Jacek Dukaj: V deželi nevernikov (odlomek)

Jacek Dukaj V DEŽELI NEVERNIKOV

Naslov izvirnika: W kraju niewiernych Copyright © by Jacek Dukaj, 2000 Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2021 Copyright © for translation by Jana Unuk, 2021 All rights reserved.

Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.162.1-32(081) DUKAJ, Jacek, 1974V deželi nevernikov / Jacek Dukaj ; prevedla Jana Unuk. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2021. - (Zbirka Solaris ; 8) Prevod dela: W kraju niewiernych ISBN 978-961-7020-70-0 COBISS.SI-ID 63748867 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Jacek Dukaj J. G. Ballard

6 $%ã%,) SUŠA .%6%2.)+/6 Prevedel Iztok Osojnik Prevedla Jana Unuk

ZBIRKA

SOLARIS

Generalova poteza

Vlak se je ustavil in General je seskočil na tla. Skozi oblake pare, ki jo je puhala lokomotiva, je zagledal čokato postavo palčkastega strojevodje, ki se je že smukal okrog koles, štiri­ krat višjih od njega, in iz zgolj sebi znanih razlogov divje udri­ hal po umazani kovini s kladivom na zelo dolgem ročaju.

General je zamahnil s palico, zadržal svojega pribočnika, da ni stekel k tirom, in pristopil k palčku. »Verjetno je vse v redu?« Ta ga je, zasopel, pogledal in odložil kladivo. Na njego­ vem obrazu, črnem od saj, so pobliskavale rumenkaste be­ ločnice. Palčkova divje zameštrana brada je imela trenutno barvo smole in zagotovo bi se dalo iz nje izčesati kakšne pol lopate premoga. Strojevodja je posegel nekam pod ta bujni grm dlačevja, potegnil na plan cigareto in vžigalice, si prižgal in globoko vdihnil. »Vse je v redu, General,« je rekel, potem ko si je že po­ miril živce.

General je ošinil uro, ki jo je potegnil iz levega žepa na suknjiču. »Kvart do dveh. Za poldrugo klepsidro prej, kot ste na­ povedali. Ni slabo.« Palček je izpuhnil dim; rdeče razžarjena cigareta, vtak­ njena prav v sredino te temne goščave, v kateri so se skrivala strojevodjeva usta, je za hip še močneje zažarela. »Ne gre za to. Pomočnika imam za en drek. Kar mirni bodite, General, Demon vleče ko hudir, še hitreje bi lahko potegnil.« 7

»Rajši bi videl več vagonov.« »Tudi to zmore.« »Ja, to je pa krasno. Tega sem pa vesel.« Z levo roko je potrepljal palčka po rami (zableščali so se kamni, poblisnila kovina), nakar je palček razgalil krive zobe v nasmehu; toda General je že gledal nekam drugam, se pravi pribočnika, ki se jima je ravno približeval.

General se je poslovil od strojevodje in stopil pod napušč shrambe za premog. Petrolejka, ki se je gugala pod njenim stropom, je metala naokrog blede sence.

Major Zakraca se je izprsil in salutiral po predpisih; pete skupaj, golenice škornjev zloščene do visokega sijaja, leva dlan na držaju sablje, desna rama energično potisnjena na­ prej in navzgor. »Daj že mir, Zakraca, saj nisva na paradi.« »Razumem, General.« Nato se je prestavil v »na mestu voljno«, prav tako po predpisih.

General Zakrace preprosto ni mogel ugnati v kozji rog; niti poskušal ni spreminjati oficirjevih navad, verjetno se ga bodo ko klop držale do smrti. Kot mladi kadet Vojne akademije se je Zakraca skupaj s svojo četo odpravil na izlet v Gore somraka – imeli so prosti mesec, hoteli so preveriti resničnost legend, dozdevalo se jim je, da je to primerno razvedrilo za bodoče vojaške poveljnike. Od vse čete je preživel samo Zakraca: Že­ lezni general, ki je ravno takrat obiskal nekromanta, živečega v bližini, je fanta rešil, tako da ga je dobesedno iztrgal zmaju iz krempljev. General, ki je bil za vsakega od vojevaških kadetov že itak junak, je takrat v očeh mladega Zakrace napredoval vsaj v polboga. Zakraca je odrasel, prekoračil je trideseto – toda v njegovi osebni teogoniji se še vedno ni nič spremenilo.

8

»Kako torej?« »Slabo. Plezalčkovi iluzionisti so nad mestom odprli Žab­je polje. Ljudje gledajo. Ptič tolče knežje kot za stavo.« »Warzhad naj bi izdal dekret.« »Ni ga izdal.« »Gromska strela. Kaj pravi?« »Njegova kraljeva visokost se ne namerava zatekati k uporabi cenzure,«je s kamnitim obrazom zrecitiral Zakra­ ca. »Morali bi vendar, General, s seboj jemati zrcalca, bili bi na tekočem, polter ni nikdar popolnoma zanesljiv.« »Naj uganem, kdo mu je prišepnil, kaj naj namerava: Bir­zinni, kajne?« »Ministrski predsednik že dva dni ni zapustil Gradu,« mu je odvrnil Zakraca. General se je mrko nasmehnil. »Imaš konja?« »Za skladiščem.« »Torej na Grad.« Med ježo je preračunaval pričakovani čas, v katerem bodo oddelki prispeli na položaje. Teoretični podatki, nujni za izvedbo tovrstnih kalkulacij, so bili še vedno neaproksi­ mabilne spremenljivke: tisti Nex Pljuvalič bi na primer lah­ ko kot vrhovni poveljnik armade Jug, če bi se mu le zahote­ lo, operacijo upočasnil za tri, štiri dni. Železna cesta ni sama po sebi odločala o ničemer, ves po njeni zaslugi doseženi časovni prihranek bi šel zlahka po vodi zaradi enega samega ponesrečenega pogovora na Gradu.

Prejezdila sta Večerni gozdič in izstopila na Kraljeve loke. Pred njima se je odstrla panorama Čurme, prestolni­ ce Združenega imperija, že od starega veka sedeža havrskih kraljev. Soj mestnih luči je zakril zvezde, ki jih je itak po ve­ 9

čini zastiralo že Žabje polje. Dvomilijonska metropola se je z desetinami kač v obliki solze vlekla vzdolž zaliva. V čistih vodah oceana se je ogledoval krvavi poraz vojsk Kneževine miru. General je pogledoval na nanebno iluzijo in se kljub neudobni okrajšavi perspektive trudil, da bi se znašel v po­ drobnejšem poteku bitke. To je bilo posneto z zornega kota nad Žabjim poljem letečega orla ali sokola (najverjetneje pa jastreba). Vsake toliko pa so v prenos vpadali daljši ali krajši vložki s približavami, kadar je potekal kakšen izjemno srdit dvoboj, izjemno krvava figura ali izjemno učinkovit magični spopad.

