J. G. Ballard POTOPLJENI SVET
Naslov izvirnika: The Drowned World Copyright © by J. G. Ballard, 1962 Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2019 Copyright © for translation by Petra Meterc, 2019 All rights reserved.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111-312.9 BALLARD, James Graham, 1930-2009 Potopljeni svet / J. G. Ballard ; prevedla Petra Meterc. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2019. - (Zbirka Solaris ; 6) Prevod dela: The drowned world ISBN 978-961-7020-38-0 COBISS.SI-ID 299757056
www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu
J. G. Ballard J. G. Ballard
POTOPLJENI SUÅ A SVET Prevedel Iztok Osojnik
Prevedla Petra Meterc
ZBIRKA
SOLARIS
1 Na obrežju pri Ritzu Kmalu bo prevroče. Malo po osmi uri je Kerans s hotel skega balkona opazoval, kako sonce vzhaja izza gostih gajev golosemenk, ki so štiristo metrov stran kipele čez strehe za puščenih veleblagovnic v vzhodnem delu lagune. Celo skozi velikanske olivno zelene praproti se je neizprosna moč sonca jasno čutila. Topi prelomljeni žarki so mu bobnali po golih prsih in ramenih, izvabljajoč iz njih prve kaplje znoja, in da bi si zavaroval oči, si je nadel močna sončna očala. Sončev disk ni bil več natančno zarisan krog, temveč široka, razpo tegnjena elipsa, ki se je raztezala prek vzhodnega obzorja kot orjaška ognjena obla, katere odsev je mrtvo, svinčeno povr šino lagune spremenil v bleščeč bakren ščit. Opoldne, čez manj kot štiri ure, se bo zdelo, da voda gori. Kerans se je običajno zbujal ob petih in do biološke raz iskovalne postaje prispel dovolj zgodaj, da je, preden je vro čina postala neznosna, lahko delal štiri ali pet ur, to jutro pa se kar ni mogel pripraviti do tega, da bi zapustil hladno zave tje hotelskega apartmaja za zračno pregrado. Nekaj ur je ob zajtrku preživel sam, nato pa v dnevniku dopisal še šest strani in namenoma zavlačeval z odhodom – čakal je namreč, da se mimo hotela v patruljnem čolnu pripelje polkovnik Riggs, ker je vedel, da bo takrat že prepozno za odhod na postajo. Polkovnik je bil vselej pri volji za kakšno uro pogovora, še 5
posebej če se je okrepčal z nekaj kozarčki aperitiva, in preden je odšel, je bilo vsaj pol dvanajstih, njegove misli pa le še pri kosilu v oporišču. Toda Riggs se je iz nekega razloga zadržal. Verjetno je po sosednji laguni krožil dlje kot običajno ali pa ga je čakal na raziskovalni postaji. Kerans je za trenutek pomislil, da bi ga poskušal poklicati po radijskem oddajniku, ki ga je teleko munikacijska enota namestila v hotelski veži, toda konzola je bila zakopana pod kupom knjig, baterije pa prazne. Deset nik, ki je v oporišču skrbel za radijsko postajo, je sicer opazil, da se je njegov vedri jutranji nabor starih popevk in lokalnih novic – o napadu dveh legvanov na helikopter preteklo noč in zadnjih meritvah temperature in vlažnosti – sredi prvega dela kar naenkrat prekinil, in se pritožil Riggsu. Toda pol kovniku je bilo takoj jasno, da je Kerans nezavedno poskušal pretrgati povezavo z oporiščem – piramida knjig, ki je pre krivala napravo, je bila preveč skrbno nakopičena, da ne bi bila v očitnem nasprotju s Keransovo običajno pikolovsko urejenostjo – in je njegovo potrebo po osamitvi uvidevno sprejel. Naslonjen na balkonsko ograjo deset nadstropij nad zr calnim odsevom svoje mršave figure in vitkih, oglatih ramen na mirujoči vodni gladini je Kerans opazoval, kako skozi sku pino ogromnih preslic, postrojenih ob zalivu, ki je vodil iz lagune, divja ena izmed neštetih vročinskih neviht. Zračni žepi, ujeti med okoliške stavbe in plasti inverzije nekaj deset metrov nad vodo, so se bliskovito segrevali, nato pa se kot pobegli baloni razpočili v zraku in ustvarili nenaden detona cijski vakuum. Za nekaj sekund so se oblaki pare nad zalivom razpršili, silovit miniaturni tornado je bičal dvajsetmetrske 6
