Ben Okri: Cesta sestradanih (odlomek)

Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4

22.Nov.2016 12:15

Ben Okri CESTA SESTRADANIH

Ben Okri_TEXT3.indd 1

10/11/2016 11:09:36 AM

Naslov izvirnika: The Famished Road © Copyright by Ben Okri, 1991 © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2016 © Copyright for translation by Urban Belina, 2016 Projekt je v okviru programa Ustvarjalna Evropa podprla Evropska unija.

Izdajo knjige je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.432-31 OKRI, Ben Cesta sestradanih / Ben Okri ; prevedel Urban Belina. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2016. - (Zbirka Eho ; 11) Prevod dela: The famished road ISBN 978-961-93732-7-9 285294592 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Ben Okri_TEXT3.indd 2

10/11/2016 11:09:36 AM

Ben Okri

CESTA SESTRADANIH

Prevedel Urban Belina

Ben Okri_TEXT3.indd 3

10/11/2016 11:09:36 AM

Knjigo posveÄ?am Grace Okri, moji mami in prijateljici, in Rosemary Clunie

Ben Okri_TEXT3.indd 4

10/11/2016 11:09:36 AM

PRVI DEL

Ben Okri_TEXT3.indd 5

10/11/2016 11:09:36 AM

Ben Okri_TEXT3.indd 6

10/11/2016 11:09:36 AM

PRVA KNJIGA 1 V začetku je bila reka. Reka je postala cesta in ta cesta se je razve­ jila po celem svetu. Ker pa je bila cesta nekoč reka, je bila nenehno lačna.

V tej deželi začetkov so se duhovi mešali z nerojenimi. Spre­ minjali smo se lahko v mnogotere oblike. Veliko nas je prevzelo obliko ptičev. Nismo poznali mej. Veliko smo praznovali, se igrali in žalovali. Zaradi prečudovitih grozot večnosti smo dosti prazno­ vali. Kar naprej smo se igrali, saj smo bili svobodni. Pogosto smo žalovali, saj so bili med nami vedno tudi tisti, ki so se ravno vrnili iz sveta živih. Po prihodu so bili popolnoma neutolažljivi zaradi vse ljubezni, ki so jo morali pustiti za sabo, zavoljo vsega trpljenja, ki jim ga ni uspelo odrešiti, zavoljo vsega, česar niso nikoli doumeli, in zaradi vseh stvari, ki so se jih komaj dobro začeli učiti, preden jih je povleklo nazaj v deželo izvora.

Nihče od nas se ni niti malo veselil, ker bo rojen. Vse tegobe obstoja nas niso navduševale, ni nam bilo mar za neizpolnjena hre­ penenja, poveličevane krivice sveta, labirinte ljubezni, ignoranco staršev, dejstvo, da bomo umrli, niti za neverjetno nonšalanco živih sredi preprostih lepot vesolja. Bali smo se brezsrčnih ljudi, saj se vsi rodijo slepi, le redki od njih pa se kadar koli naučijo gledati.

Naš kralj je bil čudovit osebek, ki se je včasih prikazal v obliki velike mačke. Imel je rdečo brado in smaragdno zelene oči. Rodil se je neštetokrat in legende o njem so krožile po vseh svetovih, poznan je bil pod stotimi različnimi imeni. Ni bilo pomembno, v kakšnih razmerah se je rodil. Vsakič je imel zelo nenavadno življenje. Člo­ vek lahko prelista velike nevidne knjige življenj in bo hitro prepo­ znal njegovo genialnost v zapisanih in nezapisanih dobah. Včasih je bil moški, drugič ženska, v vsakem življenju je dosegel neverjetne stvari. Če bi želeli najti skupni imenovalec za vsa njegova življenja,

7

Ben Okri_TEXT3.indd 7

10/11/2016 11:09:36 AM

srž njegove genialnosti, bi to lahko bila ljubezen do preobrazbe in preobražanje ljubezni v višje sfere.

Skupaj z duhovnimi tovariši, z njimi smo si bili še posebej bli­ zu, smo bili večino časa srečni, saj smo lebdeli v turkiznem zraku ljubezni. Igrali smo se s favni, vilami in čudovitimi bitji. Nežne sibile, blagohotni duhovi in vedra prisotnost naših prednikov so nas venomer spremljali, nas obsipali s sijajem svojih raznolikih ma­ vric. Dojenčki ob rojstvu jočejo iz več razlogov, eden od njih pa je nenadna ločitev od sveta čistih sanj, kjer vse stvari tvori začaranost in kjer ne poznajo trpljenja.

Bolj ko smo bili srečni, bliže je bilo naše rojstvo. Ko smo se pri­ bližali naslednji inkarnaciji, smo sklenili zavezo, da se bomo ob prvi priložnosti vrnili v svet duhov. To prisego smo si dali sredi po­ ljan bohotnih rož in v mesečini tistega sveta s sladkastim okusom.

Tisti med nami, ki so dali takšno zavezo, so bili med živimi znani kot abikuji, otroci duhovi. Vsi ljudje nas niso prepoznali. Spadali smo med tiste, ki so nenehno prihajali in odhajali, nezmožni sprija­ zniti se z življenjem. Z močjo volje smo lahko priklicali lastno smrt.

Naše obljube so nas zavezovale. Če je kdo od nas prelomil to zavezo, so ga napadli prividi in tovariši so ga začeli preganjati. Uteho je lahko našel šele v svetu nerojenih, na mestu izvirov, kjer so ga tiho pričakali ljubljeni.

Tisti od nas, ki smo oklevaje ostali na svetu, zapeljala nas je na­ mreč blagovest o čudovitih dogodkih, smo prestali življenje s prele­ pimi in usodnimi očmi, s seboj smo nosili glasbo ljubke in tragične mitologije. Naša usta izrekajo nejasne prerokbe. V naše misli vdira­ jo podobe iz prihodnosti. Nadvse čudni smo, polovica naše biti je venomer v svetu duhov.

Pogosto so nas prepoznali in nam potem z britvijo v kožo vrezali znamenja. Če smo se znova rodili istim staršem, so nas ta zname­ nja, ki so ostala vidna tudi na našem novem telesu, že vnaprej za­ znamovala. Potem je svet spredel čipko usode okoli naših življenj.

