Ljubljana med nostalgijo in sanjami (9/1, 2020)

LJUBLJANSKE ZGODBE

IZ SLOVANSKE KNJIŽNICE

Ljubljana med nostalgijo in sanjami Revija za domoznanske vsebine

9/1 2020

LJUBLJANSKE ZGODBE

IZ SLOVANSKE KNJIŽNICE

Ljubljana med nostalgijo in sanjami Revija za domoznanske vsebine

Slovanska knjižnica Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke

izdala: Mestna knjižnica Ljubljana zanjo: mag. Teja Zorko uredništvo: Tomaž Miško, Erika Marolt besedilo in izbor gradiva: dr. Andrej Gaspari, dr. David Petelin, dr. Primož Lampič, Erika Marolt Naslovnica: »Novi« Figovec in kavarna Evropa. Vir: Ljubljana, 1960, foto Viljem Zupanc.

Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-002-094. lektorirala: Manca Ratković oblikovala: Ingrid Verdnik Pal tisk: CICERO, podjetje za grafično proizvodnjo in storitveno dejavnost, d. o. o. naklada: 400 izvodov Ljubljana, oktober 2020

ISSN 2232-6316

Izdajo publikacije je delno omogočila Mestna občina Ljubljana.

7

dr. Andrej Gaspari

Arheološki fenomen reke Ljubljanice Kulturno-zgodovinska dediščina svetovnega pomena

19

dr. David Petelin

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

35

dr. Primož Lampič

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

47

Erika Marolt

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

O kaznivih dejanjih na Slovenskem v časopisnih objavah leta 1874 in v prvih slovenskih kriminalnih pripovedih Iz sodnijskega življenja Jakoba Alešovca

Tomaž Miško Slovanska knjižnica, Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke MKL

Uvodnik

5 Revija Ljubljana med nostalgijo in sanjami vstopa v deveto leto izhajanja v prenovljeni podobi. Odločitev, da združimo dve številki v eno, izhaja iz želje, da cenjenim bralkam in bralcem ponudimo kakovostno branje v likovno osveženi obliki. Vsebina ostaja seveda enaka – zgodbe segajo v našo skupno zgodovino in obravnavajo pomembne ljubljanske dogodke, znamenite osebnosti in privlačno lokalno dediščino. Heterogenost besedil, ki jih prinaša letošnja izdaja domoznanske revije, ni naključna. Z vsebinsko raznolikostjo si že od samega začetka prizadevamo zaobjeti najširše možne aspekte življenja v Ljubljani, njenega zgodovinskega razvoja ter raznolikost njenih kulturnih in naravnih spomenikov.

Z množičnostjo zornih kotov promoviramo celostni pogled na naše mesto in tako uresničujemo smisel in namen domoznanske dejavnosti, ki naj pokriva vsa področja človekovega ustvarjanja in vedenja na geografskem področju delovanja knjižnice.

Uvodno besedilo je posvečeno Ljubljanici, reki, ki je kot prometna žila tesno vpeta v zgodovinski razvoj Ljubljane in njene bližnje okolice. To dokazujejo arheološke najdbe od izvirov pri Vrhniki in Verdu do Špice v Ljubljani, ki segajo od prazgodovinskih časov, preko rimske dobe, vse do srednjega in novega veka. Dr. Andrej Gaspari nam v prispevku Arheološki fenomen reke Ljubljanice razkriva pomen tega bogatega najdišča, ki je bilo leta 2003 razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena.

V Družabnih punktih vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani avtor dr. David Petelin obravnava družabno življenje našega mesta v času t. i. socializma, ko sta preobrazba družbe in izginotje klasičnega meščanstva in njegovih vrednot dala prostor novim oblikam preživljanja prostega časa. Prispevek prinaša nabor dragocenih spominov številnih Ljubljančanov na nekdanje druženje v gostilnah in kavarnah, pohajkovanje po ljubljanski promenadi ter obiskovanje koncertov in plesov.

Dr. Primož Lampič je v besedilu Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes prispeval oris razvoja ljubljanske ljubiteljske fotografije, s katerim postavlja temelj bodočim obširnejšim raziskavam na področju lokalne fotografske dejavnosti. Ta je v poldrugem stoletju razvoja preživela številne družbene in tehnološke spremembe, doživela silovit razmah v povojnem času, ko je število novih fotoklubov in fotoamaterjev izrazito naraslo, danes pa je organizirana v Fotoklubu Ljubljana.

V zadnjem prispevku, Mikavnih zgodbah o hudodelstvih, se Erika Marolt posveča stanju kriminalitete na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Zanima jo povezanost najznačilnejših hudodelstev tega časa z zgodbami Iz sodnijskega življenja, ki jih je leta 1874 začel objavljati satirik in novinar Jakob Alešovec. V luči časopisnih objav v dveh takrat vodilnih slovenskih časopisih, Slovenskemu narodu in Slovencu, razišče vrste kaznivih dejanj in vzroke zanje, vrste sankcij ter odnos javnosti do kaznovanja.

Vabljeni k branju!

Rečna komunikacija Ljubljanice je imela v času rimskega vojaškega osvajanja Podonavja in notranjosti Balkanskega polotoka izredno pomembno vlogo. Na fotografiji je rimsko orožje in vojaška oprema zgodnjecesarskega obdobja najdena v delih struge pri Vrhniki, v Kaminu, pri Črni vasi in Rakovi Jelši.

Arheološki fenomen reke Ljubljanice

dr. Andrej Gaspari

Arheološki fenomen reke Ljubljanice Kulturno-zgodovinska dediščina svetovnega pomena

7

Struga reke Ljubljanice na Ljubljanskem barju sodi med najzanimivejša in obenem najmanj pojasnjena arheološka najdišča v Republiki Sloveniji, spektakularna odkritja v njeni strugi med Vrhniko in Ljubljano pa že dobrih 150 let in vedno znova navdušujejo strokovno in širšo javnost. Številnost, raznolikost in nadpovprečno visoka stopnja ohranjenosti predmetov, ki so bili najdeni v samem koritu ali v sedimentih obrežnih nasipov in okoliške poplavne ravnine, ustvarjajo skupaj s specifičnim naravnim okoljem in krajinskimi posebnostmi Ljubljanskega barja edinstven kulturni in naravni fenomen, katerega pomen daleč presega državne meje. V nadregionalnem smislu je presežna zlasti izjemno zgoščena pojavnost arheološkega zapisa raznovrstnih dejavnosti in rabe rečnega prostora v vseh obdobjih, ki ga velja spoznavati, preučevati in ohranjati v privlačnem, brezčasnem vodnem ambientu zelene reke, obogatenem z zavarovanimi rastlinskimi in živalskimi vrstami.

Arheološki fenomen reke Ljubljanice

Zgodnja odkritja in historiat podvodnih arheoloških raziskav

8

Dokumentirana zgodovina odkrivanja arheoloških najdb sega do regulacij struge v mestnem jedru pod izlivom Gradaščice v letih 1825–1838, ko so med drugim pedantno beležili ne samo odkrite predmete, temveč tudi njihove lokacije.

Jedro arheološke zbirke novonastalega Deželnega muzeja so sestavljale ravno najdbe iz Ljubljanice, ki so jih muzeju darovali župan Janez Nepomuk Hradecky, Ignac Bernbacher, livar Anton Samassa in drugi meščani. Še pomembnejše število najdb iz različnih obdobij med bakreno dobo in poznim srednjim vekom je prišlo med poznejšimi regulacijami struge mimo Prul do izliva Malega grabna ter med poglabljanjem in urejanjem dna in brežin struge po Plečnikovih načrtih v 30-ih letih. Zbirka, ki jo je urejal Mlekuž, učitelj z bližnje šole na Grabnu, in najdbe dijaka Dermastie so med drugim obsegale precejšne število koščenih in bakrenih predmetov iz struge dol in gor vodno od današnjega Prulskega mostu, ki jih lahko povežemo s kompleksom koliščarskih naselbin na območju Špice, poleg tega pa še več halštatskih, latenskih in rimskih predmetov.1 Omenimo, da je na prve koliščarske najdbe na tem območju naletel že naključni sprehajalec leta 1888, in sicer na levem bregu Ljubljanice, nekoliko nad izlivom Gradaščice, katere potek označuje skrajni severni rob najmlajše ojezeritve območja Ljubljanskega barja.2 Z nasprotnega konca barja se prva poročila o najdbah iz Ljubljanice nanašajo na odkritja vrhniških ribičev v 70-ih in 80-ih letih 19. stoletja.3 Vzpodbujen s številnimi kosi rimskega bronastega posodja in vojaške opreme, ki so jih domačini izvlekli ob nizkih vodostajih in s kavlji, ter željo po atraktivnih eksponatih za novo muzejsko zgradbo Rudolfinuma je takratni ravnatelj Deželnega muzeja in nekdanji poslanec v dunajskem parlamentu Karel Dežman (Deschmann) preko svojih zvez na Vojnem ministrstvu uredil, da sta septembra 1884 dva potapljača iz puljskega Arzenala dva tedna preiskovala dno struge vzdolž ledine Dolge njive (ob današnjem avtocestnem izvozu na Vrhniki), utrjene trgovsko-pristaniške naselbine in jedra zgodnjerimskega Navporta. Strokovno voden poseg vojaških potapljačev velja za enega najzgodnejših podvigov podvodne arheologije na svetu.4 Kot detektivka se berejo opisi dogajanj v zvezi z razburljivimi najdbami, na katere so naleteli člani dveh družin, prebivajoči v domačijah na levem bregu Ljubljanice v Kaminu pri Bevkah, v letih pred prvo svetovno vojno ter v drugi polovici 30-ih let.5 Tudi na tem, arheološko morda najzanimivejšem odseku struge so k odkrivanju prispevali nizki vodostaji in posledični udori bregov. Med številnimi v odkup ponujanimi najdbami, ki jih je pridobil Narodni muzej v Ljubljani, velja izpostaviti bronasto ost kopja, ki naj bi po pisnem pričevanju najditelja tičala v prsnem košu človeškega skeleta,6 ter celo vrsto kosov orožja s konca rimske republike in iz zgodnje cesarske dobe.7 V celoti ohranjena zgodnjerimska skleda iz t. i. marmoriranega mozaičnega stekla in še ena bronasta sulična ost sta bili prodani zasebniku v Ljubljani in skupaj s še nekaterimi predmeti iz drugih najdišč ob kapitulaciji Italije leta 1943 odpeljani v tujino.8

Ljubljanica na zahodnem delu Ljubljanskega barja. Območje med izlivom potoka Zrnica pod Blatno Brezovico in kolenastim zavojem Vinger pod izlivom Borovniščice se imenuje Kamin.

Vir: Arhiv SPA; foto: Arne Hodalič

Začetek sodobnih preiskovanj in sistematičnih raziskav Ljubljanice je nastopil šele dvajset let po razširitvi opreme za avtonomno potapljanje in prvih raziskavah podvodnih najdišč ob vzhodni obali Jadrana. Motivirani s pripovedmi domačinov iz Podpeči o lončenini v strugi pod Preserjami so prvi potapljači preiskovali zlasti ta odsek reke, znan po visoko- in poznosrednjeveških najdbah.9 Promotor organiziranih in strokovno vodenih podvodnih raziskav je bil dr.

Peter Petru, direktor Narodnega muzeja, v okviru katerega je uspešno delovala tudi potapljaška skupina pod vodstvom arheologinje Nuše Logar.10 Kljub izjemnim rezultatom akcij v 80-ih letih, v katerih so sodelovali tudi pripadniki Republiškega sekretariata za notranje zadeve in člani Društva za raziskovanje morja, stroki in pristojnim službam ni uspelo zajeziti perečega nedovoljenega in stihijskega pobiranja predmetov, ki je trajalo še skozi vsa 90-a leta in naprej.11 Po večletnih prizadevanjih je bila Ljubljanica s pritoki med Vrhniko in Špico leta 2003 razglašena kot kulturni spomenik državnega pomena ter zavarovana s posebnim režimom, ki je omejil zasebno pobudo in vzpodbudil organizirano in strokovno vodeno raziskovanje.12 Tudi z očesom na znane zbirke predmetov iz Ljubljanice v zasebni hrambi je bila v okviru uveljavitve Zakona o varstvu kulturne dediščine13 leta 2009 izpeljana t. i. abolicija, v okviru katere je v javne zbirke Narodnega muzeja Slovenije in Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML) prešlo več kot tisoč predmetov. Istega leta je osrednja nacionalna muzejska ustanova pripravila veliko razstavo z naslovom Ljubljanica – kulturna dediščina reke, pospremljeno z izčrpnim katalogom.14 Raziskave, ki jih je v okviru arheoloških pregledov in zaščitnih akcij pred gradbenimi posegi v rečni prostor med letoma 2002 in 2007 izvajala Skupina za podvodno arheologijo pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije,15 v zadnjem času uspešno nadaljuje ekipa Zavoda za podvodno arheologijo in Skupine Stik, v sodelovanju z Arheološkim raziskovalnim konzorcijem za Ljubljano in MGML. Sodobni raziskovalni pristopi vključujejo kabinetno analitično predpripravo, izdelavo batigrafskega posnetka visoke

Arheološki fenomen reke Ljubljanice

ločljivosti z večsnopnim sonarjem kot osnove za načrtovanje intenzivnih terenskih pregledov ter dokumentiranje opazovanih fenomenov z večslikovno 3D-fotogrametrijo in podvodnim dronom. Enega od pomembnejših dosežkov v prizadevanjih za osveščanje javnosti o pomenu dediščine in njenega ohranjanja pomeni odmevna pridobitev naslova Best practice, ki je bil leta 2019 na sestanku držav pogodbenic Konvencije UNESCO za varovanje podvodne kulturne dediščine podeljen projektu raziskav in promocije arheološke dediščine reke Ljubljanice na Vrhniki.16

jelenjih rogovij. Posebno vrednost ima najdba lobanje mlajše ženske, katere pojav na najdišču še ni docela razumljen, vsekakor pa gre za enega najstarejših skeletnih ostankov človeka v Sloveniji.20

Pomen in kulturno-zgodovinska izpovednost arheoloških najdb iz rečne struge in obrežij ter geomorfološke značilnosti barjanskega toka Ljubljanice Iz celotnega, 19 kilometrov dolgega odseka struge Ljubljanice čez Ljubljansko barje je sporočenih več tisoč predmetov iz vseh obdobij, med srednjim paleolitikom in predmoderno dobo. Zgoščenost arheološkega zapisa in raznolikost zgodb, ki jih pripovedujejo posamezna najdišča in sklopi predmetov iz Ljubljanice, postaneta očitni v primerjavi s kompleksi najdb iz večjih rek evropske celine, še posebej, če upoštevamo razmeroma ozek in kratek tok čez barje, odsotnost kontinuirane poselitve bregov in optimalne pogoje za plovbo v obeh smereh.

Eno od glavnih in še ne docela pojasnjenih vprašanj v zvezi z Ljubljanico je odsotnost meandrov, kakršni so se razvili na vseh njenih barjanskih pritokih in jih lahko bodisi še danes opazujemo v naravi ali pa na historičnih kartah ter infrardečih in lidarskih posnetkih površja. Strugo Ljubljanice, ki je na celotnem poteku čez skoraj absolutno ravnino osrednjega dela Ljubljanskega barja vrezana v kohezivne glinasto-meljaste jezerske in rečne sedimente, nasprotno zaznamujejo daljši, le rahlo vijugavi odseki, ločeni z ostrejšimi zavoji oz. spremembami smeri. Starejši raziskovalci so zaradi odsotnosti meandrov menili, da je današnja Ljubljanica docela izravnana reka,17 po sodobnih spoznanjih pa je meandriranje rek v takih pogojih (kohezivni bregovi, skoraj brez talnega tovora, nizek padec) običajno zelo omejeno.18 Zaenkrat skromna arheološka evidenca kaže, da je bila vsaj na določenih delih njena struga še v rimskem obdobju nekoliko plitvejša od današnje, brežine pa položnejše.

Ljubljanica in njeni pritoki so si svoje struge utrli tudi skozi koliščarske naselbine, ki so v času med poznim neolitikom in zgodnjo bronasto dobo (konec 5.–prva tretjina 2. tisočletja pr. n. št.) zaznamovali podobo v pomembnem delu stalno ojezerjene pokrajine med Vrhniko, Ljubljano in Igom. Ostanki odplavljenih kulturnih plasti in inventarja, zlasti lončenega posodja, kamnitih, koščenih in rogovinastih orodij (trnki, harpune, kopače oz. sekire ...) ter bakrenih šil in ploščatih sekir, so bili odkriti zlasti na odsekih med Blatno Brezovico in Verdom ter v Ljubiji in Bistri.21 Značilne podvodne najdbe nakazujejo tudi obstoj enega ali več tovrstnih naselij na območju Vrhnike, prekritih z debelimi obrežnimi nasipi, na drugem koncu barja pa se je na območju med Livado, izlivom Malega Grabna, Špice in izlivom Gradaščice širil že omenjen kompleks kolišč,22 s katerim lahko morda previdno povežemo tudi najzgodnejšo dokumentirano omembo čolna deblaka (drevaka, čolna izdolbenca) na Ljubljanskem barju, odkritega ob podaljševanju jarka Spodnji Galjevec v letih 1826–1828.23

Kamena in bakrena doba Najzgodnejše posamične najdbe in kronološko homogeni sklopi predmetov iz Ljubljanice so bistveno starejši od današnje struge. Simetrična konica iz lesa tise z ožgano površino, odkrita na rečnem dnu pri Sinji Gorici, je bila radiokarbonsko datirana v čas 38.000 let pred sedanjostjo in verjetno predstavlja paleolitski lovski pripomoček.19 Nedaleč stran so bili v strugi potoka Ljubija pri Verdu odkriti ostanki tabora lovcev in nabiralcev iz začetka srednje kamene dobe (mezolitik), okvirno iz 8. tisočletja pr. n. št. Najdišče zaznamuje pojav številnih kamnitih orodij in ostankov njihove izdelave, koščene konice kopij in sekire oz. kopače, izdelane iz

Bronasta doba Glede na trenutno razumevanje dinamike razvoja hidrografske mreže na Ljubljanskem barju se je Ljubljanica na pomembnem delu odsekov približno v današnjem poteku čez osrednji, najnižji del ravnine ustalila nekje v sredini 2. tisočletja pr. n. št. Iz srednje bronaste dobe, ko v osrednjih delih barja stojijo zadnje naselbine na kolih,24 so iz struge Ljubljanice namreč znane zgostitve oziroma koncentracije kovinskih najdb, zlasti orožja in v manjšem deležu orodja, ki kažejo na namerno, verjetno votivno odlaganje v rečno vodo.

Ozadja tega kultnega fenomena ostajajo nepojasnjena, nekaj interpretativnih nastavkov pa ponuja strukturiranost

Ostanki srednjekamenodobnega tabora lovcev in nabiralcev v strugi potoka Ljubija pri Verdu. Vodni tok je iz depozitov izluščil lobanjo mlajše ženske, ki je bila radiokarbonsko datirana v 8. tisočletje pred našim štetjem in sodi med najstarejše znane človeške ostanke v Sloveniji.

Vir: Arhiv SPA; foto: Arne Hodalič

9

Arheološki fenomen reke Ljubljanice

najdb iz mlajše bronaste dobe, ko pride do trajne spremembe vzorca poselitve in rabe prostora. Naselbine se iz zamočvirjene, pogosto za dlje čas poplavljene ravnice namreč povsem in za vedno umaknejo na barjansko obrobje in osamelce, osrednji deli s t. i. proto-Ljubljanico pa ostanejo na eni strani prostor izrabe gospodarskih virov, na drugi pa pritegnejo religiozno pozornost. Poleg sklopov keramike in bronastih igel za spenjanje oblačil ter kovinskega orožja in orodja (meči, bodala, sulične osti, sekire, srpi ...) iz Ljubljanice,25 ki dopuščajo sklepanje o ločenih območjih pokopavanja umrlih in votivnega darovanja, so podobne najdbe posamično sporočene tudi iz davno zapuščenih kolišč.26 Glavno prevozno sredstvo v lokalnem prometu ostanejo čolni, izdolbeni praviloma iz hrastovih debel, ki skozi vso mlajšo prazgodovino primeroma izkazujejo dovršena popravila razpok, temelječa na tehniki šivanja, lesenih spojih na pero in utor ali kovinskih spojkah.27 Predvsem manjše, z dolžino do 5 m, so verjetno uporabljali zlasti za ribolov in lov; o slednjem nazorno priča bronasta ost kopja, ki so jo našli do polovice zapičeno v jezersko kredo, nedaleč od ljubljanske Livade, in posredno kaže na podobo barja v drugi polovici 2. tisočletja ali na začetku 1. tisočletja pr. n. št.28

10

Železna doba V skladu z nadregionalnim fenomenom naraščanja in upadanja količin določenih funkcionalnih kategorij predmetov, ki jih ne moremo enoznačno povezovati z gospodarsko rabo rečnega prostora in posledično kaže na namerno ozadje potopitve določenega dela predmetov, je tudi v Ljubljanici opazno izrazito zmanjšano število najdb iz začetnega in razvitega dela starejše železne dobe (9.–7. stol. pr. n. št.), ko se sicer ob osrednji naselbini na Ljubljanskem gradu z vznožjem na okoliških vzpetinah bohotijo utrjena gradišča.29 Analogno najdiščem kultnega značaja v venetskem prostoru severnojadranske obale z zaledjem se nakit in bronasto posodje ponovno pojavijo v mlajšem halštatu (5.–4. stoletje pr. n. št.), ki mu sledi ponoven nižek do mlajše faze srednjega latena (približno začetek 2. stoletja pr. n. št.). Osrednjo Slovenijo takrat obvladuje plemenska zveza keltskih Tavriskov, ki so si podredili staroselsko prebivalstvo in prevzeli nadzor nad transkontinetalnim prometom med Italijo oziroma obalo severnega Jadrana ter Srednjim Podonavjem oziroma Balkanom. Organiziran transport trgovskega blaga med latinsko kolonijo Akvilejo kot trgovskim središčem širše regije in podonavskimi deželami, o katerem v avgustejskem obdobju poroča grški geograf Strabon, opirajoč se na starejše vire, dokazujejo najdbe večih zelo zmogljivih tovornih plovil iz okolice tavriščanskega Navporta, današnje Vrhnike,30 in sicer več kot 14 metrov dolgega deblaka in razbitine šivane ladje z ravnim dnom v strugi pod Staro pošto, raziskanih leta 2015,31 ter v celoti ohranjene, 30 metrov dolge in do 4,8 m široke ladje šivanega tipa, ki jo je v Brezovem logu pri Lipah odkopal muzejski kustos Alfons Müllner leta 1890.32

Dokumentiranje sestavljenega premca čez 14 metrov dolgega čolna izdolbenca v strugi Ljubljanice na Vrhniki, ki je bil glede na dendrokronološke raziskave zgrajen nekje v izteku 2. stoletja pr. n. št. Okoli tono in pol težak čoln iz čez 200 let starega hrastovega debla so lahko naložili s tovorom približno enake teže.

Vir: Arhiv SPA; foto: Arne Hodalič

Poleg tehnoloških rešitev in posebnosti, ki kažejo na uporabo mediteranskih ladjedelniških praks, je pomenljiva oblika dna, ki omogoča plovbo tudi čez plitvo poplavljeno ravnino. Vsa tri plovila so datirana v 2. stoletje in prvo polovico 1. stoletja pr. n. št., ko je na eni strani na Vrhniki že izpričana prisotnost italskih trgovcev,33 na drugi strani pa gre za obdobje intenzivnega vojaško-političnega dogajanja na tedanji severovzhodni meji rimskih vplivov in v njenem barbarskem zaledju, katerega pomemben akter so bili tudi Rimski republiki tradicionalno sovražni Tavriski.

Spopadi z rimsko vojsko in medplemenski konflikti imajo svoj odsev v pojavu novih kultnih mest ter oživljenega deponiranja mečev v nožnicah in suličnih osti kot vojnega plena oz. orožja premaganih nasprotnikov na odlagališčih dolgega trajanja, tako v reki kot na drugih kultnih mestih v keltskem svetu. Evidenco o vojaško obarvanih daritvenih ceremonijah in individualnih dejanjih iz Ljubljanice dopolnjujejo najdbe pivskega roga in suličnih osti s primerjavami v germanskem prostoru in delov lokalne noše, pomenljivo pa skoraj povsem umanjka značilna keltska keramika, izdelana na lončarskem vretenu.34 Iz italskega okolja izvira več kosov bronastega pivskega posodja, ročk in zajemalk, čelada italsko-etruščanskega tipa, dva bronasta kipca darovalcev, ki morda upodabljata lokalno božanstvo Apolona Belena in sta bila najdena le nekaj deset metrov vsaksebi.35 Udeležba nekeltskega, staroselskega prebivalstva je razvidna v delih noše in posebnih tipih oborožitve (ukrivljeni meči), značilnih za ljudstva severnojadranskega prostora.36 Posebno omembo zaslužita dva meča z dragocenima okrašenima nožnicama, ki so ju izdelali po keltskem okusu v italskih delavnicah in s katerima so morda obdarili prvaka zavezniških plemen za zasluge pri Oktavijanovih vojnah v Iliriku (36–33 pr. n. št.).37 V Ljubljanici so potapljači našli tudi več skupnih najdb keltskih srebrnikov iz druge polovice 2. stoletja

Arheološki fenomen reke Ljubljanice

in 1. stoletja pr. n. št., ki se primeroma pojavljajo skupaj z rimskimi republikanskimi novci.38 Del tega denarja je bil morda res naključno izgubljen pri plovbi, za nekatere skupne najdbe iz Ljubljanice pa obstajajo indici, da gre za ostanke na obrežju zakopanih depojev, ki so šele naknadno spolzeli v strugo.39 Mošnjiček z okoli 80 velikimi keltskimi srebrniki z levega brega Ljubljanice v Kaminu, ki je bil naključno odkrit med otroško igro leta 1980,40 je tudi eden pomembnih argumentov za domnevo o razmeroma ravnem poteku korita na zahodnem delu Barja že pred rimsko zasedbo.41 Rimsko obdobje Kronološka in funkcionalna strukturiranost rimskodobnih najdb iz Ljubljanice kaže na izjemno pomembno vlogo rečne komunikacije v času vojaškega osvajanja Podonavja in notranjosti Balkanskega polotoka v izteku republike in začetnem delu zgodnjega cesarstva.42 To podčrtujejo lega utrjene trgovske postojanke s pristaniščem na Dolgih njivah na Vrhniki43 in vojaškega tabora na ljubljanskih Prulah, verjetno oskrbovalne baze na začetku kopenske etape komunikacije proti Sisciji (Sisak) kot glavnemu oporišču v regiji,44 ter odkritje tovorne ladje v strugi Ljubljanice pri Sinji Gorici, ki je bila deloma raziskana v letu 2012 in dendrokronološko umeščena v čas kmalu po letu 3 n. št.45 Močan upad količin vseh zvrsti najdb kmalu po začetku 1. stoletja sovpada z izgradnjo odseka državne ceste med Akvilejo in Emono po severnem obrobju Barja ter nedvomno odseva tako zmanjšan pomen rečnega transporta kot posledično redukcijo priložnosti za nesreče in druge vrste naključnih izgub predmetov. Razmeroma skromno zastopanost amfor bi lahko deloma pojasnili s transportom živil v sodih in vrečah, primernejših rečnemu prevozu, izstopata pa nadproporcionalno visoka deleža finega namiznega posodja in sponk za oblačila.

Ljubljanica tudi v mednarodnem strokovnem okolju slovi po izjemno številnih najdbah rimske vojaške opreme in bronastega posodja,46 ki se pojavljata v več večjih zgostitvah pri Vrhniki, Blatni Brezovici in Bevkah ter nekoliko pred Ljubljano. Znano odkritje sedmih bronastih korcev, nanizanih eden v drugega, bi lahko pogojno še povezali z nesrečno izgubo seta trgovskega blaga (namenjenega v markomansko kraljestvo Marboda na območju današnje Češke?) ali vojaške zaloge, medtem ko je s ponavljajočimi izgubami težje pojasniti pojav vojaških odlikovanj ter gladijev in bodal v nožnicah, ki v pomembnem delu pripadajo razkošno okrašenim izvedbam v lasti legionarjev in poveljniškega kadra.47 Posebej pomenljiva je skupna najdba meča in bodala, prirjavenih eden na drugega in morda prvotno shranjenih v pozneje propadli vreči. Selektivnemu pojavu posameznih kategorij orožja, izpričanemu na drugih evropskih rečnih najdiščih, ustreza tudi pojav čelad ter odsotnost delov ščitov, od katerih so slednji – enako kot primerek iz Ljubljanice, z neposrednimi primerjavami iz mesta oziroma trdnjave Dura Europos v Siriji – dokumentirani šele v srednjecesarskem obdobju.

11

Rimsko orožje in vojaška oprema zgodnjecesarskega obdobja iz Ljubljanice.

Vir: Istenič 2012, sl. 3.; foto: Tomaž Lauko. Hrani Narodni muzej Slovenije

Več zgostitev zgodnjerimskega gradiva pri Bevkah, ki se deloma navezujejo na starejša območja odlaganja, bi lahko bilo povezanih z mejo med mestnima območjema Akvileje in Emone, ki je potekala pri Bevkah in jo je označeval mejni kamen iz nabrežinskega apnenca, odkrit poleti 2001.48 Potek meje dokazuje pomembnost, ki se je pripisovala nadzoru nad strateško ključnim prehodom proti kriznim območjem v času konsolidacije oblasti na severovzhodnem delu rimske Italije še vsaj nekaj časa po tem, ko je bil Emoni podeljen status kolonije s pripadajočim ozemljem. V mikrotopografskem smislu izstopa kontinuiteta razmejitvene točke na začetku zavoja Vinger, ki je bila ob izdelavi Franciscejskega katastra v prvi tretjini 19. stoletja določena kot stičišče katastrskih občin zahodnega dela barja.49 Ta predel barja je javnosti znan po začetku struge t. i. Stare Ljubljanice, še ene od nerešenih ugank Ljubljanskega barja, ki odpira zanimiva vprašanja o regulacijskih posegih in podobi barja v rimskem obdobju nasploh.50 Plasti šote pod temelji rimskih cest na severnem in vzhodnem delu barja

Arheološki fenomen reke Ljubljanice

12

(med Vrhniko in Logom ter Škofljico in Studencem pri Igu) ter posamične in skupne daritve novcev in nakita iz močvirskih plasti51 nakazujejo, da Rimljani v naravno podobo Barja praktično niso posegali, vsaj ne v obsegu, ki bi dokumentiral intenzivnejšo kultivacijo te obsežne ravnine v osrednjem delu Emonskega agra.

Arheološka preiskava Struge Ljubljanice ostaja deziderat, po delovni hipotezi pa naj bi šlo za umetno prilagojeno strugo nekega naravnega vodotoka, morda celo za nedokončan razbremenilni kanal mimo Podpeči. Po starejših domnevah naj bi bila današnja struga Ljubljanice med zavojem Vinger pri Bevkah in izlivom potoka Dobčenica jugovzhodno od Notranjih Goric rimska gradnja, ki je omogočila intenzivnejše izkoriščanje podpeškega kamnoloma, vendar enakomerna porazdelitev sicer ne ravno številnih prazgodovinskih najdb na celotnem odseku nakazuje, da gre tudi v tem primeru v večjem delu za nek, morda prav tako delno modificiran prvotni vodotok.52 Morda obsežnejših regulacijskih posegov je bil glede na analize aerofotografij in podatkov laserskega snemanja površja nedvomno deležen odsek čez ravnino mimo Lip in Črne vasi,53 kjer je verjetno mestoma prišlo do izkopa povsem nove struge, ločene z odseki prvotnega korita, kot ga nakazujejo prazgodovinske najdbe pri Lipah. Smer današnje struge na vzhodnem delu Barja do Volarja se tako ob pogledu iz zraka kaže kot povsem premočrtno nadaljevanje Stare Ljubljanice.

