Zbornik ob 40-letnici Potujoče knjižnice v Ljubljani by Mestna knjižnica Ljubljana

mestna knjižnica ljubljana

1974

Zbornik ob 40-letnici Potujoče knjižnice v Ljubljani

2014

Vsebina

Srečno pot! Majhni kraji – velika sreča Začetki Gradivo Vozila Novi časi, nove priložnosti Zaposleni in njihove naloge Potujem, torej sem – potujoči knjižničar Uporabniki o Potujoči knjižnici Viri in literatura

2 4 7 12 16 21 24 28 37 48

1974

40 2014

Srečno pot! Mestna knjižnica Ljubljana je še mlada institucija, tako rekoč rosnih let, saj je šele leta 2008 nastala z združitvijo prejšnjih šestih samostojnih ljubljanskih knjižnic, vključno s Pionirsko in Potujočo knjižnico. A vsaka od knjižnic, ki so vstopile v združeno organizacijo, ima za seboj večdesetletno tradicijo, vsaka se je razvijala nekoliko drugače, saj so delovale v različnih okoljih in so nanje vplivali različno postavljeni cilji. Zato je danes tudi skupna knjižnica MKL ustanova z bogato tradicijo in spoštovanjem do preteklih dosežkov vsake od svojih enot. Tako si je tudi Potujoča že pred štirimi desetletji postavila posebne cilje, ki so povezani z dokaj nenavadnim načinom dela v bibliobusu. Slednji zahteva zelo natančno oblikovanje zbirke pred vsakim obiskom postajališča, saj je prostor omejen in mora biti zato gradivo namenjeno konkretnim bralnim potrebam obiskovalcev, kajti ni prostora za odvečne knjige. In tudi knjižnična storitev sama je nekoliko posebna - vse se odvija na izjemno majhnem prostoru, kjer ni možnosti za zasebnost in zelo dolge referenčne pogovore. Ne gre le za storitev, ki jo omogoča knjižnično vozilo tistim, ki so sicer dokaj nemobilni, gre za to, kako drugače »objeti« bralce, ki jim je potujoča knjižnica morda edini način dostopa do javne knjižnice. V štiridesetih letih so naši potujoči knjižničarji osebno spoznali skoraj vse uporabnike, saj je število prebivalcev v teh krajih mnogo manjše kot v mestu, zato vedo, kaj ti najraje berejo in katere novosti jih zanimajo, znajo se z njimi pogovarjati in tudi vedo, kako daleč lahko gredo pri svetovanju in priporočanju gradiva. Vedo tudi, kdo je resen in kdo za šalo, otrokom so spodbuda za njihovo radovednost in raziskovanje po zbirki – pripovedujejo jim pravljice ali vrtijo filme ter jih usmerjajo v iskanje skritih zanimivosti v bibliobusu. Otroci in odrasli enako obožujejo ta miniaturni in nekoliko skrivnostni knjižnični ambient, ki ga ne morejo doživeti v nobeni »pravi« knjižnici, saj nikjer ni na tako majhnem prostoru toliko različnega znanja, informacij in nasploh slikovitih knjig.

Ker je delo v bibliobusu eno samo potovanje po večinoma ozkih in zavitih poteh skozi vasi v okolici Ljubljane, bodisi v poletni vročini ali zimski zmrzali, verjamem, da so naši potujoči knjižničarji in knjižničarke tako posebni, kot so posebni njihovi uporabniki. Vesela sem, da po toliko letih še vedno uživajo v svojih potovanjih in vsak dan znova z dobro voljo in znanjem vozijo naokoli bralno kulturo ter dobro ime in ugled ne le Potujoče knjižnice same, ampak celotne Mestne knjižnice Ljubljana. Hvala vam, dragi sodelavke in sodelavci in iskrene čestitke ob štirideseti obletnici delovanja vašega in našega bibliobusa! Hvala našim bralkam in bralcem, ki nas s svojo prisotnostjo in obiski spodbujate k zmeraj novemu razmišljanju o čim boljših knjigah za vas in o tem, kako vam zagotoviti najboljše storitve, četudi samo v mini knjižnici našega bibliobusa! Mag. Jelka Gazvoda direktorica

Majhni kraji – velika sreča Karlovica, Mala Slevica, Goričica, Podkraj, Podlipoglav, Sadinja vas … so kraji in zaselki, za katere povprečen prebivalec osrednje Slovenije še ni slišal. Če pa je že slišal, jih na zemljevidu težko najde na pravem mestu. Potujoča knjižnica Mestne knjižnice Ljubljana jih obišče vsaj enkrat mesečno in pozna skoraj vse krajane, ki že desetletja prihajajo in izbirajo knjižnično gradivo ter to navado predajajo novim generacijam. Štiri desetletja, štirje različni avtobusi, prevoženih približno štiristo tisoč kilometrov ter tisoči in tisoči prebranih knjig so okvirne številke, ki pa same po sebi ne povejo nič o vsebini, o tistih pozitivnih »stranskih učinkih« vsakega obiska, vsakega obiskovalca posebej. Potujoča knjižnica v Ljubljani je na pot krenila v torek, 15. oktobra 1974. Pred tem datumom je bil izpolnjen večji del pogojev, da se je vsa zgodba lahko začela in da se nadaljuje še danes. Vedno, kadar se odpravimo na pot, je naše vodilo: »Naše poti so vez med ljudmi.« Vse najboljše za 40. rojstni dan! Barbara Cesar vodja Potujoče knjižnice MKL

1974 Začetki Prve ideje o potujočem knjižničarstvu, v ožjem pomenu besede1, najdemo v prispevku Avgusta Vižintina, ki ga je predstavil leta 1959 na IV. Kongresu Saveza društva bibliotekara Jugoslavije v Beogradu. Leta 1961 je izšla knjiga prof. Mare Šlajpah Ljudske knjižnice, v kateri prav tako beremo o razmislekih za vzpostavitev bibliobusne službe, ki bi obiskovala kraje v približno 30 km oddaljeni ljubljanski okolici. Dobrih deset let pozneje so se ideje realizirale. Na področju tedanje skupne države Jugoslavije je leta 1973 začela potujoča knjižnica delovati na Hrvaškem. Predelan mestni avtobus je postal mobilna knjižnica, ki je oskrbovala Reko in njeno širšo okolico. Temu zgledu je še istega leta sledil Koper.

___________________________________________________________________

Pojem potujočega knjižničarstva lahko zajema raznovrstno knjižnično dejavnost. Lahko gre za premične zbirke, dostavo knjige na dom ostarelim, onemoglim in bolnim ali dejavnost v obliki bibliobusa. V nadaljnjem besedilu se omejujemo na zadnjo, bibliobusno dejavnost.

V Ljubljani so v tem času intenzivno potekale priprave za celostni in strokovni pristop k vzpostavitvi bibliobusne dejavnosti. Vodja matične službe, Irena Kernel, je na podlagi vprašalnikov, poslanih na krajevne skupnosti, statističnih podatkov in ogledov terena skupaj s prvo vodjo Potujoče knjižnice, Niko Pugelj, zastavila načrt za mrežo postajališč v okviru tedanjih ljubljanskih občin: Bežigrad, Moste - Polje, Vič - Rudnik, Šiška. Iz mreže je bila izvzeta občina Ljubljana Center, ki je bila po površini najmanjša, a so v njej delovale kar tri splošne knjižnice. »Začetki širjenja mreže potujočega knjižničarstva na ljubljanskem območju so od poskusov oskrbovanja nekaterih punktov s knjižnimi kovčki prešli l. 1974 v bibliobusno službo.« (Kernel, 1981: str. 4)

Glavna značilnost tedanje Ljubljane in njene okolice je bila razpršenost poselitve in neenakomerna porazdelitev knjižnic, saj jih je velika večina delovala v mestu. V vseh petih občinah (po podatkih iz l. 1971) je živelo 257.640 prebivalcev. Za 214.046 ljudi iz mestnega in primestnega dela Ljubljane je bilo na voljo 319.952 enot knjižničnega gradiva, kar je približno 1,5 knjige na prebivalca. Za vso ostalo populacijo, to je 43.594 ljudi, ki so živeli izven mesta, je v manjših krajevnih in podružničnih knjižnicah ostalo le še 40.563 enot relativno zastarelega knjižničnega gradiva, to je približno 0,9 knjige na prebivalca. Za primerjavo: iz statističnih podatkov za leto 2013 je razvidno, da ima Mestna knjižnica Ljubljana danes 6 enot gradiva na prebivalca v mestu in 5 enot na vsakega prebivalca, vključno s primestnimi občinami. Zbrani statistični podatki so bili okvir za nadaljnje terensko delo. Pri tem so upoštevali tudi tedanje UNESCO standarde za potujoče knjižnice ter specifičnost lokalnega okolja. Pri uresničitvi mreže je bilo treba določiti še, kdaj in na koliko časa bodo obiski v posameznem kraju, razporediti kraje glede na lokacije v kombinacijo dnevnih prog ter pregledati dostopnost krajev za avtobus.

Razpored v letu 1974 je obsegal 30 krajev, ki so bili razvrščeni v 12 prog. Po dvajsetih letih (1994) jih je bilo že 34, štiri desetletja pozneje (2014) bibliobus obiskuje 46 krajev na 17 progah, ki jih prevozi v enem mesecu. 1974 Beričevo Besnica Brezje Dol Dolsko Dvor Gameljne Golo Iška vas Karlovica Knej Lipoglav Mala Slevica Pijava Gorica Podgorica Savlje Skaručna Senožeti Smlednik Škrilje Tacen Tomišelj Topol Trebeljevo Trnovec Turjak Utik Obarvana postajališča obiskujemo še danes.