Ko se je vključila reklama Skladov Kowalskega, je Gene­ ral vprašal Zakraco: »Kdo vse še to sponzorira?« »Javno – stalne Plezalčkove stranke: Ruj, Favšič, brata Que, Južna družba, Holding STC. Ne vem pa, kdo se je pri­ družil iz političnih razlogov; če se je sploh še kdo pridružil, ker mogoče ni bilo potrebe po tem.« »Koliko Plezalčkovih ljudi to drži?« »Ohoho, najbrž kar vsi. Tam se tolčejo že par debelih klepsider in tole se nonstop vrti.« »Celo džine so naščuvali.« »Mhm?« »Samo poglej: noben bojni voz jim ne rine v sliko. Mo­ rali so postaviti blokado. Spet se bo pol mesta pravdalo. Ple­ zalček je gotovo skrivaj od koga dobil kuverto, takšna pred­ stava se mu nikakor ne bi izplačala samo iz reklam.« »No ja … kaj vem. Poglejte terase, balkone, strehe, Ge­ neral. Poglejte na ulice. Malokdo spi. To ni bitka za kakšen zanikrn zaselek, tam Ptič tepta Kneževino. Frekvenca, da samo klobuk dol. Plezalček jih zagotovo vse molze, da se 10

kadi. Zapovrhu imajo prasci srečo, da sta ravno obe luni pod obzorjem, tako da se jim je posrečila kakovost slike kot z ogledala.« Vstopila sta v predmestje. Tukaj sta že morala zvijati vrat, da nista izgubila izpred oči bitke, ki je potekala na nočnem nebesnem svodu. Čez Žabje polje se je valil pekel: zmaji so goreli v letu, v zemlji so se odpirali vulkani, bruhala je lava, ljudi je metalo na stotine laktov v višino, cefrajoči se prostor jih je zvijal v preste in štruce, potem pa spet odvijal v drugo smer in jih preobračal, metamorfne pošasti so se spopadale nad glavami pehote, snopi svetlobe s tartyjskih svetilk, razpo­ stavljenih po gričih okrog Polja, so se križali, zlivali, zakrivljali in razcepljali, posamični dvoboji vojevačev so se preobražali v nore predstave magičnih ognjemetov, vojevači so v drobcih lunt v boju preizkušali moč, veščine in izkušnje, ki so si jih nabrali v vsem svojem življenju, rasli so pod oblake in se krčili niže od travnih bilk, bruhali ogenj, vodo, plin, ničnost, metali v sovražnike burje smrtonosnih predmetov, plazove uničujo­ čih energij ter hkrati odbijali njihove analogne napade.

Reveži iz slumov, ki so ležali na goli zemlji ali na volne­ nih odejah, razprostrtih po tleh, so glasno komentirali potek dvobojev, nagrajevali zmagovalce in poražence z žvižgi, plo­ skanjem in kletvicami.

Prijahala sta na Zgornjo ulico dvorcev, General je po­ kazal: na desno. Zaustavila sta konja pred šestnadstropno Gonzalesovo krčmo. Hlevar je odpeljal konja, nakar sta od­ šla v zadnji del stavbe. Starec, ki se je preživljal z izposoja­ njem odkritih vozov, je s čibukom potrkal po nočnem ceni­ ku. General je pomignil Zakraci; major je plačal.

Izkazalo se je, da krčma razpolaga z enim samim prostim vozom, ostali so bili na poti ali pa neprimerni za uporabo.

11

»Grad,« je General ukazal džinu voza, brž ko sta se use­ dla in si zapela pasova. »Natančneje?« je vprašal džin z usti kipa, nameščenega na prsobranu, medtem ko je dvigal plovilo v zrak. »Gornja terasa na Hasanovem stolpu.« »Ta terasa je zaprta za …« »Veva.« »Kakor cenjena gospoda želita.« Izstrelili so se nad nizka poslopja predmestja. Grad se je bledo risal na obzorju s črno pestjo, zarito globoko v zvez­ dni oblok. Dvignjen na strmem stebru skale na skoraj pol kače, zapečen iz ene same gmote kamna-nekamna pred sla­ bimi štirimi stoletji, je ždel nad Čurmo v nespremenjeni in nespremenljivi obliki ter zaporednim kraljem Združenega imperija služil za dom, utrdbo, palačo in upravno središče.

General se je izvrstno spominjal tistega dne, ko je Šaroslav končno aktiviral dolga leta mojstreno zakletje, iztrgal iz dro­ bovja planeta orjaški blok goreče lave ter ga sredi močnega dežja, grmenja in bliskov, v štrenah vroče pare, ki je zapredla vse, prekoval v grad, izsanjan v pradavnih morah.

Pikirali so na Hasanov stolp, veliki palec črne stavbe, ki je bil uperjen v sredino Žabjega polja. Vodoravni snopi svetlo­ be, ki so skozi manjša in večja okna, line ter druge odprtine lili s stolpa na vse strani, so ga spreminjali v steber nekakšne napol snovne lestve svetlobe. Voz je vletel v enega od njenih najnižjih klinov, zavrl in se mehko usedel na čeljust terase, štrleče v brezno. »Tu smo,« je rekel džin. »Naj počakam ali se smem vr­ niti?« »Ni treba čakati,« je rekel Zakraca in segel v žep. »Ko­ liko?« 12

»Dva osemdeset.« Preden je major plačal, je bil General že pri vhodu v po­ stajno dvorano. Zadnjič je s pogledom ošinil nebo. Pehota Ptiča Zavojevalca, ki jo je varovala sferična vbočenost pro­ stora, je vojskam Kneževine miru ravnokar odsekala zadnjo pot za umik. »Glavni poveljnik armade Nič, general vojevačev Zdru­ ženega imperija, dosmrtni član kronskega sveta, dosmrtni senator Združenega imperija, častni član volilnega sveta, kraljevi svetnik, dvakratni regent, Varuh rodu, Prvi vojevač, rektor Akademije za vojaško umetnost, vitez redov Črnega zmaja in Časti, sedemkratni Kassitz mečev, fordeman Gra­ du, grof Kardle in Bledun, Rajmund Kaesil Marija Jarki iz rodu Warzhadov!« General je vstopil in pogledal vratarja. Vratar je zamežikal.

General ni povesil pogleda. Vratar se je silil k nasmehu, toda spodnja ustnica mu je zadrgetala. General je stal in gledal. »Daj no mir, saj bo revčku še srce odpovedalo,« je zago­ drnjal ministrski predsednik Birzinni, medtem ko je preme­ taval papirje, s katerimi je bila zasipana miza. »Je tudi tebe tako napovedal?« »Jaz nisem Železni general, nimam osemsto let in moji naslovi so malce manj številčni.« »Malce.« »Si videl?« je vprašal kralj, pogreznjen v naslonjač, po­ tisnjen k odprtemu oknu, in z brado pomignil na nebo nad Čurmo. »Videl, vaša visokost,« je prikimal General in stopil k njemu. Bogumil Warzhad je kadil cigareto in stresal pe­ pel v pepelnik v obliki školjke, ki mu je stal na kolenu. Na okenski polici je pri njegovem levem komolcu stalo eno od 13

distančnih ogledal, ki je odsevalo sliko posvetovalne dvora­ ne palače Kneza miru v Novi gubi; rubin glasu ogledala je bil iztisnjen. V tej dvorani ni vladal nič manjši kaos kot na Žabjem polju. »Ta pesjan Ptič ima srečo kot kak prifuknjen Gurlan.« Warzhad je zmečkal čik ter takoj potegnil iz cigaretnice no­ vega in si ga prižgal. »Jebenemu Ščuki je butnila ven faza in Ptič je udaril točno takrat, pol klepsidre so vojevači prekle­ manskega knežiča delovali brez podpore, pol jih je pobralo od pomanjkanja kisika. En drek razumem, zakaj se ta jajo­ glavi Ščuka ni umaknil. Kaj je to, pizdo materno, imajo zlato zakopano pod tem usranim Žabjim poljem ali kaj?« Za nikogar ni bilo skrivnost, da jezik, ki ga v vsakdanjem življenju uporablja mladi kralj, dokaj odstopa od standardov, ki obvezujejo v aristokratskih krogih; toda zgostitev nespo­ dobnih izrazov, ki so jo pri njem opažali že nekaj časa, je kaza­ la na žalostno – in vedno slabše – stanje vladarjevih živcev. »Razlagal sem vam, vaša visokost,« se je iznad tridimen­ zionalne projekcije bojnega polja oglasil Nex Pljuvalič, ki je monarhu kazal hrbet. »Na drugem kraju ne bi utegnili pra­ vočasno odpreti kanalov.« »Toda Ptičevi vojevači prav tako ne bi utegnili!« je za­ vreščal Warzhad. »V čem je torej razlika?« »Ptič ima četrtmilijonsko vojsko,« je tiho rekel kralju Železni general. »Njemu ne gre za nič drugega kot ravno za to, da bi iz boja izključil vojevače. Zatolkel bo knežje v zem­ ljo s samo težo vojske, poslane v napad.« »In zakaj mi in Ferdinand nimamo četrtmilijonskih vojs­k?« »Ker se to ne splača,« je zavzdihnil Birzinni, ki je priti­ skal žig na neki dokument.