rastline, da so se prevračale kot vžigalice. Nato je nevihta ena ko iznenada spet izginila in velika, stebrom podobna stebla so se v vodi sesedala drugo ob drugo kot lenobni aligatorji. Kerans si je v opravičilo dejal, da je bila odločitev, da osta ne v hotelu, pametna – izbruhi neviht so bili zaradi narašča nja temperature vse bolj pogosti – toda zavedal se je, da se je v resnici samo sprijaznil z dejstvom, da zdaj ni več ostalo kaj dosti, kar bi se še dalo narediti. Biološko mapiranje je posta lo nesmiselna igra, novo rastlinstvo je namreč napredovalo natančno tako, kot so predvideli že pred dvajsetimi leti, in prepričan je bil, da se nihče v Taboru Byrd na severni Gren landiji ni ubadal z arhiviranjem njegovih poročil, kaj šele z njihovim branjem. Pravzaprav je stari dr. Bodkin, Keransov pomočnik na po staji, pretkano pripravil nekaj, kar naj bi bilo pričevanje o ve likem kuščarju z grebenom na hrbtu in gigantsko hrbtno pla vutjo, povsem podobnem pelikozavru, plazilcu iz zgornjega karbona, ki naj bi ga med prečenjem ene od lagun videl eden izmed narednikov polkovnika Riggsa. Če bi to poročilo, ki je naznanjalo pomenljivo vrnitev dobe velikih plazilcev, kdo resno jemal, bi po njih nemudoma planila vojska ekologov – v spremstvu taktične enote za atomsko orožje bi se na ukaz odpravila proti jugu z enakomerno hitrostjo dvajsetih voz lov. Vendar drugega odziva razen rutinske potrditve, da so poročilo prejeli, ni bilo. Strokovnjaki v Taboru Byrd so bili morda preutrujeni celo za to, da bi se smejali. Do konca meseca bodo polkovnik Riggs in njegova mala podružnična enota dokončali pregledovanje mesta (je bil to nekoč Berlin, Pariz ali London? se je spraševal Kerans), od pluli nazaj proti severu in s seboj odvlekli tudi raziskovalno 7
postajo. Kerans kar ni mogel verjeti, da bo moral nekoč za pustiti prostorni apartma, v katerem je preživel zadnjih šest mesecev. Sloves Ritza je bil, kot se je rade volje strinjal, več kot upravičen – kopalnica, denimo, opremljena s črnimi mar mornatimi umivalniki, pozlačenimi pipami in zrcali, je bila kot kapela v katedrali. Ko mu je postalo jasno, da gre prav zaprav za zaključno fazo njegovega življenja – za odisejado proti severu čez potopljena mesta na jugu, ki se bo končala, brž ko bodo prispeli v Tabor Byrd in se podredili tamkajšnji krepilni disciplini – in da je ta sončni zahod slovo od dolge, blesteče zgodovine hotela, mu je misel, da je zadnji gost, ki biva v hotelu, nenavadno godila. Ritz si je prisvojil dan po prihodu. Ko je zamenjal utes njeno kajuto med laboratorijskimi mizami na raziskovalni postaji za ogromne državniške sobe z visokimi stropi v zapu ščenem hotelu, je začutil veliko olajšanje. Razkošno, z broka tom oblazinjeno pohištvo in bronaste kipe v slogu art nou veau po nišah hodnikov je že sprejel za svoje naravno okolje; občudoval je rahlo melanholično vzdušje, ki je obdajalo te zadnje sledove civilizacijske ravni, ki je zdaj tako rekoč za vedno izginila. Večina zgradb okoli lagune se je že zdavnaj pogreznila pod mulj in razkrila svoje ničvredno poreklo, Ritz pa se je na zahodni obali dvigal v veličastni samoti, celo živo modre plesni, ki so pognale iz preprog po temnih hodnikih, so poudarjale dostojanstvenost arhitekture 19. stoletja. Apartma je bil prvotno projektiran za milanskega finanč nika, zato je bil razkošno opremljen. Čeprav je bilo spodnjih šest nadstropij hotela že pod vodo in so nosilne stene začele pokati, so bile toplotne pregrade še vedno povsem nepredu šne in 250-amperska klimatska naprava je delovala brez pre mora. Kljub temu da vanj že deset let ni stopila noga, se na 8