Tisti med nami, ki so umrli še v otroštvu, so se trudili izbrisati svoja

8

Ben Okri_TEXT3.indd 8

10/11/2016 11:09:36 AM

znamenja, iz njih so poskušali narediti rojstna znamenja ali zanimi­ ve razbarvane oblike. Če nam ni uspelo in so nas prepoznali, nas je pozdravilo zgroženo tuljenje in ihtenje naših mater.

Ker nismo hoteli ostati, smo materam prizadejali hude bolečine.

Njihova bolečina je z vsakim našim prihodom nazaj postajala vse hujša. Njihova tesnoba se je spremenila v dodatno duhovno težo, ki je pospešila cikel našega ponovnega rojevanja. Vsako novo roj­ stvo je tudi za nas pomenilo strašno trpljenje, vsakič smo doživeli šok ob prihodu na ta surovi svet. Drugi duhovi in predniki so nam zamerili naš ciklični upor. V svetu duhov nas niso marali, v svetu živih smo bili zaznamovani. Ker nismo bili pripravljeni ostati, smo porušili marsikatero ravnovesje.

Naši starši so nam z žgočimi obrednimi daritvami skušali vliti voljo do življenja. Poleg tega so se nas trudili prepričati, naj jim razkrijemo, kam smo skrili duhovna znamenja, ki so nas vezala na drugi svet. Njihove daritve smo sprejemali z zaničevanjem in še naprej divje branili skrivnosti svojih znamenj. Tudi dolgo rojevanje mater brez veselja nas ni premaknilo.

Hrepeneli smo po hitri vrnitvi domov, hoteli smo se igrati ob reki, na pašnikih in v čarobnih špiljah. Želeli smo meditirati o son­ čavi in dragih kamnih, hrepeneli smo po radosti v večni rosi duha.

Roditi se pomeni priti na svet, obtežen s čudnimi darovi duše, z ugankami in neutešljivim občutkom izgona. Tako je bilo vsaj meni.

Le kolikokrat sem prišel in odšel skozi grozoviti prehod? Ko­ likokrat sem se rodil in umrl v mladih letih? In kolikokrat sem se rodil istim staršem? Tega nisem vedel. V meni je bilo toliko prahu življenja. A tokrat sem se nekje v medprostoru med svetom duhov in svetom živih odločil ostati. To je pomenilo prelomiti dano oblju­ bo in prelisičiti tovariše. Tako se nisem odločil zaradi obredov, žgal­ nih daritev olja, jama in palmovih oreščkov, niti zaradi dobrikanja, kratkotrajnih obljub o posebnih privilegijih, niti zaradi gorja, ki sem ga povzročil. Prav tako se tako nisem odločil zaradi svoje zgro­ ženosti nad dejstvom, da so me prepoznali. Če ne štejem zname­

9

Ben Okri_TEXT3.indd 9

10/11/2016 11:09:36 AM

nja na svoji dlani, se mi je uspelo izogniti temu, da bi me odkrili.

Mogoče sem se preprosto naveličal kar naprej prihajati in odhajati.

Strašno težko je, če si za venomer ujet nekje vmes. Morda sem si želel, da bi okusil ta svet, ga občutil, pretrpel, spoznal, vzljubil, da bi vanj tudi kaj vrednega prispeval in med prihajajočim življenjem dosegel sublimno notranje občutenje večnosti. Včasih pa se mi zdi, da sem ostal zaradi obraza. Želel sem osrečiti premikasteni obraz ženske, ki je postala moja mama.

Ko je napočil čas za začetek obredov ob rojstvu, so bila polja ob razpotjih razžarjena od ljubkih prisotnosti in mavričnih bitij. Naš kralj nas je odvedel do prvega vrha sedmerih gora. Dolgo nam je govoril v tišini. Njegove skrivnostne besede so v nas vžgale ogenj.

Govore je oboževal. Z izredno strogostjo mi je s smaragdno žareči­ mi očmi zabičal: »Ti spadaš med objestne. S tabo bodo kar naprej težave. Po šte­ vilnih cestah boš potoval, preden boš naposled odkril reko svoje usode. Tvoje življenje bo polno ugank. Varovali te bodo in nikoli ne boš sam.« Skupaj smo se spustili v prostrano dolino. Bil je pradaven pra­ znik. Okoli nas so ob glasbi bogov plesali bajni duhovi, popevali so zlate zakletve in lazuritne uroke, da bi zavarovali naše duše v vseh medprostorih in nas pripravili na prvi stik s krvjo in zemljo. Vsak od nas je prehod opravil sam. Sami smo morali prestati prehajanje – preživeti plamene in morje, vznik v iluzije. Izgon se je začel.

To so miti o začetku. To so zgodbe in občutja globoko v srčiki tistih, zasejanih v bogatih deželah, ki še zmeraj verjamejo v skriv­ nosti.

Nisem se rodil samo, ker sem sklenil ostati, ampak tudi, ker so se mi med prihajanjem in odhajanjem dolgi cikli časa končno zate­ gnili okoli vratu. Molil sem za smeh, za življenje brez lakote. Dobil sem protislovne odgovore. Kako je možno, da sem se rodil z nasme­ hom, bo za vedno ostalo uganka.

10

Ben Okri_TEXT3.indd 10

10/11/2016 11:09:36 AM

2 Eden od razlogov, zaradi katerih se nisem hotel roditi, se mi je razjasnil po prihodu na ta svet. Bil sem še zelo mlad, ko sem začu­ deno opazoval, kako je luknja v cesti požrla očeta. Zatem sem videl mamo bingljati z vej modrega drevesa. Sedem let sem imel, ko se mi je sanjalo, da so moje roke prekrite z rumeno krvjo tujca. Nisem vedel, ali ti prizori sodijo v to življenje ali morda v prejšnje, lahko celo, da v tisto, ki bo še prišlo, navsezadnje bi to lahko bili tudi gostitelji podob, ki vdirajo v misli vseh otrok.