14

»Jebenemu Ptiču, naj ga zlomek pocitra, se očitno spla­ ča.« »Tudi Ptiču se ne splača. Zaradi tega mora osvajati.« »O tem ne bi bil tako prepričan.« »Jebemti, torej niti sama ne vesta in še meni mečeta pe­ sek v oči! Pa razglasimo, jebemti, vsesplošni nabor, naj se pasji sin začudi! On ima četrt milijona? Jaz bom imel zafu­ kani milijon! Kaj pa drugega! Navsezadnje je to Imperij, ne pa nekakšna severna vukojebina! Gustav, koliko jih je bilo na zadnjem spisku?« »Sto dvanajst milijonov sedeminštirideset tisoč dvesto sedeminpetdeset polnoletnih državljanov, Vaša visokost,« mu je pri priči odvrnil Gustav Lamberaux, tajnik sveta, ki mu je v glavi sedelo pet demonov. »Koliko pa jih ima tale Ptič, pizda mu materina?« »Tega gotovo še sam ne ve. Prebivalstvo dežel, ki jih je osvojil, ocenjujejo na dvesto petnajst do dvesto osemnajst milijonov.« »Toliko?!« se je začudil Warzhad. »Od kod se je le vzelo toliko tega mrčesa?« »Na severu je revščina, Vaša visokost. Množijo se v zelo hitrem tempu,« mu je oznanil Lamberaux, cikal je na očitno logično zvezo med obema dejstvoma. »To je naravni demografski pritisk,« je rekel General, ki je prisedel na okensko polico pred kraljem in položil pali­ co čez stegno, levo dlan pa na njen glavič. »Prej ali slej se je moral zgoditi tak Ptič. Nese ga val naravnega prirastka, kakor bliskavica je, ki sprošča energijo nevihte. Še tvoj pra­ ded je izdal dekret, ki je zaprl meje Imperija pred imigranti.

Bogatin je bogatin samo toliko časa, dokler ima poleg sebe siromaka, ki ponazarja razliko. Zaradi tega se Ptičeva ofenzi­ 15

va, če gledaš na zemljevid, dozdeva tako absurdna: njegove dežele so poleg dežel Imperija in zaveznikov videti kot, no, saj ne, da primerjam, ampak kot bolha poleg Zmaja. Toda to je napačna perspektiva.« »Katera pa je prava, kaj?« »Prava je tale: še pred slabimi sedemsto leti so bili celo­ tni današnji Imperij Čurma, zaliv, Otok svetilnikov, ki je po­ tonil na dno med dvanajstletno vojno, in okoliški zaselki. Pa baron Anastazij Warzhad, ki je zmogel dovolj poguma, da je zanetil upor sredi velike kuge. Cesarica Yx pa je pogledala na zemljevid, zagledala bolho poleg zmaja in cincala s tem, da bi poslala vojsko.« »Kakšne spodletele analogije pa so to?« se je razburil Birzinni, potem ko je dokončal neki kratek pogovor po svo­ jem zrcalcu. »Češ da kaj? Češ da smo mi tak papirnati tiger?

Ptič s to njegovo barbarsko sodrgo pa bodoči Imperij?« »O tem se lahko prepričamo samo na en način,« je mir­ no rekel General. »Tako da počakamo. Toda ali mu hočeš zares dovoliti, da zgradi ta svoj imperij?« »Ti imaš enostavno izkrivljeno perspektivo,« je Birzinni z deaktiviranim zrcalcem zamahnil proti Generalu. »To je zaradi teh tvojih čarovnij: živiš in živiš, in živiš, še eno sto­ letje, pa še eno, zgodovina celih držav, ujeta med mladost in starost; četudi bi hotel, te skale ne boš spremenil.« »Za kralje,« je rekel General in gledal Warzhadu naravnost v modre oči, »je to najprimernejša izmed skal, najprimernej­ ša izmed perspektiv. Moramo udariti zdaj, ko je Ptič zapleten v Kneževini. Brez zased, brez otipavanja, na vso moč. Udariti nanj čez Gornji in Dolnji Prelaz, usekati čez Močvare z zaho­ da in z morskim desantom v K’di, Ozu in obeh Furtvakih; in z zračnim, da mu razbijemo sistem oskrbe. Takoj zdaj.« 16

Warzhad je odvrgel cigareto in si začel gristi nohte. »Napadem naj ga? Takole kot strela z jasnega, brez po­ voda?« »Povod imaš. Najboljšega izmed vseh možnih.« »Katerega?« »Danes je Ptiča mogoče premagati.« »Vojno bi rad?!« je zakričal Birzinni, dvignil je roke nad glavo in s tem svojim krikom zbudil finančnega ministra, Sašo Querza, ki je dremal pri kaminu. »Vojno?! Agresijo na Ligo?! Jarki, si znorel?!« Že zelo dolgo ga ni nihče ogovoril drugače kot z »Gene­ ral«, kvečjemu z »gospod grof«, celo zapovrstne priležnice, in zdaj je Železni general zapičil svoj ledeni pogled v razbur­ jenega premiera.

Birzinni se je za korak umaknil. »Jaz nisem vratar! Prizanesi mi s temi triki! Demona imam, ne boš me uročil!« »Se vama je odpeljalo, utihnita že!« se je zadrl kralj Bo­ gumil Warzhad in dejansko je pri priči zavladala tišina. »Ti, General,« je kralj uperil prst v Generala, »nisem po­ zabil: že lep čas me poskušaš naščuvati proti Ptiču. Še v Oxfel­ du si, če se ne motim, poskušal iz mene izsiliti privolitev, da bi potegnili to palčkasto železno cesto pod Prelazi. Od zdavnaj to načrtuješ. Jaz govorim!« je požugal s prstom. »Ne preki­ njaj, jebemti, ko govori kralj! Ne vem, kaj si domišljaš! Že celo stoletje nisi imel nobene poštene vojne, zato se ti cedijo sline po kakšnem krvavem obračunu, kajne? Ne nameravam priti v zgodovino kot nekdo, ki je zanetil trapasto, nepotrebno, ne­ smiselno in z ničimer izzvano vojno! Me slišiš?« »To železnico je itak že zgradil,« je rekel Birzinni. »Kaj?« 17

»To železno cesto palčkov.« »Za svoj lastni denar,« je zamrmral General. »Niti groša nisem vzel iz državne malhe.« »Ljubi Bog, kaj se tukaj godi?« se je zdrznil Warzhad. »Je to kakšna zarota norih militaristov?« »Ne vem, ali se bo to zgodilo jutri ali čez leto dni, ali pa mogoče čez dve desetletji,« je rekel General in zdrsnil z okenske police. »Ampak vem, prepričan sem, da bo nazad­ nje Ptič udaril tudi na nas. Takrat pa – takrat bo to njegova odločitev, njegova izbira in trenutek, ki bo ustrezal njemu.