policah nad kamini in pozlačenih čajnih mizicah ni nabralo veliko prahu in tudi triptih portretnih fotografij – finančnik, finančnik in negovana, dobro rejena družina, finančnik in še bolj negovana petdesetnadstropna poslovna zgradba – na s krokodiljo kožo prevlečeni pisalni mizi je bil skoraj brez madeža. Na Keransovo srečo je njegov predhodnik odšel v naglici, po predalih in garderobah so bili nakopičeni zakla di, loparji za skvoš s slonovinastimi ročaji in ročno potiskani kopalni plašči, v omarici za pijačo pa obilna zaloga zdaj že starih viskijev in konjakov. Orjaški komar mrzličar, velik kot kačji pastir, mu je švi gnil mimo obraza in se nato spustil proti plavajočemu pomo lu, ob katerem je bil privezan Keransov katamaran. Sonce se je še vedno skrivalo za rastlinjem na vzhodni strani lagune, toda naraščajoča vročina je iz gnezd po mahovinasti zuna njosti hotela že privabila ogromen roparski mrčes. Keransu še ni bilo do tega, da bi zapustil balkon in se umaknil za ko marnik. V zgodnjejutranji svetlobi je nad laguno obvisela ne navadna, žalobna lepota; odsevi temačnih zeleno-črnih pra proti golosemenk, vsiljivcev iz triasne preteklosti, in napol potopljenih, belo ometanih zgradb iz 20. stoletja so še vedno družno poplesavali po temnem zrcalu vode, dva spojena sve tova, obstala na nekakšnem stekališču časa, iluzija, pretrgana samo za hip, ko je sto metrov proč oljnato gladino razcepil orjaški vodni pajek. V daljavi, nekje onstran potopljene gmote velike gotske zgradbe pol milje nižje proti jugu, je pokašljeval in hrumel dizelski motor. Kerans je odšel z balkona, zaprl zamrežena vrata in stopil v kopalnico, da se obrije. Voda že dolgo ni tekla iz pip, toda nad kopalno kadjo je imel rezervoar vode, preči 9
ščene v domači destilarni na strehi in napeljane po cevi skozi okno. Čeprav je imel Kerans šele štirideset let, se mu je brada za radi radioaktivnega fluorja v vodi belo obarvala, toda njegovi pobeljeni, na kratko pristriženi lasje in zagorela, temnojan tarna polt so ga pomladili vsaj za deset let. Zaradi kronične ga pomanjkanja apetita in novih vrst malarije se mu je suha, usnjata koža pod ličnicami zategnila, kar je poudarilo asket ski izraz njegovega obraza. Ob britju si je kritično ogledoval obrazne poteze, s prsti je otipaval skrčene ploskve in si masi ral spremenjene mišice, ki so zadobivale drugačne obrise in polagoma razkrivale osebnost, ki je predtem ostajala prikri ta. Kljub nagnjenosti k introspekciji je bil zdaj, ko so ga nje gove hladne modre oči premerjale z ironično vzvišenostjo, videti bolj sproščen in umirjen, kot je kdaj pomnil. Nekdanja zavestna zatopljenost v lastni svet osebnih obredov in navad je minila. Distanco do Riggsa in njegovih mož je ohranjal za radi ljubega miru in ne zato, ker bi bil ljudomrznež. Na poti ven si je iz kupa oblek, ki jih je v garderobi pustil finančnik, izbral potiskano krem svileno srajco in si nadel brezhibno zlikane hlače na rob z etiketo iz Züricha. Stopil je na hodnik, nepredušno zaprl vrata za seboj – apartma je bil prava steklena kocka, vgrajena v zunanje opečnate zidove – in se po stopnicah napotil dol. Na pristajalno ploščad je prišel v trenutku, ko je ob kata maranu pristal kuter, predelano desantno plovilo polkovnika Riggsa. Urejeni, postavni Riggs je s škornjem ene noge stal na klančini, z drugo pa na premcu in se kot star afriški razisko valec razgledoval po vijugastih zalivih in terasasti džungli. »Dobro jutro, Robert,« je pozdravil Keransa in skočil na pozibavajočo se ploščad, zgrajeno iz petdesetgalonskih so 10
