Jerzy Franczak: Nečloveška komedija

Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4

22.Nov.2016 12:15

Jerzy Franczak NEČLOVEŠKA KOMEDIJA

Necloveska komedija TEXT.indd 1

23/03/14 20:45

Naslov izvirnika: Nieludzka komedia © Copyright by Jerzy Franczak © Copyright by Wydawnictwo Literackie, Kraków, 2009 © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2014 © Copyright for translation by Tatjana Jamnik, 2014 Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije.

Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.162.1-311.2 FRANCZAK, Jerzy Nečloveška komedija / Jerzy Franczak ; prevedla Tatjana Jamnik. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove ; Ljubljana : Zveza Modro-bela ptica, 2014. - (Zbirka Eho ; 6) Prevod dela: Nieludzka komedia ISBN 978-961-93382-6-1 (Kulturno-umetniško društvo Police Dubove) 272827392

www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Necloveska komedija TEXT.indd 2

23/03/14 20:45

Jerzy Franczak

NEČLOVEŠKA KOMEDIJA

Prevedla Tatjana Jamnik

Necloveska komedija TEXT.indd 3

23/03/14 20:45

Necloveska komedija TEXT.indd 4

23/03/14 20:45

Prvo poglavje

v katerem boste priče poroki in sedmini, hkrati pa boste spoznali mojo bogato osebnost

Sredi poti me je zgrabila lakota, zato sem šel v restavracijski vagon. WARS – zveni kot bojni krik! In res, na nek način sem na bojišču. Stopim med jeklene mizice, ob straneh bežijo mimo kulise – nagubana ravnina in par dreves. Na oknih lopotajo rdeče zavesice. Za barom stoji zdolgočasena punca, in ker nima kaj početi, bere nalepko z mineralne vode Vita. »En velik čips Lays s papriko, prosim,« rečem, medtem ko si rahljam kravato, dekle pa vpraša: »A s papriko?« »Ja, s papriko.« »A Lays?« »Mhm.« »Velikega ali malega?« »Sem rekel, da velikega!« Hip zatem že hrustam ta čips, vlažen in brez okusa, bela srajca se mi lepi na hrbet, za oknom pa divjina, ščavje, hribčki, posejani s hišicami, kičaste krpanke travnikov, njiv in ledin. Tako ali tako bo trajalo, preden bo punca, nasičena s kationi in anioni, odložila plastenko z mineralno in zgrabila rogljič 7 Days Croissant, jaz pa se bom zagotovo vrnil v kupe, v katerem si dve gospe z mulcem lajšata dolgčas, tako da prebirata račune, primerjata cene in si ogledujeta osebni izkaznici. Otrok se bo nemirno presedal, zato bo ena od njiju, gotovo mama, rekla: »Kaj noriš!« s suhim in ostrim šepetom, da ne bi ogrozila zasebnosti v javnem prostoru.

Na postaji Rzeszów bosta ženski otroku navili ušesa, češ da je skočil s stopnice vagona, tudi jaz bom izstopil in oddrvel na avtobus.

5

Necloveska komedija TEXT.indd 5

23/03/14 20:45

Tukaj vam dolgujem pojasnilo. Grem namreč na sestričnino poroko. Njen zaročenec je bil resda zaljubljen v njeno sestro, ampak ta si je izbrala drugega, medtem pa se je Krzysiek pri Czekajevih že tako udomačil, tam je preživel toliko vikendov, toliko izhodov iz kasarne, da mu je bilo hudo za Aśko, da je tako sama. Dobro sta poznala, zato je ritualne paritvene plese omejil na minimum, Aśko je ob prisotnosti njenih staršev prijel za roko in jo zasnubil; določili so datum poroke, kako si bodo delili stroške, seznam gostov in kdo bo nabavil vodko.