Branimo se, dokler se še lahko, dokler je situacija še ugo­ dnejša za nas.« »Hotel si reči: zate,« je zarenčal Birzinni.

General se je trdo naslonil na palico in stisnil čeljusti. »Me obtožuješ izdaje?« Premier je na obvladan način izrazil zmedenost: »Ničesar te ne obtožujem, kako bi si neki predrznil …« Sivolasi finančni minister se je dodobra predramil. »Ste vsi ob pamet?« je zakrakal. »Birzinni, ti si menda s stopnišča zletel na betico! Železnega Generala dolžiš izda­ je …? Saj je vendar imel več priložnosti, da bi si prilastil krono Imperija, kot ima ta krona zvezd! O tvojih dedih se nikomur še niti sanjalo ni, ko je on že obešal za nepokorščino in zarote proti kralju! Dvakrat je bil regent; je mar kdaj vsaj za en sam dan zamujal s predajo popolne oblasti? Dvakrat so njemu sa­ memu ponujali prestol, vendar ga je odklonil! Iz glav izdajal­ cev, ki jih je posekal, lahko zložim grmado, višjo od Hasano­ vega stolpa! Ti se nisi tolikokrat porezal pri britju, kolikorkrat so njemu stregli po življenju ravno zaradi zvestobe kroni! Dve družini je izgubil v uporih in vstajah! Skoraj tisočletje stoji na straži rodu Warzhadov! Tega rodu danes sploh ne bi bilo več, 18

če ne bi bilo tvojih prednikov, ki jih je rešil, on osebno, Bo­ gumil. Vesel bodi, da imaš ob svoji strani takšnega človeka, kajti noben drug vladar na Zemlji se ne more pohvaliti s tako zvestim podanikom; podanikom, čigar zvestobe bi lahko bil tako gotov. Bi pa že prej podvomil o sebi kakor o njem!« Brž ko je to povedal, je Querz ponovno zadremal.

Ker je hotel ubežati pred grdimi pogledi, s kakršnimi so ga prebadali tisti, ki jih je razdražil ta tako nespodobno is­ kreni govor finančnega ministra, se je General umaknil v te­ mni kot dvorane in se usedel na naslonjač, tapeciran s črnim usnjem, ki je stal pod kipom grifa. Palico je položil čez ste­ gna, roki simetrično spustil na naslonjali, čeprav, jasna stvar, o kakšni simetričnosti ni moglo biti niti govora, saj je pogled teh, ki so gledali, vedno pritegovala Generalova leva dlan.

To je bila tista slavna železna roka, tista magična dlan. Že pred osmimi stoletji, vse odkar se je začel neprestano uriti v svoji vojevaški umetnosti – še preden je sploh nastala definicija vojevača, preden je postal general, preden je spro­ žil tajne mehanizme svoje dolgovečnosti – že takrat, prav na začetku, je slovel po tej z dragotinami in kovino inkrustirani okončini. Legenda je glasila, da se je Jarki, ko se je predajal mračnim veščinam (in tedaj so bile to veščine, ki so veljale za zelo, zelo mračne), zapletel v mahinacije s tako mogočnimi Nevidnimi, da jih ni več mogel obvladovati, in ko je na enem od srečanj z njimi prišlo do prepira, so ga ta bitja napadla.

Z velikim naponom volje jih je premagal in po čudežu preži­ vel; vsekakor pa po boju ni več mogel premikati leve roke in ji gibljivosti tudi ni več mogel povrniti. Potem ko je hitro ugo­ tovil, da so vse znane metode zdravljenja neučinkovite, se je, da ne bi ostal invalid do konca življenja (ki naj bi bilo vendar zelo dolgo), odločil, da se bo kljub vsemu zatekel k magiji: na 19

ustrezna mesta na roki, dlani in prstih si je torej vsadil psiho­ kinetične rubine. Od takrat mrtve okončine niso usmerjali in premikali niti mišice niti živci – to se je dogajalo povsem brez njihovega posredovanja, s samo močjo misli Jarkega. Na ta način je de facto preoblikoval del svojega telesa v magič­ ni predmet. Jarki, ki je običajno negodoval nad polovičnimi sredstvi in se redko zaustavljal na pol poti, tudi tokrat ni zavil s steze, ki se je po tej operaciji pred njim odprla. Sledile so nove implantacije, nove magične mahinacije, ki so roko in dlan transformirale v mogočni, vse mogočnejši, zapleteni in neprestano še bolj zapletajoči se, večnamenski polorganski magični konstrukt. Ta proces se namreč še vedno ni zaključil; medtem so minevala dolga stoletja, proces pa je še kar pote­ kal. Zdaj je bila Generalova dlan, ki je štrlela iz sence rokava na suknjiču, videti kot v nekakšnem hladnem, neorganskem življenju utripajoči preplet kovin, stekla, lesa, dragih kamnov in od njih trših niti – ter vsemu navkljub tudi telesa. Po legen­ di je en migljaj Generalovega prsta ravnal s tlemi neosvojljive trdnjave; po legendi je ta dlan, če se je stisnila v pest, zausta­ vljala srca sovražnikov, jim ledenila kri v žilah. Toda to je bila legenda – General sam je vse to zanikal.

Roka je negibno počivala na naslonjalu fotelja. General je molčal. Ni imel več ničesar povedati; ker je živel tako dolgo, je znal prepoznati trenutke zmag in trenutke porazov, zelo na­ tančno je pretehtal možnosti in ni zamenjeval malo verjetnega s preprosto nemogočim. Sedel je in gledal. Kralj je živčno kadil naslednjo cigareto. Premier Birzinni se je, stoje pri veliki okro­ gli mizi, ki je zasedala sredino dvorane, šepetaje posvetoval s svojima tajnikoma, pri tem pa neprestano z nohtom trkljal po distančnem zrcalcu, ki je ležalo poleg njega. Saša Quertz je smrčal. Ogenj v kaminu je prasketal in bučal. Pri nasprotni 20

steni so Nex Pljuvalič in člani njegovega štaba na osnovi po­ ročil izvidnikov, ki so jih prejemali po posredovanju pod stro­ pom poševno obešene baterije zrcal (dvanajst krat dvanajst), aktualizirali vojno situacijo, predstavljeno s tridimenzionalno projekcijo obmejnih krajin Kneževine in Lige. Eden izmed Orvidovih mož, odgovoren za vzdrževanje in ustrezno pre­ oblikovanje te iluzije, je dremal na stolu za zrcali; drug, ki je na zahtevo selektivno vklapljal in izklapljal zvok, je stal pod po­ prsjem Anastazija Warzhada in zehal. Šepet premiera in tajni­ kov, umetno dušeni glasovi izvidnikov, enozložno momljanje članov štaba, prasketanje ognja, šum noči – vse to je uspavalo, nič čudnega, da je stari Querz zakinkal. Toda General je že štiri dni shajal brez spanca in se tudi zdaj ni nameraval odpovedati magičnim stimulatorjem. Ošinil je uro. Skoraj tri je že.

Vstopila sta Orvid in Paconka, šef daljvidcev.

Birzinni je utišal svoja tajnika. »Kaj je?« Orvid je zamahnil z roko. »Ne, to nima nič skupnega s Ptičem.« »Kaj potem?« »General je hotel vedeti.« »Če sta se že osebno potrudila …« Paconka se je bledo nasmehnil v senci skritemu Gene­ ralu. »Našli smo ga,« mu je rekel.