Ko sem bil še zelo mlad, sem se jasno spominjal, da se moje življenje razteza v druga življenja. Ni bilo ločnic. Včasih se mi je zdelo, da živim več življenj hkrati. Eno življenje se je prelilo v druga in vsa skupaj so stekla v moje otroštvo.

Kot otroku se mi je zdelo, da sem mami v breme. Mene pa je obremenjevala nedoumljivost življenja. Rojstvo je predstavljalo šok, od katerega si nisem nikoli povsem opomogel. Pogosto so se z mano pogovarjali glasovi, ponoči ali podnevi. Počasi sem spoznal, da gre za glasove mojih duhovnih tovarišev. »Kaj pa počneš tu?« je vprašal eden od njih. »Živim,« sem mu odvrnil. »Za kaj živiš?« »Ne vem.« »Zakaj pa ne veš? A nisi videl, kaj te čaka?« »Ne.« Potem so mi pokazali podobe, ki jih nisem znal razvozlati. Po­ kazali so mi zapor, žensko, prekrito z zlatimi turi, dolgo cesto, ne­ usmiljeni sij sonca, poplavo, potres, smrt. »Vrni se nazaj k nam,« so dejali. »Pogrešamo te tam pri reki.

Zapustil si nas. Če se ne vrneš, ti bomo nadvse otežili življenje.« Začel sem vpiti, izzival sem jih, naj kar poskusijo z vso močjo.

Ob eni od teh priložnosti je v sobo prišla mama, obstala je tam in me gledala. Ko sem jo opazil, sem obmolknil. Oči so se ji iskrile.

Prišla je k meni, me mahnila po glavi in vprašala: 11

Ben Okri_TEXT3.indd 11

10/11/2016 11:09:36 AM

»S kom se pogovarjaš?« »Z nikomer,« sem odvrnil.

Dolgo je zrla vame. Ne spominjam se več, koliko sem bil takrat star. Pozneje so se moji duhovni tovariši nadvse zabavali, če jim me je uspelo spraviti v težave. Pogosto sem nihal med obema svetovo­ ma. Nekega dne sem se igral na pesku, ko so me poklicali z druge strani ceste z glasom moje mame. Ko sem šel za tem glasom, bi me kmalu zbil avto. Ob drugi priložnosti so me s sladkimi pesmimi zmamili proti jarku. Padel sem vanj, česar ni nihče opazil, samo sreči se lahko zahvalim, da me je mimoidoči kolesar videl divje čofotati v umazani vodi in me je rešil, preden sem se utopil.

Zatem sem zbolel in večino časa sem preživel na drugem sve­ tu, kjer sem poskušal razčistiti stvari s svojimi duhovnimi tovariši, trudil sem se jih prepričati, da naj me pustijo pri miru. A se nisem zavedal, da je moja smrt vse bolj gotova, čim več časa prebijem tam. Šele precej pozneje, ko sem skušal priti nazaj v svoje telo, pa nika­ kor nisem mogel, sem spoznal, da jim je uspelo ločiti me od mojega življenja. Dolgo sem vekal v srebrno praznino, nakar je naš kralj le posredoval zame in znova odprl vrata mojega telesa.

Ko sem se prebudil, sem se znašel v krsti. Starši so me prepustili smrti. Začeli so že s pogrebom, ko so na vsem lepem zaslišali moje silovito ihtenje. Zaradi moje čudežne ozdravitve so mi še drugič dali ime in priredili veliko zabavo, ki si je v resnici niso mogli pri­ voščiti. Poimenovali so me Lazaro. Ker pa so se mi ljudje začeli po­ smehovati, mnogim je bilo namreč neprijetno zaradi povezave med imenom Lazaro in Lazarjem, ga je moja mama na koncu skrajšala v Azaro.

Pozneje sem izvedel, da sem med življenjem in smrtjo nihal kar dva tedna. Odkril sem, da sem izčrpal energijo in prihranke svo­ jih staršev. Povedali so mi tudi, da so k meni poklicali zeliščarja.

Priznal je, da ne zna narediti ničesar, kar bi mi pomagalo, nakar je vrgel školjke, razvozlal njihov pomen in povedal: »To je otrok, ki se ni želel roditi, a se bo vseeno boril do smrti.«

12

Ben Okri_TEXT3.indd 12

10/11/2016 11:09:36 AM

Povedal je še, da morajo moji starši v primeru, da si opomorem, nemudoma izvesti obred, s katerim bodo prekinili moje povezave s svetom duhov. On me je kot prvi poklical z imenom, ki je pri ma­ terah vzbujalo grozo. Razložil jim je, da sem nekje na Zemlji skril posebna znamenja svoje duhovne identitete in da bom še naprej zboleval, dokler jih ne bodo odkrili, skoraj povsem gotov je bil, da bom umrl še pred enaindvajsetim letom.

Ko sem navsezadnje okreval, sta moja starša zaradi mene zapra­ vila že daleč preveč denarja. Bila sta v hudih dolgovih. Moj oče se je že naveličal prenašati težave, ki sem jih prinesel, zato je bil precej skeptičen glede napovedi in zagotovil zeliščarjev. Če bi se ravnala po vseh njihovih priporočilih, je rekel mami, bi morala izvajati ab­ surdna žrtvovanja vsakič, ko bi stopila čez domači prag. Prav tako je bil sumničav glede njihove nagnjenosti k dragim obredom, ti padarji so kar naprej odkrivali nove zdravstvene težave, da bi človek čim več zapravil za njihova zdravila.

Mama in oče si nista mogla privoščiti še enega obreda. Poleg tega pa nista zares verjela, da sem otrok duh. Tako je čas tekel in obreda niso nikoli izvedli. To me je osrečilo. Nisem si želel, da bi ga izvedli.

Nisem hotel do konca izgubiti stika s tistim svetom svetlobe, ma­ vric in priložnosti. Svoje skrivnosti sem hitro skril. Zakopal sem jih v soju mesečine, po zraku so vrvele bele vešče. Zagrebel sem svoje čarobne kamne, ogledalo, posebne obljube, zlate niti, predmete, ki so mojo identiteto povezovali s svetom duhov. Zakopal sem jih na skritem kraju in ga isti hip pozabil.

