Iztok Osojnik: Ekologija skozi poezijo Jureta Detele (esej) by KUD Police Dubove

IZTOK OSOJNIK Ekologija skozi poezijo Jureta Detele

foto Tone Stojko http://www.slovenskapomlad.si/1?id=42&aofs=6

in kdor se spomni name vzdrhti v ledenem siju ki lije s tujih zvezd (Detela 2011: 160) Zgornje tri vrstice govorijo o živem spominu na pesnika in človeka, ki je svoje življenje posvetil pravičnosti in borbi tako za njeno razumevanje kakor za njeno uveljavljanje. To je bila borba za zavest in spoštovanje življenja vseh živih bitij, torej za tisto drugačno (v tistem času) razumevanje sveta in narave, ki je v prvi plan postavilo pravico do življenja vseh živih bitij. Ni

dvoma, da se, ko spoznamo celoten obseg tega drugačnega videnja, razkrije širina zahteve, ki jo je pred sodobni svet in človeka postavil Jure Detela (1951–1992). Takrat »vzdrhti[mo] v ledenem siju, ki lije s tujih zvezd« tega drugače videnega in zahtevanega sveta, v katerem naj bi prišlo ne le do lepotnih popravkov v duhu praznega govoričenja o različnih pravicah ljudi in živali ter v lažni skrbi za preživetje vsake posamezne živali oziroma za izumirajoče vrste v naravnih rezervatih, nekakšnih živalskih koncentracijskih taboriščih in getih, ampak do popolne preobrazbe sveta, do revolucije, ki bi v temelju svet eksploatacije narave in živih bitij spremenila v svet spoštovanja in sožitja živih bitij in njihovega habitata, sveta in Zemlje. Veličina te zahteve človeka zazebe pri srcu in ko pomislim na odločnost in jasnost, s katero se je Jure Detela kot pesnik posvetil tej viziji in nalogi, me oblije zona. Prvič zato, da je kaj takega sploh ugledal, drugič zato, ker je spoznal, da je treba to narediti, in tretjič, da je zbral pogum in samoaktiviral globok etični čut, ki mu je omogočil kreniti po opisani poti. Tema, ki smo si jo zamislili, ni toliko namenjena premišljevanju o poeziji Jureta Detela, kolikor premišljevanju skozi njo, in želi ob branju njegovih pesmi in premisleku o njegovih pogledih na nekatera vprašanja, ki se dotikajo ekologije, razpreti tista obzorja, ki bi se izognila ideološkemu ali ekonomsko omejenem razumevanju pojma ekologija in pokazala na konkretno širšo, zastrto problematiko v njegovem ozadju ter na pesniški razvoj, ki je pripeljal do tega novega stanja zavesti, nove postavitve sveta in novega, spoštljivega odnosa človeka do vseh živih bitij. Ali rečeno preprosto, do tistega sveta, v katerem naj bi ekonomijo zamenjala ekologija. Torej ne ekologija v pomenu, ki ga uvaja sodobna ekonomija. Miklavž Komelj, urednik tekstov in fragmentov iz zapuščine Jureta Detele, to zadevo povzame takole:

Tista globalna ekološka prizadevanja, ki se opirajo na ideologijo doumljivega »naravnega ravnovesja« oziroma »naravnega toka stvari«, so kljub najboljšim namenom v neki bistveni točki nemočna, ker je ideologija, ki jo sprejemajo, prav tista ideologija, ki je do narave najbolj agresivna: ta ideologija je glavna oporna točka kapitalizma, ki grozi, da bo tisto, čemur ljudje pravijo narava, dobesedno uničil. (Komelj 2011: 466) Jure Detela se je tega dobro zavedal. Čeprav je »marginalnim političnim gibanjem, ki so vendarle nekaj storila, na primer z znanimi človeškimi krogi krog kitov, in tako postavila pod vprašaj vso tisto ekologijo, ki se bojazljivo sklicuje samo na vrednote, ki jih isteblišment vsaj na videz priznava: npr. človeško zdravje, očem prijetno in čisto okolje, skrb za naravo, pojmovano kot posest« (Detela 2011: 207), priznaval določeno pozitivno vlogo. Toda problematika je zanj segala precej globlje, v sam temelj človeškega sveta. Zanj je razumel, da gre za dispozitiv, ki tako svet kakor razmišljanje in delovanje proti njemu zaznamuje v celoti. »Eksploatacija [narave] se ne odraža le na materialnem nivoju, v ekoloških problemih in ubijanju živali, temveč se infiltrira tudi v ubesedovalno zavest« (prav tam: 279). S tem se je scela približal, še več, izrazil osrednjo misel, ki zaznamuje raziskave in razprave na področju ekolingvistike. Toda še več kot to, Jure Detela, ki je bil aktiven borec za pravice oziroma, še več, za življenje živali (»boj za pritrjevanje življenja najprej, nasploh« /prav tam: 289/), je vedel, da zavest ali agitiranje o tem ni dovolj. »Kako naj se današnji bralec sooči z ubesedenimi formulami, s pesniškimi podobami, ki jih ni zastrupila ta infiltracija«? (Prav tam.) In odgovarja: »spremeniti reakcionarno konotiranost živali pa je revolucionarno dejanje« (podčrtal J. D., prav tam: 111). Torej do

drugačnega »neburžoaznega« odnosa do živali lahko pride samo z družbeno preobrazbo. Do drugačne, nove tematizacije lahko pripelje samo »revolucija kot spreminjanje [buržoaznega] sveta in prebujanje spečih sil, s posebnim ozirom na položaj živali v današnji družbi« (podčrtal J. D., prav tam: 138). Ni dvoma, da je Jure Detela svoj pesniški projekt zasnoval v zgoraj navedeni optiki: V slogu ekoloških pesmi Srečka Kosovela bom izrazil neko novo grozo svoje dobe. (Prav tam: 245) Umberto Eco je v eseju Travels in Hyperreality postavil vprašanje, ki je še danes aktualno: Kje počiva resnica o ekologiji? Zanimivo je, da je Eco to vprašanje postavil po obisku živalskega vrta v San Diegu, »slavnega po tem, da so bili vrtovi, v katerih so bivale posamezne živali, oblikovani v skladu s strogimi ekološkimi presojami« (Phillips 1999: 577). In vendar so kljub temu lažno delovali in prav nič niso spominjali na »naravno« življenjsko okolje živali, ki bi jim omogočali biti to, kar so bile: samobitna živa bitja. Njihova življenja v tem okolju še vedno niso bila resnična (?), ampak umetna in zlagana, »neživa«. Tu prehajam k vprašanjem, povezanim ne le s pravicami živali in meščansko konstitucijo simbolov, v katerih so upodobljene, ampak k temeljnemu vprašanju družbenega življenja, ki ga Jure Detela vidi v strukturi ritualnega umora (Detela 2011: 357–362) in se dotika usodnejšega pomena ubijanja življenja oziroma družbene konstitucije in ekonomije smrti. Saj je to vprašanje v ozadju vprašanja o prehranjevanju z mesom, ki ni zgolj potreba po živalskih beljakovinah. Kakor navaja Miklavž Komelj v že

