposojevalne mize klicala kar punči. Želela si je branja, a vid ji je ljubo navado kratil. Izbirala je dolgo, saj ji je v s stiku s knjigami in bralci dopoldne prijetno minevalo. Od nje smo izvedeli za številne ljubezenske trikotnike, predvsem pa srečne konce domačijskih zgodb, podatke, ki so bili pri izposoji zelo zaželeni.

Gospa P. je ob sobotah popoldne tovorila po dve napeti knjigi za moža, pravljice za mlajšega sina in “kaj prijetnega” zase. S seboj je imela štručnico s sveže pečenim hlebcem, ki ga je zjutraj sama zamesila in odnesla v peko. Prijeten duh je preplavil prostor in za kratek čas preglasil njegov stalni vonj, vonj po propadajočem papirju, prahu, neprezračenem, nekam zatohlem zraku. Vsem, ki smo

104

Knjižnica ... so ljudje

v knjižnici delali, in onim, ki so vanjo zahajali, je bil vabljiv, prijeten sinonim za domačnostno, varno, kar častitljivo okolje. V ta ambient, tako rekoč domov, so se dan za dnem vračale knjige v mrežah, cekrih, paketkih, torbah vseh vrst. Leta kasneje so prihajale v plastičnih vrečkah. Najbolj na varnem so bile tiste tanke, drobne knjižice, ki so bile svetu zakrite v žepu sivomodre miličniške uniforme. Naš terenski miličnik je bil vnet bralec. Najbolj čuvane so bile one, ki so jih prinašali delavci iz samskih domov. Kot po pravilu so bile omotane v star časopis in skrbno umita, težka roka je ležala na njih ves čas, ko so se v vrsti premikale po robu izposojevalne mize do knjižničarja. Redki so bili moški, ki so izbirali knjige za svoje žene. Eden od njih jih je poimenoval kar zvestoba do groba. Nekdanji vojak je izbral hitro, oglašal se je tudi, kadar ni rabil knjig, pred obveznim kozarcem v bližnjem lokalu. Ni nas motil, le opazoval in včasih z basom umiril naše tekanje med policami češ, tako se pa ne mudi. Če je naneslo, nam je živo opisal dogodek iz svojega življenja, a vedno z globljo poanto in veselo obarvan. Dvakrat je bil žalosten: zaradi smrti mlade družinske znanke in ko nam je povedal, da ga noga, ki je bila prestreljena v 1. svetovni vojni, “boli, da ni več lepo”. Prazno je za tem zeval njegov prostor ob peči. Nekdanji pedagog je bolni soprogi knjige ne le izbiral, temveč celo bral. Brez pomislekov jih je prilagajal njenemu dojemanju: romanom so sledile povesti, tem mladinska dela, nato pravljice. Dolgoletni Bežigrajčan je življenjsko sopotnico, redno bralko, spremljal do vrat in jo potrpežljivo čakal. Vstopil

je šele po preselitvi knjižnice, ko so knjige dobile svojemu poslanstvu ustrezen prostor, ki ni žalil njegovega estetskega čuta. Dejavno je svetoval in pomagal pri likovnemu opremljanju prostorov. Gospod Viktor Ž., redkobesedni mož, je svojo težko življenjsko usodo razgradil v prijaznost. Z ženo sta brala malo, a redno in posebej on temeljito. Pot njegovega večernega sprehoda ga je vedno vodila mimo knjižnice, tudi ko je hodil težko in je svoj obvezni obhod zožil. Pred izložbo je postal, počakal, da smo ga opazili in vzpodbudno pokimal v pozdrav. Ta gib naklonjenosti je bil dolgo obvezni del zaključka našega delovnega dne. Spomini na omenjene in neomenjene bralce so topli, čeprav so bralci navadno redkobesedni individualisti. Ustavljajo se predvsem pri starejših. Prav ti so najbolj poglabljali naše spoštovanje do knjig in ljudi. V knjižnico so vnašali mir, preudarnost, razsodnost. Čas jim ni bil naklonjen, saj je vladala evforija mladih. Njihovo znanje in izkušnje niso bile upoštevane. Zdelo se je, da jih nihče ne utegne poslušati. Zato so se umaknili h knjigam. Tu so tegobe izginile, domovalo je duševno bogastvo. Bili so hvaležni za vsako pozornost in prijaznost. Počasi so se nekateri odprli, o prebranem smo več izvedeli od njih, kot smo jim znali povedati sami. Kadar ni bilo gneče, smo poslušali o starem Bežigradu in Bežigrajčanih, o njihovem druženju v mestnih hišah, ki jih ni več, o bližnjih gostilniških vrtovih in tamkajšnjih igrah, propadlih podjetnikih…; spomini, vredni domoznanskega peresa.

105

Knjižnica ... so ljudje

Prav bralci, nehrupni ljudje, ki so miselno še kako pri stvari, so bili tista sila, vedno navzoča tiha pomoč, da smo v knjižnici vztrajali. Mladostna zagnanost, optimizem, samozavest, ki so nam jo privzgajali razgledani predavatelji in stroka, bi ne zadoščali pri naporih za nove prostore, posodabljanje in predvsem pri ažurnem bogatenju knjižne zaloge, kjer so često neposredno pomagali! Verjetno bi brez njih večkrat zakolebali pred postopki upravnih služb, ki ne spadajo med prijazne spomine in v praznične zapise. Bili so z nami in potrjevali, da nosi mladost v sebi lepoto življenja, izbrane knjige in stari ljudje pa modrost in zrelost.

