Radka Denemarková: Spalne hibe (odlomek)

Page 1


Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4

22.Nov.2016 12:15


Radka Denemarkovรก SPALNE HIBE


Naslov izvirnika: Spací vady Copyright © by Radka Denemarková, 2012 Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2020 Copyright © for translation by Tatjana Jamnik, 2020 Copyright © for cover photo by Bohdan Holomíček, 2010 All rights reserved. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa. Izdajo knjige je podprlo Ministrstvo za kulturo Češke republike.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.162.3-2 DENEMARKOVÁ, Radka Spalne hibe : (trideset trenov Očesa) / Radka Denemarková ; prevedla Tatjana Jamnik. 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2020. - (Zbirka Eho ; 24) Prevod dela: Spací vady ISBN 978-961-7020-58-8 COBISS.SI-ID 38008323 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu


Radka Denemarkovรก SPALNE HIBE

(Trideset trenov Oฤ esa)

Prevedla Tatjana Jamnik


Posvečeno očku


Glavne osebe, za katere po njihovi smrti nihče in nič ne ve, kaj bi z njimi, in so zato obtičale v vmesnem nadstropju, so Sylvia Plath, Virginia Woolf in Ivana Trump. Ali pa tudi ne. Uporaba velikih imen kot zlahka berljivih tipov je lagodna. Toda morda zabrisuje pomen te izmišljene zgodbe. Pišejo. Lahko bi bile predstavnice kateregakoli drugega poklica. Od njih je odvisno, ali se bo razbohotil pekel ali raj ali karkoli hujšega. Hočejo ne­odvisnost. Nenehno odvisne od svojih moš­ kih, odvisne od, odvis­ne od, odvisne od … Vsa ta groteskna zgodba (ja, neizprosna grotesknost) je kakor pogled v nebo, kjer veter razganja oblake in se njihove oblike polagoma spreminjajo. Na videz ves čas iste, obenem pa tako bistveno drugačne. Potegniti z nohtom po nebu, raz­ parati modro ponjavo in skozi svetlino uzreti tri pare oči teh žensk; s svojo dodeljeno, vsiljivo dobo na mrežnici. Po vsakem od prizorov negibnost; vse tri obda mrzla sapa, morda upehano angelsko bitje, ki osebam trmasto skuša dati novo priložnost. Posede jih, aranžira prvo kretnjo, dodeli besedo, ki naj bo na začetku … Nekaj časa grabijo po njej, preden se zavejo, kaj bi sploh z njo. In preden jo pozabijo, čeprav se rade kopajo v besedah. Piš je od prizora do prizora bolj leden. O potrebi po strpnosti, o (ne)zmožnosti živeti v tesni bli­ žini drugega živega telesa. In kdo drug bi nas trpel poleg sebe? Drugega v celoti vidimo šele takrat, ko za vedno odide. Na primer. Premalo grehov in premalo dobrega. Tipati za točko, kjer smo odpovedali. Za zaključni Glas (Glasove) se lahko izbere katerakoli oseba križem vseh časov. Navijam za osebo moškega spola. Navijam za uprizoritev brez odmora. Ali pa tudi ne. Pa saj je vseeno.


3 igralke, 7 oseb SILVIJA (ZDRAVNIK, GOSPODINJA) VIRGINIJA (MOŽ PESNIK, MOŽ STAREC) IVANA, imenovana MADAM T.

Navedena odlomka iz besedil Virginie Woolf: Jakobova soba v prevodu Jane Unuk (stavek, str. 77; KUD Police Dubove, 2013) in Orlando v prevodu Maile Golob (od­ stavki, str. 89–90; Mladinska knjiga, 1974). In verz iz besedila Sylvie Plath v prevodu Mihe Avanzza (str. 89; Syl­ via Plath, Mladinska knjiga, 1992). Damama v besedilu prisojam podomačeno različico krstnih imen. Par črk ju menda ne bo bolelo. Kjerkoli že sta.