V zgodnjih letih je bila mama precej ponosna name. »Ti si čudežen otrok,« je pravila, »številne moči imaš na svoji strani.« Dokler bo moja vez z drugimi svetovi nedotaknjena, dokler ne bodo odkrili mojih predmetov, bo to še naprej držalo.

Ko sem bil otrok, sem znal ljudem brati misli. Lahko sem napo­ vedal njihovo usodo. Na krajih, ki sem jih malo prej zapustil, so se dogajale nesreče. Neko noč sem stal na ulici z mamo, ko mi je glas prišepnil:

13

Ben Okri_TEXT3.indd 13

10/11/2016 11:09:36 AM

»Pojdi na drugo stran.« Mamo sem povlekel na drugo stran ceste in čez nekaj trenutkov je v hišo, pred katero sva predtem stala, treščil vlačilec s priklopni­ kom in pobil celo družino.

Drugo noč sem že sladko spal, ko se je vame zastrmel veliki kralj.

Zbudil sem se, planil iz sobe in stekel po cesti. Starši so prišli za mano. Vlekli so me nazaj domov, ko smo vsi skupaj ugotovili, da poslopje gori. Tisto noč so se naša življenja precej spremenila.

Cesta se je prebudila. Moški in ženske so se gnetli zunaj v jutra­ njih haljah, obraze so imeli zmečkane od spanja, v rokah počrnele petrolejke. V našem predelu ni bilo elektrike. Svetilke, ki so jih držali dvignjene visoko nad glavami, so razkrivale vešče s čudnimi očmi, raztelešene obraze so razsvetljevale s tako čudnim spektrom svetlobe, da se mi je zdelo, kot bi bil spet med duhovi. En svet vsebuje slutnje drugih.

To je bila noč požarov. Sova je v nizkem letu hušknila mimo go­ rečega poslopja. V zraku je viselo polno krikov. Najemniki so hiteli sem in tja s polnimi vedri vode iz bližnjega vodnjaka. Plameni so postopno pojenjali. Cele družine so bile vso noč zunaj, z razcapa­ nimi oblačili in žimnicami so se stiskale v klobčiču. Vsi so stokali zaradi izgubljenega premoženja. Nihče ni umrl.

Ko je bilo že tako temno, da se ni več videlo oddaljenih kosov neba in se ni dalo razločiti gozda, se je prikazal lastnik in začel bentiti. Vrgel se je na tla. Kotalil se je, brcal naokoli in nas ves čas na vse pretege psoval. Kričal je, da smo nalašč zažgali njegovo poslopje, da nam ne bi bilo več treba plačevati najemnine, ki jo je nedavno povišal. »Kako pa naj pridem do denarja za obnovo hiše?« je stokal, po­ stajal je vse bolj zaslepljen od besa. »Vsi skupaj boste morali pokriti škodo!« je zakrakal.

Nihče se ni zmenil zanj. Naša glavna naloga je bilo iskanje nove namestitve. Zbrali smo svojo lastnino in se pripravili na selitev. »Vsi skupaj morate ostati tu!« je v temi kričal lastnik.

14

Ben Okri_TEXT3.indd 14

10/11/2016 11:09:36 AM

Odhitel je proč in se čez kako uro vrnil s tremi policaji. Napadli so nas, naklestili so nas z biči in nam razbili glave z gumijevkami.

Nismo jim ostali dolžni. Mlatili smo jih s palicami in vrvmi. Raz­ trgali smo njihove kolonialne uniforme in jih nagnali stran. Vrnili so se z okrepitvami. Oče je dva zvabil v stransko ulico in ju močno premikastil. Še več se jih je vsulo nanj. Bil je kot kak srditi derviš, da ga je na koncu moralo obvladati kar šest policajev, zvezali so ga in ga odvlekli na policijsko postajo.

Okrepitve so medtem mlatile po vseh zbranih, v pijanski vročici so naredile cel kraval. Ko so končali, so petnajst moških, trije otro­ ci, štiri ženske, dve kozi in pes ranjeni obležali na bojišču našega predela. Tako se je začel upor.

Pozno ponoči je začelo deževati in dež je med besnenjem pre­ bivalcev geta ves čas enakomerno padal. Sicer ni deževalo preveč dolgo, a kolesnice so se vseeno spremenile v blato. Zalivalo je naš bes. Peli smo starodavne bojne pesmi, vihteli bajonete in mačete, v temi so se zbirale tolpe. Korakali so po blatu. Na glavni cesti so pla­ nili po avtomobilih in avtobusih. Napadli so policijska vozila. Iz­ ropali so trgovine. Vsi skupaj so začeli pleniti, zažigati in prevračati stvari. Mamo, ki me je nosila, je gnala naprej pobesnela množica ljudi. Ob glavni cesti me je odložila, da bi si popravila ogrinjalo, pripravljala se je na najhujše, ko je bevskajoča drhal planila v najino smer. Šli so naravnost med nama. Ločili so me od mame.

Taval sem po besnečem okolju, poslušal krohotanje zlohotnih duhov. Na nebu je bil lunin krajec, nad hišami je kraljevala tema, cesta je bila polna razbitih steklenic in razčesnjenega lesa. Bil sem bos. Kupi smeti so se vžigali v plamenih, moške so vlačili iz av­ tomobilov, iz hiš se je sukljal gost dim. Spotikal sem se naokoli, iskal sem mamo in se znašel sredi temne ulice. Pri zapuščeni hiši je zunaj na stojalu gorela samotna sveča. Slišal sem vzneseno petje, od katerega je drhtela cela ulica. Sence so švigale mimo, zaudarjale so po potu in besnilu. Bobni so vibrirali v zraku. Mačka je zajavkala, kot bi jo vrgli v ogenj. Nato je iz ceste planila velikanska maškara,

15

Ben Okri_TEXT3.indd 15

10/11/2016 11:09:36 AM

iz glave so se ji sukljali ognjeni zublji. Od strahu sem zakričal in se skril za hlev. Maškara je bila strašanska in razvneta, njeno pogrebno rjovenje je ulice napolnilo s pradavno tišino. Zrl sem vanjo v sveti grozi. Gledal sem v njeno senco ob velikem drevesu v plamenih, plesala je po prazni ulici.