Z ustreznim inženirskim znanjem, pripomočki in orodjem ter delovno silo za izvedbo regulacijskih posegov je razpolagala rimska vojska in ne bi bilo presenečenje, če bi se v prihodnosti ugotovilo, da so bili dejansko opravljeni v okviru nalog oddelkov, ki so bili v času tik pred smrtjo cesarja Avgusta leta 14 n. št. poslani na širše območje Navporta za gradnjo cest, mostov in drugega. Med najdbami iz Ljubljanice je več značilnih kosov legionarske opreme, uporabljanih tudi za ta namen, med drugim križnih sekir ali krampov ter rezil za rušo oz. šoto in lopat.54 Srednji vek Nekateri raziskovalci predvidevajo, da sta zamočvirjenost in pogosta poplavljenost, ki si jo lahko stran od vodotokov zamišljamo kot težko prehoden mozaik nizkih in visokih barij ter jezerskih oken, ostali glavni značilnosti pokrajine tudi skozi naslednja stoletja, vse do začetka osuševalnih del ob koncu 18. stoletja.55 Lov, ribolov in košnja na pasovih trdinskega sveta ob strugah so bili ob izrabi transportne moči reke glavni razlogi za zahajanje na Barje. Za zgodnji srednji vek to nazorno kažejo lesene pasti iz šotnih plasti, prirejene za lov na parkljarje.56 Med zanimivejšimi lokacijami s poantičnimi sklopi najdb izstopata območje nekdanjega rečnega otoka na sotočju Ljubljanice z Iščico (Ižico) pri Volarju in bližnje močvirje s starim imenom Preprošica. Študije posnetkov iz zraka so že pred časom opozorile na verjeten obstoj tamkajšnje utrdbe, ki jo lahko na podlagi številnih podvodnih najdb značilnih karolinških suličnih osti s krilci, nožev, puščic in drugega

gradiva iz prve polovice 9. stoletja z nekaj pridržka opredelimo kot nadzorno točko, morda s sistemom zapornic za kontrolo rečnega prometa. Med ostalimi sklopi zgodnjesrednjeveških najdb izstopa skupna najdba železnega orodja in polizdelkov, katere sestava ima številne primerjave v srednjeevropskem slovanskem svetu, ter precejšnja množina lončenine z raznih delov struge.57 Pregled zanimivih arheoloških fenomenov, povezanih z Ljubljanico, ne more mimo močvirja Preprošica. V začetnem obdobju osuševalnih del so na območju nekdanjih jezuitskih ribnikov, urejenih v nekdanji strugi Iščice, odkrili železnodobni meč z odklonjenim držajem,58 v bližini pa še dva poznosrednjeveška meča.59 Na isti prostor se navezuje pričevanje, da naj bi ob regulaciji Iščice med drugo svetovno vojno naleteli na konjska okostja in železno orožje.60 Eno najbolj vznemirljivih vprašanj, ki zadevajo korpus srednjeveških najdb, je nadproporcionalna zastopanost mečev iz časa med 11. in 13./14. stoletjem, ki štejejo nad 50 dokumentiranih primerkov in predstavljajo eno največjih evropskih zbirk tega prestižnega orožja.61 Žal jih je bilo veliko, tako kot tudi nekaterih drugih dragocenih najdb iz Ljubljanice, z zabrisano provenienco prodanih na avkcijah v tujini.

Območje sotočja Ljubljanice in Iščice (Ižice) ter močvirja Preproščica (Prošca) na načrtu Ljubljanskega barja Die Große Morastkarte), izdelanem v 70-ih letih 18. stoletja.

Vir: Kartografska in slikovna zbirka NUK; Gašperič 2010

Arheološki fenomen reke Ljubljanice

Srednjeveški meči se pojavljajo v dveh večjih zgostitvah, precej pa jih je bilo najdenih tudi posamično. V določenem deležu so bili odkriti skupaj z ostanki nožnic, kar nakazuje nebojne okoliščine njihove potopitve. Glede na pomen in razmeroma visoko ceno teh statusnih simbolov bojevniškega razreda srednjeveške družbe je potrebno pogledati onkraj možnosti, da so bili preprosto izgubljeni. O istem se lahko sprašujemo pri za zgodovino Ljubljane zelo pomembni najdbi 11 skledastih srebrnikov oglejskega tipa iz ljubljanske kovnice koroškega vojvode Bernarda Spanheimskega, ki jih je leta 1980 našel potapljač pri Črni vasi, sprijete z železnim ključem na zasuk, s katerim so sestavljali vsebino propadlega mošnjička.62 Na drugi strani je treba, tudi z vidika izjemne množine poznosrednjeveških in zgodnjenovoveških najdb, ki obsegajo praktično vse možne zvrsti materialne kulture,63 reko opazovati zlasti kot prostor gospodarskega izkoriščanja in razvedrila, ki sta ne glede na krotko naravo Ljubljanice prinašala številne možnosti za nehoteno potopitev funkcionalnih predmetov, bodisi v okviru sporočenih ali anonimnih havarij, ponesrečenega prečkanja ali dela na bregovih. Upoštevati je treba tudi okoliščino, da je Ljubljanica zaradi razmeroma globoke struge (pretežno med 3 in 7 m, mestoma tudi nad 10 m) in ne ravno visoke prosojnosti, ki še danes zelo otežuje povrnitev izgubljene posesti, od nekdaj uporabljano skrivališče za zakrivanje sledov kaznivih dejanj.

Znanstveno-raziskovalni izzivi Pred raziskovalci in varuhi podvodne kulturne dediščine Ljubljanice so še številni izzivi. Z naraščajočim zanimanjem za zgodovino in materialne ostanke plovbe se kot prepotrebna zarisuje visokoresolucijska batigrafska izmera celotne struge ter preiskava zaznanih anomalij, ki bodo dopolnile podatke o znanih plovilih ter omogočile njihovo atraktivno predstavitev v virtualnem in muzejskem okolju. Iz struge Ljubljanice in okoliškega močvirja je danes znanih skupno 6 ladij iz platic ter okoli 60 čolnov deblakov, kar Ljubljansko barje ob barju Federsee na Bavarskem in jezeru Newnans na severu Floride izpostavlja kot območje ene največjih zgostitev starih plovil na svetu.

Nujno je tudi nadaljevanje raziskav razvoja hidrografske mreže v povezavi z domnevanimi regulacijskimi posegi, zlasti s kombinacijo študija digitalnega modela površja in usmerjenimi sondiranji in vzorčenji za ugotovitev kronologije premikov in opustitve korit. Na drugi strani bodo izkopavanja na določenih delih bregov morda osvetlila dinamiko lateralnih sprememb glavnega toka Ljubljanice in morda s potencialnimi odkritji depozitov, konstrukcij ali stavb dala tudi odgovore na vznemirljiva vprašanja o vzrokih za pojav določenih kategorij predmetov na rečnem dnu.

Srednjeveški meč iz 11./12. stoletja s tavširanim invokacijskim napisom »INOMIM+«. Kratica besed, ki se zaključuje z »viličastim križem« (crux patibulata), sodi v skupino zavetnih napisov »INNOMINEDOMINI« in bi se v prevodu glasila »v božjem imenu«.

Vir: Arhiv MGML; zbirka družine Potočnik; foto: Matevž Paternoster

-------Avtor je strokovni svetovalec Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano in nekdanji vodja Skupine za podvodno arheologijo, član Znanstvenega in tehničnega svetovalnega telesa h Konvenciji UNESCO za varovanje podvodne kulturne dediščine.

13

Arheološki fenomen reke Ljubljanice

Opombe 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

14

13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55

Gaspari 2009a. Šinkovec 2012.

Deschmann 1877.

Gaspari 2001; Gaspari 2003; Gaspari 2009a; Gaspari 2012a.

Vuga 1980; Istenič 2003a; Gaspari 2004a; Bras Kernel 2006; Gaspari 2009a.

Gaspari 2002; Gaspari 2004.

Istenič 2003a; Istenič 2010.

Turk 1996; Gaspari 2004a.

Petru et al. 1982; Vuga 1983; Gaspari 2012a.

Petru 1982; Logar 1984; Logar 1986.

Mikl – Curk 1985; Svoljšak et al. 1997; Muratović 2004; Kaufmann 2007; Gaspari 2009a; Gaspari 2012b.

Odlok o razglasitvi struge reke Ljubljanice ter njenega pritoka Ljubije, vključno z bregovi, in območja stare struge Ljubljanice, za kulturni spomenik državnega pomena (Uradni list RS, št. 115/03, 103/05 in 16/08 – ZVKD-1); Pirkovič, Gaspari 2004.

Zakon o varstvu kulturne dediščine ZVKD-1 (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg) Turk et al. 2009.

Gaspari 2012a; Gaspari 2012b; Gaspari et al. 2017.

Gaspari, Šinkovec 2021.

Melik 1946; Puc 1984.

Verbič, Horvat 2009; Verbič 2011.

Gaspari, Erič, Odar 2011.

Gaspari (ur.) 2006; Gaspari 2009b.

Velušček (ur.) 2004; Velušček (ur.) 2009; Trampuž Orel 2009. Šinkovec 2012.

Hochenwart 1838.

Gaspari 2008; Velušček, Toškan, Čufar 2011.

Potočnik 1988-1989; Šinkovec 1995; Gaspari 2002; Gaspari 2004b; Pavlin 2006; Gaspari 2009c; Turk, Gaspari 2009; Turk 2012; Turk 2014 Vuga 1982; Gaspari 2004b.

Müllner 1892b; Erič 2009, Erič, Gaspari, Kavur 2012; Veranič 2016; Gaspari et al. 2017.

Gaspari 2004b.

Vuga 1980; Gaspari 2002b; Gaspari 2009c; Gaspari 2014.

Horvat 1990.

Gaspari et al. 2017.

Müllner 1892a; Gaspari 1998; Gaspari 2009f; Gaspari et al. 2017.

Vojaković, Bekljanov Zidanšek, Toškan 2019.

Gaspari 2002b; Dumont, Gaspari, Wirth 2006; Gaspari 2007; Gaspari 2009c; Gaspari 2009d; Gaspari, Laharnar 2016.

Istenič 2001; Gaspari, Krempuš 2002.

Gaspari 2002b; Gaspari 2009d; Gaspari, Mlinar 2005.

Istenič 2010; Istenič 2019.

Kos, Šemrov 2003.

Vuga 1982.

Kos 1983; Rant 1995.

Vuga 1984.

Istenič 2009a; Istenič 2009b; Istenič 2009c; Istenič 2019.

Horvat 1990; Mušič, Horvat 2007; Horvat 2009; Horvat el al. 2016; Horvat 2020. Žerjal 2017.

Erič et al. 2014.

Breščak 1982; Breščak 1995.

Istenič 2003b; Istenič 2009c; Istenič 2019. Šašel Kos 2002.

Gaspari 2017.

Gaspari 1998a; Gaspari 2009e.

Vuga 1982.

Gaspari 2002b.

Mlekuž 2012.

Istenič 2019.

Hochenwart 1838.

Arheološki fenomen reke Ljubljanice

56 57 58 59 60 61 62 63

Müllner 1894; Knific, Nabergoj 2016; Pavlovič 2016.

Knific 2004; Knific 2009.

Gaspari, Mlinar 2005.

Nabergoj 2015; Gaspari 2017. Šašel 1962.

Vuga 1983; Nabergoj 2015; Gaspari 2017.

Turk et al. 2009.

Nabergoj 1999; Turk et al. 2009; Lazar, Nabergoj, Bitenc 2013; Nabergoj 2019.

Viri in literatura • • • • •

• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

Bras Kernel, H. (2006). “Vrhniški zaklad” je del zbirke najdb iz Ljubljanice pri Bevkah. V: Argo 49/2, str. 11–24.

Breščak, D. (1982). Antično bronasto posodje Slovenije. Situla 22/1, Ljubljana.

Breščak, D. (1995). Roman Bronze Vessels in Slovenia, New Finds 1982–1991. V: Acta of the 12th international congress on Ancient Bronzes, Nijmegen 1992, Rijksdienst voor het Oudheidkundig Bodemonderzoek-Amersfoort 1995, Njimegen, str. 15–21.

Deschmann, K. (1877). Ueber Funde von gallischen Münzen und anderen Gegenstände bei Ober-Laibach. V: Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale 13, Wien, str. 152–155.

Dumont, A., Gaspari, A., Wirth, S. (2006). Les objets métalliques des âges du Fer découverts en contexte fluvial. Les exemples de la Saône (France), du Danube (Allemagne) et de la Ljubljanica (Slovénie). V: G. Bataille in J.-P. Guillaumet (ur.), Les dépôts métalliques au socond âge du Fer en Europe tempérée, Actes de la table ronde de 13 et 14 octobre 2004 (Glux-en-Glenne - F.-58), Bibracte 11, Glux-en-Glenne : Bibracte. Centre archéologique européen, str. 257–277.

Erič, M. (2009). Datirani deblaki in ladja na Ljubljanskem barju in v Prekmurju v Sloveniji. V: L. Bekić (ur.), Jurišićev zbornik. Zbornik radova u znak sjećanja na Maria Jurišića, Zagreb : Hrvatski restauratorski zavod in Međunarodni centar za podvodnu arheologiju u Zadru, str. 151–162.

Erič, M., Gaspari, A., Kavur, B. (2012). Arheološke najdbe čolnov deblakov na Ljubljanskem barju v letih 1990–2010. V: A. Gaspari, M. Erič (ur.), Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji, Radovljica : Didakta, str. 397–404.

Erič, M., Gaspari, A., Čufar, K., Solina, F., Verbič, T. (2014). Zgodnjerimska ladja iz Ljubljanice pri Sinji Gorici. V: Arheološki vestnik 65, str.

187–254.

Gaspari, A. (1998a). Ali je bila barjanska Ljubljanica v antiki regulirana. V: Argo 41, str. 30–41.

Gaspari, A. (1998b). »Pontonium« iz Lip na Ljubljanskem barju. V: Arheološki vestnik 49, str. 187–224.

Gaspari, A. (2001). Potapljači cesarsko kraljeve vojne mornarice na Vrhniki leta 1884. Prve podvodne arheološke raziskave v strugi Ljubljanice. V: Argo 44/2, str. 48–52.

Gaspari, A. (2002a). Človeško okostje z zadrtim bronastim kopjem iz Ljubljanice. V: Arheo 22, str. 33–44.

Gaspari, A. (2002b). Latenske in zgodnjerimske najdbe iz Ljubljanice. – Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo.

Gaspari, A. (2003). Archaeology of the Ljubljanica River (Slovenia): early underwater investigations and some current issues. V: The International Journal of Nautical Archaeology 32.1, str. 42–52.

Gaspari, A. (2004a). Mozaična skleda iz Ljubljanice. V: I. Lazar (ur.), Drobci antičnega stekla, Koper : Annales Mediterranea, str. 51–56.

Gaspari, A. (2004b). Bronzezeitliche Funde aus der Ljubljanica : Opfer, Überreste von Bestattungen oder zufällige Verluste? V: Archäologisches Korrespondenzblatt 34/1, str. 37–50.

Gaspari, A. (ur.) (2006). Zalog pri Verdu. Tabor kamenodobnih lovcev na zahodnem robu Ljubljanskega barja. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 11, Ljubljana.

Gaspari, A. (2007). The Ljubljanica River. Evidence for a Late Iron Age Ritual Site in the Southeastern Alps (Slovenia). V: Stefan Groh, Helga Sedlmayer (ur.), Blut und Wein. Keltisch-römische Kultpraktiken: Akten des Kolloquiums am Frauenberg bei Leibnitz (A) im Mai 2006. Protohistoire européenne 10, Monique Mergoil : Montagnac, str. 141–154.

Gaspari, A. (2008). Bronastodobno kolišče Mali Otavnik pri Bistri na Ljubljanskem barju. V: Arheološki vestnik 59, str. 57–89.

Gaspari, A. (2009a). Zgodovina pridobivanja najdb in arheoloških raziskav Ljubljanice. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, str. 24–29.

Gaspari, A. (2009b). Zalog pri Verdu. Lovski tabor iz srednje kamene dobe. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke. Ljubljana : Narodni muzej Slovenije, str. 42–47.

Gaspari, A. (2009c). Ljubljanica v prazgodovini. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, str. 36–41.

Gaspari, A. (2009d). Keltski bojevniki in Ljubljanica. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, str. 68–73.

Gaspari, A. (2009e). Rimska regulacija Ljubljanice in osuševanje Barja. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, str. 104–106.

Gaspari, A. (2009f). Tovorna ladja sredozemske šivane konstrukcije iz Lip. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, str. 107–109.

Gaspari, A. (2009g). Exploitation of the navigable waterways on the Ljubljansko barje during the Roman period. Supposed remains of boat equipment and cargo from the Ljubija stream near Verd. V: Histria antiqua 18/1, str. 389–396.

Gaspari, A. (2012a). Zgodovinski pregled in perspektiva podvodnega arheološkega raziskovanja v Sloveniji. V: A. Gaspari, M. Erič (ur.), Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji, Radovljica : Didakta, str. 13–72.

Gaspari, A. (2012b). Arheološki pregledi Ljubljanice 1998–2005. Konceptno-metodološki razvoj, raziskovalna problematika in katalog izbora najdb.

V: A. Gaspari, M. Erič (ur.), Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji, Radovljica : Didakta, str. 177–224.

Gaspari, A. (2014). Prazgodovinska in rimska Emona. Vodnik skozi arheološko pretelost predhodnice Ljubljane. Ljubljana : Muzej in galerije mesta Ljubljane.

Gaspari, A. (2017). Reka Ljubljanica in fenomen vodnih najdb srednjeveških mečev iz obdobja od 11. do 15. stoletja. V: Arheološki vestnik 68, str.

387–438.

15

Arheološki fenomen reke Ljubljanice • • • • • • • • • • • • • • • • • •

16

• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

Gaspari, A., Erič, M., Odar, B. (2011). A Paleolithic Wooden Point from Ljubljansko barje (Slovenia). V: J. Benjamin, C. Bonsall, C. Pickard, A. Fischer (ur.), Submerged Prehistory, Oxford, str. 186–192.

Gaspari, A. et al. (2017). Deblak s konca 2. stoletja pr. n. št. iz Ljubljanice na Vrhniki. Študija o ladjah in čolnih predrimskega in rimskega Navporta z orisom plovbe na Ljubljanskem barju med prazgodovino in novim vekom. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Muzej in galerije mesta Ljubljane.

Gaspari, A., Krempuš, R. (2002). Bronze »donor« from the votive site in the river Ljubljanica. V: A. Giumlia -Mair (ur.), I bronzi antichi : produzione e tecnologia : atti del XV Congresso Internazionale sui Bronzi Antichi, organizzato dall'Università di Udine, sede di Gorizia, Grado-Aquileia, 22-26 maggio 2001. Montagnac: M. Mergoil, str. 446–449.

Gaspari, A., Laharnar, B. (2016). On three spearheads with decorated blades from the south-eastern periphery of the Alps. V: Germania 94/1–2, str.

61–86.

Gaspari, A., Mlinar, M. (2005). Grave with a machaira from Most na SočiLast versions of single-edged swords with a bent hilt=Grob z mahairo z Mosta na Soči. Zadnje izvedbe enoreznih mečev z odklonjenim ročajem. V: Arheološki vestnik 56, str. 169–186.

Gaspari, A., Šinkovec, I. (2021). The Ljubljanica River Phenomenon: Rescue research, conservation and presentation of the late 2nd/early 1st century BC logboat from the Ljubljanica riverbed and establishment of the Center for promotion of natural and cultural heritage of Ljubljanica at Vrhnika (Slovenia). V: Underwater Cultural Heritage: Threats and Solutions, UNESCO-ICUCH publications, v tisku.

Gašperič, P. (2010). Velika karta Barja. – DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/ dediscina/456-velika-karta-barja.

Hochenwart v., F. (1838). Die Entsumpfung des Laibacher Morastes. V: Besonders abgedruckt aus dem 3. u. 4. Hefte der Beiträge für Naturgeschichte, Landwirtschaft und Topographie des Herzogtums Krain, Laibach : Joseph Blasnik.

Horvat, J. (1990). Nauportus (Vrhnika). Dela 1. razreda SAZU 33, Ljubljana.

Horvat, J. (2009). Nauportus – naselje na začetku transportne poti po Ljubljanici. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, str. 89–94.

Horvat, J. (2020). Nauportus - Vrhnika. V: Horvat, J., Lazar, I., Gaspari, A. (ur.), Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 40, str. 93–112.

Horvat, J., Peterle Udovič, P., Tolar, T., Toškan, B. (2016). Območje pristanišča v Navportu. V: Arheološki vestnik 67, str. 177–258.

Istenič, J. (2000). A Roman late-republican gladius from the River Ljubljanica (Slovenia). V: Arheološki vestnik 51, str. 71–182.

Istenič, J. (2001). Un bronzetto di Apollo (Beleno?) dal fiume Ljubljanica (Slovenia). V: Aquileia Nostra 72, str. 73–86.

Istenič, J. (2003a). The Early Roman »Hoard of Vrhnika«: A Collection of Finds from the River Ljubljanica. V: Arheološki vestnik 54, str. 281–298.

Istenič, J. (2003b). A uniface medallion with a portrait of Augustus from the River Ljubljanica (Slovenia). V: Germania 81/1, str. 263–276.

Istenič, J. (2009a). Ljubljanica – rimska trgovska in prometna pot. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, str. 74–80.

Istenič, J. (2009b). Ljubljanica in rimska vojska. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, str. 81–85.

Istenič, J. (2009c). The early Roman military route along the river Ljubljanica (Slovenia). V: Á. Morillo, N. Hanel, E. Martín (ur.), Limes XX. Estudios sobre la frontiera romana / Roman frontier studies (Anejos de Gladius, 13). – Madrid, Merida, str. 855–865.

Istenič, J. (2010). Late La Tène scabbards with non-ferrous openwork plates. V: Arheološki vestnik 61, str. 121–164.

Istenič, J. (2012). Reka Ljubljanica v rimski dobi. V: A. Gaspari, M. Erič (ur.), Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji, Radovljica : Didakta, str. 283–286.

Istenič, J. (2019). Roman Military Equipment from the River Ljubljanica / Rimska vojaška oprema iz reke Ljubljanice. Katalogi in monografije 43, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.

Kaufmann, C. (2007). A River of Gifts. V: National Geographic Magazine, januar 2007, str. 150–157.

Knific, T., Nabergoj, T. (2016). Srednjeveške zgodbe s stičišča svetov. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.

Knific, T. (2004). Sekerovitá hrivna iz reke Ljubljanice (Slovenija). V: G. Fusek (ur.), Zborník na počesť Dariny Bialekovej, Nitra, str. 165–173.

Knific, T. (2009). Ljubljanica po naselitvi Slovanov. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.) (2009). Ljubljanica – kulturna dediščina reke.

Ljubljana : Narodni muzej Slovenije, str. 123–127.

Kos, P. (1983). Der Schatzfund norischer Großsilbermünzen aus Bevke. V: Arheološki vestnik 34, str. 411–417.

Kos P., Šemrov, A. (2003). Skupna najdba keltskih in rimskih novcev v reki Ljubljanici. Doprinos h kronologiji novcev plemena Tavriskov. V: Arheološki vestnik 54, str. 381–395.

Lazar, T., Nabergoj, T., Bitenc, P. (ur.) (2013). Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 2. Ljubljana : Narodni muzej Slovenije.

Logar, N. (1984). Podvodna arheologija v Sloveniji in njena problematika. V: Podvodne raziskave v Sloveniji, Podvodna arheologija v Sloveniji 2, Ljubljana, str. 35–40.

Logar, N. (1986). Vrhnika/Dolge njive. V: Arheološki pregled, str. 126–127.

Melik, A. (1946). Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem. Dela. Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, Prvi razred, 5, Ljubljana : Akademija znanosti in umetnosti.

Mikl - Curk, I. (1985). Ljubljanica in varstvo arheološke dediščine. V: Reka in mesto. Arhitektov bilten 79/80, str. 5–7.

Mlekuž, D. (2012). LiDAR in spremembe toka Ljubljanice v preteklosti. V: A. Gaspari, M. Erič (ur.), Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji, Radovljica : Didakta, str. 225–230.

Muratović, A. (2004). Potopljeni darovi Ekvorne. RTV Slovenija, Ljubljana.

Mušič, B., Horvat, J. (2007). Nauportus – an Early Roman trading post at Dolge njive in Vrhnika: The results of geophysical prospecting using a variety of independent methods = Nauportus - zgodnjerimska trgovska postojanka na Dolgih njivah na Vrhniki. Rezultati geofizikalne raziskave z več neodvisnimi metodami. V: Arheološki vestnik 58, str. 219–283.

Müllner, A. (1892a). Ein Schiff im Laibacher Moore. V: Argo 1, str. 1–7.

Müllner, A. (1892b), Einbäumler in Moraste. V: Argo 1, str. 18.

Müllner, A. (1894), Die rätselhaften Fallen vom Laibacher Moore. V: Argo 3, str. 154–158, 175–177.

Nabergoj, T. (1999). Srednjeveška keramika iz Ljubljane in Ljubljanice. V: Argo 42, str. 39–66.

Nabergoj, T. (2015). Srednjeveško orožje in bojna oprema iz reke Ljubljanice. – Disertacija, Filozofska fakuleta Univerze v Ljubljani, Oddelek za arheologijo, Ljubljana.

Nabergoj, T. (2019). Poznosrednjeveški in zgodnjenovoveški enorezni meči (messer) in bojni noži (bauernwehr) iz Ljubljanice. V: Arheološki vestnik 70, str. 229–296.

Pavlin, P. (2006). Srednjebronastodobni levoročni jezičastoročajni srpi in meč iz Ljubljanice. V: Arheološki vestnik 57, str. 69–83.

Arheološki fenomen reke Ljubljanice • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

Pavlovič, D. (2016). Wooden Traps from Ljubljana Moor. V: Prehistoric Wetlands and Lakes: bringing forward dendrochronology in archaeology, 11.–17. 05. 2016 (Skopje & Ohrid), Ohrid, Skopje, str. 39–40.

Petru, P., Vuga, D., Dolenc, A., Knific, T., Jeločnik, A., Logar, N., Štular, H., Boltin - Tome, E. (1982). Podvodna pričevanja preteklosti. Najdbe v Ljubljanici (pridobitve l. 1981), Podvodna arheologija v Sloveniji I. Ljubljana : Narodni muzej.

Petru, P. (1982). Vprašanja in naloge pri reševanju podvodnih najdb v 1981. V: Podvodna pričevanja preteklosti. Novejše najdbe v Ljubljanici, Podvodna arheologija v Sloveniji 1, Ljubljana, str. 1–7.

Pirkovič, J., Gaspari, A. (2004). The Ljubljanica river phenomenon and its Protection. V: F. Maniscalco (ur.), Tutela, conservazione e valorizzazione del patrimonio culturale subacqueo, Mediterraneum 4, Napoli, str. 253–260.

Potočnik, M. (1988–1989). Bakreno- in bronastodobne podvodne najdbe iz Bistre in Ljubljanice na Ljubljanskem barju. V: Arheološki vestnik 39-40, str. 387–400.

Puc, M. (1984). Historična geografija Ljubljanskega Barja. V: Podvodna arheologija v Sloveniji 2, str. 11–14.

Rant, A. (1995). Najdba rimskih republikanskih denarijev v Ljubljanici. V: Numizmatični vestnik 23, str. 587–588.

Svoljšak, D., Bitenc, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T., Stare, V., Trampuž Orel, N. (1997). Novo gradivo v Arheološkem oddelku Narodnega muzeja v Ljubljani (pridobljeno v letih od 1987 do 1993). V: Varstvo spomenikov 36, str. 224–296. Šašel, J. (1962), Iščica, struga. V: Peter Petru et al., Izkopavanja in najdbe v Ljubljani med leti 1941–1961, Varstvo spomenikov 8, str. 313. Šašel Kos, M. (2002). The boundary stone between Aquileia and Emona. V: Arheološki vestnik 53, str. 373–382. Šinkovec, I. (1995). Katalog posameznih kovinskih najdb bakrene in bronaste dobe. V: Biba Teržan (ur.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem I, Katalogi in monografije 29, Ljubljana, str. 13–127. Šinkovec, I. (2012). Kolišče na Špici v Ljubljani. V: A. Gaspari, M. Erič (ur.), Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji, Radovljica: Didakta, str. 251–258.

Trampuž Orel, N. (2009). Najstarejši kovinski izdelki iz Ljubljanice – arheometalurški pregled. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke. Narodni muzej Slovenije, str. 58–61.

Turk, P. (1996). Poznobronastodobne vrbovolistne sulične osti. V: Ptujski zbornik 6, str. 73–84.

Turk, P. (2012). Gewässerfunde aus der Ljubljanica, Slowenien. V: W. Sölder, A. Höck (ur.), Waffen für die Götter. Krieger, Trophäen, Heiligtümer.

Ausstellungskatalog Innsbruck, str. 130–133.

Turk, P. (2014). Bronastodobna polnoročajna meča iz Ljubljanice. V: S. Tecco Hvala (ur.), Studia Praehistorica in Honorem Janez Dular, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 30, str. 123–136.

Turk, P., Gaspari, A. (2009), Darovi bogovom in prednikom. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke.

Narodni muzej Slovenije, str. 62–67.

Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.) (2009). Ljubljanica – kulturna dediščina reke. Ljubljana : Narodni muzej Slovenije.

Velušček, A. (ur.) (2004). Hočevarica - eneolitsko kolišče na Ljubljanskem barju. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 8, Ljubljana.

Velušček A. (ur.) (2009). Koliščarska naselbina Stare gmajne in njen čas. Ljubljansko barje v 2. polovici 4. tisočletja pr. Kr. Opera Instituti archaeologici Sloveniae 16, Ljubljana.

Velušček A., Toškan, B., Čufar, K. (2011). Zaton kolišč na Ljubljanskem barju. V: Arheološki vestnik 62, str. 51–82.

Veranič, D. (2016). Drevaki Ljubljanskega barja. Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo.

Verbič T. (2011). The sedimentary environment in the Ljubljansko barje basin during the pile-dwelling period / Sedimentacijsko okolje na Ljubljanskem barju v času kolišč. V: Arheološki vestnik 62, str. 83–109.

Verbič, T., Horvat, A. (2009). Geologija Ljubljanskega barja. V: Turk, P., Istenič, J., Knific, T., Nabergoj, T. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke.

Narodni muzej Slovenije, str. 13–19.

Vojaković, P., Bekljanov Zidanšek, I., Toškan, B. (2019). Poznorepublikanski Navport: območje Stare pošte. V: Arheološki vestnik 70, str. 93–126.

Vuga, D. (1980). Železnodobna najdišča v kotlini Ljubljanskega Barja. V: Situla 20/21, Ljubljana: Narodni muzej, str. 199–209.

Vuga, D. (1982). Ljubljansko barje v arheoloških obdobjih. – Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 118, Ljubljana : Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine.

Vuga, D. (1983). Nekaj srednjeveških in novoveških najdb iz struge Ljubljanice pri Podpeči in Bevkah. V: Zgodovinski časopis 37, str. 21–29.

Vuga, D. (1984). Rečne najdbe na Ljubljanskem barju in njihov pomen za preučevanje kontinuirane poselitve barske kotline. V: Podvodna arheologija v Sloveniji 2, str. 31–33. Žerjal, T. (2017). Obrežje Ljubljanice na Prulah (Ljubljana) v avgustejskem obdobju. V: Vičič, B., Županek, B. (ur.), Emona MM: urbanizacija prostora - nastanek mesta. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Muzej in galerije mesta Ljubljana, str. 53–69.

17

V povojni Jugoslaviji je sloves ljudskega avtomobila dobil »fičo« (zastava 600, 750 ali 850), ki so ga izdelovali po licenci Fiatovega avtomobila v tovarni Crvena zastava.