I. Prvi tren: Bujni jedilni list (Silvija drugo žensko češe, ji striže nohte, umiva noge, obe­ nem kuha itd.) VIRGINIJA Dan – Kako lep … spenjen dan. Šopiri se kakor puran. SILVIJA Spekla bom rabarbarin kolač z mrvicami. Naučila me ga je soseda, na podeželju, ves čas je silila vame s tem receptom. Kaj je pa to takega, to zmore tudi taka mlada, neizkuše­ na gospodinja, kot ste vi, le vzemite svinčnik, tako, ja, pa papir, recimo, škrnicelj od moke bo tudi v redu, tako, ja, deklič, zdaj pa pišite, tako, ja, pol kilograma gladke moke, štiri jajca, ščepec soli … Ali pa ne. Ne ne ne. Družinski recept bom uporabila. Puranje meso v rožmarinu s hrust­ ljavo skorjico. Vanjo je ob nedeljah s tako slastjo zasadil svoje zdrave zobe očka. Sok mu je … kapal … ne ne ne, ni kapal … počasi … čisto počasi … je mezel! Ja, mezel je iz kotička ust po bradi in poplesujočem adamovem jabolku tja za izrez srajce. Mastni potoček je tekel v neznano, polž je med dlakami na prsih puščal sluzasto sled. VIRGINIJA Kako lesketava, ja, lesketava … Ne ne ne, to ni natančno. Biserna svetloba. To je preciznejše. Odeti se v tenak plašč, steči na glavne ulice. S svetlobo zmehčane. Zaviti in se 7


potepati po senci stranskih uličk. Poslušati bučanje v ka­ nalih. Po dežju. SILVIJA Zraven krhkega, sočnega mesa, ki odstopa od kosti – člove­k samo z nogo udari ob tla –, pa bova spekli rožnati krompirček. VIRGINIJA Rožnati krompirček … Ja ja ja, kako rožnata, razdroblje­ na svetloba. S svojima telesoma migava v mrvicah. Lepe prsi imate. Spominjajo me na našo rosno mlado guver­ nanto. Z bujnim oprsjem. Ko sem jo objela okoli pasu in vzdignila pogled, ji sploh nisem videla v obraz. Stala sem pod valovito streho. Hvaležno zatočišče pri skrivalnicah. Oprsje, širno kot letališče! Na prsi si je postavila pladenj za zajtrk, hodila je okoli mize, z obema rokama je izmenično nalagala toaste, smetano, čaj, maslo, med, marmelado. Uravnotežila je tovor. Potem pa zgrabila za roko mene in brata ter z vzravnanim hrbtom, leseno in z drobnimi ko­ rakci odcapljala na teraso. Pot ji je nepričakovano zastavila mati. S čajno žličko v roki. Dvignila je žličko kot meček, jo potopila v vreli čaj med hribčkoma in mešala in mešala. Molčala je in mešala. Mešala … Srepo je gledala guvernan­ ti v oči in mešala. Medtem ko je oče vztrajno bral časopis, ki ga je imel že zdavnaj prebranega, roke so se mu tresle. SILVIJA Puranje meso bova prelili s holandsko omako. VIRGINIJA Ob nedeljah je imela guvernanta prosto. Zmeraj sem uga­ nila, kaj si je privoščila za pod zob. Na tistem spoštovanja 8


