Iztok Osojnik: Poezija je generator biti (esej)

Iztok Osojnik MANIFEST NOVEGA SOCREALIZMA ZA OBDOBJE 2026– 2026–2028 Pri Prešernu me zanimata klet in podstrešje Iztok Osojnik Poezija je generator biti, tj. obstoja v njegovi razkritosti. Poezija je predvsem nekaj zemeljskega, se dotika tal, jih gradi, vzpostavlja. Tudi kot deževniki, ki prebavljajo zemljo. Ali mogoče prav tako, razumljeno na filozofski način. Ker to, kar se nam dogaja, je tisto, kar smo, kar nas določa, smo del tega. Zato rečem, da je stvarna, realna virtualnost. Delovati v stvarnosti pomeni delovati v razmerjih tega sveta, jih razkrivati v polju njihove samobitnosti, ne na način refleksije, opisa (čeprav lahko tudi), ampak s samim aktom razkritja, performativa transferja, prehoda iz neobstoječega v obstoječe. To nas ne izziva, ampak smo vrteči boben pralnega stroja, ki se kot kakšen mehur širi v vedno nove razširjajoče mehurje, v neki podivjani, to zdaj lahko rečem, igri eksponentnega pospeševanja širjenja, ki ga celo sam proizvajam. Zato rečem, da gre za politično poezijo. Ker sem njen suženj, je to moja sociala.

Tu ne gre za stvari, ker živim prav tako kot Bill Gates v univerzumu črnega konja na rumeni podlagi. Ferrari je moj avto, parkiran pred mojimi vrati. Je substitut moje svobode, ker so pozabili zgraditi cesto, da bi drvel po njej in se moram drenjati kot pes v gneči na tekočih stopnicah v Harrodsu. Moja zavest je samo neka masa masti, ki mežika v prgišču kanibala zdravnika, ki koleba med svojim nagonom in smučarskimi počitnicami v Franciji. To je voda, ki peče na dotik. Jezero, v katerem se premetavajo bronasto počrneli zmaji in grizejo žive kosti pesnika, ki pomiva posodo. V tem smislu se dotakniti »tretje resničnosti«, ki ni ideološka, ampak zemeljska, razkrita. Zarota, ki je obvladovala Karantance. Delovati na zemlji pomeni biti političen. Posegati iz jedra vsakdanjosti, v njegovi celoviti neposebnosti kot v točki na živem zemljevidu dogodka. Poezija ne ustanavlja obstoja v smislu bistvenega programa, ampak kot razkrivanje samobitnosti, ki se kreše v duhu. Biti zemeljski in političen pomeni biti živ v duhu. Biti živ v duhu je ontološko stanje, ki ne vzpostavlja subjekta, ampak tla, na katerih se subjekt izgubi. Pomeni biti nič v duhu. Pomeni biti dušen, v svojem duhu dejavno samobiten v drhteči praznini živega niča duha. Duh je stvar dotika zemeljskosti poezije, ki generira elektriko obstoja. Elektrika trese. Strojnica duha proizvaja samobitnost duha v trenutku njene stvarne, zemeljske prisotnosti in je prvi temelj. Čeprav ni temelj, ampak vsak človek deluje (tudi) v polju svoje glave. Glava je več milijard glav, orkestrirana množica glav, ki ropotajo, šklepetajo, se pogrezajo v goščavo med koprivami in mladimi pori. Človek je suženj kopriv, je njihov veliki dolžnik, je kombinator njihovih ugrizov. Več ugrizov, manj spanja, manj zadržkov. Nič človeškega ne obstaja pred tem temeljem. Poezija je tisti vdor, prekinitev, izliv, rob, prelom, lom v toku sveta, ki svet vzdržuje v retenci njegovega obstoja/minevanja.