Kajti čeravno je gospod Czekaj, Aśkin oče in moj stric, prekupčeval predvsem s cigaretami, bi lahko priskrbel tudi vodko, zakaj pa ne, čemu bi jo preplačevali. Moja starša sta se izgovorila na bolezen, kot ponavadi sta zahinavila – znata samo zahtevati od drugih, še posebej od mene, ampak pustimo to. Jaz sem na Aśko in njenega ljubčka nale­tel v krakovski knjigarni Empik; tako sta me masirala, da sem povabilo sprejel. Šli smo na kremšnite v slaščičarno in onadva sta se, namesto da bi me vprašala, kaj delam, kako živim in kdaj se bom oženil, pogovarjala o barvi balonov, kako bi razrezala torto in ali naj se kozarci za šampanjec razbijejo ali pa jih je škoda. Pri tem sta si pravila »lubči« in »lubika«, se cmokala, lizala za ušesi in po vratu kot kakšna človeku podobna polža.

Medtem sem jo primahal na avtobusno postajališče: naokoli krehajo polonezi in jelczi, za mano se dviga »nemirna tekstura« zamakajoče stavbe Poljskih državnih kolesnic,* pred mano kraste hiš, na oknih zavese in cvetlični lončki, *

Ironična interpretacija pomena kratice PKP (polj. Polskie Koleje Państwowe – ’Poljske državne železnice’).

6

Necloveska komedija TEXT.indd 6

23/03/14 20:45

malo nižje pa trgovini Żabka, Vse po 4 zlote in ne samo to … nekam brezupno in pretresljivo, da te kar mine živet.

Ob vstopu na avtobus me takoj doleti uvodna kontrola: v prvi loži sedeče afne me premerjajo od nog do glave, zraven pa dve frčafeli brbljata o šoli. Ena od njiju požira vokale in se slini: »Kk fajn j moj klas, tk mal odštekn …« Oh, bejbi, nora si, ti rečem! Cel avtobus je odštekan, vsak čas bo naredil luping in vsem se nam bo zvrtelo v glavi, meni, tebi, tvoji frendici pa stari mami z baretko! Moj bog, take ljudi bi bilo treba prepovedati! Nenadoma so se potniki, kot da bi mi brali misli, pokrižali in me sovražno pogledali. Mimo okna je šinilo nekaj hangarskega z dimnikom? stolpom?, torej sigurno cerkev, in jaz sem dobil občutek, da sem Marsovec; oni se prekrižajo še enkrat in še enkrat pogledajo, občutek imam, da sem padel s Siri­ja, mi pa smo pravkar zapeljali v mesto, tukaj je vsaka druga stavba cerkev! Torej je to njihovo romanje na tržnico, na pošto, v Carrefour* naperjeno proti moji poti na poroko …

Izstopim eno postajo prezgodaj, križišče, avti, ne vem, kje sem, pred mano slaščičarna Sanje; skozi šipo vidim notranjščino, beli, rožičasti povoščeni prti na mizicah, piškoti se vrtijo na krožničku okoli steklenega tulca …

Za vsak primer ne vstopim noter, naredim na levo krog, mirno in na mestu voljno. Ne vem, kaj zdaj. Vse je nekam brez smisla – s tem mislim poroko pa mojo pot na to poroko, pa slaščičarno, pa Rzeszów, pa preostali svet, ampak z nevarnim nesmislom se srečujem vsak dan, zato sem se nanj navadil.

Kot profesor poljščine z dijaki berem pesmi, to je mlatim prazno slamo, oni pa otopelo sledijo mojim skopim gibom *

Trgovinski center.

7

Necloveska komedija TEXT.indd 7

23/03/14 20:45

(dva koraka naprej, dva nazaj). Zaradi tega me obhaja bivanjski gnus; govorim, gledam njihove obraze, odsotne od zdolgočasenosti in zaspanosti, s kotičkom očesa pa vidim, kako se za oknom pozibava in pošumeva mogočna platana, in v meni ni nobene misli, razen morda te, da »si mora drevo dati duška«. Moji gibi, zvoki, ki jih proizvajam, njihova molčeča navzočnost – to je odkritje absurda, o kakršnem se ni sanjalo nobenemu Sartru. Torej govorim naprej, brez konca, kakor v morečih sanjah, razred pa se začne diskretno nasmihati, naskrivaj hihitati, in ne vem, ali sem se umazal s kredo, ali mi lasje čudno štrlijo, ali imam odprto zadrgo na hlačah, pa vendar jih ne bom vprašal.