Kralj je namrščil obrvi. »Koga?« »Generalov planet,« je pojasnil Orvid, potem ko je pri­ stopil. »Vaša visokost se gotovo spominja. To je bilo že po ustoličenju Vaše visokosti. Vbil si je v glavo in nagnal moje može rešetat vesolje.« 21

»Ah, saj res …« Warzhad si je raztreseno podrgnil vrh krepkega nosu. »Sončna kletev. Holokavst. Druga Zemlja.

Ja, seveda. Kako potem, ste dejansko naleteli nanj?« »Smo,« je prikimal Paconka. »Iskreno povedano, dvomili smo že. General je predstavil zelo spretno argumentacijo, sta­ tistika in milijarde zvezd in sploh: nemogoče, da ne bi bilo niti enega planeta s parametri, dovolj približanimi Zemlji … Am­ pak ravno tako je izgledalo, da ni mogoče. Šele danes …« »No, no, no,« se je kralj nakremžil Generalu. »Jebemti, spet si imel prav, naj te zlomek. In kaj bomo zdaj naredili s tem odkritjem, ha?« »Kako kaj?« se je razvnel Orvid. »To je jasno, odleteti moramo tja in ga zavzeti v imenu Vaše visokosti, kot del Im­ perija!« »Kje to pravzaprav je?« je vprašal General. »Drugi planet številka 583 v Slepem lovcu. Ne vidi se z naše polute. Okoli dvanajst tisoč šlogov.« »No, dragi General,« se je zarežal premier, »zanaša te in zanaša, vojne si želiš, gibanja, akcije – zdaj imaš priložnost.

Vzemi ladjo in odleti. Kakšna prigoda! General Odkrivalec!

Kako ga boš poimenoval? Počakaj, takoj zdajle ti bom iz­ stavil pooblastila kraljevega namestnika in guvernerja pri­ ključenih dežel.« Takoj je pograbil zrcalce in izbevskal vanj ustrezne ukaze.

General je s pogledom poiskal kralja. »Ne zdi se mi, da bi bil zdaj primeren čas za takšne izle­ te,« je rekel.

Orvid je izbrskal iz žepa iluzijsko prizmo, jo položil na mizo in zamrmral osvobajajočo kodo. V zraku se je razvila tridimenzionalna slika planeta. Orvid ga je z nekaj beseda­ mi povečal in dvignil.

22

»Lep je, kajne?« Obhodil je planet naokrog, ogledoval si ga je z neprikritim zadovoljstvom, kot da bi ga dejansko, s tem da je aktiviral prizmo, sam ustvaril. »To se ne vidi, ker so ga iluzionisti posneli iz zelo bližnje perspektive, ampak ima dve luni, eno veliko, ki ima tri-, štirikratno maso naše­ ga Zobnika, druga pa je skorajda smetka. Ta kontinent, ki ga terminator tako prereže, se potem razteza še do drugega pola. In samo poglej te arhipelage. Poglej te gore!« Naposled je to očaralo samega kralja, Warzhad je vstal in s cigareto v ustih pristopil k iluziji. Tudi General se je približal; celo Pljuvalič je pokazal zanimanje. Planet, napol belo-moder, napol črn, je visel nad njimi kakor iz pete razsežnosti izbuljeno oko plahega božanstva. Slika v iluziji je bila zamrznjena, priz­ ma se je spominjala samo enega edinega odseva v zenici – hu­ rikani, zaustavljeni v vrtinčenju, oblaki, ujeti razpotegnjeni čez četrt oceana, nevihte, pograbljene sredi paroksizmov, v izme­ njavanju zaustavljena noč in dan – vendar je tudi to zadoščalo. »Moj Bog, moj Bog,« je šepetal Warzhad. »Še sam bi z veseljem poletel.« Birzinni se je nasmehnil v brk.

General je stisnil desno dlan na kraljevi rami. »Vaša visokost. Rotim vas …« »Ne bo, jebemti, nobene vojne,« je zavreščal monarh, izpljunil čik na dokumente in odskočil od Jarkega. »Kaj ti ni všeč? No, kaj?! Pravim, da boš odletel – in odletel boš!« General je globoko zavzdihnil. »Vaša visokost, v tem primeru vas prosim za pogovor na štiri oči v tihi dvorani.« »Kaj spletkariš?« je revsknil Birzinni. »Za kaj ti gre? Mi­ sliš, da se ti bo posrečilo prestrašiti kralja? Na štiri oči z Že­ leznim generalom, dobra je ta …!« 23

»Kraljevi svetnik sem in Varuh rodu, pripada mi …« »Ne bom dovolil!« Potem je premier ogovoril Warzha­ da: »Gospod, ne zavedaš se, česa je sposoben …« »Sem izdal ukaz ali ne?« je zasikal kralj. »No, sem ga iz­ dal ali ne?! Torej ga, jebemti, izvrši brez jezikanja! Hajde!« Pogledal je iluzijo, se popraskal po licu, razgledal po dvorani in izpustil zrak iz pljuč. »Spat grem. Lahko noč.« Potem je odšel. »Kaj se je zgodilo?« je vprašal finančni minister. »Nič, kar mirno spi,« mu je odmahnil Birzinni.

General se je vrnil po palico, poklonil se je premieru in Pljuvaliču ter krenil k izhodu. Birzinni si je zavihal brk, Nex se je v zamišljenosti potrkal s cevjo pipe po prednjih zobeh … S pogledom sta pospremila Generalov hrbet vse do vrat. Orvid ni gledal, igral se je z izključeno prizmo, Pa­ conka je odvrnil oči, da ne bi prestregel pogleda Jarkega, ki je stopal mimo njega; šele potem se je ozrl za njim. Gustav Lamberaux je z zaprtimi očmi vodil pogovor s svojimi de­ moni.

Vratar je zaprl vrata. »Za božjo voljo,« je zasopel Saša Quertz, »kaj se tukaj godi?« »Nič se ne godi, spi, kar spi.« »Da kaj??« »Kraljev ukaz. Jutri zjutraj bom odletel,« je rekel Gene­ ral, ko se je usedel na klop pod fosforizirajočo steno Zakra­ čevega brezokenskega kabineta. »Birzinni, kaj?« je mrko zagodrnjal major. »Njegovo delo, mar ne?« General se sploh ni potrudil odgovoriti.

24

Zakraca je vstal izza pisalne mize, živčno je korakal sem ter tja, samodejno je preveril glavne zakletve protiprisluško­ valne konstrukcije prostora, naposled pa izbruhnil: »Ovija si ga okrog mezinca! Tega niti skriva ne! Saj se vendar ne more slepiti, da tega nihče ne vidi! Na kaj le raču­ na? Misli, da jo bo poceni odnesel? Ravnokar sem izvedel, da je re Duin prevzel kontrolni paket Yaxa&Yaxa. Ste slišali, General? To sta že dve tretjini kraljevskega sveta! Birzinni nas je zgrabil za goltanec!« »To z re Duinom smo lahko pričakovali,« je zamomljal General in se ozrl na nasprotno steno, ki je po njeni karto­ grafski freski par nevidnih džinov premikal simbolične pu­ ščice, črte, trikotnike in krožce. »Se je že prebil?« »Ptič?« je upočasnil major, potem ko je s pogledom ošvrknil steno. »Še kar naprej eno in isto. Vendar bi bil menda potreben čudež, da jih naposled ne bi zadušil. Tukaj imam pasivni odsev iz Ščukovega štaba,« je pokazal na eno izmed na pisalni mizi razpostavljenih zrcalc. »Mislijo že na predajo Zalesja in Desne staje.« »Ferdinand je na tleh,« je dejal General. »Na tleh je in prosi za milostni udarec. Umik iz poroštva za Kneževino je bil Birzinnijeva največja napaka. Za to bomo morali še dra­ go plačati. Lahko bi se izognili morju krvi.« »Nič niste mogli pomagati, General.« Zakraca se je vrnil za pisalno mizo, začel je preusmerjati eno od zrcalc. »Votum separatum je vsaj nekaterim dal misliti. Sicer pa bi Warzhad tako ali tako naredil, kar je hotel Birzinni, četudi bi se vam posrečilo prepričati svet. Tam pa res ni koga prepričeva­ ti, sami najbolje veste, koliko stane glas kakšnega Špote ali Hvaliča. Toda beseda Železnega generala ima težo, da, da, ljudje vas podpirajo, ne pretvarjajte se, da ste začudeni, vsak 25