omenjeni spremni besedi, je »Detela tudi v sodobni mehanizirani masovni produkciji mesa videl ritualno bistvo […], ki ga je pozneje posebej poudaril tudi Jacques Derrida: uživanje mesa ni biološka potreba, ampak je vanj vpisana persistenca arhaične žrtvovanjske strukture – tako kot v smrtno kazen« (Komelj 2011: 460). Vemo, da to velja tudi za kanibalizem, ki ga v omenjeni perspektivi vidimo kot mesojedstvo, razširjeno na vse živali kot sorodna živa bitja. Ekonomija smrti ne zaobjema samo vprašanja odnosa ljudi do živali, ampak ves dispozitiv, ki ga označuje politika smrti. Ni težko razumeti, zakaj Jure Detela govori o zahtevi po totalni družbeni preobrazbi, ki bo edina omogočila, da vprašanja ubijanja živali in učinkovite borbe za njihovo življenje razrešimo v skladu z zahtevo po spoštovanju življenja živih bitij. O tem Jure Detela veliko govori v svojih zapiskih in opombah, menim pa, da je veliko pesmi, ki jih je napisal, zares treba videti kot tisto ustvarjalno in simbolizacijsko dejavnost, ki v prvi plan postavlja prav to. Vprašanje je, ali lahko na tako omejenem kraju zaobjamem in premislim ves obseg problema, ki ga je izpostavil Jure Detela. Phillipsova pravi: »Kaj je resnica ekologije, v kolikor jo nagovarjamo skozi literaturo? V kakšni meri uspe literaturi nagovoriti to resnico?« (Phillips 1999: 578). Morda bi se lahko celo vprašal, ali ni prav literatura (poezija) tista, ki nam omogoča uzreti tisto resnico ekologije, ki presega »ideološko, buržoazno« razumevanje ekologije? Phillipsova to vprašanje jasno formulira takole: »Ali se resnica ekologije nahaja v literaturi?« (prav tam). V nadaljevanju bom poskušal nakazati nekaj iztočnic, ki vodijo v nakazano smer. Zato bom spodaj posebno pozornost posvetil Detelovi Pesmi za jelene, za katero menim, da je značilna tako po svojem izvoru kakor po obravnavi tematike, s katero se tukaj soočam.

Naj mimogrede omenim, da se v zgoraj navedeni kitici (v slogu ekoloških pesmi Srečka Kosovela) lepo vidi kontinuiteta simpozijev, ki jih organizirata Literarno društvo IA in Slovensko društvo za primerjalno književnost. Leta 2010 smo skozi branje poezije Srečka Kosovela ponudili novo razumevanje političnega, za katerega trdim, da velja tudi za poezijo Jureta Detela. Tudi on je politično angažiran in tudi njemu je uspelo pisati onkraj omejenega agitatorskega pesnjenja (agitprop). Njegove pesmi niso propagandni pamfleti v službi aktivističnega programa, ampak pesmi v najžlahtnejšem dometu besede poiesis. Prav s pesmijo je po njegovem mogoče izvesti globoko preobrazbo, ki bo restrukturirala buržoazni dispozitiv, skrito jedro katerega je nova groza njegove dobe. »Svoje pesmi vedno želim tako oblikovati, da bi se razkrila samobitnost bivanja bitij, stvari in pojavov, ki jih imenujem« (Detela 2011: 366). Toda kaj je ta nova groza, ki ga tako globoko vznemirja? Nedvomno gre za vprašanje ubijanja, ki se sicer resda posveča predvsem ubijanju živali, vendar seveda seže globlje. Jure Detela se tega jasno zaveda: »Zlahka je pokazati, da etični principi, ki jih zahtevam za živali, niso priznani in upoštevani niti za ljudi« (prav tam: 108). Tudi njegovo razmišljanje o ritualnem ubijanju živali je vključeno v celovitejši angažma borbe proti smrtni kazni (za ljudi). Oziroma če sem še natančnejši, za povsem drugačen odnos do narave in živih bitij scela, ki je povsem izkoriščevalen in nasilen. Gre torej za zahtevo po temeljni, revolucionarni družbeni spremembi, ki bo edina preprečila nasilno ubijanje živih bitij ter omogočila samobitnost vseh bivajočih bitij, ki tvorijo »skupn[i] vozel vsezemeljske življenjske ekspanzije«1 (prav tam: 116). 1

Na več mestih zapiše, kaj misli s tem, najlepše pa morda v skici za pesem z naslovom Potoki: Potoki – splošno o njih sem hotel

Kaj je mislil Jure Detela z grozo? Vsekakor na ubijalsko nasilje, ki pomeni eno od temeljnih struktur človeštva. Pozneje bomo morda kakšno besedo spregovorili tudi o problemu potlačenih govorcev in govoric, ki »so od Saidovega Orientalizma naprej osrednja vprašanja postkolonializma. Različni avtorji iz različnih zornih kotov poskušajo tem potlačenim glasovom omogočiti, da bi bili ti glasovi od spodaj (subaltern voices) tistih, ki jih je do sedaj zgodovina skrivala, odkriti« (Loomba 2009: 230) in slišani. V to pobudo lahko strukturno skoraj identično vključimo tudi glasove »koloniziranih«, brezpravnih živali, ki se po načinu, kako so obravnavani tako eni kakor drugi, ne razlikujejo dosti od tretmana, ki so ga (bili) deležni npr. daliti v Indiji ali aborigini v Avstraliji. Z nasiljem nad živalmi je Jure Detela v njegovi skrajni obliki zagotovo mislil na masovne masakre živali in na njihovo smrtno ogroženost, o tem ni dvoma. Vzorčni primer njegove tovrstne razprave je zagotovo pismo, ki ga je 19. oktobra 1986 poslal Jaši Zlobcu, v katerem poroča o pokolih bizonov v Severni Ameriki, ki jih je izvajal William Cody (Buffalo Bill). »Pri tem pa je slovel še kot posebej efekten ubijalec živali« (Detela 2011: 317). Da na ta poboj bizonov (in Indijancev) lahko gledamo v luči drugih »kolonialnih« osvajanj, v katerih so trpeli skrajno brezobzirno izkoriščani domorodci, nam govori dejstvo, da so z bizoni nahranili trume delavcev, ki so gradili ameriško transkontinentalno progo. Pravzaprav ni bilo razlike med že zdavnaj napisati pesem – kot forma aesthesis križna črta svetovnih nazorov različnih bitij, od pupkov v tolmunih do vodnih žuželk do srn in jelenov, ki pijejo vodo (Detela 2011: 157)