Nekoč sem v eni gostilni po nekaj samotnih pivih prisedel k dvema puncama in jima začel nekaj blebetati, onidve pa sta se samo hihitali. Jaz navezujem pogovor, oni­ dve pa nič, samo bruhneta v smeh in si nekaj šepetata, pa spet v smeh. Nežno položim roko na roko ene od njiju, ta pa se odmakne, seže po torbici, jaz se odkašljam, vstanem, ona pa: »Se vidimo.« »Kako? kje?« »V četrtek na uri.« V četrtek sem jo poklical pred tablo in jo izprašal cel srednji vek, tako da je bila na koncu videti kot sveta Grizelda in me je samo rotila z očmi, naj neham. Spet drugič (svojo življenjsko dramo povzemam v anekdotah, ker je strašansko dolgočasna) sem opazil, da dijak iz zadnje klopi nekaj riše v zvezek, nagiba glavo in z izplazenim jezikom zavzeto barva. Urno sem se mu približal, gledam: velik rdeč napis WISŁA KRAKÓW. Ukazal sem mu, naj ta list iztrga in za kazen v zvezek stokrat napiše CRACOVIA PANY.* Konec digresije. Stojim pred slaščičarno, opazujem. Nek par se poljublja: ona pogleduje v lasten odsev v izložbi, *

Krakovska nogometna kluba.

8

Necloveska komedija TEXT.indd 8

23/03/14 20:45

on pa se drži za žep na riti, v katerem ima prav gotovo denarnico. Prodajalec parfumov, prešvercanih z Vzhoda, stoji ležerno naslonjen na zid. Dva moška v temnomodrih oblekah in bleščeče-koničastih čevljih: stopata počasi, trebuh naprej, roke na hrbtu, srebrn mobitel v etuiju in rožljajoči ključi v dlani. Skupinica mladoletnikov – džins, želirani lasje – se zaustavi na pločniku; o nečem se pretirano glasno pogovarjajo, vzburjeni spričo nizkega timbra svojih glasov, na vso moč se lopajo po hrbtih in se delajo, da se prepirajo, izprseni in poskakujoči kakor petelini se v vsesplošnem vznemirjenju zaletavajo drug v drugega. Naokoli pa vročina – polenjujoča, poneumljajoča, razvodenjevajoča, srajca se mi že pošteno lepi na kožo in videti sem kot stopljen smetanov sladoled.

Zdaj pa – čiračara! – smo na cilju. Nevestin dom, opasan s trakovi in kokardami, spominja na darilo velikonočnega zajčka. Gospodje v oblekah in kravatah mencajo, prestopajo se kakor pingvini. Gospe, bolj pisane in živahnejše, tekajo, ščebetajo, ploskajo in pobirajo z oblek svojih mož nevidne nitke. Gospod Czekaj vse to posestvo nadzoruje, migaje z brki (Ali je že kdaj kdo napisal traktat o psihologi­ ji brkov? To je posebna tema, ta neznanska samozavest in odločnost, ki črpa moč iz frustracij) razporeja ljudi. In zdaj še Aśka, ki, kakor ni težko uganiti, spominja na španski vetrc; utaplja se v belih čipkah, drži pa se kot na pogrebu.

Pozdravim se s to penco (sama Aśka je očitno na notranji emigraciji) in vprašam, kako se počuti. Ona pa na to: »Ne vem …« Vse, kar zmorem, je tolažeč nasmešek in prepustim jo na milost in nemilost njeni sreči.

Od daleč vidim strica, bolj natančno, očetovega brata; zmeraj smo mu pravili »stricej«, ljubkovalno pa »striček«, 9

Necloveska komedija TEXT.indd 9

23/03/14 20:45

kar ga je grozno motilo. Stric ima rad življenje, zaradi česar ga sovraži njegova lastna žena. Strasten pivec, ponočnjak, bonvivan, stalni gost bifeja Puerto Rico, na svoj način galantnež, imeniten pevec, še zlasti kadar iz Puerta Rica s kolesom vijuga domov – ta stricej torej stoji ob strani in od daleč opazuje vso zmedo, in vidim, kako samo požira slino, kajti gotovo so ga obšle skomine, vidim, da mi mežika, pomenljivo izbunči adamovo jabolko, zato se približam, on pa se izmakne, in že se znajdeva v kuhinji.

Stric izvleče steklenico poročne vodke, radodarno naliva v kozarce in tala ukrajinske Prima, no in, kaj je novga, kako smo kej, kukr ponavad, sto let, pa že spet naliva.