vrednem oprsju je oblepela koščica z ostankom ribjega mesa. Se je razletela paradižnikova omaka kot kri na beli zadnjici. Ji je v grabenčku obtičal vroč, zdaj že mrzel pom­ frit v ovoju shlajene maščobe. Tukaj sem prvič videla treso­ če se meso ostrig. In drobni rožnati krompirček. Na svojih prsih je nosila razprostrt jedilni list. Ne o tem, kar bo jedla, temveč o tem, kar je pojedla. – Jaz ne jem mesa. SILVIJA Vi ne jeste mesa. Potem bom pa zmešala solato. Iz redkvic, paradižnika, jabolk, kumaric. Pridala bom korenje. Ta izo­ struje vid. Kot osnovo pa bom natrgala liste … (brska med knjigami) VIRGINIJA Te osebice nikoli nisem vkomponirala v nobeno od svo­ jih knjig. Ljubkovala se je s hrano. Tako kot jaz valjam v ustih besede. Okušam jih. Izsesavam in srkam vsebino iz okamnele črkovne školjke. Ko se je tako nepričakovano odločila oditi, ko me je zapustila, sem jo objela v slovo. Njen obraz sem končno uzrla še od spodaj. Tresoča se dvojna brada, rahlo odprta zgrizena spodnja ustnica in nosne odprtine s črnim, orošenim puhom. Prsi je zaokro­ žala tretja obla dojka, ki je vzbrstela na trebuhu. Jedla je in jedla in jedla. Prilepila sem se na to zmehčano žogo, nagnjena nazaj sem opazovala streho njenega umazanega klobuka. Zdaj mi je pogled že segel do oblakov. Svetli lasje so štrleli v zrak kot svetniški sij, elektriziral jih je glavnik, s katerim mi je te lase dovolila prečesati. Bala sem se, da mi ne bi padel drobec v oko, da se s pogorja ne bi prikotalili kamenčki, da me ne bi oslepil plaz. Kakšna protagonistka! Lahko je hodila po ulicah mesta z izveskom na nedrih, 9


prigrizovala je po slaščičarnah in bila njihova reklama na dveh nogah, na prsih je nosila skledčke z belgijskimi bon­ boni, domačimi pralineji, mlečno čokolado, marcipanom, vabila je mimoidoče na pokušino vroče kave iz mini čašice, le srknite, dame … in gospodje, pazite, pihajte. Pozabila sem nanjo, pozabila. Ji je mar plača guvernante zadostova­ la za nedeljske ostrige? Zapustila me je. In potem sem njen pladenj vzela jaz, nagnila sem se nazaj, na ploski prsni ko­ šek sem med zajtrkom položila skodelico z vročim čajem in z bratom sva tekmovala, kdo bo tako obtežen naredil več korakov, s štorkljavim korakom sva stopala, nagnjena globoko nazaj. Vstopila je mati, dobila je histerični napad, bi se rada oparila, a še ni bilo zadosti, kaj? Ti nimaš nobe­ nih prsi, me je butnila s pestjo, da mi je kar sapo vzelo, ti nimaš nobenih prsi in jih tudi nikoli ne boš imela, hvala bogu, da ne. Oče je moral osebno brisati lužice politega čaja. Na kolenih. – Slišite to? SILVIJA Kaj? VIRGINIJA Ta vzklik! SILVIJA Nič ne slišim. Samo vi nenehno nekaj momljate. VIRGINIJA Nekdo je izgovoril moje ime! Nekdo me je gotovo pokli­ cal. Jasno sem slišala. Imela me je zelo rada. Ni razločno, kliče s polnimi usti, v katerih melje ribo s pomfritom, en tak iiia u …

10


SILVIJA Ne. Nihče ni poklical. Ali pa … Ne. Ne. Samo zdelo se vam je. (poslušata tišino) VIRGINIJA Na nedeljskem plesu zunaj mesta je, pod milim nebom. Drenja se za mizo, z ramo ob rami, nad njo se pozibavajo lampijoni, na provizoričnem plesišču okajeni študentje šči­ pajo zardele služkinje v zadnjice. Hoče zavpiti moje ime, hoče biti z mano, drugi jo odvračajo in oštevajo. Kakor je ona vsakič oštevala mene. S polnimi usti se ne govori, dekle. Kar lepo zapri kljunček. SILVIJA Pravim, da ni nihče nikogar poklical. Nihče. VIRGINIJA Kako pisan, s sladkorjem potresen, razjasnjen – SILVIJA Končano. VIRGINIJA – dan. SILVIJA Še počesati. VIRGINIJA Ta svetloba! Oviti sva vanjo kot v mlečno meglo, še člove­ ški glas ne prodre sem. To vendar ni mogoče, nekdo me mora poklicati, nekdo me vendar mora pogrešati. Mora obstajati rešitev. Mora – 11