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

dr. David Petelin

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

19

Uvod Sistematično in načrtno proučevanje intimnega, zaseb- vsakdanjih ljudi, poudarjen pa je institucionalno-politični nega ali vsakdanjega življenja ljudi je bilo vse do začetka vidik. Kljub temu dejstvu pa je za razumevanje socialističšestdesetih let slepa pega zgodovinopisja.1 V zgodovini nega vsakdanjega življenja potrebno poznavanje ideolovsakdanjega življenja gre za vprašanja, kako so ljudje žive- škega ozadja državnega okvira. Uradna ideologija namreč li vsak dan in kako so doživljali zgodovinski čas, v katerem ni bila ločena od vsakdanjika, temveč ga je soustvarjala. so živeli. Vsakdanje življenje je postala priljubljena tema Socializem kot nova družba se je lahko konkretno definirav družboslovnih in humanističnih disciplinah po drugi sve- la samo na ravni vsakdanjega življenja, ki je obsegalo tudi tovni vojni. Iz zanimanja za makrostrukture, kot so država, politično življenje. Vsakdanje življenje je tako prehajalo v religija, politika, se je zanimanje obrnilo na mikroraven, stalen stik z državo in njenim aparatom, z administracijo k človeku kot posamezniku, s tem pa je postalo zanimi- in družbenimi podsistemi. Socialistična revolucija ni bila vo tudi vsakdanje življenje ljudi. samo sprememba proizvajalnih Fenomen (vsakdanjega) življe- V zgodovini vsakdanjega življenja gre sil in proizvajalnih odnosov, temnja ljudi in družb ter njegovo več tudi sprememba vsakdanje raziskovanje sta sicer v zgodo- za vprašanja, kako so ljudje živeli vsak resničnosti. V obdobju po vojni vinopisju prisotna pravzaprav od gre namreč za spremembe, ki začetka (Herodotove pripovedi o dan in kako so doživljali zgodovinski čas, so se zgodile v procesu moderživljenju in navadah tujih ljudnizacije predvsem na področju v katerem so živeli. stev), vendar pa se je v zadnjih stanovanjskih razmer, industriadesetletjih razvila posebna smer lizacije, urbanizacije, načina žizgodovinopisja, ki se v celoti posveča tematiki vsakdanje- vljenja in demokratizacije materialnih dobrin. Socializem ga življenja. V devetdesetih in nadaljnjih letih je zgodovina je v težnji po hitrejši akumulaciji in industrializaciji naslevsakdanjega življenja doživela pravi bum, zanimanje zanjo dil strukturni obrazec kapitalističnega urbanega življenja, pa je pljusknilo tudi v slovensko zgodovinopisje. socialistična mesta pa so potemtakem tudi najboljši dokaz, V največjem številu historičnih orisov socializma pra- ki govori o vsakdanjem življenju socialističnega človeka in viloma umanjkata prav kulturni in družbeni vidik izkušenj njegovega družabnega življenja.

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

20

Socialistična Ljubljana Ljubljana je v desetletjih po drugi svetovni vojni doživela korenite gospodarske in družbene spremembe, oblikovalo se je tudi stališče, naj ne postane samo upravno, kulturno, prometno in gospodarsko središče, temveč tudi industrijsko razvito mesto. Sprememba gospodarskega in političnega sistema med vojno oziroma po njej je največja prelomnica v zgodovini mesta Ljubljana. »Mogoče nikjer na svetu ni socializem našel takih tal kot ravno v Ljubljani, zakaj socializem zahteva predvsem zavest, kar pa je nekakšna strahotna tvorba v nadstavbi družbe, ki je marsikatero moderno mesto ne premore.«2 Spremenila se je socialna in prebivalstvena struktura. Oblast v državi je prevzel nov revolucionarni sloj.

Graditev »novega« je temeljila na rušenju »starega«, v središču tega pa je bilo meščanstvo s svojimi pogledi na ureditev države in družbe. V prvih povojnih letih lahko sledimo procesu, ki je predvojno meščansko stvarnost popolnoma zamenjal z novo socialistično družbeno stvarnostjo. »To je bil povojni čas, komunizem je bil veliko bolj svinčen, kot si to lahko predstavljamo danes. Oblast je želela imeti popoln nadzor nad vsemi. V vsakem natakarju smo videli potencialnega vohuna, ki bi nas lahko prijavil. In tudi to se je dogajalo, številni so na vsem lepem preprosto izginili,«3 pripoveduje Barl. Po besedah nekdanjega natakarja v Unionu Iva Juričeva se je to tudi v resnici dogajalo. »Vohuni? Seveda so prihajali v kavarne, sam sem poznal vse. Nekoč je prišel do mene neki Maks, ki je takrat iskal moškega, osumljenega več ropov. Obljubil mi je denar, če ga pokličem, ko osumljenec pride v kavarno. Ne bodite smešni, sem mu odgovoril, jaz sem tukaj zato, da gosta postrežem, vi pa kar lepo čakajte na svojega roparja.«4 Zaradi pomanjkanja, strahu in političnega pritiska v prvih letih po vojni se je sproščeno družabno življenje odvijalo bolj v zasebnih krogih. »Ljudje so se zbirali v manjših skupinah po domovih in po skupnih interesih, ali če so bili iz istih krajev. Tudi Primorci so se posebej zbirali, vem zato, ker so moji starši bili Primorci,«5 se spominja Stane Saksida, filozof in psiholog, pa tudi sociolog (samouk), ki je bil med pobudniki in usmerjevalci razvoja sociologije v Sloveniji in Jugoslaviji.

Konec meščanstva in njegovih vrednot Obdobje socializma pomeni pravzaprav konec meščanstva in njegovih vrednot. Višek moči je ljubljansko slovensko meščanstvo doseglo v tridesetih letih, ko je bilo najbolj razvito tudi njihovo družabno življenje. Za določene kvalitete ni bilo več institucionalne (npr. ekonomske, pravne) podpore, ki omogoča meščanstvo. Tisto ljubljansko meščansko jedro (z opozicijskimi ali na videz nevtralnimi intelektualci), ki je še ostalo, je bilo prešibko, da bi preneslo naval s podeželja. »Pa kdo od množice povojnih priseljencev, ki so v stotisočih prekrili tistih ubogih 50.000 Ljubljančanov, od katerih jih danes živi v mestu morda še 10.000, bi se zmenil za mestno ali meščansko kulturo in njeno ohranjanje. S seboj so prinesli vas, čutijo se še danes navezani nanjo, o čemer nam pričajo dolge sobotne ali nedeljske kolone avtomobilov. S tem dokazujejo svojo navezanost ne na mesto, njegove pomnike in tradicijo, pač pa na svoj rodni kraj in so to prenesli tudi na svoje potomce.«6 Z revolucionarno preobrazbo so bili spremenjeni družbeni red in z njim tudi osnove dotedanjega načina življenja posameznih socialnih plasti. »Revolucija? Gotovo!

A kakšna revolucija? Takrat in kasneje nam je bila v mislih naša, ljudska revolucija. Kdo pa je šel vanjo? Vselej lačen in strgan fantič. Dekle, ki je vedelo, da nikoli ne bo prišlo do izobrazbe. Oče, ki je klel, ker ni mogel dostojno preživeti družine. Mati, ki je garala noč in dan, da niso pomrli od lakote. Delavec, ki je zaman robantil nad krivicami. Kmet, ki jih je videl kljub farškemu kadilu. Mar res niso imeli pravice do nje?!«7 To razkriva gospodarstvenik Metod Brajer, eden vodilnih v po vojni ustanovljeni Ljubljanski banki.

Spremembe so bile v Ljubljani po drugi svetovni vojni zato neprimerno hitrejše in tudi vsestranske v primerjavi s predvojnim obdobjem in so se dotaknile tudi v načinu preživljanja prostega časa in družabnega življenja. Če je bilo za prvo polovico 20. stoletja družabno življenje še v znamenju rigidnih meščanskih pravil in družbene hierarhije, se je to po drugi svetovni vojni začelo spreminjati in rahljati.

Rekonstrukcija Celovške ceste pri Stari cerkvi.

Vir: Ljubljana, 1960, foto Viljem Zupanc.

Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-002-026.

Ljubljana med cerkvijo sv. Nikolaja (stolnico), stolpnico Metalke, Kozolcem in stolpnico PTT s pogledom proti Šmarni gori.

Vir: Ljubljana, 1965, foto Viljem Zupanc. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-009-022.

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

Deloma je bila to posledica državne intervencije v zasebna življenja meščanov z brezrazredno ideologijo, deloma uvajanja novih oblik preživljanja prostega časa, deloma zaradi novih praks obnašanja številnih novih doseljencev, deloma in pa nenazadnje se je način družabnega življenja prilagajal tudi vsesplošnemu vzorcu vedno večje dinamike druge polovice 20. stoletja. Prav tako pa lahko trdimo, da je t. i. meščanski način življenja s svojo kulturo prostega časa v 20. stoletju paradoksalno postal tako rekoč univerzalen način življenja tudi na socialističnem vzhodu. Socialistični način življenja pa je prinesel širše pojmovanje in številne nove oblike preživljanja prostega časa, ki je prav tako močno zaznamoval ljubljanski družabni utrip. V ospredju sta bili množičnost in visoka družbena vključenost, kljub temu pa so se številne predvojne družabne aktivnosti ohranile in se le transformirale. V skladu s prostorskimi razmerami posameznikov in letnega časa so se temu primerno tudi prilagajale. »Pozimi smo občasno ob večerih z znanci in sorodniki kartali, poleti pa smo balinali na našem dvorišču, ki je bilo primerne dolžine in širine. Balini so bili leseni, narejeni so bili iz trdega lesa, nato pa so se kuhali v firnežu (laneno olje) in miniju (svinčev oksid).«8 Kljub novi politični realnosti tudi predvojno bogato društveno življenje ni zamrlo, temveč je dobilo le nov ideološki naboj. »Po vojni smo se vključevali v društvo Kajuh, ki je imelo pevski zbor, harmonikarski orkester in dramsko skupino. Hodili smo po delovnih brigadah, kjer smo delali, gradili in igrali po vaseh s harmoniko.«9 Gostilne – osrednji družabni prostori Družabnost je bila stalnica ljubljanskega vsakdana v vseh zgodovinskih obdobjih, skozi dolgo mestno preteklost pa so se spreminjali način, oblika in prostor družabnega življenja ter preživljanja prostega časa. Družabno življenje v Ljubljani je po drugi svetovni vojni močno zaznamoval politični sistem. »Ves čas nas je bilo nekoga strah,« pravi Matija Barl,10 ki se je konec petdesetih let kot študent dramaturgije na AGRFT, honorarni sodelavec Radia Ljubljana, priložnostni igralec, glasbeni navdušenec in pisec besedil gibal v sicer precej ozkem krogu boemov: pesnikov, pisateljev, slikarjev in drugih umetnikov. Zbirali so se večinoma v lokalih in kavarnah, saj doma niso imeli ne prostora in ne denarja, da bi lahko pogostili druščino.

Avtomobili Fiat 500 in 600 (fičko) na parkiriščih ob Gospodarskem razstavišču.

Vir: Ljubljana, 1970, foto Viljem Zupanc.

Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-002-081.

Ob koncu vojne 461 gostinskih lokalov na 100 tisoč prebivalcev Gostilne, krčme, kavarne in vinotoči so bili že stoletja med najbolj obiskanimi družabnimi prostori v mestu. Vino je imelo dolga stoletja primat med alkoholnimi pijačami. Pivo in žganje sta prišla v Ljubljano šele v drugi polovici 16. stoletja, do takrat je bilo možno dobiti po gostilnah vipavca, teran in dolenjski cviček, v začetku 18. stoletja pa se jim pridružita še opojna kava in čokolada. Prvo kavarno naj bi leta 1712 v Ljubljani odprl kavarnar iz Milana. Leta 1804 je bilo v Ljubljani ob 10.000 prebivalcih 167 gostiln in pet kavarn, torej en lokal na 60 prebivalcev.11 V 19. in še bolj v 20. stoletju so se zgodile največje spremembe v preživljanju prostega časa, ki so jih zaznamovali procesi industrializacije, deagrarizacije urbanizacije in modernizacije ter končno tudi prodiranje potrošniške družbe.12 Življenje se je prostorsko in časovno razcepilo na delo in prosti čas, družabnost ni bila več vpletena in vključena v delovno življenje, temveč se je izluščila v samostojni del.13 Ker sta se v ekonomsko-socialnem življenju razdelila življenjski in delovni svet, je posledično naraščala tudi nujnost po nekem institucionaliziranem prostoru srečevanja, kjer bi lahko zadovoljili potrebe po stikih in komunikaciji, zato je bilo predvsem obiskovanje gostiln in drugih gostinskih obratov kot družbeno temeljno priznana oblika organiziranja prostega časa nekaj povsem običajnega. Tako je bilo že proti koncu 19. stoletja, malo pred rušilnim velikonočnim potresom leta 1895, v Ljubljani 173 krčem in vinotočev ter 14 kavarn. Po prvi svetovni vojni je bilo gostiln in kavarn že skoraj 300, kar je glede na število prebivalcev (50.000) pomenilo 1 gostilno na 183 ljudi.14 Pred začetkom druge svetovne vojne, ob koncu leta 1940, je obratovalo 8 hotelov, 14 restavracij, 23 kavarn, 362 gostiln, 52 bifejev, 1 bar, 20 krčem, 3 slaščičarne s postrežbo pri mizi, 10 prenočišč, 14 zajtrkovalnic in 7 menz, torej 514 gostinskih obratov,15 kar je pomenilo 187 prebivalcev16 na en gostinski lokal.17 Že med italijansko in kasneje nemško okupacijo se je število zmanjševalo. V prvem obdobju po koncu vojne je bilo 461 gostinskih lokalov: 8 hotelov, 14 restavracij, 20 kavarn, 320 gostiln, 55 bifejev, 17 krčem, 2 slaščičarni, 10 prenočišč, 7 zajtrkovalnic in 8 menz.18 V večjih gostinskih obratih (hotela Metropol in Union, kolodvorska restavracija, bife Rio in menzi Ljudska kuhinja ter Delavski dom) se je spremenila tudi struktura lastništva.

21

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

Podržavljenje zasebnih gostinskih prostorov V pravnem in lastniškem oziru se je prvič v zgodovini mesta zgodila nacionalizacija oziroma podržavljenje zasebnih gostinskih prostorov, ki pa na obisk prebivalstva ni imela bistvenih posledic. Prehod lastništva je pomenilo ustanovitev posebnega upravnega oddelka oziroma referata za gostinstvo in menze pri oddelku za trgovino in preskrbo Mestnega ljudskega odbora Ljubljana (MLO) decembra 1946. Ena izmed novosti, ki jih pripelje socialistično gospodarstvo, je bilo ustanavljanje menz, ki so jih za svoje delavce in nameščence uvajali posamezni uradi, zavodi in podjetja. Potreba po menzah je bila velika zlasti zato, ker je bilo v delo vključenih vedno več žensk, v sistemu živilskih nakaznic v prvih povojnih letih pa ni bila možna redna prehrana po restavracijah in gostilnah.

22

Nastanek delavskih menz Prav za tiste z manj globokim žepom so bile na voljo tudi menze, kjer so delavci nekoč dobivali tople obroke v posebnih lokalih. V njih so kuhali kalorične in obilne obroke: fižol s klobaso, golaž z makaroni, krompirjev paprikaš, riž s piščancem, džuveč, za desert pa jabolčne pite, puding ali kompot.19 »Vprašajte mene, kaj smo jedli mi, ki smo bili neke vrste uslužbenci? Menza! Še danes, ko pridem v kakšno gostilno in mi zadiši po menzi, rečem, porkaduš, to je pa menza, grem takoj ven! Na Miklošičevi je bila velika menza, kamor sem zahajal tudi sam. Ko si prišel tja, je bilo nabito, kakih 200 ljudi je jedlo hkrati. Dišalo je, da ne rečem smrdelo. Vedno so imeli juho, košček mesa, pražen krompir, zraven še kakšna omaka, solata, po navadi že dolgo uležana. Če je bila zeljnata solata, je bila sveže naribana. Bil si sit do večera. Če si bil samski, si se moral zvečer sam znajti, ali pa si šel k Daj-damu na oksen flajš – esih flajš, to je bil goveji gobec, narezan in s čebulo in oljem v solati narejen, pa kos kruha pa je bila večerja, ali pa k Riu na hrenovko, ki so jih imeli vedno tople v velikem loncu. Kos kruha s hrenovko je bila večerja.«20

Obletnica gostilne Šestica (napis nad vhodnimi vrati: 1776–1956).

Vir: Ljubljana, Polet, 1956, neznani fotograf.

Hrani ZŠRS Planica, oddelek Muzej športa, fond Polet, MŠ-F 4930.

Kolovrat za režiserje, pri Amerikancu za literate in Tavčarjev hram za pravnike Januarja in februarja leta 1947 so postali ljudska (kasneje družbena) last gostinski lokali Figovec, Daj-dam, Vesel in Keršič, ki so skupaj z Riom tvorili osnovo državnega gostinskega podjetja Gostinstvo MLO, aprila pa so se pridružili še Slamič, Kavarna Nebotičnik in bife Ribnik Tivoli. V istem času so ukinili vse zasebne menze, ki so jih prevzemala posebna gospodarska podjetja rajonskih ljudskih odborov. Avgusta 1947 je bila ustanovljena posebna direkcija gostinskih podjetij MLO, ki jih je vodila upravno in operativno. Januarja naslednje leto so priključili še kavarno Evropa, restavracijo Činkole, gostilne Sokol, Ruski car in Belokranjec, z nacionalizacijo pa so prešli pod direkcijo hoteli Slon, Soča, Bellevue in Lloyd. Tako je bil do konca julija dokončno ukinjen privatni sektor gostinstva. V Ljubljani je bilo leta 1950 199 gostinskih obratov, od tega 3 hoteli, 5 restavracij, 8 kavarn, 84 gostiln, 11 bifejev, 1 bar, 2 slaščičarni, 3 prenočišča in 75 menz.21 Po stanju 31. decembra 1955 je poslovalo v Ljubljani 214 obratov: 25 gostinskih podjetij, 22 samostojnih gostišč, 26 gostišč družbenih in gospodarskih organizacij ter JLA (večinoma menze zaprtega tipa), 58 manjših gostišč in 30 zasebnih gostišč na obrobju mesta. Kakor v predvojnem času političnih in stanovskih razlik so bili tudi lokali in kavarne po vojni jasno razdeljeni. »Igralci in režiserji so imeli svoj štab v Kolovratu, Pri Amerikancu na Gornjem trgu misleci in kak literat, Tavčarjev hram je gostil sodnike in odvetnike, Hotel Turist pa ekipo z RTV in delno filmarje, ki so se najraje zbrali v lokalu Bunker na tamkajšnjem vrtu. Če si tam eno uro pil kavo, je gotovo prišel mimo, kogar koli že si čakal ali želel videti. Operna klet je bila zbirališče ljudi iz opere, Unionsko kavarno in Figovec pa so zasedali večinoma mlajši.«22 Repertoar napitkov, vsaj tistih dostopnih povprečnemu obiskovalcu, ni bil širok: kava, vino in žganje. »Žganje je bilo ene vrste, vino pa dveh: belo in rdeče, pa nikoli nisi bil prepričan, kaj točno piješ. Po mojem so tiste ostanke na koncu kar skupaj zlili,« pripoveduje Barl. Veliko se je tudi kadilo, saj so bile cigarete zelo poceni. Nekoliko dražja je bila kava, ki jo je bilo treba uvažati. »A na srečo smo imeli neuvrščene prijatelje v Egiptu,«23 doda.

Inšpekcija pod pretvezo Hrana in pijača sta bili po gostilnah vedno predvsem zaradi družabnosti. Obratovale so lovske, strelske, ribiške, umetniške in povsem običajne gostilne. V Ljubljani je bilo moč naročiti divjačino, teletino, koštrunovino, perutnino, mesto pa je ohranjalo tradicijo dobrih gostiln in kavarn. »Vsaka gostilna je bila znana po določeni jedi. Na žabje krake se je šlo v določeno gostilno, na pečenko drugam. V Šiški je obstajala gostilna Slepi Janez. Pod lipco so hodili študenti proslavljati svoje diplome, v Šestico na malo mešano, na žabje krake sem hodil k Žabarici, zato tudi njeno ime. Ker je bližina bajerja, se je vedelo, kdaj je sezona za žabe, kateri meseci so najboljši za polže, v katerih mesecih so ribje jedi. Pri Slamiču so imeli poseben akvarij, kjer so imeli celo potočne rake.«24 Že omenjeni Saksida je doživel svojevrstno presenečenje v gostilni Katrca, kamor so ob nedeljah vedno hodili na kozlička.

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

»To je bil perfekten kozliček, toda nihče ni ugotovil, kako je mogoče, da vsako nedeljo pripravijo toliko porcij, dokler nismo izvedeli, da obstaja pasja in mačja klavnica v Šiški.

Od takrat naprej rad priznam, da imajo Kitajci dober okus.

Mačke in psi imajo isti okus kot kozliček in to je prijeten okus. Gre samo za kulturne predsodke.«25 Kljub tovrstnim zgodbicam je oblast zaradi preganjavice pred zarotami, ki naj bi jih kovale družbe v ljubljanskih lokalih, vsake toliko časa zaprla katerega od lokalov pod pretvezo, da je inšpekcija našla miši in ščurke.

Predel Spodnje Šiške med Vodnikovo cesto in Zdravstvenim domom Ljubljana Šiška (v sredini levo), Derčevo ulico in Celovško cesto z novimi stanovanjskimi bloki in stolpnicami (v sredini) in Na jami (desno).

Vir: Ljubljana, 1970, foto Viljem Zupanc. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-009-061.

»Ljudje so nas čudno gledali, ko smo jedli surovo meso« Gostilne pa niso bile odprte ves čas; »bile so tudi take, ki so bile odprte med 11. in 15. uro ter zvečer od 17., 18. ure dalje do 22., 23. ure. Veste, tudi kuhar Ivačič je dejal, da vsaka gostilna ni za vse, da mora biti vsaka nekaj posebnega. Nekaj mora nuditi. Vedeti moraš, kam greš na pohane piščance, kam na ribo, kam na morsko ribo, kje boš dobil dobro potico itd. Če ni bilo drugega, smo šli zvečer k Petričku na eno tortico in kavico.«26 Gostilne, menze, pivnice, slaščičarne, kavarne in drugi gostinski lokali so bili še vedno osrednja mesta družabnega življenja tako v Ljubljani kot na podeželju. »Hodili smo v Petriček, Rio, Daj dam pa v Triglavsko restavracijo; tam smo veliko igrali. Bila je nekakšna študentska menza, a ob sobotah so bili tam plesi. V tistih časih sem bil eden redkih, ki je imel denar, imel sem pač redno službo, ustanovil sem si svojo zasedbo, veliko smo igrali in bil sem zaželen v družbi verjetno tudi zato, ker sem imel denar,«27 obuja spomine skladatelj Mojmir Sepe, »poleg tega pa smo se takrat vsi poznali, zelo malo so ljudje hodili po gostilnah, le boemi in glasbeniki smo bili tam«.28 Popularne so bile tudi gostilne, kjer so imeli ocvrte piščance, »a ker ni bilo veliko avtomobilov, je bil to pravi izlet in seveda takrat še ni bilo testiranja šoferjev za alkohol,«29 pripoveduje pokojni igralec Polde Bibič o času, ko je v Ljubljani študiral igralstvo. »Kasneje sem lahko zaživel študentsko boemijado, ker sem dobil prvi denar za prve predstave. Privoščil sem si

tudi tatarski biftek v takratni Unionski kleti, to je bila takrat pljučna pečenka strgana. To še ni bilo v navadi, a tudi ljudje so nas čudno gledali, ko smo jedli surovo meso. Jedli smo tudi biftek na poseben način narejen.«30 V glavnem se je jedlo po majhnih tradicionalnih gostilnah. »Hodili smo tudi v gostilno Breskvar, kjer je bil balinarski klub Jadran, in tam je bilo vedno zelo veliko ljudi. Stregli so hrano, kot na primer segedin, pečenice, krvavice z zeljem, golaži, vampi, svinjska pečenka, ki je bila okusna in poceni. Otroci smo pili malinovec, odrasli pa vino, točeno pivo in razne špricerje.«31 Od meščanske kuhinje do hitre prehrane Če se je predvojna ljubljanska meščanska kuhinja, za katero je bila izredno pomembna osrednja ljubljanska tržnica,32 še dolga leta po razpadu avstrijskega cesarstva zgledovala po dunajski kulinariki, sta se po drugi svetovni vojni način prehranjevanja in ponudbe spremenila tudi na račun zmanjšanja velikosti stanovanj in manjših finančnih zmožnosti.

Prav tako je bil za obogatitev ljubljanskih javnih in zasebnih prehranjevalnih navad pomemben doprinos številnih novih priseljencev v Ljubljano. Po drugi svetovni vojni je Ljubljana deležna v vedno večjem obsegu hitre prehrane, kamor so spadale hrenovke, sendviči ali pa žemlja, namazana z maslom in gor šunka. To so jedli tudi študenti, ki so zahajali v Daj-dam, Petrička, Bellevue in Rio. »Prišli smo s kolesi in naročili rol šunko in francosko solato.«33 Hitra prehrana, npr. burek in čevapčiči, se je pojavila kasneje, s priseljenci, ki so prihajali v Slovenijo z juga (Kosovo in Srbija). Šestdeseta leta so bila za gostilno Čad prelomna. Leta stagniranj, menjava upravnikov, kraja inventarja, še posebej kuhinjskega pribora, so spremenili šele običajni mesni svaljki, ki jih že tisočletja jedo na Bližnjem vzhodu (iz perz. kebab), pri nas pa jih poznamo kot čevapčiče. Balkansko specialiteto, ki si jo lastijo vsi bratski jugoslovanski narodi in je zdaj skorajda slovenska nacionalna jed, so Ljubljančani leta 1964 spoznali na Gospodarskem razstavišču, ljubljanskem oknu v svet, in jed jih je popolnoma obnorela. Človek, zaslužen za »odkritje« jedi, ki sta jo verjetno brez kajmaka pred 2500 leti poznala tako Herodot kot Aristotel, je bil nihče drug kot prvi resnični kralj ljubljanskega žara Srb Elempija Marković, ki je po politični direktivi prevzel tudi gostilno Čad. Čika Leka, kot so ga klicali, je bil zaslužen tako za razširitev salona na vrtu in gradnjo zunanjega žara kot za peko specialitet: čevapčičev, pleskavic, »urnebesa«, šopske solate, »zeljanice« in drugih dobrot.34 Čevapčiče in ražnjiče so začeli prodajati tudi na kopališču Ilirija in v Riu, v naslednjih desetletjih pa so postali del standardne ponudbe večine ljubljanskih gostiln. »To je kar dišalo. Če si šel plesat, si še dišal po ražnjičih.«35 Emonska rezina iz masla in orehov Vsak lokal v Ljubljani ni bil za vse, vedelo se je, kam na potičko, tortico ali štruklje. »Na tortico smo pa šli k Petričku na Cankarjevo ulico, pa na kavico dopoldan.«36 Druga prav tako znana slaščičarna je bila Gris, ki je domovala na Starem trgu in je bila precej majhna, zlasti za današnje razmere: »V njej se je drenjalo nekaj tistih tipičnih rumenih

23

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

miz z vzorčkom fine bele mrežice in kovinskimi nogami ter prav takih, zaobljenih stolov, tipičnih za šestdeseta leta…

Po stenah so se vrstili starinski posterji za Coca colo, Cocto in Jupi. Na vseh mizicah so se bleščali raznobarvni plehnati pepelniki, taki vodno zeleni in vijolični in kar naprej se je iz njih kadilo. Grisove slaščice ne bi bile nikoli prave, če ne bi imele vonja in rahlega okusa po cigaretnem dimu.

Rahlo odimljene slaščice so šle še v večjo slast. In zraven se je pila kava, taka turška, v majhnih skodelicah z modro ali zeleno vodoravno črtico. Pa malinovec,«37 pripoveduje režiserka in scenografka Barbara Kapelj Osredkar. Še ena legendarna slaščičarna je bila v Židovski ulici. »Z rjavimi ploščicami obdana Jagoda, polna raznobarvnih sladoledov in najbolj cukrenih poželenj – ogromnih šampit in šamrol.«38 V Zlati ladjici so stregli Emonsko rezino iz masla in orehov, ki so jo delali v pekarni pri Ljudski kuhinji. In nadaljuje: »Imeli smo jih za pravo ljubljansko slaščico. Tako smo jo vsaj razlagali tujcem, ki so prihajali. Saj velika mesta se morajo pohvaliti vsaj z eno izjemno slaščico, s katero si dvigne mesto ugled.«39

Rac, Blaž Ogorevc, Mate Dolenc, Zvonka Makuc, Tomaž Kralj, Matjaž Kocbek, Peter Božič, Karpo Godina, Milan Jesih, Ivo Svetina, Dimitrij Rupel, Pavel Gantar40 in, kot se spominja eden od bratov Polič, dr. Svetozar Polič, znan tudi kot Cvero: »V gimnazijskih letih, ko sem hodil na šubiško gimnazijo sem začel hoditi v Šumija, kamor sem hodil še v študentskih letih. Fenomen lokala Šumi je bil v tem, ker takrat v Ljubljani ni bilo dosti lokalov, hodili smo še v Rio, Mesink, Slonček, Petriček, ampak v Šumiju smo lahko govorili vse, kar smo hoteli. Bilo je veliko različnih ljudi, največ je bilo umetnikov. Od tu izhaja vsa takratna umetniška smetana, npr. Karpo Godina, Mate Dolenc, Matjaž Vipotnik, Deklejeva ... Obstajal je trikotnik takratnih lokalov na kupu: Šumi, Koper in Mrak, tu se je zbirala tudi filmska akademija in filofaks. Družil sem se z igralci, posebej pa s Karpo Godinom; v teh lokalih ni bilo nobenega od tehnične inteligence, razen mene, zato so se moji kolegi z inštituta zelo čudili, zakaj se družim s temi umetniki. V tem druženju ni šlo le za zorenje, levičarsko zorenje, diskutiranje, tle so se dogajale tudi prve ljubezni; tudi jaz sem obe ženi tu spoznal, tudi moja druga žena je bila ta prava šumijevka. Še preden sem ju spoznal, sem si v tem ljubljanskem trikotniku iskal partnerico za vesele popoldneve.«41 Ob tem znanstvenik, okoljevarstvenik in nekdanji igralec nadaljuje svojo zgodbo o dogajanju v Ljubljani: »Ta trikotnik Koper, Mrak, Šumi; vsi so se zaprli ob polnoči in potem so eni šli še v Nebotičnik, ostalo pa v Kolodvorsko restavracijo. Tam so bili od umetnikov do klošarjev. Zjutraj se je tam dobil tudi golaž. Seveda sem jaz bolj pridno študiral, a včasih smo se tudi družili dolgo v noč in veliko diskutirali. Tudi Rio smo imeli, tam so se zbirali džezisti, imeli smo tudi gostilno Bellevue, tam so se zbirali mladi intelektualci; bil je tam ples pa tudi alkohol. Jest se je pa hodilo v Operno klet in v Unionsko in Slonovo klet; cela AGRFT je tam hodila, ali k Mraku, Žabarju, Slonu, pa Bellevue je imel šolo kuhanja in krasno muziko in hrano. Tudi ni bilo zelo drago tudi za nas študente. Študentje smo takrat dobro živeli, lokali so bili elitni lokali in poceni, Šestica, Mesing. Bellevue je bil čudovit, čudovit pogled na Ljubljano.«42

Stavbe od Name, Banke Slovenije, Nebotičnika, Slavije do funkcionalistične Glavne zadružne zveze arhitekta Emila Medveška, ki jo je obložil z belim kamnom. Na levi strani križišča Slovenske in Gosposvetske ceste ter Dalmatinove ulice je staro dvonadstropno poslopje Metalke.