Kukr ponavad, nč novga, nekak gre, pa hop! – spet vsakemu po en glažek, spet cigarete, tako da steklenica endvatri izgine v naših grlih, ampak navsezadnje smo na ohceti, zato stric izvleče naslednjo poročno vodko, zunaj pa nek direndaj, orkester je pred hišo in že žaga, popeva, gospodar si zapne še zadnje gumbe in spodvije brke, gospodinja utiša kolegice medicinske sestre (dela namreč v zdravstve­ nem domu, uraduje v sobici z zgovornim napisom »Sprejemna pisarna, Bożena Czekaj«),* mi, umaknjeni v ozadje, pa mladoporočencema vedno znova voščimo srečo, izrekamo eno zdravico za drugo. Nevesta je čisto odsotna, namesto nje stoji čedalje bolj bela penca, ki jo prestavljajo z enega mesta na drugega, ki jo bodo vsak čas transportirali v cerkev in dali ženinu žegen, da jo pokonzumira, mi pa tačas pijemo tretjo steklenico … Ampak to mi je tako dalo misliti, da pravim: »Če je tako, stricej … a bo to res *

Priimek Czekaj je homonim velelniške oblike glagola czekać ’čakati’ – torej dobesedno pomeni ’čakaj’.

10

Necloveska komedija TEXT.indd 10

23/03/14 20:45

v redu … onadva sta vendar tako različna, on je tak, ona taka …« Stric se je nagnil, da bi razumel moje momljanje. »On je z Venere, ona pa z Marsa … ne! obratno!« »Tko to je,« se je skremžil stric in počasi, aforistično pocedil: »Kukr noč pa dan …« Ko se danes spominjam tistega pogovora, me spreletava srh. Aśka se je pred kratkim ločila (izvidi obdukcije so pretehtali), njej je ostal otrok, on nima za preživnino in se skriva … Ne trdim, da sem bil kak prerok, ker bi bilo to preveč enostavno, ampak takrat me je to moje odkritje tako osupnilo, da se nisem mogel ganiti z mesta.

Naj povem samo to, da me ni bilo niti na poroki, niti na ohceti, niti na družinskem zajtrku; stricej me je pustil spečega z gofljo na mizi, nezavestnega, neživega, sam pa je šel pit z nekom drugim. Nisem videl cerkvenega rituala žrtvovanja mladoporočencev Bogu, zamudil sem njun prvi ples, ko sta se vrtela v krogu kakor ročni lutki v burki, nisem videl zadovoljstva na obrazih gostov (da je namreč uspelo, da sta zdaj taka kot vsi drugi, bosta že še videla, kako jo bosta v življenju po pički dobila), nisem videl njunih obveznih plesnih figur (dvojna osmica z babico, troj­ ni tolup s taščo), niti tega, kako se je banketna dvorana postopoma spreminjala v samotni otok samotnih ljudi – edino možno utopijo, v kateri vsakdo počasi in načrtno utaplja samega sebe v vodki in v praznih marnjah.

Ločitveni postopek je končan; obžalovanja vredno, da tega dogodka ne spremlja nobena ceremonija. Predstav­ ljajte si ritual razvezovanja svete zveze: duhovnik, ki naredi to, česar niti smrt ne zna, prereže štolo, ki ovija sklenjeni roki zakoncev, sname prstana in ju vrže stran, bere Pridi11

Necloveska komedija TEXT.indd 11

23/03/14 20:45

garja, da bi nato zbranim podelil nekakšno svetoskrunsko obhajilo (hostija, vino pa fejst inhaliraj?) … In potlej žur, nekaj v smislu sedmine: gostje se morajo odločiti, na kate­ ro stran mize se bodo usedli, potem pa vsi žrejo stare, nič kaj sveže ostanke jedi v težkem, čedalje težjem in vedno globljem molku … Mogoče se sliši smešno, ampak pomislite: le tisto, kar naj bi človeka varovalo pred njim samim, dobi neko uradno obliko, in s tem so vsi zadovoljni, ker je tako lepo, ker je elegantno, ker je tako treba. In življenje se spremeni v nekakšno ustanovo v javnem interesu. Ampak fronti nulla fides! Za spedenano fasado se skriva smetišče, pravi pravcati svinjak, sodoma in gomora, ludnica, tema in nič. Človeka že ob samem pogledu na to obidejo slabost, usmiljenje, bojazen, strah in trepet. A kljub temu se bom podal tja, vam pa namenjam svoj tihi in demonični »vade mecum«.