dov, spetih v lesenem okvirju. »Veseli me, da ste še tu. Imam delo, pri katerem bi mi lahko pomagali. Si lahko vzamete prost dan?« Kerans mu je pomagal stopiti na betonski balkon, ki je nekoč molel z apartmaja v sedmem nadstropju. »Seveda, polkovnik. Pravzaprav sem si ga že.« Resnici na ljubo je bila raziskovalna postaja v Riggsovi pristojnosti, zato bi moral za dovoljenje Kerans prositi njega, vendar njun odnos ni zahteval formalnosti. Skupaj sta delala že več kot tri leta, odkar se je raziskovalna postaja z vojaškim spremstvom vred po evropskih lagunah počasi pomikala proti severu, in Riggs ni imel nič proti temu, da Kerans in Bodkin delo opravljata po svoje, saj je bil sam dovolj zapo slen z mapiranjem spreminjajočih se položajev in pristanišč ter z evakuacijo zadnjih prebivalcev. Pri tem je pogosto po treboval Keransovo pomoč, ker so bili ljudje, ki so še naprej vztrajali v potapljajočih se mestih, povečini bodisi psihopati ali pa so trpeli za podhranjenostjo in radiacijsko boleznijo. Poleg vodenja raziskovalne postaje je Kerans opravljal tudi delo zdravstvenega častnika enote. Veliko ljudi, na ka tere so naleteli, je potrebovalo takojšnjo hospitalizacijo, še preden so jih s helikopterjem prepeljali na eno izmed velikih desantnih ladij, ki so begunce prevažale v Tabor Byrd. Poško dovanemu vojaškemu osebju, ki je obtičalo v poslovni stolp nici sredi zapuščenega močvirja, umirajočim samotarjem, ki niso bili sposobni ločiti svoje identitete od mest, v katerih so prebili vse življenje, skrušenim pomorskim roparjem, ki so ostali, da bi lahko plenili – vsem tem je Riggs odločno in dobrosrčno pomagal na varno, s Keransom ob boku, vselej pripravljenim, da jim predpiše protibolečinska zdravila ali pomirjevala. Navkljub čvrstemu vojaškemu videzu je Ke 11
rans imel polkovnika za inteligentnega in sočutnega človeka s skrivno zalogo čudaškega humorja. Včasih se je spraševal, ali naj polkovnika preizkusi in mu pove za Bodkinovega peli kozavra, a se je nazadnje odločil, da mu to prihrani. Narednik, ki je bil v to potegavščino vpleten, strogi in ve stni Škot po imenu Macready, je splezal na žičnato mrežo, ki je obdajala palubo na kuterju, in previdno ometal težko listje in ovijalke, ki so se nabrali na njej. Nihče od preostalih treh mož mu ni poskušal pomagati; njihovi močno zagoreli obra zi so bili videti upadli in spačeni, drug ob drugem so čemeli naslonjeni na pregradno steno. Dolgotrajna vročina in močni dnevni odmerki antibiotikov so iz njih posrkali vso energijo. Ko se je sonce dvignilo nad laguno in začelo zganjati oblake pare v veliko zlato zaveso, je Kerans zavohal strašanski smrad vodne gladine, sladkasti, težki vonj odmrlega rastlinja in trohneče mrhovine. Mimo so drvele ogromne muhe in se odbijale od žičnate mreže kuterja, orjaški netopirji so šviga li čez segrevajočo se vodo proti svojim gnezdom v podrtih zgradbah. Kerans se je zavedel, da laguna, ki je bila z njegove ga balkona še pred nekaj minutami videti tako lepa in mirna, ni nič drugega kot močvara, polna smeti. »Pojdiva na verando,« je predlagal Riggsu s pritajenim glasom, da ga drugi ne bi slišali. »Povabim vas na pijačo.« »Tako se dela. Veseli me, da ste se navzeli takih imenitnih manir.« Riggs se je zadrl Macreadyju: »Narednik, gor grem pogledat, če lahko usposobimo doktorjevo destilacijsko na pravo.« Ko mu je Macready v odgovor skeptično prikimal, je Riggs pomežiknil Keransu, vendar je šlo za neškodljiv izgo vor. Večina mož je nosila čutare, in ko so dobili narednikovo godrnjavo odobritev, so jih izvlekli in si vzeli čas za počitek, dokler se polkovnik ne vrne. 12