Vir: Ljubljana, 1960, foto: Viljem Zupanc. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-002-360.

Tradicija kavarništva Kavarništvo in pitje kave ima v Ljubljani daljšo kot večstoletno tradicijo, o pitju kave je pisal že Valvasor, že leta 1713 pa je tudi Ljubljana dobila svojo prvo kavarno. Ob koncu 18. stoletja, ko je mesto štelo nekaj deset tisoč prebivalcev, je bilo možno piti poživljajoč napitek že v sedmih kavarnah. Pred več kot 100 leti je v ljubljanske kavarne, tako kot danes, zahajal bolj ali manj redno skoraj vsak. Pred prvo svetovno vojno so moški vsak dan hodili v kavarno okrog šestih popoldne, seveda samo določen sloj, predvsem lastniki, kajti ostali so bili po službah do poznih večernih ur.43 V kavarni so brali časopise, naročilo pijače pa ni bilo obvezno. Lahko so torej le sedeli, prebirali tisti čas najbolj priljubljene nemške časopise, kot so bili Wiener Journal, Die Neue Freie Presse in Der Welt Spiegel, ter uživali v svežih novicah. Ena najbolj obiskanih ljubljanskih kavarn je bila Evropa.44 Navadno so naročali predvsem belo in črno

24

Od umetnikov do klošarjev Med bolj zanimivimi družabnimi prostori je bil seveda Šumi – lokal velikih emocij in številnih spominov v bidermajerski stavbi nekdanje tovarne bombonov in peciva Jožefine Schumi, v katerem je bilo legendarno shajališče ljubljanskih umetniških ustvarjalcev od šestdesetih z vrhuncem v sedemdesetih pa vse do velikih družbenih sprememb v devetdesetih letih. Tam so se med drugim zbirali gledališčniki, literati, slikarji, bogati otroci funkcionarjev in naključni gosti: Polde Bibič, Barbara Levstik, Boris Cavazza, Marjana Brecelj, Dušan Jovanović, Radko Polič

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

kavo ter kapučino.45 Primat med kavarnami je leta 1898 Evropi prevzela Narodna kavarna poleg Kazine. »Bila je najlepša kavarna v Ljubljani in Slovenci iz vseh krajev domovine so množično prihajali na ogled.«46 Izredno priljubljeni so bili še Union, takrat najmodernejši hotel s kavarno in restavracijo, kavarne Emona, Merkur, Štrukelj in Slon.47 Do leta 1940 je bilo v Ljubljani že 23 kavarn. Večino kave so pripeljali iz Trsta, ki je v svetovnem merilu še zdaj pomembno pristanišče za kavo.

Središče družabnega sveta so bile po drugi svetovni vojni kavarne. Ljudje so se v njih družili, razpravljali, seznanjali z novicami, delali, študirali, se zabavali in opijali. Obisk kavarne je bil pomemben socialni afirmacijski dejavnik. »Ko sem prišla s Štajerske poučevat na eno izmed ljubljanskih osnovnih šol, sem bila le mlado dekle s podeželja. Sodelavke, profesorice na tej šoli, so me povabile na srečanje ob kavici v kavarno Evropa. Ob določeni uri so bile zmenjene pred vhodom. Vse so bile zelo lepo urejene ter so nosile bombažne kvačkane rokavice. Le jaz jih nisem imela. Sedela sem ob strani ter strmela v elegantno kavarno ter poslušala modro govorjenje starejših kolegic. Sodelavka mi je ob naslednjem srečanju podarila par kvačkanih rokavic kremaste barve. Še danes jih hranim.«48 V kavarnah so se zbirali intelektualci, umetniki, premožnejši in napredno misleči ljudje. »Slon je bil imenitna kavarnica, tam smo imeli neko društvo in smo se zbirali ob sredah. Člani društva so bili kulturniki, delavci različnih muzejev. Ko smo se usedli za mizo, so takoj zaigrali Hejlili, hejo. Tam smo se včasih kdaj pa kdaj malo napili, se kaj pametnega ali manj pametnega dogovorili, spoznavali dekleta, dekleta nas. To so bila družabna srečanja. Kasneje se je začel klub književnikov Miklič. Dostikrat sem delal zvečer in včasih zavil čez cesto v klub, kjer je bila vedno druščina. Hrana je bila odlična, ker je Miklič vsak drugi dan hodil v Celovec in kupoval sestavine, ki se jih pri nas ni dalo dobiti. Za tiste čase so bile to eksotične jedi, danes so postale vsakdanje (avokado, pomaranče, banane, kraljevo solato, florentinski zrezek, ki je tehtal slabo kilco, op. avt.). Spomnim se, da se je ob ponedeljkih pri Mikliču zbirala družba, t. i. 'ponedeljkarji', med katerimi je bil slikar Adamič, književnik Božič, ki se je takrat že malo odvadil pijače in se je delal ob soku, kot da pije vino. Tam se je zbirala tudi celotna ljubljanska politika. Bilo je zanimivo,«49 se spominja znani slovenski etnolog Boris Kuhar, sicer rojen Mariborčan. Znane so bile tudi sredarce, to so bile gospe, ki so se dobivale ob sredah. V Ljubljani je bila po pripovedovanju Staneta Sakside »inštitucija, kjer se je poznala cela Ljubljana, imenovale pa so se sredarce. To so bile ženske, ki so se vsako sredo dobivale v Slonu. V ožji krog so spadale štiri najlepše Ljubljančanke in še nekaj drugih, ampak te so bile poznane po celem mestu.«50 Socialistična boema Pogosto so bili med večernimi gosti kavarn v bližini filharmonije, drame ali opere umetniki, ki so ravno končali večerno predstavo.51 »Središče socialističnega boemstva je bila v tistih svinčenih časih kavarna Union,« je v dokumentarnem filmu Tista socialistična boema povedal pokoj-

ni Polde Bibič. »Natakarji so bili tako rekoč naša družina, če nisi imel denarja, si pač živel na kredit.«52 Nekdanji natakar v kavarni Union Ivo Juričev se dobro spominja teh časov. »Študenti igre z bližnje akademije so imeli v kavarni poseben kotiček, kjer so študirali in analizirali predstave.

Doma namreč niso imeli kurjave. Pogosto so se izgovarjali, da so brez denarja, pa sem jim vseeno postregel, kar so si želeli. Starejši natakarji niso razumeli, zakaj jih kreditiramo. Jutri bodo to slavni igralci, sem jim razlagal, dobili bodo službo in denar in se vrnili k nam.«53 Natakarji so bili drugačni kakor današnji, svoje znanje in manire so pridobili na gostinski šoli, kjer so jih učili obnašanja, izobraževali so se v kulturi, potrpežljivosti in uglajenosti. Še preden je prišel za natakarja v Ljubljano, je že govoril italijansko in francosko, vpisal pa se je še na tečaj nemščine. Gostje so bili akademiki in boemi: filmski igralci, pisatelji, slikarji pa tudi zdravniki, ki so prihajali dvakrat na dan, dopoldne in po kosilu. Lahko so naročili turško kavo iz džezve, ruske čaje, zavitke z najrazličnejšo vsebino, borovničev sladoled, holandski krof, domača buteljčna vina, različno pripravljena jajca in hrenovke. Kavarna je bila kljub »svinčenim časom« redno oskrbovana s časopisi iz Sovjetske zveze, Nemčije, Avstrije in Francije in še od kod. Proti koncu šestdesetih let je kavarniška kultura začela zamirati. »Če je šlo prej uradništvo, ki ga je bilo v Ljubljani veliko, po kosilu na dolgo pavzo s kavo, cigareto in časopisom, se je kasneje to spremenilo. Meščani so postali delavci, ki niso imeli več toliko časa ne denarja. Kavarne so zamenjali bistroji in bifeji, kjer se kavo spije na hitro in kar stoje.«54 Kavarna je izgubila svojo osrednjo funkcijo tudi zaradi prihoda televizije. Po drugi svetovni vojni se je število kavarn v Ljubljani začelo zlagoma zmanjševati. Zaton klasičnih meščanskih kavarn v Ljubljani, ki jim v času socializma zaradi meščanskega pridiha splošno družbeno ozračje ni bilo naklonjeno, še zdaleč ne pomeni, da so zaprli vse po vrsti in da se ljudje niso družili in srečevali ob kavi. »Spomnim se anekdote. V mojem ansamblu je igral precej dober saksofonist Ati Soss (jaz sem igral več inštrumentov) in ko se je začel prvi novinarski ples, so najeli cel hotel Union in z velikim orkestrom smo igrali v veliki dvorani ... že po drugi uri ponoči so vsi počasi odšli, jaz in Ati Soss sva še hodila od šanka do šanka in prideva do kavarne Union, snažilke so že pometale, ampak tam je bil klavir in Ati Soss reče, 'a še malo zaigrava' in sva igrala in igrala ... do jutra.

Kavarna se je že odprla, ljudje so prišli in pili kavo ter brali časopis, midva pa tega nisva videla in sva igrala in igrala, pol pa pridejo trije bratje nosači od ene firme, ki je prevažala klavirje in so pač prišli po klavir. Midva pa sva jih vprašala, koliko zaslužijo na uro, in ko so nama povedali, sva jim plačala še za nekaj ur. Tako sva igrala in igrala do sredine dneva, nosači pa so medtem šli na pivo,«55 pripoveduje slavni slovenski skladatelj in glasbenik Mojmir Sepe. »Po drugi svetovni vojni, ko so promovirali kavo znamke Julius Meinl, je pred vsako trgovino, kjer so prodajali kavo te znamke, stal zamorec z rdečo kapo in ljudi pozdravljal po slovensko. Ko si vstopil v prodajalno, je tako lepo dišalo po kavi, da si jo moral kupiti.«56

25

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

26

Plesni inženir Doli Čeprav je bil po vojni družabni ples nezaželen, označen kot fakirstvo, kapitalizem,57 se je velik del družabnega življenja odvijal tudi na plesih.58 Nič čudnega, da so se fantje množično vpisovali v plesno šolo mojstra Jenka, saj se je na parketu spletlo največ ljubezenskih zgodb. Mojster Adolf Jenko je imel od leta 1927 v stavbi Kazine svojo plesno šolo, po drugi svetovni vojni pa so jo preselili na Petkovškovo nabrežje, kjer je poučeval družabne in športne plese.59 »Nekoga spoznati in navezati tesen stik je bilo veliko bolj zapleteno, kot je to danes. Nič si sploh nisi upal reči, iz samega strahu, da te bo punca zavrnila. To, da si jo lahko spremil ponoči domov, je bil že resen uspeh,«60 se spominja Barl. Ljubezni ali pač samo spogledovanja so se tako dogajala predvsem na plesih ob sobotah zvečer. Najbolj znan je bil tisti v Narodnem domu, kjer se je zbralo več sto mladih, poleti pa tudi v gostilnah z vrtovi, denimo v Riu, pa v Švicariji v Tivoliju, našteva dolgoletni plesalec in vodja Ljubljanskega plesnega kluba Mihael Verbič, ki je brusil pete pri legendarnem mojstru Jenku. Jenko je bil po Verbičevih besedah veliko več kot učitelj plesa. »Bili smo delavska mladina, brez pravih manir, kaj šele da bi znali ogovoriti punco. Mojster Jenko nas je naučil vse – da moramo priti na ples čisti, urejeni, lepo oblečeni, privzgojil nam je osnove bontona, nas naučil pristopiti do dekleta.«61 Adolfa Jenka so prijatelji klicali Doli, novinarji plesni inženir. Ples je študiral na Académie Royale de Danse v Parizu in svoje znanje predal približno 220.000 ljudem.62 Po njegovi zamisli, da mora biti ples dostopen vsem, ne le izbrani eliti v mestnih središčih, je bila leta 1954 ustanovljena Plesna zveza Slovenije. Njen predsednik je bil nekdaj tudi Mihael Verbič, učenec mojstra Jenka. Ta je svoje učence in učenke učil v plesni šoli na Petkovškovem nabrežju 35 tudi četvorko. »Četvorka je bila nekako nosilec tega, da si se uredil. Bolj ali manj smo vsi iskali dobre plesne čevlje, mehke, pa kravato. Nisi kar tako hodil. Imel si temen suknjič, v srajci sploh ni bilo plesa. Ko smo tekmovali šolski plesni pari, so bile plesalke urejene, so imele krila iz tafta, bolj ali manj bele bluze. Nekatere so imele pete, nekatere ne. Nekaj jih je bilo kar naprednih. Bomo rekli tako pošteno, so imele lepe noge, lepe čevlje, so znale stopiti, so imele rade glasbo. Moja plesalka je bila odlična in marsikdo mi jo je zavidal.«63 Zanimivo je, da se je plesnih korakov učilo zelo veliko fantov, medtem ko je plesalk kronično primanjkovalo. To so bili drugi časi, dekleta pa pod vplivom zelo konservativne vzgoje, pravi sogovornik. »Jenko se je zato dogovoril kar s srednjo šolo za medicinske sestre in z učiteljiščem, da so dekleta prihajala na vaje, ne da bi jim bilo treba kaj plačati za to.«64 Bolj ko je fant obvladal ples, več možnosti je imel pri dekletih. Ljubljan-

čanka Marta Brüfach se najraje spominja časa, preživetega v Narodnem domu, v prvem telovadnem društvu v Sloveniji (sokoli), v stavbi današnje Narodne galerije. »Tam smo pa mi bili. Plesne vaje smo imeli, to je bila mladina, potem smo pa vsake toliko časa naredili piknik. Eden je prinesel vino, ker je bil Dalmatinec. Jaz sem takrat deset krofov spekla. Vsak je nekaj prinesel, recimo piškote in potem smo imeli luštno zabavo.«65 Valček, tango, fokstrot, »lambetrok« in »palazglajt« na Taboru Tudi Sokolski dom na Taboru ni služil samo za resne športne dejavnosti, proslave, velike komemoracije in slavnostne akademije, v veliki telovadnici in drugih prostorih so se odvijale tudi bolj sproščene in zabavne aktivnosti. Že prvi povojni fizkulturni društvi Svoboda in Enotnost sta v letih 1945–1947 vsako nedeljo od oktobra do maja prirejali javne plesne vaje (za odrasle 20.–23. ure, za mladino pa 15.–18. ure), silvestrovanja in predpustne prireditve. V veliki taborski dvorani je valček, tango, fokstrot, »lambetrok«, »palazglajt«, četvorko poučeval med drugimi tudi plesni mojster Jenko. Po ustanovitvi samostojnega društva Telovadno društvo Tabor II Ljubljana so bile plesne vaje tudi ob sobotah, poleg modernega džeza pa se je sukalo tudi na slovenske ljudske pesmi.

Leta 1949 je bil organiziran celo republiški plesni turnir.66 Za starejše člane so razen plesov prirejali tematske zabave, kot so silvestrovanja67 in maškarade,68 in tudi tovariške oziroma društvene večere. Za ta namen pa so leta 1959 celo kupili televizijski aparat.69 Konec šestdesetih let je prirejalo plesne vaje študentsko kulturno-umetniško društvo Akademik.70 Za mlade so bili v Partizanu Tabor najbolj zanimivi plesi. Vse je bilo organizirano prostovoljno. »Najbolj zanimivi so bili v Partizanu Tabor plesi. Mi smo bili takrat mladi in ti plesi so bili ob sobotah zvečer in ob nedeljah popoldan. In tudi ob posebnih prilikah, na primer na silvestrovo, za pustovanje. Vse je bilo organizirano prostovoljno, tudi dvorane so se okrasile v takem stilu. Leta 1958/59 so se odločili, da bomo okrasili mi mladi, ki smo bili takrat v dvajsetih letih. Po ideji bodočega inženirja smo naredili neke mreže z snežinkami. Nekaj tednov pred plesom smo vse to pripravljali, po službi ali po pouku, šivali smo snežinke, pritrjevali vrvi, urejali. Na koncu smo bili vsi zadovoljni, izgledalo je imenitno, ustvarili smo zvezdnato nebo in padajoče snežinke.«71 Društvo je prirejalo tudi čajanke s programom. Skozi vsa leta delovanja TVD Partizana je bila posvečena posebna pozornost najmlajšim telovadcem in drugim mladim obiskovalcem iz cele Ljubljane.

Med drugim so bile na Taboru lutkovne predstave in kino s poučnimi vsebinami, otroške maškarade, pionirski popoldnevi in izleti, prireditve z dedkom Mrazom in novoletno jelko ter druge zabavne prireditve.72

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

Gosposvetska cesta s trolejbusom v ospredju in poslovno stolpnico Metalke v ozadju iz leta 1963. Stavba arhitekta Mihevca je postala eden izmed povojnih simbolov in znamenitosti moderne Ljubljane.

Vir: Ljubljana, 1965, foto Viljem Zupanc. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-002-097.

Dvorane so pokale po šivih Tako na plesih kot tudi v lokalih je bila živa glasba – gramofon je imel namreč le redko kdo. Matija Barl, ki je v raznih zasedbah igral klarinet, je s petimi ali šestimi koncerti ob koncih tedna zaslužil več kot njegov oče, ki je bil podpredsednik podjetja Hrana. »Vstopnine niso bile visoke, a dvorane so pokale po šivih in na koncu večera se je nabralo kar precej.«73 Igrali so povsod – po avlah, travnikih in senikih, da je bilo le dovolj prostora za ples. Ljudje so imeli pač potrebo po druženju in zabavi. Barl se spominja, kako so začeli poslušati džez. »Ponoči smo iskali evropske radijske postaje, za katere smo ugotovili, da vrtijo kakovosten jazz. To so bili recimo Radio Luxemburg, pa francoski radio Toulouse in berlinski radio, tega se je našlo na kratkih valovih. Kdor je znal pisati note, je tako med poslušanjem zapisoval, če mu

je kaj ušlo ali ni vedel naprej, smo nekako dopolnili, nato pa bili naslednjo soboto največji frajerji, ker smo imeli novo pesem.«74 Narodno-zabavna glasba je, zanimivo, postala zares priljubljena šele z Avseniki. Pred njimi je bil glavni Avgust Stanko »folklorna osebna lastnina vseh Slovencev«. Stanko je igral harmoniko in imel vsako jutro oddajo na radiu. »Všeč sem komu bila, pa je prišel in smo se učili plesati.« Mojster Jenko je mnoge generacije razen družabnega plesa učil tudi o bontonu. »Temeljni namen je bil kultivirati slovensko mladino. Vojna je prinesla štiri leta brez učenja primernega vedenja. Kar je bilo vzgoje doma in v cerkvi, ni pa bilo nikakršnih posebnih vzgojnih metod in oblik. Prišli so novi časi, bile so delovne brigade. Je bil potreben ta bonton, ki ga je mojster Jenko vcepljal nam. Odnos do starejših, do deklet ali pa med seboj.«75 Kako je to potekalo v praksi, nam pripoveduje Nada Tarman: »Dvorana, na eni strani so bili fantje, so sedeli, so bili stoli pri zidu. Na drugi strani pa so bili tudi stoli, pa punce in njihove mame zraven, te gardedame. In potem se je začela muzika in so ti fantje prišli po punce. So že prej pogledali, katera je. Jaz samo to vem, zelo sem bila visoka in me je skrbelo, da ne bo kakšen majhen prišel pome, ker to je bila sramota ... Ampak tudi to se je zgodilo, všeč sem komu bila, pa je prišel in smo se učili plesati.«76 Plesalo pa se ni samo v Narodnem domu, temveč tudi na Taboru, Triglavski restavraciji, »zvečer smo hodili v Šiško v Šercerjev dom, bile so tudi plesne vaje na Viču, po šolah, kasneje pa v Festivalno dvorano, ki pa je preozka in predolga. Bile so tudi sproščene veselice na prostem.«77 Razen Adolfa Jenka so v Ljubljani delovali še trije (amaterski) učitelji: frizer Marjan Marolt, gradbeni tehnik Oblak in krojač Lojze Lumbar, »ki mi je naredil prvi frak«.78 Plesna zveza Slovenije je šolala plesne učitelje ob vikendih. Šolanje je trajalo tri leta. Kot pripoveduje nekdanji učenec plesne šole, so bili »izpiti kar težki in bilo je tudi nekaj takih, ki so se težko navadili, niso bili športni plesalci, pol so se izvežbali, ampak so se tudi oni naučili. Poznati smo morali osnove baleta, imeli smo tudi profesorja za balet. Sledili so izpiti, ki niso bili lahki.«79 Džez in bugivugi sta bila v tistih letih prepovedana, saj ju je oblast smatrala za nemoralna in nezaželena.80 Proti temu so ostro nastopali. »Prišli so miličniki in so razgnali plesalce in godbenike, če so to plesali.«81 Plesne zabave, ki so bile poleg filmov v kinematografih med najbolj priljubljenimi in zabavnimi oblikami preživljanja mladih, so večkrat postale točke dnevnega reda partijskih zasedanj. Za partijo je bil džez sinonim za pretepe, pijančevanje, nesramno obnašanje in grotesken način plesa. Tudi Tito ni odobraval te zvrsti glasbe, saj je bila po njegovem kompozicija neestetska in je predstavljala pornografijo v glasbi.82 Policijske intervencije so pogostokrat prekinile ples, odkar so lokalne oblasti zahtevale, da ni dogodkov brez programa, z drugimi besedami, brez smotra ne bi smelo biti plesa.

27

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

Turistično-prometni zemljevid Ljubljane.

Vir: Valter Bohinec, France Planina, Vlasto Kopač, Ljubljana, Turistično društvo Ljubljana, 1958. Hrani Slovanska knjižnica, digitalizirano gradivo.

28

Nočno življenje in »štrikanje« Nočna lokala sta bila v Ljubljani le dva – bar Slon in Nebotičnik, »eden je 'pod oblaki' v Nebotičniku, drugi pa 'pod zemljo' v hotelu Slon. Ti dve zabavišči sta uradni prostor za pretirane veselosti in v tem prostoru Ljubljančani skoraj vsako noč plačujejo 'patidenk' krajcar za svojo svobodo.«83 Običajno so tisti, bolj željni zabave najprej šli v Nebotičnik, nato v Slona, ki so ga ob štirih zjutraj zaprli; uro kasneje pa so odprli kolodvorsko restavracijo. »Še slabše kot na peronu pa je v tako imenovani kolodvorski restavraciji. Ker mora biti zastran nočnega prihajanja in odhajanja vlakov odprta skoraj vso noč, ne zahajajo vanjo samo naključni ali nenaključni potniki, temveč vsi kronični pijanci ljubljanskega mesta. V njej se torej proti četrti ali peti uri zjutraj zbere zbirka rdečih nosov, umazanih ust, krmežljavih oči, dolgočasnih ali hitro utripajočih kretenj in razglašenih cip. Ljubljanske cipe so nekaj čisto posebnega: ker ciparska obrt ni dovoljena, ta obrt sploh nima pravih obrtnic in tiste, ki se z njo ukvarjajo, so le nečiste amaterke. Dostojevski edini bi bil lahko profesor teh žensk, sleherni drug bi se jih prestrašil, zakaj njihov duhovni, moralni in fizični rompompom je tolikšen, da lahko ujamejo kakšno veselje samo na tem kraju, kjer od časa do časa, zlasti pa v poznih nočnih urah, vse štiri strani sveta zgube svoj kompas.«84 V kolodvorski restavraciji so se po dolgi in naporni noči spet srečali vsi. Pesnik Lojze Krakar je o njej zapisal: »Tukaj je zadnja postaja Ljubljane, / kadar prehodiš vsa pota noči, / tu srečaš v bratskem objemu pijane / cipe, poete in zgledne meščane, / tu kot v peklu ob tej uri so zbrane / duše zgubljenih ljudi.«85 V petdesetih letih je pisal o nočnem življenju v Ljubljani Boris Kuhar, ki je večkrat zvečer po predhodnem blagem popivanju pristal v kavarni

Nebotičnik. »Takrat je bilo družabno življenje kar živahnoDelali smo dosti, tudi zvečer, ko smo velikokrat zašli v bar.

Imel sem čut za opazovanje in tako sem na podlagi opazovanj napisal Vest brez konca, ki je izhajala kot podlistek v Slovenskem poročevalcu. To je bilo za takratne razmere grozno, saj sem prvi napisal, da je socializem lahko tudi prostitucija. To je bila takrat tabu tema. Pisal sem o življenju v barih, znanih Ljubljančanih, umetnikih itd. Podpisoval sem se kot Rene Verite, Resnica. Vsa objavljena imena so bila v francoščini, tako da mi ni mogel nihče očitati, da ga omenjam. Pisal sem o ljubljanskih damah iz nočnih lokalov, kje so se takrat te ljudje zbirali. Priljubljeno shajališče je bilo na Igu. Tudi Nebotičnik je bil eden takih barov, kjer je bila navada, da so se malo pretepali, enkrat nekoga tudi 'zaštihali'. Potem so poklicali policijo in mi govorili, naj povem, kdo so te prostitutke, te dame. Odvrnil sem jim, da od mene ne bodo ničesar izvedeli, da so oni policaji, ne pa jaz. Nikoli nobene nisem izdal, čeprav sem vse kar že dobro poznal, ker sem jih vsak dan videval v nočnih lokalih. Tako sem napisal, da lahko v Ljubljani v socializmu obstaja tudi prostitucija.

Pisal sem dosti drugih zgodb.«86 Rumenega tiska ni bilo, če je kdo kaj objavil, je bil to Pavliha. Spoštovanje zasebnosti je bila pomembna kategorija, prostitucija je bila v socializmu tabu tema, saj uradno ni obstajalo, »da bi bile punce pomanjkljivo oblečene«.87 Kuhar je v podlistku opisoval dame v rumenih puloverjih v baru v Slonu. Za tiste čase je bila to skoraj pornografija. Ko je bil striptiz, so študenti hodili v bar skozi kuhinjo. Vendar je bil vedno nekdo iz palače Slavija,88 ki je vse kontroliral. Prihajali so celo Italijani in dame na Nebotičnik. Zadeva se je imenovala štrikanje in so »jemale dinarčke za štrikanje«.89

Terasa kavarne Nebotičnik.

Vir: Ljubljana, Polet, 1965, neznani fotograf.

Hrani ZŠRS Planica, oddelek Muzej športa, fond Polet, MŠ-F 4897.

Konec promenade Po pisanju Valvasorja naj bi imeli že v srednjem veku meščani prijetno sprehajalno gozdno pot na grajski grič, ki je peljala mimo strelišča do grajske trdnjave. V baročnem času so v okolici mesta vzniknili okrasni vrtovi bogatejših meščanov in plemičev z zasebnimi sprehajališči. Prvo večje spre-

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

hajališče, ki je bilo od leta 1789 tudi odprto za javnost, so bili Zoisovi vrtovi, ki so se raztezali na nekaj hektarjev med križiščem Rimske in Tržaške ceste pa vse do južnega obzidja nunskega vrta. Na mestu današnjih Plečnikovih tržnic, kjer je nekoč stalo srednjeveško obzidje, je bilo leta 1812 urejeno prvo javno sprehajališče v mestu (Šolski drevored).

V času francoskih Ilirskih provinc dobi Ljubljana botanični vrt in večje parkovne ureditve med Tivolskim in Cekinovim gradom. Namen sprehodov je bil družabne narave, sprehajanje pa je postalo eden izmed priljubljenih načinov preživljanja prostega časa ljubljanskih meščanov. Tukaj so se spletla nova poznanstva in razkazovalo družbeni status ter modne novosti. Na prelomu 20. stoletja je bila pot priljubljene promenade večkrat spremenjena, sprva je potekala kot krožna po starem mestnem jedru, nato razširjena mimo Pošte čez Kongresni trg, po prvi svetovni vojni pa se je udomačila na eminentni Cankarjevi cesti do parka Tivoli. Srečevanje na promenadi z godbami in orkestri je bila priljubljena oblika družabnega življenja mestnega prebivalstva še nekaj let po vojni. »Do leta 1960 je bila navada, da so se šli vsi meščani v soboto in nedeljo sprehajat po promenadi med pošto na vrhu Čopove ulice in Cekinovim gradom v Tivoliju.«90 Železnica je seveda že obstajala, ne pa tudi današnji podhod na začetku Tivolija, celotna trasa je tako potekala v istem nivoju. »To je bil slovesen dogodek, vsi smo se oblekli v najboljša oblačila. Ni bilo namreč vseeno, kako hodiš naokrog.

Hlače so morale biti natančno zlikane, v naprsnem žepu pa robec.«91 Do oblek sicer ni bilo enostavno priti, vsaj ne do kakovostnih. »Na Čopovi je bila modna trgovina in so imeli vzorec blaga na katalogu in če je kdo kupil to blago, so ta vzorec strgali, da ne bi več nobena v Ljubljani imela tak vzorec. Bila je trgovina z volno, kjer so tudi pletli in so bile dolge vrste.«92 Za dame obvezen klobuk, za moške sprehajalna palica Promenada je bila tudi nekakšna modna revija, na kateri je napaka posameznika lahko usodno vplivala na njegov status. Za dame je bil obvezen klobuk, za moške sprehajalna palica. Barl se spominja trgovine Varteks na današnji Cankarjevi, kjer so drago prodajali »cunje, ki še za brisanje prahu niso bile dobre, rezalo je in pikalo, ko da bi jih izdelovali iz kopriv«.93 Nada Tarman se še spomni, kako so z družino, tako kot mnoge ljubljanske družine, ob nedeljah dopoldne hodili v mesto na promenado. »Ob nedeljah smo hodili na promenado od Cankarjeve pa do Tivolija pa nazaj gor pa dol in nazaj, malo poklepetali in med temi ljudmi je bilo nekaj fotografov in so ti dali listek in če si imel denar, si šel po fotografije. Spominjam se dogodka, da je fant od moje tete po vojni ukradel letalo (bil je pilot) in se z letalom spustil po ulici, da ga je videla teta Ančka.«94 Ljubljančanka Marta Brüfach, rojena leta 1916, mlada leta pa je preživela na Bregu, se je nekaj časa šolala pri uršulinkah, po maturi pa je končala obrtno šolo. Še pred vojno je bilo v navadi iti po šoli na promenado. »To je bilo pa obvezno. Ampak bog ne daj, da vas je kakšen učitelj videl z moškim, še sploh, če si bila ženska. Ja, ja, to pa ni bilo tako kot danes, ko se kar objemajo in hodijo.«95

V Ljubljani se je promenada ohranila vse do šestdesetih let 20. stoletja.96 Maja 1945 je bila končana druga svetovna vojna. Ljudje so morali po prvotni evforiji in veselju, ki sta se manifestirala predvsem na ulicah, med drugim tudi na Aleksandrovi, slediti ukazom nove oblasti. Le-ta si je za osnovni cilj zadala čim hitrejšo obnovo domovine. Do konca leta 1945 so nameravali obnoviti vse neprevozne poti, nato pa naj bi se obnova širila na celotno gospodarstvo.97 Zato so potrebovali poceni delovno silo, ki so jo pridobili z raznimi propagandami, tako da so se ljudje odločali za prostovoljno delo, nekateri pa so bili v to prisiljeni. Običajni delovni teden je po vojni trajal od ponedeljka do sobote, v nedeljo pa so se morali zaposleni udeleževati udarniških akcij.98 Mladi so bili povečini včlanjeni v mladinske organizacije, ki so si zastavile za cilj različne delovne akcije, predvsem pa obnovo in gradnjo industrijskih, prometnih ter komunalnih objektov.99 »V tem obdobju je bil namen delovnih akcij na zvezni ravni tudi druženje med mladimi različnih narodnosti (razvijanje bratstva in enotnosti). Na splošno pa so imele akcije veliko izobraževalno, kulturno, športno in vzgojno funkcijo (poudarjanje tovarištva in solidarnosti, graditev socializma).«100 Ljubljančani so se udeleževali lokalnih udarniških akcij, mladinske delovne brigade pa so sodelovale tudi pri zveznih akcijah. Mladim je udeležba na mladinskih delovnih akcijah prinesla tudi »nekaj prednosti v vsakdanjem življenju: pri vpisu na študij, iskanju ležišča v študentskem domu, zaposlovanju«.101 Udarniška dela so potekala tudi ob nedeljah, kar je onemogočilo obisk promenade. Starejši Ljubljančani so se spominjali, da so šli po vojni le redko na promenado.