12

Necloveska komedija TEXT.indd 12

23/03/14 20:45

Drugo poglavje

v katerem vas bom popeljal na potovanje na konec noči (s prestopanjem v Budimpešti)

Kot sem že dejal, ljudje radi poslušajo moje strupene štorije, objavljajo me in vabijo na razna branja. Na eno izmed tovrstnih branj sem šel v Budimpešto (na naslednje sem bil vabljen na Dunaj). Moral bi iti z Michałom, pisa­ teljskim kolegom, vendar je ta izgubil potni list, se pravi okradla ga je ena kurba (to je vsekakor tema za kako drugo priložnost). Povabil naju je nek umetniški klub; o organizatorjih ne bom rekel slabe besede, ker bi še kdaj rad šel tja. V noči pred potovanjem skoraj čisto nič nisem spal, ker se mi je ves čas sanjalo, bodisi da budilka zvoni bodisi da ni zvonila, pa je že treba vstati. Vstal sem pred uro, utrujen kot po nočnem bedenju ob mrliču, in dolgo pil kavo, opazujoč luči, ki so se prižigale v oknih velikanskega bloka, ki je zapolnjeval moj celotni pejsaž onkraj okna.

Taksist je zahteval gromozanski znesek, nisem imel toliko, zato sem moral naprej do bankomata, potem nazaj v taksi, potem na prijavo na let … A bilo je dosti prezgodaj. Torej sem se potikal po terminalu in iz čistega dolgčasa opazoval ljudi, ki so skrivali svoja čustva pod maskami poklicnih letalcev. Brali so Fakt ali Życie na Gorąco* in pripravljali svoj um na letalske polete. Na varnostnokontrolni točki si je bilo treba sezuti čevlje, sneti pas ipd. Dva modela pred mano sta imela strgane nogavice – zakrivala sta luknje, *

Znana poljska tabloida.

13

Necloveska komedija TEXT.indd 13

23/03/14 20:45

tako da sta nekako krivo stala, ampak se je vseeno videlo, nek skejtar pa si je krčevito pridrževal hlače.

Končno sem se namestil v letalu, stevardesa je izvedla svojo pantomimo s kisikovo masko in lezenjem po vseh štirih v smeri najbližjega zasilnega izhoda, premikamo se, motorji bučijo, dvigamo se v zrak. Kako lepo to zveni, kajne? Sedim v udobnem sedežu, nekaj kilometrov nad zemljo, frčeč s hitrostjo sedemsto dvajset kilometrov na uro (kakor nas je blagovolil obvestiti pilot), in prinesejo mi hrenovke z gorčico in kečapom, jogurt ter kavo. In prosim še za pivo. Za oknom belo krilo, peresca na tem krilu in motorji (niti ne vem, kako to deluje in zakaj ne padamo), rdeče očesce na koncu krila mi pomežikuje. Ne vem več, ali se v resnici čudim ali pa to začudenje v sebi sprožam, ker sem začuden, da se ne čudim. Moja soseda bere osmrtnice v Gazeti Wyborczi.* Na šipo sedajo snežni kristali in tvorijo geometrične like, ki jih sonce nadvse prefinjeno osvetljuje. Spodaj oblaki – kakor deska za testo, posuta z moko. Pod temi oblaki živi, dela in trpi slovaški na­rod, tukaj, nad oblaki, pa kraljestvo železnih ptičev s tuje zvenečimi imeni: Airbus, Boeing … Velika modrina, velika zaspanost … Zeham. Nič se ne dogaja … Oblaki plavajo pod nami kakor kupi goste pene. Soseda je zaspala, jaz pa grem na stranišče. Medtem ko lulam, si predstav­ ljam sekret, podoben tistemu na vlaku, tako luknjo v tleh, in malodane vidim, kako moja scalnica leti dol, izgublja potovalno višino, se prebije skozi območje oblakov in pristane v kriglih presenečenih Slovakov … *

Eden največjih poljskih dnevnikov.