ravnanjem z izkoriščanimi domorodci in zaradi istega namena pobitih živali. Ni dvoma, da je hotel Jure Detela opozoriti na grozljivo ravnanje z njimi v duhu tistih angažiranih intelektualcev, ki so v krogu »kulturnih študij« opozarjali in protestirali proti podobnemu ravnanju z »utišanimi« domorodci. Tako bi lahko rekli, da je Jure Detela presegel »omejeni domet« kulturnih in postkolonialnih študij ter jih poglobil in razširil s problematiko živalskega eksploatiranja. Ko v nekem spisu poroča o pogovoru z bogom Thotom v svojih sanjah, mu v usta položi naslednji stavek: »To je zaradi tega, kar mesarska industrija počne s svojimi kravami« (prav tam: 104). Zanalašč sem izbral ta stavek, ki me napoti k razmišljanjem v romanu Elizabeth Costello južnoafriškega nobelovca J. M. Coetzeeja, pozneje povzetih v njegovih ameriških predavanjih z naslovom Življenje živali, kjer Coetzee pravi takole: »Povedal bom odkrito: obkroža nas industrija poniževanja, okrutnosti in ubijanja, ki lahko tekmuje z vsem, kar je bil sposoben storiti Tretji rajh. Še več, ona vse tisto presega, saj naša industrija nima konca in se stalno pomlajuje, ter podgane, zajce, perutnino in govedo proizvaja/razmnožuje z namenom njihovega ubijanja.« (Coetzee 2003: 66) V poglavju s pomenljivim naslovom Pesniki in živali (v katerem razpravlja o Tedu Hughesu in njegovi odločitvi, da bo redil ovce!), jasno spregovori o »tovarn[ah] smrti. Potrebujemo tovarne smrti, potrebujemo tovarniške živali. Čikago nam je pokazal smer; nacisti so se tega, kako ravnati s telesi, naučili od čikaških klavnic« (prav tam: 97). Tu se zdaj soočam z grozo, ki ji ni para. Nenadoma se pokaže, da živimo v dobi, v kateri je ena od dominant realnosti prisotnost industrije smrti. Ta se ni nehala z drugo svetovno vojno. J. M. Coetzee za to, kar se dogaja v klavnicah in hlevih v Čikagu (in po vsem svetu), povsem upravičeno uporabi izraz holokavst, holokavst živali. Groza naše dobe je ta strahotni zločin, ki se odvija tako rekoč pred

našimi očmi. Vegetarijanci seveda takoj s prstom pokažejo na mesojedce kot na edine odgovorne za tako situacijo, toda tudi v tem primeru je bil Jure Detela sposoben razmišljati precej bolj poglobljeno: »Tudi če sem rastlinojedec, me to ne odreši krivde« (Detela 2011: 186). In na drugem mestu: »Če kdo noče, da bojo njegove knjige vezane v usnje, če ne hodi v živalske vrtove ali če je rastlinojedec, je to malenkost v primerjavi s kompleksi nasilja nad živalmi, v katere je vendarle vključen. […] Kljub rastlinojedstvu se je zelo težko omejiti na hrano, pridelano z metodami, ki so do živali nenasilne. Da bi posameznik bil zmožen živeti nenasilno do živali, bi bila potrebna radikalna transformacija produkcijskih procesov« (prav tam: 206). To je pisal v osemdesetih, danes pa dejansko živimo v povsem drugačnem svetu in novi dobi biopolitičnega nadzora in globalnega korporativnega kapitalizma, ki je to problematiko zaostril do vsesplošne krize. Naj vas ob tem opozorim na odlično knjigo Žarka Paića Posthumano stanje: kraj čovjeka i mogućnosti druge povijesti, ki omenjeno stanje temeljito analizira: Toda ključno je vprašanje, kdo vlada komu in/ali s čim: človek kot homo oeconomicus pobegli posthumani ekonomiji globalizacije onkraj vseh meja nacijedržave ali posthumani stroj apokaliptičnega napredka človeku kot racionalni živali potrošniških blag. […] Moč in oblast sta, kakor je to prikazal Foucault, dispozitiva ali aparata subjektivnosti, ne pa zgolj politično-ideološka pojma brez vsebine, prazna in neuporabna za karkoli drugega razen za moralistično zgražanje, kakor tudi za inflacijo današnje moralistične kritike (Paić 2011: 463–464).

Kakor sem napisal zgoraj, se je Jure Detela tega dobro zavedal, čeprav ne v razmerah današnjega časa, ki ga ni več doživel. Toda njegovo ukvarjanje s problemom živali in ubijanja živali se neposredno zadira v problematiko ljudi, oropanih vseh državljanskih/človeških pravic kot golih teles v globalnih političnih postopkih nadzora in ubijanja. Žarko Paić govori o dveh diskurzih sodobnega sveta: znanstveno-tehničnem, ki servisira kapital, in filozofsko-umetniškem, ki izstopa iz tega okvira in se ukvarja s smislom življenja. Presenetljivo je, s kakšno vizionarsko jasnovidnostjo je Jure Detela zaznal ključne parametre sveta, ki se je v njegovem času šele zasnavljal. Družbena in politična odgovornost sta nedvomno osrednji komponenti njegovega angažmaja, h kateremu se bom zdaj preselil. Tu se približa etiki francosko-litvanskega filozofa Emmanuela Lévinasa, ko pravi: »laž [je], da je zlo pri umoru omejeno le na enega človeka. Zato sem kriv za smrti drugih. Že če bo človek obsojen na smrtno kazen, sem kriv za njegovo smrt. S kakšno pravico nalaga sodnik ljudstvu takšno krivdo?« (Detela 2011: 56). Ob omembi Emmanuela Lévinasa bi morda lahko pokazal na kontinuiteto in domet obeh tokov soočanja in odgovornosti do Drugega. Lévinas v svojem radijskem intervjuju s Phillipom Nemojem pravi: »[V] trenutku, ko me drugi pogleda, sem zanj odgovoren, ne da bi se posebej odločal za odgovornost nasproti njemu. Odgovornost zanj mi pripada. Takšna odgovornost pelje onkraj tega, kar sam počnem« (Lévinas 1998: 63). Ko Lévinas govori o etiki, te ne razume privatistično, subjektivno, ampak – lahko bi rekel – nekako ontološko, torej kot nekaj, kar me določa kot bivajočega, tega, ki je tu, konkreten v konkretnem svetu. Tu lahko umestimo odločitev Jureta Detele, da se bo aktivno angažiral v zvezi z živalmi in njihovo pravico do življenja. V uvodu v omenjeno knjigo Edvard Kovač zapiše: »Gre za klic neskončnega trpljenja