Eden od glavnih vzrokov, ki so jih navedli, je bilo pomanjkanje zaupanja med ljudmi. Ljudje so se raje zadrževali doma, pazili so, s kom so govorili in si niso upali več javno debatirati. Druga svetovna vojna je razdelila ljudi tudi glede na to, kateri strani so pripadali med vojno. Veliko je bilo pogrešanih, ubitih, izseljenih. Vse to je vplivalo na nezaupanje med ljudmi.102 Po osvoboditvi so le še redki hodili na promenado, mladi so bili večinoma vsi na prostovoljnem ali prisilnem delu. Tedaj so starejši sprehajalci zasedli promenado, s seboj pa so vodili mlajše otroke.103 Žarko Petan je v dokumentarni oddaji Od Kneippa do kofeta s smetanco in nazaj104 takole opredelil konec promenade: »Promenade je bilo konec sredi petdesetih let, ko so se vršile aretacije lasačev, ki so nosili kajzen frizure in ozke swing hlače. In seveda sproščenega govora, glasnega komentiranja ni bilo več. Delno pa zato, ker je promenadno ulico zasedel promet, avtomobili in vespe. Konkurenca med lambretami in vespami. Srečni lastnik je pripeljal na promenado motor, parkiral pri Petričku.

Kmalu so se zbrali okoli njega občudovalci.«105 Med mlajšo generacijo so postali popularni tudi motorji. Nekateri mladeniči iz premožnejših ljubljanskih družin so si po zahodnem vzoru že lahko omislili vespo ali motor. »Takrat je bila zelo modna vespa, jaz sem bil sedmi, ki sem jo imel v Ljubljani in to je bil vpliv ameriškega filma (Rimske počitnice). Prvo vespo v Ljubljani je imel glavni frajer, imenovan Marsovec.

Marsovec smo mu rekli, ker je imel takratni moderni plašč, kot so ga imeli oficirji v filmih; te plašče so si privoščili le tisti, ki so imeli vezo v tujini. Vespa je bila tak luksuz, najmanj

29

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

kot če bi imel danes svoje privatno letalo. Dekleta so bile srečne, če so samo sedle na vespo in to postrani in so lahko tudi kolena pokazale.«106 Za tistega, ki je imel vespo, je bilo v poznejših letih življenje tako rekoč urejeno, pravi Matija Barl, pobudnik festivala Slovenska popevka in znan kot prvi filmski Kekec. »Eno prekrasno vespo, 150 GS, je imel znameniti natakar hotela Turist Dani Roškar. Še pogledati si je nisi upal, kaj šele, da bi se je dotaknil.«107

30

Sprehajanje po promenadi kot politični protest Žarko Petan je delil mnenje, da je bilo obiskovanje priljubljenega ljubljanskega sprehajališča tudi izraz političnega stališča. Konec štiridesetih, petdesetih let je bilo sprehajanje po promenadi nekakšen protest, politični protest. Seveda takratni oblasti to sprehajanje ni bilo všeč, zato so velikokrat uprizarjali racije. Prišli so z avtomobili, pobirali promenadne leve in jih zaprli. In takrat so rekli, da so jih poslali na družbeno koristno delo.«108 Pomembna prelomnica je bila tudi leta 1962. Nov urbanistični načrt je predvidel širitev obvoznice okoli mestnega središča, pri čemer so po načrtih morali prestaviti železniško progo bolj v notranjost Tivolija. Zaradi tega so podrli priljubljeno zbirališče umetnikov Jakopičev paviljon. Cesto so razširili, promenado pa prelomili s stopnicami, ki so jim nekateri Ljubljančani zaradi njihove strmine rekli kar prepad. »Najbrž so bile stopnice tudi prehod v moderni čas, ki ni več potreboval promenade v starem smislu in stilu.«109 Vendar je bila promenada že pred tem urbanističnim posegom mrtva, saj se je spremenil način življenja in promenada ni bila več tako pomembna.110

Kip plesalcev v parku Tivoli, delo Stojana Batiča iz leta 1957.

Vir: Ljubljana, 1985, foto Viljem Zupanc. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-012-001.

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

Opombe 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54

Besedilo članka je prilagojen krajši prispevek iz knjige Živeti v socialistični Ljubljani: mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, ki je izšla leta 2019 pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana.

Javoršek, Vodnik po Ljubljani, 1965, str. 238.

Smajila, Povojna Ljubljana željna plesa in zabave, Dnevnik, 14. 8. 2014.

Smajila, Televizija je ubila kavarniške zvezde, Dnevnik, 27. 3. 2015.

Moje ulice: Stane Saksida, Radio Študent, 11. 7. 2010, transkripcija.

Weber, 150 zgodb Ljubljančana (1910–2002), 2004, str. 237.

Brajer, Spomini na čas, ki ga je vredno pomniti, 2003, str. 143.

Pričanje: Lojze Petelin, Trnovo, 20. 2. 2015, transkripcija.

Moje ulice: Vera Havliček, Radio Študent, 1. 8. 2010, transkripcija.

Moje ulice: Matija Barl, Radio Študent, 18. 9. 2010, transkripcija. Matija Barl je med drugim znan tudi, ker je upodobil prvega Kekca, po njegovi zaslugi pa je Slovenija dobila tudi festival slovenske popevke.

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Makarovič, Slovenci in čas, Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja, 1995, str. 245.

Studen, Delavstvo, alkoholizem in delavske gostilne v dobi meščanstva, str. 214.

Krajčinović, Ljubljansko ogledalo: Kje so ga žurali naši pradedki? Po kavarnah!, Delo, 8. 9. 2012.

Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945–1955, 1965, str. 92.

Leta 1974 je bilo to razmerje en lokal na 1.369 prebivalcev.

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Petelin, Zgodba o Gostilni Čad, Posel, ki traja že 128 let, Lublanske novice, 16. 11. 2017, str. 12–13.

Tematski sklopi na razstavi Naj živi življenje – Živeo život, 2012.

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945–1955, 1965, str. 93.

Smajila, Povojna Ljubljana željna plesa in zabave, Dnevnik, 14. 8. 2014.

Prav tam.

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Bojc, Moje ulice in Ordinacija spomina v Ljubljani, Delo, 6. 2. 2012.

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Družabno življenje v Ljubljani po vojni, Moje ulice: Mojmir Sepe, Radio Študent, 31. 7. 2010, transkripcija.

Prav tam.

Spomini na mladost v Ljubljani, Moje ulice: Polde Bibič, Radio Študent, 3. 7. 2011, transkripcija.

Prav tam.

Pričanje: Lojze Petelin, Trnovo, 20. 2. 2015, transkripcija.

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Prav tam.

Petelin, Zgodba o Gostilni Čad, Posel, ki traja že 128 let, Lublanske novice, 16. 11. 2017, str. 12–13.

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Prav tam.

Kapelj Osredkar, Slastne slaščičarne, 20. 3. 2012.

Prav tam.

Prav tam.

Zupančič, Usode ljubljanskih stavb in ljudi, Šumi was here, Delo, 25. 3. 2006.

Moje ulice: Svetozar Polič, Radio Študent, 25. 7. 2010, transkripcija.

Prav tam.

Ovsec, Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne, 1979, str. 26.

Krajčinović, Ljubljansko ogledalo: Kje so ga žurali naši pradedki? Po kavarnah!, Delo, 8. 9. 2012.

Prav tam.

Ovsec, Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne, 1979, str. 33.

Krajčinović, Ljubljansko ogledalo: Kje so ga žurali naši pradedki? Po kavarnah!, Delo, 8. 9. 2012.

Kutin, Zaključili smo projekt Z menoj po mojem mestu: Upokojena učiteljica o davnem letu 1962, 2014, str. 1.

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Bojc, Moje ulice in Ordinacija spomina v Ljubljani, Delo, 6. 2. 2012.

Kutin, Zaključili smo projekt Z menoj po mojem mestu: Marjana, upokojena ekonomistka, 2014, str. 2.

Smajila, Televizija je ubila kavarniške zvezde, Dnevnik, 27. 3. 2015.

Prav tam.

Prav tam.

31

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

55 56 57 58

32

59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110

Družabno življenje v Ljubljani po vojni, Moje ulice: Mojmir Sepe, Radio Študent, 31. 7. 2010, transkripcija.

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Moje ulice: Božo Štajer, Radio Študent, 29. 8. 2010, transkripcija.

Beseda »bal«, ki se uporablja za plesno prireditev, izhaja iz starega običaja, po katerem so v plese vpletali igre z žogo (prostoru, delu baročne stavbe, so tako rekli »balovž«, nemško »Ballhaus«, ki je stal na današnji Igriški ulici).

Veliki slovenski biografski leksikon, 2008.

Moje ulice: Matija Barl, Radio Študent, 18. 9. 2010, transkripcija.

Smajila, Povojna Ljubljana željna plesa in zabave, Dnevnik, 14. 8. 2014.

Moje ulice: Mihael Verbič, Plesne šole, RTV Slovenija, Val 202, 23. 8. 2014, transkripcija.

Prav tam.

Prav tam.

Moje ulice: Marta Brüfach, Fantje posebej, punce posebej, RTV Slovenija, Val 202, 16. 8. 2014, transkripcija.

Arhiv ŠD Tabor, Telovadno društvo, št. 31/49, 13. 4. 1949.

Arhiv ŠD Tabor, Telovadno društvo Tabor Ljubljana, št. 122, 5. 12. 1951.

Arhiv ŠD Tabor, Telovadno društvo Tabor Ljubljana, 28. 1. 1951.

Arhiv ŠD Tabor, Zapisnik XI. rednega občnega zbora TVD Partizan Tabor, 17. 2. 1960.

Arhiv ŠD Tabor, Zapisnik redne seje upravnega odbora TVD Partizan Tabor, 14. 11. 1969.

Plesi v Partizanu Tabor, videopripoved Marije Zupanc, transkripcija, www.preteklik.si, 5. 5. 2015.

Petelin, Od Svobode do Partizana, 2017, str. 74, 78.

Smajila, Povojna Ljubljana željna plesa in zabave, Dnevnik, 14. 8. 2014.

Prav tam.

Moje ulice: Mihael Verbič, Plesne šole, RTV Slovenija, Val 202, 23. 8. 2014, transkripcija.

Moje ulice: Nada Tarman, RTV Slovenija, Val 202, 16. 7. 2014, transkripcija.

Moje ulice: Božo Štajer, Radio Študent, 29. 8. 2010, transkripcija.

Prav tam.

Prav tam.

Prav tam.

Ljubljana v karikaturi, Moje ulice: Andrej Novak, Radio Študent, 19. 6. 2011, transkripcija.

Dobrivojević, Urbanization in Socialism: Everyday Life in Yugoslav Towns, 1945 to 1955, 2014, str. 95.

Javoršek, Vodnik po Ljubljani, 1965, str. 90.

Prav tam, str. 120 Smajila, Povojna Ljubljana željna plesa in zabave, Dnevnik, 14. 8. 2014.

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Prav tam.

Sedež Sekretariata za notranje zadeve, zdaj ministrstva za notranje zadeve (policija).

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Moje ulice: Saša Golobič, Radio Študent, 21. 8. 2011, transkripcija.

Prav tam.

Prav tam.

Smajila, Povojna Ljubljana željna plesa in zabave, Dnevnik, 14. 8. 2014.

Moje ulice: Nada Tarman, RTV Slovenija, Val 202, 16. 7. 2014, transkripcija.

Moje ulice: Marta Brüfach, Fantje posebej, punce posebej, RTV Slovenija, Val 202, 16. 8. 2014, transkripcija.

Ovsec, Promenada v glavi ali labirint vrednot, 1978, str. 7.

Jerman, Promenada v Ljubljani, Kaj je promenada?, 2002, str. 63.

Prav tam.

Prav tam.

Weber, 150 zgodb Ljubljančana (1910–2002), 2004, str. 57.

Slovenska kronika XX. stoletja, 1997, str. 153.

Jerman, Promenada v Ljubljani, Kaj je promenada?, 2002, str. 64.

Prav tam.

Muratović, Od Kneippa do kofeta s smetanco in nazaj, 1992.

Jerman, Promenada v Ljubljani, Kaj je promenada?, 2002, str. 64.

Moje ulice: Matija Barl, Radio Študent, 18. 9. 2010, transkripcija.

Bojc, Moje ulice in Ordinacija spomina v Ljubljani, Delo, 6. 2. 2012.

Jerman, Promenada v Ljubljani, Kaj je promenada?, 2002, str. 64.

Povzeto po dokumentarnem filmu Od Kneippa do kofeta s smetanco in nazaj, režiser in scenarist Amir Muratović, Ljubljana, 1992.

Jerman, Promenada v Ljubljani, Kaj je promenada?, 2002, str. 64.

Viri in literatura

Družabni punkti vsakdanjega življenja v socialistični Ljubljani

Monografije in znanstveni članki • • • • • • • • • • • • • •

Veliki slovenski biografski leksikon (2008). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Brajer, M. (2003). Spomini na čas, ki ga je vredno pomniti. Ljubljana: Maxinel.

Dobrivojević, I. (2014). Urbanization in Socialism: Everyday Life in Yugoslav Towns, 1945 to 1955, v: Tóth, H. in Gulliver, K. (ur.), Cityscapes in History: Creating the Urban Experience. Farnham: Ashgate Publishing Limited.

Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945–1955 (1965). Ljubljana: Mestni arhiv v Ljubljani, Kronika.

Javoršek, J. (1965). Vodnik po Ljubljani. Maribor: Založba Obzorja.

Jerman, K. (2002). Promenada v Ljubljani, Kaj je promenada? V: Zgodovina za vse, let. 9, št. 1.

Makarovič, G. (1995). Slovenci in čas, Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja. Ljubljana: Založba Krtina.

Muzej Jugoslavije (2012). Tematski sklopi na razstavi Naj živi življenje – Živeo život. Beograd: Muzej Jugoslavije.

Ovsec, D. J. (1979). Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne. Ljubljana: Društvo arhitektov Ljubljane.

Ovsec, D. J. (1978). Promenada v glavi ali labirint vrednot. Arhitektov bilten.

Petelin, D. (2017). Od Svobode do Partizana. V: Podpečnik, J. in Šafarič, A. (ur.), Bil sem telovadec. Za to sem živel: 110 let Športnega društva Tabor in 90 let sokolskega doma na Taboru. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.

Cvirn, J. in Dolenc, E. (ur.) (1997). Slovenska kronika XX. stoletja: 1941–1995. Ljubljana: Nova revija.

Studen, A. (2009). Delavstvo, alkoholizem in delavske gostilne v dobi meščanstva. V: Lazarević, Ž. (ur.), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino.

Weber, T. (2004). 150 zgodb Ljubljančana (1910–2002). Ljubljana: samozaložba.

Dokumentarni film •

Muratović, A. (1992). Od Kneippa do kofeta s smetanco in nazaj. Ljubljana: RTV SLO.

Arhivski viri

• • • • •

Arhiv ŠD Tabor, Telovadno društvo, št. 31/49, 13. 4. 1949.

Arhiv ŠD Tabor, Telovadno društvo Tabor Ljubljana, 28. 1. 1951.

Arhiv ŠD Tabor, Telovadno društvo Tabor Ljubljana, št. 122, 5. 12. 1951.

Arhiv ŠD Tabor, Zapisnik XI. rednega občnega zbora TVD Partizan Tabor, 17. 2. 1960.

Arhiv ŠD Tabor, Zapisnik redne seje upravnega odbora TVD Partizan Tabor, 14. 11. 1969.

Časopisni viri

• • • • • • •

Bojc, S. (6. 2. 2012). Moje ulice in Ordinacija spomina v Ljubljani. Delo.

Krajčinović, N. (8. 9. 2012). Ljubljansko ogledalo: Kje so ga žurali naši pradedki? Po kavarnah!. Delo.

Kutin, M. (2014). Zaključili smo projekt Z menoj po mojem mestu. Univerza za tretje življenjsko obdobje.

Petelin, D. (16. 11. 2017). Zgodba o Gostilni Čad, Posel, ki traja že 128 let. Lublanske novice.

Smajila, B. (14. 8. 2014). Povojna Ljubljana željna plesa in zabave. Dnevnik.

Smajila, B. (27. 3. 2015).Televizija je ubila kavarniške zvezde. Dnevnik.

Zupančič, B. (25. 3. 2006). Usode ljubljanskih stavb in ljudi, Šumi was here. Delo.

Spletni vir •

Kapelj Osredkar, B. (20. 3. 2012). Slastne slaščičarne, www.lublana.si

Ustni viri • • • • • • • • • • • • • • •

Družabno življenje v Ljubljani po vojni, Moje ulice: Mojmir Sepe, Radio Študent, 31. 7. 2010, transkripcija.

Ljubljana v karikaturi, Moje ulice: Andrej Novak, Radio Študent, 19. 6. 2011, transkripcija.

Moje ulice: Boris Kuhar, Radio Študent, 8. 5. 2011, transkripcija.

Moje ulice: Božo Štajer, Radio Študent, 29. 8. 2010, transkripcija.

Moje ulice: Marta Brüfach, Fantje posebej, punce posebej, RTV Slovenija, Val 202, 16. 8. 2014, transkripcija.

Moje ulice: Matija Barl, Radio Študent, 18. 9. 2010, transkripcija.

Moje ulice: Mihael Verbič, Plesne šole, RTV Slovenija, Val 202, 23. 8. 2014, transkripcija.

Moje ulice: Nada Tarman, RTV Slovenija, Val 202, 16. 7. 2014, transkripcija.

Moje ulice: Saša Golobič, Radio Študent, 21. 8. 2011, transkripcija.

Moje ulice: Stane Saksida, Radio Študent, 11. 7. 2010, transkripcija.

Moje ulice: Svetozar Polič, Radio Študent, 25. 7. 2010, transkripcija.

Moje ulice: Vera Havliček, Radio Študent, 1. 8. 2010, transkripcija.

Plesi v Partizanu Tabor, videopripoved Marije Zupanc, transkripcija, www.preteklik.si, 5. 5. 2015.

Pričanje: Lojze Petelin, Trnovo, 20. 2. 2015, transkripcija.

Spomini na mladost v Ljubljani, Moje ulice: Polde Bibič, Radio Študent, 3. 7. 2011, transkripcija.

33

Eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov Stojan Kerbler (fotografija Avtoportret, Ptuj, 1962) je letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

dr. Primož Lampič

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

35

Uvod Ljubiteljska fotografska združenja so organizacijsko Ljubljana je kot največje slovensko urbano središče tudi izrazito interesne skupine, ki jih programsko vežejo v razvoju fotografije vedno imela eno vodilnih vlog. Zapomorda le zelo splošne smernice, zapisane v ustanovnih redje ljubiteljskih klubov je brez dvoma eden od pokazateaktih. Skupnih potez, ki bi izhajale iz skupnih ustnih ljev tega. Področje ni ne za zgodnejša obdobja, ko je bila ali celo pisnih, programskih in ustvarjalnih izhodišč, amaterska dejavnost tudi glavna nosilka najbolj kreativnih denimo v obliki manifesta, ni, v ustvarjanju posame- dosežkov v mediju, ne za današnji čas, ko vpliv fotografske znih avtorjev se včasih pojaljubiteljske dejavnosti na razvoj vijo vzporednice kot pogosto Ljubljana je kot največje slovensko urbano kreativne fotografije slabi, razine docela ozaveščen rezultat skano do zadovoljive mere. Tako sprotnega spremljanja produk- središče tudi v razvoju fotografije vedno niso izčrpani niti mestni arhivski cije med člani in skupinske viri niti eventualno ohranjena dodinamike. Nasprotno člane imela eno vodilnih vlog. kumentacija po klubih, nihče se združujejo največkrat skupni še ni lotil celotnega natančnega delovni prostori, včasih so bile pregleda ilustriranega tiska ipd. to temnice, redkeje ateljeji, in morda tudi posamezni Na tem mestu ne bo šlo za podroben in poglobljen pregled deli pomožne fotografske opreme. Danes pa, ko temni- fotografske ljubiteljske dejavnosti v prestolnici, saj je bila ce niso več potrebne, vsak pa že ima svojo opremo, so zelo raznolika, združenja številna in članstvo množično, njeto le še prostori, kjer periodično sestankujejo in se dru- na zgodovina pa sega že v zadnja desetletja 19. stoletja. Prižijo. Druženje je tako nekoč kot še danes predstavljalo čujoče besedilo je namenjeno le kratkemu povzetku tega, kar dokaj pomembno prvino klubskega življenja. danes vemo o tovrstni ustvarjalnosti v Ljubljani skozi čas.

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

19. stoletje Prvi fotoamaterji posamezniki Kratek oris tovrstne dejavnosti v prestolnici naj začnemo s prvimi fotoamaterji posamezniki, rojenimi ali delujočimi v Ljubljani. Literatura omenja dr. Frančiška Lampeta, urednika revije Dom in svet, ki je med prvimi objavljala dobre reprodukcije fotografij, Alojza Knafeljca, Gustava Pirca in Ivana Šubica ter slikarja Riharda Jakopiča in Matija Jamo.

Z barvno fotografijo, konkretno z avtokromno ploščo, se je med prvimi na Slovenskem, še pred 1. svetovno vojno, ukvarjal ljubljanski lekarnar Gabrijel Piccoli.

Klub amaterjev-fotografov Prva organizirana slovenska fotografska skupina, Klub amaterjev-fotografov, je bila ustanovljena leta 1889 v Ljubljani, komaj nekaj let za podobnimi klubi na Dunaju, v Pragi, Budimpešti in Rimu. Med vidnejšimi ljubljanskimi člani kluba so bili že omenjeni I. Šubic, krajinar Gustav Pirc in Luka Pintar. Njihovo izhodišče je bil elementarni fotografski realizem.

36

Gustav Pirc, Aljažev stolp na Triglavu, 1895.

Vir: Planinski vestnik, 1895, št. 10, str 153.

Fotografski odsek Slovenskega planinskega društva (SPD) Pozneje se je del članstva prvega slovenskega fotokluba pridružil Fotografskemu odseku SPD. Ta odsek, prav tako vseslovenskega pomena, je bil ustanovljen leta 1897 v Ljubljani in je prvotno deloval kot podpora leta 1895 ustanovljenemu mesečniku Planinski vestnik. Slednji je razpisoval nagradne natečaje za fotografijo. Glavni motivi članov so bili slovenski gorski svet, planinske koče in skupinski portreti gornikov, vse v okviru dokumentarnega realizma. Med Ljubljančani je bil predstavnik te struje denimo Anton Gregorec.

Club der Amateur-Photographen in Laibach Klub amater-fotografov v Ljubljani so leta 1898 ustanovili večinoma pripadniki plemstva in meščani nemške narodnosti ter se že istega leta predstavili na obsežni skupinski razstavi. Članek, ki je o njej izšel v Laibacher Zeitung, podrobno niza imena in motive razstavljavk in razstavljavcev. Največkrat omenja grofico C. Auersperg (Turjaško), barona Lazzarinija, gospo in gospoda Stadlerja, Kastnerja, Koslerja, Pettauerja in Zangla, med priimki pa jih zasledimo tudi nekaj, ki so brez dvoma slovenski, tako denimo dr. Roschnik (Rošnik), Vesel (verjetno gre za slikarja Ferda) in Vrabetz (Vrabec).

Večinoma so fotografirali krajino. Motive so snemali v okolici Ljubljane, v Litiji, Medvodah in Škofji Loki, dalje v Alpah, na današnjem avstrijskem Koroškem, Zgornjem in Spodnjem Štajerskem ter Gradiščanskem, ob morski obali v Kopru, Izoli in verjetno tudi v Pulju, pa v Barkovljah pri Trstu, Barbanu, Gradežu, Benetkah in še kje.

Med žanrskimi prizori je bila pogosta predvsem kmečka tematika, zaradi slabših svetlobnih razmer pa je bilo razumljivo manj portretov in notranjščin. Stilno jih na podlagi skopih podatkov lahko uvrstimo v romantično tradicijo.

Omemba pigmentnega tiska kaže na piktorialistično orientacijo in s tem na dunajski vpliv. Neznani pisec pa piše, kolikor je znano prvič v slovenskem prostoru, tudi o nekaterih pomembnih, zlasti tehničnih novostih v fotografiji, kot so maloformatna kamera (Taschenapparate), teleobjektiv (Fernobjektiv) in stereodiapozitiv. Posebej je omenjeno snemanje gibajočih se objektov oziroma trenutni posnetki (Momentaufnahmen), kjer je denimo vozeči vlak predstavljal pomemben izziv. Klub je deloval do leta 1909.

Klub slovenskih amater-fotografov (KSAF) Tako prvi slovenski Klub amaterjev-fotografov kakor Fotografski odsek SPD sta postavila temelje Klubu slovenskih amater-fotografov, ustanovljenem v Ljubljani leta 1911. Isto leto je ta priredil razstavo, kjer so se predstavili skupaj s slovenskimi slikarji in kiparji v Jakopičevem paviljonu.

Med sodelujočimi naj posebej omenimo dva Ljubljančana, Avgusta Bertholda, sprva ljubiteljskega, pozneje pa poklicnega in končno umetniškega fotografa, in Josipa Kunaverja, jamarja in alpinista. Oba sta že izhajala iz tedaj v Zahodni in Srednji Evropi ter v ZDA aktualnega piktorializma. Med vodilne člane štejemo tudi Frana Vesela kot portretista znanih Slovencev in dokumentarista slovenske ljudske arhitekture.

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

Josip Kunaver, V kleti, ok. 1911, pigmentni tisk, 9 cm x 12 cm.

Objava. z dovoljenjem Marka in Mirana Kambiča, Ljubljana, Radovljica.

Klub je leta 1912 sklenil, da bo izdal fotografski kataster slovenske zemlje in tako Slovencem in tujini predstavil lepote Slovenije. Publikacija naj bi izšla pri Mohorjevi družbi.

Projekt je prekinila 1. svetovna vojna. Štejemo lahko, da je klub formalno deloval do leta 1931, ko je njegov predstavnik Josip Kramar opozoril vodstvo novoustanovljenega Fotokluba Ljubljana, da ima pravico podedovati manjšo vsoto denarja po KSAF.

Čas 1. svetovne vojne Vojne spopade so spremljale različne kategorije fotografov, tako vojaški fotografi, dopisniki časopisov in revij ter v mirnem času tudi častniki in navadni vojaki, med Ljubljančani denimo zdravnik dr. Ivan Pintar. Ohranjenih posnetkov s to tematiko je razmeroma veliko, vzpostaviti moramo le še povezave z njihovimi avtorji.

Ivan Pintar, Zatišje na vzhodni fronti, Galicija ali Karpati, 1914-1917, 15 cm x 9,2 cm.

Vir: 150 let fotografije na Slovenskem 1849-1919, Ljubljana, Mestna galerija, 1989, str. 142.

Čas med obema vojnama Ljubiteljska fotografska dejavnosti takoj po 1. svetovni vojni še ni podrobno raziskana, predvidevamo pa, da zaradi splošnega pomanjkanja ni mogla biti zelo intenzivna niti množična. V tem času so verjetno nadaljevali delo nekateri še predvojni ljubiteljski fotografi, kot je bil denimo Fran Krašovec, ki je ob koncu dvajsetih let v tedanji goriški reviji Mladika pogosto objavljal svoje posnetke. V omejenem obsegu so delovali tudi predvojni ljubiteljski fotografi v okviru Slovenskega planinskega društva (SPD) in njegovega glasila Planinski vestnik, ki je izhajal v Ljubljani.

Nasprotno pa ni znano, ali je slikar Avgust Černigoj na svojih dveh ljubljanskih avantgardističnih razstavah na Srednji tehniški šoli leta 1924 in v Jakopičevem paviljonu leta 1925 razstavil katerega od svojih fotokolažev, brez dvoma pa so bila to leta, ko je rasla generacija novih fotografskih navdušencev, ki je pozneje, v začetku tridesetih let, korenito spremenila slovensko fotografsko prizorišče.

Turistovski klub Skala Leta 1922 se je iz SPD izločil t. i. Turistovski kluba Skala, v okviru katerega se je oblikoval tudi Fotografski odsek. Skalaši so v fotografiji proti pričevalnosti in piktorialističnemu razpoloženju poudarjali predvsem likovno-formalne prvine.

37

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

Janko Ravnik, Na vrhu Prisojnika, ok. 1930, črno-bela fotografija, 13,9 cm x 8,9 cm (razglednica).

Vir: Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO), Ljubljana.

Najaktivnejši Ljubljančani in tisti, ki so pretežno delovali v Ljubljani, so bili Janko Ravnik, Janko Skerlep in Egon Planinšek, pozneje tudi Mirko Kajzelj. Skupina je, v kolikor se ni zlila z nekoliko pozneje nastalim Fotoklubom Ljubljana, verjetno prenehala z dejavnostjo ob začetku 2. svetovne vojne.

38

Fotoklub Ljubljana Fotoklub Ljubljana (FKL) se je uradno formiral leta 1931.

Kot kreativna in praktična vmesna oblika med ekskluzivnim in inkluzivnim ljubiteljsko-strokovnim združenjem je celo desetletje igral odločilno vlogo v slovenski avtorski fotografiji, v ustvarjalnem, izobraževalnem, organizacijskem in promocijskem smislu. Okrog petdeset članov je razvilo bogato razstavno dejavnost. Prirejali so klubske razstave, v letih 1934, 1936 in 1938 pa so realizirali tudi za tisti čas organizacijsko zelo zahtevne bienalne mednarodne razstave. Priprave na četrto, načrtovano za leto 1940, je prekinila bližajoča se vojna. V lastnih klubskih prostorih so prirejali fotografske tečaje, vodili večere t. i. slikovne kritike, ki so bili skupinski kritiški ogledi del posameznih članov, nadalje javne diaprojekcije, zasnovali lastno fotografsko agencijo, naročali tuje fotografske revije in postavili na noge, kolikor je znano, prvo slovensko fotografsko knjižnico. Svoje dejavnosti so podrobno zapisovali v t. i. Kroniko FKL, ki danes predstavlja izčrpen dokument o klubu in o dogajanju v slovenskem fotoamaterskem gibanju nasploh. Organizacijski vrh je FKL dosegel s pobudo za ustanovitev Zveze slovenskih fotoamaterskih društev (ZSFAD) in z odločilnim prispevkom za njeno realizacijo leta 1939.

Zanimivi so klubski slogovni in tematski pluralizem ter spremembe v stilni usmeritvi del posameznih avtorjev skozi čas. Tako se je Fran Kraševec, predstavnik piktorializma še izpred 1. svetovne vojne, v začetku tridesetih let preizkusil tudi v novi stvarnosti in izvrstno kadriranem socialnem realizmu, sprva realistično usmerjena Janko Skerlep in Lujo Michieli pa sta tudi znana po vizualno mikavnih novostvarnostnih posnetkih.

Med vodilne avtorje sodijo še Franc Bazelj in Janko Branc, ki sta se večinoma posvečala krajini in žanru, Ante

Lujo Michieli, Pekači, 1935 ali prej, črno-bela fotografija, 22,6 cm x 16,9 cm.

Vir: MAO, Ljubljana.

Kornič, Peter Kocjančič in Marjan Pfeifer st. pa hkrati tudi ženskemu aktu. Nekatera zgodnejša dela Iva Freliha, zaenkrat nepojasnjeno, kažejo celo naslon na sodobno ameriško modernistično fotografijo. V drugi polovici tridesetih let je v fotografiji FKL opazen vpliv socialnega realizma. Jela Repič Watzke velja za prvo damo slovenske barvne fotografije še iz začetka 20. stoletja, medtem ko se je Karlo Kocjančič posvečal vsem navedenim motivom, hkrati pa velja tudi za enega najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev barvnih diapozitivov druge polovice tridesetih let.