14

Necloveska komedija TEXT.indd 14

23/03/14 20:45

Na letališču sem se izgubil med tablami z madžarskimi napisi, ko sem se spet našel, pa sem ugotovil, da nihče ne čaka name. Kaj mi je torej preostalo drugega, kot da sem jaz začel čakati na tistega nekoga. Pojavil se je čez eno uro (in tisto eno uro sem se motal okrog izhoda, pogledoval vse v obraz in poskušal brati napise na tablicah, ki so jih držali v rokah). To je bil visok, koščen in somast Oger, molče me je pozdravil in me, kot da ni nič, odpeljal k svojemu staremu fordu. Speljala sva, naslednjo uro sva odstala v prometnih zamaških, in nato sem se znašel v organizatorjevi pisarni. Počutje se mi je bistveno izboljšalo, vstopil sem z lahkim korakom, z vihrajočimi lasmi, pozdravil sem tajnico, razmaknil žaluzije in pokukal skozi okno: ulica, avtomobili, pešci … Mesto je moje! Zvečer literarc, pogovori z bralci, diskusije z bralkami … Šef kulturnega inštituta, nizek, a debel tip, se je izkazal za izjemno nekomunikativnega; s polomljeno angleščino me je obvestil, da ima nekakšne dileme. Kakšne dileme?

Bolje sem ga razumel, ko je začel nekaj mrmrati o dieti – saj bi mu res koristila! –, hkrati pa je čedalje bolj lezel vase. »It’s all right,« sem tolažeče odvrnil in opazil, da mu je vidno odleglo. »You look great,« sem ga potrepljal po rami (tu se je nekoliko namrgodil). Poslovila sva se prisrčno, prevzel sem kuverto in jo vtaknil v naprsni žep, žvižgaje sem se odpravil dol in šele na stopnišču mi je potegnilo, da je ta debeluh govoril o moji dnevnici! Zaustavil sem se, pokukal v kuverto: polovica dogovorjene vsote!!! Preklel sem svoj hudičevi esprit d’escalier in omahoval: naj se vrnem? naj grem naprej? In kaj, mislite, da sem naredil?

15

Necloveska komedija TEXT.indd 15

23/03/14 20:45

Moj odpor je bil prevelik in premočan, zaklel sem, debelo pljunil, žal na svoj novi suknjič, in krenil naprej.

Moje prenočišče je bila enosobna luknja s posteljo, nočno lučko in televizorjem, v kuhinjski niši sta stala hladilnik in brezžični grelnik za vodo, z balkona se je širil razgled na zidove sosednjih hiš. Grem kadit na balkon, nekaj kaplja od zgoraj, jaz pa vneto brišem te kapljice, dokler razdražen ne zaklonim glave, gledam, nad mano pa orjaška, v soncu lesketajoča se harfa ledenih sveč, prave pravcate ledene orgle. Spreletel me je srh, ki mu travmatologi pravijo IBS (izkušnja bližine smrti), in vrnil sem se v sobo. Iztegnil sem se na postelji in se lotil branja revije Plexus. Kaj kmalu sem postal zaspan in zaprl sem oči, še prej pa sem za vsak primer nastavil budilko za ob štirih (ura je bila dve, lite­ rarni večer sem imel ob sedmih). Najprej se mi je sanjalo o krdelu psov, navadnih mešancev, ki so skočili name iz popolne teme in začeli lajati … Sovražim pse, bojim se jih, zato sem se prebudil, se obrnil na drugo stran in zopet zaspal. Vdrugo so bile sanje prijetne in preroške: sanjalo se mi je, kako vstajam, se oblačim in grem na literarni večer, kako vstopim v nabito polno dvorano in čakam, da utihne aplavz, in nato zahripam v mikrofon: »Gooood morning!« Spet burno ploskanje … »You are wonderful! I love you!« Dolg, intenziven aplavz …

Ko sem se zbudil, je deževalo, bila je že tema, jaz pa sem ležal povprek čez posteljo, zvit kot nečloveški štrukelj. Pogledal sem budilko: ura je bila … še zmeraj dve. Bila je pokvarjena! z mize sem pograbil mapo s kratko zgodbo in po polžastih stopnicah stekel na ulico. Dež je curkoma lil v madžarski temini … Ne da bi kaj preveč razmišljal, 16