in hkrati ukaz etično Neskončnega, ki zahteva od mene odgovor« (Kovač 1998: 14). Jure Detela v Pesmi umrlega zapiše: Rad bi goram izkričal / svojo bolečino, / da bi se rodil in vstal, / velik in svoboden (Detela 2011: 397). Bolečina se pojavi v trenutku, ko me drugi pogleda. Jure Detela v Pesmi za jelene jasno zapiše: vi gledate v lovce z jasnim pogledom. Še izrecneje pa to izrazi v pesmi Labrador, kjer pravi: Tudi človeška obramba živali, ki beže pred lovci, definira ljudi, živali ne: a omogoči klavcu, da tjulenjev pogled doume kot vprašanje: Kdo si? To ni moj svet! (Prav tam: 427.) Ko odgovornost za drugega, ki jo Lévinas, ki še vedno razmišlja v antropocentričnem krogu, misli kot odgovornost za drugega človeka, na podlagi tega, kar vemo ali pa še bomo izvedeli ob premišljanju etičnega angažmaja Jureta Detele, tako kakor on razširimo na živali oziroma na vsa živa bitja, ko »Neskončnost iščemo na obličju drugega« (Kovač 1998: 12), je ta drugi žival, je obličje živali. »Drugi,« zapiše Kovač, »mi torej omogoča izstop in me popelje tja, kjer še nikoli nisem bil. Pogoj za izstop pa je, da etično prisluhnem drugemu človeku ter opazim njegovo stisko, nato pa mu odgovorim na njegovo prošnjo in ukaz. In ko mu odgovarjam, se tudi sam rojevam v odgovorno bitje« (prav tam: 13). To Jure Detela izrecno zapiše: Če sem jelen […] zmeraj vidim to, kar se rojeva (Detela 2011: 171). V tem je učinek izstopa oziroma odziva na prošnjo in ukaz, to

pomeni stopiti pred obličje, kajti obličje je tisto, kakor pravi sam Lévinas, ki se razkrije: »Obličje me prosi in ukazuje« (Kovač 1998: 64). Jure Detela, ki ga je srečanje s smrtjo jelena, kakor bomo videli v nadaljevanju, odprlo za to presežno odgovornost za drugega in poklicalo pred obličje živali, se je prošnji in ukazu odzval na dveh ravneh. Obe ravni odlično ponazorijo prvi trije verzi pesmi Nietzsche Geralda Sterna: Reci, kar hočeš, toda Nietzscheja imam najrajši, ko se je postavil med prestrašenega konja in kočijaža in posegel vmes […] (Stern 2012: 95) Tu imamo opraviti tako s poezijo kakor s konkretno akcijo, z Nietzschejevim skokom, kakor je poudaril Gerald Stern, med konja in kočijaža, ki se je spravil z bičem nad konja. To odlično ponazori Jureta Detelo in njegovo delovanje. Skok med kočijaža, torej samo dejanje, pomeni njegov javni, politični in konkretni (pogosto tudi povsem anonimni) angažma (njegovi legendarni posegi in performansi, kot so na primer komemorativno prižiganje sveč v parku Zvezda ob poboju voditeljev skupine Bader-Mainhof v nemških zaporih, »›To ni pesem‹ performans«, preganjanje zastrupljevalca golobov na ljubljanskih ulicah, reševanje mravelj iz luž ali pajkov z vratnih podbojev in podobno), medij, ki to izpostavlja, torej oblika, kako učinkovito angažirati svojo odgovornost za druga bitja (živali) in jim dati enakovreden glas, pa se je dogajal v njegovi poeziji, ki je bila za njega, kakor sem že opozoril, razkrivanje »samobitnosti bivanja bitij, stvari in pojavov, ki jih imenujem« (Detela 2011: 366). Poskusil bom pokazati, kako se je to zgodilo, ob branju morda ene od njegovih najpomembnejših,

vsekakor pa najodmevnejših pesmi z naslovom Pesem za jelene, ki ne pomeni le uspele estetske forme, ampak »skupni vozel« tistega, kar sem zgoraj prikazal kot iz več razsežnosti zlito vodilo pesmi: »Ne zanima me, kako so divje živali vpete v materialno bazo. Zanima me, kakšna je meščanska konstitucija simbolov, v katerih so uporabljene. […] Tu se blazno razkrinkavajo sistemi meščanske produkcije simbolov« (prav tam: 114). Na to pa opozarja tudi razmeroma nova veda, ki se imenuje ekolingvistika, ki opozarja na tesno povezanost in soodvisnost govoric in razmerij družbenih moči ter koncipiranja realnosti, kar je nedvomno dediščina strukturalizma. Mary Kahn pravi: »Zavestno ali ne, to, kako ljudje uporabljajo jezik pri ustvarjanju in ohranjanju hierarhij moči, deluje kot močno, izdajalsko vozilo, neprestano ohranjajoč razvrednotenje drugih in nadzor nad drugimi, vključno z drugimi bitji« (Kahn 2011: 241). In nadaljuje: »[P]rav tako, kot je bilo zaposlenim v vzhodnoevropskih koncentracijskih taboriščih prepovedano govoriti o zapornikih kot posameznikih, kot o ›njem‹ ali o ›njej‹, so biologi zaradi jezikovnih vzorcev svoje stroke postali podobno neobčutljivi za občutja in notranjo vrednost nečloveških bitij« (prav tam).2 2