Samostojni fotoamaterji Ocenjujemo, da se je v Ljubljani poleg fotografov, ki so bili organizirani v FKL, s fotografijo resneje ukvarjalo še nekaj deset posameznikov. Med njimi so bili v času med obema vojnama vidnejši Franc Avčin, Franc Bajd, ki je snemal tudi z barvnim fotografskim materialom, in Franc Ferjan, fotograf družinskih portretov, meščanskih interierjev in vrveža na ljubljanskih ulicah.

Leta 1941–1945 V času 2. svetovne vojne je fotoamaterska dejavnost v mestih in krajih večinoma zastala, več fotografov pa se je predvsem s fotografskim dokumentarizmom ukvarjalo v partizanskih ali v domobranskih in drugih protikomunističnih enotah.

Med eminentnimi fotografi na partizanski strani so znane fotografije dveh akademskih slikarjev Božidarja Jakca in Čora (Franca) Škodlarja, ki sta do umika v partizane delovala v Ljubljani. Oba sta med vojno, med letoma 1943 in 1945, snemala na Dolenjskem (Kočevski Rog, bolnišnice; osvobojeno ozemlje v Beli Krajini), Škodlar pa še na položajih 9. korpusa na Notranjskem (Kras, Cerkljansko in Idrijsko) in Goriškem (Vipavska dolina). Medtem ko je imel Jakac več smisla za vzdušje, portret in anonimno figuro v krajini, je bil Škodlar izrazit fotoreporter, z medijskega vidika pa je na svojih najboljših posnetkih obravnaval vrsto izrazito fotografskih vprašanj, kot so zorni kot, položaj fotoaparata, snemanje v slabih svetlobnih pogojih ipd.

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

Danes so znani tudi nekateri ljubiteljski fotografi iz nasprotnega političnega tabora, po svojem izvoru ali delu povezani z Ljubljano. To so denimo Lojze Erjavec, Marjan Hočevar in Janko Tavčar, morda tudi Oskar Pavlovčič.

Medvojna produkcija je slabo raziskana, vsaj prvi trije pa so fotografsko spremljali tudi množični beg protikomunističnih enot, zlasti domobrancev in pripadnikov t. i Plave garde, ob njih pa tudi množice preprostih Slovenk in Slovencev pred partizansko soldatesko in komunističnim nasiljem, predvsem prek severne meje na avstrijsko Koroško.

Tako je samostojni fotoamater Marjan Hočevar na črnobelih posnetkih in celo na barvnih diapozitivih ohranil dogajanje v koroških taboriščih, Lojze Erjavec, grafični delavec in član predvojnega FKL, pa je dokumentiral življenje slovenskih beguncev v anglo-ameriških taboriščih v Italiji, od koder so se množično izseljevali predvsem v Argentino in Avstralijo. Erjavec je fotografsko gradivo tudi uredil v preglednem albumu, ki ga hrani arhiv Studia slovenica v Ljubljani.

V izseljeništvu v Argentini sta med drugim delovala pravkar omenjeni Erjavec in Janko Hafner. Slednji, sicer študent Fakultete za strojništvo predvojne Univerze v Ljubljani, je bil fotograf pri Slovencu, a se ga spominjamo tudi kot vabljenega predavatelja v FKL. Tudi v Argentini se je poklicno ukvarjal s fotografijo. Ta del slovenske fotoamaterske pa tudi poklicne produkcije nam je še domala neznan.

Povojna leta: čas Socialistične republike Slovenije V času med obema vojnama je bilo fotografskih šol še v razvitem svetu malo, a v tedanjem FKL so ob seriji fotografskih tečajev že razmišljali o ustanovitvi fotografske akademije. Nejasne, morda utopične, vsekakor pa daljnovidne predstave je prekinila vojna, po vojni pa uvedba socialističnega režima, ki je dušil vsako zasebno pobudo in bil nespodbuden tudi za razvoj fotografske dejavnosti kot celote. Šibka fotografska obrtna dejavnost je morala zadostovati za individualna in druga manjša naročila, velike fotografske naloge, predvsem za potrebe oglaševanja, pa so prevzela državna podjetja, kot denimo celjski Fotolik in ljubljanski Exportprojekt.

Fotoklub Ljubljana (nadaljevanje) Dejavnost FKL, ki je med vojno postopoma zamrla, se je po vojni znova začela prebujati, vendar je komunistična oblast pod revolucionarnim geslom »Tehniko narodu!« klub skušala deelitizirati, zato se je več članov oddaljilo od kluba. Nekaj posameznikov, po arhivskih virih so bili to Franc Bazelj, Janko Branc, I. Frelih, Peter Kocjančič, Vladimir Simončič Vlastja, Janko Skerlep idr., pa je vendarle prenašalo svoje znanje na mlade. Na razstavah so še naprej nastopali tudi kot člani kluba, čeprav so nekateri, tako P. Kocjančič in Simončič, že postali poklicni fotografi oz. fotoreporterji.

Klubu se je pridružilo tudi nekaj dejavnih mlajših članov, tako denimo Marjan Smerke, ki je že leta 1959 v klubu predaval o barvni fotografiji.

Klub je bil v organizacijskem pogledu zelo dejaven. Ob koncu leta 1958 je imel prek osemdeset članov, od tega okoli dvajset aktivnih. Leta 1952, 1954, 1956, 1959 in 1963 je v Ljubljani organiziral za tisti čas obsežne mednarodne natečajne razstave fotografije, ki so jih spremljali odlični katalogi, vsak s prek petdesetimi reprodukcijami, v ustvarjalnem pogledu in po razgibanosti klubskih dejavnosti pa ni dosegel predvojne ravni.

Marjan Hočevar, (Begunci se iz zbirnega taborišča peljejo na železniško postajo, od tam pa v izseljenstvo. Moški s klobukom v roki je Pavel Kveder, ženska v svetlem plašču pa njegova žena Tončka.), Špital, verj. april 1949.

Vir: Rafaelova družba, Ljubljana.

Čoro (Franc) Škodlar, Člani 9. korpusa v delovni sobi, Cerkno, avgust 1944.

Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana.

Marjan Pfeifer st., Akt, 1954 ali prej, barvna fotografija.

Vir: Almanah mednarodne fotografije, Ljubljana, 1954.

39

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

40

Povojna množičnost Fotoamaterizem se je takoj po vojni dokaj razmahnil, predvsem je naraslo članstvo, njegova tedanja podoba pa še ni ne raziskana ne ovrednotena. Glede na to, da so oblasti v prvih povojnih letih razumele fotografijo predvsem kot tehnično znanje oziroma spretnost, niso pa se ukvarjale tudi z njenim pričevalno-likovnim potencialom oziroma so ga celo zatirale, sklepamo, da v avtorski fotografiji v tem času ni bilo opaznih uspehov.

Mrzlično fotografsko dejavnost je bilo čutiti predvsem v Ljubljani kot tedaj edinem slovenskem univerzitetnem središču. Kmalu po vojni so tako začeli delovati FKK Tine Rožanc (ust. 1948; morda se je pozneje preimenoval v FK Železničar), kjer sta bila med vidnimi ustvarjalci Oskar Ličen in Vinko Vidmar, FK Tonosa v Savljah pri Ljubljani (FK v Tovarni nogavic Savlje; ustanovljen vsaj sredi petdesetih let), FK Št. Vid pri Ljubljani, vsaj v začetku šestdesetih let Fotosekcija GP-Tehnika, in verjetno še kateri.

Po dokumentu iz leta 1959 naj bi bilo v Ljubljani po oceni prek 15 fotoklubov. O njih je zaenkrat malo znanega. Prav tako ni raziskana dejavnost FK Lek, kjer je v sedemdesetih in osemdesetih letih deloval tudi zdaj že pokojni fotograf Božidar Dolenc.

Za dodatno ilustracijo tega dogajanja v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih naj navedemo, da je nekdanji uspešni fotoreporter pri reviji Tovariš Vladimir Simončič Vlastja, sprva član FKL, samo v Ljubljani (so) ustanovil vrsto fotoklubov in fotokrožkov po raznih inštitucijah, tako FK Slovenski poročevalec leta 1952, FK Radio Ljubljana (ok. 1957), FK Kliničnih bolnic na Ginekološki kliniki (1958; leta 1960 preimenovan v FK Janez Puhar), fotokrožek na Osnovni šoli Borisa Kidriča v Savskem naselju, eksperimentalni fotokrožek na Gimnaziji Vič (1961), FK slovenskih zdravnikov leta 1976 in še nekaj drugih. Vsaj na okrog dvajsetih lokacijah v Ljubljani je vodil tudi fotografske tečaje ali seminarje, sodeloval v številnih žirijah natečajnih razstav ter se intenzivno posvečal drugemu organizacijskemu delu na področju ljubiteljske fotografije.

Tudi na fakultetah in v študentskih domovih so sledili tej množičnosti. V petdesetih in začetku šestdesetih let je bilo ustanovljeno več klubov, tako FK Brazda na Fakulteti za agronomijo, FK Silva na Fakulteti za lesarstvo in Foto-kino klub Akademskega planinskega društva.

V okviru Študentskega naselja je, morda že od leta 1956, deloval Akademski FK Študentsko naselje, ki je tudi prirejal klubske razstave in kjer so bili zlasti aktivni Lojze Čampa, Tone Potočnik, Tomislav Šibenik in Ljubo Struna. Eminentna osebnost druge generacije je bil Oskar Karel Dolenc, ki je v slovenskem fotoamaterskem gibanju pozneje sodeloval tudi kot sposoben organizator klubskega življenja.

Neznani fotograf, Vladimir Simončič Vlastja, predsednik Komisije za delo z mladimi pri Foto-kino zvezi Slovenije, odpira 5. mednarodni fotosalon študentov Jugoslavije. Levo za njim stoji verjetno Štefka Močnik, sekretarka Foto-kinoamaterske zveze Slovenije, desno njegova hči Jelka Simončič, fotografinja.

Okrogla dvorana Nebotičnika, Ljubljana, maj 1963.

Vir: MAO, Ljubljana.

Podoben klub je sočasno deloval tudi v študentskem domu na Gerbičevi ulici in so ga po razpoložljivih podatkih ustanovili študentje s tedanje Fakultete za gradbeništvo ljubljanske univerze.

Fotoklub Akademski kolegij (FK AK) Dejavnost in morebitni dosežki nekaterih navedenih fotoskupin še niso raziskani. Večina klubov je razmeroma hitro ugasnila, nekaj pa jih je delovalo več let, med njimi tudi FK AK. Ustanovljen je bil leta 1958 v istoimenski stavbi za Bežigradom. Od leta 1959 so prirejali letne klubske razstave in sodelovali na domačih in tujih natečajnih razstavah. Deloval je vsaj še do leta 1965.

Bežen uvid v delovanje kluba, ki so ga sestavljali predvsem študenti, nam da podatek, da je bilo v študijskem letu 1960/61 83 članov, leto pozneje 51, od tega jih je bilo aktivnih manj od polovice. Najbolj dejavni so tedaj bili Franc Bajec, Martin Balažic in Marjan Hudina, Pavel Kolavčič, Ludvik Krajnc, Marko Mladovan, Bojan Pirc in Rafael Podobnik, slednji danes še aktiven kot član FK Nova Gorica.

FK AK pa je bil tudi prvi klub, v katerem je začel delovati Stojan Kerbler, danes tako v domovini kakor v tujini najbolj znan slovenski fotograf.

Klub je prirejal letne klubske razstave z okrog sto fotografijami, uspešno je sodeloval na natečajih doma in po svetu, v improvizirani temnici pa so, zgodaj za tedanje slovenske razmere, razvijali barvne fotografije po barvnih negativih.

Posamezniki, denimo Kerbler in Kolavčič, so objavljali tudi v tedanjem študentskem časopisu Tribuna.

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

Stojan Kerbler, Avtoportret, Ptuj, 1962, črno-bela fotografija, 21 cm x 17,2 cm.

Vir: Stojan Kerbler.

Fotoklub Doma tehniških šol K povojnemu valu novih klubov štejemo še Fotoklub Doma tehniških šol, ustanovljen 1956 ali prej. Zanimanje za fotografijo kot izvenšolsko dejavnost je bilo zlasti med fanti veliko in domsko vodstvo je to dejavnost z razumevanjem podpiralo. Imeli so dve temnici in tri fotoaparate na izposojo, ker je redkokdo med dijaki imel svoj fotoaparat. Vsako leto je bilo včlanjenih od okrog 30 do okrog 70 dijakov, včasih tudi še študenti tehniških fakultet. Po svoji naravi je to bilo in je še fotografsko združenje, kjer se članstvo menjuje, kakor se vrstijo generacije dijakov. Sčasoma se je razvil tudi filmski klub.

Uprava je skrbela za prirejanje tečajev temeljev fotografske tehnike, ki so jih vodili honorirani priznani mojstri za fotografijo, med drugimi tudi V. Simončič in Franci Virant. Prirejali so fotografske ekskurzije, na koncu tečajev pa so bili tudi izpiti.

Vrstile so se letne klubske, pozneje tudi meddomske razstave, člani so fotografirali domske prireditve in dogodke, najboljši med njimi pa so sodelovali tudi na republiških mladinskih natečajnih razstavah. Za razstave jim je dom zagotavljal tudi fotografski material.

V začetku sedemdesetih let so bili po razpoložljivih podatkih aktivni Janez Martinc, Janez Sušnik in Franc Temelj, njihov mentor pa je bil Lojze Pajk. Klub oziroma krožek deluje še danes, vodi pa ga Andrej Čepin.

Fotogrupa Študentske organizacije Ljudske tehnikeLjubljana (FG ŠOLT-Ljubljana) Zamisel, da bi se številni ljubljanski fotoklubi, ki so delovali na različnih fakultetah in po študentskih domovih, povezali prek enega osrednjega kluba, je prišla iz FKL že v začetku leta 1959. Vzrok za to so bili tudi slabi pogoji, v katerih so delovali posamezni klubi. Idejo so nekaj let pozneje podprli v FK ŠN, ki sta ga zastopala Oskar Karel Dolenc in Miro Bark-Hojnik, in v FK AK, kjer je bil pobudnik Stojan Kerbler. Zamisel je pozdravil tudi študentski časopis Tribuna, ki ga je zastopal Joco Žnidaršič kot tamkajšnji fotoreporter. Po dostopnih virih je v skupino vstopilo šest fotoklubov. Do združitve je prišlo decembra leta 1963. Ustanovljen kot sekcija ŠOLT je fotoklub združeval okoli dvajset najbolj dejavnih in uspešnih fotografov iz večine prej omenjenih univerzitetnih klubov. Sčasoma je sekcija dobila ime Fotogrupa Študentske organizacije Ljudske tehnike (FG ŠOLT). Člani so pošiljali svoja dela na natečajne razstave, prirejali pa so tudi debatne večere o fotografiji.

FG ŠOLT je imela prostore v stavbi današnje Teološke fakultete na Poljanski cesti. Leta 1968 se je tej pridružilo še nekaj delujočih članov FKL, tako Peter Kocjančič in Marjan Smerke, ki so razpolagali tudi s klubskim fotoateljejem na Veselovi cesti. Nova skupina se je imenovala FG ŠOLT-Ljubljana oz. FG Ljubljana-ŠOLT, pozneje na kratko FG ŠOLT, in je imela ob združitvi spet okrog dvajset članov. Združeni so s svojim delovanjem in kvaliteto pomembno zaznamovali slovensko fotografijo in vplivali tudi na velik del sedaj že starejše srednje generacije naših fotografov. Dolgoletni predsednik tako prvotne FG ŠOLT kakor tudi poznejšega združenja je bil Oskar Karel Dolenc.

Najvidnejši avtorji in avtorice prve in druge generacije, delujoče v sedemdesetih in osemdesetih letih, so bili Dragan Arrigler, Vojko Bizjak, †Božidar Dolenc, Oskar Karel Dolenc, Aleš Fevžer, †Vladimir Furlan, Lado Jakša, Janez Korošin, Miško Kranjec ml., †Milan Orožen Adamič, Milan Pajk, Andrej Perko, Tihomir Pinter, Janez Pukšič, †Marjan Smerke, Tone Stojko, †Jendo Štoviček, Mitja Vidmar, †Zoran Vogrinčič, Jože Vrč, †Fran Vršnak, Sonja Zalar, †Miroslav Zdovc in Joco Žnidaršič. Tretjo, zadnjo generacijo so med drugimi predstavljali Toni Bukovnik, Herman Pivk in Janez Vlachy.

Skupina ni imela definirane skupne ustvarjalne strategije. V slogovnem smislu so, razdeljeni v dve ali tri starostne skupine, zajeli širok spekter pristopov, tako naturalistično zaostreni realizem v portretu, žanru, figuri in krajini v šestdesetih letih, v sedemdesetih pa so dobile prednost formalistične, kompozicijsko inventivne in likovno poudarjene, v izrazu pa pogosto hermetične, vsebinsko skope predelave.

V osemdesetih in začetku devetdesetih letih se je nasprotno pojavila nova »temna« pripovednost – pričevanja o novih družbenih gibanjih, ki so odsevala dramatične premike tako v civilni družbi kot v celotni državi.

41

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

Dejavnost FG ŠOLT je začela pešati v začetku devetdesetih let, še prej pa je iz teh samorastniških, a avtorsko močnih generacij izšla večina fotografov, ki so presegli ljubiteljski nivo, se začeli preživljati s fotografijo ali celo stopili na povsem avtorsko pot. Zaposleni v inštitucijah, večinoma pa kot svobodni fotografi, danes predstavljajo starejšo generacijo slovenske profesionalne fotografije.

Fran Vršnak, (Brez naslova), 1977 ali prej, črno-bela fotografija.

Vir: Mladina, 27. 10. 1977, str. 25.

42

Fotoklub Planinske zveze Slovenije (FK PZS) Leta 1967 je Vladimir Simončič Vlastja ustanovil FK PZS, ki se je razvil v enega številčnejših in vplivnejših slovenskih klubov. Simončič je bil v začetku tudi glavni mentor. Članic in članov je bilo okoli petdeset. Prvotna težnja, vzpostaviti forum za gorniško fotografijo – veliko so snemali krajino na barvni diapozitiv –, je sčasoma prerasla v klub, kjer so se v okviru modernističnih pristopov rojevale nove ideje. Najaktivnejši člani so poleg ustanovitelja bili Drago Bole, Aleš Doberlet, Marjan Paternoster, Andreja Peklaj, Jelka Simončič, Vida Strašek, Metka Vergnion (roj. Simončič) in še nekateri.

Posamezni člani in članice so se ukvarjali tudi z infrardečo fotografijo. Klub je razvil bogato dejavnost, ki še ni preučena, po nekaterih ocenah pa je bil aktiven do srede devetdesetih let.

Vida Strašek, Nude, 1977, črno-bela fotografija, 40,7 cm x 29,9 cm.

Vir: MAO, Ljubljana.

Fotoklub Diana Med specializiranimi fotoklubi velja omeniti FK Diana, ki je na pobudo nekaterih članov Lovske zveze Slovenije nastal leta 1972. S tem so tudi pri nas želeli spodbuditi t. i. fotolov in filmsko snemanje živali, krajine in drugih prizorov iz žive in nežive narave. Danes klub še deluje in združuje naravoslovne fotografe Slovenije. Od prvotne, povsem lovske in krajinske fotografije se je dejavnost kluba razširila tudi na področje slikarstva, kiparstva in literature. Vanj se je vključilo preko sto fotografov in umetnikov, danes pa jih je aktivnih okoli 20, med njimi iz Ljubljane denimo Franko Bajt. Člani sodelujejo na mednarodnih in domačih razstavah. Njihove fotografije krasijo številne publikacije s področja fotolova, botanike, topografije in lovstva. Vsako leto priredijo klubsko razstavo in izdajo koledar s svojimi najboljšimi posnetki.

Foto-kino klub Društva Ljudske tehnike Papirnica Vevče (FKK DLT Papirnica Vevče) Nekako v prvi polovici sedemdesetih let so zaposleni iz Papirnice Vevče v okviru Ljudske tehnike ustanovili FKK DLT Papirnica Vevče. Kakor za dejavnost mnogih drugih klubov tudi zanj dokumentacija ni ohranjena. Bolj intenzivno je na ljubiteljske natečaje začela pošiljati fotografije šele naslednja generacija fotografov, rojena v drugi polovici petdesetih in začetku šestdesetih let. Okoli deset članov je največje uspehe na natečajnih razstavah doseglo v prvi polovici osemdesetih let, prirejali pa so tudi klubske in medklubske razstave. Vodilne osebnosti so bili Drago Bole, Matjaž Intihar, Anton Kolenc in Alenka Vidrgar. Najboljša dela so bila eksperimentalna in so v slogovnem pogledu sodila v poznomodernistično in postmodernistično fotografijo.

Temeljila so na različnih posegih, tako v kader kakor v samo povečavo. Dušan Gerlica se je nasprotno uveljavil kot kronist zgodnje pank fotografije.

Filmska sekcija ni nikoli prav zaživela. Klub je prenehal delovati nekako ob koncu osemdesetih let.

Fotosekcija Kulturno-umetniškega društva Vide Pregarc (Fotoskupina Moste) FS KUD Vide Pregarc, pozneje preimenovana v FSM, je bila ustanovljena leta 1978 na pobudo Milana Priteklja, urednika tedanjega moščanskega občinskega glasila Naša skupnost in njegove priloge 25. maj. Pomagala naj bi pri fotografiranju za potrebe časopisa. Delovala je do leta 1996. V času, ko sta prenehali z delovanjem tako FG ŠOLT kakor Fotoklub Delo, je bilo, če morda ne edino, pa brez dvoma najštevilčnejše fotoljubiteljsko združenje v Ljubljani. Najbolj aktivni člani so bili Ljubo Božjak, Kancijan Hvastija, Danilo Jakovčič, Dušan Jež, Mire Steinbuch in Miran Todori, skupini pa so se pozneje pridružili tudi nekateri Šoltovci, Tihomir Pinter kot mentor ter Janez Korošin in Jože Vrč, ki so tudi sodelovali na razstavah v imenu FSM. V tem smislu FSM delno tudi sodi v zaporedje premen od FKL, ustanovljenega leta 1931, do FKL, ki se je tako poimenoval leta 1998.

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

43 Dušan Jež, Naomi, ah, Naomi!, Celje, november 1999, črno-bela fotografija, 22,5 cm x 28,2 cm.

Objava z dovoljenjem avtorja.

Janez Juvan, Senca, 1980, črno-bela fotografija, 29,8 cm x 22,7 cm.

Vir: MAO, Ljubljana.

FSM je pripravila eno vseslovensko (1993) ter več klubskih razstav in fotodelavnic v Sloveniji in tujini. Skupinsko in posamično so sodelovali s fotoklubom Naturfreunde Deutschlandsberg iz Deutschlandsberga na avstrijskem Štajerskem. Danes nekdanje člane FSM povezujejo predvsem stara prijateljstva.

Na podlagi del s konca osemdesetih let, ko so se posamezni avtorji že dokaj jasno profilirali, lahko sklenemo, da je večina gojila likovno-formalistično poudarjeno krajino, na figuralnih fotografijah pa naletimo na zelo različne senzibilnosti: od intimizma prek reciklaže pop-imažerije do poudarjeno estetizirane modne fotografije.

Fotosekcija Delo Skupina kakih dvajsetih fotografov, večinoma zaposlenih v tedanjem Časopisno-grafičnem podjetju Delo, se je začela pod nazivom Fotosekcija Delo sestajati jeseni leta 1978. Niso imeli skupne temnice, pač pa so se srečevali na tedenskih klubskih sestankih, kjer so individualno predstavljali posamezne serije in jih skupinsko pretresali. Svoja dela so pošiljali na natečajne razstave in po celi Sloveniji priredili prek deset klubskih razstav. Med vodilne avtorje štejemo Janija Bolješiča, Jaka Bregarja, †Janeza Juvana, ki je bil tudi gonilna sila kluba, nadalje Edvarda Marušiča, Igorja Modica, Marino Peran Lekić in Francija Viranta, k skupini pa so šteli tudi Karla Pesjaka, ki je kot fotograf uspešno deloval na Švedskem. Klub se je obdržal nekako do začetka devetdesetih let.

Čas po osamosvojitvi Slovenije Okrog leta 1990 in še nekaj let po njem je prenehalo ali vsaj začasno prenehalo z delom veliko število fotoklubov tako v Ljubljani kakor po vsej Sloveniji. Upad dejavnosti so povzročile tedanje politične napetosti, gospodarska kriza in rast brezposelnosti. Med drugimi posledicami je prišlo tudi do pomanjkanja javnih in sponzorskih sredstev, namenjenih fotoamaterski dejavnosti. Hkrati se je dokončno porušila tudi kredibilnost natečajnega in točkovalnega sistema fotografske zveze nekdanje skupne države, vse bolj pa je v zavest slovenske kulturne javnosti prihajalo vprašanje o relevantnosti tega sistema nasploh, torej tudi v okviru Fotografske zveze Slovenije.

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

Fotoklub Avtotehna Canon V tem času so ugasnila tudi nekdaj uspešna združenja, kot je bila denimo FG ŠOLT. Po zatišju prve polovice devetdesetih let, ko so se do neke mere uredile gospodarske razmere in slovenska družba nasploh, je bil na pobudo nekaj nekdanjih članov FG ŠOLT in pridruženih navdušencev leta 1998 ustanovljen FK AT Canon. Poleg sodelovanja na natečajih ter organiziranja medklubskih in celo mednarodnih razstav so prirejali tudi fotodelavnice doma in v tujini ter izdajali interno revijo Kanonček.

Med vidnejšimi osebnostmi so bili Oskar Karel Dolenc in Janez Korošin ter med novimi zlasti Matjaž Intihar, poklicni reprofotograf in organizator ter eden prvih poznavalcev digitalne fotografske tehnike pri nas.

Klub je imel številne težave s klubskimi prostori in se je selil po več ljubljanskih lokacijah.

44

Fotoklub Ljubljana (nadaljevanje) Leta 2003 so člani FK AT Canon preimenovali v Fotoklub Ljubljana, da bi obudili spomin na uspešno istoimensko predvojno fotografsko združenje. Ko to pišemo, klub še vedno nima svojih prostorov, temveč gostuje na Študentskem kampusu v Šiški, klubske razstave pa prireja v galeriji Zavoda ŠOLT v Rožni dolini. Kanončka je zamenjalo klubsko glasilo Fokus, ki zdaj za večino članstva izhaja le še v elektronski obliki.

Danes je FKL med dvaintridesetimi fotoklubi, registriranimi pri Fotografski zvezi Slovenije, edini klub, ki deluje v Ljubljani. Kot eno svojih temeljnih nalog si je zadal negovanje tradicije obeh ljubljanskih istoimenskih klubov. Danes ima okoli 40 članov, ki prihajajo iz vse Slovenije.

Klub kaže pisano generacijsko strukturo. Od prvotnih članov FG ŠOLT Ljubljana v klub zahajata še Oskar Karel Dolenc in Janez Korošin, ki še dobro poznata analogno fotografijo, prav tako še nekaj članov iz generacije, rojene v petdesetih letih, med njimi denimo Janez Kukec Mezek.

Večina drugih pa je vstopila v fotografijo okrog leta 2000, v prelomnem času. Nekako od tega leta se je namreč večina fotografov srednje in mlajše generacije oprijela digitalne tehnike, s tem pa tudi programske opreme za obdelovanje posnetkov v postprodukciji (obrezovanje, digitalna retuša, intenziviranje oz. spreminjanje barv nasploh ipd.) ter strojnega kopiranja fotografij. Zanimivo je, da je med članstvom že približno tretjina fotografinj, medtem ko so bile v obeh prejšnjih istoimenskih klubih zelo redke.

Poleg sodelovanja na natečajih ljubiteljske fotografije, kjer so večinoma spet vpeti v slovenski in mednarodni natečajni in točkovalni sistem, FKL prireja tudi razstave različnih rangov, od že omenjenih internih do mednarodnih, ter organizira razne oblike izobraževanja. Načeloma so člani usmerjeni v avtorsko fotografijo, glede na poudarek na krajini posredno z ekološkim akcentom. Če naj po dostopnem gradivu na internetni strani FKL in v klubskem glasilu na hitro orišemo njegovo idejno usmeritev, moramo najprej reči, da gre skoraj izključno za barvno fotografijo. Večina avtoric in avtorjev je eksplicitno zavezana lepemu in fotogeničnemu, kar navadno pomeni pogled na podeželsko, morsko ter gorsko krajino,

večinoma izven Slovenije, najpogosteje v Toskani, redkeje na eksotično krajino, od mestnih motivov pa so zlasti priljubljene vedute iz historičnega jedra Benetk. Ulični žanr je estetiziran, grafizmi v arhitekturi in krajini, redkeje tudi krajinski detajl, so posneti v tradiciji subjektivne fotografije iz petdesetih let 20. stoletja. Ljudi najraje predstavljajo v podobah otroških ali mladih somernih obrazov in prav takega ženskega akta.

Glavnina članic in članov snema vse naštete motive. Tematske specializacije so razmeroma redke. Tako se denimo nekoliko več, a ne izključno, Barbara Gregorič Silič posveča otroškemu portretu, Matej Rukavina in Janez Kukec Mezek ženskemu aktu, Oskar Karel Dolenc in Jernej Trnkocy podeželju in naravni krajini, Igor Debevec tudi mestnemu ambientu ter Boštjan Banfi, Sabina Kos in Drago Metljak mestnemu žanru.

Igor Debevec, Bar, 2015, digitalna fotografija.

Objava z dovoljenjem avtorja.

Izobraževalna nadgradnja ljubiteljske dejavnosti Če se ozremo nazaj, se kot nenavadno izkaže dejstvo, da se je dolgo zdelo nekako samoumevno, da vsa slovenska ambicioznejša produkcija počiva na ramah stotin fotografskih ljubiteljev. Ta množičnost oblasti tudi dolga desetletja ni spodbudila, da bi razvila fotografijo po vsej izobraževalni vertikali, torej od obrtne do visokošolske ravni. Tako smo šele sredi petdesetih let v Ljubljani dobili šolo za fotografske pomočnike, leta 1965 poklicno fotografsko šolo, v šestdesetih letih pa so imeli predavanja o fotografiji na Pedagoški akademiji in na Srednji šoli za oblikovanje. Tu je bil leta 1981 vendarle vzpostavljen samostojni fotografski program, šola pa preimenovana v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Delni visokošolski študij s fotografijo kot izbirnim predmetom so na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje uvedli leta 1983.

V vsem tem času se je nekaj deset ambicioznih posameznikov odpravilo na študij fotografije v tujino, predvsem v Prago in München. Ko so se vrnili, so jih nekaj zaposlile razne inštitucije in mediji, redki pa so postali samostojni fotografi.

Danes pišemo leto 2020 in časi so se zelo spremenili. Fotografijo na visokošolski ravni poučuje pet ali šest javnih ali zasebnih zavodov, od tega večina v Ljubljani, njihovi diplomanti in diplomantke pa tvorijo jedro današnje slovenske avtorske fotografije.

Ljubiteljska fotografska dejavnost v Ljubljani od začetkov v 19. stoletju do danes

Sklep Če za konec znova prikličemo preteklost, se nam razodene, da so najbolj aktivni člani FKL in še nekaterih drugih ljubljanskih klubov s svojim ustvarjalnim in organizatorskim delom več kot šestdeset let predstavljali hrbtenico ne le tedanje ljubljanske, temveč – poleg fotokluba, delujočega v Kranju (ki je skozi čas spreminjal ime), Mariborskega kroga

v okviru FKK Maribor ter FKK Nova Gorica – tudi celotne slovenske avtorske fotografije.

Ponovno se je izkazalo, da se rezultati zavzete ljubiteljske dejavnosti v času ne izgubijo, pač pa so lahko temelj nadaljnjim prizadevanjem in končno nadgradnji neke stroke na akademsko raven.