Necloveska komedija TEXT.indd 16

23/03/14 20:45

sem zdrvel skozi ta dež in skozi to temino proti kraju lite­ rarnega večera … Tam so vsi že čakali name, in ko sem vstopil, moker kot miš in z jezikom do tal, je govorjenje utihnilo. Zavladala je tišina. Voditelj literarnega večera me je pozdravil z očitajoče dvignjenimi rokami in rekel: »Let’s start, it’s late.« Nakar se je začelo: usedla sva se, prekrižal sem nogi, oni pa me je začel napovedovati. Iz potoka besed, iz vse tiste skrivnostne glosolalije sem ujel svoj popačeni priimek in priimek avtorja besedila na zavih­ku moje knjige. Napisal ga je kolega doktorand, začelo se je s stavkom: »Ta na videz lahko razumljiva proza se skozi iluzijo besede prebije do biti in nazaj«, končalo pa s frazo: »Pričujoča proza je karikatura, beneško ogledalo, za katerim se pretaka temna voda neizrekljivega«. Potem sem prebral svojo štorijo z ohceti, neki igralec z zalizci in kapo iz tvida jo je prebral v madžarščini, nihče se ni niti en­ krat zasmejal, vprašanj ni bilo, priklonil sem se, in konec, občinstvo je razpadlo na manjše skupinice, jaz pa sem se hitro premaknil v kot, kjer so delili vino. S kozarcem sem kulturno stal ob strani in čakal, da mi bo kdo zatežil.

Ampak – nikjer nikogar. Skupinice, krogi, pari, jaz pa osa­ mljeno zlivam vase drugi in tretji kozarec … Nazadnje se me je usmilil moderator literarnega večera, v katerem sem bil pripravljen videti malone lastnega preroka, pristopil je k meni in me ogovoril: »It’s good, very good.« (Najbrž o literarnem večeru.) »Sorry, I talk English very small,« se je nasmehnil. »But talk, yes.« »It seems necessary nowadays,« sem načel temo pogovora. »Whatever we say, English is a kind of lingua franca of our modernity.« »Franca 17

Necloveska komedija TEXT.indd 17

23/03/14 20:45

non, non, only English,« me je oni vneto popravil. »Pardon,« in spet se je opravičujoče nasmehnil.

Prištulil sem se k neki blondinki; izkazalo se je, da je igralka, in brez prestanka je bebljala o svojih odrskih stvari­ tvah. Čez kakšne pol ure sem dojel, da igra v potujočem gledališču za otroke. Oživel sem, ko si je privoščila kosmato šalo o tem, da dolžina dela nič ne pove o veličini njegovega avtorja – tako sem oživel, da sem pri priči predlagal, da bi šla kam drugam, na sprehod … »Maybe,« se je dvoumno zasmejala in mi s hitrim gibom razmršila lase (to mi je bilo všeč, počutil sem se kot poreden učenec). »But I’m waiting for someone …« »It’s great,« sem zašepetal, ker sem si predstavljal njeno prijateljico in spreleteli so me mravljinci vrste IBE (izkušnja bližine erotike). Ampak hip zatem se ji je od zadaj približal mogočen tipson in jo objel čez pas, ona pa se je nagnila nazaj in ga poljubila na usta. To je bilo tako neokusno, da sem odložil kozarec in enostavno odšel ven. Za mano je steklo več oseb in »c’mon, c’mon«, češ naj ostanem, zato sem se vrnil, stopili smo v kot, trčili na dobro zdravje literature in pričel se je novi pogovor afazi­ kov, in že naslednji hip so vsi – razen mene, jasna stvar – preklopili na madžarščino. Ta jezik je tako izzivalno, tako žaljivo drugačen od vseh jezikov, ki jih poznam, da sem ponovno odložil kozarec in brez besed odšel.

Peš sem šel iz Bude v Pešto, mogoče pa obratno, ne spom­nim se, bilo je mokro, prazno in žalostno, ulične svetilke so svetile, okna so svetila, jaz sem bil temačen kakor luže, kakor zemlja, pokrita s cestnim tlakom, naokoli pa Buda ali Pešta, Pešta ali Buda, nesmiselna, obrnljiva šarada. Nekaj sem pogrešal, nisem vedel, kaj, in lazil sem 18

Necloveska komedija TEXT.indd 18

23/03/14 20:45

čez to mesto, nemo, jalovo in tuje kakor vsaka in sleherna beseda v njegovem jeziku.