Ekolingvistične razprave in raziskave pokrivajo široko področje, ki na eni strani sega k teoretičnim analizam, po drugi strani pa proučuje konkretno leksično gradivo in neposreden učinek načrtne rabe ali nerabe določenih pojmov, terminov in podobno. Rezultati sodobnih raziskav jasno kažejo, da se v ozadju ideologije ekološko obarvanih govoric vedno skrivajo ekonomski interesi, da je zelo pomembno, kakšne besede in poimenovanja uporabljamo za posamezne stvari, ki jih te govorice spreminjajo v nevtralne pojave in pasivne, brezosebne dogodke, ne pa hude uničevalne posege, ki jih izvajajo povsem konkretni storilci, ki se skrivajo za reificirano govorico. Ta doublespeak (dvojni govor) o ekoloških vsebinah govori s pomočjo takih »jezikovnih strategij, ki zameglijo etično spraševanje in ohranjajo ideologije in agende tistih na oblasti« (Kahn 2001: 243); takšni so na primer reifikacija (o živih bitjih v ekonomsko-tehnološki ideologiji govorijo kot o stvareh,

To ni nobeno novo spoznanje, saj je, kakor že omenjeno zgoraj, vrsta strukturalističnih avtorjev že davno odkrivala povezavo med kodom govorice in družbenim položajem govorca (Foucault, Althusser, Barthes, Bourdieu idr.) oziroma z družbeno močjo. Da ne bomo govorili v prazno ter da bomo jasno pokazali na ozadje, na katerem bo v obravnavi živali jasno postal viden ves pomen pristopa, ki ga je izoblikoval Jure Detela, si poglejmo naslednji odlomek: Tako na primer na področju biologije v jeziku terenskih raziskovalcev kojoti in druge divje živali niso žrtve raziskave, ki se jih vtika v kletke, zastruplja, zlorablja in pogosto ubija. Namesto tega so »testne živali«, ki so »nameščene«, »dozirane« in »obdelane« kakor v kakšnem neškodljivem proizvodnem postopku, morda mesnih narezkov ali sira znamke Velveeta. Podobno je bolj neokusen (in ustreznejši) izraz za ubijanje kojotov nadomestil izraz »nadzor kojotov«; sesalci se zdaj s tacami ujamejo v »mehke lovilce« namesto v podložene jeklene pasti, o »nadležnih živalih« (tistih, katerih delovanje naj bi ogrožalo ljudi, ki zavzemajo njihove habitate) pa raje govorijo kot o »premeščenih« ali »odstranjenih« in ne kot o živalih, izgnanih z njihovih ozemelj in iz njihovih skupin – običajno potem, ko so jih pobili na tla, omamili, kosih ali blagu, ki so »proizvedeni, obravnavani, izboljšani in narejeni neuporabni«), s prikrivanjem podatkov z uporabo evfemizmov, uporabo različnih tehnicističnih sloganov in fraz, da se tako govorci in izvajalci tovrstnih posegov zaščitijo pred odgovornostjo za svoja dejanja. Več o ekolingvistiki gl. npr. v: Ecolingvistics Reader: Language, Ecology and Environment, ur. Alwin Fill, Peter Mühlhäusler (London and New York: Continuum, 2001).

strpali v kletke ali jih viseče na trebuhih prevažali s helikopterji. V podobni zlorabi jezika skrbniki divjadi »krčijo« (thin out) in »žanjejo« (harvest) jelene in srnjad, podobno kot koruzo, ter tako oblikujejo svoje projekte za dolgoročnejše financiranje, raziskovalci, ki pobijajo »znanstveno sprejemljiv« odstotek živalskih osebkov za svoje zbiranje podatkov, pa namesto tega govorijo, da živali »žrtvujejo« – kar zagotovo pomeni sprevračanje izvirnega pomena besede, ki izvira iz latinskega sacrare, svete posvetitve višjemu bitju. V tem primeru je božanstvo nedvomno Znanost. In to božanstvo je z namerno zlorabo jezika s strani svojih častilcev pokazalo, da na področju odnosov med znanostjo in živalmi nagrajuje učinkovitost, popredmetenje in predvsem izločanje. (Kahn 2001: 243) Jure Detela je dobro razumel, kaj pomeni in kam pelje »meščanska konstitucija simbolov« in zakaj je treba biti pozoren nanjo, saj očitno vodi k eksploataciji bitij in na koncu k njihovem ubijanju. Treba je ukiniti distanco izrekanja in odnos do drugih bitij. Jelka Kernev Štrajn v svojem eseju o dekonstrukciji antropocentričnega gledišča v literaturi in zgodovinskem razvoju zavesti o drugih bitjih, na primer živalih, pokaže na možen drugačen pristop, kako se ukvarjati z živalmi, ki sta ga razvila Deleuze in Guattari s pojmom »postajati« (devenir): »lahko rečemo, da postajatižival pomeni skušati dojemati svet iz ne-antropološke perspektive, dobiti občutek tako za živalsko kot za lastno interakcijo z okoljem in za dopuščanje različnih novih možnosti. [...] Koncept […] je neogibno potreben za

sleherno razmišljanje o reprezentaciji živali« (Kernev Štrajn 2007: 48). Razmišljanja Jureta Detele nedvomno pripadajo temu krogu, čeprav so radikalnejša, saj se ne ukvarja le z vprašanji subjektivnosti, ampak ga zanima etična dimenzija svetosti življenja, ki enači in se bori za iste človeške in živalske pravice prav na področju elementarne pravice do samobitnega življenja. Vprašanja o spremenjenih strategijah ubesedovanja in simbolizacije so seveda eden od aspektov tega obrata, ki kritično zavrača kartezijansko razumevanje in ubesedovanje sveta. To je videti iz njegovega razmišljanja o pomenu Wordsworthove poezije, ko poudarja, da se kriza narave ne kaže le v brezobzirnem nasilju nad živimi bitji, eksploatacija narave se infiltrira tudi v obesedovalno zavest. Kako naj se današnji bralec sooči z ubesedenimi formulami, s pesniškimi podobami, ki jih ni zastrupila ta infiltracija? Kako naj se bralec dogaja pri branju Wordsworthovih pesmi, ne da bi jih interpretativno posiljeval z eksploatacijskim pojmovanjem narave? (Detela 2011: 289) Prav Wordsworth je bil pesnik, pri branju katerega je Detela intenzivno razmišljal o zgornji problematiki in ob katerem je razvil odgovore na zgornja vprašanja. Lahko bi rekel, da se mu je zgodilo to, kar govori naslednji Wordsworthov distih: Blagoslovljena bitja! slišal sem klic, ki ga vsakdo od vas pošilja za druge.3 (Wordsworth: 288.) 3

Detelov prevod verzov iz ode Intimations of Immortality (Ye blessed creatures, I have heard the call / Ye to each other make).