1994 Barje Beričevo Brezje Črni vrh Dol Dolsko Dvor Gameljne Golo Iška vas Karlovica Lipoglav Mala Slevica Lavrica Pijava Gorica Podgorica Preserje Rašica Skaručna Senožeti Smlednik Smolnik Sora Škrilje Tacen Tomačevo Topol

2014 Barje Brezje Brdo Dolsko DSO Ljubljana Vič - Rudnik DSO Medvode DSO Trnovo Dvor Dvorska vas Golo Goričica Iška vas Jezero Karlovica Lavrica Lipoglav Mala Slevica Matena Pijava Gorica Podgorica Podkraj Podlipoglav Preserje Rašica Reški Kovač Sadinja vas Senožeti

Vrzdenec Zadvor Želimlje

Tomišelj Trnovec Turjak Vrzdenec Zadvor Zapori Ig (moški) Zapori Ig (ženski) Želimlje

Skaručna Smlednik Smolnik Sora Strahomer Škrilje Šmartno ob Savi Tomačevo Tomišelj Trnovec Turjak URI RS Soča Vrbljene Vrzdenec Zapori Ig (moški) Zapori Ig (ženski) Zapotok Zbilje Želimlje

Med leti 2009 in 2014 je bila dinamika mreže postajališč precej razgibana Leto 2009 2010 2011 2012 2013 2014

dodano URI RS Soča CS Trnovo Šmartno ob Savi CS Medvode Goričica pod Krimom Brdo

ukinjeno Zadvor* Brest Pance**

*odprta nova krajevna knjižnica MKL, **podaljšan čas postanka na Lipoglavu (v bližini Panc)

Potujoča knjižnica je tipalo potreb po »pravih« knjižnicah v okolju. Postajališča, ki so opuščena, v večini primerov zamenja krajevna knjižnica ali pa so razlogi za opustitev demografske narave. Skozi čas smo postopoma postajališča dodajali. V zadnjem času smo se osredotočili na posebne skupine uporabnikov, predvsem v centrih starejših občanov ter v institucijah, kot so zapori, rehabilitacijski inštitut Soča ipd. V dopoldanskem času, po predhodni prijavi, obiskujemo vrtce, kjer izvajamo ure pravljic.

Gradivo »Ko je bibliobus leta 1974 krenil na pot, je bil v njem izbor, pravzaprav prava razstava najboljših, kakovostnih in raznovrstnih knjig. To je ključno za uporabnike bibliobusa.« (Pugelj, 2014) Tedanja matična služba je po strokovnih normativih v letih 1972 in 1973 kupila 3500 enot gradiva v razmerju 30 % poljudne literature za mladino, otroke in odrasle, ostalo je bilo leposlovje za odrasle, otroke in mladino. Treba je poudariti, da je Potujoča knjižnica vedno izposojala na dom vso poljudno literaturo, tudi takšno, ki je bila v običajnih knjižnicah v zbirki referenčnega gradiva na voljo samo v čitalnicah. Priročniki, slovarji, leksikoni in enciklopedije so bili na voljo za izposojo in z vračanjem te, sicer drage literature, ni bilo težav.

V začetku, ko se je knjižnični sklad za bibliobus formiral in napolnjeval, se je kupovalo od 3 do 8 izvodov leposlovnih del, strokovna dela za odrasle pa do 5 izvodov. Strokovna literatura je bila zlasti s področja medicine, gospodinjstva, vrtnarstva in ročnih del. Otroške literature se je vedno kupovalo največ: leposlovna dela za najmlajše tudi do 10 izvodov, za otroke in mladino pa 6 do 8 izvodov. Leta 1980 je Potujoča knjižnica razširila svoj nabor gradiva tudi z literaturo v tujih jezikih.

Izposoja Na avtomatizirano COBISS izposojo smo prešli šele med letoma 2007 in 2008, zato statistična primerjava števila enot izposojenega gradiva ne vključuje enakih metod pridobivanja podatkov. Podatki iz leta 2007/2008 se od realnih razlikujejo za približno 20%. Zato se tudi v nadaljevanju osredotočamo na statistične podatke iz leta 2009. 61533 59627

59019

58551 57157

ŠTEVILO IZPOSOJENIH ENOT GRADIVA

2009

2010

2011

2012

2013

Padec izposoje v zadnjih petih letih je izrazitejši v letu 2011, ko smo ukinili močno postajališče v Zadvoru. Isto leto smo dodali dve novi postajališči in zdaj trend izposoje, kljub manjšemu številu novega gradiva, spet raste. Prva prava inventura knjižničnega gradiva je bila v zbirki Potujoče knjižnice MKL opravljena šele leta 2010. Našteli smo okoli 60.000 enot knjižničnega gradiva. Za razliko od ostalih slovenskih potujočih knjižnic je bila ljubljanska potujoča knjižnica že na začetku zasnovana kot samostojna knjižnica s svojim knjižničnim skladom. Kasneje je delovala kot enota Knjižnice Otona Župančiča, od leta 2008 pa je del združene Mestne knjižnice Ljubljana. Potujoča knjižnica sledi nabavnim usmeritvam MKL, zato se je razmerje med leposlovjem in stroko spremenilo (40 % leposlovja, 60 % stroke). Prav tako smo, zaradi množične knjižne produkcije ter zmanjšanja sredstev za gradivo s strani naših financerjev, morali omejiti število izvodov. Izločili smo naslove, ki ne predstavljajo osnovnih oz. temeljnih del na področju posamične stroke in beletristike. Naloga bibliobusa je namreč uvajalno branje in vzgoja bralcev, da postanejo aktivni uporabniki knjižnic. Prirast gradiva v zadnjih petih letih: 7 387

385

11 419

7 324

364

2.401

2.446

2.340

1.731

1.695

2009

2010

2011

2012

2013

KNJIGE NEKNJIŽNO GRADIVO SERIJSKE PUBLIKACIJE

Kvaliteten in raznovrsten izbor vsebin, avtorjev, naslovov v bibliobusu je osnovna in

stalna ponudba za uporabnike in temelj za dobro delovanje. Že od ustanovitve Potujoče knjižnice je uveljavljeno strokovno načelo, da mora biti bibliobus pomanjšana kvalitetna knjižnica, ki obiskuje kraje oddaljene približno 30 km od centra Ljubljane. Tak mora biti s podobo svoje fizične, vsakodnevne urejenosti in z raznovrstnostjo vsebin. Poudariti je treba, da konkretna realizacija načela o bibliobusu, kot pomanjšani knjižnici, v vsakodnevni praksi nikakor ni lahka in enostavna naloga, zato si pri tem pomagamo: • s seznami klasičnih, vedno branih ali iskanih naslovov za vsako postavitveno UDK skupino. Gre za naslove, ki so del stalnega izbora in se jih, v primeru izposoje, takoj nadomesti iz skladišča, • s shemo tretjinske zastopanosti del v izboru: ena tretjina so temeljna in klasična dela, avtorji naslovi. Druga tretjina so stalno iskana dela in tretja so novosti ter iskana novejša dela, • s shemo izbora leposlovnih del za sprostitveno branje in za razumevanje lažje dostopnih poljudnih del. Ta shema določa vsebine, naslove del, avtorje, zvrsti, ki so primerni za začetno in sprostilno branje. V izbor se jih uvršča glede na sezonske potrebe in povpraševanje, • z vodenjem skupnega zvezka za beleženje del, ki jih ni v izboru, pa bi jih bilo, zaradi povpraševanja uporabnikov, nujno treba dodati, • z vodenjem individualne evidence za vpisovanje naročil prostega gradiva, ki ga želijo bralci ob naslednjem obisku na terenu, • z evidenco predlogov in želja po gradivu, ki ga za Potujočo knjižnico niso kupili, pa ga je, zaradi povpraševanja ali naknadne aktualnosti (literarne nagrade, vsebinska kvaliteta …), potrebno kupiti, • s spremljanjem in poznavanjem interesnega branja posameznikov v določenem kraju oz. postajališču.

Vozila Prvi bibliobus (15. 10. 1974–31. 1. 1982) Prvi ljubljanski bibliobus je bil prvo unikatno izdelano vozilo v Sloveniji (Jugoslaviji). Izdelan je bil v tovarni TAM Maribor, zunanjo opremo, oblikovanje in celostno podobo je izdelal oblikovalec Matjaž Vipotnik. V njem je bilo prostora za 4500 knjig. Deloval ni niti osem let in zaradi številnih tehničnih pomanjkljivosti se je izkazalo, da je bil res le prototip za vse bibliobuse, ki so jih izdelovali kasneje. V začetku prvi bibliobus ni imel lastnega vira elektrike, zato je morala knjižnica na lastne stroške v letu 1975 vgraditi agregat, kar je pomenilo neodvisnost od zunanjih virov električne energije. Ni pa bil vgrajen polnilec za akumulatorje, zato je bibliobus večkrat ostal na cesti. Slabo je deloval sistem grelnikov, ki so se enkrat celo vneli in le zaradi prisebnosti voznika ni prišlo do večje nesreče in požara. Večkrat je gost in dušeč dim napolnil notranjost bibliobusa, zato je bilo včasih bolje delati v hladnem bibliobusu, kot pa vključiti gretje in tvegati nevšečnosti. Tudi sistem svetilk na stropu je bil zaradi tresljajev med vožnjo neustrezen, saj so luči padale s stropa. Prvi bibliobus je bil prava zbirka napak in malomarnosti, tako pri izdelavi motorja, karoserije, kot notranje opreme (svetilke, ogrevanje, police …). Vozilo se je mnogokrat pokvarilo in ekipa potujočih knjižničarjev je ostala na terenu, ne da bi lahko dokončali obisk vseh krajev ali se vrnili nazaj v Ljubljano. Pogosto so lokalni mehaniki vozilo za silo popravili. Včasih ga je do servisa odvlekel traktor, nemalokrat tudi vlečna služba. Po osmih letih takega delovanja je bibliobus dokončno odpovedal. Na koncu je bilo vozilo prodano nekemu čebelarju, ki je iz njega naredil potujoči čebelnjak. »Vsem pomanjkljivostim navkljub moramo vseeno priznati, da je naš bibliobus, kot prvo tako vozilo v Jugoslaviji, za potujoče knjižničarstvo pomenil velikanski napredek v vsakem pogledu.« (Pugelj, 1992: str. 47)