Kerans je čez okensko polico splezal v spalnico, ki je gle dala na pomol. »In kaj je ta vaš problem, polkovnik?« »To ni moj problem. Če že, je pravzaprav vaš.« Počasi sta se vzpenjala po stopnicah, pri čemer je Riggs s pendrekom klestil po ovijalkah, prepletenih na ograji. »Še niste usposobili dvigala? Se mi je kar zdelo, da je ta hotel pre cenjen.« Vseeno se je pohvalno nasmehnil, ko sta vstopila v čisti, kot marmor hladni zrak apartmaja, in se hvaležno use del v enega izmed naslanjačev s pozlačenimi nogami v slogu Ludvika XV. »No, to pa je res prijazno. Veste, Robert, mi slim, da imate naravni talent za prečesavanje obrežja. Morda se še sam preselim k vam. Imate kakšno prosto sobo?« Kerans je odkimal, pritisnil na stikalo na steni in čakal, da se iz lažne knjižne police prikaže omarica za pijačo. »Posku site v Hiltonu. Tam imajo boljšo postrežbo.« Odgovor je bil šaljiv, a čeprav je imel Riggsa rad, mu je bilo ljubše, da ga kar se da malo vidi. Sedaj so ju ločevale pro strane lagune, džungla je učinkovito pridušila nenehni trušč plovil in vojaške opreme v oporišču. Vsakega izmed dvajsetih mož v enoti je poznal vsaj nekaj let, vendar z izjemo Riggsa in narednika Macreadyja ter nekaj kratkih, godrnjavih replik in vprašanj na bolniškem oddelku z nikomer od njih ni spre govoril že šest mesecev. Celo stike z Bodkinom je omejil na minimum. Biologa sta si po tihem dogovoru prihranila obi čajne vljudnosti in pomenkovanje, s katerim sta si krajšala čas prvi dve leti skupnih ur katalogiziranja in pripravljanja preparatov v laboratoriju. Vedno večja osamitev in samozadostnost, ki so ju izkazo vali drugi člani vojaške enote in proti kateri se je zdel imun samo vedri Riggs, sta Keransa spominjali na upočasnjeni metabolizem in biološko zapiranje vase, ki ju je opaziti pri 13
živih bitjih tik pred večjo preobrazbo. Včasih se je spraševal, v kakšno območje prehoda vstopa sam, prepričan, da njegov umik vase ni simptom latentne shizofrenije, temveč znak skrbne priprave na radikalno drugačno okolje z lastno no tranjo pokrajino in logiko, kjer bi ga stare miselne kategorije zgolj ovirale. Riggsu je podal velik kozarec viskija, z mize vzel svojega in zavestno odmaknil nekaj knjig, nakopičenih na radijski konzoli. »Ste to stvar kdaj poskusili poslušati?« je vprašal Riggs z nagajivim prizvokom graje v glasu. »Nikoli,« je rekel Kerans. »Ima to kak smisel? Saj vsi po znamo novice za naslednje tri milijone let.« »Vi jih ne. Resno, vsake toliko bi pa to le lahko vklopi li. Slišali bi vse sorte zanimivih reči.« Odložil je pijačo in se presedel naprej. »Na primer danes zjutraj bi lahko slišali, da bomo čez natanko tri dni popokali stvari in za vedno odšli.« Ko se je Kerans presenečeno ozrl k njemu, je pokimal. »To so nam javili iz Byrda včeraj zvečer. Kot kaže, gladina še ve dno narašča; vse delo, ki smo ga opravili, je bilo povsem od več – kot sem slučajno zmeraj trdil sam. Tudi ameriške in ruske enote so odpoklicali. Temperature na ekvatorju zdaj dosegajo osemdeset stopinj in vztrajno naraščajo, deževna pasova pa zaenkrat ostajata nekje pri dvajsetem vzporedni ku. Tudi več mulja je –« Ustavil se je in premišljujoče premeril Keransa. »Kaj pa je narobe? Vam ni odleglo, da boste lahko odšli?« »Seveda,« je samodejno rekel Kerans. Držal je prazen kozarec in se sprehodil na drugi konec sobe, da bi ga odložil na pult, a se je namesto tega zalotil, kako se odsotno dotika 14
ure nad kaminom. Zdelo se je, kot da po sobi nekaj išče. »Tri dni, ste rekli?« »Kaj pa bi radi – tri milijone?« se je Riggs široko zarežal. »Robert, zdi se mi, da si na skrivaj želite ostati.« Kerans je segel v omarico po steklenico, si natočil koza rec in se umiril. Monotonost in dolgčas prejšnjega leta mu je uspelo preživeti tako, da se je namenoma zadrževal zunaj običajnega sveta časa in prostora, in nenadni padec na realna tla ga je za trenutek vznemiril. Poleg tega je vedel, da ga zadr žujejo še drugi razlogi in obveznosti. »Ne bodite smešni,« je sproščeno odgovoril. »Prepro sto se nisem zavedal, da bi se lahko umaknili v tako kratkem času. Seveda me veseli, da odhajam. Čeprav moram prizna ti, da sem tukaj užival.