SILVIJA (grivo krtači z večjo vnemo, Virginijo boli) Obstaja. Poklical bo nekdo, ki vas je zares ljubil in ki vas zares pogreša. In vi se boste razblinili in dobili priložnost v novem telesu. VIRGINIJA Mračno je. Av. SILVIJA Lahko pa izdate čigave grehe, tudi to je način. Ampak pri tem ne smete lagati, niti ščepca laži. In pri tem morate misliti samo in edino na dobro dotičnega. In dotični bo izginil. Brž ko se boste zlagali, pa vas bodo dali iz kože. Taka nora igra. VIRGINIJA Av. SILVIJA Lahko izdate moje grehe. VIRGINIJA Mračno je, tukaj strašijo duhovi belega marmorja, ki jim večno pojejo orgle. SILVIJA Tako. Nobene razjasnjene svetlobe. Zatohlo, smrdljivo, neprezračeno brezčasje. VIRGINIJA Težeče kakor prsi moje guvernante, kadar si je rahljala kor­ zet. Toplo, težko meso. SILVIJA To pa poznam. 12


VIRGINIJA Mojo guvernanto? SILVIJA Ta stavek. VIRGINIJA Katerega? SILVIJA O duhovih belega marmorja. VIRGINIJA Tega ne morete poznati. SILVIJA Zakaj ne? VIRGINIJA Pravkar me je prešinil. SILVIJA Prebrala sem ga. VIRGINIJA Prebrala? Tako lep stavek, pa ni moj? SILVIJA Napisali ste ga vi. VIRGINIJA Jaz? Sploh se ne spomnim. SILVIJA To, da ste na prestopni postaji, pa veste?

13


Drugi tren: Starikava lisica VIRGINIJA Zakaj – Zakaj mi to tlačite v roke? SILVIJA Ostrgajte to. VIRGINIJA Jaz ne znam ostrgati korenja. SILVIJA Ampak pojesti, pojesti ga pa znate. VIRGINIJA Zadostuje mi kruh z maslom. SILVIJA Zadostuje mi kruh z maslom, zadostuje mi kruh z maslom. Zadostuje vam kruh z maslom, ker ne znate kuhati. Ker ste leni kot fuks. VIRGINIJA Utrujena, to je razlika. Znam druge reči, dekle. SILVIJA Vi mislite, da jaz drugih reči ne znam? Utrujena sem jaz! Po vseh teh letih, kar za vas kuham, pospravljam, menja­ vam zrak, vam strižem nohte, umivam noge, vas češem. Izčrpana sem. VIRGINIJA Prav. Ostrgala bom korenje. 14


SILVIJA Takole. VIRGINIJA Naše kuharice so imele tako posebno … strgalko. SILVIJA Strgalo. VIRGINIJA Ja, strgalo. SILVIJA (ostrga korenje) Delam s tem, kar je. VIRGINIJA Tako, pa je ostrgano. Končano. SILVIJA Prefrigani ste. Kot starikava lisica. VIRGINIJA Utrujena sem od življenja. Kot mrtva lisica. Če uporabim vašo sila okorno primero. Stuljena v volčji koži. SILVIJA Utrujena? Utrujena od življenja? Življenja je zdavnaj konec. Ostala je ta prazna lupina, ki po inerciji govori, razmišlja in je. En sam iz trte izviti izgovor vas je. Te svo­ je izgovore si kopičite na zalogo, kar naprej napletate in obračate besede. VIRGINIJA Skušate me ponižati.

15


Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.