Njegovega padca vznak vase. To pa se dogaja tukaj in zdaj. To ustvarjanje, ki dinamo poganja samo v stanju divjega obračanja, ki ga držim na uzdi, kot pestnik drži os, da je žiroskopsko ne odnese v prostor. Ustvarjati pomeni krotiti, kibernetično jezditi divjega žrebca, ker samo divji žrebec preskoči zemeljski jarek, samo divji žrebec koplje zemljo s kopiti. Človek žrebca ne jaha, da bi nekam prišel, ker nima kam priti. To je jasno vsem velikim popotnikom. Gre za pregibanje hrbtenice, ki jo stresajo odsekani sunki. Predvsem v jeziku in z jezikom. Jezik ni samo orodje za sporazumevanje, ni nek pretvornik smisla in slik, ampak je okno, brezno, nekam, kamor je mogoče pasti, grmeti vanj. Na ulicah, za pisalno mizo, v kuhinji, na političnih prizoriščih, v trgovini med pregledovanjem roka trajanja nekega izdelka. Človek vznak zgrmi v pregib svoje hrbtenice. Poezija ni užitek, ampak odprtost in intenzivnost. Je plavž preobrazbe, ki producira oblike vsakdanjega govora in v besede vriva grbaste vozle črk, ki so mravlje, ki razgrizejo. Jezik je črna luknja, ki žre in bruha zemeljsko vsakdanjost ter jo prevezuje v dejstvu obstoja kot eksistencialne skušnje. Nekakšnega tleska s prsti. Žvižg, s katerim se pokliče psa ali opozori gamse. Ne glede na čas in poti, ki jih ubira sodobnost, je poezija nekaj usodnega, nekaj, kar človeku pripade, ker je človek in ker je vesolje nekaj fenomenalnega. Toda poezija

se ne hrani v vesolju, ampak v vsakdanjosti, ki je vesolje. V njenem hranjenju pride do nekega procesa, ki je po svojem primarnem naboju etičen. Gre za nekakšno srbečico, ali še bolje, za izurjeno odsotnost srbečice. Tega ni mogoče razložiti z ontološko analizo, to je mogoče izkusiti kot najlastnejšo izkušnjo v postopku razprtja poezije kot generatorja obstoja, ki je nekaj jahajočega, nekaj razjahanega. Onkraj dobrega in zla. Poezija se dotika tistega etičnega onkraj dobrega in zla. V tistem nobenem-etičnem, ne-etičnem. Kajti dobro in zlo si pripadata.

Osvoboditi se zla ne pomeni zateči se k dobremu (ki je zakrito, preobrnjeno zlo), ampak biti onkraj obojega. Toda poezija je manjša kot miš, je predvsem nekaj, kar ni ne pomembno ne nepomembno, je zunaj, je ne-pomembnost kot taka. Obstajajo neka vrata, ki jih označuje jezik kot živ organizem, na katerih piše: tu zunaj je poezija. Ta poezija nima nič z drugimi poezijami, ki jih je toliko, kolikor je stanovanj v delavskem predmestju Savsko naselje. Ali pa v Trnovem, kar se že ponuja kot past, ker nastavi vabo, ki se ji je treba izogniti.

Poezija je tisto, kar dela vsakdanji govor vsakdanji govor, tisti presežni naboj, ki ga nikjer ni. Zato bomo rekli, da je poezija predvsem politična. Zelo dobro detektira nepravičnosti. Rekli bi, da imamo opraviti z novim socrealizmom, ampak stari socrealizem je bil nekaj povsem drugega, bil je nek načrt, ječa, ne pa odprtost, čeprav je bilo najbrž takrat treba izkričati vse tiste premogove hlape, tisto črno temo revščine. Bil je najbrž poskus zdržati pritisk stoletja. Toda jaz vzklikam: Nihče ne sme pisati v maniri novega socrealizma. Novi socrealizem hodi z zaposlenim ovratnikom po mestu in šteje. Njegov klobuk (in najbrž tudi kalkulator, na katerega telefonira njegov prisluškovalec) je matematičen. Živimo v vesolju, ki šteje. Vse kar teče ali hodi, je preštevano. Živimo v vesolju številk, ki se preštevajo, prižigajo in ugašajo, se poskušajo končno potrditi, a si večinoma bežijo. Kontinuum. Kdo ga bo ustavil?

