Egon Bondy: Invalidna sorojenca (odlomek)

Egon Bondy INVALIDNA SOROJENCA

Naslov izvirnika: Invalidní sourozenci Invalidní sourozenci, 1974 © Copyright by Egon Bondy – heirs c/o DILIA © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017 © Copyright for translation by Tatjana Jamnik, 2017 Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga je v letu 2016 sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Prevod te knjige je podprlo Ministrstvo za kulturo Češke republike.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.162.3-31 FIŠER, Zbyněk, 1930- Invalidna sorojenca / Egon Bondy ; prevedla Tatjana Jamnik. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017. - (Zbirka Solaris ; 4) Prevod dela: Invalidní sourozenci ISBN 978-961-93732-8-6 290128640 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

J. G. Ballard

SUÅ A Prevedel Iztok Osojnik

Prevedla Tatjana Jamnik

ZBIRKA

SOLARIS

sestriÄ?nici

Ko je prilezel na vrh hriba, se je pred njim razprostrla planota. Na polju so stala tri drevesa. Pot je bila prekrita z ostanki talečega se snega in polna luž. Ilovica se je v celih kosih lepila na čevlje. Ko je prispel pod drevesa, se je spotaknil ob truplo. Bilo je že v močno razpadajočem stanju.

Zato se ni dalo razločiti, ali je moški ali ženska. Bezal je vanj z nogo in iz njega je teklo blato. Bilo je truplo sveta.

Vreme je bilo grdo in nebo kalno. Čez nekaj kilometrov je prispel do gostilne. Imel je hudega mačka. Zadnje dneve je nepretrgoma in veliko pil.

Gostilničarka mu je natočila pivo. Bila je debela, a še ne stara. Imela je trajno, a lasje so bili razmršeni, črni in bleščeči. Ko se je usedel v kot, je odšla v kuhinjo za zastekljenimi vrati. Tik zatem je bilo slišati, kako se z nekom pari.

Stresala se je kredenca in posoda in kozarci so žvenketali.

Slišati je bilo moške besede in njeno vzdihovanje. Dve nogi sta topotali in podrsavali po tleh. Za oknom na majhnem vaškem trgu ni bilo žive duše. Vsa okna v hiškah so bila temna in zagrnjena z majhnimi barvastimi ali čipkastimi zavesicami. V notranjščini je morala biti ob poldnevih še zdaj tema. Le iz nekaterih dimnikov se je kadilo.

Ko je šel naprej in se oddaljeval od središča planote, je premišljal o truplu sveta. Očitno je tam ležalo že čez zimo.

Težko bi rekli, da v vasi niso vedeli zanj. Imeli so ga tik pred pragom pa še ob cesti. Zdi se, da so mu vzeli čevlje, kapo in gotovo tudi uro. Na koncu planote, kjer se je hrib zopet začenjal spuščati, se je ustavil. Skozi redek gozdič je v sivem, a jasnem zraku videl čisto dol. Zdelo se mu je, da se je gladina voda zopet nekoliko dvignila. Zadnje mesece se ni spreminjala in le plima je občasno poplavljala par metrov 6

zemlje več. Od včeraj pa je očitno čez noč zopet narasla.

Treba je bilo samo počakati, ali se bo zopet ustavila. Tako je bil poplavljen že ves okraj. Čudno, kajti hrib, na katerem je stal, nikakor ni bil najvišji na zemlji. Toda voda je zalila že tudi visoke gore in jih prekrila kakor plašč, ki je trepetal in se pretakal, vendar je na njih vztrajal s presenetljivo stanovitnostjo, prelivajoč se nato spet naprej v nižine. Nemara je bilo to zadnje kopno. Na drugi strani je bilo pod vzpetino mesto. Tam je živel. V predmestju je voda že zalila nekatere hiše. Toda te so bile že tako ali tako prazne. Bil je v gostilni, ki je bila razmeroma nedaleč in v majhni globeli.

Ni izključeno, da je danes že poplavljena. Odločil se je, da se bo vrnil po drugi poti, ker je imel še čas, da se vrne, preden se znoči. Na tej strani hriba sta bili pod gozdom še dve vasi in v vsaki sije naročil pivo.

Kakor vsako noč so se tudi tokrat odpirala nebesa.

Zadržal se je samo v zadnji vasi in slabost mu je malce prešla. Domov je šel po temi pobočja nad vodo. Pot mu je bila lahka in znana, in tako je brezbrižno gledal predse in v nebesni svod, kjer se je razvijal film, katerega variacije so bile že tako nebistvene, da se ga zaradi njih ni splačalo redno hoditi gledat. Sredi črnega neba, s katerega so že zdavnaj izginile luna in zvezde, se je razprl plameneč žar, v švigajočem ognju pa so občasno letali čudni predmeti, človeški udi in nekakšna telesa in glave, ki so odpirale usta in nekaj kričale, vendar se jih zaradi daljave ni slišalo. Včasih se je v okviru plamenov pojavil kakor da nekakšen obraz, pa je bil tako velik, da si videl samo njegovo brado, usta in konico nosu, tako da se ni dalo reči, čigav bi lahko bil. Spet drugič se je tam več mesecev 7

zapored videla velika zelena rit. Prve dneve so zunaj do mraka čakali mulci in se bedasto zabavali s tem, dokler to nazadnje tudi njih ni nehalo privlačiti in so ostajali pred televizijo ali šli v kino. Kadar se je slučajno pojavilo kaj novega, kot nekoč grozno smešna kozlova glava, so to zmeraj razbobnali kaki pozni hodci, in pijanci so tako par dni imeli kaj gledati. Ampak tega so se zmeraj kmalu nagledali.