V teh dveh verzih Detela zazna pri Wordsworthu »dejstvo, da je [bil] vključen v zvezo med bitji in da prihaja v luč stvari« (prav tam: 294). Gre za »impulz v človeku, ki mu širi percepcijo in modrost, ki ga pošilja v luč stvari« (prav tam). To je seveda tisto razumevanje, da je človek preko razuma, ki je luč božje modrosti, v sebi povezan z bogom, kar mu daje oblast nad božjim stvarstvom, ki je narava. Vendar je tu impulz razumljen v drugačni luči, ki govori o tem, da človek lahko drugo bitje zazna v njegovi živi resnici, impulz pomeni, da ga zazna v njem samem kot njega samega (njegov impulz, ki ga pošilja v luč stvari) v njegovi prvotni, arhetipski naravi. Jure Detela zapiše: »Kot pesnik grem skozi druga bitja tako, da definiram njihove arhetipe. To ni identifikacija, ampak razumevanje« (prav tam: 469). In več kot razumevanje, solidarnost in empatija, sočustvovanje, ker je bolečina. To pomeni, da je ne doživlja kot trpljenje ali nepravično ravnanje z drugim, temveč kot lastno stanje, ki si ga deli s trpečo živaljo. Bolečina je tako močna, da mu ne da miru, zato zapiše, da bi rad goram izkričal / svojo bolečino, / da bi se rodil in vstal, / velik in svoboden (prav tam: 397). Obrat, do katerega privede to spoznanje, celo zadevo prestavi z ravni moralnih ugovorov in zahtev na povsem novo etično platformo, to je dejavnega izražanja jasnega stališča v praktičnem delovanju za pravice do življenja vseh živih bitij.4 Sam pravi: 4 Tu postavljam morda najpomembnejšo prvino v tekstu pod črto, kar je morda pomenljivo, saj se v njej razkriva obzorje/obrat dogodka, ki je zasnoval in osvojil Jureta Detelo kot aktivista in pesnika (to morda ni

Čutim, kako delim možgane z vsemi bitji vesolja. To je boleča delitev v tisti točki, do koder seže moja čutna predstava smrti. V čutni predstavi smrti sem združen z vsemi bitji vesolja. (Prav tam: 462.)

povsem identično) zunaj metafizično ustrojenega sveta, iz katerega je izšel, čeprav je bil še vedno vsaj z eno nogo, če ne z obema, pogreznjen vanj. V primeru njegovega delovanja in razmišljanja ne gre za propagiranje kakšnega moralnega načela, ampak za prakso dela, življenja, ki je zasnovano in osvojeno v nagovoru v »imenovanju živali«, konkretno v imenovanju »jelena« kot »klica« pravice do življenja, kot fenomena življenja samega oziroma pobliska, v katerem se je to pokazalo v vsej ontološki razgaljenosti (Blagoslovljena bitja, slišal sem klic …) in pretresenosti. V vsem, kar je Jure Detela počel in pisal, prepoznamo dogodek, ki ga je nemški filozof Martin Heidegger lociral z nagovorom biti (z govorom, v katerem mi nagovarjamo bit in bit nagovarja nas), ki pa ni odsev ali izraz metafizične biti, torej ne razkritja ali inspiracije nečesa vrhovno bivajočega, teleološkega, nekakšne Ideje, Resnice, Narave ali Boga kot počela, temveč je delovanje in razmišljanje »v ›kraju‹ [tu povzemam hrvaškega filozofa Vanjo Sutlića], v katerem se zbira ›svetloba biti‹ in v imenovanju ›stvari‹ bitjem podeljuje bit. Govorica je ›bivališče‹ in ›hiša biti‹ ter ›stanovanje človeka‹. […] Pod govorico Heidegger misli ›imenovanje‹ (Nennen). V ›imenovanju‹ bitja izstopajo iz ›teme‹ v svetlobo biti« (in tudi ta, ki imenuje /Osojnik 2012: 22/; več o tem glej v navedenem delu). Šele tako je mogoče druga bitja sploh zagledati, v imenovanju. »Ime živali« (jelen) je torej dogodek, ki je Jureta Detelo zasnoval in osvojil v postmetafizičnem horizontu biti, kar mojo razpravo in to, o čemer razmišljam v njej, postavlja v povsem drugačno luč. Čeprav sem imel to videnje v mislih že od samega začetka njenega pisanja, pa se mi je šele potem, ko je bila že napisana, pokazala tista zev, v kateri je bila zasnovana in me je poklicala k razmišljanju in razgrnitvi te problematike v dani luči, ne da bi jo lahko re-flektiral v samem postopku zapisovanja, kljub temu da je, kakor zdaj vidim, v njem že ves čas sijoča in na delu.

To je ta zveza med bitji. V luči teh stvari je zdaj mogoče izstopiti iz eksploatacijskega, antropocentričnega, »buržoaznega« gledišča in načina gledanja ter delovanja in se odpreti za neko novo videnje/držo, ki ga sam označi kot jelenovo. V neki neobjavljeni pesmi zapiše takole: Če sem jelen, sploh ni važno, kam pogledam. Zmeraj vidim to, kar se rojeva. (Prav tam: 171.) Ne gre za naključno ali enkratno izjavo, pač pa za novo luč, ki je v njem sprožila oni impulz, ki si ga deli z drugimi bitji in ga pošilja v luč. Jasno pove, da »v Pesmi za jelene [ni] želel izražati svojih privatnih čustev, temveč [je] hotel izdelati sporočilo o nasilju, zaradi katerega jeleni resnično trpijo« (prav tam: 203). In da tudi izbor jelenov kot tistih živali, za katere se je odločil, da jih bo izpostavil v pesmi za njih, ni naključen, temveč se tesno veže na Wordswortha in spoznanja, do katerih se je dokopal, ko ga je proučeval, pravzaprav na njegovo balado Hart-Leap Well, za katero pravi takole: Pesem Hart-Leap Well je eden od vrhuncev pesniške koncentracije: vseh 180 desetercev se grupira okoli 4 različnih aspektov, ki se križajo v eni sami stični točki: trije zaporedni skoki jelena (prav tam: 306). V izvirniku gre za naslednja verza, ki opisujeta usodni vrhunec balade:

Three leaps have borne him from this lofty brow, Down to the very fountain where he lies. (Wordsworth, Hart-Leap Well) Treba je povedati, da balada opisuje lovca, ki jelena neumorno lovi čez drn in strn, dokler ga končno vsega izčrpanega ne dohiti na vrhu nekega griča. Jelen ima ravno še toliko moči, da se v treh veličastnih skokih požene v dolino in pristane tik ob izviru, kjer obleži mrtev s smrčkom v vodi. Balada torej opisuje jelenovo preganjanje, njegovo trpljenje in veličastne tri skoke v smrt, ki so posledica nasilja človeka nad živaljo. Jure Detela torej v tej Wordsworthovi pesmi ne vidi veličastnega podviga lovca, izraza njegove vztrajnosti in veličine spopada med lovcem in jelenom, temveč se nenadoma zave agresije človeka nad živaljo in temeljne nepravičnosti v odnosu do živali kot živega bitja. Tu se zgodi tisti obrat v razumevanju statusa živali in vseh živih bitij, posledično pa seveda to pomeni popolnoma drugačno zavest o tem, kaj naj bi bilo naravno okolje oziroma svet živih, ki si ga vsa živa bitja delijo in do katerega imajo enako pravico. Tu Jure Detela stopi čez tisti prehod, ki mu razkrije vse trpljenje živali, njihovo – in s tem našo skupno – grozo. In začuti nujnost, da v zvezi s tem nekaj stori, kar tudi naredi in se postavi za pravice živali, opozori na njihovo samobitnost in s tem na drugačno razumevanje in delovanje človeka na tej zemlji, ki bo preseglo »buržoazno« eksploatacijo »narave« in živih bitij. In sicer, kakor je sam ugotovil, v temelju, v katerem je na delu poezija. Berimo:

PESEM ZA JELENE Jeleni! Naj pride v mojo pesem zavest o nasilju? Kako le zmorem zvestobo spominu na vas, ko se mi svet transformira v sporočilo ubijanja? Za vas je drugače. Vi ste nedolžni. Vi ste napadani. Zmeraj ste v smrtni nevarnosti. Vi ste totalno predani bežečim čredam. Svoja telesa izpostavljate strelom, da ščitite beg košut in mladičev. S prsmi, polnimi zraka, stojite pred puškami. Takrat ste žalostni, sveti, ponosni. Vi gledate v lovce s čistim pogledom. Vi sprejmete smrt brez vsake pogodbe. Ker vaše želje so proste umorov. Že tu na zemlji je vaša hoja totalno svobodna, čeprav vas lovci nenehno sledijo. Vsaka pomlad vas odreši. Vsaka polna luna vas odreši. Vsaka globel, ki skoznjo uidete lovcem, vas odreši. Vsaka zvezda vas odreši. Še zemlja, ki padete nanjo

krvávi, s svincem v telesih, vas odreši. Jeleni! S smrtnimi padci ne dajete lovcem odveze za svoje življenje. Lovci prezirajo vašo nedolžnost. Zato vas morijo z lahkoto. Jeleni! Jeleni! Kako bi mogel storiti, da ne bi prišla ta krutost, navzoča po vaših gozdovih, v pesem za vas? Jeleni! Jeleni! Jeleni! Kako je zemlja sproščena pod vašimi parklji! Kako je presojna in zračna, sončna, zelena! Kako jo vaša telesa družijo z nebom! Kako ste živi! Pesem za jelene povzema in uveljavlja vse, kar sem zgoraj povedal o Detelovem ekološkem angažmaju in o njegovem specifičnem pristopu, kako v danem zgodovinskem trenutku revolucionarno sprožiti tisto delovanje in razumevanje, ki bosta pripeljala do sveta, kakor ga je vizualiziral. Menim, da se pesem na ozadju zgoraj povedanega dovolj jasno interpretira sama. Zato je dovolj, da jo pozorno preberemo kot angažirani bralci, ki jih vse zgoraj povedano izziva in kliče, da se tudi sami prepoznamo v opisanem stanju sveta in se kot revolucionarni agensi vključimo v ustrezno družbeno delovanje. Rekel bi, da ni dovolj samo razumeti, temveč je treba tudi ukrepati.5 Kar ni tako preprosto. Detela 5

To seveda pomeni slovita Marxova 11. teza o Feuerbachu.

zase poudari: »[V] svojem življenju ne znam izpolnjevati tiste želje po nenasilju nad živalmi, ki sem jo artikuliral v nekaterih pesmih. Da bi posameznik bil zmožen živeti nenasilno do živali, bi bila potrebna radikalna transformacija produkcijskih odnosov« (Detela 2011: 206). Tu je morda umestno navesti opozorilo Daniela Golemana: »Smo skupinske žrtve rokohitrčevega trika v svetu trgovine. […] Dejstvo, da ne poznamo tega, kar opažamo, je bistvo samoprevare. […] Trpimo zaradi ogromne skupne psihološke slepe pege. Naša nesposobnost, da bi instinktivno povezali lastno delovanje in težave, ki izvirajo iz njega, nam ponuja odprte možnosti, da ustvarjamo nevarnosti, ki jih obsojamo« (Goleman 2010: 30–31). To seveda ne velja samo za našo potrošniško hlastanje po blagovnih fetiših, temveč predvsem za tako resna in usodna vprašanja, kot je naš odnos do živih bitij in pravica do življenja vseh živih bitij. Ritualna narava ubijanja/žrtvovanja kaže na arhaično strukturo dispozitiva, ki poganja naš svet. In seveda od nas zahteva, da se mu odrečemo oziroma da ga tako preobrazimo, da v novo izoblikovanem svetu dispozitiv smrti ne bo več užival privilegiranega (oblastnega) statusa. To pa pomeni kolosalen obrat ne samo od postavk metafizične konstrukcije našega sveta, ampak tudi od tistih predmetafizičnih, arhaičnih zasnov, ki jih zaznamuje ritualna struktura naše civilizacije. Kakšna zahteva je pred nami, na katero nas opozarja Jure Detela! Zdaj konec koncev lahko razumem, kaj je mislil z na samem začetku navedenimi verzi: in kdor se spomni name vzdrhti v ledenem siju ki lije s tujih zvezd (Detela 2011: 160)