Smrti ni mogoče ustaviti. Determinirani smo z neskončnostjo. Neskončnost je nemožnost svobode. Novi socrealizem je nekaj, kar ostaja nedokončano, odprto, nima konca, ne prepoznavne oblike. Človek dvigne lonec, v katerem se v družbi makaronov kuha Le Tour, francoska kolesarska tekma. Priznajmo, kolesarji so naši bralci, v knjigah katerih smo skotili svoj pogled na strah. Dejavni smo, premikamo se, ližemo kačo v temnem roru žive pozabe, ki je oživela naša usta. Človek vstopi v jezik in izgine. Pokrajina utripa. Brez vsakega napora je mogoče prepoznati učinek dotika. Besede tečejo, se zatikajo, poskakujejo, drsijo, pobliskavajo, so nekakšne slike, utrinki mozaika, ki se hrbta človeka dotakne z mokrimi blazinicami. Ampak tistega hrbta ni. Socrealizem je skrivnost, ki jo jemo za zajtrk, z živo žlico za kosilo in med koncertom garažnega benda v globoki noči izpraznjenosti in obupa. Je atomska bomba, ki jo že pripravljajo v silosu pod morjem, da jo spustijo na Iran, iz mojega sveta? Je. Ampak zdaj tečem. Pobral sem se. Sem človek, ki so ga prevrtali prstaci, mi pogrizli hrbet. Ko se človek odpre za poezijo, mu ta poje zrkla in pomnoži število prstov na obeh rokah na trinajst. Poezija je neskončna zaloga nafte, je roleta, ki jo je nekdo potegnil z mojega hrbta in zdaj sem tam neviden, nekaj, kar zgolj je. Približam tresočo roko. Hefajst tli kot oglje. Črn žar oglja. In potem tista skodelica čaja, ki molči, medtem ko iz nje v nebo odteka slap zelenega vonja. Izgubili smo človeka. Našli smo poezijo. Največji hec je, da je socrealizem kot edina sedanjemu času ustrezna poezija nekaj najodaljenejšega, čeprav je sama gola vsakdanjost. Tako prižiganje avta v mrzlem zimskem jutru kot oddaja davčne napovedi na zadnji dan sta nekaj najodaljenejšega. Potem je tu tisti pošastni »Arbeit macht frei«.

Popolnoma jasno je, da je edini razlog – kasneje bomo navedli še enega – zaradi katerega je potrebno začeti z novim socrealizmom, dejstvo, da je potrebno pesmi pisati tam, kjer je vir pesmi izginil, v praznem prostoru. To ne pomeni, da sem jaz novi vir, ki nadomesti odsotni ali usahli vir, ampak, da vira sploh ni, da prav tam, kjer se piše pesem, sploh ni vira pesmi. To je nekaj notranjega, kar konkretni posameznik nosi s sabo kot svoje nohte. To pa je vedno nekaj kontingentnega, dogodek. Zato tudi ni čudno, da je pesem vedno nekaj političnega, tudi primarno, če se komu tako zahoče. Kajti jezik zaživi iz praznine, iz lastne nemoči, to pa je tam, kjer vlada praznina na način kakšnega antičnega mesta, ki so ga razrušili barbari, veter pa je opravil svoje, tako da človek ne ve, da je tu nekoč cvetelo 2

Comment [u1]: ror = pogovorno 'cev'

Comment [u2]: prstac ali morski datelj je vrsta školjke (Litophaga litophaga)

življenje, da se je odvijal nek svet, ki se je vrnil k njemu po ovinku, ki mu je neznan in ga pripisuje napačnim virom. Zakaj poezija je tisto, kar se vrne, toda vedno samo enkrat in vedno samo prvič. Tako intenzivno je to, da ne trpi podvajanja. Predvsem pa je nemogoče govoriti o vzvišenosti. Šele tisti, ki vzporeja, to je tisti, ki stopa s pesmijo v dialog zaradi svojega poklica filozofa, dobi občutek, da bi tako prazno mesto lahko pripisal sledovom ukinitve vsega, kar naj bi imelo opraviti s poezijo. To je težko priznati, ampak o tem sem razmišljal že takrat, ko sem za vedno bežal iz Evrope, kar je bilo seveda iluzorno. Kako naj najplemenitejši divjak Evrope pobegne iz jezika, ki ga sam vzpostavi. Vendar vam povem nekaj skrivnostnega, da je to ne le mogoče, ampak imperativ. Zaradi tega je zdravo, če etično eksklamacijo odpihne kakšen veter, potem pa človek ostane kot riba na suhem s to klavrno aktualno politično sceno v roki, vrabec pa se mu skriva na strehi. Vsaj tako misli. Kajti preveva ga občutek, da je povsem verjetno, da tam tistega vrabca ni in ga nikoli ni bilo, razen če ne mislimo na Billa Gatesa ali kakšno takšno pošast iz filma Matrica v Armanijevi obleki in vojaških škornjih.