Bogdan Novak

Vedno sem bil najprej knjižničar Kadar me vprašajo, kaj sem po poklicu, vedno povem, da sem knjižničar, novinar in pisatelj. Vse to sem med drugim v življenju počel in nobenemu od teh poklicev se nisem nikoli odrekel. Delo v tedanji Ljudski knjižnici Bežigrad je bila moja prva služba. V tesnih prostorih, kjer je danes Bežigrajska galerija, se je stiskalo okoli 35.000 knjig, štirje knjižničarji in upravnica. Spredaj je bil prost pristop za odrasle, zadaj mladinski oddelek, ob strani skladišče, natlačeno do stropa. Vesel sem, da sem takoj na začetku prišel v službo, v kateri sem se navadil delati odgovorno. Zasluga gre celemu

kolektivu, še posebej pa upravnici Alenki Zupan. Bila je prijeten in topel človek z zvrhano mero potrpežljivosti, toda znala je tudi zahtevati od vsakega uslužbenca, da se je potrudil po svojih najboljših močeh. Od takrat sem prepričan, da so ženske bolj uspešne na vodilnih mestih kot moški. Še posebej imam v spominu Alenkino neverjetno vztrajnost. Vsako leto se je z občinskimi možmi neusmiljeno tolkla za financiranje knjižnice. Izpulila jim je največ, kar se je dalo. Ko je bil sprejet proračun, je zajela sapo in že začela pripravljati načrte, kako bo ob četrtletju izpulila še dodatna sredstva za knjige. Hkrati je občino opozarjala na to, da je bežigrajska knjižnica premajhna in da bo treba zgraditi novo. Po tistem latinskem izreku, da kapljica za kapljico najtrši kamen izdolbe, je dosegla preselitev knjižnice v nove, večje in sodobnejše prostore. Nikoli pozneje se v nobeni službi nisem počutil tako dobro kot v bežigrajski knjižnici. Vsi smo bili navajeni trdo delati, bili pa smo tudi prijatelji. O vsem smo se lahko med seboj pogovorili brez hudih besed. Vsak je poprijel za vsako delo, kadar je bilo potrebno. Če je bila gneča, je brez besed priskočila na pomoč tudi upravnica. Takrat še ni bilo računalnikov. Ročno smo postavljali katalog za bralce, tipkali smo kartotečne listke in določali UDK. Lepili smo poškodovane knjige, dotipkavali manjkajoče strani, nosili razcapano knjižno solato h knjigovezu, da smo knjigam podaljševali življenje. Vso evidenco izposoje in blagajno smo vodili ročno. Ker sem bil slab v matematiki in sem včasih celo uro iskal, kje

106

Knjižnica ... so ljudje

sem se zmotil v seštevku za pol dinarja, sem se navduševal za računski stroj. Upravnica je nekje kupila rabljen računski stroj in poslej smo si pomagali z njim v izposoji in računovodstvu. To je bila poleg pisalnega stroja, luknjača in spenjača naša prva tehnična modernizacija. Ob najbolj prometnih dneh smo imeli popoldne tudi do tristo obiskovalcev. Takrat so me zvečer bolele noge kot natakarja, saj sem vse popoldne tekal med policami, svetoval bralcem, stregel knjige, jih nosil nazaj v skladišče in prinašal naročene nazaj. Ko smo zvečer zaprli, je bilo treba znositi v skladišče vrnjene knjige in prinesti na police manjkajoče. Cela naročja knjig! Vendar je bilo prijetno. Vsi smo imeli radi knjige in bil sem knjižničar, ker sem hotel biti blizu knjig. Hkrati sem pisal v revije in časopise, saj sem vedel, da hočem postati pisatelj. Toda delo v knjižnici je odločilo, kakšen pisatelj bom. Tam sem vsak dan videl, kakšne knjige ljudje radi berejo in kakšne zavračajo. Takrat sem se odločil, da bom pisal takšne knjige, po katerih bodo ljudje radi segali in ko se bodo vračale na police, bodo dobivale oslovska ušesa, odrgnjene platnice, zmahane bodo, dokler se na koncu ne bodo spremenile v papirnato solato. Ni bolj žalostnega za knjižničarja kot na polici desetletja stara knjiga, ki je videti kot nova, ker nihče ne seže po njej. Takšne knjige so se mi vedno zdele kot osamljeni ljudje, ki ne najdejo stika z drugimi. Tega nisem nikoli pozabil. Knjižnica je bila moja vajeniška doba v uku za pisatelja. Iz Knjižnice Bežigrad me je pot zanesla preko znanstvene knjižnice k časopisom, kjer sem opravljal pomočniško šolo za pisatelja. Na koncu

sem po dolgih letih truda dosegel svoje otroške sanje: živim v hišici na bregu in počnem tisto, kar me v življenju zares veseli. Vedno sem tudi kot pisatelj ostal tesno povezan s knjižničarji in knjižnicami. V Sloveniji skorajda ni javne in šolske knjižnice, ki je ne bi obiskal. Z veseljem sodelujem v bralni znački, otroških kvizih, na srečanjih z bralci, sodelujem na knjižničarskih simpozijih in seminarjih, s knjižnicami pa sodelujem tudi poslovno. Pisatelji in knjižničarji v bistvu opravljamo isto delo. Spodbujamo ljudi, da imajo radi knjige. Tako se pota knjižničarjev, novinarjev, pisateljev in bralcev vedno križajo, tečejo vzporedno in se prepletajo. Zato vedno posebej poudarim, da sem knjižničar, novinar in pisatelj. Vsak od teh poklicev prispeva svoje k življenju knjige in lepe besede med ljudmi ter pomaga krepiti narodovo kulturo.

Štefica Hranjec

Zapisala sem se knjižničarstvu Iz pisem 1994 – 1999 Bežigrad mojega otroštva so bile neasfaltirane ulice, stara Linhartova, travniki, polno poljskega cvetja ob tedanji Titovi cesti in čas, ko sem odkrila lepoto in čarobni svet knjige. Ko sem začela hoditi v tretji razred, sem prvič stopila v knjižnico in si začela knjige izbirati sama. Knjiga je postala in ostala moja življenjska sopotnica. Še sedaj, ko družina, služba in izobraževanje zahtevata svoje in se jim morajo druge stvari podrediti, si odtrgam nekaj časa na dan, bolj natančno noči, da sedem h knjigi.

107

Knjižnica ... so ljudje

Prav v kratkem si naberem moči, pa če sem še tako utrujena. In poklicno sem se zapisala knjigi. Knjižničarstvo je postalo del mene in vesela sem, da je tako. Kot študentka sem pomagala v naši knjižnici pri različnih opravilih. Po diplomi sem opravila zahtevano pripravništvo in strokovni izpit. Delo bibliotekarja in informatorja me je vzpodbujalo k branju. Zadovoljna sem zbirala domoznansko gradivo o Bežigradu, iskala model za njegovo ureditev ter povezavo z drugimi knjižnicami, da se tovrstna dela ne bi podvajala. Potem se je na hitro vse spremenilo. Amerika. Nikdar nisem niti za hip pomislila na to, da bi jo obiskala, saj me ni prav nič privlačila. Poznala sem jo premalo, seveda le iz filmov in knjig. Da bi pa tam živela? Ne. A življenje samo je vse zasukalo. Sprva sem v novem kraju delala v knjižnici eno leto kot volonterka trikrat na teden, in to ob ponedeljkih zvečer, v soboto dopoldne in v nedeljo dopoldne, kar je tudi tam novost. V ZDA je pogosto, da se gospe zaposlijo za nekaj ur na teden, le toliko, da niso doma. Teh terminov pa niso imeli zasedenih. Knjižnice so tod center vsega življenja in zelo cenjene. Prav tako knjižničarji. Nervoznih bralcev in knjižničarjev nisem srečala. Skoraj neverjetno je, kako natančno se držijo sistema. Napačnega vlaganja knjig ne boste našli. So pa vsi romani, pa najsi bodo kriminalni, psihološki, zgodovinski… skupaj, brez posebne oznake vsebine. In tako natančnih statistik, kot so jih zahtevali pri nas, ne izpisujejo. Tudi šolske knjižnice so zelo aktivne. Pa

še nekaj, obiskovalci so v knjižnici zelo tihi. Pri delu sem se dobro počutila tako v šolski kot v javni knjižnici. V slednji, kjer še pomagam in je med stotimi najboljšimi v ZDA, so mi zaupali vedno zahtevnejša opravila. Ravnateljica se je trudila, da bi me obdržala za stalno, a ni bilo sredstev. Njeno priporočilo pa mi je pomagalo pri iskanju stalne zaposlitve. Sprejeta sem bila v katalogizacijski oddelek univerzitetne knjižnice v bližnjem Rochestru. Ko sem zanj zaprosila, sem bila povabljena na razgovor, ki je trajal celi dve uri. Vse dotedanje delo v knjižničarstvu sem morala opisati. Sledil je enourni test iz natančnosti tipkanja v računalnik. Prvi dan službe so me vsem predstavili in mi razkazali študentsko naselje. Za dobrodošlico me je odbor na račun knjižnice povabil na kosilo. Na pisalni mizi me je čakal napis z mojim imenom, škatlica robčkov in nova skodelica za kavo. Doživela sem šok, saj so mi določili celo, kje imam parkirni prostor, in to deset minut hoje do knjižničnega poslopja. Vse je dobro organizirano, ljudje prijazni, a morala sem biti še posebej skoncentrirana, saj je bilo marsikaj novega. Delo in komuniciranje, jasno, potekata v angleščini. Zato me je posebej razveselilo, če sem pri delu srečala vsaj prevod slovenskega avtorja, npr. Borisa Pahorja ali Tomaža Šalamuna. Ko smo za Bežigradom uvajali COBISS, kar je zame že tako daleč, se mi je zdelo težko in komplicirano. Tu sem se morala prilagoditi že mnogim programom in testiranjem, tako da se mi nobena sprememba ne zdi več nekaj

108

Knjižnica ... so ljudje

posebnega. Zadnji program je ves v Windowsih, ki jih kot listke prikličete na zaslon, odpirate in zapirate; imajo avtorsko kontrolo določenih polj, indikatorjev. Nobenih kataložnih listkov ni več, njihovo vzdrževanje in tiskanje je žal predrago. Zdi se, da jih uporabniki ne pogrešajo dosti. Mladi sploh vsi delajo z računalniki, a tudi starejši so dovzetni za vse spremembe in tehnične novotarije. No, ampak pred kratkim je prišel v knjižnico moški srednjih let in povprašal, če imamo kaj starih kataložnih listkov. Seveda me je zanimalo, kaj mu bodo. Odgovoril mi je, da za umetniški projekt. Tako čas prevrednoti marsikaj, celo kataložne listke, ki smo jih sestavljali z vso skrbjo in natančnostjo. Delamo od 9. do 17. ure, in to intenzivno. Med delom ni nobenih klepetov, kave, izhodov… Vmes je ura časa za kosilo. V tem odmoru dvakrat tedensko obiskujem francosko konverzacijo. Vzpodbujajo pa nas, da sodelujemo v stroki z mnenji, pobudami, članki, torej čim aktivneje. Vključujem se, kolikor največ morem. Po slabih dveh letih sem v isti knjižnici dobila zahtevnejše in odgovornejše delo. Med drugim skrbim za diateko s 125.000 enotami. Oddelek se je preselil v nove prostore v isti stavbi. Da teče vse, kot je treba, pripravljam in nadzorujem delo sedmih študentov, ki delajo za nas. Obljubili pa so nam več denarja in še tri študente za pomoč. Dela je ogromno, še posebej v začetku študijskega leta. Medtem sem bila sprejeta na magistrski študij bibliotekarstva, ki nima sedeža na naši univerzi. Na nekatera predavanja se vozim uro daleč. Pri ponovnem

študiju prav uživam, čeprav je naporno. Če bom zdržala sedanji tempo, bom porabila do cilja vsaj tri leta. Dvanajst izpitov zahtevajo, štirje so že za menoj. Študij predvideva številne pisne naloge in sestavke; ocenjujem, da zanje porabim najmanj petnajst ur v tednu. Program je popolnoma drugačen kot v Sloveniji. Drugačne so metode. Zahtevajo ogromno samostojnega dela in raziskovanja, kar se ne ujema z evropsko miselnostjo, da so ameriške šole lahke. Lažje je, ker profesorji niso nedostopni in visokostni, vse je bolj sproščeno. Kar običajno je, da se za študij odločajo ljudje različnih starosti. Pri predmetu reference in informacije nas je npr. razmeroma veliko, 22. Sedem od teh je mlajših od trideset let, trije so starejši, ostali pa srednjih let. Pravv tem krogu smose pogovarjali o osebnostnih lastnostih bibliotekarjev in iskali paralele med njimi in informatorji. Že pred to debato me je praksa prepričala, da v knjižnici ne morejo delati ljudje, ki niso natančni in redoljubni, in pa seveda tisti, ki jim knjige ne pomenijo dosti. V zadnjem času, ko je računalništvo na površju tudi v naši stroki, ugotovitev še vedno velja. Na tujem so me lepo sprejeli, mi dali delo, možnost napredovanja in izobraževanja. Zato sem zadovoljna, da sem se, čeprav dobesedno čez noč, odločila za preselitev. Tu se dobro počutimo. Vedno pa sem imela močan občutek pripadnosti Bežigradu. Vse do zadnjega si nisem mogla predstavljati življenja kje drugje. Vesela sem, da se knjižnici odpirajo ustrezne prostorske možnosti in želim, da bi se bralci in kader v novem dobro počutili. In iskreno čestitam ob jubileju!

109

Knjižnica ... so ljudje

Darja Šesek

Besede so igle, s katerimi pričvrstimo misli (V. Hugo) Ko sem pred približno letom dni dobila v roke list, na katerega naj bi se podpisali tisti, ki bodo napisali prispevek za zbornik, mi je roka za trenutek obstala. Uspešna knjižničarka – kaj to pomeni? Ali sem sploh upravičena, da se uvrščam mednje? Potem pa se je roka premaknila in napisala na list moje ime; mislim, da ji je tako narekovalo srce. Tako začenjam svoje razmišljanje in se z mislimi vračam v osnovnošolska leta. V tistem času sem bila bralec, kakršnega bi si želel vsak knjižničar – pravi knjižni molj, ki najraje preživlja prosti čas ob knjigi. Obiskovala sem knjižnico na osnovni šoli, vendar mi je kmalu postala pretesna, zaželela sem si pogledati preko njenih meja. Stanovala sem za Bežigradom in ravno v tistih letih je Knjižnica Bežigrad pridobila nove prostore na Vodovodni 3 in se tako približala mojemu domu. Dobro se spominjam prvega obiska, začudenja nad velikostjo prostora in številom knjig, saj sem do takrat poznala le knjižnico na osnovni šoli. Domov sem odnesla vpisnico, da so mi jo starši izpolnili in podpisali in že sem odhitela nazaj. Po urejenih formalnostih sem končno lahko začela s pravim »raziskovanjem« knjižnih polic. Poleg tega mi je ostalo v spominu še nekaj drugega, zelo pomembnega. Še vedno vidim med policami knjižničarko manjše postave, ki je že z izrazom na obrazu

vlivala zaupanje. Nevsiljivo je z nasvetom obogatila in popestrila tvoj izbor knjig. Kasneje sem izvedela, da je bila omenjena oseba dolgoletna ravnateljica knjižnice, gospa Alenka Zupan, na katero me vežejo mnogi lepi spomini. Vse nas je obogatila s svojim knjižničarskim znanjem in tudi kot osebnost. Seveda takrat še pomislila nisem, da se bom čez leta tudi jaz zadrževala med istimi policami, vendar v drugi vlogi – kot knjižničarka. S prijateljicami smo knjižnico redno obiskovale, spoznale smo vse zaposlene, se na poti domov o njih pogovarjale in jih ocenjevale. Tako je postala knjižnica tudi prostor za druženje, nek prijazen domač kotiček, kjer ti je vse znano in prav zato rad tja zahajaš. Leta pa so tekla in že je bila pred mano odločitev – kaj početi v življenju? Za večino otrok, tako takrat, kot danes, je to težka odločitev in mislim, da so v manjšini tisti, ki lahko rečejo, da so se pravilno odločili. Jaz sem med tistimi srečnimi, za katere to lahko trdimo. Čeprav takrat še nisem bila o tem prepričana, odločila sem se pač med več možnostmi, pa se danes sprašujem: le kako ti je med toliko poklici uspelo najti pravega? Mislim, da je to ena izmed najpomembnejših življenjskih izbir, saj glede na to, koliko časa preživiš na delovnem mestu, mora biti prava mora, če je to delo, ki ga le s težavo in odporom opravljaš. Sedaj začenjam z drugim delom svojega razmišljanja o tem, kako sem postala knjižničarka. Moja zvestoba do Knjižnice Bežigrad se je nadaljevala. Po končanih izpitih na Pedagoški akademiji, sem se že poleti oglasila

110

Knjižnica ... so ljudje

v prej omenjeni ustanovi, saj sem njeno zgodovino in tedanje delo želela popisati v svojem diplomskem delu. Napotili so me v drug del knjižnice, meni še nepoznan; tam je na moje veselje za mizo sedela moja priljubljena knjižničarka, gospa Zupanova. Prisluhnila je mojim željam in bila takoj pripravljena pomagati pri zbiranju gradiva in pri odpravljanju ostalih težav, takrat še nevedne bodoče knjižničarke. Z optimizmom sem odšla domov in kmalu pričela z delom. Neko popoldne pa me je presenetil telefonski klic. Na drugi stani telefonske žice je bila gospa Zupanova. Prosila me je, če bi med počitnicami lahko pomagala v knjižnici. To je bilo pred leti in od takrat sem na seznamu zaposlenih Knjižnice Bežigrad tudi jaz.

za povečanje svetovnega razumevanja neuspešni, bi bilo čisto mogoče, da tu uspe tiha moč knjižnic.«

V 50-ih letih delovanja se je delo v knjižnici zelo spremenilo. Iz popolnoma »ročne« izposoje in obdelave gradiva, smo prešli na avtomatsko. Obisk in izposoja sta narasla, močno se je povečala količina in vrednost informacij, ki so postale s povezavo knjižničnih podatkovnih zbirk preko računalnika lažje dostopne. Skozi vsa leta pa se vleče delo z bralcem – uporabnikom knjižnice, katerega želje in potrebe so vedno večje in zahtevnejše. Kljub temu in vsej avtomatiziranosti navkljub, pa ostaja na srečo še vedno le človek – željan prijaznega stika s sočlovekom, nekaj minut pogovora, pa čeprav o nepomembnih stvareh in sicer v prostoru in s človekom, ki mu je domač in kjer lahko za trenutek pozabi na skrbi in težave – ta prostor je lahko knjižnica in ta človek knjižničar. V tej smeri je že v šestdesetih letih razmišljal ameriški bibliotekarski raziskovalec Louis Shores, ki pravi: »Če so očitno bili politični voditelji narodov v prizadevanju

Seveda tudi v knjižnici ni vse idealno, kot bi lahko zaključili iz mojega dosedanjega pisanja. Mnogo je tudi težkih in neprijetnih trenutkov. Kakor je delo z ljudmi prijetno, je tudi težko in zahteva veliko mero potrpljenja. V času, ko se mnogi borijo s preživetjem in je vedno več hitenja, nasilja in živčnosti, tudi v knjižnici prihaja do trenj in konfliktov. Včasih se jih ne da zgladiti in ko uporabnik nezadovoljen odide, ti zapusti neprijeten občutek in »cmok v grlu« – kaj sem naredil narobe? Na srečo ponavadi ni časa za daljše razmišljanje, saj je tu že naslednji, ki potrebuje tvoj nasvet in pomoč; tako se lepi in težki trenutki menjavajo, vendar vse hudo poplača pogled v iskreče otroške oči, ki so se ravno vrnile »iz potovanja v daljne dežele« in že čakajo, da jih popelješ na naslednje. Prav tako bi bil ob popoldnevih ali sobotah večkrat raje doma, posebno, če veš, da te tam čakajo otroci s kupom vprašanj in nalog, ki jih je potrebno rešiti in pregledati. Vendar se z leti naučiš razporediti svoj čas

Posebno v splošni knjižnici je starostni in izobrazbeni razpon uporabnikov zelo velik. Prvič jo lahko obiščejo še v vozičku, si ogledajo barvne ilustracije v kartonastih zgibankah. Kaj hitro pa s poznavanjem črk začnejo segati po slikanicah in že se spremenijo v samostojne obiskovalce. Zelo zanimivo in prijetno je opazovati razvoj otroka – bralca, ki redno zahaja v knjižnico. Spoznal si ga kot predšolčka, sedaj pa je že študent in sprašuješ se, če ga ni potrebno začeti vikati. Toplo ti je pri srcu, ko te pozdravi na ulici, ali ko zaslediš njegovo ime v javnih občilih.

111

Knjižnica ... so ljudje

tako, da v večji meri zadovoljiš večino potreb, čeprav prav domači ostanejo večkrat prikrajšani. Na koncu tega razmišljanja si zastavljam začetno vprašanje – kje je tu prostor zame, kot uspešno knjižničarko? Mislim, da se odgovor poraja sam – zadovoljen uporabnik in jaz zadovoljna v svojem poklicu. In če sta zadovoljna oba – tako uporabnik kot knjižničar, je uspešna tudi ustanova v katero oba zahajata – eden kot obiskovalec in drugi kot del osebja. Z nenehnim strokovnim izobraževanjem bom skušala tudi v prihodnje, kot del prijetnega kolektiva, nadaljevati svoje delo kot vodja enote in nabave ter kot informatorka. Nenazadnje je dokaz uspešnosti tudi zaključen študij bibliotekarstva na Filozofski fakulteti, ki nas je vse nadgradil in nam dal potrdilo, da se stroka razvija in da je bila naša izbira pravilna. Sedaj, ko sem »z iglami pričvrstila« vse svoje misli, si jih bom nekaj izposodila še od Emilie Poulsson – prisluhnite jim in jim sledite: Knjige so ključ do zaklada modrosti; knjige so vrata v deželo užitkov; knjige so steze, ki vodijo navzgor; knjige so naše prijateljice. Pridite, berimo!

Mojca Kavčič

Izpolnjena otroška želja Že od ranih let sem zelo rada brala. Knjige so bile zame posvečen predmet, skozi njihovo vsebino sem vstopala

v drugačen svet in pozabljala na resničnost okoli sebe. Verjetno so mi zato mnogi rekli, da bi svoje poslanstvo našla v poklicu knjižničarke. Tako se ni bilo težko odločiti po končani osemletki, da nadaljujem šolanje v tej smeri. Leta 1990 se mi je želja uresničila – postala sem pripravnica v Knjižnici Bežigrad. Pod budnim očesom takratne ravnateljice in mentorice Alenke Zupan sem spoznavala napisane in nenapisane zakone bibliotekarstva in srkala vase njene dolgoletne izkušnje. Zavzetost vseh sodelavcev in njihova predanost delu me je le še utrdila v prepričanju, da sem izbrala pravo poklicno pot, ki bo zaznamovala tudi moje življenje. Prvi delovni dan na mrzel novembrski petek mi je za vedno ostal v spominu. Velika množica bralcev, ki so si izposojali gradivo za neprijazne dni, neznansko veliko knjig po policah v izposojevališču in še več v skladišču… Priznam, da si pred začetkom dela v knjižnici sploh nisem predstavljala, koliko truda je potrebno vložiti, da vse poteka kot po maslu. Tudi sama sem delno še pristajala na ustaljene obrazce, ki prevladujejo o delu v knjižnici: veliko branja ali vsaj pregledovanja knjig, mirno okolje, nobenega razburjanja, pomoč neveščim bralcem… Že prvi dan je temeljito porušil vse moje dotedanje stereotipe. Po kratkem in temeljitem obhodu knjižnice sem takoj dobila prvo delo – pisanje bralčevih kontov. Takrat smo seveda vse delo opravljali s pisanjem na roko. Nič lažjega, prepisovanje inventarnih številk knjig na bralčev konto in obratno. Paziti sem morala, da ne bi porušila ustaljenega reda, po katerem so bili zloženi obrazci: žepek za shranjevanje konta, knjižni listki in nato bralčev konto.

112

Knjižnica ... so ljudje

Napisala sem prvih 28, nato drugih, pa tretji kup… Hudo bi bilo, če bi se zmotila in zamenjala listke, potrebno bi bilo kar nekaj detektivskega dela, da bi pripisali knjige njihovim pravim bralcem. Temeljno načelo knjižničarstva je natančnost. Na koncu delovnika so me prsti že kar boleli, kot da ne bi bili vajeni pisanja, sledilo je še natančno vlaganje kontov po številkah. Pravi občutek dela z bralci sem doživela takrat, ko sem prvič delala za izposojevalnim pultom. Kaj hitro sem spoznala utrip popoldanskega dela na izposoji; nikoli se nisem dolgočasila. Spoznala sem delo na mladinskem oddelku in se tako na knjižnici v malem učila postavitve knjig na oddelku za odrasle. Kmalu sem dobila še druge zadolžitve in čas je tako kar hitro mineval. Odraščala sem skupaj z bralci, ostrila in razvijala svoj okus, višala nivo zahtevnosti branja. Svoje odločitve za delo knjižničarja nisem obžalovala. Tekom let je v knjižnico zahajalo vedno več bralcev, ki si želijo duhovne hrane. Njihove želje so bile vedno zahtevnejše, pričakovali so povsem nove usluge, ki jih ročni način dela ni mogel nuditi. Knjige so postajale vedno dražje in si jih mnogi v vsakdanji bitki za preživetje niso mogli več privoščiti. Prostor, namenjen izposoji, pa je ostajal enako velik. Tudi pisanja kontov je bilo vedno več. Dogajati so se začele velike spremembe, delo so nam v veliki meri lajšali računalniki, tudi v knjižničarstvu. Najprej se je avtomatizirala obdelava gradiva, nato smo dobili prvi računalnik za iskanje po katalogu. Leta 1995 smo posodobili tudi izposojo. Nič več ni bilo zamudnega

pisanja kontov, le številko bralca smo vtipkali in knjige s črtno kodo potisnili pod čitalnik. Pred tem je bilo treba še veliko postoriti, da smo 01.01.1995 storili velik korak naprej. Vestno smo vpisovali bralce v računalniško bazo podatkov, polepili knjige s črtnimi kodami. Obiskovali smo tečaje in se seznanjali z delom v okolju COBISS, prenašali svoje znanje na sodelavce in si vsestransko pomagali med seboj. Večina bralcev je z velikim veseljem in razumevanjem sprejela novosti, ki jih je avtomatizirana izposoja prinesla v način dela. Radovedno in zavzeto brskajo po terminalih za iskanje in tako verjamejo računalniku, da ne morejo verjeti, da kakšne knjige v resnici ni na voljo, ker jo je »posvojil« kakšen preveč vnet bralec. Delo v izposoji se v teh letih ni bistveno spremenilo, pač pa so se spremenile okoliščine. Računalniki nam lajšajo delo in dopuščajo več časa za pomoč bralcem, ki si to želijo. Posredovane informacije so natančnejše, včasih tudi hitreje pridobljene. K temu je veliko pripomogel internet. Delo z bralci ima svoje dobre in slabe trenutke, toda dobri na srečo prevesijo vtise na svojo stran. Redni in pogosti bralci nam velikokrat polepšajo dan in nam pomagajo, da pozabimo na neljube dogodke, ki se včasih pripetijo pri vsakdanjem delu. Navadno je dovolj že prijazen pozdrav in nasmeh, da se zgladijo neprijetne situacije. Predvsem starejši bralci včasih še potožijo, kako lepo je bilo v knjižnici, dokler ni bilo računalnikov. Toda tudi njih prepričamo z uslugami, ki jih računalniška izposoja nudi, predvsem z rezervacijami dolgo iskanih knjig. Mlajši