zahojeni kmet iz najbolj oddaljene vukojebine ve, da Železni general nikoli ne prelomi dane besede in ne bi umazal svoje časti z nobeno izdajo ali krivo prisego, in resnica je taka, da bodo dali prav vam, General, ne kralju, kralj je mlečnozobec, General pa legenda; ljudje kljub vsemu vejo, ljudje zelo do­ bro vejo, koliko je kdo vreden. O, je že. Koliko jih hočete?« »Vzel bom Janeza IV. s trojico kinetikov. Za glavnega po­ kliči Goulda. Popolna vojevaška posadka, s težko oboroži­ tvijo, desantno opremo in tako naprej. Poleg tega zalog, ko­ likor je mogoče … a, ne, te so že v stazah. Sicer pa sam veš: hočem biti pripravljen na vsako možnost, saj nimam pojma, kaj naj tam pričakujem.« »Slišal si, Kuzo,« je Zakraca ogovoril zrcalo. »General bo odletel jutri zjutraj. Takoj bom zbudil ljudi. Imate tam prostor?« »Stari dvor je skoraj prazen, že pred časom smo pripravi­ li prostor za begunce iz Kraterja,« se je oglasilo zrcalo. »Za kakšnih deset do dvajset klepsider lahko tam nastanimo tudi polk. Jan IV. je v hangarju, leta se ga nismo dotaknili, moral bom pognati džine. Boste takoj vkrcali može, General, ali pa pripravljate kakšna urjenja, pohod? Za živež smo odvisni od Zemlje in dodatnih sto ust v inventarju …« »Največ en obrok,« je zamrmral General. »Največ en obrok,« je ponovil Zakraca. »Pravzaprav pa, ali so bili kakšni signali iz Kraterja? Knežji se ne premikajo?

Koliko ladij imajo?« »Štiri ali pet, poleg tega tri, ki vozijo sem in tja, vendar, tako menim, uničene, zajete ali blokirane, kajti mineva že trideset klepsider, odkar ni iz Kneževine nič poletelo nad atmosfero. Takole v splošnem je to politično vprašanje, Pti­ čevi vojevači so se sem priplazili v zasedi od Subbermayer­ 26

ja še za časa starega Lucija, tugovali so nekakšni duhovi po špranjah, se razodevale prikazni, verjetno nepomirjene ma­ nifestacije bilokacijskih soodvisnosti pete, četrte stopnje.

Ali veste, General, za tisti poskus desanta na Vrano? Hoteli so se vkopati sto laktov in se obložiti z dušerujem, ne vem, zakaj so se umaknili, to bi jim kljub vsemu nudilo nekakšno odskočišče; čeprav je bilo to, tega se ne da skriti, prekleman­ sko drago, vsi v mehurčkih, glavna konstrukcija z živimi di­ amanti … Toda krater se ne bo vdal. Če pa bi knežji evakui­ rali civiliste kar tako, iz golega strahu …« »Razumem, razumem.« General se je premaknil za pi­ salno mizo in zrcalno vstopil v Kuzovo vidno polje. Kuzo je planil pokonci, se poklonil; General mu je pokimal. »Čigav ukaz je bil to s Starim dvorom?« »Hm, iskreno povedano, sami smo se dogovorili, tukaj, na licu mesta, takoj ko je bila izdana ta deklaracija o nevtral­ nosti. Jasno je bilo, da ne bo ukaza, naj se vrnemo, ko pa bo Ptič že zavzel Novo Gubo, bo Krater ostal zadnji svobodni košček Kneževine miru v vesolju. Tam se bo v kratkem raz­ plamtel pekel. Pripravljajo se že na smrt.« »Pa se v Gubi ni nihče potegnil za te civiliste? So poza­ bili nanje ali kaj? Praviš, da jim je ostalo nekaj ladij … Hm, pomislimo: s pravico do azila, pri nas ali na Otokih …« »Nimajo kinetikov. Skoraj nikogar nimajo. Od vojevačev sta ostala kakšna dva, drugi so navadni vojaki. V okviru veli­ ke mobilizacije pred heksonom so vse potegnili dol. Gotovo ravnokar pomirajo kje na Žabjem polju.« »Torej se moramo povzpeti na Krater,« je trdo ukazal General in se nad majorjevim ramenom sklonil k distančne­ mu zrcalu. »Zdaj je najboljši trenutek: pred predajo Gube, ampak po porazu Kneževine. Si to zmožen izvesti? Treba je 27

tam zapičiti zastavo Imperija, preden se pojavi prva Ptičeva ladja.« Kuzo se je nakremžil. »To mi ni pretirano po volji …« »Ne bodi neumen, Kuzo,« je revsknil General. »Zakaj pa si pripravljal Stari dvor? Rešuješ ljudi in braniš stavbe in opremo, ker po napadu vojevačev v Kraterju ne bo ostal niti kamen na kamnu, to sam veš. Ptič pa na bazo Imperija ne bo skočil. Nobene krvi.« »Toda oni se ne bodo predali! Saj sem vendar rekel!« »Ptiču – ne; nam – pač. Verjemi mi, tam ravnokar molijo za kakšen častni izhod. Nihče si čisto zares ne želi smrti, pa naj bo še tako proslavljena. Zjutraj bom tam; medtem na­ redi samo nekaj: v mojem imenu jim predstavi ponudbo.

Pogoji kapitulacije so lahko tako častni, kolikor jim drago.

Sam jo bom sprejel. Osebno. Imajo mojo besedo. Razumeš?

Nobenega ponižanja. Lahko to predstaviš celo kot začasno protekcijo.« »To mislite resno, General?« »Ne zastavljaj butastih vprašanj,« je revsknil Zakraca. »Potemtakem bom poskusil.« Kapetan Kuzo je salutiral in prekinil zvezo, zrcalo je zdaj odsevalo obraza Generala in majorja.

General se je vzravnal in se nasmehnil.

Zakraca je zmajal z glavo. »Že vidim Birzinnijev fris. Usral se bo, ko bo izvedel.

Zdaj je vse odvisno od tega, ali prasec tam na Zobniku nima kakšnega špiclja. No, ker potem vendar ne bo odstopil Kra­ terja Ptiču, tako daleč niti kralj ne bo šel. Če pa bodo Ptiče­ vim vojevačem popustili živci, boste mogoče končno imeli to vojno, General …« 28

Meni nič, tebi nič je v Generalu zakipel mrzel gnev. Z eno mislijo je obrnil Zakraco s foteljem vred proti sebi, nakar je v majorja naperil prst, ovit v steklo in kovino. »Ne žali me, Zakraca,« je izcedil skozi stisnjene zobe. »Kralj in Birzinni ne razumeta, ker nočeta razumeti, ampak ali tudi ti meniš, da mi je ta vojna potrebna za zabavo, razve­ drilo, šopirjenje?« »Zelo se opravičujem, če ste to tako razumeli …« Generalu se je jeza enako hitro tudi razkadila. »Ni važno.« Jarki je zamahnil s palico, se zavrtel na pe­ tah in odšel.