Viri in literatura Monografije in članki • • •

• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

Almanah mednarodne fotografije: V. mednarodna razstava fotografij: razstavni katalog, Ljubljana: Moderna galerija, 1954 (kat.; repr.).

M.(arica) B.(enko), Mladina fotografira, Mladina, 1. 7. 1963.

Oskar Karel DOLENC, Fotogrupa ŠOLT-Ljubljana in fotoklubi v Sloveniji v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja; v: Fotogrupa ŠOLT: 40 let, ur. Oskar Karel Dolenc, Ljubljana: Cankarjev dom, 2003. str. (2–4) (kat.; repr.).

Fokus, Ljubljana: Fotoklub Ljubljana, julij 2016 - maj 2017, junij 2019 (klubsko glasilo).

Fotosekcija Delo, ur. Janez Juvan, Ljubljana: Fotosekcija Delo, brez datacija (1989 ali pozneje; kat.; repr.).

Fotosekcija Delo Ljubljana, ur. Janez Juvan (?), Ljubljana: Fotosekcija Delo, 1984 (kat.; repr.).

Dušan GERLICA, Menza pank: Študent Ljubljana, 1979/80, Ljubljana: Študentski dom, 2019.

Mirko KAMBIČ, Fotografija na Slovenskem 1839-1919, v: 150 let fotografije na Slovenskem 1839-1919, ur. Alja Predan, Ljubljana: Mestna galerija, str. 9–37 (kat.; repr.).

Mirko KAMBIČ, Tri razstave fotografske umetnosti v Ljubljani (1934, 1935, 1938); v: 150 let fotografije na Slovenskem 1919-1945, ur. Stane Bernik, Ljubljana: Arhitekturni muzej, 1990, str. 34–37 (kat.; repr.).

Stojan KERBLER, Moje izkušnje z zbiranjem in obdelavo fotografskega gradiva; v: 150 let fotografije na Slovenskem 1919-1945, ur. Stane Bernik, Ljubljana: Arhitekturni muzej, 1990, str. 39–42 (kat.; repr.).

Ernest KOBOLT, Okameneli krik: razstava fotografije, Tribuna, 11. 11. 1964.

(Kronika Fotokluba Ljubljana), 1931-1943, tipkopis, hrani: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana.

Mensija KURTOVIČ, Šolska knjižnica srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana (SŠOF) se predstavi, v: Knjižničarske novice, http://old. nuk.uni-lj.si/knjiznicarskenovice/v2/podrobnostClanek.aspx?id=219, Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica (stanje: 1. 6. 2019).

Primož LAMPIČ, Foto Vlastja: življenje in delo Vladimirja Simončiča Vlastje: (1911-2000), Gorenja vas: Kulturno-umetniško društvo Trata, 2011.

Primož LAMPIČ, Fotografi in njihova pričevanja o slovenskem eksodusu 1945-1949, Umetnostna kronika, št. 54, 2017, str. 3–19.

Primož LAMPIČ, Fotografi in njihova pričevanja o slovenskem eksodusu 1945-1949: 2. del, Umetnostna kronika, št. 55, 2017, str. 13–28.

Primož LAMPIČ, Fotoklub Ljubljana skozi čas, v: 88: Fotoklub Ljubljana, ur. Boštjan Banfi in sodel., Ljubljana: Fotoklub Ljubljana, 2019, str. 5–13.

Primož LAMPIČ, Oskar Karel Dolenc: črno-beli opus 1960-2010, Ljubljana: Arhitekturni muzej, 2011.

Primož LAMPIČ, Slovenska planinska fotografija v času med obema vojnama, izbor za razstavo: Stojan Kerbler, Kranj: Gorenjski muzej, 1990 (kat.; repr.).

Letno poročilo fotokluba »Akademski kolegij« za leto 1961/62, Ljubljana, 17. 12. 1962 (tipk.; last: Stojan Kerbler).

Neznani pisec, 1. (Erste) Jahresaustellung der Clubs der Amateurphotographen in Laibach vom 21. bis 28. November 1898, Laibacher Zeitung, 24.

11. 1898, str. 2161–2162.

Neznani pisec, Fotografska razstava v Akademskem kolegiju, Delo, 16. 4. 1963 (notica; repr.).

Neznani pisec, Konec novembra…, Tribuna, št. 12, 1962 (notica; dok. foto.).

Neznani pisec, Uspehi fotokluba, Tribuna, 1. 4. 1964.

Nove generacije: fotografija slovenskih diplomantk in diplomantov višjih in visokih fotografskih šol, Fotografija, št. 16, 2003 (tematska številka; zasnoval in uredil: Primož Lampič).

Radko OSREDKAR, Članov vedno manj - uspehi so delo entuziastov, Mladina, 7. 11. 1064.

Poročilo o stanju, vsebini in osnovnih problemih Foto kluba Ljubljana za leto 1958, Ljubljana, 12. 12. 1958, 1 str. (tipk.: iz arhiva MAO, Ljubljana).

Lara ŠTRUMEJ, Božidar Jakac in fotografija, Ljubljana: Moderna galerija, 2014 (kat.; repr.).

Lara ŠTRUMEJ, Franc Ferjan (1885-1964): samotni mojster fotografskega portreta in ulični prizorov, Ljubljana: Moderna galerija, 2004 (kat.; repr.).

Fran Krašovec:1892-1969: od pastorale do gibanja, ur. Lara Štrumej, (bes. Zdenka Badovinac, Lara Štrumej, Stojan Kerbler), Ljubljana: Moderna galerija, 1994 (kat.; repr.).

Lara ŠTRUMEJ, Marijan RUPERT, Fran Vesel (1884-1944): fotografski kronist z začetka stoletja, Ljubljana: Moderna galerija, 1999 (kat., repr.).

Tank!: slovenska zgodovinska avantgarda (revue internationale de l'art vivant), ur. Breda Illich Klančnik, Igor Zabel, Moderna galerija, Ljubljana, 1998 (repr.).

Janez UMEK, 19 razstav, Mladina, 13. 3. 1965.

Zapisnik rednega letnega občnega zbora Fotokluba »Ljubljana«, Ljubljana, 27. 2. 1959, str. 4 (tipk.; iz arhiva MAO, Ljubljana).

Spletni viri: • • • •

http://www.ddt.si/dejavnosti/fotografski-krozek/, Ljubljana: Dijaški dom Tabor (stanje: 21. 7. 2019). http://www.fotoklub-diana.si/?page_id=2, Ljubljana: Fotoklub Diana (stanje: 8. 6. 2019). http://fotoklub-ljubljana.si/o_klubu/predstavitev_fotokluba, Ljubljana: Fotoklub Ljubljana (stanje: 1. 6. 2019). http://www.fzs-zveza.si/drustva, Ljubljana: Fotografska zveza Slovenije (stanje: 7. 6. 2019).

Ustni viri in pisma:

Jaka Bregar, Ljubljana; Aleš Čepin, Ljubljana; Oskar Karel Dolenc, Ljubljana (e-pismi, 30. 5. in 10. 6. 2019); Dušan Jež, Ljubljana (e-pisma, 2.–6. 6. in 12.

8. 2019); Stojan Kerbler, Ptuj (tri pisma, avgust–november 2019); Janez Korošin, Ljubljana; Lojze Pajk, Ljubljana (pismo, 9. 7. 2019); Franc Temelj, Žiri (e-pismo, 3. 6. 2019). Iskrena zahvala vsem, kakor tudi tistim posameznikom in inštitucijam, ki so prijazno dovolili objavo fotografij.

45

Pisatelj in novinar Jakob Alešovec se je podpisal pod prve slovenske kriminalne pripovedi, ki nosijo naslov Iz sodnijskega življenja: mikavne povesti iz življenja hudodelnikov. Izhajale so v Kmetijskih in rokodelskih novicah med leti 1874 in 1879.

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

Erika Marolt

Mikavne zgodbe o hudodelstvih O kaznivih dejanjih na Slovenskem v časopisnih objavah leta 1874 in v prvih slovenskih kriminalnih pripovedih Iz sodnijskega življenja Jakoba Alešovca

Uvod Slovanska knjižnica v okviru Mestne knjižnice Ljubljana vom Iz sodnijskega življenja: mikavne povesti iz življenja deluje kot Center za domoznanstvo in specialne humanistič- hudodelnikov izhajale v Kmetijskih in rokodelskih novicah ne zbirke. V okviru našega domoznanskega delovanja želi- med leti 1874 in 1879. Ustvaril jih je pisatelj in novinar Jamo z različnimi publikacijami, prireditvami in razstavami kob Alešovec.1 Ob pogovoru o prvih slovenskih kriminalnih zgodbah so razširjati vedenje o Ljubljani ter krepiti raziskovanje in promocijo lokalnega prostora. Pri tem črpamo tako iz našega se nam zastavila vprašanja, kakšna kazniva dejanja so se vrbogatega fonda, kot tudi iz aktualne sedanjosti. Tako smo šila na Slovenskem pred skoraj 150 leti, ko je živel in ustvarleta 2019 pripravili nov cikel pogovornih večerov z literar- jal Jakob Alešovec? Kako pogosta so bila, kakšni so bili no-domoznansko tematiko in jih poimenovali Literatura v vzroki zanje in kakšne so bile kazni? Kdo so bili hudodelci, mestu. Na večerih, kjer sta si teorija in praksa podajali roko, koliko se je za zločine in sodne obravnave zanimala javnost smo se pogovarjali z različnimi sodobnimi pisatelji, ki žive in kakšen je bil odnos do kaznovanja? Je Jakob Alešovec, ki in ustvarjajo v Ljubljani, ter z dobrimi poznavalci slovenske je bil kot novinar gotovo na tekočem s takratnimi razmeraliterature. Do sedaj smo gostili že mnogo znanih in nagra- mi, motive za svoje pripovedi Iz sodnijskega življenja iskal v dejanskih dogodkih tistega časa? jenih sodobnih avtorjev: Tadeja Odgovore na zgoraj zastaGoloba, Bronjo Žakelj, Andreja Časopisno poročanje ne daje povsem vljena vprašanja bomo skušali Blatnika, Veroniko Simoniti in poiskati s pregledom časopisnih Sebastijana Preglja. realne slike o resničnem dogajanju, objav o kaznivih dejanjih v dveh Že prvi pogovorni večer (fetakrat vodilnih slovenskih čabruar 2019), na katerem smo vsekakor pa do neke stopnje odraža javno sopisih: Slovenskem narodu in spregovorili s pisateljem in noviSlovencu. Pregled tovrstnih nonarjem Tadejem Golobom, avtor- mnenje svojega časa. vic nam bo seveda služil le kot jem izredno uspešnih kriminalnih romanov, in s prof. dr. Vaneso Matajc z Oddelka za primerjal- splošna orientacija, saj časopisno poročanje ne daje povsem no književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Lju- realne slike o resničnem dogajanju, vsekakor pa do neke stopnje odraža javno mnenje svojega časa. Kazniva dejanja, bljani, je ponudil zanimiva izhodišča za pričujoči prispevek.

Med pogovorom smo se namreč dotaknili tudi zgodovine njihove okoliščine in kazni pa si bomo podrobneje ogledali kriminalk na Slovenskem in ugotovili, da je prva slovenska tudi v kriminalnih pripovedih Iz sodnijskega življenja Jakokriminalna pripoved Poštne nakaznice nastala že leta 1874. ba Alešovca ter skušali med njimi in časopisnimi objavami Nakaznicam je sledilo še sedem zgodb, ki so pod nadnaslo- poiskati vzporednice.

47

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

Kazniva dejanja na Slovenskem leta 1874 v luči časopisnih objav V času izida prve kriminalne pripovedi z naslovom Poštne nakaznice, ki jo je Jakob Alešovec objavil v Kmetijskih in rokodelskih novicah 29. julija 1874, sta v Ljubljani izhajala dva vodilna slovenska časopisa – Slovenski narod in Slovenec. Predstavljala sta dve struji slovenskega javnega življenja — liberalno in konservativno.

Časopisa Slovenski narod in Slovenec sta predstavljala dve struji slovenskega javnega življenja — liberalno in konservativno.

Vir: Slovanska knjižnica

48

Slovenski narod (1868–1943) je sprva izhajal v Mariboru trikrat na teden, po selitvi v Ljubljano (leta 1873) pa je med bralce prihajal dnevno. Bil je političen časopis, prvi slovenski dnevnik, deloval je pod geslom: »Vse za narod, svobodo in napredek«. Slovenec (1873–1945) je sprva izhajal trikrat tedensko, od julija 1883 pa kot dnevnik. Bil je vodilni časnik političnega katolicizma na Slovenskem, njegovo vodilo pa je bilo izraženo z geslom: »Vse za vero, dom, cesarja!« Leta 1874 je bil glavni urednik Naroda Josip Jurčič2, Slovencu pa je urednikoval Franci Pevec. S Slovencem je aktivno sodeloval in bil nekaj časa njegov urednik tudi Jakob Alešovec.

Slovenski narod za leto 1874 obsega 298 številk, Slovenec pa 155. V Narodu je novice o kaznivih dejanjih mogoče najti v rubrikah Domače stvari, redna so tudi poročila z zanimivejših porotnih obravnav, kar so naslovili Izpred sodnije ali Izpred porotnega sodišča. Poročila iz drugih slovenskih dežel so bila objavljena tudi pod rubriko Razne vesti. Vse omenjene rubrike se nahajajo v drugem delu časnika. V Slovencu so novice o kriminalnih dejanjih ravno tako objavljali v drugem delu časopisa, in sicer pod rubrikami Domače stvari/novice, v rubriki Razne vesti, pa tudi v rubriki Izvirni dopisi.

Novice o hudodelstvih so v obeh časopisih razmeroma kratke. Nekoliko bolj izčrpno se o kaznivih dejanjih (posebno v okviru novic iz porotnega sodišča) razpišejo v Narodu.

Njihovih poročil je več tudi količinsko, saj je v tem času Slovenec izhajal le trikrat tedensko. Končni seštevek pa je pokazal, da sta oba časopisa o kriminalnih dejanjih poročala približno enako pogosto, pa čeprav je Slovenec pisanje o hudodelstvih razumel kot dejanje, »ki kaže narod v slabi luči in ne služi ničemur drugemu kot dvigu naklad, širjenju brezvere in napeljevanju k zločinu.«3 Medtem ko so Narodu

novice o zločinih služile predvsem za osveščanje oziroma razvedrilo bralcev, je Slovenec ob poročanju o posameznem hudodelstvu pogosto dodal vzgojni nauk oziroma opozorilo: Ta dogodba naj bi bila vsim lahkovernim ljudem nauk, da se je treba varovati sleparjev in zaupati duhovščini, ktera jim vedno le dobro želi in svetuje?4 Vrste kaznivih dejanj Oba časnika največ poročata o ubojih in umorih, sledijo ropi in tatvine ter goljufije. Večina storilcev kaznivih dejanj je bilo moških. Uboj in umor poleg detomora, hude telesne poškodbe in sodelovanja pri pretepu sodijo pod kazniva dejanja zoper življenje in telo. Slovenski narod je o tovrstnih dejanjih poročal 63-krat, Slovenec pa 31-krat. Obe poročili o umoru, ki sledita v nadaljevanju, govorita o isti porotni obravnavi: Smrt zarad ene kučme. Štibernik začne Zemljaka napravljati, naj da svojo kučmo v zameno za njegov klobuk in 6 grošev pridava. Zemljak nij bil s to barantijo čisto nič zadovoljen, ker je bil klobuk že star, ali Štibernik nij hotel kučme več nazaj dati, nego zapusti z njo gostilnico. Zemljak se jezi, da je oškodovan in gre gologlav za Štibernikom, katerega kmalu doide. Zemljak vpije: „kučmo nazaj! » Štibernik mu pa ne odgovori nič. Zemljak popade kol in udari Štibernika tako po glavi, da je drugo jutro vsled rane umrl.5 (Prva porota) ali sodba s priseženimi možmi po novi postavi se je v Ljubljani vršila včeraj, ponedeljek 23. t. m. Zatožen je bil 19 let star hudodelnik, kteri je čez 40 let starega oženjenega kajžarja in očeta 5 še nepreskrbljenih otrok ubil.

Ker zatoženec ni tajil, je bila sodba kmalu pri kraji. Hudodelnik, v Ljubljani rojen in na kmetih brez vsega šolskega poduka izrejen, je skesan pripoznal svoje hudodelstvo in bil kriv spoznan in obsojen ter vsled mnogo olajšaluih razlogov na 3 leta težke ječe.6

Deželno sodišče v Ljubljani je v 19. stoletju delovalo v stavbi Stiškega dvorca (danes je v njem Akademija za glasbo).

Vir: Foto arhiv Mestne knjižnice Ljubljana (julij 2020).

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

Ropi, tatvine in goljufije poleg požiga, ponarejanja denarja, poneverbe in poškodovanja tujih stvari sodijo pod premoženjsko kriminaliteto. Narod je o tem poročal 37-krat, Slovenec pa 33-krat.

Tatvina. — Iz Šmarije se nam poroča: V Zalogi, šmarijske fare. je 14. t. m. po noči pokradeno meso od dveh prešičev, enega teleta in vsa zabelja; dalje 4 mernike iztrebljenega ječmena, 19 lohti platna ravno od tekavca. Vse skupaj je bilo vredno 78 goldinarjev. 17. t. m. je župan z žandarji pregledoval okolico in preiskoval sumljive hiše, pa ni nič našel.

Skoro bomo morali v „Slovencu« napraviti poseben predal za tatvine, o kterih se nam iz vseh krajev poroča.7 O določenih kaznivih dejanjih Slovenec ne poroča. Sem spadajo novice o homoseksualnosti ali o prekrških, ki so jih zagrešili duhovniki, medtem ko Slovenski narod pri teh novicah rad prida še svoje mnenje: Fajmošter obsojen. Fajmošter Močnik iz Razdrtega na Notranjskem, mož, ki je pri zadnjih volitvah proti našemu narodnemu kandidat agitiral, da je „vera v nevarnosti«, je bil včeraj pri ljubljanski sodniji obsojen na eno leto teške ječe in vsake 14 dni en post, ker je skrivaj grde nečistosti počenjal z osebo moškega spola.— Zdaj pa naj pojde zopet proti nam svobodomiselnim slovenskim narodnjakom s

svojimi duhovenskimi tovariši vred hujskat in agitirat, da je „vera v nevarnosti«.8 „Lump!« V Kozjem je bila 18. t. m. sodnijska razprava proti g. fajmoštru Martinu Zevniku pod Gorami zavoljo razžaljene česti. Posestnik Kunej pod Gorami, vdovec, se je hotel zopet oženiti. Gre z nevesto in dvema pričama k g. fajmoštru, kateri pa je ravno večerjal in nejevoljen bil, da ga motijo med jedjo. Fajmošter začne zmerjati priči in ju v naglosti „lumpe« imenuje. Priči so ga vsled tega tožili in fajmošter je bil na 10 gold. kazni obsojen.9 Prav tako Slovenec ne poroča o posilstvih in čeprav so bile tovrstne sodne obravnave zaradi javnega pohujšanja s sodnim sklepom zaprte za javnost, Slovenskega naroda to ni ustavilo pri objavi tovrstnih novic: Obravnavanje je bilo zarad spodobnosti tajno, in tudi iz obtožnega spisa iz sposobnostnih obzirov ne moremo nič priobčiti. Ob polu dveh popoludne objavi g. predsednik naslednjo razsodbo: Janez Klopčič je kriv hudodelstva posilne nečistosti. Doprinešeno s tem, da je 26. maja 1874 zvečer 12 let staro hčer mlinskega najemnika Franco S. iz Malega Mengša ko je na polji blizu Mengša kravo pasla zlorabil itd .Zarad tega hudodelstva se obsodi Janez Klopčič po S. 126 kaz. zak. glede na §. 338 r. k. pr. na 3 leta teške ječe poostrene vsak mesec z enim postom.10

Kratek oris dogajanja v povezavi s sodno-kazenskem sistemom v 19. stoletju: 1827

V poslopju na ljubljanskem Žabjeku (današnja Hrenova 17, Prule) uredijo vojašnico, ki v drugi polovici 19. stoletja znova postane zapor. V sklopu stavbe je tudi prisilna delavnica.

1830

V stavbi Stiškega dvorca v Ljubljani (danes v njem deluje Akademija za glasbo) prične delovati deželno sodišče, ki tu ostane do izgradnje nove sodne palače na Tavčarjevi ulici.

1850

Deželno sodišče postane najvišji sodni organ na Kranjskem. Ob večkratnih spremembah v delovanju tako na kazenskem kot civilnem področju je obdržalo to ime do leta 1929.

1852

Sprejet je kazenski zakon o hudodelstvih, prekrških in prestopkih, s katerim se poenoti kazenskopravna ureditev na področju vsega avstrijskega cesarstva.

1862

Izšel je odlok o rabi slovenščine na sodiščih na Tržaškem, Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Veleval je, da morajo biti zaslišanja v slovenščini, poleg tega pa vsaj še bistveni del zapisnika in prisega.

1867

Državni zbor na Dunaju sprejme decembrsko ustavo. V 19. členu ustave je razglašena enakopravnost vseh narodov s pravico varovanja in negovanja narodnosti in jezika, enakopravnost deželnih jezikov v uradih, šolah in javnem življenju.

1867

Odpravljeno je vklepanje zapornikov v verige in tepež s palico (značilnosti težke ječe).

1867

Zadnja javna usmrtitev v Ljubljani – na vešalih umre mladi Vipavec, ki naj bi umoril svojo mater.

1868

Zadnja javna usmrtitev na Dunaju. Med eksekucijo se je podrla tribuna z več sto radovedneži, ki so spremljali usmrtitev.

1868 1873

Ponovna uvedba kaznilnice na Ljubljanskem gradu.

Javno izpostavljanje obsojenca in javno usmrčevanje ni več dovoljeno. Ostane pa smrtna kazen z obešanjem, ki je ne izvršujejo več pred očmi javnosti, temveč za zidovi jetnišnic.

Pravnik in publicist Karel Slanec v feljtonu Nekaj o vešalih11 prvič javno nasprotuje smrtni kazni.

1876

49

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

50

Pogostost kaznivih dejanj in vzroki zanje O pogostosti hudodelstev, ki so se vršila v deželah s slovenskim prebivalstvom, imata časopisa različno mnenje.

Narod meni, da je naša domovina lahko zelo srečna, saj se tu ne dogaja veliko zločinov. Slovenec pa vztrajno opozarja, da se kaziva dejanja iz leta v leto povečujejo: Pred novomeško porotno sodnijo obravnavala se je 25. in 20. p. m. pravda, katera bi utegnila zanimati ne samo juriste, temveč tudi drugo občinstvo, tembolj ker je naša domovina tako srečna, da ne broji mnogo teških hudodelstev ter navadno pogreša tako zvanih „interesantnih« procesov.12 Hudodelstva in napadi se čedalje bolj množe ne samo po mestih, ampak tudi po deželi.13 O tem, ali se je število kaznivih dejanj na Slovenskem v 19. stoletju tudi dejansko povečevalo, nismo našli natančnega podatka. Za orientacijo nam lahko služi poročilo o hudodelstvih, ki so bile »dopernešene v deželah našega cesarstva« v letih 1845–1848 v Kmetijskih in rokodelskih novicah.14 V njem beremo, da se je na Kranjskem v enem letu zgodilo 208 hudodelstev. Številko iz Novic lahko primerjamo s podatkom iz članka Nadzorstvo nad deviacijami na slovenskem pred 100 leti,15 v katerem je Mitja Hribar raziskoval kazniva dejanja na Kranjskem v letu 1884. Podatke je poiskal v Arhivu RS, in sicer med poročili žandarmerije Deželni vladi za Kranjsko. Našel je podatek o 261 aretiranih osebah za kazniva dejanja na Kranjskem. V petintridesetih letih se je po navedenih podatkih sodeč številka zvišala za 53 hudodelcev, kar kaže na 25-odstotno povečanje.

Tako Slovenski narod kot tudi Slovenec pa leta 1874 poročata o številu hudodelstev na Štajerskem. Iz njunega poročila je zopet zaznati nasprotujoče si mnenje. Narod meni, da je vse tako kot v blaženih starih časih, Slovenec pa, da se hudodelstva množijo: Kar se tiče javne varnosti, kaže se, da se množijo hudodelstva proti varnosti življenja in imetka, da pa so razmere glede števila hudodelstev k številu prebivalcev blizu enake, kakor v blaženih starih časih. Leta 1847 se je zgodilo eno hudodelstvo na 1354 prebivalcev, 1. 1872 pa eno na 1318.

V poslednjih letih se je žandarmerija od 300 glav na 425 pomnožila.16 Hudodelstvo se množi, 1. 1871 je prišlo eno hudodelstvo na 1354 prebivalcev, I. 1872 pa eno že na 1318, dasiravno se je žandarmerija od 300 na 425 glav pomnožila.17 Če nekoliko pustimo ob strani konservativno prepričanje o lepih starih časih, ko med prebivalstvom še ni bilo toliko brezvere in liberalnih idej, kar so v svojem pisanju zagovarjali pri časopisu Slovenec, in pogledamo širši kontekst družbenih in gospodarskih sprememb, ki so značilne za 19. stoletje, lahko sklepamo, da so razlogi za povečevanje kriminalnih dejanj vsekakor bili. Na podeželju se je zemljiški odvezi leta 1848 navkljub dogajalo propadanje slovenskega kmeta.

Visoki davki in drobna kmečka posest so vodili v zadolževanje in posledično v izseljevanje v tujino, ki je bilo od 70-ih let 19. stoletja že množično. Industrializacija je povzročila propadanje drobnih obrti, nove tehnike v prevozu (gradnja železnice) pa so ob kruh spravile mnoge, ki so se preživljali s furmanstvom in brodarstvom. Strah in negotovost so med

prebivalce prinašale tudi politične razmere tistega časa. Na eni strani se je vršil hud nemški politični pritisk (Nemci so bili prepričani, da Slovenci v nekaj desetletjih ne bodo več obstajali18), na drugi strani pa je potekalo vse večje nasprotovanje med staroslovenci in mladoslovenci. Marko Štepec, ki je raziskoval zločin v časopisju v 80-ih letih 19. stoletja,19 poroča, da v tem času že oba časopisa tožita nad porastom hudodelstev in vse večjo občo nevarnostjo, kar kaže na to, da je tudi Narod glede obravnavane teme spremenil svoje mnenje.

Poslopje na Žabjeku (današnja Hrenova 17) je v drugi polovici 19. stoletja znova postalo zapor.

Znotraj zidov je delovala tudi prisilna delavnica.

Vir: Foto arhiv Mestne knjižnice Ljubljana (julij 2020).

O vzrokih za kazniva dejanja lahko največ izvemo v časopisu Slovenec, kjer so prepričani, da zločinom botrujejo pomanjkanje vere, liberalne ideje in premile kazni: Vzroki so očitni in pri rokah. Ne bode škodilo, ako jih tudi v javnem listu nekoliko pretresujemo. Poglavitni vzrok omenjenega prežalostnega stanja je po naših mislih pešanje vere sploh in posebej pomanjkanje živega prepričanja o razodetih resnicah… Drugi vzrok je vrtoglavost, s ktero dandanes vse hiti za svobodo.20 Narod o vzrokih za zločin navadno ne razpravlja, ob določenih novicah pa vseeno doda svoje mnenje: Ni čuda nad tolikimi tatvinami, ker se sedaj tatu, akoravno so pri zločinstvu zasači, nič ne zgodi.21 Dejanske vzroke za kazniva dejanja, predvsem za tatvine, o katerih veliko poročata oba časopisa, pa bi lahko poiskali v težkih družbenih in gospodarskih razmerah 19. stoletja, o katerih smo že spregovorili.

Odnos do kaznovanja, vrste kazni in zanimanje javnosti V smotrnost kaznovanja se v poročilih obeh časopisov ni dvomilo. Pogosto je mogoče zaslediti objave, da so kazni premile in da se zapornikom v zaporih predobro godi. Tovrstna miselnost, ki je odražala takratno javno mnenje, je bila posledica razumevanja in izvrševanja kazni v prejšnjih stoletjih, ko so bile kazni predvsem telesne in (za razumevanje

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

z vidika našega časa) izjemno krute. Še v 18. stoletju so hudodelce mučili tako pri zasliševanju kot tudi pri izvrševanju kazni in javnih usmrtitvah. V 19. stoletju pa telesne muke nadomestijo prostorske kazni, ki naj bi bolj prizadele dušo kot telo. V sodne postopke se je uvedlo utemeljeno dokazovanje, kar je povzročilo, da je veliko kaznivih dejanj ostalo nedokazanih. »Z vedno blažjim odnosom do kriminalcev pa se seveda ne strinja javno mnenje, ki s splošnim razvojem dobe dobiva vedno več besede.«22 Tako v Slovenskem narodu kot tudi v Slovencu naletimo na mnenje, da si ljudje zaradi premilih kazni pravzaprav želijo v zapor, saj jih tam čaka hrana in streha nad glavo: In ko je bil prašan, zakaj je to storil, je odgovoril: »Samo zato da bom prišel na Grad. Delati sem se odvadil, se mi tudi ne ljubi; prositi pa je preneumno, ker ljudje nič prida ne dajo.« — Le delajte s hudodelniki dobro in lepo, saj jih bo na ta način zmiraj več!23 Nek tat je k jeseni rekel: ../daj uže moram kaj ukrasti, da me v zimo v gorko sobo zapro.24 Če pa dejansko stanje v zaporih 19. stoletja pogledamo pobližje (predvsem z vidika današnjega časa), lahko ugotovimo, da so bile razmere zelo slabe. Prostori so bili majhni, nezračni in prepolni, pozimi neogrevani; hrana pičla. S kaznjenci se pogosto ni pravično ravnalo, velikokrat so tudi obolevali, predvsem za kužnimi boleznimi.

O vrstah kazni, ki so bile izrečene za posamezen zločin, lahko največ izvemo iz Slovenskega naroda, ki redno poroča s sodnijskih obravnav. Največ kazni je bilo izrečenih za uboj. Hudodelci so prejeli od 2 do 7 let težke ječe, ki je bila pogosto poostrena tudi s postom in samico. Visoke kazni so se izrekale za tatvine (med 5 in 7 let težke ječe) in hude telesne poškodbe (od 3 do 6 let). Za goljufijo so bili hudodelci obsojeni na 2–7 let težke ječe. Najmanjše kazni pa so bile izrečene za politične pridige in razžalitev cesarja (3 mesece).

Za poskus umora je bila izrečena kazen 4 leta težke ječe, za umor pa je bil hudodelec obsojen na smrt (vislice) oziroma na ječo za vse žive dni. Leta 1874 so bile na smrt obsojene 4 imenovane in 2 neimenovani osebi. Poročila o smrtnih kaznih lahko najdemo tudi v časopisu Slovenec: (Deželna sodnija) je 18. t. m. na vislice obsodila laškega železniškega delalca Petra Caprina, ki je 1. novembra 1873 v Trnovem na Notranjskem zaklal svojega tovariša Jožefa Korazza.25 Tajil je do zadnjega, vendar so porotniki enoglasno rekli da je kriv in zato je Jožef Mav obsojen — na smrt. Ako ga cesar ne pomilosti, bo obešen.26 Leta 1867 je v Ljubljani potekala zadnja javna usmrtitev v Ljubljani. Na vislicah je umrl mladi Vipavec, ki naj bi umoril svojo mater. Po letu 1873 ni bilo več dovoljeno javno usmrčevanje. Ostala pa je smrtna kazen z obešanjem, ki so jo udejanjili na notranjih dvoriščih sodišč oziroma zaporov. »Ko so bili javni spektakli groze ukinjeni, so vlogo obveščanja o usmrtitvah za široke kroge prebivalstva popolnoma prevzeli časopisi«.27 Pred tem je imela javna usmrtitev funkcijo javnega spektakla, s katero oblast ni le opozarjala, kaj doleti hudodelce, temveč tudi poudarjala svojo moč in pravičnost. Javne

usmrtitve je vedno spremljala množica gledalcev. Leta 1861, ko sta bila v Ljubljani javno usmrčena dva Italijana, naj bi se zbralo med 6 in 7 tisoč ljudi. Po ljudskih vražah naj bi vislice ljudem prinašale srečo, zato so ljudje v času javnih usmrtitev množično stavili na loteriji, in sicer s številkami, ki so bile na kakršen koli način povezane z obsojenim zločincem.