113

Knjižnica ... so ljudje

bralci pa po večini tako ali tako obvladajo računalnike bolje od nas in jim prednosti ni potrebno predstavljati. Le včasih se z nostalgijo spomnim na čase, ko smo še vodili ročno izposojo. Seveda je bilo takrat precej manj bralcev in izposojenega gradiva, zato ni bilo ob koncu dela težko pospravljati kontov. Velikokrat smo se ob tem še kaj pogovorili, se pošalili in delo je hitro minilo. Ob sedanjem obsegu dela pa si ne morem predstavljati, da bi delali na roko vse, kar smo počeli prej. Mnogi vzroki vplivajo na to, da se izposoja konstantno povečuje in že kar nekaj let bistveno presega prostorske možnosti. Naša trdna volja in ljubezen do dela nam dajeta moč, da izpolnjujemo zastavljene cilje in znova in znova presegamo same sebe. Knjižničarji, ki delamo v knjižnici, se držimo misli nekdanjega ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona, ki pravi: »Ne morem živeti brez knjig.«

Erika Stare, Nicoleta Viltužnik

Kadar knjige zbolijo Ste se že kdaj vprašali, kaj se zgodi s knjigo, ki se tako ali drugače poškoduje? Da bi jo vrgli v smeti ali dali za star papir? Ah, kje pa, ne bo držalo! V knjižnici imamo majhen prostor, kjer poskrbimo za »bolne« knjige. Predstavili vama bova, kako v knjižnici knjige »pozdravimo«. Vsem res ne moremo pomagati, za ostale pa se močno potrudimo. Včasih nas na

poškodovane knjige opozorijo bralci, v večini pa poškodbe opazijo knjižničarji sami. Izločijo jih iz izposoje in jih dostavijo v »popravljalnico«. Najprej je treba vsaki knjigi spremeniti status na »poškodovano«, da je ne bi po nepotrebnem iskali na polici. Potem knjigo razvrstimo po vrsti in stopnji poškodb. Najbolj poškodovanih oziroma razpadajočih knjig ne popravljamo v knjižnici. Te prevzame knjigovez in v svoji delavnici še enkrat na novo zašije knjižni blok in po potrebi naredi tudi nove platnice. Če je knjiga pri knjigovezu, dobi status »v vezavi« - tako vemo, kje se nahaja. Največ poškodovanih je med brošurami. Te v osnovi niso zašite in praktično razpadejo že po nekaj izposojah. Na drugem mestu so poškodovane platnice. Največkrat so krivci domači ljubljenčki, ki si na njih brusijo zobke in krempeljčke. Zato opozorilo ne bo odveč. Knjige naj bodo izven dosega domačih živali. Včasih je knjiga zaradi pogoste uporabe tako iztrošena, da sama razpade. Velikokrat pa doživi tako usodo zaradi nepravilnega ravnanja z njo. Že otrokom je potrebno povedati, da se s knjigo lepo ravna. Knjig se ne trga, čečka po njih… Ne po svojih, kaj šele po tujih. Najboljši zgled jim lahko damo odrasli sami. Kaj vse se torej dogaja s knjigami, pa se ne bi smelo: Knjige se podčrtujejo s svinčniki, barvicami in celo s flomastri. Mlajši radi kaj dorišejo in dopišejo. Posebna usoda doleti »počitniške« knjige. Ob vrnitvi nosijo sledi počitniškega kraja – včasih

114

Knjižnica ... so ljudje

skrivajo zaklade mivke ali pa so listi valoviti, ker so se učile plavati – slednjim žal ni več pomoči. Ni lepšega kot brati in hkrati uživati ob dobri hrani. Kaj vse lahko pade na liste, ni treba dolgo ugibati. Nekateri gredo tako daleč, da namesto fotokopije strani le-te iztrgajo ali pa si sličice kar izrežejo. Za popravilo knjig uporabljamo posebne materiale, ki so temu namenjeni. Za popravilo in ojačitev hrbtov navadno uporabljamo platnene trakove, papirnate prozorne in debelejše trakove pa za lepljenje notranjih listov. Lepilnega traku NIKOLI ne uporabljamo, ker predstavlja »strup« za papir. Zato bralce prosimo, da knjig ne popravljajo sami, s selotejpom ali s čim podobnim. S tem ne bi naredili usluge knjižnici, še manj pa knjigi sami. Poprosimo jih, da opozorijo knjižničarja npr. na izpadajoče liste, v knjižnici pa poskrbimo za ustrezno popravilo. Kadar knjigi manjkajo strani, tudi barvne, le-te fotokopiramo iz druge knjige in jih potem vlepimo. Da ne bomo samo grajali. Imamo tudi bralce, ki knjižnici prijazno podarijo svoje še lepo ohranjene knjige, katere zamenjamo za poškodovane in tako ohranjamo knjižno zbirko. Vse knjige – nove in popravljene – zavijemo v samolepilno zaščitno folijo. Tako jim podaljšamo življenje, da lahko obiščejo čimveč bralcev, kar je naš namen. Na kratko sva vam predstavili postopke popravila knjižnega gradiva, da bi si lažje predstavljali, kako vzdržujemo knjižno zbirko v »dobri kondiciji«. In še za zaključek: pravimo, da so knjige naše prijateljice – temu primerno ravnajmo z njimi.