Potem se je tema napolnila z njenimi spremljevalci. To so bili obilni možje z lesketajočimi obrazi. Držali so za razsvetljene vrvi, pritrjene na velikansko figuro. Divje je plesala in jih vlekla proti besneči množici. Ko je šla mimo, švistnila skozi zrak, sem se počasi splazil iz svojega skrivališča. Vrtelo se mi je od prividov, namenjen sem bil nazaj na glavno ulico. Iznenada se je iz teme prikazalo več žensk, dišale so po grenkih zeleh. Sklonile so se k meni in me urno odnesle v sršečo noč.

3 Ženske so topotale po ulicah. Ena je nosila črno vrečo, druga je imela očala, tretja škornje. Nihče se jih ni dotaknil, niti opazili jih niso. Skozi nemire so tekle, kot bi bile sence ali obiskovalci iz druge razsežnosti. Nisem si upal niti pisniti. Šele ko so se ustavile na križišču in položile na tla bleščeče bela jajca, sem opazil, da so vse oblečene v bele halje. Obraze so imele zakrite. V pajčolanu so imele luknjo, skozi katero se je komaj dalo razločiti njihove oči. Ko so končale z daritvenim obredom na kri­ žišču, so odtopotale naprej po ulicah, mimo prizorov nereda, in nato v gozd. Tekle so po trdi temi, mimo tišine in meglic, v drugo resničnost, v kateri je velikanska maškara jezdila na belem konju.

Konj je imel krive zobe in diamantno lesketajoče se oči. Zrak je predrl silovit krik. Ko sta maškara in beli konj izginila, sem opazil, da po gozdu kar vrvi od nezemskih bitij. Prizor je bil podoben gneči na bazarju. Mnoga so imela rdeč soj v očeh, iz uhljev se jim je sukljal žafranast dim, vrh glave pa so jim nežno plapolali zelenkasti zublji. Nekatera so bila visoka, druga pritlikava; ena širša, druga bolj pri suhljatih. Premikala so se počasi. Bilo jih je toliko, da so kar

16

Ben Okri_TEXT3.indd 16

10/11/2016 11:09:36 AM

prodirala eno v drugo. Ženske so tekle skozi ta bitja brez kakršnega koli strahu. Šli smo mimo tolpe moških, ki so vlekli domov svoj plen. Šli smo mimo neke poškodovane ženske, zgrudila se je pri koreninah drevesa, glava ji je na eni strani krvavela. Ženske so jo vzele s sabo.

Poslušal sem njeno trpeče stokanje, dokler nismo prispeli do brega reke, kjer nas je čakal drevak. Preden sem lahko kar koli ukrenil, so me ženske strpale v čoln, se skobacale na krov in odveslale proti otoku nedaleč stran. Povsem mirno so veslale, jaz pa sem se po­ skušal upirati. Ko sem začel zibati kanu, so me pritisnile ob tla s svojimi grobimi stopali in me skoraj zadušile z dolgimi haljami.

Prispeli smo do otoka, ženska z očali me je dvignila iz drevaka in odpeljala v kočo. To je bila dejansko kopalnica. Primorala me je, da sem se umil. Najprej me je otrla z grobo brisačo, potem pa me je celega namazala z oljem. Odpeljala me je v svetišče in me polegla na rogoznico. Tisto noč sem poskušal ostati buden, hkrati pa sem bil čisto pri miru, saj so kipi tudi v temi delovali živi. Zdelo se je, da podobe dihajo, da opazijo vsak moj premik, da prisluškujejo mojim mislim.

Zjutraj sem se znašel v prazni sobi. Vstal sem, in še preden mi je uspelo priti do vrat, je vstopila neka ženska. Imela je prodoren pogled. V popolni tišini je moledujoče strmela vame, kot da bi jim lahko rešil življenje.

Z nežnostjo, ki me je presenetila, me je odvedla do ljubke hiše in predme položila izbrane jedi. Zbrale so se okrog mene in me gle­ dale, kako jem. Ko sem končal, so me oblekle v brezmadežno haljo iz tako mehkega in belega blaga, da se mi je zdelo, kot bi bil zavit v oblak. Nežno so me pobožale in odšle iz sobe. Šel sem iz hiše in taval po otoku v beli očaranosti.

Veter je pihal uroke preko morja. Bela mivka je vrvela od ugank. Šel sem mimo svetišča in se zagledal onkraj valov. Na poti nazaj sem naletel na boginjo otoka. To je bila podoba s prelepim obra­ zom in očmi iz marmorja, lesketajočimi se v soncu. Pri stopalih je

17

Ben Okri_TEXT3.indd 17

10/11/2016 11:09:36 AM

imela kovinske gonge, oreščke kole, kaolin, peresa orlov in pavov, živalske kosti in kosti, ki so bile prevelike za živalske. V popolnem krogu so bila okoli nje razmeščena bela jajca na črnih krožnikih.

Njena mogočna in čudežna nosečnost je gledala proti morju.

Ponoči so se boginjine oči svetlikale kot mesečevi kamni. Morski vetrc je pihljal skozi njene rafijaste lase in ustvarjal presunljivo me­ lodijo. V objemu noči sem slišal njene prodorne, ekstatične krike.

Zmuznil sem se ven. Njena veličastna nosečnost je bila tako vzne­ mirljiva, da se je zdelo, da bi lahko porajala boga ali novi svet.

Spal sem v svetišču, med čutečimi podobami, ko me je prebudil zvok gongov. Pogledal sem skozi vrata in videl ženske, vse v belem, kako izvajajo čarni ples okoli svoje boginje. Opazoval sem jih, skrit v temi, ko se je iznenada nekaj za mano premaknilo. Izmed po­ dob je proti meni povsem tiho prišla mačka. Usedla se je k mojim nogam in me pogledala z draguljastimi očmi. Pogladil sem jo po kožuhu. Glas je rekel: »Si nor?« Obrnil sem se. Razen čuječnih kipov nisem videl nikogar. Še enkrat sem pobožal mačko. Glas je rekel: »Zakaj boginja še vedno ni rodila?« »Ne vem,« sem odvrnil, ne da bi trenil. »Ker še ni našla otroka, da bi ga lahko porodila. Če ne boš pazil, boš nocoj znova rojen.« Ko se mi je posvetilo, da lahko včasih razumem jezik živali, sem se prebudil iz očaranosti in se začel scela zavedati nevarnosti, v ka­ teri sem se znašel. Nato sem zaslišal pritajeno stokanje. V drugem kotu sobe je skrita v temi ležala ženska, ki je bila ranjena v nemirih, našel sem jo sredi sanj, noga ji je trzala, kot bi še vedno bežala. Stre­ sel sem jo in zbudil. Namenila mi je zbegan pogled. »Moj sin,« je rekla. »Nekaj mi bodo naredile,« sem rekel.

Ravnodušno je gledala vame. »Moji mami to ne bo všeč,« sem dodal.

18

Ben Okri_TEXT3.indd 18

10/11/2016 11:09:36 AM

Začela je ihteti. Ni znala nehati. Tudi ona je v nemirih izgubila sina. »Lahko bi pobegnila,« sem predlagal.

Nehala je ihteti. Počasi se je dvignila s tal. Odplazila sva se iz sve­ tišča proti drevaku. Veslala sva že v vodi, ko se je iz svetišča dvignil zadrgnjen krik in zajel cel otok. Veter je bičal krike okoli rafijastih las boginje. Valovi so z vso silo butali ob čoln. Hudo obupana sva veslala po razburkanih vodah. Bila sva že na pol poti, ko so ženske prekinile svoj obred in se pognale za nama.

S premikastenim obrazom in povešenimi vekami je poškodovana ženska kot heroj veslala v mesečini. A to naprezanje je bilo zanjo preveč, in ko je drevak zaplul proti bregu, se je nenadoma zgrudila.

Poskušal sem jo zbuditi s slano vodo, a je samo nekaj zagodrnjala in se vdala v usodo. »Moj sin, moj sin,« je bilo vse, kar je izdavila.

Nič nisem mogel storiti. Drevaki so se srdito približevali bregu.

Zamomljal sem molitev zanjo in stekel stran. Nisem se ustavil, do­ kler nisem bil prepričan, da mi je uspelo ubežati kultu molčečih žena.

4 Tisto noč sem spal pod tovornjakom. Zjutraj sem taval sem in tja po ulicah mesta. Hiše so bile velike, povsod naokoli so hrumela vozila in ljudje so buljili vame. Ko sem prišel na bazar, ugledal fi­ žolove pogače, zrelo sadje, posušene ribe in zavohal ocvrte močnate banane, sem se ovedel lakote. Hodil sem od stojnice do stojnice in bolščal v branjevce. Mnogi so me napodili stran. Pri improvizirani stojnici pa me je moški s trdim obrazom premeril in me vprašal: »Si lačen?« Prikimal sem. Dal mi je štruco kruha. Imel je samo štiri prste, manjkal mu je palec. Zahvalil sem se mu in odtaval naprej po ba­ zarju, dokler nisem našel soda, na katerega sem se namestil in začel jesti.

19

Ben Okri_TEXT3.indd 19

10/11/2016 11:09:36 AM

Opazoval sem gruče ljudi, ki so se drenjali proti bazarju. Gledal sem kaotično premikanje in divje izmenjave, prenašalci tovora so se opotekali pod vrečami. Zdelo se je, kot bi bil tam cel svet. Videl sem ljudi vseh velikosti in oblik, gorske ženske z obrazi irokojev, pritlikavce z okamnelimi obrazi, sloke ženske z dvojčki, privezani­ mi na hrbtih, čokate moške z nabreklimi rameni. Čez nekaj časa sem začutil nekakšno vrtoglavico, če sem gledal v kar koli premika­ jočega se. Potepuški psi, prhutajoče kokoši v kletkah, koze z otope­ limi očmi, kar bolelo me je, ko sem gledal vanje. Zatisnil sem oči, in ko sem jih znova odprl, sem zagledal ljudi, ki so hodili vzvratno, škrata, ki je hodil po dveh prstih, moške, obrnjene na glavo s koša­ rami rib na nogah, ženske s prsmi na hrbtu in dojenčki, privezani­ mi na prsnem košu, in prelepe otroke s tremi rokami. Med njimi sem opazil tudi dekle, ki je imelo oči ob straneh glave, okoli vratu je nosilo modrikaste bakrene ovratnice, bilo je lepše kot gozdno cvetje. Tako sem se prestrašil, da sem skočil s soda in se poskusil odtihotapiti, takrat pa je dekle pokazalo name in zaklicalo: »Ta fant nas lahko vidi!« Vsi so se obrnili proti meni. Takoj sem pogledal stran in zdrvel z nabitega bazarja proti ulici. Sledili so mi. Eden od moških je imel na stopalih rdeča krila in dekle je imelo okoli vratu ribje škrge.

Slišal sem jih, kako nosljajoče šepečejo. Ves čas so me spremljali, da bi ugotovili, ali jih res lahko vidim. Ko sem jih poskušal ignorirati, ko sem se osredotočil na kupe rdečih paprik, zgubanih od sonca, so me obkolili in mi zaprli pot. Šel sem naravnost skoznje, kot jih ne bi bilo tam. Pogled sem zapičil v rake, ki so s kleščami držali za rob umivalne sklede s cvetličnim vzorcem. Čez nekaj časa so le izgubili zanimanje zame. Takrat sem prvič spoznal, da bazarjev tega sveta ne obiskujejo samo ljudje. Duhovi in druga bitja prav tako prihaja­ jo tja. Prodajajo in kupujejo, brskajo in preiskujejo. Pohajajo med sadeži zemlje in morja.

Prerinil sem se do drugega dela bazarja. Nisem buljil v ljudi, ki so lebdeli nad tlemi, in tiste z bulastimi glavami in pšeničnimi lasmi,

20

Ben Okri_TEXT3.indd 20

10/11/2016 11:09:36 AM

vseeno pa me je začelo zanimati, od kod so prišli. Odločil sem se slediti tistim, ki so se ravno odpravljali z bazarja, namenjeni so bili domov, saj so opravili vse nakupe in prodaje, ali pa so se preprosto naveličali opazovati zanimive predmete človeškega sveta. Sledil sem jim po ulicah, ozkih poteh in samotnih stezah. Ves čas sem se pre­ tvarjal, da jih ne vidim.