Namreč kaj je še bolj nepoetično od socrealizma? To, se mi zdi, je res temeljito počiščen prostor. Izvržen, popljuvan, že dolgo neobiskan kot vsi znani turistični kraji, z Mozartovim Salzburgom vred, čeprav je menda hodil tudi po Ljubljani (Mozart?). Le kaj je tu izgubil? Vsekakor sebe. Saj je Ljubljana kraj vseh izgubljencev, z mano vred, ki sem nekoč iz tega sicer delal zgodbo kozmične usode in sem celo nekaj filozofiral o svobodi izbiranja usode po smrti, toda misel sem pozneje zavrgel, kajti svoje mnenje o poeziji sem temeljito spremenil, predvsem pa sem se moral znebiti same poezije. Imamo torej opraviti z močjo jezika? je vzkliknil tisti brezimni pohajkovač. Natanko se spomnim kraja: borov gozdič blizu hotela Laguna nad Pulo (nedaleč stran od mornariškega pokopališča). Ugnezdil sem se v tistem gozdiču in se pripravil na dolgo bdenje ponoči. Ljudje so namreč pravili, da ni mogoče jasno napovedati, kdaj se bo pojavil Patočka. Stvar se je končala tako, da sem izginil. Vse je še vedno tam, gozdič, Pula in morebiti tudi Patočka, mene pa od tistih časov naprej ni. Kot ponikalnica, ki izbruhne na dan na povsem drugem kraju, sem se znašel v okolju, ki mu Daša Drndić pravi »pripizdina«, večja skupina avtorjev pri reviji z spoštljivim imenom Literatura pa urbano okolje. Vsekakor je bilo zanimivo pojaviti se izpod zemlje, otresti si hlače in se pomešati z množico manekenov, ki vrvijo na dišavnem trgu. Kaj ima to opraviti z novim socrealizmom? Vprašanje se mi je sicer zdelo na mestu, vendar odgovora nisem poznal.

Badiou na nekem mestu pravi, da filozofija zaman išče svojo resnico v poeziji, ker je tam pač ni, lahko pa stopi z njo v dialog, če misli, da ima toliko moči. Kajti pravila igre so stvar tistega, ki se približa. Tako kot pri ljubezenskem dvorjenju. Filozof naj postavi pravila igre, seveda pa morajo ustrezati molku na drugi strani. Torej gospa Srna se mora prikloniti, toda to bo storila zaradi sebe in ne zaradi spodobnosti. Kaj je to spodobnost? Vedite, kjer je spodobnost, ni poezije, čeprav jo najbolje odnesejo tisti pesniki, ki na prvo mesto postavijo spodobnost, seveda pod krinko skrajne ekscentričnosti. Toda koliko je takih, ki pridejo zavestno na mesto, kjer je poezija odpovedala in tam vztrajajo kot Jack London, čeprav ravno na tistem mestu ni najti drv, s katerimi bi lahko zakuril. Dovolj bi bilo, če bi se Jack London premaknil za tri metre bližje k reki Yukon in bi našel drv, da jih ne bi mogel nesti. Mislite, da tega ne ve? Seveda ve, v tem je ključ do nekakšne pobesnelosti biti. Dogodek razkrije praznino situacije. Skrivnost je v vsakem pomenu to, da vsaka poetična resnica v svojem središču pusti nekaj, česar ne more pripraviti do prihoda v prisotnost, pravi Badiou. Ampak se moti. Saj sicer je prisotno v prisotnosti, ni pa poetično. Kar kaže, da je to, kar je, brez resnice. Nikar ne mislite, da bi bil lahko sam dovolj pameten, da bi izrekel kaj takega. Ne, tudi to je Badioujeva misel, tako rekoč aksiom, če veste, kaj njega muči. Lahko rečem, da je socrealizem kot postaja na transsibirski železnici. Edina postaja, na kateri ni nikoli bilo napisa postaje. Prekletstvo je to, da se postaja nikoli ne nahaja na istem mestu. Ampak jo na neugotovljiv način, podoben najzapletenejšemu kriptografskemu ključu, premikajo gor in dol, tako da človek nikoli ne ve, kdaj mora izstopiti.