Matija Vilfan

Knjižničar in Hadrijanovi spomini Knjižničar sem. Lahko bi začel veliko impresivnejše. Na primer o tem, kako je bil poklic knjižničarja tisti sanjski poklic, o katerem sem sanjaril že od malih nog. A žal tega ne morem. V svojih deških letih sem raje sanjaril o tem, kako bom velik kmet na še večjem traktorju z največjim številom krav. Knjižničarja pa sem, robato rečeno, sovražil. Ker sem bil majhen, je bil tudi moj svet nekoliko manjši, zato je bila podoba vseh knjižničarjev tega sveta knjižničarka v moji šolski knjižnici. Od doma podedovana ljubezen do knjig se je zdela nesrečni knjižničarki nekoliko preveč ognjevita. Nisem mogel razumeti, zakaj pri njej obstaja neka imaginarna meja, ki me je ovirala pri branju debelejših in zahtevnejših knjig. Ker sem bil še premajhen. To pa nikoli nisem maral biti. Merilo fizične velikosti posameznika nikakor ne more biti merilo za prostranstva njegovega duha. Ljubezen do knjig pa kljub vsemu ni zamrla. Še več, po krivdi knjižničarja, da, prav njega, se je ta le še okrepila in odkrivala nova obzorja. Morda sem prav zato v gimnaziji prvič zares opazil citat iz Hadrijanovih spominov, ki je na veliko zapisan za pultom tržaške knjigarne Borsatti, kamor še danes, če je le mogoče, na hitro skočim na obisk. Napis gre takole: Fondare biblioteche, é come costruire ancora granai pubblici, ammassare riserve contro un inverno dello spirito. Ustanoviti knjižnice je kakor (ponovno) zgraditi

115

Knjižnica ... so ljudje

javne žitnice za zimo duha (v izrazito vulgarnem prevodu v slovenščino in navkljub zviti potezi še zvitejših trgovcev z novci v omenjeni knjigarni, ki so prvo besedo napisa zamenjali z besedo knjigarna). Pravzaprav je bilo to moje vodilo pri osebni odločitvi za poklic, poslanstvo in pot knjižničarja. In ko razmišljam o svojem delu v Knjižnici Bežigrad, vedno bolj opažam, da je misel ustrezna predstava poslanstva knjižnice in knjižničarja. Končno lahko res govorimo o graditvi žitnic. Ne mislim toliko na realnost in nujnost nenehnega izpopolnjevanja in nadgradnje znanj in tehnologij v knjižničarstvu. Mislim na gradnjo v bolj osebnostnem pomenu. Morda bi lahko govorili o sinhronem vzajemnem procesu izgradnje. Knjižnica z vsem, kar ima, ponuja in kar pravzaprav je, gradi posameznika in njegovo okolje in obratno. Mislim, da si zato lahko privoščim primerjavo knjižnice z nenehnim gradbiščem. Zanimivo in izzivajoče je predvsem dejstvo, da so vloge vseh sodelujočih v neprestani interakciji in vzajemnem procesu dopolnjevanja. Drzno rečeno: mi ustvarjamo bralce in bralci ustvarjajo nas. Osebno in kolektivno. Včasih zavedno, morda še večkrat nezavedno. Pri tem pa je vsako lastninjenje v kakršnemkoli pomenu nemogoče. Ta proces je hiperaktiven. Zanimiv, izzivajoč, nenehno vprašujoč, čudno lep in hkrati tudi konflikten. Zato ni čudno, da se včasih doma po koncu dneva sesedem kot težak. A srečen težak. Če seveda službo razumeš kot poklic.

zanesljivem življenju narave, nastopi zima tudi v življenju posameznika. In posledično okolja. Morda res ne opazimo, da se ob takšni zimi ustavimo, tudi mi, v žitnici, v knjižnici. Paradoksno pa v žitnicah te vrste bolj kot polnimo prazne vreče, več polnih vreč prinesemo s seboj v žitnico. Raznih vrst. Zato tudi bogastvo medijev, na katerih so te vreče shranjene. Nekaterih pravzaprav niti ne opaziš. A ravno zaradi njih je to moja knjižnica. Morda v prihodnosti ne bom več zaposlen v knjižničarski stroki. Vendar bom vsako predstavitev dela začel ali vsaj skušal začeti s: Knjižničar sem… Zaposlen sem v… Če prvi del morda ne na glas, pa vsaj neslišno pri sebi. Knjižničar sem.

In če seveda upoštevaš, da gradiš žitnico za primer zime duha. In kakor gotovo nastopi zima v nepretrganem in

116

KnjiĹžnica ... so ljudje

117

Kolofon Knjižnica Bežigrad Ljubljana: 1956/2006 Založila in izdala: Knjižnica Bežigrad, Ljubljana Zanjo odgovarja: Marija Kobal Uredniški odbor: Marija Čeh, Neda Isaković, Marija Kobal, Tatjana Martinčič, Tatjana Pristolič Lektoriranje: Mojca Kavčič Fotografije: Arhiv Knjižnice Bežigrad, Tomaž Berčič Oblikovanje: ART DESIGN d.o.o. Knjižnica Bežigrad, Tatjana Pristolič Tisk: Naklada: Leto: 2006 CIP (NUK)

118

119

Knjižnica Bežigrad, Einspielerjeva 1, Ljubljana, telefon 01 2363 800, http://www.lj-bez.sik.si