Drugi bibliobus (12. 2. 1982–10. 9. 1992) Februarja 1982 se je ekipa potujočih knjižničarjev po enoletnem čakanju na novo vozilo spet odpeljala na teren z novim bibliobusom. Ker je bil TAM edini proizvajalec bibliobusov v Sloveniji in je imel že nekaj tovrstnih izkušenj, so tudi drugi ljubljanski bibliobus izdelali v TAM-u. Zaradi finančnih omejitev je bilo mogoče predvidene izboljšave in predloge uresničiti le deloma. Glavne pridobitve so bile predvsem prostorske, saj je novo vozilo sprejelo do 6000 knjig, imelo je močnejši motor, ventilatorje za prezračevanje, gibljivejše podvozje, izboljšano gretje s toplotno zaveso pred vhodnimi vrati, agregat in polnilnike za akumulatorje

ter steklen strop z izboljšano razsvetljavo. Za zaposlene pa so bili na voljo tudi umivalnik z zbiralnikom vode, garderobna omara in prostor za čistila. Matjaž Vipotnik je oblikoval zunanjo podobo tudi za ta, drugi ljubljanski bibliobus. Čeprav je bilo to vozilo tehnično bolj dovršeno in pametneje opremljeno, je bila sama izdelava tako slaba, da so se težave in zastoji v delovanju pojavili že takoj po prevzemu. »Novi bibliobus se je pokvaril še isti dan, ko smo z njim prvič krenili na pot! Zaradi vgrajenih starih in dotrajanih delov smo obstali že v prvem kraju. Tako smo morali naše težko pričakovano vozilo že s prve vožnje z vlečno službo odvleči k serviserju. Naslednjih 10 dni krajev spet nismo mogli obiskovati, čeprav smo bralcem obljubili, da ko bomo dobili novo vozilo, prekinitev v obiskovanju ne bo več.« (Pugelj, 1992: str. 49) Tehnične težave in pomanjkljivosti drugega bibliobusa so bile tako moteče in številne, da je bilo potrebno vozilo generalno popraviti in obnoviti že po petih letih delovanja. Leta 1987 so v Integralu obnovili streho, saj je skozi steklena stropna okna uhajal dež ter nekajkrat poškodoval knjižno gradivo. Vendar se je že spomladi 1988 izkazalo, da je bila streha slabo popravljena in je spet prepuščala vodo. Kasneje so bila potrebna temeljita popravila. Dela so potekala v dveh fazah, ves maj in november 1988. Zaradi prekinitve sta se v istem letu obisk in izposoja zmanjšala za kar 40 %.

Tretji bibliobus (16. 9. 1992–7. 10. 2007) Tretji bibliobus je predstavljal nadgradnjo obeh predhodnikov. Podvozje TAM-ovega avtobusa je v potujočo knjižnico nadgradilo podjetje AS-remont iz Domžal, oblikoval in poslikal pa ga je spet Matjaž Vipotnik. Pri izdelavi so bili knjižničarji Potujoče knjižnice posebno pozorni na pult za izposojo in vračanje gradiva, saj je bil le-ta v prejšnjem vozilu napačno lociran, premajhen in napačne oblike. Izboljšave so bile na področju postavitve knjižničnega gradiva, saj so bile poleg nagnjenih polic za večje formate knjig na voljo tudi večnamenske škatle. V vozilo je bilo mogoče naložiti približno 7000 enot knjižnega in neknjižnega gradiva. Bibliobus je imel sprednji del (kabino za voznika in sopotnike) ločen od dela za uporabnike, pult je bil lociran v zadnji del. V zadnjem delu so bili tudi WC z umivalnikom, omarica za kavomat in osebne predmete ter priročni prostori za listkovne kartoteke uporabnikov, ker se je do leta 2007 še vedno vodila ročna izposoja in statistika izposojenega gradiva. Razen nujnih vzdrževalnih del in občasnih težav z gretjem je bil tretji bibliobus najbolj trpežno vozilo. Po sili razmer (pomanjkanje finančnih sredstev) je zdržalo 15 let in zato je bila ljubljanska Potujoča knjižnica zadnja med velikimi bibliobusi, ki še ni imela avtomatizirane izposoje. Z izposojo preko COBISS-a smo začeli šele konec leta 2007, ko smo ta bibliobus spet zamenjali z novim.

Nekoč bibliobus, danes knjižnica in čitalnica

7 let bo minilo, odkar je tretji bibliobus ljubljanske Potujoče knjižnice končal svoje vožnje po postajališčih okrog Ljubljane. Običajna praksa v takih primerih je bila in je še, da vozilo postane prevozno sredstvo za konje ali čebele ali pa gre v razrez. Tako pa ni bilo s tretjim ljubljanskim bibliobusom. Z dogovorom med Knjižnico Otona Župančiča in društvom KUD Mreža za Metelkovo se je nekdanji bibliobus popeljal na svojo novo vožnjo: na postajališče »skvot Metelkova«. Tam so uredili prostor, kjer še dandanes stoji. Svoje prostore za alternativno gradivo so tako dobila društva KUD Anarhiv, ki je v nekdanjem bibliobusu uredilo Škratovo knjižnico in čitalnico, KUD Mreža, KUD Kentaver. Nekdanji bibliobus tako ohranja vlogo knjižnice in ima še eno skupno točko s sedanjim bibliobusom Mestne knjižnice Ljubljana: obiske otrok s starši in obiske okoliških vrtcev. Branje pravljic v knjižnici na avtobusu in pestra nevsakdanjost okolice je vsekakor magnet za otroško dušo.

Četrti bibliobus (7. 10. 2007 → ) Četrto vozilo Potujoče knjižnice je iz turističnega avtobusa Iveco Irisbus predelalo podjetje Dumida iz Maribora, poslikal pa ga je slikar Bine Skrt. Pred ljubljanskim so izdelali tudi bibliobus za potujočo knjižnico iz Nove Gorice ter za Gradsko knjižnico Zadar. V vozilu je približno 8000 enot gradiva. Opremljeno je z dvigalom za invalide, dvema prenosnikoma, računalnikom za izposojo in vračanje gradiva, multifunkcijskim tiskalnikom, projekcijskim platnom in nastavkom za projektor. Uporabniki se lahko s svojimi mobilnimi napravami priklopijo na brezplačno wi-fi omrežje in brskajo po spletu. Vozilo ima kabino z WC-jem za zaposlene in hladilno skrinjo. V letu 2012 smo dodatno vgradili klimatsko napravo in posebne Li-ionske akumulatorje, ki nam zagotavljajo dovolj električne energije za 8 ur neprestanega delovanja, vključno z delovanjem klimatske naprave. Kvaliteta delovnih mest in tudi poslovanja z uporabniki se je s tem zelo izboljšala, saj delo ni več moteno zaradi hrupa in izpušnih plinov agregata, česar smo bili »vajeni« prej.

Potujoča knjižnica v številkah: • • • • • •

na leto z bibliobusom prevozimo približno devet tisoč kilometrov, vseh 46 postajališč v enem letu obiščemo 640-krat, na dan povprečno obiščemo 3 postajališča, povprečen čas postanka v kraju je 60 min, 34 od skupno 46 postajališč obiščemo enkrat mesečno, v bibliobusu imamo okoli 8000 enot, od skupno več kot 65 000 enot gradiva.

Novi časi, nove priložnosti Vizija Potujoče knjižnice v Ljubljani pred desetimi leti je bil regijsko zasnovan servis z več vozili, ki bi deloval kot » @mobilna knjižnica« v vlogi nekakšnega učnega centra, opremljenega z multimedijskimi pripomočki ter dostopom do interneta. Primere takšne prakse je bilo tedaj mogoče najti v skandinavskih deželah ter na Nizozemskem. Danes je tam običajna praksa, da potujoče knjižnice dopolnjujejo svoje storitve z dodatnimi mobilnimi učilnicami, kjer poteka računalniško opismenjevanje in v zadnjem času tudi družabni dogodki. Ti dogodki so npr. menjava predmetov, oblačil, semen, ponujanje obrtniških storitev ter vzajemni dogovori za pomoč. Ciljne skupine niso več strogo definirane, saj želijo spodbujati medgeneracijsko sodelovanje in druženje ter na ta način razširiti mrežo socialnega kapitala. Ker je največja prednost prav mobilnost in možnost prihoda v lokalno skupnost dislociranih uporabnikov, jim s tem prinašajo pomembno sporočilo, in sicer, da so lahko aktivno vključeni v aktualno družabno, kulturno in politično dogajanje ne glede na to, da so doma v odročnih krajih. Celo več, trend preseljevanja mladih družin iz mesta na podeželje kaže na to, da je bivanje v ruralnem okolju danes prednost, kakovost življenja pa boljša. Mobilne knjižnice so ena od storitev, ki pomembno vplivajo na to kakovost bivanja.