Džin je postavil Generalov službeni voz na streho njego­ ve vile dobrih deset laktov od ležalnika s spečo Kasmino.

Zaspala je, ko si je ogledovala bitko na Žabjem polju, v mla­ havo spuščeni roki je še držala kozarec s požirkom vina na dnu. General je pristopil, se zaustavil nad njo, jo pogledal.

Bila je v beli svileni halji; pasek, ki jo je držal skupaj, se je razvezal, svila je zdrsnila po še bolj belem dekletovem tele­ su. General je stal in gledal: glava, ki ji je omahnila na ramo, spuščene veke, napol odprta usta, skuštrani lasje, ki so za­ stirali pol obraza, na drugi polovici, na licu, rdečkast odtis, gotovo je pravkar obrnila glavo v spanju. Gledal jo je, kako diha. Prsi so se dvigale in spuščale. Od nočnega hladu so se ji skrčile bradavice. Dvignil je desno roko in zaustavil dlan tik pred Kasmininimi razprtimi ustnicami. Vroča sapa mu je žgala kožo. Gledal je, kako se pod vekami vrtijo njena zrkla.

V sebi je imela tri četrtine vilinske krvi in ni bilo izključeno, da ga je videla tudi skozi veke. Sklonil se je in jo poljubil.

V prvem vzgibu, še potopljena v sanje, ne da bi odprla oči – ga je objela in pritegnila k sebi.

29

»Starci kot jaz,« je šepnil, »verjamejo samo še takšnim izpovedim: nezavednim, nehotnim.« »Odkod veš, o kom sem sanjala?« »O meni.« »O tebi. Si pogledal vame?« »Ne. Videl sem, kako si se nasmehnila, poznam ta na­ smeh.« Dvignil je kozarec, se vzravnal, izpil. »Ti je bilo všeč?« je vprašal in s čašo pokazal na nebo.

Podrgnila si je uho, se pretegnila, si zavezala haljo. »Otroci kot jaz,« je zamomljala, »imajo radi barvite pri­ zore. Prišlo je vabilo na banket pri Ozrabu, bova šla?« »Ne.« »Nisi vprašal niti, kdaj bo.« »Jutri ali pojutrišnjem.« »Kaj, boš spet odpotoval?« »Politika, Kas, politika.« Vstala je tako burno, da se je prevrnil ležalnik. »Jebem politiko,« je bevsknila.

Zasmejal se je, jo potegnil k sebi, objel. »Nisem te sumil tako hudih perverznosti. Raje pridi, pridi že; pred zoro je vedno najbolj hladno.« Spustila sta se v drugo nadstropje. Poltergeisti so Gene­ ralu pripravili vročo kopel – Kasmina se je pretvarjala, da se jezi nanj, in jo je odklonila, šla je po zrcalcu poklepetat s prijateljicami.

Pol klepsidre lenarjenja v vodi, ki je žgala kožo, je Gene­ ralu zadoščalo, da se je popolnoma sprostil. Ko se je predra­ mil, je opravil nekaj pogovorov, pri tem je uporabil odsev na stropnem zrcalu, ki ga je za ta čas zaklel, da se je znebilo nanj kondenzirane pare ter vstopilo v mrežo mestnih distančnih 30

zrcal. Potem so poltergeisti Jarkega obrisali z debelimi, meh­ kimi frotirkami in ga oblekli v trislojna oblačila. Prestavil se je v kabinet. Škoda mu je bilo časa za hrano, vsrkal je energijo neposredno iz roke, potem ko je z njo potegnil čez ogenj, ki je plapolal v kaminu. Nato se je usedel na fotelj in aktiviral svetlino: najobširnejšo izmed standardnih zakletev, ki vizuali­ zirajo magijo. Svetlina je imela vgrajen dekodirni modul, da bi lahko prešla morebitne blokade čarovnij, ki so jo branile pred tem, da bi se odprla pred očmi tujca; toda tukaj je zadošča­ la prepoznava gesla, saj so bile vse to čarovnije Jarkega. Toda obstajajo, jasna stvar, takšne in drugačne čarovnije, takšna in drugačna gesla, različne ravni tajnosti in različne svetline. Žarko pestri cvetovi konstruktov so se izstrelili iz sten, z ar­ tefaktov, ki so ležali na pisalni mizi in na policah regalov, ter iz pi­ salne mize same, Generalova leva roka pa je naravnost izbruhni­ la v orjaški, pisan šopek, ki je napolnil skoraj cel prostor. Potem ko je odrezal ostale vizualizacije, se je General osredotočil na to.

Kalibriral in razvil je veje, ki so ga zanimale, pri tem pa preostale simbolične manifestacije zakletev vpotegnil navznoter. Preo­ stali so zgolj še trije konstrukti, eden se je zibal v podobi črne trombe s škrlatnimi progami protizakletev od kazalca do vrat, drugi se je kot pisan tekač zlival izpod zapestja na Generalova kolena in na preprogo pod njegovimi nogami, tretji je kot paj­ čevina togih odločitvenih algoritmov rasel s podlahti pod strop in oblebdel pod njim kot odeja gostega dima. Jarki je s samo­ dejno stransko mislijo priklical lažiiluzorne magične operatorje v obliki klešč, nožev, igel in tuljave s srebrnim trakom, v barvi, ki edina ni nastopala v nobenih vizualizacijah. Nato je General odprl sfero podčasa in se lotil dela. Plameni v kaminu so praske­ tali v upočasnjenem tempu, kot v notranjosti brezgravitacijske peči prelivajoče se, še ne do konca strjeno steklo.

31

V resnici je to trajalo osemnajst klepsider, toda ko je zaprl sfero, se je komaj danilo. Preoblekel se je v terensko uniformo.

Zrcalo je odsevalo dobrih deset priklicevalnih ornamentov, vendar ni dvignil. Poltergeisti so mu v torbo zapakirali potreb­ ne dokumente, artefakte, oblačila. Torbo so odnesli v voz.

Ko je šel mimo spalnice, je pokukal vanjo. Ne bi smel. Že drugič je videl spečo Kasmino, nebogljeno lepoto, zaupljivo goloto, mirni dih izmed napol razprtih ustnic. Popolnoma ga je uročila belina njenega stopala. Preklel se je; preklel se je drugič; šele takrat se je lahko premaknil.

Stopil je ven na streho. Od Žabjega polja ni bilo več niti sledi, to nezgrešljivo pomeni Ferdinandov konec. »Akademija vojnih umetnosti, Baurabiss,« je General naročil džinu.

Skozi odprto streho hangarja je v notranjost pihal hladni veter. Po sivem pravokotniku neba so drseli turobni oblaki.

Zares ni vstajalo preveč lepo jutro. »Koliko?« je general vprašal Zakraco. »Dvainsedemdeset,« mu je odgovoril major ter se skozi šipo pisarne ozrl na magteha, ki sta še zadnjič skenirala za let pripravljeno linijsko plovilo. »Obrnili smo v dvoje, z Modrim in Črno-rdečim,« je rekel Tuul, vrhovnik Baurabissa. »Po petnajst. Zdaj še zad­ nji.« »Goulde?« »Je že na Zobniku.« »Kapetan Skala se javlja za raport,« je sporočil demon operacijskega kristala, ki je ležal na vogalu Tuulove pisalne mize.

General je s pogledom ošinil uro.