Ko so prišli do prostrane čistine sredi gozda, so se poslovili na čuden način in šli vsak svojo pot. Mnogi od njih so bili precej stra­ šljivi na pogled. Nekateri so bili srčkani. Precej jih je bilo na neki način grdih, a čez nekaj časa je ta grdota postala nekaj normalnega.

Odločil sem se slediti otroškemu duhu z obrazom veverice, ki je vlekel veliko vrečo. Njegovi tovariši so se pogovarjali, smejali so se v brezgrlenih prizvokih in korakali naprej. Eden je imel rumene kra­ ke namesto stopal, drugi rep majhnega krokodila, najbolj zanimiv pa je bil tisti z očmi delfina. Čistina je nastala zaradi avtoceste. Gradbena podjetja so podrla drevesa. Zemlja je bila posejana z rdečimi zaplatami. Šli smo mimo podrtega drevesa. Iz štora je mezela rdeča tekočina, kot bi bilo dre­ vo umorjeni velikan, čigar kri noče nehati teči. Otroški duhovi so šli do roba čistine, tam je bila v zemljo zarezana globoka brazda.

Ko sem se zazrl v brazdo, sem zaslišal rezek zvok, kot bi se nekaj raztreščilo. Zamižal sem od groze, in ko sem spet odprl oči, sem se znašel nekje drugje. Duhovi so izginili. Začel sem vpiti. Moj glas je odmeval v sajastem zraku. Čez nekaj časa sem poleg sebe opazil velikansko želvo. »Zakaj tako kričiš?« »Izgubil sem se.« »Kaj pa to pomeni?« »Ne vem, kje sem se znašel.« »To je izpodcesta.« »Kje pa je to?« »To je želodec ceste.« »A cesta da ima želodec?«

21

Ben Okri_TEXT3.indd 21

10/11/2016 11:09:37 AM

»Ima morje usta?« »Ne vem.« »To je tvoja izbira.« »Rad bi šel domov.« »Ne vem, kje si doma,« je odvrnila želva, »zato ti ne znam po­ magati.« Nato se je odzibala stran. Ulegel sem se na belo zemljo tiste de­ žele in zaspal v solzah. Ko sem se zbudil, sem se znašel v kotanji, iz katere so izkopavali pesek za gradnjo ceste. Splezal sem iz nje in pobegnil skozi gozd.

Objemal sem ostanke štruce kruha in hodil vzdolž ulic. Na križi­ šču sem prodajalko hrane prosil za vodo. Natočila mi jo je v modro skodelico. Jedel sem kruh in počasi srebal vodo. V moji neposredni bližini je stal neki moški. Opazil sem ga, ker je zaudarjal. Oblečen je bil v umazano, razcapano srajco. Imel je rdečkaste lase. Okoli glave so mu brenčale glasne muhe. Iz spodnjic mu je bingljalo nje­ govo premoženje. Noge je imel prekrite z razjedami. Zaradi muh se je zdelo, kot bi imel četvero oči. Radovedno sem ga opazoval. Divje je zamahnil in odgnal muhe, pri čemer sem opazil, kako so se mu oči obrnile naokoli, kot bi poskušale na vsak način pogledati same sebe. Začel sem se zavedati, da tudi on bulji vame, popil sem vodo, zavil kruh in odhitel naprej. Slišal sem žužnjanje muh okoli njegove glave. Vonjal sem njegovo norost.

Ko sem pospešil, je tudi on pohitril svoj korak, začel je bentiti. Šel sem skozi poslopje in izstopil pri glavnem vhodu, on je bil že tam, čakal je name. Zasledoval me je in besnel v grotesknih jezikih.

Pognal sem se čez cesto, šel skozi bazar in se skril za tovornjak. Izvo­ hal je mojo senco. Čutil sem ga kot grozečo prisotnost, ki ji nikakor nisem mogel ubežati. V obupu sem se pognal čez naslednjo cesto.

Hupanje velikega tovornjaka me je prestrašilo, štruca kruha mi je padla iz rok, jaz pa sem odskočil, srce mi je divje bobnelo v prsih.

Varno sem prišel na drugo stran, se ozrl in moškega zagledal na sre­ di ceste. Pobral je mojo štruco kruha in jo žvečil skupaj s plastičnim

22

Ben Okri_TEXT3.indd 22

10/11/2016 11:09:37 AM

ovojem. Avtomobili so hreščali okoli njega. Še naprej sem tekel, saj sem se bal, da se bo nenadoma spomnil, da mi mora slediti. Čez nekaj časa sem prišel do znane ulice. Pregnal sem urok mo­ ževe obsedenosti z mojo senco. V svoji razgreti zmedenosti sem poskušal dojeti, kaj mi je znanega na tem kraju. V zraku so lebdeli sladki otroški glasovi. Iz smeti je priplaval vonj vrtnic. Iz jarka je dišalo po kadilu. Hiše so bile prekrite s prahom. A v teh nočnih prostorih so bele ptice še vedno letale nad drevesi. Še naprej se mi je zdelo, da bom nekaj prepoznal. Nato so se začeli raztezati prostori na ulici, kot bi objekti začeli oddajati sončavo in preobražati to področje v širjavo svetih polj, v šoku sem spoznal, da mi je domača ravno ta čudnost. Ves zadihan sem obstal v soju mesečine in nena­ doma prepoznal glasove otrok, ki so na vseh straneh peli zelo otož­ no pesem. To so bili somračni glasovi mojih duhovnih tovarišev, mamili so me v svet sanj, proč od tega sveta, kjer ni bilo nikomur mar zame, vabili so me v svet, kjer ne bi bil nikoli izgubljen.

Mesečina njihovih glasov se je preveč pomnožila, postala je tako sladka, da je nisem več mogel prenašati. Začutil sem, kako prodi­ ram v drug prostor. Kamor koli sem pogledal, so vame vdirale ma­ nifestacije duhov. Vonj cvetja me je povsem omamil. Pesmi so mi zarezale v srce s svojo neizmerno lepoto. Trpljenje v teh melodijah me je na vso moč žgalo, opotekel sem se na drugo stran ceste in jih nenadoma vse skupaj zagledal, duhove v razcvetu na polju mavric, kopali so se v ekstazi večne ljubezni. Nekaj ostrega je zarezalo v moje možgane. Zgrudil sem se na cvetoči asfalt, tovornjaki pa so še naprej grmeli mimo mene.