Viziji o »@mobilni knjižnici« se tudi v Potujoči knjižnici v Ljubljani še nismo čisto odrekli, je pa res, da v Sloveniji razmere za takšno delovanje še niso mogoče. Kljub temu gledamo naprej in naše prioritete so navajanje uporabnikov vseh generacij na samostojno uporabo knjižničnih storitev, da bodo postali zahtevni. Tako bodo pomagali sooblikovati storitve, ki jim bodo omogočile dostop do gradiva in informacij v najkrajšem času. To nam, zaposlenim v knjižnici, ponuja razmislek o novih možnostih in priložnostih, ki bi jih lahko ponudili našim uporabnikom. V lanskem letu smo si zastavili nekaj dodatnih ciljev, ki jih bomo uresničili v okviru dokumenta Strateški načrt Mestne knjižnice Ljubljana za obdobje 2013-2016. Gre za prenovo in posodobitev delovanja Potujoče knjižnice. Od začetka delovanja bibliobusne storitve, leta 1974, do danes, je prišlo do velikih sprememb na vseh področjih. Potujoča knjižnica se je sproti prilagajala potrebam uporabnikov, novim predpisom in knjižničnim standardom ter tehnologiji, ki ponuja enostavnejše rešitve in udobnejši delovni proces. Na podlagi prioritet pri prenovi Potujoče knjižnice,2 smo že opravili: • pregled in celostno analizo segmentov delovanja Potujoče knjižnice, • pregled in analizo mreže postajališč, • prenovo strategije za nakup knjižničnega gradiva za Potujočo knjižnico, • razmislek o predlogih in izvedbi posebnih projektov, • pregled delovnega časa in predlog za povečano izrabo vozila. Cilji, ki jih bomo dosegli postopno do leta 2016, pa so: • sprotno dopolnjevanje mreže oz. povečanje ali zmanjšanje števila postajališč ter s tem pridobivanje novih članov, • optimalna izraba vozila za knjižnično in promocijsko dejavnost, • povečanje ur odprtosti in/ali frekvence obiskov, izboljšanje dostopa do gradiva ter povečanje izposoje, • nakup gradiva za učinkovitejše izvajanje dejavnosti, • aktivno sodelovanje Potujoče knjižnice pri dejavnostih MKL, • aktivno vključevanje v družabno dogajanje v lokalnih skupnostih, kjer imamo postajališča, • izposoja in vračanje gradiva na bibliobusu »on-line«.

___________________________________________________________________ 2

Strateški načrt MKL za obdobje 2013-2016; 2013:4

V Potujoči knjižnici se bomo v prihodnje pridružili tudi dvema večjima projektoma, ki potekata na ravni celotne MKL, in sicer bomo uvedli možnost vračila izposojenega gradiva v katerikoli knjižnici, ki so del mreže MKL ter servis »Dostava gradiva na dom«, ki bo del nadstandardne ponudbe. Predvsem pa si želimo, da bi trenutno vozilo imelo čim manj okvar ter da bi ekipa Potujoče knjižnice tudi v prihodnje delovala dobro, usklajeno in uporabnikom prijazno.

Zaposleni in njihove naloge Za uspešno delovanje vsake potujoče knjižnice je nujna kakovostna in dinamična ekipa, ki je strokovno usposobljena in v dobri psihofizični kondiciji. Delo v bibliobusu še vedno, kljub tehnični dovršenosti vozil, zahteva posebno dinamiko in obremenitve, to je fizična obremenjenost zaradi koncentriranega stika z ljudmi na majhnem prostoru, neprijetni so vplivi okolja (mraz, vročina, izpušni plini, udeležba v prometu), hiter obrat izposoje v uri ali dveh, omejen prostor za gradivo in gibanje, hitro pospravljanje in urejanje, skrb za stalen kakovosten izbor temeljnih del, delo v neenakomerno razporejenem delovnem času … To so razlogi za hitrejše menjavanje kadrov, ki je v potujočih knjižnicah pogost pojav. »Knjižničarji so pri nas ostali povprečno do dve leti. Na prvem mestu kolegica, ki je v knjižnici vzdržala le tri dni. V tem času je en dan delala v pisarni, dva dni pa na terenu. (…) Prav obraten rekord imata vodja in voznik Potujoče knjižnice, ki sta v tej dejavnosti vzdržala že od začetka njenega delovanja, (do upokojitve op. ur.).« (Pugelj, 1992: str. 62) Danes je delo v biblobusu zaradi sodobne opremljenosti vozila lažje in udobnejše, kot pred desetletji. Na drugi strani pa se povečuje obseg terenskega dela (dodatna postajališča, obiski vrtcev, sodelovanje na prireditvah, priprave projektov …) in obseg dela z gradivom (izločanje, urejanje, spremembe statusov, priprave rezervacij in naročil gradiva po e-pošti …).

Kako poteka delovni dan v potujoči knjižnici: • • • • • • •

delo je razdeljeno na dopoldansko in popoldansko ekipo, vsak terenski dan izberemo gradivo po temah in ga na novo uredimo, odpeljemo na teren v neposredni stik z bralci, kjer opravimo tudi več sto transakcij dnevno, izvedemo referenčne pogovore, izposojamo in pospravljamo vrnjeno gradivo dnevno izvedemo za več deset članov vpise naročil in rezervacij, dopolnjujemo, urejamo, izločamo in pospravljamo vrnjeno gradiva dan kasneje na osnovi temeljnega izbora in aktualnosti, dopolnjujemo izbor v bibliobusu s sezonskim ali interesno iskanim gradivom (poletno branje, vrtnarstvo, praznična branja, šolska branja … ).

Za primer smo izbrali dve postajališči Potujoče knjižnice. Kraja sta različna glede na velikost, poseljenost, število vpisanih članov ipd., vendar skupaj podajata realno sliko povprečnega obiska. Oba kraja obiskujemo enkrat mesečno, čas postanka je ena ura. Mesec maj je po številu obiskov in transakcij povprečen mesec, izrazito se poveča obisk in izposoja pred poletnimi počitnicami ter obisk in vračilo gradiva po poletnih počitnicah (september), prav tako tudi pred božično-novoletnimi prazniki. Manjši obisk pa beležimo od konca februarja do konca aprila, ko se začenja pomladanska sezona dela na polju in vrtu, ter oktobra, ko pridelke obirajo in pospravljajo. Povprečno število transakcij na postajališče je 300 in več.

Sora 150

Iška vas

120

70 60

50 30

30 20 10 REZERVACIJA GRADIVA

VRAČILO GRADIVA NAROČILO GRADIVA PODALJŠANJE ROKA IZPOSOJE IZPOSOJA GRADIVA NA DOM

Zaposleni v potujoči knjižnici Spomladi leta 1973 je bila zaposlena prva delavka ljubljanske Potujoče knjižnice Nika Pugelj, ki je bila vse do leta 2005 vodja Potujoče knjižnice. Preden se je bibliobus leta 1974 odpravil na teren, je bilo potrebno zaposliti še voznika in dva knjižničarja. V taki sestavi je bibliobus deloval od leta 1974 do 1990. Kadrovska zasedba je bila že po letu 1985 zelo problematična, saj sta se neprestano povečevala obisk in izposoja, s tem se je povečevalo tudi interno delo v pisarni. V času bolniških odsotnosti je zaradi pomanjkanja kadrov včasih terensko delo tudi odpadlo. Šele leta 1990 je ljubljanski Potujoči knjižnici uspelo zaposliti dodatnega knjižničarja, skupaj pet zaposlenih. Nika Pugelj (1973, vodja enote od 1974 do 2005), Drago Krstić (1974 do 1985, voznik) Bojan Kavčič (1974-ni podatka, informator) Milenko Radilović (1974-ni podatka, izposojevalec in urejevalec) Janez Kepic (1976, knjižničar)* Zlata Ratej (januar 1985 - februar 1985, informatorka) Stane Mažgon (marec 1985-december 1985, informator) Darja Mohar Pestotnik (1985-1987, informatorka) Boris Zgonc (od 1990, knjižničar, od 2005-2010 v.d. vodje enote)* Silvo Kovačič (1991-2008, voznik) Bojana Skrt (1987-1995, informatorka) Goja Ješić (1995-2000, informatorka) Tanja Vončina (2000, informatorka)* Jernej Babnik (2000, voznik)* Barbara Cesar (od 2005, informatorka, vodja enote od 2011)* *še zaposleni v letu 2014

Potujem, torej sem – potujoči knjižničar Biti informator v Potujoči knjižnici Tanja Vončina, informatorka