32

»Pol klepsidre,« je zamomljal. »Treba se je odpraviti. Je prišla potrditev od Kuza?« »Da.« »Je Birzinni poslal papirje?« »Že ponoči.« General je vstal, se pretegnil, zaustavil pogled na stropu in skremžil usta. »Zakraca,« je navrgel, »letiš z mano.« Major ga je začudeno pogledal. »General, jaz tukaj …« »Letiš z mano,« je rekel Jarki in Zakraca je skomignil z rameni, ker je poznal ta ton in je vedel, da se je usoda že zadrlesknila. »Prostor je,« je zavzdihnil Tuul, ki je na steni nasproti velike šipe s kristalom vizualiziral shemo Črno-rdečega. »V zadnjem jih leti samo trinajst. In preostala oprema.« General je pristopil h kristalu, položil nanj dlan, in za hip mu je vzelo vid. »Dobro,« je zamrmral in umaknil roko.

Vrhovnik je z odporom zmajal z glavo. »Bi lahko, General, to počeli kako obzirneje, demoni mi prihajajo ob pamet od takšnih vivisekcij.« »Žal mi je. Nimam časa.« Nagnil se je nad s papirji za­ suto Tuulovo pisalno mizo in vrhovniku stisnil dlan. »Dej Bog.« »Dej Bog,« se je poslovil Tuul in se takoj zapletel v po­ govor z daljinskim odsevom nekoga v enem od zrcal, razpo­ stavljenih po mizni ploskvi.

Major in General sta se spustila po železnih stopničkah na nivo poda hangarja; vrata male pisarne je za njima samo­ dejno zaloputnil džin poslopja.

33

Zakraca je poiskal cigareto, jo prižgal in vdihnil dim. »Zakaj?« je vprašal, potem ko ju je samodejno oba pre­ kril s hitrim protiprisluškovalnim urokom. »Ker je to nekaj več, kot se ti zdi.« »Kaj pa?« »Odletel boš.« »Odletel bom. Ukaz. Seveda bom odletel. Toda demon iz intuicije mi prišepetava, naj bom previden.« »Dobro nastavljene demone imaš,« se je nasmehnil Ge­ neral. »Bodi previden; vedno bodi previden.« »Mi ne boste povedali?« »Bom.« »Jaa,« je zavzdihnil Zakraca in snel urok.

Krenila sta k Črno-rdečemu. Plovilo je lebdelo dvajset laktov nad tlemi. Imelo je obliko zaobljene cigare, bilo je izdelano iz gladko spolirane in prelakirane hrastovine; na obeh koncih sta ga zapirali simetrični rozeti velikih kristal­ nih oken. General si je zamigljal v pogledu skozi svetlino, ko je vizualiziral razločno četverno hermetizirajočo zakle­ tev Lobiča-Crafta, ki je tesno ovijala plovilo; v njej ni opazil nobenih lukenj in niti ni pričakoval, da bi jih lahko opazil, saj je poznal natančnost Tuulovih magtehov – sicer pa jim je tako ali tako moral zaupati, ne moreš sam skrbeti za vse, konstrukcije urokov vesoljskih ladij sodijo med najbolj razvejene in zapletene. Vendar je imel z nadatmosferskimi poleti slabe izkušnje. Nekoč je že preživel nenadno deher­ metizacijo vesoljske ladje v orbiti; samo takojšnja, brezmi­ selna, artefaktična reakcija roke ga je rešila pred smrtjo od zamrznjenja in zadušitve. Od tedaj – zgodilo pa se je to pred enajstimi leti – ni zapuščal planeta brez večkratnega zavaro­ vanja, ki ga je ustvaril z lastnimi čarovnijami. Ni jih šifriral in 34

vojevači, ki so ga spremljali, so imeli priložnost občudovati to mojstrovino magične umetnosti, ki je Lobiča-Crafta zre­ ducirala na tisočinko porabe energije in toksičnosti prvotne zakletve. Vendar nihče ni znal ponoviti te mojstrovine. Tak­ šni primeri so najbolje pričali o primernosti uporabljane terminologije: ne znanost – umetnost. Železni general pa je bil nesporni vrhovni mojster te umetnosti.

Poleg s cevjo z zelenim plinom označene levitacijske vertikalne konstrukcije Črno-rdečega, po kateri je eden od džinov vesoljske ladje vkrcaval vanjo potnike, sta srečala pi­ lota. »Počaščen sem, General,« je dejal kinetik, potem ko je pogoltnil zadnji zalogaj sendviča, ki ga je v naglici metal vase. »Osebno orožje?« je vprašal General in z očmi pokazal na tok, pričvrščen na pilotov pas, iz katerega je molelo kopi­ to pištole, ki se je zlato in črno razcvetala pod svetlino. »Mhm, da,« je odvrnil kinetik, ki je prenikal skozi ze­ lenilo. »Po Baurabissu krožijo različne govorice. Krater je le sedem kač od Meniha, in divja vojna. Sami veste, Gene­ ral. Sicer pa, kaj neki zmore takale pokalica; to je samo za duševno lagodje,« je dodal in odhitel k temnemu trebuhu plovila, ki se je že, poslušen džinovi volji, odpiral s šestlopu­ tnim vhodom.

Major in General sta vletela za pilotom. Znotraj so ste­ ne oranžno fosforizirale, bilo je celo svetleje kot v hangarju. Črno-rdeči je bil, kot vsa linijska plovila, v bistvu enostavna, solidna škatla za prevažanje ljudi in tovora na orbito in na­ zaj. Bil je manjši, kot se je dozdeval od zunaj. Sestavljen je bil iz dveh prekatov: pilotove kabine spredaj in preostanka cigare, kjer so bili k stenam pritrjeni sedeži za potnike in ka­ 35

vlji za tovor. Da bi v največji možni meri izrabili prostor, je bila na ta del linijskega plovila vržena zakletev, ki je začasno deformirala gravitacijo: »spodnji del« je bil vedno pod sto­ pali, če se je vsaj eno dotikalo fosforizirajočega lesa plovila.

Premer cigare je presegal dvanajst laktov, zato nisi z glavo zadeval ob glave tistih, ki so hodili po »stropu«, če se le, jasna stvar, nisi pretirano približal razgledni rozeti, kjer so se stene Črno-rdečega stekale.

Tu je že spal, pripet na fotelj, eden izmed prideljenih vojevačev, v nepopolni bojni uniformi, v zapredku močne obrambne čarovnije.

Pilot je, potem ko je vletel v notranjost, pri priči izginil v svojo kabino. Zakraca in General sta se usedla v bližino rozete; skozi njena okna sta z višine videla rahlo zakrivljeni hangar, rahlo zakrivljeno nebo. »Izstopil bom do Zobnika,« je Jarki obvestil majorja in se spremenil v smolnato črn kip. Zakraca je samo lahno privzdignil obrvi. Potegnil je na dan prenosno zrcalce in se zapletel v dolg pogovor z možmi iz štaba na Gradu, ki so ravnokar analizirali podatke, katere so dostavili preživeli vo­ hunski duhovi; Ptičeva blokada je bila tesnejša, kot so pri­ čakovali, in teh informacij niti ni bilo veliko. Medtem je Ptič šel nad Gubo. Glavne sile je premeščal po Tchatarakki, po­ tem ko je izparil obe Strupeni jezeri, Malo in Veliko. Panika je med prebivalci Kneževine dosegla takšne razsežnosti, da ni nihče več obvladoval migracijskih tokov. Bogumil Warz­ had se je znašel pred dilemo: jih spuščati noter ali ne? Zdelo se je, da ni izhoda; imigracijske prepovedi, usmerjene proti Lidi, so se maščevale s pritiskom beguncev z druge strani.

Na borzi v Čurmi je poskočila cena zlata in diamantov pa tudi zemlje na Otokih.

36