« Pomignil je na apartma okrog njiju. »Morda to tukaj ugaja mojemu fin-de-siècle temperamen tu. Tam gori v Taboru Byrd bom živel ob polovici menažke. Čemu takšnemu kot tu se bom še najbolj približal, ko bodo na lokalni radijski postaji vrteli Bouncing with Beethoven.« Riggs se je temu razkritju zlovoljnosti glasno nasmejal, nato pa vstal in si zapel srajco. »Čuden tič ste, Robert.« Kerans je na dušek spil pijačo. »Glejte, polkovnik, mislim, da vam danes vseeno ne bom mogel pomagati. Nekaj precej nujnega je prišlo vmes.« Opazil je, kako je Riggs počasi pri kimal. »Aha, šele zdaj razumem. To je bil vaš problem. Moj problem.« »Tako je. Videl sem jo sinoči in nato spet danes zjutraj, potem ko so nam sporočili novico. Prepričati jo boste mo rali, Robert. Zdaj odkrito nasprotuje odhodu. Ne zaveda se, da je tokrat konec, da ne bo več nobenih podružničnih enot. Morda ji bo uspelo zdržati še šest mesecev, ampak naslednje ga marca, ko bosta to območje dosegla deževna pasova, sem 15
niti ne bomo mogli poslati helikopterja. Kakorkoli že, takrat ne bo nikomur mar, kaj je z njo. To sem ji povedal, ona pa je samo odkorakala stran.« Kerans se je potrto nasmehnil in si predstavljal znani za suk bokov in ošabne korake. »Beatrice zna biti včasih napor na,« je zavlačeval, upajoč, da Riggsa ni užalila. Za to, da si premisli, bodo verjetno potrebni več kot trije dnevi, zato se je hotel prepričati, da ju bo polkovnik še vedno čakal. »Za pletena oseba je, živi na več ravneh. Dokler se vse ne uskladi jo, se zna vesti, kot da je nora.« Zapustila sta apartma, Kerans je pozaprl vse zračne ven tile in nastavil alarm na termostatu tako, da bo imel zrak čez dve uri prijetnih petindvajset stopinj. Med spuščanjem proti pristajalni ploščadi se je Riggs občasno ustavil, da bi se na užil hladnega, pozlačenega zraka javnih salonov, ki so gledali na laguno, in zasikal kačam, ki so nežno drsele po vlažnih, s plesnijo prekritih zofah. Stopila sta na kuter in Macready je za njima zaloputnil vrata zaščitne mreže. Pet minut pozneje so krenili od hotela in se čez laguno peljali s privezanim katamaranom, ki je drsel in poskakoval za kuterjem. Zlati valovi so se svetlikali v razgretem zraku in zdelo se je, da obroč mogočnih rastlin okoli njih v vročinskih valovih poplesava kot začarana džungla. Riggs je otožno zrl skozi mrežo. »Hvala bogu za to spo ročilo iz Byrda. Že pred leti bi morali oditi. Vse to podrobno mapiranje pristanišč, ki naj bi jih uporabljali v neki hipote tični prihodnosti, je absurdno. Tudi če bi sončevi izbruhi ponehali, bo minilo še vsaj deset let, preden se bo mogoče resno lotiti ponovnega naseljevanja mest. Do takrat bodo večje zgradbe povečini pokopane pod muljem. Že samo za 16
to, da bi iz lagune izkrčili džunglo, bi bilo potrebnih več di vizij. Bodkin mi je danes zjutraj pravil, da nekaj krošenj – in poudarjam, da gre za neolesenele rastline – sega krepko čez dvesto metrov. To tukaj ni nič drugega kot preklemanski ži valski vrt.« Snel si je koničasto čepico in si pogladil čelo, nato pa za vpil skozi čedalje glasnejše rohnenje dizelskih motorjev na krmi: »Če bo Beatrice še dolgo ostala tu, bo res znorela. Mi mogrede, to me je spomnilo na še en razlog, zakaj moramo od tod.« Pogledal je visoko, osamljeno postavo narednika Macreadyja za krmilom, ki je negibno strmel v upadle in prestrašene obraze drugih mož. »Povejte mi, doktor, kako kaj spite te dni?« Kerans se je zbegano ozrl v polkovnika in se vprašal, ali vprašanje morda posredno meri na njegov odnos z Beatrice Dahl. Riggs ga je opazoval s svetlimi, inteligentnimi očmi in z upognjenim pendrekom med svojimi negovanimi dlanmi. »Zelo trdno,« je previdno odgovoril Kerans. »Nikoli bolje. Zakaj sprašujete?« Toda Riggs je zgolj pokimal in začel klicati ukaze Mac readyju.