Potujoča knjižnica predstavlja nekoliko drugačno obliko knjižnice, kot so stacionarne enote. Prav zato se razlikuje v nekaterih pogledih tudi delo informatorja, ne toliko delo z uporabniki kot delo z gradivom. Informatorsko delo je pri nas razdeljeno na dopoldanski del, ko se posvečamo gradivu, in popoldanskega, ki pomeni delo na terenu z bralci. Lahko bi rekla, da dobro opravljeno dopoldansko delo predstavlja odlično popotnico za popoldansko delo z bralci. Dopoldne mora informator poleg internih del, ki jih poznajo tudi druge enote, predvsem poskrbeti, da je izbor gradiva na bibliobusu ustrezen. Naša želja je, da bi vsak bralec dobil tisto, po kar je prišel. Da bi ustregli čim več željam bralcev, dopoldanska ekipa veliko časa posveti urejanju zbirke na bibliobusu. Gradivo imamo urejeno po sistemu prostega pristopa, tako kot v stacionarnih knjižnicah. V naši ponudbi je strokovno in leposlovno gradivo za otroke in odrasle ter neknjižno gradivo prav tako za vse generacije. Osnovni izbor gradiva na bibliobusu pripravimo pred začetkom nove sezone, to je avgusta. Sestavlja ga tretjina klasičnih del, tretjina novitet in tretjina uspešnih, kvalitetnih starejših del. To velja tako za leposlovje kot za stroko. Dober izbor na bibliobusu se trudimo vzdrževati celo leto, kar od nas zahteva precej dela. Dnevno dopolnjujemo ponudbo z novitetami; knjige, ki se ne izposodijo dlje časa, zamenjamo z drugimi. Vsak dan s pomočjo COBISS-a pregledamo seznam izposojenega gradiva prejšnjega dne in z dodatnimi izvodi nadomestimo vse gradivo, ki je v stalnem izboru na bibliobusu. Ponudba gradiva mora biti čim bolj pestra, ne samo da pokrivamo vse teme, trudimo se, da je zastopana večina avtorjev. V primeru, ko imamo v zbirki več del enega avtorja, so v izboru na bibliobusu le dve do tri njegova dela, ne pa vsa, ker nam prostor tega ne dopušča. Delo na terenu z bralci se ne razlikuje dosti od dela v stacionarnih knjižnicah. Svetujemo uporabnikom, jim pomagamo iskati gradivo, pospravljamo vrnjeno gradivo. Če si želijo gradivo, ki ga nimamo s seboj, se dogovorimo, da jim ga pripravimo ob naslednjem obisku. Kar se razlikuje od dela informatorja v ostalih knjižnicah, je omejen izbor del, ki so na voljo. Ker smo prostorsko omejeni, moramo pri pospravljanju sproti delati tudi izbor gradiva, ki bo ostalo na bibliobusu. Če se vrne več gradiva na določeno temo, kot se ga

izposodi, zmanjka prostora za ostale teme in informator mora takoj narediti izbor, s katerim odvečna dela začasno izloči. Prav tako sproti izločamo vse dvojnice, z izjemo obveznega šolskega branja. Urnik dela za zaposlene je v naši enoti prav tako nekoliko drugačen. Trenutno imamo 46 postajališč. Kraje obiskujemo v različnih časovnih razmikih. Datumi naših prihodov so objavljeni v urniku, ki ga bralci dobijo konec leta. V kraj prihajamo vedno na isti dan v tednu in vedno isto uro. Izkušnje so pokazale, da je najbolje, da je tudi ekipa knjižničarjev v kraju vedno ista. Zato smo si s sodelavci razdelili kraje. Ko pride po urniku na spored tvoj kraj, greš na teren. Prav zato v Potujoči knjižnici zaposleni ne delamo v turnusu, ampak so dopoldanski in popoldanski razporedi odvisni od urnika obiskov po krajih. Urniki so sestavljeni za celo leto, zato zaposleni za celo leto v naprej vemo, kako bomo razporejeni. MKL s Potujočo knjižnico pokriva območje približno 30 km okrog Ljubljane. Vsi kraji se zvrstijo v enem mesecu. Za nas knjižničarje to pomeni, da smo vsak dan drugje in da se vsak dan srečujemo z drugimi bralci. Delo je zato zelo razgibano.

Usodno srečanje

Barbara Cesar, informatorka in vodja Potujoče knjižnice V Potujoči knjižnici delam skoraj 10 let. Prišla sem leta 2005, malo po tistem, ko se je upokojila prva in dolgoletna vodja, Nika Pugelj. Kot študentka sem počela različne stvari in si tako nabirala delovne izkušnje. Ko je dozorel čas, sem poslala svojo prvo prošnjo za službo, in sicer za delovno mesto knjižničarke v Potujoči knjižnici. Vsak zakaj ima svoj zato in moj odgovor je prišel kmalu. Postala sem del zanimive »subkulture« potujočih knjižničarjev. Ker sem del svojih srednješolskih in študentskih let preživela izven Ljubljane, vendar še vedno dovolj blizu mestnega dogajanja, sem velikokrat videla bibliobus, ki je peljal mimo našega kraja. Vendar pri nas se ni nikoli ustavil, ker je tam krajevna knjižnica. Spraševala sem se, kakšen je ta avtobus videti od znotraj, kje in kdaj se ustavlja, koliko knjig je v njem in kako deluje. Že kmalu sem dobila priložnost, da sem izvedela več kot samo to, kar vedo ostali uporabniki Potujoče knjižnice. Namesto Nike Pugelj sem postala del petčlanske ekipe Potujoče knjižnice Ljubljana, ki je tedaj spadala pod okrilje Knjižnice Otona Župančiča. Ko sem v mesecu marcu 2005 začela z delom v tej pomanjšani knjižnici na kolesih, je bil to skok v zgodovino – tako z vidika zaposlene, kot z vidika dolgoletne uporabnice različnih knjižnic. Izposoja ni bila avto-

matizirana in je potekala še ročno. Listke smo jemali iz knjig, jih vlagali v konte uporabnikov in spet nazaj v knjige. V stare, papirnate izkaznice smo vpisovali število izposojenih izvodov in ročno vodili statistiko za vsako postajališče posebej. Vse to smo počeli do leta 2007! Bili smo zadnja splošna knjižnica in zadnja potujoča knjižnica v Sloveniji, ki je še izposojala na listke. Oktobra 2007 smo končno dobili nov bibliobus, opremljen z računalniki in avtomatizirano izposojo. S kodami smo opremili gradivo ter uporabnike seznanili z novim načinom dela in novimi pravili. V letih 2007 in 2008 je bilo obdobje velikih sprememb, saj smo poleg novega bibliobusa imeli še selitev v druge prostore, leto kasneje pa še prvo pravo inventuro. To je bil čas združevanja vseh ljubljanskih splošnih knjižnic in njihovih podružnic pod skupno streho Mestne knjižnice Ljubljana. Potujoča knjižnica je postala del Službe za delo z uporabniki in posebne zbirke in pridobila nove prostore ter garažo na sedanji lokaciji, na Kersnikovi 2 v strogem centru Ljubljane. Prostori za gradivo, garaža, pisarne, posebno dvigalo za knjige in seveda bibliobus so zdaj boljši kot kadarkoli doslej in delo v Potujoči knjižnici je, v primerjavi s preteklostjo, močno olajšano. Še vedno pa smo vsak dan na cesti, vsak dan na prepihu, vročini in mrazu. V uri ali dveh postanka je na majhnem prostoru skoncentriranih veliko ljudi, frekvenca obiska in število vrnjenega in izposojenega gradiva pa zelo velika. Vendar nič od tega ni več pomembno, ko vidim zadovoljne uporabnike. Tiste male, ki rastejo s knjigo, rastejo dobesedno skozi leta in po širini duha. Člani Potujoče knjižnice niso naši uporabniki, ampak naši prijatelji, ki se vedno znova vračajo. Prav zato rada delam v Potujoči knjižnici in želim si, da bi se ta zgodba nadaljevala ...

Vsega so bili krivi razvajeni psi Boris Zgonc, knjižničar

Vsega so bili krivi razvajeni psi. Tega dne so iz neznanega vzroka lajali kot zmešani, potem so zdrveli po stopnicah navzdol in začeli na enem od dvorišč na nekoga ali nekaj lajati. Izkazalo se je, da je to, nekaj, potujoča knjižnica. Da, in res je – do Bradavičarke vozi le vlak, ki pelje s perona 21, in bibliobus – vozilo Potujoče knjižnice. Ljubljanska Potujoča knjižnica praznuje 40 let. Ne Mestna knjižnica Ljubljana – enota Potujoča knjižnica, ne Knjižnica Otona Župančiča – enota Potujoča knjižnica. Ne! Praznuje ljubljanska Potujoča knjižnica. Ljudje, ki so in ki delajo v tej knjižnici, in bibliobusi kot prostorski unikum takšne knjižnice. Dandanašnji rečeno – praznujejo človeški in tehnični viri. Še bolje, »potujoči resursi« Mestne knjižnice Ljubljana. Praznujemo bogastvo in lepoto delovanja knjižnice, lepoto, ki so jo dajali, jo dajejo in jo bodo dajali knjižničarji Potujoče knjižnice. Še vedno verjamem v temeljne postulate Potujoče knjižnice: brezplačno posredovanje znanja in neodtujenost med delavci in uporabniki knjižnice. Zato se ob 40. obletnici zahvaljujem vsem tisočem bralcem, ki obiskujejo,

so obiskovali in bodo obiskovali Potujočo knjižnico. Niti, spletene med nami, so tako spomin kakor navdih: »V našo vas je prihajala Potujoča knjižnica, kjer sem si izposojal prve ...« Filip Drnovšek Zorko »Zakaj pa nima tudi zadaj kabine in volana?« Rok iz vrtca

Za volanom bibliobusa Jernej Babnik, voznik

Starega TAM-a sem začel voziti leta 2000, ko sem prišel v Potujočo knjižnico. Že takrat je bil star osem let in potem nam je služil še naslednjih sedem. Leta 2007 pa smo dobili novega, Iveco Irisbus, in s tem tudi računalniško izposojo. V teh štirinajstih letih sem s sodelavci obiskal postajališča skoraj deset tisočkrat in s tem tudi nekaj malega prispeval k naši 40-letnici. Na še mnogo kilometrov in obiskov!