Kar zahteva bodisi dovolj veliko zalogo vozovnic ali stalno neprespanost. Moj pristop je spoštljiv, čeprav nonšalanten. Jaz spim. V tem se tudi razlikujem od Becketta, ki mu je bilo 3

dovolj malo besed, da je izrekel to, česar ni mogoče izreči. Tu sem se hotel navezati na Hegla, pa sta me zmotila Juš in Tita, ki sta hotela poslušati zadnji komad na zgoščenki od Čomp.

Nenadoma me je zamajala zaspanost. Očitno se bliža tista presneta postaja. Ampak koliko je ura? Zaman sem na svoji uri brez številčnice poskušal razbrati, kateri del dneva je. Bilo je jasno: znotraj časa ni časa. Čisti kristal znotrajčasnosti, divja reka krvi … to mi je dalo misliti.

Je to isto? Uvod h Krstu pri Savici. Bi lahko tovrstnim dogodkom lahko rekli Kristusov odklop?

Ideologije so vedno dvojno krivične, ker najprej pomagajo pobebaviti večinsko javno mnenje, potem pa še uničijo tistega, ki je na samem začetku storil ravno nasprotno. Ni emancipacije.

Za vedno smo pogreznjeni … Že res, ampak obstaja vsaj eno mesto … in tako dalje.

Rdečearmejci še danes iščejo tisto postajo brez table. Sto let jalovosti. Že zdavnaj jim je postalo jasno, da postaje nima smisla iskati. Zato so se osredotočili najprej na tiste, ki naj bi postajo prestavljali gor in dol, a ti so bili še bolj neoprijemljivi kot mrak, ki ti spolzi skozi prste.

Potem so postavili straže in začeli iskati iskalce postaje. Sicer so ujeli nekaj idiotov, toda nihče od njih ni vedel, kje iskati. Tako so začeli nastajati prvi imaginarni gulagi. Elektrika, komarji, vlaga in tisoč let mraza, prekajenega kot šota, ki ne zagori, ampak samo kašlja. Noč in dan.

Tudi taborišča so bila brez tabel, skorajda postavljena ob sami železnici. Vožnja z vlakom po svileni poti je bila potopljena v oblak v hlačah nevidnih skrivnosti, ki so tančico smrti ovijale s spomini na sibirski treking velikih ruskih pesnikov. Od takrat dalje se govori: ponikniti kot Mandelštam. Česar ni mogoče doumeti.

Usmili se! sem rekel. Kako naj človek, ki bere, ugotovi, kaj meniš o poeziji? Nasmehnil sem se. Hrbet me je že presneto bolel. Kako to klasificirati? Ampak jaz sem skladatelj, sem bleknil v temo na vogalu Schwarzenbergplatza in Ringa. Pri tem sem megleno razmišljal o Almi Mahler, kar se je pritaknilo bolj anekdotično, ker sem imel v mislih Schoenberga in Mahlerja, pravzaprav neko križišče med obema glasbenima produkcijama, nekaj skoraj statičnega in težkega kot kakšna magnetnica. Ampak tisto je bilo povezano z visokimi stropi meščanskih stanovanj, jaz pa naj bi živel v virtualni stvarnosti mrežne družbe, čeprav mi tudi sprehod po mestu dobro dene. Ne vem, zakaj me nekaj priganja, da naj se omamim, pribijem kot deska. Ne verjamem, da bi moj um lahko kdajkoli poletel proti mesecu. Mislim, da se jaz in moj um drug drugega drživa kot rit pa srajca, nobena omama ne bi mogla izbrisati tega kristalnega vzorca v mojih gatah. Pravijo, da je železo od vseh elementov najstabilnejše.