Nekateri so pravili – vendar za to niso imeli nobene racionalne podlage, in tako jih nihče ni jemal resno, podobno kot vedeževalk ali hiromantov –, da tam gori pazijo na gledalce in program prilagajajo glede na njihov odziv.

Razni pijančki so razlagali, da so po zaprtju gostilne videli žareti velik kozarec piva ali pa kako iz steklenice brez dna lije rum, vendar se tega nikoli ni dalo preveriti niti eksperimentalno potrditi. To noč se ni pokazalo nič novega. Šel je in gledal, kar je videval že več mesecev, kadar je bil ponoči zunaj.

V mestu je bilo v gostilni še polno. Izvedel je, da je voda le malo narasla. Pri kartah je en tip, ki ga je dobro poznal na videz, ne pa po imenu, razlagal, da se tokrat ne bo več ustavila in da bo čez par tednov konec. To je vsako leto razlagal vsaj dvakrat, zmeraj kadar se je voda za palec dvignila. Že večkrat je bil na psihiatriji in njegovi kolegi so si ga znali precej privoščiti, ker je na vse nasedel. Drugače pa je bil dober človek, samo to smolo je imel, da je imel sedem otrok. Skoraj vsako leto enega. Ampak zdaj se mu je to počasi že začenjalo obrestovati, ker je za otroške doklade dobival več kot drugi za plačo. Videti je bilo tudi, da je zadovoljen, in pravzaprav so mu zdaj malo zavidali. So si pa 8

vsaj lahko izposojali od njega za kartanje. Na radiu so igrali zadnje priljubljene popevke.

Kar stoje je popil dve pivi in šel domov. Živel je v majhni hiški, ki je bila prej veličastna garaža, zdaj pa je predeljena nudila dva bivalna prostora. Stranišče se je nahajalo zunaj pred vrati, in kdor s hišo ni bil seznanjen, je najprej vstopil vanj. To je bil majhen prispevek k zaključku razvoja arhitekture.

V sobi je na kavču, iz katerega je štrlela morska trava (ali čebula), a so bile njegove vzmeti še vedno trdne, ležala sestra. Sestra – ali polsestra? Ali krušna sestra? Ali sestrična v polovičnem kolenu? To ni bilo jasno ne njemu ne njej, kajti že zdavnaj je prišel iz rabe izraz za sorojence, ki so imeli enega očeta, a drugo mater – poslušala je plošče, brala detektivko in krpala nogavice. Kogar boli trebuh, se mora uleči nanj, in to je sestra tudi storila. Trebuh jo je bolel po včerajšnjem dnevu, ko sta se ga preveč napila. »A si že nazaj? Kako je zunaj?« je vprašala, usedši se.

Zaradi negotovosti jezikovnega izraza sta se oba ogovarjala bodisi s krstnim imenom bodisi kot sestrična ali bratranec. »Zunaj je grdo,« je rekel, »dež bo, če ne bo celo spet začelo snežit. Ampak ni preveč mraz.« Slekel se je in se usedel. Sestrična mu je nalila čaj iz pomarančnih listkov, ki ga je edinega pil. Menda ga je bilo težko dobiti, vendar se nista ozirala na to, saj sta za garažo imela nekaj dobro zaprtih zabojev. To je bila njuna mala dediščina po očetu, ki jo je bil pripeljal s svojih poti v nekdanje prekomorske dežele.

9

Oba sta se od nekdaj ljubila. Niti v puberteti se nista nikoli kako resneje zanimala za koga drugega. Zdaj sta bila v najboljših, četudi ne v najrazumnejših tridesetih letih.

Obe materi sta ju rodili isto leto, mesec in dan.

Zunaj je zares začel padati dež s snegom. Pihal ni noben veter, in preden sta zaspala, sta skozi zastekljeno steno opazovala tiho in počasno romanje kapljic in snežink. Bila sta tako srečna!

V litoželezni pečki se je slišal ogenj.

Ko je nastopilo jutro, sta spala. Marca se začne svitati že navsezgodaj in sončni vzhodi spremljajo delavce v službo. Ko vzžarijo nad strehami in proniknejo skozi okna tramvajev ali ko nenadoma zasijejo nekje tik pred pragom, se delavci nasmehnejo, kot da bi jih pobožala roka. Že se nezadržno bliža prelepi čas poletja, dopustov, kopališč, sončenja, toplote. Bratranec in sestrična pa se nista zbudila, saj nista hodila v službo. Pozimi, ko sonce v teh severnih deželah vzhaja z znatno zakasnitvijo, sta komaj kdaj videla vzhod in zarjo pred njim, vendar tega nikoli nista obžalovala, ker sta namesto tega dolgo spala. Zato sta tudi tega dne čisto istočasno odprla oči v skorajda opoldansko bleščavo. Vesela sta bila, da je sončno, obet, da je dolgo temno obdobje končno minilo.

Od trenutka, ko sta se predramila, sta bila oba zadovoljna. Pomarančni čaj sta spet prelila z vročo vodo in šla na toaleto. Finančna preskrbljenost bratranca in sestrične ni bila kdove kakšna, a bila je boljša kot nič. Kot za delo nesposobna sta dobivala nič kaj visoko invalidno pokojnino. Pa vendar jima je proti koncu meseca vedno manjkala neznatna vsota. Danes sta spet spregovorila o tem.

10

»Ves čas se ubadam z mislijo,« je rekel bratranec, »da bi pred borimi dvesto ali tristo leti komajda lahko bila živa. Šele najzrelejša industrijska družba lahko sredstva za življenje zagotovi tudi vsem nedelovnim elementom. Vendar to počne po sili razmer, ker je zanjo ekonomsko ugodnejše, če jim daje miloščino, kot pa da bi jih zaposlila, kajti v proizvodnem procesu bi ti elementi naredili več škode kot koristi, in rezultat bi bil za družbo kontraproduktiven.

Ampak misel na to, da bi pred borimi nekaj generacijami morala ali delati ali pa umreti od lakote ali beračiti ali krasti, je vendarle fascinantna. Živimo v razmerah najzrelejše razvojne faze družbe, za katero so si prizadevala cela pokolenja stotisočletne zgodovine. Na tisoče pokolenj so nesrečniki kakor midva životarili in umirali in šele mi zdaj zasluženo žanjemo sadove njihovega trpljenja. Gibanje in napredovanje zgodovine in njuna dialektika so zame nenehno vir velikega vznemirjenja.« Sestrična je zbrano prikimala, kajti vedela je, da mu je zgodovinopisje zelo ljubo. Izrečene konstatacije je poznala, a vedela je, da zanj to ni preprosto ponavljanje besed.

Očarana od sonca, ki ju je oblilo takoj, ko sta od vrat garaže krenila proti vratom stranišča, sta se hitro odpravljala ven.

Sestrična si je nadela obleko, ki si jo je prebarvala iz najdene surove vrečevine. Spričo nestrokovne izvedbe barvanja je bila obleka lisasta od različno intenzivne oranžne barve, odtenke pa je sestrična uporabila tako, da jih je obkrožila s škrlatnim tušem. Kjer se je razlil, so nastajali čudoviti prehodi, ki jih težko ustvariš namerno. Obleka je bila zelo preprostega kroja, tunika je bila v pasu le malo 11

zožena, s kratkimi rokavi, prepasana z zlato vrvjo od radia, katere izvorne namembnosti se nihče niti ne bi domislil.

Obleka se je le malce napenjala čez prsi, ki jih je imela sestrična skladne s svojo postavo, se pravi niti majhne niti neestetsko velike. Segala je precej globoko pod kolena in bila okrašena z naravnimi resami, ki so imele deloma ohranjeno prvotno naravno barvo. Majhen izrez ni bil obšit, tako da se je tkanina tukaj povsem neopazno cefrala, kar je obleki že na prvi pogled dajalo nepričakovan in poseben čar. Pod obleko si je sestričnica kajpada oblekla toplo perilo, kajti A. (tj. bratranec) je zelo pazil, da se ne bi prehladila. Jägrovo perilo pa je bilo izbrano tako, da z barvnim toniranjem ni motilo, temveč prej na želeni način dopolnjevalo vrhnja oblačila vključno z grelci na zapestjih in na gležnjih, ki so bili nežno, a kontrastno obarvani.

Na vrat si je sestričnica obesila ogrlico iz maj­hnih školjk, ki se jih je vsak dan dalo nabrati na bregu voda, ki pa so se s svojim rahlo kostanjevim odtenkom odlično podajale k doma izdelanemu oblačilu. A. ji je dal šal, ki se po svoji kosmatosti ni mogel kosati z lisičjim ovratnikom, čez pa si je sestričnica oblekla tjulnji kožušček, ki je prav tako sodil med spominke z očetovih pomorskih poti – torej je bil že gotovo več kot pol stoletja star.

Obula si je čevlje za v blato, torej tretjega od vseh parov čevljev, ki jih je imela: za pozimi, za poleti in za v blato. To so bili polvisoki čevlji, kakor gležnjarji, le da s čistljivimi galošami iz umetne mase.

Dalo bi se reči, da se obleke, ki si jo je skrbno izbrala izmed vseh drugih, skorajda ni videlo, toda A.-ju je bilo všeč, kadar je bila lepo oblečena, poleg tega pa se je dalo 12

računati s tem, da se bosta na spomladanskem soncu nekje na kamenju ob vodi lahko sončila.

Na glavo si je sestrična zavezala svileno ruto, zbledelo v prijetno nedoločeno barvo, krzneno kapo, ki jo je nosila doslej čez zimo, pa pustila doma.

A. se je oblekel kakor ponavadi.

Ko sta stopila ven, se nista takoj podala k vodam, ker bi morala iti čez celo mesto, pač pa sta odhitela k hribu, ki sta ga hotela – če jima bo prijalo – prehoditi prav na drugo stran. Po nočnem napol sneženju je bilo povsod blato, a sta takoj za mestom kljub temu skrenila s ceste in jo mahnila po poljskih poteh in po mejah, ker sta bila rada skupaj sama.

Da sta prispela na višinsko planoto, sta porabila več kot tri ure, in bilo je že precej čez poldne. Doslej se nista ustavljala, za sončenje je bilo vendarle še prehladno, in vso pot sta se pogovarjala. Nikoli jima ni zmanjkalo štrene, čeprav sta skupaj rasla že od otroških let, so jima na pamet nenehno prihajale nove in nove reči, ves čas sta si imela kaj pripovedovati o tem, kar sta si mislila, kar sta brala, kar sta videla, kajti četudi bi dan za dnem videla isto, se to zanju nikoli ne bi ponovilo na isti način. Na predmetih v svojem stanovanju, na videzu mesta, na obličju pokrajine, na odprtem nebu in na venomer enako prelivajočih se vodah sta vsak dan videla toliko novega, da se je komaj dalo vse povedati. In vsak doživljaj, ki sta ga imela, če sta bila sama – kakor A. včeraj na svoji poti po planoti –, je bil tako bogat, da je kar nekaj časa trajalo, preden jima ga je uspelo natančno popisati. Ko sta prispela na vrh otoka, sta 13

si poiskala par suhih štorov za počitek. Nekoč, še v njunem otroštvu, je bil tukaj gozd. Sonce je sijalo ves čas in njegovo zahajanje je bilo počasno.

To je bil njun prvi skupni spomladanski izlet čez hrib. Tudi A. je včeraj prvič po koncu zime šel čez vzpetino. Jeseni na poti pred zgornjo vasjo ni našel še ničesar. Po dolgem zimskem obdobju sta bila oba radovedna, kaj je novega, in A. je prvotno nameraval ponoviti svojo včerajšnjo pot, da bi lahko korak za korakom kazal B. (sestričnici), kaj ga je pritegnilo – zdaj pa sta naredila ovinek in se ni splačalo vračati h gornji vasi. A. je presodil, da bo še najbolje, če se s kraja, na katerem sta, spustita k vodam, potem pa po obrežju prideta h končni postaji tramvaja. Lahko bosta še obiskala prijatelje ali si pripravila dobro večerjo. V nežni spozabi mladosti s sabo nista vzela nič za jesti.

K vodam sta se spustila, ravno ko je sonce zašlo. Še zmeraj je bilo svetlo in rdeči oblaki so na prst metali čisto rdečo svetlobo. Voda se ni razlivala na pesek, temveč le močila in zamočvirjala ornico. Pozabila sta na povišano gladino voda in morala sta iti po ilovici. Že nekaj let je bila po obrežju izhojena stezica, a ta je bila zdaj zalita. Hoja jima je bila neprijetna. Obmolknila sta. »Poglej –!« je rekla B. in se dotaknila bratrančevega kožuha. »Kaj se pa dogaja tamle?« A. se je takoj ozrl tja, kamor je kazala sestrična. Na vrhu vodnih gora, ki so bile še posebej na tej strani precej višje od otoka, se je temnila nekakšna lisa ali samo črtica, ki pa je bila zaradi svoje črnosti jasno razločljiva od modro in belo lomečih se valov voda. Česa takega na vodah ni še nihče 14

nikoli opazil niti kot optično prevaro – to sta oba vedela, kajti še vedno je bilo dosti takih, ki so ves čas gledali v vode in proti njihovemu obzorju, ali se ne bo tam vendarle kaj prikazalo. Črna črtica, dobro razločljiva, je plula ali drsela z vodnega masiva. Ko sta se ustavila, sta lahko čez kratek čas konstatirala, da se dejansko približuje. In ko se je približevala vodni dolini, so na vodni gladini začele postajati opazne nekakšne drobnejše črte. Ne tako izrazite kakor tista prva, pa vendar kot da bi jo spremljale za njo.

Na prvi pogled je bilo to zelo daleč – ker nista bila geometra, si nista natančno predstavljala oddaljenosti prvega vidnega vodnega grebena in ju to nikoli niti ni zanimalo. In tako sta šla naprej ob kraju voda, iščoč mesta, na katerih je prst zaradi večernega hladu že zmrznila. Prepoznala sta jih po beli slani, ki je zdaj tam ležala. »Poglej –!« je rekla B. in se znova dotaknila bratrančevega zimskega kožuha. »Zasleduje naju!« A. se je ustavil in pogledal. Črna črtica na obzorju je zdaj že postala črn predmet. Videti je bilo, kot da bi bil čoln.

Za njim na gladini – ki se je kot večino časa le umerjeno valila – pa kaka dva ducata raz, razločno opaznih v vodi.

Toda v njih ni nič plulo.

A medtem ko sta v pol ure prehodila kos poti, se je smer, po kateri je potovalo tisto nekaj, spremenila. Zdaj se je po diagonali namenilo proti njima. »Šla bova počasi,« je rekel bratranec. »To je vsekakor zelo zanimivo.« Ko sta hodila korak za korakom, je čoln še pred prvimi hišami mesta pristal na obali. Za njim je v vodi trepetalo 15

dva ducata raz, kakršne ostajajo za ladjico, vodeno s krmilom. Toda te niso pristale.

Bratranec je zavzdihnil: »Katerikoli od naših učenjakov bi rekel, da je to nemogoče. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj bi rekli, če bi to videli, ampak čisto mogoče je, da tega kljub vsemu ne bi videli.« »Ta čoln najbrž nekaj hoče od naju –« je pripomnila B. »Le zakaj bi naju ves čas zasledoval?« »V tem primeru se bova poslovila od današnje večerje,« je rekel bratranec. »Vkrcala se bova vanj, in ko se bova v njem malo pozibala, se bo pomiril.« Pazeč na to, da si ne bi po nepotrebnem zmočila čevljev, sta, skrbno podpirajoč drug drugega, vstopila v čoln, bratranec po kratkem pregovarjanju prvi, da bi sestrično prenesel čez plitvino. In tedaj se je čoln zganil in hitreje kot predtem plul proti vršičem vodnih gora, s konvojem brazd nevidnega ladjevja za sabo. Tačas je bilo že malo po zahodu sonca in na nebesnem svodu so se začele bliskati prve razelektritve nočnih prividov. Če sta bila sorojenca lačna, sta lakoto lahko potešila z jedmi in pijačo, ki sta jih našla razpostavljene na dnu rdeče ladjice. Bila je nenavadno globoka, tako da sta se lahko udobno ulegla, in njena rebra so bila nepričakovano mehka kot najboljša gumijasta pena.

Kljub temu je bila ta ladja – kajti kar se velikosti tiče, se je razširila v ladjo, tako da si je to ime zaslužila – nesporno precej stara. Vse rebrovje je bilo zglajeno od vode in tako prepojeno z morsko soljo, kot da bi bil to kak v sol spremenjeni fosil.

Plula sta hitro in zdelo se jima je, da so vodne gore tik na dosegu roke. Začela sta pluti v višino in klanec voda je bil 16

mestoma tako strm, valovi, ki so se valili z njega, pa tako veliki in strašljivi, da sta se bala, da bosta morala pasti in da ju bodo valovi morali pogoltniti. Toda grebeni valov so se pred čolnom razmikali. Ko sta se ozrla okoli sebe, ju je dušilo kot v otroštvu na vlakcu smrti v lunaparku. Torej se nista več ozirala in sta gledala samo še v višino pred sabo, pa še potem se jima je vrtelo v glavi.

Vendar sta bila radovedna, kaj bosta videla za vodnimi gorami, pa saj je bila zemlja baje tako velika, kot sta brala v knjigah. Potem je čoln zaplul na zadnji greben voda in odprl se je pogled onkraj njih: tam ni bilo videti ničesar, ali točneje, tam je bilo videti samo nič. (Za prevajalce: Nur das Nichts war zu sehen; ничего видеть не было, только ничто; there was nothing to be seen, but nothing.)

Tisti trenutek je nočno nebo zažarelo kakor od eksplozije in bela svetloba ju je čisto oslepila. Zaprla sta oči, in ko sta jih malce odprla, sta bila v tako črni in gosti temi, da nista videla niti roke pred nosom in sta le po občutku domnevala, da še plujeta, toda nekako ne po vodi, temveč po zraku, ali pa da letita, kot da bi stala.

A tudi to je trajalo le kratek čas. S šibkim trkom se je čoln zaril v mehek pesek. Izstopila sta.

Svitalo se je.

Razgledavši se, nikjer nista videla vode. Čoln je preprosto stal ob pesku, desno in levo od njega ducat raz, s premci zaritih nevidnih čolnov, ki so ju spremljali. Tam, kjer bi morale biti vode, pa je bila negibna črnina.

Previdno sta naredila nekaj korakov od obrežja, držeč se za roke. Naenkrat pa, kot da bi se na mah zdanilo, in pred sabo sta videla redek gaj in slišala glasove dosti ljudi.

17

In zatem sta jih tudi zagledala, kako se pogovarjajo v skupinah, in nekatere, kako se z nečim igrajo, nemara z žogami ali z majhnimi živalmi.

Kljub temu da sta bila oblečena drugače, še kakor da zimsko, medtem ko je bil tu očitno vrhunec poletja, jima nihče ni posvečal nobene pozornosti, in tako sta se samo sprehajala med njimi in si jih pozorno ogledovala. Toda bili so kakor drugi njuni prijatelji, mlajši in starejši, manjši in večji, lepši in grši. Tudi oblačila so imeli najrazličnejša, nekateri so na obleko veliko dali, drugi očitno ne, nekateri so bili sploh neoblečeni, kar jih ni motilo, kajti bilo je vroče. Medtem sta bila A.-ju in B. njuna kožuha že precej v breme. Vtem pa so ju nazadnje v eni skupini opazili in se jima začeli smejati, misleč, da je njuna oprava nedvomno maškarada, ki naj bi prispevala k splošni zabavi. Od smeha so se valjali po tleh.

Zato sta si raje slekla kožuh in sezula težke čevlje za v blato, in ko sta si vse slekla, sta to zložila pod drevo. »Samo da ne bi tega pozabila tukaj –« je vendarle blek­ nila sestričnica.

Precej presenetljivo je bilo tudi to, da so ljudje tukaj govorili v tujem jeziku, vendar sta to prepoznavala samo po nenavadnem zvenu, drugače pa sta jih pravzaprav razumela.

Pol ducata fantov in deklet se je napotilo naprej od obrežja, očitno so šli nekaj pojest in popit. Pripovedovali so si o raznih rečeh in ljudeh, o katerih A. in B. svoj živi dan nista slišala. Vendar sta pazila, da ne bi povedala kaj o tem, kako sta sem prišla. Ko so prispeli k mizam z jedačo in pijačo, sta se bala, da ne bosta imela s čim plačati, a sta kakor drugi jemala, kar sta si zaželela.

18

B. je hotela reči A.-ju, da ju tukaj verjetno niti nimajo za tujca, pa ji ni šlo drugače kot s tem tujim jezikom, in tako je obmolknila sredi besede. Oba sta bila vendarle malce prepadena. Iz daljave sta potem zaslišala zvoke norega benda. »Ne me basat –« se vendarle ni mogla zadržati sestričnica, »takole sem si zmeraj predstavljala, da bi lahko igrali samo Plastiki1 na pogrebu Egona Bondyja!« »Najbrž res ni bilo slabše,« je rekel A., »to morava it poslušat od blizu.« Izmuznila sta se od mize in se odpravila za zvokom. Gajček, ki se je vlekel vzdolž obale, se je končal in na polnem soncu je na dvignjenem podiju igralo kakih šest čudnih možakarjev, neubranljivo plešočih.

Vsenaokoli so stale, posedale ali poskakovale stotine drugih neubranljivo dolgolasih individuov. Ritem je bil tako divji in tuljenje tako pretresljivo, da se A. in B. nista mogla upreti in sta tudi začela plesati. Popolnoma zmešan kaos zvokov je bil še najbolj podoben tuljenju mamutov v paritvenem obdobju, tedaj pa je na površje priplavala neverjetna melodija, ki se ji je podredilo vse ostalo, in kakor psalm je glasbenike in poslušalce zedinila v eno telo, počasi, a nezadržno znova in znova se prebijajoč navzgor in zopet od začetka globine, ki je niti ni bilo moč doseči.

Kar nista mogla verjeti, a res je bilo tako.

In zopet so brez odmora zavriskali glasbeniki, z elektroniko ojačani na tisoč decibelov, in A. in B. sta se znašla v do1 Okrajšano ime praške undergroundovske rockovske skupine The Plastic People of the Universe, ustanovljene 1968, za katero je besedila med drugimi pisal tudi Bondy. (Ta in vse nadaljnje opombe so prevajalkine.)

19

slej neslišanem ritmu, ki je po neregularnosti spominjal na krče epileptikov. A. in B. niti nista več imela dovolj moči.

Toda dekleti, ki sta plesali poleg njiju, sta jima dali omamno dišeč bonbon, ki sta si ga A. in B. razdelila, ne dvomeč, da gre za nekakšno drogo, ki je doslej nista poznala. Tedaj so vsi spet začeli peti naslednjo fantastično pesem, ki se jima je tokrat zdela celo znana, pa nista vedela, od kod. In pela sta z drugimi, čeprav nista poznala besedila in ga niti nista mogla razločiti, kajti melodiji je dominirala nekakšna vražja piščal, ki je vse pregluševala. In ni se dalo ugotoviti, ali jih je flavtist obvladoval eno uro ali pet ur – bilo je neskončno, nekončujoče se, brez možnosti konca, dokler ni ves hrup na mah utihnil, na podiju ni bilo videti nikogar in stotine poslušalcev so še doplesavale v tišini zadnjih nekaj minut, kajti nihče se ni mogel naenkrat ustaviti.

A. in B. sta se očarano sesedla na pesek, vroč, trd, a prožen, bolj oranžne, skorajda pordevajoče kot pa rumene ali bele barve, in zrla drug v drugega.

Bilo je neverjetno, da sta to slišala, to je presegalo vse, kar sta si zaenkrat znala samo zamišljati. Bila sta opešana od sreče in sunkovito sta dihala.

Glasba, ki sta jo slišala, je imela čisto drugačno strukturo kot glasba, ki sta jo poznala doslej. Ni je bilo mogoče primerjati z ničimer. Verjetno tako ni bilo samo po zaslugi novih instrumentov, novega ritma, nove tonske lestvice in novih melodičnih linij in prehodov, ampak zaradi čisto nove ali drugačne frekvence zvočnih valov kot na zemlji.

A. in B. sta imela občutek, kot da sta začarana. Nista bila zmož­na presojati in analizirati glasbe, ki sta jo pravkar slišala, še malo ne, nemara je to tukajšnja najprimitivnejša 20

plesna glasba, nemara je bila to simfonija, o tem si nista mogla nič reči in to sta vedela, in tako sta samo potresala z glavo in gledala drug drugega in molčala. Naposled sta začutila utrujenost.

Ni kazalo, da bi preteklo toliko časa, kot sta predpostav­ ljala, sonca, ki je še vedno žarelo, v neskončni bleščavi neba pravzaprav ni bilo videti in doslej nista opazila, kako in v katero smer se v teku časa pomikajo sence, toda kazalo je, da imajo tu bodisi večno dopoldne bodisi ura dejansko še ni bila dvanajst. Torej sta počasi šla nazaj k obrežju, boljkone izogibajoč se novim srečanjem in novim doživetjem, upajoč, da bosta našla kotiček, kjer se bosta naspala. Pa saj nista spala od trenutka, ko sta proti večeru stopila v čoln.

Po srečnem naključju sta prepoznala pot, po kateri sta prišla, in tako sta pod drevesom, kamor sta jih zložila, našla tudi kupček svojih kožuhov, Jägrovega spodnjega perila in čevljev za v blato. Toda razgledujoč se, jima ni uspelo najti kraja, kamor bi se ulegla, in tako sta se z naročjem oblačil nagonsko obrnila proti obrežju.

Prispela sta k čolnu, ki je bil zdaj bolj trebušast kot zibelka, in ne več ozek kot kanu, in A. je v njem razprostrl svoj prelepi kožuhovinasti plašč, da bi se sestričnica lahko udobno ulegla. Pa tudi za A. je ostalo dovolj prostora, kot da bi se njegov plašč razširil, in tako je mirno, a previdno legel k njej. Med leganjem sta se spraševala, kaj ju bo presenetilo, potem ko se bosta zbudila.

Potem ko sta se zbudila, sta ugotovila, da sta na blatnem obrežju zemlje. Čoln je z njima med njunim spancem odplul.

21

»Kakšna škoda –« je rekla sestričnica, »da nisi ostal pri krmilu, da se ne bi nikoli vrnila sem. Ali pa bi lahko vsaj skupaj potegnila čoln tako visoko na obrežje, da ga plima ne bi odnesla.« »Res,« je rekel A., »kakšna škoda, da nisem niti pomislil na to. Če si rečem, da sva zaradi take butaste napake spet na svetu, dejansko raje eno noč ne bi spal. Ampak zdaj je, kar je. Najbrž bova težko šla na toaleto.« »Zadevo bi veljalo opisati enako trezno kakor Mohamedov življenjepis,« je odgovorila sestričnica, »vse, kar se je zgodilo, je preprosto zgolj najina napaka. Te je pa Mohamed pogosto delal.« Nakar je vstala in izkazalo se je, da ni bilo tako težko iti na toaleto. Potem sta razmišljala, kaj naj s čolnom, kajti kdorkoli bi semkaj prišel, najdbe ne bi uporabil, ampak jo denunciral, ker pa jima je bilo za morebitno ovadbo vse­ eno, sta pustila, da se je čoln pozibaval tam, kjer sta iz njega izstopila.

Spet je bilo temno kakor vso zimo, in zato sta se hitro podvizala domov. Na končni postaji sta na srečo ujela tramvaj, in tako sta bila čez tričetrt ure pri garaži. Ta se je medtem vsa ohladila, zato se je A. najprej posvetil netenju ognja, in ker tega ni maral početi, je hitel. Sestričnica je tačas sedela na kavču in zvonila z nogami, polglasno znova prebirajoč pesem, ki sta jo imela natisnjeno na velikem plakatu, z risalnimi žebljički pripetem nad vrati. Bila je stara pesem narodnega klasika, v tej verziji prepovedana, a sestričnici je bilo to figo mar. Polglasno jo je brala zato, ker ji je bila od mladih nog nadvse všeč, vendar se je na noben način ni mogla naučiti na pamet.

22

Probablematičen označaj ustavne nadarave najše države nam ne daje ugotovosti glede označaja definiticije občana ki jo dokler je kako odvprta zlahko legitino uveljalja aterikoli olicaj. »To me je spomnilo,« je pripomnila sestričnica »da za državni praznik še nimava pripravljenih daril za prijatelje, pa bo že čez tri tedne.« Državni praznik se je reklo dnevu obletnice pesnikovega pogreba oziroma vsaj tistemu dnevu, za katerega so si od nekdaj mislili, da je.

Pesnik je bil namreč, ko je napisal to pesem, postavljen pred sodišče in obsojen na vešala, nato pa pomiloščen na dosmrtno ječo v psihiatričnem taborišču.

(Do današnjih dni je priljubljena tema pravniških disertacij, ali je za zgoraj navedeno besedilo sploh mogoče koga tožiti, kajti če se natančno držimo besed, ni v njem ničesar, kar bi vsebovalo najmanjšo podlago za kazenski pregon.

Možnost pregona nastane le v primeru, če besedilo na kak način deformiramo, toda potemtakem je na podoben način mogoče deformirati sploh katerokoli besedilo in se potemtakem kazenskemu pregonu ne more izmakniti prav nič.

Večina avtoritet si je edinih v tem, da je naravnost dolžnost sodnih organov, da se ne držijo dobesednega pomena kateregakoli besedila, temveč da najdejo njegov pravi smisel.

Zato priporočajo, da raje sploh ne odpirati kljuna.) Čez leto dni je nato klasik napisal še eno pesem, in to je sestričnica, kakor vsakdo iz kroga prijateljev sorojencev, znala na pamet – in ta je zvenela takole:

23

Naj žižvi naša Amada in Prava javne vnemarnosti in dektle ada vznak ada Ondi je res višek gabnosti.

Potem, ko je bila ta pesem objavljena, je pesnik umrl zaradi komplikacij s hemoroidi, ki si jih je nakopal tako, da se je pri medicinski rehabilitaciji v vroči celici nevede usedel na mrzel kamen. In tako je moral biti nekaj dni zatem logično tudi pokopan.

Državni praznik pa je ta dan postal na osnovi njegovega pisma državljanu Lopatki nekaj dni pred pogrebom. Pismo se je ohranilo, in čeprav je bilo uradno razglašeno za neobstoječe, je s pesnikovimi spisi vred krožilo v mnogih izdajah in je bilo obče znano.

Sestrična se je na poličko iztegnila po knjigo in brala: Spoštovani gospod Lopatka!

Za časa svoje eksistence sem bil Vam in Vašim prijateljem nedvomno hvaležen vir pouka in heca. Sedaj, dovršivši svoje delo in petinštirideseto leto življenja, bi želel podvzeti zadnje ukrepe v zvezi s svojimi poslednjimi rečmi. Za usluge, ki ste mi jih že in še boste izkazali, Vas napotujem na sto tisoč spominov, ki jih boste zagotovo s pridom izkoristili zase in zame in za Vašo družino. Vendar Vas obenem prosim, da bi poskrbeli za to, da bom pokopan kot normalen človek, in ne sežgan ali raztresen po trati. Poiščite kako doslej še neuničeno pokopališče v bližnji okolici Prage in položite moje ostanke tja.

V teku življenja sem se često predajal premišljanju o svoji smrti in sad tega je nekaj pogrebnih pesmi in epitafov, ki sem 24

jih zložil zase. Da ne bo pomote, zatorej izrecno določam, naj bo na ›marmornati plošči‹ (kakor pravi pesem o psu in jutranjici) vklesan edino tale epitaf (ki Vam je ne nazadnje že znan): ›Na življenje in smrt se poser tukaj leži Zbyněk Fišer.‹2 Če krajevni cerkovnik ne bi pokazal razumevanja zanj, je na Vašem prijatelju dr. Deutschu, da razumevanje vzbudi ali zagotovi z listino papeške stolice.

Grob plačajte vnaprej za primerno dolgo obdobje, kajti kakor je znano, kanim biti ob najbližji priliki prenesen na višegrajsko pokopališče, torej je skrb še kako umestna, da bi denimo tudi v tretji generaciji še bilo kaj prenašati.

Pogrebni obred bi bilo najlažje izvesti potihem. Če pa bi se kdo zastavil za to, da bo dostojen, potem naj se iz mesta in s kmetov z zanosnim pismom povabi toliko ljudstva, kolikor ga je moč zbobnati skupaj, vsakdo po priloženem seznamu naj pride z vso družino, vsakdo naj poleg tega zbobna skupaj še vse, kar jih more, naj se objavi poziv dolgolascem vseh praških gostiln in naj si ta dan vsak vzame dopust. Obred naj nato glasbeno spremljajo Plastični ljudje (če jim ne bi bilo dovoljeno igrati neposredno na pokopališču, naj stopijo na zid), tako da se obred lahko poveže s kulturnim programom, na katerega se razpošljejo vabila oziroma se zanj eventualno prodajajo vstopnice.

Pri svojem muziciranju naj ne izgubljajo z vida, da v iste­m hipu od navdušenja tulijo vsi vikingi z lobanjo, razklano s sekirico, utopljeni v oceanu ali ki so končali na vrvi, da pesnika opevajo vsi poeti, kar jih je kdaj bilo – zakaj na višavah pesnik 2 Pravo ime Egona Bondyja.