Poznati, prepoznati in pripoznati delo Potujoče knjižnice Janez KEPIC, knjižničar

Kot bibliobusni knjižničar s 36 leti zahtevnega terenskega dela, ki je s strani obiskovalcev bibliobusa lepo in hvaležno sprejeto, zapisujem nekaj spominov iz štiridesetletnega dela. Prvi spomin oz. anekdoto bom poimenoval kar »klobase z napako« bilo pa je takole: V kraju, nedaleč od Dobrove pri Ljubljani, je po svoji upokojitvi, v bibliobus redno prihajal visok, resnoben a prijazen moški. Bral in izposojal si je biografska in zgodovinska dela, kako domačo povest. Ob nekem obisku v njegovem kraju, v zimskem času kolin, je ta moški iz svoje torbe vzel tri klobase. Z voščilom za srečo v novem letu nam je, vsakemu od treh članov ekipe, podaril po eno klobaso in hudomušno rekel: »Podarim vsakemu po eno klobaso, ker mi vedno pripravite kaj dobrega za branje. Klobase so dobre, opozarjam pa vas, da imajo eno resno in veliko napako. Vi jih kar pojejte, drugič pa mi boste povedali, kakšno napako imajo, sicer jih ne bom več prinesel.« Moškemu se zahvalimo, vzamemo klobase in ko po štirih tednih ponovno obiščemo tisti kraj, se spet srečamo. Moški takoj resnobno vpraša: »No, ste ugotovili, kakšno veliko napako so imele moje klobase?« Jaz mu rečem: »Ah, dajte no, nobene napake niso imele, saj so bile zelo dobre, hvala vam zanje.« Ampak on trmasto vztraja: »Ne bo res, imele so eno prav grozno napako.« Jaz začudeno: »No, pa mi vi povejte, kakšno napako naj bi pa imele? Jaz nisem nič opazil.«

Visoki, sicer resnobni možakar se zasmeji in reče: »No, bile so veliko prekratke, a ni to grozna napaka!?« Takšnih zgodb in anekdot je bilo od leta 1976, ko sem prišel v Potujočo knjižnico, vse do danes, kar precej. 40 let kontinuiranega delovanja bibliobusa je že sama po sebi dolga doba ter upoštevanja in strokovne pozornosti potreben knjižnični pojav. Pomemben še zlasti, ker gre za mobilno knjižnico, ki je večino dni v tednu na poti in med ljudmi, v oddaljenih krajih, vaseh in zaselkih. Takšno delo je zahtevno in bibliobusna ekipa v ta dela vlaga veliko pozornosti in energije. Knjižničar pa mora biti dovolj strokoven in samozavesten, da si upa s svojim znanjem in profesionalnostjo med uporabnike. Kljub temu, se včasih zgodi kakšen neroden pripetljaj. Tako se je meni nekoč zgodila malce nerodna situacija z gospo, ki ji nisem mogel določiti let. V bibliobus je vstopila, v družbi dveh plašnih fantičev, starih približno pet in deset let, urejena ženska. Bila je zelo lepega, negovanega videza, z močno rdeče pobarvanimi lasmi. Ob vpisu je takoj odločno poudarila, da je znana oblikovalka in da otrok ne bo vpisovala, ker sta še premajhna. Prvi obisk urejene gospe, ki je bila težko določljive starosti je minil normalno, izbrala si je nekaj knjig, otroka pa vsak po par otroških knjig zase. Ob naslednjem obisku sva se z gospo živahno pogovarjala o tem, kakšno literaturo bi si ona želela izposojati v biblobusu. Fantička sta med tem časom boječe brskala po knjigah, neprimernih za njuno starost, sem gospe dobronamerno rekel:

»Veste, primernejše knjige za vaše vnuke so tam.« Reakcija s strani gospe je bila zelo burna. Vsa kri ji je udarila v glavo in začela je na ves glas vpiti: »Vnuki? Kakšni vnuki! Fanta sta moja otroka, moja sinova, ne pa vnuka!« Takoj je šla k otrokoma, ju zvlekla v kot z otroškimi knjigami, mene pa jezno in brez besed pogledovala. Nato je hitro in z odločnim »Adijo« odšla. Knjige sta vrnila otroka, gospe pa ni bilo nikoli več. Delo v bibliobusu je lepo, a tudi zahtevno, tako z vidika telesne pripravljenosti, kot strokovno. Želim si, da bi v bodoče še tesneje sodelovali s službami Mestne knjižnice Ljubljana.

Delo z uporabniki je največje in najlepše poslanstvo Ključni cilj vsake knjižnice, ne le potujoče, so zadovoljni uporabniki. Tukaj smo za njih in zaradi njih. Potujoča knjižnica na terenu, v pretežno ruralnih okoljih, kjer se krajani med sabo poznajo, ima to prednost, da lahko vzpostavi bolj »domač« stik z uporabniki. Naše delo je še vedno strokovno in profesionalno, vendar, poleg referenčnih pogovorov, si vedno vzamemo čas tudi za neformalne pogovore z bralci vseh generacij. Od leta 2009, ko Potujoča knjižnica uporablja enako metodologijo za merjenje statističnih podatkov, kot celotna MKL, imamo približno konstantno število aktivnih in novo vpisanih članov. Številke nihajo bolj po postajališčih, kot pa skupni seštevek na letni ravni. Razlike nastajajo glede na poseljenost in velikost krajev. Včasih se zgodi, da v letu ali dveh generacija osnovnošolcev odide v srednjo šolo ali iz podružnične šole v večjo osnovno šolo in je upad otrok in mladine skoraj stoodstoten. V naslednjih petih letih pa se v istem kraju število članov in obisk podvoji, saj se le-ti vrnejo in si v kraju ustvarijo družino, vpišejo svoje otroke. Pri številu vpisanih članov je potrebno upoštevati tudi t.i. družinske izkaznice, saj si starši na svojo izkaznico pogosto izposojajo tudi gradivo za otroke, partnerje, stare starše, družinske prijatelje ipd. Zato je obisk dejansko višji, kot kažejo številke.

št. aktivnih članov št. novo vpisanih članov št. obiskov

2009

2010

2011

2012

2013

1.536 178 10.493

1.520 118 10.631

1.539 158 11.470

1.485 111 12.754

1.481 163 13.143

Uporabniki o Potujoči knjižnici Potujočo knjižnico krasi pristen stik z bralci

Minka Skubic Buhin, Pijava Gorica (občina Škofljica) Ob informaciji, da Potujoča knjižnica letos praznuje štirideset let, me je najprej prešinila misel, koliko let sem imela, ko je začela prihajati med nas bralce Pijave Gorice in kako so se v teh desetletjih spremenile naše bralne navade. Njeni vsakomesečni nedeljski obiski so bili vrsto let pravi kulturni dogodek za vas, ki ima stacionarno knjižnico v štiri kilometre oddaljeni Škofljici in je brez kakršne koli druge vzgojno-izobraževalne institucije. Za nas bralce je to pomenilo, da je knjižnica prišla med nas in da nam ni bilo potrebno organizirati prevoza do prve knjižnice in smo si v kraju samem lahko začeli izposojati knjige za obvezno branje, dodatno izobraževanje, razvedrilo. Zagotovo smo vsi mi, ki smo že vrsto let stalni bralci Potujoče knjižnice, šli v desetletjih njenega prihajanja v vas skozi različna obdobja bralnih potreb in navad. Predvsem je v minulih štirih desetletjih k spremembam veliko doprinesel tehnološki razvoj, in sicer tako v knjižnici kot pri nas bralcih v domačem okolju. Če smo bili v začetku delovanja Potujoče knjižnice še kako odvisni od knjige, nam je tudi v naši vasi v zadnjih desetletjih svetovno spletišče omogočilo najti marsikatero iskano informacijo, prebiranje literature in tudi knjig. Naši generaciji, ki je rasla ob knjigah, pa po mojem mnenju knjiga v fizični obliki in šelestenje listov še vedno pomenita pristnejši stik z besedno umetnostjo. Seveda ima pri tem pomembno vlogo vrsta dejavnikov, ki vplivajo na to, kako pogosto zahajamo med knjižne police. Pri Potujoči knjižnici je poleg rednega prihajanja med nas bralce v kraje našega bivanja, liberalnejših pogojev izposoje, izbora knjig, naročanja po elektronski pošti v prvi vrsti potrebno omeniti osebje, ki je delalo in še dela v tem bibliobusu. Nika Pugelj je bila začetnica tega pristnega, človeškega pristopa do bralcev. Njeno predanost in strokovnost danes nadaljujejo kolegi Janez, Tanja, Barbara, Boris. Danes si knjižnico brez Borisove igrivosti težko predstavljam, mladi rod bralcev pa še manj. Prav obisk generacije naših otrok, ki že prihajajo v Potujočo knjižnico na Pijavi Gorici s svojimi otroki, mi daje upanje, da je seme poslanstva te knjižnice v naši vasi obrodilo sadove. S tem kultura branja knjig v vasi ne bo upadla in v minulih štirih desetletjih ustvarjena vez med nami ostaja še naprej trdna.