Dobro. Naj trešči to železo! Vidite! Ali čutiš, človek, kako je to povezano s sovjetsko proizvodnjo jekla. Pittsburg, Cleveland! Šlezija, je kričal Oton Zupančič. Naj kar kriči. Ljubezen med tistimi stavbarskimi odri, ponoči, ko vroče ustnice hlastajo za ustnicami. Rekli so mi, pravzaprav mi je bilo to zagotovljeno, da je Tone Seliškar to imenitno opisal. Sopihanje ranžirnih lokomotiv, škripanje teme med sajastimi stenami kotlovnic. In tvoje vroče prsi, ki gole hlastajo po mojih ustih. In potem vrisk uda, ki pozdravi maternično grlo v dami. Še dobro, da je bil tam tisti kavelj za obešanje plaščev. Sem vsaj imel kam odložiti klobuk. Zjutraj pa tista neskončno dolga premražena ulica, preden so začeli hiteti odpirati trgovine. Mrak me je zebel kot psa, ko sem naslonjen na okno kavarne pohlepno opazoval, kako se iz skodelice za kavo na mizici med dvema zaljubljencema suklja dim. Sem bil to jaz? So bili to moji Tuaregi?

Kje sem jih izgubil? Ko sem se vrnil, tabora ni bilo več. Veter je počistil še zadnjo sled. Tako daleč sem se prebijal, raje se sploh ne spomnim, kaj vse sem dal skozi. Za nič. Praznina kraja se mi je ravnodušno smejala v obraz. Zelo dobro sem jo razumel. Nisem bil ne razočaran, ne besen. Kakšni Tuaregi neki? Le koga prepričujem? Nikoli ni bilo ne tabora ne Tuaregov.

Najprej sem bil mrtev in zdaj se pomikam proti svojemu rojstvu. Hodim po mestu. Svetloba je čudno jasna, kot julij pozimi. Pada sneg. Veter zavija. Sedim na klopi, berem. Vstanem, umirjeno, to že poznam, to potrebo, da bi skakal kot zmešan ali da bi me vrgla božjast.

Govorim z zaprtimi usti, molčim z odprtimi usti. Na koncu ulice me pozdravi velik kostanj. Kaj si misli o meni? Nekoč je opazoval Eliota, ki je prihajal in odhajal skozi tista vrata. Prav tako kot jaz je nosil klobuk in dolg, dežni plašč, poslikan s tiskarskimi barvami magnolije. Potem je prišla jesen, nosilo je listje. In potem zima. Potem sem se pojavil jaz, ampak jaz sem 4

popolnoma neviden. Lahko se sprehajam v največji gneči in nihče me ne bo videl. Po 520 stopnicah se spustim v podzemno železnico, sedem na klop, skoraj bi me odneslo, tako ekstatično se počutim. Vzamem knjigo in se prisilim brati. Nekega slavnega filozofa moram predstaviti na pomembnem predavanju na St. King’s College. Popravim si metuljčka. Vlak prijetno in enakomerno drdra. Pred univerzo zavijem v majhno knjižno kavarno. Nekateri moji študentje me prepoznajo in mi vljudno pokimajo. Resno jim odzdravim, naročim skodelico Earl Greya z mlekom. Z vsako minuto sem mlajši. Kako dolgo bom še lahko predaval na univerzi?

Kmalu se bom moral preseliti v šolske klopi med študente. Nekega dne bom samo še jecljal kot dojenček. Moje znanje bo enormno, ampak moja mladost bo dosegla začetno točko nič.

Zavekal bom. Potem se bo obrnilo. Slekel bom suknjič in začel potiskati skalo navzgor. Vrh je daleč in zasnežen. Bolijo me komolci, sprašujem se, če nimam borelije. Borim se s spancem, ne smem popustiti. Da mi skala ne pobegne v dolino. Podstavim se. Spim. Zbudijo me glasovi v predavalnici. Poslušalci se zbirajo. Vstopi pomemben filozof. Rokujeva se. On je črn, jaz sem bel. Nenadoma se zamenjava. Jaz sem črn, on je bel. Jaz sem pomemben filozof, ki ga bo nocoj publiki predstavil Homi H. Bhabha. Vanja pravi, da bi morala biti Martha Nussbaum, ampak meni je vseeno. Vse imam napisano in dobro premišljeno. Potem začne deževati.

Zaslišijo se policijske sirene, hrumenje protestnikov. Ne marajo me. Napadli me bodo. Ne, ne.