* Prispevek sem začel s splošno tezo, da je morda mogoče skozi branje poezije (Jureta Detele) priti do nekega novega spoznanja in gledišča, na katerem bi lahko konkretiziral ali vsaj zastavil vprašanje o pomenu ekologije in ustreznem »ekološkem« razumevanju in ukrepanju danes. Branje Detelove poezije je zastavilo vrsto vprašanj, ki so me končno pripeljala do določenega namiga in smeri, v kateri naj bi v prihodnje iskal odgovor na to, kaj scela pomeni zamenjava ekonomije z ekologijo. Ta ne sme biti zgolj ideološki odgovor, česar morda nisem dovolj izpostavil, ampak dejanski in alternativen odgovor na vprašanje o ritualnem uboju (žrtvovanju) živali (in ljudi), ki tako po mnenju Jureta Detele kakor po mnenju številnih drugih mislecev (npr. Derridaja), pomeni temeljno strukturo tudi nasploh vsakršnega človekovega uživanja mesa oziroma naše civilizacije. V to se tukaj ne nameravam spuščati, vsekakor pa vrsta avtorjev (Freud, René Girard) razpravlja, da je ritualni umor konstitutivni akt za številne skupnosti, za katere ni nujno, da so arhaične, saj tudi v polpretekli zgodovini naletimo na učinkovanje in vpeljavo teh arhaičnih konstitutivov (na primer linč ali pogromi). To stvari zelo zaplete in zahteva celovit premislek o tem, kaj je in zakaj je v sodobni družbeni realnosti na delu ta socializacijski arhetip. Ali je, če se spomnimo vprašanja, ki ga je v sledi razmišljanja o ekologiji Umberta Eca postavila Dana Phillips: »V kakšni meri uspe literaturi nagovoriti to resnico [ekologije]«, oziroma če zaostrim to vprašanje, ki ga je navdihnil Eco: »Ali se resnica ekologije nahaja v literaturi?« (Phillips 1999: 578). Jure Detela ne le pritrdilno odgovori na to vprašanje, temveč celo pesniško deluje v duhu tega imperativa. Lahko bi rekli, da je prav poezija tista, ki to omogoča. Žarko Paić nas v že omenjeni knjigi ob

razmišljanjih o Artaudovem krutem gledališču in uporu proti podrejanju v sodobni moderni družbi, ki ga je izdelal Georges Bataille, opozarja na transgresivno moč teh estetskih potiskov razgaljenega telesa kot upora proti sodobni potrošniški družbi in pričakovanju novega dogodka, ki hkrati prihaja iz davne preteklosti in bližnje prihodnosti ter pomeni edini obet svobode. Paić govori o transgresivni estetiki svobode. Sliši se radikalno, seveda pa je treba omenjeno izjavo postaviti v primeren postmetafizičen in posthumanističen aspekt zunaj dispozitiva kapitalistične prakse in ideologije. Tega tu ne bom mogel dovolj jasno pojasniti, zato na to samo opozarjam. Vsekakor pa se je Jure Detela v takšni ali drugačni obliki teh vprašanj zavedal in globoko premišljeval o njih in poskušal nanje odgovoriti s svojo poezijo. Vprašanje je, če mu je to uspelo. Toda nobenega dvoma ni, da je v svetu, v katerem živimo, jasno in celovito razgrnil to usodno ekološko problematiko. Vse se vrti okoli vprašanja življenja in nasilne, nelegitimne smrti, ki jo nasilna družba legalizira kot ustanovni akt. Po drugi strani pa zastavlja vprašanje o smrti kot umrljivosti. In sicer kot posledici določenih moralnih odločitev ali etične drže (če se omejim na to področje). To vprašanje o umrljivosti še toliko bolj bode v oči, ko se človek sooči z njo v polju lastne anonimne usode. Tu nisem spregovoril o pomenu in imperativu umrljivosti v primeru konkretne smrti Jureta Detele na ozadju zgoraj razgrnjene problematike, to je človekove lastne umrljivosti/umrlosti kot skrajnega roba avtentične ekološke izkušnje človeške živali (telesa) v širšem biopolitičnem kontekstu sodobne družbe nadzora in upora proti njej. Vse to so vprašanja za prihodnja razmišljanja. Ali kakor je zapisal Artaud, gre za pričakovanje dogodka, ki hkrati prihaja iz davne preteklosti in se najavlja v bližnji prihodnosti.

Literatura Coetzee, J. M. (2003): Elizabeth Costello. London: Vintage, Random House. Detela, Jure (2011): Orfični dokumenti I, II: teksti in fragmenti iz zapuščine. Izbral in uredil Miklavž Komelj. Koper: Hyperion (Edicija Hyperion). Detela, Jure (1978): Zemljevidi. Ljubljana: Mladinska knjiga (Mlada pota). Detela, Jure (1983): Mah in srebro. Maribor: Obzorja. Detela Jure (1992): Pesmi. Celovec: Wieser. Goleman, Daniel (2010): Ekološka inteligencija. Prev. Igor Cvijanović. Beograd: Geopoetika izdavaštvo. Kahn, Mary (2001): »The Passive Voice of Science: Language Abuse in the Wildlife Profession«. Ecolingvistics Reader: Language, Ecology and Environment. Ur. Alwin Fill, Peter Mühlhäusler: London and New York: Continuum. 167– 175. Kernev Štrajn, Jelka (2007): »O možnosti ekokritiškega pogleda na tematizacijo 'nečloveške subjektivnosti' v literaturi«. Primerjalna književnost 30/1. Ljubljana: Slovensko primerjalno društvo. 39–53. Komelj, Miklavž (2011): Post scriptum. V: Jure Detela: Orfični dokumenti I, II: teksti in fragmenti iz zapuščine. Izbral in uredil Miklavž Komelj. Koper: Hyperion (Edicija Hyperion). 451–496. Kovač, Edvard (1998): Vznemirjujoča neskončnost. V: Etika in neskončno; Čas in drugi. Prev. Edvard Kovač, Gorazd Kocjančič. Ljubljana: Družina (Tretji dan). 7–19. Lévinas, Emmanuel (1998): Etika in neskončno; Čas in drugi. Prev. Edvard Kovač, Gorazd Kocjančič. Ljubljana: Družina (Tretji dan).

Loomba, Ania (2009): Nacionalizem in neokolonializem. Prev. Jana S. Rošker, Nina Kozinc. Ljubljana: Orbis. Osojnik, Iztok (2012): Vprašanje biti, vprašanje akcije [referat na simpoziju o Dušanu Pirjevcu, ki ga je Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo organiziral na Filozofski fakulteti v Ljubljani]. Ljubljana: FF [broširana izdaja]. Paić, Žarko (2011): Posthumano stanje: kraj čovjeka i mogućnosti druge povijesti. Zagreb: Literis. Phillips, Dana (1999): »Literary Theory, and the Truth of Ecology«. New Literary History, Vol. 30, No. 3, Ecocriticism (Summer, 1999). 577–602. http://www.jstor.org/stable/20057556 (dostop: 17. 1. 2012). Stern, Gerald (2012): »Nietzsche«. The New Yorker, February 13&20. Wordsworth, William (2004): Pesmi. Izbral in prev. Andrej Arko. Ljubljana: Mladinska knjiga. Wordsworth, William: Hart-Leap Well. http://www.poemhunter.com/poem/hart-leap-well/ (dostop: 17. 1. 2012).