Ko ob obisku Potujoče knjižnice dobiš domačo nalogo in se tole zlije na list Majda Suhadolnik, Podkraj (občina Ig)

Danes je torek in vsa vesela hitim v knjižnico. Vendar pa to ni navadna knjižnica, temveč naša Potujoča knjižnica – bibliobus, ki v naše kraje zahaja že 40 let. Sama sem članica 38 let, z nekaj krajšimi prekinitvami. Še zelo je živ spomin, ko je moja noga prvič stopila skozi vrata avtobusa, polnega knjig, in so moje oči željno vpijale barve, moj nos pa se je napolnil z vonjem po knjigah. Težko se je bilo odločiti, kaj izbrati, toda spomin na moji prvi izposojeni knjigi je še kako živ – Lupinica Vere Albreht in Snežek Mikija Mustra. Le kje sta knjigi sedaj?! Z veseljem bi ju ponovno vzela v roke in prebrala. Ojej, le kam so zašle moje misli. Vrnimo se v današnji čas. Ko danes stopam v avtobus, me še vedno preplavljajo isti občutki in veselje. Tako tople, prijazne in domače knjižnice ne najdeš nikjer. Nikjer ni tako prijaznih knjižničarjev, ki si vedno vzamejo čas, in tako prijaznega voznika, ki vedno pripelje do nas, ne glede na vreme in razmere v prometu. Zato: hvala vam za vse dostavljene knjige, hvala vam za vse prijazne besede, hvala vam, da nas že 40 let obiskujete in razveseljujete. HVALA VAM za vse, kar storite za nas, bralce. Za konec pa še en malo šaljiv mongolski pregovor, ki pa drži: »Sončni vzhod prebuja naravo, branje knjig razsvetljuje glavo.«

Ponedeljek je dan za Potujočo

Andreja Kren, Senožeti (občina Dol) Meni se ponedeljki lepo začno. Razlog temu je Potujoča knjižnica, ki je prijateljica naše družine že več kot dvajset let. In verjetno bi lahko preštela na prste ene roke, kolikokrat sem manjkala. Ob ponedeljkih je pač prioriteta dneva knjižnica. V naši družini veliko beremo. Najstarejši Luka bo star 17 let, Jon 12 in najmlajša Lija 4 leta. Sinova mi večinoma naročita, kaj naj jima prinesem, še raje pa prepustita izbiro Barbari, ker po njunem mnenju ona zares dobro ve, kaj mladostniki radi berejo. Najmlajša pa me vedno spremlja in neznansko uživa v izbiranju, klepetanju ali pa v opremljanju s štampiljkami. V Potujoči knjižnici so vsi tako prijazni, Barbara, Boris in Jernej. Vedno so na razpolago z nasveti za dobro in kvalitetno branje ali pa za sproščujoč klepet. Lijo pa najbolj navdušujejo Borisove zgodbe. Čez cel teden se nanje velikokrat spomni, saj so vse tako nenavadne in zelo smešne. Včasih me kdo vpraša, zakaj me Potujoča knjižnica tako navdušuje, češ da v nekem avtobusu pa že ne more biti ne vem kako velika izbira. Ampak veste kaj? Njihove police so čarobne. Imajo vse. V tem prostoru (ki niti ni tako majhen) je skoncentriranega toliko raznovrstnega branja, da je vsak ponedeljek moja torba polna novih knjig. Seveda se zgodi, da v avtobusu česa tudi nimajo. V tem primeru jim pošljem naročilo preko elektronske pošte in želeno gradivo me naslednji ponedeljek prijazno čaka, ali pa mi ga rezervirajo.

Sicer pa knjige izbirajo mene. Čakajo me in nekaj, kar je močnejše od mene, jih izbere in v določenem obdobju mi dajo točno tisto, kar potrebujem. Samo prepustim se jim. Res sem hvaležna za Potujočo knjižnico. Sploh si ne predstavljam življenja brez nje. Toliko mi je že dala in to je tako neprecenljivo. Vse to pa skušam dati tudi naprej. To se mi zdi tako čudovita protiutež v tem kaotičnem svetu. Knjiga čas ustavi, širi obzorja do svetov, o katerih si težko zamišljamo, da sploh so.

Knjižnica skozi generacije Polonca Trkov, Podlipoglav (Mestna občina Ljubljana)

Neverjetno, kako hitro mineva čas! Je mogoče, da je že 40 let, odkar je prvič v Zadvor pripeljal bibliobus? Takrat so bili moji štirje otroci še vsi osnovnošolci. Ker vsi radi beremo, so se takoj vpisali. Ker pa smo od postajališča precej oddaljeni, sem jih tja peljala in se še sama vpisala. Od takrat smo redni obiskovalci. Zdaj knjižnico obiskujejo že tudi moji vnuki. Zelo nam je všeč, saj v knjižnici lahko vsak najde kaj zase. Zaposleni so zelo prijazni. Tudi moja pokojna sestra je bila stalen gost, dokler je lahko brala. Ampak zanjo so bile v glavnem knjige naših alpinistov in razni potopisi. Knjižnico je obiskovala do 87. leta. Vsem zaposlenim najlepša hvala in tudi tistim, ki nam to omogočajo!

Knjižnica na domačem dvorišču

Klemen Levičnik, Podlipoglav (Mestna občina Ljubljana) Predstavljajte si, da vam knjižnica na dom pripelje knjige, ki jih potrebujete. Da dejansko knjižnica pride na vaše dvorišče in da imate lahko potem izposojeno gradivo doma dlje kot običajno. In za piko na i je celotna stvar še brezplačna! Pa se splača prevozit toliko in toliko kilometrov, se splača poiskati gradivo za naročnika, se sploh splača kupiti avtobus in ga natovoriti s knjigami? Seveda se! Splača se za sleherni nasmeh, za sleherno otroško veselje in za stotine ljudi, ki pridejo in zapustijo Potujočo knjižnico Mestne knjižnice Ljubljana z nasmehom na obrazu in zadovoljstvom v mislih. Za nas vse skupaj Potujoča knjižnica že vrsto let opravlja to veliko in pomembno delo in osrečuje ter razveseljuje tiste bolj zagrizene bralce, pa tudi tiste malo manj zagrizene.

Veste, spadam med tisto peščico ljudi, ki imajo to srečo, da Potujoča knjižnica parkira prav na njihovem dvorišču. Skoraj vsak mesec nestrpno pričakujem, pogledujem skozi okno, napeto poslušam zvoke vozil in čakam, da zaslišim oziroma zagledam tisto pravo vozilo – rdeč poslikan avtobus oz. bibliobus Mestne knjižnice Ljubljana. In nato, ko se avtobus ustavi, z velikim nasmeškom in navdušenostjo zdirjam iz hiše in – vsaj po navadi – prvi prispem v knjižnico, kjer me toplo sprejmejo zaposleni. Tako že od malega obiskujem Potujočo knjižnico. Zaposleni so zelo prijazni. Spomnim se, kako smo še kot otroci skupaj z bratrancem in sestrično sedeli pri šoferju, ki nam je navdušeno razkazoval takrat še stari avtobus. Pa tudi pozimi sem zagnano kidal sneg z dvorišča, da je lahko knjižnica parkirala. Kar mi največ pomeni pri vsem tem, pa je to, da celotna Potujoča knjižnica, skupaj z vsem osebjem, požrtvovalno in brezplačno funkcionira kljub vsem današnjim problemom. Ogromno mi pomeni ves trud v obliki pomoči pri iskanju in predčasni rezervaciji gradiva, ki ga zaposleni namenijo slehernemu obiskovalcu. Preprosto smo lahko hvaležni za potujočo knjižnico in dejansko nam drugega ne preostane, kakor da jo z nasmehom na obrazu in veliko hvaležnostjo obiskujemo. Potujoča knjižnica že vseh 40 let prinaša knjige v oddaljene predele in tako spodbuja branje in domišljijo ter krepi odnos do slovenskega jezika.

Spomini

Angela, Anka, Tomaž in Mateja Remžgar, Vrzdenec (občina Horjul) Spominjam se, ko sem bila še osmošolka, kako se je prvič v našo vas pripeljala Potujoča knjižnica. Z mamo sva skupaj prišli na ogled knjižnice v avtobusu in moram reči, da je bilo kaj videti. Avtobus je bil poln takšnih in drugačnih knjig, slikanic, atlasov, zemljevidov … Obe sva se vpisali, dobili člansko izkaznico in postali stalni obiskovalki, kar sva še danes. Veselje do knjig sem pozneje prenesla tudi na oba otroka, tako da smo zdaj vsi vaši zvesti člani. Vsem na vasi ste popestrili večere ob branju knjig, celo med sabo smo si jih menjali in razpravljali o prebranih temah. Seveda je zanimivo tudi druženje in klepetanje ob obisku knjižnice enkrat mesečno. Ob vaši obletnici vam želimo še veliko uspehov in zadovoljstva.

Od osnovne šole do fakultete

Lea Kapele, Dvor (občina Dobrova-Polhov Gradec) Potujočo knjižnico obiskujem že od prvega razreda osnovne šole, nad njo pa sem kaj kmalu navdušila tudi mami in mlajši sestri. Najbolj mi je všeč to, da si lahko knjige vnaprej rezerviram in jih lahko doma prebiram dlje časa. Obiskujemo jo redno, saj mi zelo pomaga pri učenju, še posebej sedaj pri pripravah na maturo.

Moja najljubša knjižnica

Tina Debevc, Skaručna (občina Vodice) V Potujočo knjižnico hodim že približno štiri leta. Navdušila me je prijateljica. Vedela je namreč, da zelo rada berem in mi je predlagala, da bi tudi jaz začela hoditi v Potujočo knjižnico. Tako sem šla enkrat z njo, se tam vpisala in naslednjič dobila svojo izkaznico. Od takrat sem vsak mesec prišla v knjižnico, vrnila in si izposodila knjige. Ne vem, kaj bi počela brez nje. Za konec pa naj povem, da je to moja najljubša knjižnica, ki jo zelo rada obiskujem.