17
2 Prihod legvanov Ogromen kladivoglavi netopir je vreščeč kot pregnan škopnik zletel iz enega od ozkih rokavov v zalivu in zavil naravnost proti kuterju. Njegov sonar je bil zaradi labirinta ogromnih pajčevin, ki so ga čez rokav napletle kolonije or jaških pajkov volkcev, tako zbegan, da je le za čevelj zgrešil žičnato ponjavo nad Keransovo glavo, nato pa je odjadral vzdolž vrste potopljenih poslovnih stolpnic in vijugal med ogromnimi jadrastimi listi drevesnih praproti, ki so poganja le z njihovih streh. Ko je letel mimo enega od napuščev, je z njega nenadoma šavsnilo kamenoglavo bitje in netopirja iztrgalo iz zraka. Zaslišal se je kratek predirljiv cvilež in Ke rans je ugledal le še zmečkana krila v primežu kuščarjevih če ljusti. Nato se je plazilec neopazno umaknil nazaj med listje. Medtem ko so pluli po laguni, so jih z oken poslovnih stolpnic in veleblagovnic vso pot opazovali legvani s svoji mi trdimi, rahlo trzajočimi glavami. Zaganjali so se v vodno brazdo kuterja in hlastali po mrčesu, pregnanem iz zračnih alg in trohnečih debel, nato pa splavali skozi okna in, drenja je se drug čez drugega, lezli po stopniščih na svoje prejšnje razgledne točke. Brez plazilcev bi bile lagune z zalivi napol poplavljenih poslovnih zgradb v silni vročini nenavadno, sanjsko lepe, toda legvani in baziliski so prizemljevali do mišljijo. Kot so namigovali sedeži v nekdanjih sejnih sobah, 18
so mesto zavzeli plazilci. Znova so bili prevladujoča oblika življenja. Ob pogledu na te starodavne, ravnodušne obraze je Ke rans lahko razumel nenavadni strah, ki so ga vzbujali z oživ ljanjem arhaičnih spominov na strašljive džungle paleocena, kjer so plazilci propadli še pred vzponom sesalcev, in zaslutil neizprosno sovraštvo, ki ga ena živalska vrsta občuti do tiste, ki jo izpodrinja. Ko se je zaliv končal, so pripluli v naslednjo laguno, širok krog temnozelene vode s premerom skoraj pol milje. Kanal proti prelivu na drugi strani je označevala proga iz rdečih pla stičnih boj. Kuterjev ugrez je bil malo globlji od enega čevlja, in ko so se premikali po počasnem toku, je sonce za njimi pod kotom odpiralo preplavljene globine, tako da so videli jasne obrise pet- in šestnadstropnih zgradb, ki so se prikazo vale kot velikanski duhovi, le tu pa tam je vzvalovano gladino prebila mahovinasta streha. Šestdeset čevljev pod kuterjem se je med zgradbami raz tezala ravna siva promenada, ostanek nekdanje prometnice, z nizom rjavečih grbastih lupin avtomobilov, ki so še vedno stali ob robniku. Veliko lagun v mestnem jedru je bilo ob danih z nedotaknjenimi obroči zgradb, zato je vanje proni knilo le malo mulja. Ker so bile brez rastlinja, z izjemo nekaj naplavljenih šopov morske trave sargasso, so bile ulice in tr govine skoraj povsem ohranjene, kot odsev v jezeru, ki je iz nekega razloga izgubil svoj izvirnik. Večji del mesta je že zdavnaj izginil, prodiranje poplav nih voda so preživele samo z jeklom podprte zgradbe trgov skih in finančnih središč. Opečnate hiše in enonadstropne tovarne iz predmestij so pod drsečimi tokovi mulja docela 19
poniknile. Na mestih, kjer se je mulj nakopičil nad gladino, so v vroče temnozeleno nebo pognali velikanski gozdovi in zadušili nekdanja pšenična polja zmernega podnebja Evrope in Severne Amerike. Neprehodni Mato Grossoji, včasih viso ki tristo čevljev, so bili morasti svet tekmujočih organizmov, ki so se skokovito vračali v paleozojsko preteklost. Edini ko ridorji, po katerih se je še lahko gibala vojska Združenih na rodov, so bili lagunski sistemi, ki so prekrili nekdanja mesta. Toda celo te je zdaj pogosto zamašil in nato preplavil mulj. Kerans se je spominjal neskončnega sosledja zelenih so mrakov, ki so se spuščali za njim in Riggsom, ko sta se čez Evropo pomikala proti severu, od enega mesta do drugega, in tega, kako je zaudarjajoča vegetacija preraščala ozke kana le in se bohotila od strehe do strehe. Zdaj bodo zapustili še eno mesto. Kljub mogočnim kon strukcijam glavnih trgovskih zgradb so bile v njem kake tri glavne lagune, ki so jih obkrožale skupine manjših jezer s pre merom petdeset metrov in omrežje ozkih zalivov in rokavov, ki