Hočejo, da jim spregovorim. V roke vzamem megafon in začnem pripovedovati o Velenju, o velikem kipu maršala Tita, o izkopih lignita. Pozorno poslušajo. Govorim o svojem dežnem plašču, o nekem popoldnevu, ko sem pod sedmimi griči Aleksandra Makedonskega tekel ob Marici in si kupil kitaro in klešče za snemanje izolacije z žice.

Nenadoma dobim občutek, da me razumejo, da vejo, kaj pripovedujem, da so se stvari izkristalizirale in postale jasne. Da nisem nikoli stal na tem mestu in da ni nikogar, ki bere. Da me kljub temu, da sem odsoten, bolijo hrbet in komolci. Da sem plemeniti divjak, človek s papirji. Da sem končno dobil rojstni list. Da je čas, da kaj storim, vodim gibanje za pravičnost, si postavim svojo stran na spletu. Da sem hiperaktiven in napišem po en esej na dan. Da nimam pojma. Da sem bil tam, kjer me ni bilo. Da sem zdaj tu, kjer me ni. Da je vlak ustavil na postaji brez table. Da je postaja stvarna virtualnost, le da piha veter in pada sneg. Da sem tako rekoč vsepovsod in nikjer. Da so breze bele, sneg pomrznjen in da mi je mraz zamrznil solze na licih. Da slišim glasbo v barvah. A zdaj se zadeve obrnejo na glavo. Postaja molči v objemu sibirskega mraza. Pripelje vlak, iz meglic med drevesi se priplazi pošastno sopihajoča črna gmota železa, iz katere se kadi in šprica. Za sabo vleče dolgo kompozicijo vagonov z rešetkami na oknih, ki spominjajo na ječe. So ječe. Zavore zaškripajo, vlak se ustavi. Vlak stoji. Odprejo se ena sama vrata. Nihče ne izstopi. Vlak stoji. Vrata so odprta. Nihče ne izstopi.

Vrata se zaprejo. Lokomotiva požvižga, zasopiha. Postajo objame velik oblak pare. Vlak se premakne, spelje. Ponikne v megličastem gozdu. Postaja izgine. Premestili so jo na drugo lokacijo ob progi. Iz gozda plane četa rdečearmejcev na konjih. Skoraj bi me dobili. To je zelo pomembno. Reši me samo to, da me ni. Sebe pa ne jemljejo resno. Mislijo, da to ni povezano.

Ampak če bi sebe vzeli resno, bi odkrili tudi mene. Ker sem zajec, ki tiči v grmu. Ampak grmi rdečearmejcem niso pomembni. Oni se podijo med stoletnimi drevesi. Oni se spuščajo v rudnike, v črne plavže kanibalov, skozi žita neštetih hibridov. Oni iščejo knjige, da bi jih zažgali. Radi bi bili pijani, govorili skozi nos. Poezijo si predstavljajo kot nekakšno nevidno pisarno, z medeninasto tablico na vratih. Išči aktovko, kričijo v tisoč jezikih umirajočih starcev, ki jih jejo mravlje. Potem se ljubijo z aktovko, spijo z njo, nikoli niso daleč od nje.

Toda povejmo, da sem od 27. februarja 2006 tudi jaz spet član rdečearmejskega državnega gledališča. Imam rdečearmejsko kapo, rdečearmejski telečnjak, rdečearmejskega konja. Tudi jaz bi rad stvari reševal na rdečearmejski način, dobival rdečearmejske honorarje.

Vem, da to nima zveze s poezijo. Ampak moj konj je trmoglav, nikoli ga ni, ko bi ga bilo treba zajahati in se v družbi rdečearmejcev pognati na gledališki oder Opere za tri groše ali dunajskega bala nosorogov v Državni operi. Sramežljivo stojim blizu vhoda za služinčad, prvi sežem po kozarcu z vinom. V tem je moja vloga. Stati tam in priti do kozarca z rdečim vinom.

5

Nositi rdečearmejsko kapo in svoj rdečearmejski telečnjak. In vedno manjkati na vseh rdečearmejskih skupinskih fotografijah. Tretji človek. Biti razpoložljiv za proizvajanje in upravljanje proizvajanja na mnogih funkcijah, ki jih nikoli ne dobim. Biti k temu izzvan, da se zato črta dejansko svobodo. In nositi to popolno negotovost, ne samo glede delovnega mesta, ampak nasploh …

6