Knjige na avtobusu

Bojana Svete, Jezero (občina Brezovica) Ko sem pred leti (mnogo leti, ampak ne pred 40 leti) opazila avtobus z napisom Potujoča knjižnica parkiran pred gasilskim domom na vasi, si nisem mislila, da mi bo njegov vsakomesečni obisk v tako veselje. Pred prvim vstopom si nisem niti predstavljala, kako naj bi bila videti knjižnica na avtobusu. Z avtobusom sem se vozila več let v šolo in kasneje v službo, se drenjala med drugimi potniki, včasih dolgo čakala, da je pripeljal, včasih zamudila, ker je odpeljal tik preden sem pritekla ... V bistvu na vožnjo z avtobusi niti nimam lepih spominov. Zdaj pa avtobus s knjigami! Radovednost mi ni dala miru. Ob naslednjem prihodu (že prej sem se po-

zanimala za urnik) sem vstopila. Glede na omejen prostor je bilo na avtobusu zelo veliko knjig, lepo urejenih glede na vsebino, avtorje ... Pa ne le knjig! Mojim otrokom so bile zelo všeč videokasete z risankami, CD z glasbo, DVD s filmi. Našla sem lahko leposlovno in tudi strokovno literaturo. Celo znanje angleščine sem lahko obnavljala z branjem knjig v tujem jeziku. Ker rada berem, sem mislila, da bo kmalu zmanjkalo zanimivih naslovov. Ja, pa kaj še! Zaloga knjig je videti neomejena. Novi naslovi, avtorji, vsebine ... In najlepše na tem avtobusu je ... zelo prijazni knjižničarji. Poskušajo najti, svetujejo, rezervirajo, se prijazno pošalijo in zabavajo tudi majhne otroke. Pritisnejo žig na rokico, zamenjajo sličico kraljestvo živali. In sploh se ne čudijo, če naberemo toliko knjig, da jih komaj odnesemo. Predvsem junija pred počitnicami. Koliko pa stane članarina v tej knjižnici in kako dolgo imaš lahko knjigo? Kakšna je zamudnina, če prineseš prepozno? To so pa najmanjkrat postavljena vprašanja v potujoči knjižnici in verjetno vsi obiskovalci vemo odgovore nanje. Hvala vam, dragi moji knjižničarji. Za lepe večere, ko ne mislim na vas, saj sem v drugem svetu, ki mi ga pričara knjiga - moja prijateljica.

Avtobus zanimivih zgodb

Bernarda Smrekar, Turjak (občina Velike Lašče) Pred skoraj štiridesetimi leti sem pričela hoditi v osnovno šolo v Turjaku. V vsakem od štirih razredov nas je bilo le nekaj otrok in vse je učila ena učiteljica. Še preden smo v prvem razredu spoznali vse črke in se naučili branja, nas je med odmorom peljala v Potujočo knjižnico. Takrat sem prvič vstopila v ta nenavadni avtobus, poln znanja in zanimivih zgodb. Tako se je začelo in tako se je potem ponavljalo vsak mesec. Komaj sem čakala, da je bil mesec naokrog, nabrala sem polno torbo prebranih knjig, na poti sem se dobila s prijateljico in skupaj sva odšli v knjižnico. To je bilo pravo doživetje, saj včasih otroci nismo vsak dan hodili na krožke in raznovrstne treninge. V knjižnici so nas pričakali knjižničarji, vedno prijazni, vedno s polnimi rokami knjig in nasveti o novih knjigah, napetih zgodbah in poučnih priročnikih za šolo. Kot otrok sem se večkrat spraševala, kako jim je uspelo prebrati vse te knjige in si o njih vse zapomniti, saj so poznali odgovore na vsa naša vprašanja. V vseh teh letih sem obisk knjižnice le redko zamudila. Vmes sem se včlanila v marsikatero drugo knjižnico, nikjer pa nisem ostala tako dolgo kot prav tukaj, v Potujoči knjižnici. Sedaj že nekaj let prihajam sem s svojima otrokoma in spet brskam po policah s pravljicami in mladinskimi zgodbami, prav tako kot nekoč ... Upam, da bosta knjige vzljubila in cenila tako kot jaz, čeprav danes življenje ponuja nešteto drugih možnosti za zabavo in poti do znanja, ne le knjig. Če se sedaj spominjam nazaj, se v vseh teh letih ni prav veliko spremenilo. Notranjost avtobusa je vedno bogato založena, zunaj se je le enkrat ali dvakrat odel v nove barve. Ob vstopu pa te še vedno prijazno sprejmejo knjižničarji, sami »stari znanci«, skoraj vedno eni in isti, vsa ta leta, kot da živijo za svoje delo. Zamisel, da knjige potujejo z avtobusom naokrog, je omogočila, da knjižnico obiskujejo mnogi iz manj dostopnih krajev, ki niso vsakodnevno v mestu, kjer je vse bolj pri roki. Prav njena dostopnost in vedno prijazno osebje sta zagotovilo, da se bo Potujoča knjižnica ohranila tudi v naprej. Za uspešnih preteklih 40 let pa iskrene čestitke, predvsem vsem tistim, ki vsa ta leta v knjižnici delate, z njo potujete naokrog in nas tako zvesto obiskujete. Upam, da se bomo lahko še dolgo srečevali.

Knjiga je moja najboljša prijateljica

Olga Zupan, CS Medvode (občina Medvode) Že od otroštva me spremljajo knjige. Prvih tiskanih črk sem se naučila že pri petih letih. To je bil moj uvod v svet knjig. Bilo je še pred 2. svetovno vojno, ko me je oče vodil s seboj v Delavsko knjižnico na Miklošičevi cesti v Ljubljani, kjer je bil včlanjen. Tako sem že zgodaj postala uporabnica knjižničnih uslug od ljudskih knjižnic pa vse do NUK-a. Odkar bivam v Centru starejših Medvode, se nam je poleg knjig v naši hišni knjižnici odprla možnost izbire knjig tudi v bogati strokovni ponudbi. Potujoča knjižnica v sklopu Mestne knjižnice Ljubljana nas je vključila med svoje bralce. Potujoča knjižnica deluje na širšem območju Ljubljane in obišče tudi vrsto naselij v občini Medvode. Od 26. maja 2011 obiskuje naš center ob četrtkih, in sicer na vsakih 14 dni, razen v poletnih mesecih. Za uvod v delovanje Bibliobusa in njegovo predstavitev je bila krajša prireditev s kulturnim programom, v katerem so poleg našega hišnega pevskega zbora sodelovali tudi učenci osnovnih šol Pirniče in Simona Jenka Smlednik. Z nagovori in pozdravi pa so nastopile vodja oddelka za družbene dejavnosti občine Medvode ga. Tatjana Komac, direktorica Mestne knjižnice Ljubljana ga. Jelka Gazvoda in direktorica Centra starejših Medvode ga. Vesna Stariha. Informacije o delovanju in izposoji gradiva v Potujoči knjižnici je posredovala vodja Potujoče knjižnice ga. Barbara Cesar, ki je prireditev tudi povezovala. Že takoj po otvoritveni slovesnosti smo si lahko bibliobus tudi ogledali in se vpisali med njegove člane. Z rednimi obiski je Potujoča knjižnica pričela 9. junija 2011. V tem času, ko se redno srečujemo, smo se že spoznali s knjižnim fondom, vse od beletristike pa do raznih strokovnih knjig. Spoznali pa smo se tudi s strokovnimi delavci Potujoče knjižnice, ki nam prijazno posredujejo vse informacije o knjigah in nam tudi svetujejo. Vsak prihod Potujoče knjižnice je tako kot obisk dobrih prijateljev in se ga veselimo. Zato je resnično: »Knjiga je moja najboljša prijateljica.«

Viri in literatura • • • • • • • • •

CESAR, Barbara: Načrt razvoja Potujoče knjižnice MKL 2011, Ljubljana, 2010 ENCI, Milena: Potujoča knjižnica in načrti bibliobusnih postajališč na Gorenjskem, 2002 KERNEL, Irena: Potujoče knjižničarstvo : naloge in oblike dela, 1981 KERNEL, Irena: Razvoj splošnoizobraževalnega knjižničarstva na ljubljanskem območju, KNJIŽNICA 17/1973, str. 40-49 KERNEL, Irena: Nekaj ugotovitev o potujočem knjižničarstvu po svetu in analiza bibliobusne službe v Ženevi, ARHIV KOŽ, 1977 PUGELJ, Nika: Trideset let delovanja ljubljanske Potujoče knjižnice, APOLON, Let. 4 (2004) PUGELJ, Nika: Ljubljanska Potujoča knjižnica : opravljeno delo od 1974. do 1989. leta, 1991 PUGELJ, Nika: Za nekatere so knjige brez bibliobusov skoraj nedosegljive : petindvajset let delovanja potujočih knjižnic, DELO, 16.4.1998 PUGELJ, Nika: pogovor za članek ob 40. letnici Potujoče knjižnice v Ljubljani, Ajdovščina 2014

2014

1974

40 2014 Zbornik ob 40-letnici Potujoče knjižnice v Ljubljani izdala

Mestna knjižnica Ljubljana

zanjo

mag. Jelka Gazvoda

uredila članki jezikovni pregled oblikovanje fotografije tisk naklada

Barbara Cesar Barbara Cesar, Boris Zgonc, Tanja Vončina, Janez Kepic, Jernej Babnik Manca Ratkovič Ingrid Verdnik Pal arhiv MKL Collegium Graphicum, d. o. o. 300 izvodov Ljubljana, avgust 2014

Kersnikova 2, 1000 Ljubljana, Slovenija www.mklj.si