so se, grobo sledeč prvotnemu načrtu mesta, vili v obrob no džunglo. Tu in tam so povsem izginili ali pa so se razširili v hlapeče površine odprtih voda, ki so ostale po nekdanjih oceanih. Te so se druga za drugo umikale arhipelagom, ki so se zraščali v strnjene džungle južnega masiva. Vojaško oporišče, ki ga je vzpostavil Riggs s svojim odre dom, da bi varoval biološko raziskovalno postajo, se je naha jalo v najjužnejši izmed treh lagun, v zavetju skupine najviš jih zgradb, tridesetnadstropnih stolpnic v mestnem jedru, ki so nekdaj služile kot finančno središče. Ko so prečili laguno, je bil valj plavajočega oporišča z ru menimi progami obrnjen proti soncu, zato ga zaradi odboja svetlobe skorajda ni bilo videti, čez vodo pa jih je z blešče 20
čimi sulicami dodatno slepil vrteči se propeler helikopterja. Dvesto metrov nižje ob obali je bila ob boku široke, grba ve zgradbe, nekdanje koncertne dvorane, zasidrana manjša, belo pobarvana lupina biološke raziskovalne postaje. Kerans je strmel v pravokotne stene. Dovolj oken je osta lo nepoškodovanih, da so ga spomnila na ilustracije s son cem obsijanih promenad Nice, Ria in Miamija, o katerih je kot otrok bral v enciklopedijah v Taboru Byrd. Kljub silne mu čaru sveta lagun in potopljenih mest pa ga začuda nikoli ni zanimalo, kaj se v njih skriva, in se nikoli ni potrudil pre poznati mesta, v katerem je bil stacioniran. Dr. Bodkin, ki je bil petindvajset let starejši od njega, je v nekaterih izmed njih dejansko živel, tako v Evropi kot v Ameriki, zato je večino svojega prostega časa preživljal na čolnu, s katerim se je prevažal po odročnih vodotokih in is kal nekdanje knjižnice ali muzeje. Pa čeprav v njih ni bilo nič drugega kot njegovi spomini. Morda se Keransa spektakel teh potapljajočih se civiliza cij ni dotaknil prav zato, ker ni imel spominov, ki bi ga vezali na nekdanji svet. Rodil se je na območju, ki je bilo nekoč znano kot arktični krog – zdaj je bil to subtropski pas s pov prečno letno temperaturo trideset stopinj – in tam je tudi odrasel, na jug je prišel šele po tridesetem letu, ko se je pri družil eni izmed odprav, ki so opravljale ekološke raziskave. Prostrana močvirja in džungle so bili neverjeten laboratorij, preplavljena mesta pa komaj kaj več od dovršenih temeljev. Razen nekaj starejših mož, kakršen je bil Bodkin, se nihče ni spominjal življenja v njih – pa še tako so bila mesta v Bod kinovem otroštvu oblegane utrdbe, obdane z velikanskimi nasipi in razkrojene od panike in obupa – Benetke, ki so se 21
upirale poroki z morjem. Njihov čar in lepota sta bila prav v njihovi praznini, v nenavadnem stičišču dveh naravnih skrajnosti, kot odvržena krona, ki so jo prerasle divje orhi deje. Posledice več zaporednih drastičnih geofizičnih spre memb, ki so vplivale na zemljino podnebje, so se prvič po kazale kakšnih šestdeset ali sedemdeset let poprej. Zaradi nizov silovitih in dolgotrajnih sončnih neviht, ki jih je pov zročila nenadna nestabilnost sonca in so trajali tudi po več let, so se razširili Van Allenovi pasovi, hkrati pa se je oslabilo delovanje Zemljine gravitacijske sile na zunanje plasti iono sfere. Ko so te izpuhtele v vesolje, s čimer je izginil ovoj, ki je Zemljo varoval pred sončnim sevanjem, so temperature začele vztrajno naraščati, segreta atmosfera pa se je razširila v ionosfero, kjer se je krog sklenil. Po vsem svetu so se povprečne temperature vsako leto dvignile za nekaj dodatnih stopinj. Večina tropskih območij je kmalu postala nenaseljiva, prebivalstvo pa se je z območij s temperaturami petinpetdeset ali šestdeset stopinj selilo na sever ali na jug. Območja, ki so nekoč imela zmerno pod nebje, so postala tropska, Evropa in Severna Amerika sta se dušili od nenehnih vročinskih valov, ob katerih so se tem perature le poredkoma spustile pod štirideset stopinj. Pod vodstvom Združenih narodov se je začela kolonizacija an tarktične plošče pa tudi skrajno severnih predelov kanadske in ruske celine. Na začetku prvega dvajsetletnega obdobja so se morali postopoma prilagoditi na spremenjene podnebne razmere. Ni šlo drugače, kot da upočasnijo tempo, obenem pa jim je 22