5 Odpeljali so me na policijsko postajo. Pozneje so me prenesli v bolnišnico, kjer so oskrbeli moje rane. Ko so me odpustili iz bolni­ šnice, se je neki policaj ponudil, da bo skrbel zame, dokler ne naj­ dejo mojih staršev. To je bil tršat možak z visokim čelom in dlaka­ vimi nosnicami. K sebi domov me je pripeljal v belem avtomobilu.

23

Ben Okri_TEXT3.indd 23

10/11/2016 11:09:37 AM

Imel je vitko in visoko ženo. Spominjala me je na otočanke in njena postava je bila kot večer. Moral sem se okopati, nakar me je oblekla v sinova oblačila. Nato smo jedli čudovito čorbo z rakci in mesom.

Riž je blago dišal po cimetu. Ocvrte močnate banane so dišale po divjih zeleh. Ocvrti piščanec je imel okus po dobrih urokih.

Jedli smo v zelo prostorni in udobni dnevni sobi. Opremljena je bila z debelimi preprogami, na modrih stenah so bile obešene uokvirjene diplome. Nad sliko Jezusa z velikim vidnim srcem in iztegnjenimi rokami je bil napis: KRISTUS JE NEVIDNI GOST V VSAKI HIŠI Na stenah so bile tudi fotografije policaja, njegove žene in če­ dnega dečka z žalostnimi očmi. Deček me je gledal med obrokom. Čez nekaj časa sem lahko začel gledati z očmi tega dečka, hiša mi je nenadoma postala bolj razumljiva in ugotovil sem, da je mrtev, zato sem izgubil tek in nisem mogel več jesti.

Po večerji mi je ženska pokazala mojo novo sobo. Postalo me je strah, saj sem imel celo sobo samo zase. Ko so se zaprla vrata za njo, sem spoznal, da je to soba njenega sina. Njegove igrače, njegovi spisi iz šole, še celo njegovi čevlji so bili še vedno tam. Na stenah so visele njegove fotografije, posnete med igro. Tisto noč nisem mogel spati. Po hiši sem kar naprej slišal stopicanje nečloveških korakov.

Na vrtu za hišo je javkala mačka. Pozneje, v temi, je v sobo prišel nekdo s postavo noči, kar naprej se je dotikal fotografij in rožljal z igračami. Nisem videl, kdo je bil, a ko je naposled odšel, sem zasli­ šal zvončkljanje. Zaspal sem šele ob prvem svitu.

V hiši tistega policaja sem živel kar nekaj časa. Oči njegove žene so bile vedno rahlo otekle od nenehnega joka. Iz njunih nočnih še­ petanj sem razbral, da je njun sin umrl v prometni nesreči. Z mano je večinoma ravnala lepo. Pripravljala mi je okusne fižolove pogače in zelenjavne jedi. Po kopeli mi je vedno počesala lase in naoljila obraz. Rada mi je prepevala med pranjem perila ali pometanjem

24

Ben Okri_TEXT3.indd 24

10/11/2016 11:09:37 AM

sobe. Včasih sem ji pomagal pri čiščenju. Obrisala sva prah z je­ dilne mize in vitrine s kristalnimi slončki, želvami in keramičnimi krožniki. Zloščila sva tudi veliko masko na steni. Rada me je obla­ čila v sinova najlepša oblačila. Strah me je postalo šele takrat, ko me je začela klicati z njegovim imenom.

Naslednjo noč so se glasovi okrepili. Slišal sem, kako nekdo ko­ raka sem in tja, kot bi bil nekje ujet. Vitrina s steklom se je prema­ knila. Slišalo se je rahlo zvončkljanje. Ob oknu so žvrgolele ptice.

Zjutraj mi je policaj dal nekaj žepnine. Njegova žena se je nežno pogovarjala z mano, postregla mi je zajtrk in me gledala, kako jem.

Popoldan je bila hiša tiha. Ženske ni bilo doma. Vsa vrata so bila zaklenjena. Spal sem na zofi v dnevni sobi, in ko sem se zbudil, sem dobil občutek, da nisem več sam. Bil sem lačen. Vrtelo se mi je. Ko sem taval okoli po hiši in iskal odprta vrata, je vame vstopila nenavadna prisotnost. Nisem se je mogel otresti. Prodirala je vame in mi govorila stvari, ki jih nisem razumel. Kmalu me je ta nesrečni duh povsem obsedel.

Svojega novega prebivalca sem se poskušal otresti na vse načine, kar sem se jih lahko spomnil. Brcal sem, razgrajal in kričal. Zaleta­ val sem se v stene. Čez nekaj časa sem se zagledal na tleh, iz ust mi je tekla kri. Nekaj se je dvignilo iz mene in se začelo pogovarjati s sobo. Nad mano se je sklanjala neka ženska. Duh je izstopil iz mene in ji začel nekaj govoriti, a ga ni slišala. Ženska me je odnesla v mojo sobo. Ko sem se zvečer spet zbudil, sem se počutil zelo slabo. Nisem vedel, kdo sploh sem, celo za moje misli se je zdelo, kot da pripadajo nekomu drugemu. Nesrečni duh je v meni pustil veliko vrzeli. Prespal sem večer, noč in se zbudil šele popoldne naslednji dan. Dva dni nisem jedel. Nisem imel teka.

Brez želje po čemer koli sem plaval na belih valovih izčrpanosti.

Ponoči sem že ležal v postelji, ko so se odprla vrata. V sobo je prišel policaj skupaj z ženo in zeliščarjem. Pretvarjal sem se, da spim. Zeliščar je imel lesketajočo mačeto. Šepetaje so se pogovarjali o meni. Čez nekaj časa so odšli. Ob postelji me je čakala skodelica

25

Ben Okri_TEXT3.indd 25

10/11/2016 11:09:37 AM