51 Z javnimi usmrtitvami oblast ni le opozarjala, kaj lahko doleti hudodelce, temveč tudi poudarjala svojo moč in pravičnost.

Vir: Valvasor, J. V.(1969). Prizorišče človeške smrti.

Novo mesto: Založba Obzorja.

Kazniva dejanja, sodbe in kaznovanje so javnost močno privlačili skozi celotno človeško zgodovino. »Nasilje, kriminal in kaznovanje, zlasti s smrtno kaznijo, so od nekdaj burili domišljijo. Med ljudmi je za te pojave v človeški zgodovini, zlasti, če so bili izredni, nenavadni, znameniti – in kar je še posebej osupljivo – izjemno okrutni, grozljivi, nasilni in nečloveški, vselej vladalo veliko zanimanje in živa radovednost.28 Tudi v 21. stoletju, v času naglega napredka na številnih področjih, so novice iz črne kronike še vedno med najbolj gledanimi in branimi. Zato ni presenečenje, da sta tudi Slovenski narod in Slovenec ob bolj »interesantnih« sodbah poročala o velikem zanimanju javnosti: Poslušalcev je bilo toliko, da so se tla sodnijske dvorane kar šibila in se je bilo bati, da bi se ne podrla. — Pri tej priliki ne moremo si kaj, da ne bi spregovorili resne besede s sodnijskim predsedništvom zarad te dvorane. Ne le, da je za porotne obravnave, h kterim zahaja veliko prič in poslušalcev, premajhna, je tudi že tako slabega značaja, da je vselej, kedar je količkaj polna, največa nevarnost, da se ne bi podrla, in ne spustila poslušalcev zatoženca, prič, sodnikov, državnega pravdnika, zagovornika in porotnikov doli v I. nadstropje. Tudi mostovž, ki pelje do nje, se podaja kakor

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

verižen most ali vrv, kedar je več oseb na njem. Ali bi se to ne dalo popraviti ali pa obravnave prestaviti drugam, n. pr. v prostorno, a prazno dvorano v Križankih?29 Pravda ta zanima Ljubljančane jako, ker ne samo, da je bila prvi dan sodisčna sobana v pravem smislu natlačeno polna poslušalcev, tudi pred poslopjem deželnega sodišča in v veži je stalo več nego 400 ljudi, posebno žensk, ki so zijali.30

Iz sodnijskega življenja avtorja Jakoba Alešovca

52

Kazniva dejanja, njihove okoliščine in kazni si bomo nekoliko podrobneje ogledali tudi v kriminalnih pripovedih Iz sodnijskega življenja Jakoba Alešovca ter skušali med njimi in časopisnimi objavami poiskati nekatere vzporednice. Najprej pa na kratko predstavimo življenje in delo pisatelja in novinarja Jakoba Alešovca.

Jakob Alešovec se je rodil 24. julija 1842 na Skaručni pri Vodicah. Njegov oče je bil reven čevljar, ker pa so v domači šoli že zgodaj odkrili njegovo nadarjenost, so ga poslali na šolanje k frančiškanom v Kamnik, nato pa v gimnazijo v Ljubljano (Alojzijevišče), ki pa je ni končal.

V naslednjih letih se je preživljal z različnimi zaposlitvami: med drugim je bil domači učitelj pri Miroslavu Vilharju na Kalcu, nekaj mesecev pa je urejal tudi knjižnico grofa Lanthierija v Vipavi. Ko je dopolnil 25 let, se je za stalno naselil v Ljubljani ter se čez pet let poročil z ljubljansko šiviljo Marijo. V zakonu sta se mu rodili dve hčerki in dva sinova. Že v času šolanja je postopoma začel izgubljati vid, pri komaj 44 letih pa je popolnoma oslepel. Družina naj bi ga na stara leta zaradi neurejenega življenja zapustila. Prijatelji so mu ponudili mesto v ljubljanski hiralnici, kjer pa ni dolgo vzdržal. Tako se je podal na cesto, pešačil je po ljubljanskih ulicah, pa tudi širše po slovenskih deželah in obiskoval nekdanje naročnike svojega satiričnega lista Brencelj, različna župnišča in gradove, profesorje in dijaške druščine. Umrl je v hudi revščini v ljubljanski hiralnici 17. oktobra 1901 in bil čez dva dni pokopan na ljubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu.

Ob poročanju o njegovi smrti se je med časopisoma Slovenski narod in Slovenec vnel prepir, ki je odmeval kar nekaj časa. Kljub obsežni polemiki pa mu tako Narod kot tudi Slovenec nista naklonila spodobne osmrtnice.

Dokler je bil zmožen za delo, je služil klerikalni stranki, njej je žrtvoval najboljše svoje duševne in fizične moči, naposled pa ga je ta stranka kakor izprešano citrono vrgla na cesto, da je moral od miloščine živeti, da je moral trkati pri ljudeh, katerim je v »Slovencu« in v »Brenclju« marsikatero bridko povedal.31 Res je, da se je Alešovec zapustil in zanemaril in mi le obžalujemo, da moramo vsled „Narodovega« izziva, sedaj ko je Alešovec dokončal burno svoje življenje, o tem pisati, — grda laž pa je, da je Alešovca „klerikalna stranka« kakor izprešano citrono vrgla na cesto. Cela Ljubljana pozna Alešovca in vsak pameten človek nam bo pritrdil, da nihče ni mogel Alešovca spraviti s pota, katerega je nastopil. Ves trud njegovih prijateljev, upeljati ga v redno življenje, je bil zaman.32

Alešovec je svoja dela sprva ustvarjal v nemščini, Miroslav Vilhar pa ga je navdušil nad slovenščino. Besedila, ki so ob izhajanju v različnih časopisih (Laibacher Zeitungu, Tagblattu, Triglavu, Novicah in Slovencu) naletela na dober odziv med bralci, je nato izdal tudi v knjižni obliki. Med najpomembnejša štejejo Ljubljanske slike: podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom (1879), Ne v Ameriko! Povest Slovencem v poduk (1883) in avtobiografija Kako sem se jaz likal: povest slovenskega trpina (1884). Alešovec je bil rojen humorist in satirik, dober opazovalec in spreten pripovedovalec. Njegova dela odlikuje pestro slikanje tedanjih razmer na Slovenskem.

Jakob Alešovec je pri komaj 44 letih popolnoma oslepel.

Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica; zapuščina Frana Vesela, rokopisna zbirka. 33

Bil pa je tudi predan časnikar. Sodeloval je v različnih uredništvih (Triglav, Kmetijske in rokodelske novice, Slovenec), kar sedemnajst let pa je med leti 1869 in 1885 (s presledki) izdajal politično-satirični list Brencelj, v katerem si je privoščil predvsem »nemškutarje« in »liberaluhe«. List je bil med bralci zelo dobro sprejet, oblast pa ga je zaradi neprimernih objav večkrat zaplenila. Alešovec je moral zaradi žaljive vsebine tudi za dva meseca v zapor na Žabjek.

Svojo zaporniško izkušnjo je popisal v delu Ričet iz Žabjeka, skuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjo (1873):

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

Alešovec je moral zaradi žaljive objave v satiričnem listu Brencelj za dva meseca v zapor na Žabjek.

Vir: Alešovec, J. (1873). Ričet iz Žabjeka, skuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjo. Ljubljana: samozaložba.

Žabjek! beseda neizrekljivega pomena, polna veselja za tistega, kdor jo le samo sliši, dišeča po biričih, preiskavnih sodnikih, deželni sodniji in deželnem pravdništvu, po vodeni prežganki, trdih cmokih, ričetu in hišnem redu; hiša, kjer človek zgubi vse svoje pravice in postane številka, kjer se mude trdovratni grešniki, kjer ima ključ besedo in zvonec ukazuje in govori, kjer se z eno besedo „sedi«.34 »Jakob Alešovec je bil prvi slovenski feljtonist, prvi pisec kriminalnih zgodb, propagandne kmečke povesti, izseljenske povesti in humorist. Med prvimi se je lotil roparske in vojne tematike. Vse to so področja, na katerih je bil Alešovec dober ali celo prvi,« je poudaril prof. dr. Miran Hladnik v nagovoru ob odkritju spominske plošče na Skaručni 11. septembra 2016.35 Zločin in kazen v prvih slovenskih kriminalnih pripovedih Ričetu iz Žabjeka so sledile pripovedi Iz sodnijskega življenja, ki so med leti 1874 in 1879 izhajale v Kmetijskih in rokodelskih novicah in veljajo za prve slovenske kriminalne pripovedi. Serijo s podnaslovom Po spominu skušenega starega pravnika sestavlja osem zgodb: Poštne nakaznice, Poštarica na Prelazu, Ponarejeni bankovci, Policijski komisar, Mati ga izda, Sodba večne pravice, Iskren zagovornik in Iz globočin morja. Izhajale so v več delih pod rubriko Zabavno berilo (najdaljša ima kar petnajst nadaljevanj), Alešovec pa naj bi jih napisal na podlagi izkušenj novinarja takratne »črne kronike«.

Vseh osem zgodb pripoveduje prvoosebni preiskovalni sodnik, ki po službenih dolžnostih potuje po različnih mestih avstrijskega cesarstva ter v njih opravlja svoje delo. Pripovedi so zgrajene dvodelno: v prvem delu izvemo vse o zločinu, ki se je pripetil v določenem mestu, nakazan je tudi zločinec, ki pa se roki pravici vedno uspešno izmuzne ali pa mu zaradi pomanjkanja dokazov zločina ne morejo dokazati.

53 Zgodbe Iz sodnijskega življenja so med leti 1874 in 1879 izhajale v Kmetijskih in rokodelskih novicah.

Veljajo za prve slovenske kriminalne pripovedi.

Vir: Slovanska knjižnica

V drugem delu srečno naključje preiskovalnemu sodniku omogoči, da je zločinec ujet in ustrezno kaznovan. Preiskovalnega sodnika pri njegovem delu sicer ne odlikujejo ravno posebne detektivske sposobnosti, mu pa pri razreševanju zločinov pomagata dober spomin in sreča.

Zgodbe se dogajajo v manjših mestih, ki so poimenovana le s prvo črko njihovih imen, v njih pa lahko srečamo različne osebe iz meščanskega okolja: gostilničarja, poštarico, trgovca, učitelja, posojevalko denarja … Zločinci so v večini moškega spola, kaznivo dejanje pa zagrešijo tudi tri ženske hudodelke, ki pa kriminalnega dejanja ne izvedejo same, temveč k temu nagovorijo svoje najbližje.

V ječi je skonca tajila, slednjič pa ste jo ječe samota in tema, v kateri je vedno videla pred sabo krvavo Doro, tako omehčili, da se je vdala in pritrdila vsemu, česar je bil njeni mož jo dolžil. Bila je obešena in umrla skesana.36 V opisu hudodelcev je pogosto razviden negativen odnos do priseljencev; zločinci v Alešovčevih zgodbah tako pogosto niso samo »hudobneži z zlimi nameni«, temveč tudi tujci.

Bo kak žid po rodu, ki je pridobivši bogastvo si kupil tudi plemstvo,“ pojasnuje moj sosed. „Mogoče, mogoče,“ nadaljujem jaz, „gotovo ne bo Avstrijanec?37 Najpogostejša hudodelstva, ki jih zagrešijo osebe v zgodbah Iz sodnijskega življenja, so goljufija, rop oziroma tatvina

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

in umor, ki pa se zgodi le v dveh od osmih pripovedi. Medtem ko nam preiskovalni sodnik v prvi zgodbi (Poštne nakaznice) še na lahkoten in zabaven način pripoveduje o hotelirju, ki ga spretno ogoljufajo za 4. 000 goldinarjev, nam že v drugi pripovedi (Poštarica iz Prelaza) postreže z okrutnim umorom: Umorjena je hči poštarice?!« »Da, vsa razrezana je.« »Kdaj se je to zgodilo?« »Nocoj! Poštarica in ekspeditor sta bila šla predvčeranjem v bližnje mesto, tam sta bila dve noči in ko se danes pripeljeta domu, najdeta odprte s silo vse shrambe, kjer je bilo kaj vrednosti, tudi poštno kaso, Doro pa v sredi sobe njene na tleh v luži krvi strašno razmesarjeno.38 Tudi druga umorjena oseba je ženskega spola. V zgodbi Mati ga izda (kot samostojna pripoved je izšla leta 2015 pod naslovom Zločin) najdejo ostarelo posojevalko denarja mrtvo v svoji hiši.

Na tleh krog trupla je vse krvavo. Zdravnik brž pristopi, obrne truplo, potiplje ga na več straneh in pravi: »Ta je mrtva, pomoči ni več.39 V zbirki zgodb zločinci zagrešijo kriminalno dejanje iz osebnega vzgiba, ki ga v večini vodi želja po prilastitvi tujega premoženja ali maščevanje. V ozadju ni razbrati, da bi se osebe, ki so zagrešile zločin, spopadale s težkim gmotnim položajem, hudo revščino, alkoholizmom, oziroma da bi jih v zločin potisnile težke življenjske razmere.

Po razrešenem primeru se v okolje malega mesteca ponovno vrne mir: »zločin je enkraten, kriminal je obvladljiv,«40 kar je eno izmed poglavitnih načel klasične detektivske zgodbe. Pravici pa je zadoščeno šele, ko zločince doletijo zaslužene kazni. Dva hudodelca za goljufijo prejmeta 12 let težke ječe (ki jo obsojenca ne odslužita, saj eden naredi samomor, drugi pa je med begom ustreljen), dva sta za umor obsojena na smrt (poštarica iz Prelaza umre na vislicah, morilec stare oderuhinje pa je med begom obstreljen in umre v strašnih mukah), dva za ponarejanje bankovcev in goljufijo doleti težka ječo za vse žive dni, dva pa umreta naravne smrti že pred izrekom obsodbe.

Jonas in krčmar sta bila zarad hudodelstva ponarejevanja bankovcev obsojena v težko ječo na vse žive dni, žena Jonasova pa kot sokriva hudodelstva izdavanja teh bankovcev na 7 let težke ječe.41 Rihard Kravs je prejel, kar je zaslužil. Bil je obsojen zarad različnih hudodelstev na 12 let težke ječe, katere pa ni prestal, kajti ko je neko noč hotel pobegniti iz ječe, ga je straža zapazila, strelila po njem in krogla mu je šla skoz prsi tako, da je bil čez dve uri mrtev.42 Zločinec se pravični kazni izmuzne le v sedmi pripovedi z naslovom Iskren zagovornik. Pri tem mu pomaga odvetnik dr.

Grabar. »Naše načelo je: čim veči hudodelnik, tim veča čast, ako ga izrežemo in operemo,« odvrne odvetnik preiskovalnemu sodniku, ko mu le-ta sporoči, da si je nedolžen človek

54

Po razrešenem hudodelstvu se v okolje malega mesteca ponovno vrne mir, kar predstavlja eno izmed poglavitnih načel klasične detektivske zgodbe.

Stanovsko gledališče – Kongresni trg, 1878. Vir: Kladnik, D.(2004). Preobrazbe Ljubljane. Ljubljana: Zavod za intelektualno produkcijo.

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

zaradi nepravične razsodbe sodišča vzel življenje, medtem ko je pravi zločinec zaradi njegovega zagovora na prostosti.

V Alešovčevih zgodbah smo lahko priča velikemu zanimanju javnosti, tako za zločin kot tudi sodne obravnave: Se vé da je bila te obravnava in njen konec več dni gradivo za pogovore po vsem mestu. Vse se je čudilo zgovornosti dr. Grabarja, ki je „izrezal“ človeka, o katerem je bilo vse mesto prepričano, da je res storil, česar je bil zatožen. Dr. Grabar je svojemu vencu slave pripel nov trak, odslej je veljal za prvega zagovornika v mestu.43 V zgodbah je razbrati dobro poznavanje takratnih sodnih postopkov, s katerimi so dokazovali krivdo obtoženim. Jakob Alešovec je tako sodišče kot tudi zapor izkusil na lastni koži – pred porotnim sodiščem je bil obravnavan kar trikrat, dvakrat je bil oproščen, tretjič pa ga je doletela dvomesečna zaporna kazen v zaporu na ljubljanskem Žabjaku. »Državni osnovni zakon iz decembra 1867 je določal, da vsi tiskovni prestopki in pregreški sodijo pred poroto. Porotna obravnava proti Jakobu Alešovcu naj bi bila celo prva porotna obravnava v Ljubljani. Ljubljansko sodišče jo je zato imelo za vzorčni primer tovrstnih obravnav. V pričakovanju, da jo bo javnost spremljala z velikim zanimanjem, se je nanjo skrbno pripravilo. Poročevalec Slovenskega naroda z obravnave je bil Fran Levstik.44

Zaključek Pregled časopisnih novic o kaznivih dejanjih leta 1874 v Slovenskem narodu in Slovencu nas je popeljal v čas, ko je živel in ustvarjal Jakob Alešovec, ki je zaslužen za serijo prvih slovenskih kriminalnih pripovedi Iz sodnijskega življenja. Časopisna poročila sicer niso pokazala povsem realne situacije takratnega časa, a so vseeno ponudila zanimiv oris tedanjih razmer.

S pomočjo pregleda časopisnih poročil smo si ogledali vrste kaznivih dejanj, vzroke zanje, vrste kazni ter tudi odnos javnosti do kaznovanja v drugi polovici 19. stoletja. Ugotovili smo, da so imele novice o hudodelstvih deloma zabavnoinformativni (Slovenski narod), deloma vzgojno-opozorilni (Slovenec) značaj. Čeprav je Alešovec aktivno sodeloval s časopisom Slovenec in bil nekaj časa tudi njegov urednik, njegove kriminalne zgodbe nimajo vzgojnega predznaka, temveč je z njimi želel predvsem zabavati. Na to nas opozori že rubrika Zabavno berilo v Kmetijskih in rokodelskih novicah, v okviru katere so bile njegove pripovedi tudi objavljene.

Najpogostejša hudodelstva, ki jih zagrešijo osebe v zgodbah Iz sodnijskega življenja, so goljufija, rop oziroma tatvina in umor. V času Jakoba Alešovca so bili to tudi najpogostejši zločini, o katerih sta poročala Slovenski narod in Slovenec.

Hudodelci iz Alešovčevih zgodb so večinoma moškega spola, pri njihovem opisu pa lahko pogosto zaznamo negativen odnos do priseljencev, kar se je v tistem času zrcalilo skozi objave obeh časopisov, tako liberalnega Naroda kot tudi konservativnega Slovenca.

V Alešovčevih zgodbah lahko vzroke za kazniva dejanja poiščemo v osebnih vzgibih hudodelcev. K zločinu jih vodita predvsem hotenje po prisvojitvi tujega premoženja in

maščevanje. Pri časopisnih objavah pa o vzrokih za zločin največ pišejo v časopisu Slovenec, kjer zanje krivijo pomankanje vere in preveč svobodne liberalne ideje.

Tako v časopisnih objavah kot tudi v Alešovčevih zgodbah je mogoče razbrati, da je pravici zadoščeno šele, ko zločince za njihova dejanja doletijo zaslužene kazni, ki so bile v 19. stoletju v primerjavi z današnjim časom razmeroma krute. Takratni javnosti je kaznovanje pomenilo pravično povračilo in maščevanje za izveden zločin in ne možnost za poboljšanje hudodelnika. Zato lahko v časopisnih objavah pogosto naletimo na opozorilo, da sodno-kazenski sistem s svojimi premilimi kaznimi ne odvrača, ampak spodbuja k kaznivim dejanjem.

Zaključimo lahko, da je bil Alešovec kot pisatelj dober opazovalec in spreten pripovedovalec. V njegovih delih se zrcalijo razmere tedanjega časa na Slovenskem, kar je razvidno tudi v zgodbah iz Sodnijskega življenja. Na vprašanje, ali je motive za svoje kriminalne pripovedi iskal v dejanskih dogodkih tistega časa, pa ne moremo podati točnega odgovora.

Pisatelj uspešnih slovenskih kriminalnih romanov Tadej Golob je na prvem pogovornem večeru Literature v mestu, ki smo ga lanskega februarja gostili v Slovanski knjižnici, dejal, da je realnost, povezana s kriminalnimi dejanji, vedno hujša od vsakršne domišljije. Kaj bi k temu pripomnil Jakob Alešovec, pa žal ne bomo nikoli izvedeli.

55

Na prvem večeru v okviru Literature v mestu smo gostili pisatelja zelo uspešnih slovenskih kriminalnih romanov Tadeja Goloba.

Vir: Foto arhiv Mestne knjižnice Ljubljana (februar 2019).

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

Opombe

56

1

Tudi urednik, satirik in dramatik.

2

Josip Jurčič je bil dve leti mlajši od Jakoba Alešovca. Deloval je v krogu mladoslovencev, medem ko je Alešovec spadal med Bleiweisove ljudi. Ko je Alešovec pričel izdajati politično-satirični list Brencelj, mu Jurčič ni bil preveč naklonjen. Očital mu je »zlagane argumente« ter »grobost, robatost, osornost«, kakršna je »v rabi bila prej v Ameriki, v deželi takozvane revolver-žurnalistike« (https://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi127266/).

3

Štepec, Zločin v slovenskem časopisju v 80. letih 19. stoletja, 1987, str. 31

4

Slovenec, 5. avgust 1874, št. 100

5

Slovenski narod, 25. marec 1874, št. 68

6

Slovenec, 24. marec 1874, št. 35

7

Slovenec, 24. marec 1874, št. 35

8

Slovenski narod, 14 avgust 1874, št. 184

9

Slovenski narod, 28. julij 1874, št. 169

10

Slovenski narod, 30. julij 1874, št. 171

11

Slovenski narod, 2. in 3. marec 1876, št. 50 in 51

12

Slovenski narod, 4. julij 1874, št. 149

13

Slovenec, 16. nov. 1874, št. 136

14

Kmetijske in rokodelske novice, 13. marec 1850, št. 11

15

Hribar, Nadzorstvo nad deviacijami na slovenskem pred 100 leti, 1987, str. 26

16

Slovenski narod, 20. januar 1874, št. 15

17

Slovenec, 24. januar 1874, št.11

18

Gestrin, Melik, Slovenska zgodovina, 1966, str. 193

19

Štepec, Zločin v slovenskem časopisju v 80. letih 19. stoletja, 1987

20

Slovenec, 4. junij 1874, št. 47

21

Slovenski narod, 8. september 1874, št. 214

22

Stariha: Kaj pomaga, če ga enmalo zaprejo, ko ga nič ne štrafajo ---, 2013, str. 543

23

Slovenec, 18. junij 1874, št. 71

24

Slovenski narod, 8. september 1874, št. 214

25

Slovenec, 21. februar 1874, št. 23

26

Slovenec, 16. oktober 1874, št. 236

27

Studen, Rabljev zamah, 2004, str. 111

28

Studen, Rabljev zamah, 2004, str.1

29

Slovenec, 18. avgust št. 97

30

Slovenski narod, 27. januar 1874, št. 47

31

Slovenski narod, 18. oktober 1901, št. 240

32

Slovenec, 19. oktober 1901, št. 241

33

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-J8C1DXGK/?euapi=1&query=%27keywords%3djakob+ale%c5%a1ovec%27&sortDir=ASC&s ort=date&pageSize=25&ftype=fotografije&page=1

34

Alešovec, Ričet iz Žabjeka, skuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjo, 1873, str. 5

35

https://sl.wikiversity.org/wiki/Jakob_Ale%C5%A1ovec

36

Alešovec, Poštarica na Prelazu, Iz sodnijskega življenja, 1874, str. 39

37

Alešovec, Mati ga izda; Kmetijske in rokodelske novice, 1875, št. 48

38

Alešovec, Poštarica iz Prelaza, Iz sodnijskega življenja, 1874, stran 25

39

Alešovec: Zločin, 2015, str. 11

40

Svetina: Slovenski kriminalni roman pred drugo svetovno vojno, Slovenski roman, 2003, str. 260

41

Alešovec, Ponarejeni bankovci, Iz sodnijskega življenja, 1874, str. 66

42

Alešovec, Policijski komisar, Kmetijske in rokodelske novice, 1875, št. 30

43

Alešovec, Iskren zagovornik, Kmetijske in rokodelske novice, 1879, št. 16

44

Globočnik, Ričet iz Žabjeka, 2004, str. 21

Mikavne zgodbe o hudodelstvih

Viri in literatura Monografije in članki: Alešovec, J.:(1874). Iz sodnijskega življenja : mikavne povesti iz življenja hudodelnikov : po spominu starega pravnika.

Ljubljana: samozaložba.

K M F 1689

Alešovec, J. (1879). Ljubljanske slike : podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom. Ljubljana: J. Alešovec.

K M A 28

Alešovec, J. (1873). Ričet iz Žabjeka, skuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjo. Ljubljana: samozaložba.

K M B 1782

Alešovec, J.:(2015). Zločin / po delu Jakoba Alešovca Mati ga izda priredila Mateja Črv Sužnik. Hlebce: Zala.

K Z C 3911/3

Čelik, P. (2005). Orožništvo na Kranjskem : 1850-1918. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

K Z C 1364/10

Gestrin, F., Melik, V. (1966). Slovenska zgodovina : od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

K Z C 81/5

Globočnik, D. (2004). Ričet iz Žabjeka. V: Zgodovina za vse : vse za zgodovino 1, str. [19]–32.

K ČS E 79/2004 b

Hribar, M. (1987). Nadzorstvo nad deviacijami na Slovenskem pred 100 leti: V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 35, str. 22–30.

K ČS E 68/1987

Kladnik, D.(2004). Preobrazbe Ljubljane. Ljubljana: Zavod za intelektualno produkcijo.

Marolt, J. (1999). Slovenci skozi čas : kronika slovenske zgodovine. Ljubljana: Mihelač.

K M E 3123

Mrak, A. (2015). Beseda o Jakobu Alešovcu. V: Zločin / po delu Jakoba Alešovca Mati ga izda priredila Mateja Črv Sužnik. str.

85–144.

K Z C 3911/3

Sapač, I.; Lazarini, F. (2015). Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

K M F 2387

Stariha, G. (2013) »Kaj pomaga, če ga enmalo zaprejo, ko ga nič ne štrafajo ---« : o kaznovanju roparjev in tatov od začetka 18. do začetka 19. stoletja na Kranjskem s predstavitvijo nekaj konkretnih primerov. V: Acta Histriae 4, str. 543–567.

K ČS D 282/2013

Studen. A. (2004). Rabljev zamah : k zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja. Ljubljana: Slovenka matica.

K M D 9113

Svetina, P. (2003). Slovenski kriminalni roman pred drugo svetovno vojno. V: Slovenski roman; Obdobja 21, str. 259–263.

K Z D 709/21 a

Štepec, M. (1987). Zločin v slovenskem časopisju v 80. letih 19. stoletja. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 35, str. 30–38.

K ČS E 68/1987

Valvasor, J. V.(1969). Prizorišče človeške smrti. Novo mesto: Založba Obzorja.

K M B 4913

Vodopivec, K (1990). Postava in hudodelstvo : kriminaliteta na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana: Slovenka matica.

K M D 6918 a

57

Časopisni viri: • • •

Kmetijske in rokodelske novice: 1850, št. 11; 1875, št 48; 1875, št. 30; 1879, št. 16.

Slovenec: 1874, št 1–155; 1901, št. 241.

Slovenski narod: 1874, št. 1–298; 1976 št. 50, 51; 1901 št. 240.

Spletni viri: • • •

Jakob Alešovec: Miran Hladnik, nagovor ob odkritju spominske plošče na Skaručni 11. septembra 2016 (1. jilij 2020): https://sl.wikiversity.org/wiki/ Jakob_Ale%C5%A1ovec Jakob Alešovec (1. julij 2020): https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi127266/ Jakob Alešovec (1. julij 2020): http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-J8C1DXGK/?euapi=1&query=%27keywords%3djakob+ale%c5%a1o vec%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&ftype=fotografije&page=1

Med leti 2012 in 2019 so bili v reviji Ljubljana med nostalgijo in sanjami objavljeni naslednji prispevki: 2012 1/1 • Glavni kolodvor Ljubljana – Maša Šipič, Simona Pečenik, Nela Križnik Primožič • Opera – Jurij Primožič • Plečnikov stadion – mag. Teja Zorko • •

1/2 Kongresni trg – mag. Kristina Košič Humar, Jana Pinterič Tržaška cesta – mag. Gašper Hudolin, Matjaž Bizjak (fotografije)

2013 2/1 • V družbi kolesa: v rosni dobi ljubljanskega kolesarjenja – dr. Borut Batagelj • Tramvaj – iz preteklosti v bodočnost – mag. Tadej Brate • Tramvaj – še kdaj? O tramvaju od tu do tam – Jana Pinterič •

2/2 Dišeče izročilo in radovednost okusov – mag. Kristina Košič Humar

2014 3/1 • Kolodvorska ulica v Ljubljani – mag. Gašper Hudolin, Matjaž Bizjak (fotografije) • Zgodovina kinematografov v Ljubljani – Klemen Žun • • • •

3/2 Lavoslav Schwentner: slovenski založnik in knjigotržec – Maša Šipič, Simona Pečenik, Nela Križnik Primožič Nekoč je stal Kolizej – mag. Darija Mavrič Čeh Cukrarna – Vesna Krmelj Urbančeva veleblagovnica v Ljubljani – dr. Breda Mihelič

2015 4/1 • Spominske knjige Vide Rudolfove – Jurij Primožič • • •

4/2 Dragoceno gradivo MKL – Slovanske knjižnice: od Trubarjevih časov do baroka na Slovenskem – mag. Kristina Košič Humar »No pasaran!« domoznanska zbirka o španskih borcih v MKL – Knjižnici Jožeta Mazovca – mag. Andrejka Novakovič Pisatelj Lojze Kovačič, ljubljanski prišlek – Mateja Komel Snoj

2016 5/1 • Ljubljanica kot eden glavnih urbanističnih motivov mesta: kako je Plečnik reko približal mestu – Andrej Hrausky • Saša Šantel in njegovi ekslibrisi – Igor Longyka • •

5/2 Savsko naselje: od delavske kolonije do sodobne zelene ljubljanske soseske – mag. Gašper Hudolin, mag. Teja Zorko, Jelka Golli Žensko delo v mestu – dr. Dragica Čeč

2017 6/1 • Razvoj ljubljanske oblačilne obrti – Estera Cerar • Sodarstvo v Tacnu – Jurij Šilc • Postreščki ali kako je odšla romantika – Anka Zuljan • •

6/2 Mestna knjižnica, predhodnica Slovanske, je nastala pred 115 leti – Maša Šipič Dobimo se v Slovanki! – Simona Pečenik

2018 7/1 • Po potek Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane – prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj • »Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu – ali vendar ni ti ga enakega pod nebom!« – Tomaž Miško 7/2

• Po ljubljanskih ulicah – Andreja Zupanec Bajželj • Ulica, tvoje ime je žensko – Meta Kutin, Nadja Agrež, Francka Bizilj, Vida Vilhar Pobegajlo, Ana Zalar • Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice – mag. Kristina Košič Humar

2019 8/1 • »Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj – mag. Gašper Hudolin, Karmen Jančar • •

8/2 Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani zanjo in tudi o njej – dr. Monika Deželak Trojar Znana in neznana Luiza Pesjak (1828–1889) – mag. Kristina Košič Humar

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo

Unescovo kreativno mesto od 2015

Slovanska knjižnica Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke