J. G. Ballard STOLPNICA
Naslov izvirnika: High-Rise Copyright © by J. G. Ballard, 1975 Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2019 Copyright © for translation by Iztok Osojnik, 2019 All rights reserved
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111-311.2 BALLARD, James Graham, 1930-2009 Stolpnica / J. G. Ballard ; prevedel Iztok Osojnik. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturnoumetniško društvo Police Dubove, 2019. - (Zbirka Solaris ; 5) Prevod dela: High-rise ISBN 978-961-7020-39-7 COBISS.SI-ID 299757568
www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu
J. G. Ballard J. G. Ballard
STOLPNICA SUÅ A Prevedel Iztok Osojnik
Prevedel Iztok Osojnik
ZBIRKA
SOLARIS
1 Polna vselitev Ko je dr. Robert Laing pozneje sedel na balkonu in obiral psa, je premišljeval o čudnih dogodkih, ki so se v zadnjih treh mesecih pripetili v tej ogromni stanovanjski zgradbi. Zdaj, ko se je vse povrnilo v normalno stanje, ga je najbolj prese nečalo, da ni bilo mogoče določiti jasnega začetka, pokazati na trenutek, ko so njihova življenja nedvomno skrenila v bolj zlovešče vode. S štiridesetimi nadstropji in tisoč stanovanji, s supermarketom in dvema plavalnima bazenoma, z banko in osnovno šolo – zdaj vsemi zapuščenimi visoko pod oblaki – je stolpnica ponujala več kot dovolj priložnosti za nasilna dejanja in srdite spopade. Stanovanja, ki ga je kupil v pet indvajsetem nadstropju, ne bi doktor Laing nikoli izbral za enega od krajev začetnih bojev. To preplačano bivalno eno to, skoraj brez reda vgrajeno v prepadno steno stanovanjske zgradbe, je po mučni ločitvi kupil prav zaradi njenega miru, tišine in neopaznosti. Kljub naporom, da bi se osamil od svojih dva tisoč sosedov, njihovih nepomembnih razprtij in motečega vznemirjanja, edine vsebine njihovega skupnega življenja, se je prav pri njem zgodil prvi pomembnejši do godek – na balkonu, na katerem je zdaj klečal ob ognju iz telefonskih imenikov, in preden se je odpravil na svoje pre davanje na medicinski fakulteti, je še do konca obglodal po pečeno zadnjo taco alzaškega ovčarja. 5
Ob enajstih dopoldne neke sobote pred približno tremi meseci si je ravno pripravljal zajtrk, ko je zunaj na balkonu pred dnevno sobo odjeknila močna eksplozija. Iz nadstropja osemnajst metrov višje je priletela steklenica penečega vina, se odbila od platnene strehe in se raztreščila na balkonskih tleh. Preprogo v dnevni sobi so v hipu zasuli kosi stekla in pena. Laing je bos otrpnil med črepinjami in opazoval raz penjeno vino, ki je mezelo po počenih ploščicah. Visoko nad njim, v enaintridesetem nadstropju, so imeli zabavo. Slišati je bilo glasove namernega bučnega pogovora in motečega hru pa gramofona. Verjetno je preveč razvnet gost steklenico po nesreči zbil z balkonske ograje. Ni treba posebej omenjati, da nikogar od udeležencev zabave ni zaskrbela končna postaja izstrelka – ampak ljudje v stolpnici se, kot je Laing že zgo daj odkril, tako ali tako niso zanimali za stanovalce iz več kot dveh nadstropij pod sabo. Da bi ugotovil, za katero stanovanje gre, je prestopil mla kužo hladne pene, ki se je širila. Če bi ob detonaciji po na ključju sedel na tistem kraju, bi ga prav lahko doletel eden od najhujših glavobolov na svetu. Sklonil se je čez ograjo, se ob steni zgradbe zazrl navzgor in previdno preštel balkone. Kot običajno se mu je zaradi višine štirideset nadstropij visokega bloka zavrtelo v glavi. Pogledal je nazaj na tlakovana tla in si pogled pomiril ob vratnem okvirju. Ogromna zračna luknja, ki je zevala nad območjem med stolpnicami pol kilometra stran, je omajala njegov občutek za ravnotežje. Ob pogledu nanjo je od časa do časa dobil občutek, da živi v kabini ve likanskega vrtečega se kolesa, ki se je za stalno ustavilo sto metrov nad zemljo. Kljub vsemu je bil Laing še vedno očaran nad stolpnico, eno od petih podobnih zgradb obsežnega gradbenega pro 6
jekta in prvo, ki je bila dokončana in vseljena. Vse so se dviga le na kvadratni kilometer in pol velikem območju nekdanjih ladjedelnic in skladišč na severnem obrežju reke. Pet visokih zgradb je stalo na vzhodnem robu načrtovane gradnje – ob trenutno še praznem širokem betonskem vodnem koritu, obkroženem s parkirišči in gradbeno opremo. Nasproti se je dvigala nedavno zgrajena koncertna dvorana, ob njej pa na eni strani Laingova medicinska fakulteta in na drugi novi televizijski studii. Ogromni arhitekturni kompleks iz stekla in betona je zrasel na izpostavljenem položaju ob rečnem okljuku, ostro ločen od neuglednega okoliša razpadajočih zgradb iz devetnajstega stoletja in opuščenih tovarn, ki so jih že prenavljali za nove namene. Kljub bližini tri kilometre proti zahodu oddaljenega po slovnega središča ob reki so pisarniške stavbe v središču Lon dona tako časovno kot prostorsko pripadale povsem druge mu svetu. Pogled na zavešene steklene površine in telekomu nikacijske naprave se je izgubljal v modrikastem smogu in počasi zabrisal Laingove spomine na preteklost. Ko je šest mesecev predtem prodal svoj najemni delež v hiši v Chel seaju in se preselil v varno zavetje stolpnice, je za petdeset let preskočil gnečo na ulicah, prometne zastoje in mučne vožnje ob prometnih konicah na podzemni železnici na govorilne ure s študenti v kabinetu, ki si ga je delil z drugimi na šoli v stari bolnišnici. Tu pa se je znašel v prostranem prostoru udobne in blage brezimnosti. Vožnja do oddelka za psihologijo na medicin ski fakulteti mu je vzela samo pet minut in z izjemo tega izle ta je bilo Laingovo življenje zaokroženo prav tako kot sama zgradba. Pravzaprav je bil stanovanjski blok manjše pod nebo dvignjeno navpično škatlasto mesto z dva tisoč prebivalci. 7
Stanovalci so bili kolektivni lastniki zgradbe. Prek upravitelja in njegovega osebja so jo sami tudi upravljali. Glede na velikost je stolpnica nudila osupljivo veliko šte vilo različnih storitev. Celotno deseto nadstropje je zasedala široka nakupovalna pasaža, velika kot potniška kabina naj večjega letala. V njej so bili samopostrežna trgovina, banka, frizerski salon, plavalni bazen, telovadnica, dobro založe na trgovina s pijačami in osnovna šola za najmlajše otroke v zgradbi. Visoko nad Laingom se je v 35. nadstropju nahajal še en manjši bazen s savno in restavracijo. Laing, navdušen nad mnogimi prijetnimi možnostmi, se je vse manj trudil, da bi zapuščal zgradbo. Razporedil je svojo zbirko plošč in, sede na balkonu z razgledom na parkirišča in betonsko plo ščad, užival v njihovem poslušanju ter novem načinu življe nja. Čeprav stanovanje ni bilo višje kot v 25. nadstropju, je imel prvič v življenju občutek, da v nebo gleda navzdol in ne navzgor. Z vsakim dnem so se nebotičniki v središču Lon dona dozdevali še malce bolj oddaljeni, spominjali so na po krajino opuščenega planeta, ki je počasi bledela iz spomina. V nasprotju z domiselno geometrijo koncertne dvorane in televizijskih studiev je nalomljena silhueta mesta spominjala na neuravnovešen graf duševne krize. Stanovanje je bilo drago, obsegalo je dnevno sobo in spal nico, kuhinja in kopalnica sta bili druga ob drugi, da sta zavze mali čim manj prostora in izločili nepotrebni hodnik. Laing je svoji sestri Alice Frobisher, ki je z možem, založnikom, stano vala v večjem stanovanju tri nadstropja nižje, ob neki priložno sti pripomnil: »Arhitekt je učna leta gotovo preživel v prostor ski kapsuli. Čudim se, da stene niso ukrivljene …« Sprva je Laing pokrajino betonske soseske doživljal kot nekaj odtujenega – kot arhitekturo, načrtovano za vojne raz 8
mere, vsaj nezavedno, če ne drugače. Po vseh tegobah ob lo čitvi je bila gmota betonskih bunkerjev zadnja reč, ki si jo je zjutraj želel zagledati skozi okno. Kakorkoli že, Alice ga je prepričala o nevidnem ugodju življenja v luksuzni stolpnici. Sedem let starejša od njega, je modro presodila, kaj potrebuje njen brat v obdobju po loči tvi. Poudarila je učinkovitost storitev v zgradbi in njeno po polno zasebnost: »Tam boš lahko popolnoma sam, v prazni zgradbi – pomisli na to, Robert.« In nelogično dodala: »Po leg tega v njej živi mnogo ljudi, ki jih moraš spoznati.« S tem ga je opozorila na nekaj, česar Laing ni spregledal, ko si je večkrat prišel ogledat svoje prihodnje bivališče. Dva tisoč stanovalcev je tvorilo skorajda enovito skupnost do bro situiranih poklicev – pravnikov, uradnikov, davčnih sve tovalcev, starejših profesorjev in direktorjev oglaševalskih agencij, poleg njih pa še manjšo skupino pilotov, filmskih delavcev in stevardes, ki so si delile trisobna stanovanja. Po izobrazbi in finančnem stanju so si bili verjetno bližje kot člani drugih mešanih družb z enakimi okusom in mnenji, muhami in slogi – to se je jasno odražalo v izboru avtomo bilov na parkiriščih okoli stolpnice, v udobnem, čeprav ne pretiranem načinu, kako so si opremili stanovanja, v po nudbi izbranih jedi v delikatesah v samopostrežni trgovini, v samozavestnem tonu njihovih glasov. Skratka, tvorili so odlično okolje, v katero bi se lahko Laing brez težav vklo pil. Čeprav je bilo navdušeno prepričanje njegove sestre o osamljenem Laingu v prazni hiši bližje resnici, kot je me nila. Stolpnica je bila velikanska naprava, načrtovana tako, da ne streže samo skupinskemu telesu stanovalcev, ampak tudi osamljenemu posamezniku. Sistem prezračevalnikov, dvigal, jaškov za smeti in električnih povezav je skrbel za 9
brezhibno oskrbo in vso pozornost, za kateri bi še stoletje predtem potrebovali vojsko služabnikov. Poleg tega je bilo, potem ko je Laing dobil mesto rednega profesorja psihologije na novi medicinski fakulteti, logično, da bo stanovanje nabavil v bližini. To mu je pomagalo pre staviti odločitev o tem, ali naj opusti poučevanje in se po sveti splošni praksi. Poleg tega je čakal na primerne stranke – morda jih bo dobil v stolpnici? Dodobra je pretehtal tudi pomisleke o visoki ceni stanovanja, potem pa je le podpisal pogodbo o devetindevetdesetletnem zakupu in se končno preselil v svojo tisočinko previsne trdnjave. Visoko nad njegovo glavo se je hrup zabave stopnjeval, dodatno ojačan z vršanjem vetra, ki se je sunkovito zaganjal okoli zgradbe. Zadnji potočki vina so spolzeli v balkonski žleb in svetlikajoč se poniknili v kovinski odtok. Laing je bos stopil na hladne ploščice in s prsti na nogah iz črepinj povlekel nalepko. Vrsto vina je takoj prepoznal, steklenice te drage šampanjske imitacije so že ohlajene prodajali v trgovi ni s pijačami v 10. nadstropju, bila je njihova najuspešnejša prodajna znamka. Enako vino so dan predtem pili tudi na zabavi pri Alice. Glasno dogajanje tam se ni kaj prida razlikovalo od tega, ki je trenutno potekalo nad njegovo glavo. Ker je bil nujno po treben počitka po popoldanskih vajah v laboratoriju za fizio logijo, se je Laing, ki je z enim očesom ves čas opazoval neko privlačno gostjo, nespametno zapletel v manjši nesporazum s sosedom iz 25. nadstropja, ambicioznim mladim zobnim ki rurgom z imenom Steele, in njegovo gospodovalno ženo, po poklicu modno svetovalko. Med opitim pogovorom je Laing dojel, da ju je močno užalil zaradi skupnega jaška za smeti. Za 10
barskim pultom njegove sestre sta ga stisnila v kot in Steele ga je napadel z nizom vsiljivih vprašanj, kot da bi ga resno ogor čil pacientov neodgovorni odnos do svojih ust. Njegov ozki obraz, na vrhu po sredi razcepljen s prečo – ta je Lainga vedno opozarjala na čudne črte značaja – se je sklanjal vedno bližje nadenj, in napol je pričakoval, da mu bo Steele zarinil med zobe kovinske klešče ali retraktor. Ker sta jo zmotila Laingo vo ravnodušje in brezbrižnost do resnega ukvarjanja z življe njem v stolpnici, se je napadu pridružila še njegova vsiljiva, blesteča žena. Laingovo nagnjenje do koktajlov pred kosilom, golo sončenje na balkonu in splošni vtis zanemarjenosti so jo očitno spravljali ob živce. Ni skrivala mnenja, da bi moral Laing pri tridesetih letih dvanajst ur na dan delati v modni svetovalnici, vzbujati spoštovanje in se pretirano ceniti, tako kot njen soprog. Brez dvoma je v Laingu videla nekakšnega notranjega odpadnika iz zdravniške srenje, ki se je po skriv nem prehodu izmuznil v manj odgovoren svet. Plehko pričkanje je Lainga presenetilo, ampak že kmalu po vselitvi je okoli v zgradbi opazil precejšnje število slabo prikritih sporov. V stolpnici se je odvijalo še drugo, nje no lastno življenje. Pogovor na zabavi pri Alice se je odvi jal na dveh ravneh. Tik pod peno poklicnega opravljanja je bila trda skorja osebne tekmovalnosti. Od časa do časa ga je spreletel občutek, da vsi samo čakajo, da bo kdo naredil hudo napako. Po zajtrku je Laing počistil črepinje na balkonu. Dve od keramičnih ploščic sta počili. Rahlo nejevoljen je zgrabil za vrat steklenice, v katerem je še vedno tičal z žico povezani čep, in ga zagnal čez balkonsko ograjo. Čez par sekund je za slišal, kako se je razletel med avtomobili na parkirišču. 11
Zbral se je in previdno poškilil čez rob – prav lahko bi se zgodilo, da bi zadel kakšno vetrobransko steklo. Na glas se je zasmejal svoji malopridni gesti in pogledal navzgor proti 31. nadstropju. Kaj so proslavljali ob pol dvanajstih dopoldne? Laing je prisluhnil vedno večjemu hrupu, ko je prišlo še več gostov. Se je zabava nepričakovano začela prezgodaj ali pa je bila ena tistih, ki so trajale vso noč, zdaj pa je dobila nov za gon? Notranji čas stolpnice je kot umetna psihološka klima sledil svojemu notranjemu ritmu, ki sta ga poganjala alkohol in nespečnost. Na balkonu poševno nad njim je ena njegovih sosed, Charlotte Melville, na mizo postavila pladenj s pijačo. Laing, ki se je občutljivo zavedal zbodljajev v jetrih, se je spomnil, da je na včerajšnji zabavi pri Alice sprejel povabilo na koktajl pri njej. Bil je Charlotte hvaležen, ker ga je odrešila zobnega kirurga, obsedenega z jaškom za smeti. Ampak bil je preveč pijan, da bi lahko o očarljivi petintridesetletni vdovi izvedel kaj več od tega, da piše reklamne tekste in vodi majhno, a uspešno reklamno agencijo. Bližina njenega stanovanja in njeno lahkotno obnašanje sta ga očarala in v njem prebudila zmedeno mešanico poželenja in želje po romantični pusto lovščini – spoznal je, da starejši ko je bil, bolj romantičen je postajal, in hkrati bolj neobčutljiv. Laing se je zavedal, da je bila spolnost ena tistih priložno sti, ki jih je stolpnica ponujala v obilju. Zdolgočasene žene, očarljivo napravljene za razkošne nočne zabave na razgledni terasi, so že od zgodnjega popoldneva posedale okoli ba zenov in v restavraciji ali pa se z roko pod roko sprehajale po pasaži v 10. nadstropju. Ko so stopale mimo Lainga, jih je pogledoval z občudujočimi, vendar previdnimi pogledi. Kljub ravnodušnemu pretvarjanju je vedel, da je po ločitvi 12
na nevarnem območju – dovolj bo ena sama strastna pusto lovščina, na primer s Charlotte Melville ali s kakšno drugo, pa bo zajadral naravnost v nov zakon. V stolpnico se je prese lil, da bi se izognil skušnjavam po novih odnosih. Celo bliži na sestre, zaradi katere se je pogosto spominjal njune živčne matere, ki se je po smrti moža zdravnika počasi pogreznila v alkoholizem, je občasno močno vznemirjala njegov mir. Kakorkoli, Charlotte je na hitro pometla z njegovimi stra hovi. Še vedno je prebolevala moževo smrt za levkemijo in se toliko bolj posvečala dobremu počutju šestletnega sina. Kot je priznala Laingu, jo je mučila nespečnost – obča, sko rajda epidemična težava v stolpnici. Mnogi stanovalci, ki jih je srečal, so, ko so izvedeli, da je zdravnik, ob prvi priložnosti načeli pogovor o težavah s spanjem. Na zabavah so se ljudje o nespečnosti pogovarjali tako, kot bi šlo še za eno od grad benih pomanjkljivosti stanovanjske zgradbe. Šele v zgodnjih jutranjih urah je dva tisoč stanovalcev končno potonilo v sen pod tiho plimo tablet seconala. Laing je Charlotte prvič srečal ob bazenu v 35. nadstrop ju, kjer je običajno plaval tako zato, da bi bil sam, kot zato, da bi se izognil otrokom, ki so uporabljali bazen v 10. nadstrop ju. Ko jo je povabil na kosilo v restavracijo, je vabilo sprejela, toda takoj, ko sta sedla za mizo, je odločno rekla: »Da bo jasno, rada bi se pogovarjala samo o sebi.« Laingu je bilo to všeč. Ko je Laing opoldne prispel v Charlottino stanovanje, je že imela gosta. Televizijski producent z imenom Richard Wilder, robat, prepirljiv možakar, ki je bil nekoč profe sionalni igralec ragbija, je z ženo in dvema sinovoma ži vel v 2. nadstropju. Zaradi hrupnih zabav, ki jih je prirejal 13
s prijatelji v spodnjih nadstropjih – s piloti in stevardesami, ki so skupaj najele več stanovanj – se je že zapletel v različne spore. Do neke mere so neredne ure stanovalce v nižjih nad stropjih oddaljile od sosedov nad njimi. Laingova sestra mu je v trenutku nepazljivosti zašepetala, da se nekje v stolpnici nahaja bordel. Skrivnostni obiski stevardes in njihovo živah no družabno življenje, še posebno v nadstropjih nad njenim, so jo očitno vznemirili, kot da bi na nejasen način rušili na ravno urejenost zgradbe in stopnjevanje prestiža, ki je sce la temeljilo na višini nadstropja. Tudi Laing je opazil, da so bili tako on kot drugi stanovalci precej strpnejši do hrupa in drugih neprijetnosti v nadstropjih nad seboj kot pa do tistih spodaj. Ne glede na to mu je bil Wilder s svojim močnim glasom in ragbijaškim plebejskim obnašanjem všeč. V stano vanjsko skupnost je vnesel nadvse potrebno drznost. Njegov odnos s Charlotte Melville je bilo težko oceniti – svojo moč no seksualno agresivnost je prikrival z izredno živahnostjo. Ni čudno, da je bila njegova žena, bleda mlada ženska s po diplomsko izobrazbo, ki je za literarne tednike ocenjevala otroške knjige, videti neprestano utrujena. Ko je Laing na balkonu od Charlotte prevzel pijačo, je v jasnem ozračju hrup zabave višje zgoraj valovil navzdol, kot da bi bil zrak ozvočen. Charlotte je pokazala na kos čre pinje na Laingovem balkonu, ki je ušel njegovi metli. »So te napadli? Slišala sem nekaj prileteti.« Obrnila se je in zaklicala Wilderju, ki se je udobno namestil na kavč in si ogledoval svoje težke noge: »To so ljudje v 31. nad stropju.« »Kateri ljudje?« je vprašal Laing. Domneval je, da je mislila na določeno skupino, kliko nadvse nasilnih filmskih igralcev in davčnih svetovalcev, ali morda čudaško združbo 14
alkoholikov. Ampak Charlotte je skomignila z rameni, kot da ni potrebno, da bi še kaj dodala. Očitno si je tudi ona izobli kovala vrednotenje po pomembnosti, podobno njegovemu posplošenemu istovetenju ljudi in nadstropij, v katerih so živeli. »Mimogrede, kaj praznujemo?« je vprašal, ko sta se vr nila v dnevno sobo. »Ne veš?« Wilder je pokazal proti zidovom in proti stro pu. »Hiša je od danes naprej vseljena do zadnjega kotička. Dosegli smo polno število.« »Richard pravi, da je bilo oddano še zadnje stanovanje,« je pojasnila Charlotte. »Mimogrede, pogodbeniki so nam obljubili zabavo, ko bo prodano tisoče stanovanje.« »Zanima me, ali bodo držali obljubo,« je pripomnil Wil der. Očitno je užival v omalovaževanju stolpnice. »Izmuzlji vi Anthony Royal naj bi poskrbel za pijačo. Mislim, da si ga srečal,« je rekel Laingu. »Arhitekt, ki je projektiral naša vi seča nebesa.« »Skupaj igrava skvoš,« je odvrnil Laing. Zavedel se je iz zivalnega podtona v Wilderjevem glasu in dodal: »Enkrat na teden – vendar ga komaj poznam, čeprav mi je všeč.« Wilder se je nagnil naprej in naslonil glavo med pesti. Laing je opazil, da se neprestano gladi, si pregleduje dlake na mogočnih mečih, ovohava hrbtno stran brazgotinastih rok, kot bi šele zdaj odkril svoje telo. »Prednost imaš, da si ga sre čal,« je rekel Wilder. »Rad bi vedel, zakaj. Osamljen značaj – moral bi me odbijati, ampak nekako mi je žal za možaka, ki se dviga nad nami kot neke vrste padli angel.« »Živi v stanovanju na vrhu,« je pripomnil Laing. Nobe ne želje ni imel, da bi se zapletel v pričkanje zaradi svojega površnega poznanstva z Royalom. Premožnega arhitekta, 15
nekdanjega člana konzorcija, ki je načrtoval omenjeni grad beni projekt, je srečal ob koncu zdravljenja po manjši pro metni nesreči. Laing mu je pomagal sestaviti zapleteno na pravo za telesno vadbo v stanovanju na terasi, v katerem je živel in ki je bilo predmet velike pozornosti in zanimanja. Royal je, kot so vsi neprestano govorili, stanoval »na vrhu« zgradbe, kot da bi šlo za kakšno sijajno palačo. »Royal je bil prvi, ki se je vselil,« ga je poučil Wilder. »Nečesa v zvezi z njim nikakor ne morem razumeti. Morda gre celo za občutek krivde – tam zgoraj tiči, kot da bi hotel, da ga najdejo. Pričakoval sem, da nas bo zapustil že pred me seci. Ima bogato mlado ženo, zakaj torej vztraja v tem tako slavljenem stanovanju?« Še preden je Laing lahko ugovar jal, je Wilder rinil dalje: »Vem, da ima Charlotte pomisleke glede bivanja tukaj – težava s temi zgradbami je v tem, da niso zgrajene za otroke. Za edini odprti prostor se je izkazalo, da je parkirišče v lasti nekoga drugega. Mimogrede, doktor, zamislil sem si televizijski dokumentarec o stolpnicah, ki bi temeljito prikazal fizični in psihični stres življenja v tako veli kih kondominijih, kot je tale.« »Imeli boste veliko materiala.« »Še preveč, kot vedno. Zanima me, ali bi Royal sodeloval – lahko bi ga povprašali, doktor. Njegovi pogledi kot enega od projektantov bloka in njegovega prvega stanovalca bi bili zanimivi. Prav tako tudi vaši …« Wilder je nadaljeval brez prekinitve, besede so se mu me šale s cigaretnim dimom iz ust, ampak Laing je pozornost preusmeril na Charlotte. Pozorno je opazovala Wilderja, prikimavala vsakič, ko je kaj povedal. Laingu je bila všeč njena odločnost, da bo ostala zvesta sebi in svojemu sinku, svoji očitni pameti in zanesljivemu občutku. Njegov zakon 16
z zdravnico, specialistko za tropske bolezni, je bil sicer krat ka, a popolna katastrofa, odsev bog ve kakšnih potreb in že lja. Ne da bi temeljito premislil, se je Laing zapletel s to zelo zagnano in nadvse ambiciozno mlado zdravnico, za katero je bila njegova nepripravljenost, da bi prenehal s poučeva njem – sama po sebi sumljiva – in se raje posvetil političnim aspektom preventivne medicine, vir neskončnega pričkanja in sporov. Že po šestih mesecih skupnega življenja se je ne pričakovano včlanila v organizacijo za borbo proti lakoti in odšla na triletno misijo. Laing ni naredil nič, da bi se ji pri družil. Zaradi razlogov, ki jih še ni znal pojasniti, se mu je upiralo, da bi prenehal poučevati in se odrekel razmeroma vprašljivi varnosti med študenti, ki so bili stari skoraj toliko kot on. Menil je, da bi Charlotte to razumela. V glavi si je zamislil možno nadaljevanje njunega odnosa. Bližina in ločenost, ki ju je hkrati nudila stolpnica, nevtralno čustveno ozadje, ki bi morda omogočilo razvoj skrivnega razmerja, so ga zače li privlačiti. Ampak iz neznanega razloga je začutil, da se je vnaprej izognil celo temu domišljijskemu razmerju, sluteč, da sta drug z drugim precej bolj povezana, kot domneva ta. Povezovala ju je skoraj nevidna mreža tekmovalnosti in spletk v zgradbi. Kot je domneval, je bilo to navidezno neobvezujoče sre čanje v Charlottinem stanovanju namenjeno preverjanju nje govega odnosa do stanovalcev iz višjih nadstropij, ki so otro kom poskušali preprečiti uporabo bazena v 35. nadstropju. »Pogoji naše zakupne pogodbe nam jamčijo enakovredni dostop do vseh storitev,« je razložila Charlotte. »Zato smo se odločili, da bomo organizirali delovno skupino staršev.« »Mar me to ne izključuje?« 17
»V komisiji potrebujemo zdravnika. Pediatrično mnenje bo učinkovalo precej močneje iz tvojih ust, Robert.« »Dobro, morda …« Laing je okleval, ali naj se zaveže. Še preden se bo dobro zavedel, bo postal igralec v močno an gažiranem televizijskem dokumentarcu ali v protestih pred upravnikovo pisarno. Trenutno ni bil razpoložen za zapleta nje v prepir med nadstropji, zato je vstal in se opravičil. Ko je odšel, je Charlotte segla po seznamu pritožb. Sede poleg Wilderja, je kot vestna učiteljica, ki pripravlja učni načrt za prihodnji semester, začela odkljukavati pritožbe, ki bi jih predložili upravniku zgradbe. Ko se je Laing vrnil v stanovanje, se je zabava v 31. nad stropju že končala. V tišini je stal na balkonu in občudoval veličastno igro svetlobe na pročelju sosednje, dvesto metrov oddaljene stolpnice. Zgradbo so ravnokar dokončali in po naključju so prvi stanovalci prispeli vanjo prav v jutru, ko se je v njihovo zgradbo vselil še zadnji prebivalec. Selitveni tovornjak s pohištvom se je vzvratno pomikal skozi vhod za tovorno dvigalo, preproge in stereofonske zvočnike, toaletne mizice in posteljne svetilke bodo raztovorili v jašek dvigala ter z njimi kmalu opremili novo zasebno postojanko. Ko je Laing razmišljal o izbruhu veselja in vznemirjenja, ki ga bodo prišleki doživeli, ko bodo prvič z zračne police pogledali navzdol po pročelju umetne pečine, ga je primer jal s pogovorom, ki ga je slišal med Wilderjem in Charlotte Melville. Naj se je temu še tako upiral, se je zdaj moral spri jazniti z nečim, kar je poskušal odriniti od sebe – da je bilo zadnjih šest mesecev obdobje neprestanega pričkanja med sosedi, nepomembnih razprav o neučinkovitih dvigalih in prezračevalnem sistemu, o nerazumljivih električnih napa 18
kah, hrupu, tekmi za parkirna mesta in, skratka, kopici manj ših nepravilnosti, ki bi jih morali arhitekti pri projektiranju njihovih precenjenih stanovanj že vnaprej preprečiti. Potla čene napetosti med stanovalci so bile presenetljivo močne ne glede na to, da so jih zaradi civiliziranega okolja v zgradbi in deloma zaradi očitne potrebe narediti ogromno zgradbo za zgodbo o uspehu začasno odrinili vstran. Laing se je spomnil manjšega, vendar neprijetnega do godka, ki se je popoldne prejšnjega dne zgodil v nakupovalni pasaži v 10. nadstropju. Ko je čakal v banki, da unovči ček, se je pred vhodom v plavalni bazen vnel prepir. Skupina še vedno mokrih otrok se je umikala pred mogočno pojavo ra čunovodje iz 17. nadstropja. V tem neenakem spopadu mu je nasproti stala Helen Wilder. Bojevitost njenega moža je iz nje že zdavnaj posrkala vsako samozavest. Živčno je posku šala umiriti otroke in obenem potrpežljivo poslušala očitke računovodje ter mu tu pa tam šibko ugovarjala. Laing je zapustil bančno okence in mimo gneče pri bla gajnah v samopostrežni trgovini in žensk pod sušilniki za lase v frizerskem salonu stopil proti njim. Ustavil se je ob gospe Wilder in čakal, da ga prepozna. Počasi je ugotovil, da se računovodja pritožuje, ker so njeni otroci, in to ne prvič, urinirali v bazenu. Laing je na kratko posegel vmes, ampak računovodja je zavihral skozi nihajna vrata, prepričan, da je dovolj prestrašil gospo Wilder in otroke ter jih za vedno odgnal proč. »Hvala, ker ste me podprli – to bi moral storiti Richard.« Izpred oči si je odmaknila moker koder las. »To postaja ne znosno – dogovorili smo se za ločene ure za otroke, ampak odrasli kljub temu prihajajo na bazen.« Prijela je Lainga za roko in na hitro pogledala čez gnečo na hodniku. »Bi me 19
lahko pospremili nazaj do dvigala? Verjetno se sliši precej bojazljivo, vendar me že nekaj časa preganja prepričanje, da nas bodo nekega dne fizično napadli.« Zadrhtela je pod vlaž no brisačo in potisnila otroke naprej. »Občutek imam, kot da ti ljudje v resnici sploh ne stanujejo tukaj.« Pozneje popoldne se je Laing zalotil, da premišljuje o zad nji opazki Helen Wilder. Naj je bila slišati še tako absurdna, je bilo v njeni izjavi zrno resnice. Tu pa tam sta njegova sose da, zobni kirurg in njegova žena, stopila na svoj balkon in se namrščila, kot da ne odobravata sproščenega položaja, v ka terem je počival v ležalniku. Laing si je poskušal predstavlja ti njuno skupno življenje, njune konjičke, pogovor, spolno občevanje. Težko si je bilo zamisliti kakršnokoli domačnost, kot da bi bila Steelova tajna agenta, ki se neuspešno trudita ustvariti vtis poročenega para. V nasprotju z njima pa je bil Wilder še kako resničen, samo da ni niti pod razno pripadal krogom višje stanujočih stanovalcev. Laing je ležal na balkonu in strmel v mrak, ki je zagrinjal pročelja sosednjih stolpnic. Njihova velikost se je zaradi igre svetlobe in senc po fasadah dozdevno spreminjala. Včasih je bil ob večerih po vrnitvi z medicinske fakultete prepričan, da je sosednjim zgradbam v času njegove odsotnosti uspelo zra sti. Štiridesetnadstropni stolp, podprt z betonskimi stebri, se je dozdeval celo višji, kot če bi mu skupina delavcev, ki so se pravkar vračali z gradbišča televizijskih studiev, nenačrtova no nadgradila še eno nadstropje. Pet stanovanjskih nebotič nikov na vzhodnem robu kilometer in pol širokega območja je skupaj tvorilo mogočno palisado, ki je predmestne ulice za njimi potopila v temo, še preden se je znočilo. Dozdevalo se je skoraj, kot da so stolpnice izzivale samo sonce – Anthony Royal in drugi arhitekti, ki so zasnovali 20
sosesko, zagotovo niso predvideli dramatičnega jutranjega spopada med betonskimi kolosi in vzhajajočim soncem. Bilo je nadvse ustrezno, da se je sonce med vzpenjanjem nad ob zorje najprej pojavilo med stebri stanovanjskih stolpov, kot bi bilo nemirno zaradi zbujanja velikanov. V jutranjih urah je Laing iz svoje pisarne v najvišjem nadstropju medicinske fakultete opazoval sence, ki so drsele čez parkirišča in še pra zne površine soseske, kot bi se odprle zapornice in jih napol nile z dnevom. Laing je prvi dojel, da so v poskusu zavzeti nebo zmagale ogromne stavbe. Kmalu po deveti uri zvečer je izpad elektrike za kratek čas omrtvičil 9., 10. in 11. nadstropje. Ko je Laing pozneje več krat pomislil na dogodek, ga je vedno znova začudila pretira na zmeda med petnajstminutno zatemnitvijo. V pasaži v 10. nadstropju je bilo takrat okoli dvesto ljudi. Mnogi so se po škodovali v divjem prerivanju pred dvigali in na stopniščih. Med tistimi, ki so se poskušali spustiti do stanovanj v nižjih nadstropjih, in stanovalci iz višjih nadstropij, ki so vztrajali pri umiku v hladnejši, višje ležeči del zgradbe, je v temi prišlo do absurdnih, vendar neprijetnih prepirov. Med izpadom sta odpovedali dve od desetih dvigal. Prezračevalni sistem je bil izključen in ženska, ki je obtičala v dvigalu med 10. in 11. nadstropjem, je postala histerična, verjetno je bila celo žr tev manjšega seksualnega nasilja. Ko so se luči čez čas spet prižgale, so razkrile bogato žetev nedovoljenih ljubezenskih stikov, ki so se v ugodnih razmerah popolne teme razcveteli kot kakšna požrešna rastlinska vrsta. Laing je bil, ko je zmanjkalo luči, na poti v telovadnico. Nepripravljen, da bi se pomešal v zmešnjavo v pasaži, je po čakal v opuščeni učilnici osnovne šole. Ko je v samoti sedel 21
pri eni od miniaturnih mizic za otroke, v temi obkrožen z meglenimi obrisi veselih otroških risbic, je prisluškoval prerivanju in kričanju njihovih staršev v preddverju dvigal. Ko so se luči spet prižgale, je stopil med presenečene stano valce in se po najboljši volji trudil, da bi jih pomiril. Poskrbel je za prenos ženske iz dvigala na zofo v preddverju. Ženska z močnimi kostmi je bila žena draguljarja iz 40. nadstropja, močno se je oklenila Laingove roke in ga spustila šele, ko se je prikazal njen mož. Ko je gneča po divjem pritiskanju na gumbe dvigal popu stila, je Laing opazil, da sta se med električnim izpadom dva otroka zatekla v sosednji prostor. Oprezno sta se pomikala proti vhodu na bazen, ker sta se očitno poskušala izogniti vi sokemu računovodji iz 14. nadstropja, ki je kot samozvani čuvaj vode v rokah kot kakšno bizarno orožje držal mrežo za posnemanje pene z gladine. Laing je jezno zakorakal naprej. Otroka se nista pustila odgnati od bazena. Odmaknila sta se šele, ko se je približal. Računovodja je stal ob robu vode in s čistilnikom nerodno grabil po mirni gladini. Na nasprotnem koncu so se čez rob povlekli trije plavalci, ki so ostali v vodi ves čas zatemnitve. Mimogrede je opazil, da je eden od njih Richard Wilder. Laing je poprijel za ročaj čistilnika. Medtem ko sta ju otro ka opazovala, je pomagal računovodji, da ga je dvignil čez vodo. Na gladini sredi bazena je lebdelo truplo afganistanskega hrta.
22