Ko sem prispel v sobo, sem se vrgel na posteljo in prižgal teve. Tam pa reklame: maslo, avto, pralni prašek, jogurt, telefon, zavarovanje … Potem neka govoreča glava, in jovonanovo: Finea, Audi, Persil, Danone, Nokia, Nordea … (počutil sem se kot doma, še toliko bolj, ker sem se nahajal v istem bermudskem trikotniku neonskih napisov Ikee, Panasonica in Auchana). Ker ama ništa nisem razumel, o čem govorijo, sem se moral podvreči eksperimentu à la Bergson in intuitivno – z branjem mimike, gest, gi­ bov – ugibati pravi, globoko skriti smisel sporočila. Smisel reklam je kar preveč jasen, a že smisel informativnega servisa je pokazal neko notranjo zapletenost.

Začelo se je pri potresu v Iranu. V nadaljevanju je, skladno s Hitchcockovimi priporočili, napetost naraščala. Najprej se je pojavil nek politik; v aranžiranem prizorčku je nesel svojo plešo čez dolg hodnik, vstopil v pisarno in z zalitimi, prstanov polnimi prsti prekladal papirje. »Prosim, bodite pozorni na način, na kakršnega prekrižam roke,« je rekel v kamero. »Sem vsestransko izobražen in imam določeno mnenje o tem, kar ste me vprašali. Zelo pomembno mi je, da imam lastno mnenje, to je moja služba. Menim, da bi me morali podpirati, ker se dobro počutim v tej vlogi …« »Moram vam skočiti v besedo,« mu skoči v besedo novinarka, »moram zablesteti s kakšnim vprašanjem, moram vas pritisniti ob zid.« »No, nisem presenečen (poglej­ te, prosim, kako dvigujem obrvi). Vsi vemo, zakaj smo tukaj …« V televizijskem studiu sedi strokovnjak in doda 19

Necloveska komedija TEXT.indd 19

23/03/14 20:45

svoj strokov­ni komentar: »Na to se spoznam, ja, bolje od vas, zato sem tukaj, to je zanimiva reč, brez dvoma prezahtevna za potrebe oddaje, vendar zanimiva, ja …« V športnih novicah pogovor z bordarjem: »Lejte, kok kul čupo mam, poblajhano, pa sploh sem faca, bordam na snegu …« Seveda govorijo o reformi zdravstvenega sistema, odprtju arhivov varnostnoobveščevalne službe in najbližjem tekmovanju – a samo navidezno; prikriti smisel njihovih besed lahko razbere samo tak vesoljec, kot sem jaz.

Rekli boste, da nič lažjega kot to – samotno potovanje v tujo državo, zapovrh na Madžarsko, ki se je pojavila že v toliko komedijah. Toda ali je kje drugje kaj bolje? Kar precej sveta sem prepotoval in po tem, kar sem videl, sem izgubil vero v človeka. Videl sem avtobuse in vagone totalno premaknjenih ljudi, ki ne bodo odrešeni. Zadnjič sem po poti v Večno mesto videl gospodarski naraščaj – prašičje obraze in kravate, kratke kot otroški slinčki; računali so, koliko let imajo do upokojite, ker je življenje gnilo in se je treba od njega spočit … Še predobro jih poznam; njihove žene si barvajo nohte, lak odstranijo in si jih spet polakirajo z drugo barvo; njihovi otroci zaradi pomanj­ kanja časa hodijo v večerne vrtce, oni pa furajo biznis.

Služijo denar, da bi kupili predmete, ki zgolj porajajo nove potrebe. Začne se z džakuzijem, in temu ni konca: za bazenom je prostor za pristanišče, pred jahto pa se odpira zasebno morje. Med počitnicami se odpravijo osvajat svet. Tisočletna gradišča si ogledujejo kakor lunaparke: o, lej, prehod! pa most iz kamnov! Kakšna stara hiša, pa še 20

Necloveska komedija TEXT.indd 20

23/03/14 20:45