25

pesnika prepozna in ga ljubi –, da hvalospeve pojejo tudi maloštevilni, a zato veliki filozofi z vratarjem znanega nogometnega kluba Arsenal Karlom Marxom na čelu, da kričijo vsi labodi in nebeški žerjavi, na katerih letata moja prijatelja Lao Ce in predsednik Mao, tako da se bo v tistem hipu vik v nebesih zlival z bendom Plastikov v eno samo nedokončljivo simfonijo – to naj Plastike moralno vzpodbuja, da bodo zganjali kar največji hrup, ki naj vre iz srca. Zakaj tako, kakor se je nekoč pretrgala zavesa v templju, bo zdaj v tem hipu odletel gumb z razporka vsem policajem, in ne bo jim pomoči, vsi centralni komiteji si bodo na glave nadevali kahle in vsi ministri bodo imeli migreno, tako da se ne bo uradovalo, s čimer bo opravljani pogreb postal pravi državni praznik, katerega oblet­nico bodo v prvem obdobju sicer slavila le razpršena občestva spominjajočih se, sčasoma pa čedalje več vsega ljudstva, zakaj vsakdo ve, da Buda ni vedel, kaj hoče, Jezus je hotel nekaj, za kar sam ni vedel, kaj je to, Lao Ce je vedel, da je najrazumnejše ne hoteti nič, pa se vendar ni držal tega, jaz pa vem, kaj hočem, in hočem, kar vem, namreč da bi vsakdo imel praznik, in to najmanj vsak dan.

Vas, dragi prijatelj Lopatka, pa zgoraj omenjenih sto tisoč spominov ne nazadnje lahko obodri, da bi se izurili v branju mojega rokopisa, ki ga drugače sedaj nihče ne bo nikoli prebral.

Lep pozdrav vaš Bondy.

Pesnik je bil čez nekaj let, kot je v navadi, seveda rehabilitiran, toda državnega praznika mu vendarle niso naredili, kar pa spet nikakor ni motilo tistih, ki so ga častili temu 26

navkljub. In mednje sta spadala A. in B., a tudi njuni prijatelji. »Pa res nimava nič pripravljenega, sestričnica,« je rekel A., končavši netenje v peči. »Razen če bi vsem pripovedovala o svojem izletu s čolnom.« Tedaj pa sta že začutila strašansko lakoto, in sestričnica se je lotila pripravljanja večerje. In po njej sta takoj zaspala kot ubita. Čez nekaj dni se je sonce končno prebudilo v življenje.

Nebo se je dokončno zjasnilo in prenehalo je deževati, v mestu niso izklapljali toka, ker ni bilo več snežnih zametov, zunaj so se sušile poti in pripravljala so se poljska dela, da bi bilo leto še uspešnejše kot lani.

Zdelo se je celo, da so vode vsaj na nekaterih mestih upadle, za sabo so pustile le obilico kamenčkov in školjkic, ki so jih radi hodili nabirat otroci.

A. se je odpravil na izlet, sestričnica pa je šla z otroki nabirat školjke.

Vzela je čevlje za v blato, za k njim pa le kratko krilo iz stare krpe za prah, ki je bilo toplo, četudi izprano, potem pa lepo izvezen životec, katerega ji je podarila Stanislava, ki ga je izmaknila v garderobi Narodnega gledališča, in pulover z visokim ovratnikom, ki ga je nekoč spletla za A.‑jev rojstni dan. Na njem je bilo, podobno kot na Ateninem ščitu, uprizorjeno večje število dogodkov in oseb. Spredaj je bila spletena legenda o gradnji babilonskega stolpa, ki se je dvigal od bokov čez hrbet tja do vratu. Na desni strani so pluli belo-sivi valovi voda, ki jih že poznamo, nad njimi pa je bilo videti jedrsko ladjo, na kateri se je oče krušnih 27

dvojčkov nekoč vozil v nekdanje prekomorske dežele. To je bil velik in zelo odličen čezmornik, zadnji, ki je pred pol stoletja še križaril krog in krog otoka, ko se ni bilo več kam drugam peljati, in je za to vedno rabil pol dneva. Stari pričevalci so še danes znali pripovedovati o tem in prav po njihovih besedah je sestričnica upodobila ladjo, ki je ni nikoli videla, kajti ko se je petindvajset let vsak dan dvakrat vozila krog in krog, je bilo odločeno, da se na tak način ne bo metalo denarja skozi okno, in ladjo so dali na odpad za staro železo. Kljub temu je bil čezmornik prikazan skorajda natanko tak, kot je bil, na njem pa je v nadnaravni velikosti, kar se tiče razsežnosti ladje, stal oče naših sorojencev z dolgim daljnogledom in belo brado. Daljnogled je bil zložljiv in tako lep, da je bil z umetnim vlaknom v barvi medenine še enkrat spleten posebej, v povečanem merilu, in se je vlekel po celem levem rokavu.

To je bil vsekakor zelo muzejski daljnogled in kapitan čezmornika ga bržkone niti nikoli ni videl, saj je uporab­ljal občutljive radarje, toda spomin nanj je v sestričniči­nem spominu tičal iz časov branja otroških knjig, in čeprav v živ­ljenju ni videla niti ladje same, ji ni bilo težko doplesti še daljnogleda, ki ga nikoli ni videla.

Na levi strani se je na puloverju kazal potek pomembnih zgodovinskih dogodkov. Prvi polet človeka na Luno in na Mars, zmaga Združenih držav nad Nezdruženimi državami, pot Mao Cetunga z dežnikom v hribe3 in pogreb pesnika, o katerem je bil govor ravno prejle. Bobnar Plastičnih ljudi je metal palice v zrak in bobnal z nogami, drugi Plastiki, zbrani okrog njega, so igrali na violino, na harfo in na mag­ 3 Prim. Liu Chunhua, Predsednik Mao gre v Anyuan (olje, 1967).

28