Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4
22.Nov.2016 12:15
Marica Bodrožić ČEŠNJEVINA
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 1
7.Feb.2017 11:45
Naslov izvirnika: Kirschholz und alte Gefühle Kirschholz und alte Gefühle by Marica Bodrožić © Copyright 2012 Luchterhand Literaturverlag, München a division of Verlagsgruppe Random House GmbH, München, Germany © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2016 © Copyright for translation by Ana Jasmina Oseban, 2016 Projekt je v okviru programa Ustvarjalna Evropa podprla Evropska unija. Izdajo knjige je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Prevajalka se za podporo zahvaljuje Fundaciji Kunststiftung NRW in Evropskemu prevajalskemu kolegiju Straelen. Die Übersetzerin bedankt sich für die Unterstützung bei der Kunststiftung NRW und dem Europäischen Übersetzer-Kollegium Straelen.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.112.2-31 BODROŽIĆ, Marica Češnjevina / Marica Bodrožić ; prevedla Ana Jasmina Oseban. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2016. - (Zbirka Eho ; 13) Prevod dela: Kirschholz und alte Gefühle ISBN 978-961-94153-4-4 288344832 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 2
7.Feb.2017 11:45
Marica Bodrožić ČEŠNJEVINA
Prevedla Ana Jasmina Oseban
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 3
7.Feb.2017 11:45
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 4
7.Feb.2017 11:45
It appears now that there is only one age and it knows nothing of age as the flying birds know nothing of the air they are flying through or of the day that bears them up through themselves W. S. Merwin, The Shadows of Sirius
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 5
7.Feb.2017 11:45
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 6
7.Feb.2017 11:45
prvi dan Prav vse ptice so se zbrale. Vedno je tako. Kadar nekam pridem, se zberejo ptice in se želijo pogovarjati z menoj. Nikoli nisem hotela veliko govoriti. To me je že od nekdaj utrujalo, in če sem spregovorila več kot tri stavke zapored, sem se počutila kot v telesu tujke. Ko so se mi v zavesti pojavile prve drobne razpoke, je postala tudi utrujenost med govorjenjem vse hujša. V svojem spominu sem odkrila vrzeli. Zdravnik je menil, da gre za napade. Pétit mal. Tako je poimenoval premore v mojem spominu. Včasih mi je neznana sila povlekla glavo nazaj. Očem svoje družine se nisem mogla izmakniti. In ko je majhna slabost prešla, sta me starša oklicala za svojo zvezdogledko. Njune besede so razpadle v meni, kot v prah. Zdelo se je, da to vsi opazijo. Zlasti mama me je strogo opazovala. To se je vleklo tedne in mesece, dokler se niso malo bolj privadili moji neznatni hibi. Absenc se v trenutkih, ko so se pojavile, nisem zavedala. Šele pozneje so se pojavila vprašanja, neznane podobe in stavki. Mama je začela moliti in me vsakič stresala, kadar se je to zgodilo. Vsem ljudem okoli mene je zabičala, da me morajo natančno opazovati. Prvič se je to zgodilo, ko sem bila stara šest let. Leta 1978. Stric Milan in teta Sofija sta sredi poletja izginila iz naših življenj. V zatilju me je začelo mravljinčiti. Potem se je zazdelo, kot bi se v mojem čelu zaključil krog. Kljuvanje med očmi. Detel zadovoljno kljuva v drevo. Vrabci po gredah. Škorci na češnji. In kdo je tako kljuval za mojim čelom? Odgovorov nisem dobila, to ne, sem se pa naučila živo prisluškovati svojim vprašanjem. 7
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 7
7.Feb.2017 11:45
Na stopnišču zaslišim novega soseda. Na dvorišču šče betajo ptice. Spet pravi mali koncert. V krošnjah dreves. Pozdravljajo me. Posebej pri srcu mi je murva. Moje novo stanovanje je mirno. Berlin. Mesto, kamor so se po padcu zidu na lepem hoteli vsi priseliti. Moj novi sosed je tekač. Jekleno modrih oči. Nadvse vljuden, minimalističen zahodni Nemec. Vzbuja prijazen vtis in je skregan z modo, zdi se, kot bi obtičal nekje v osemdesetih letih. Srečala sva se že ob mojem ogledu stanovanja, na stopnišču. Izmenjala sva nekaj besed. On je spregovoril o letu pred padcem zidu, omenjal je vročico. Leta 1989 je vladala vročica. Mislim, da je rekel nekako tako. Vsi so silili v Berlin. Zgodovinski čari pač. Mene to ni zanimalo. Študirala sem na filozofski fakulteti in nisem hotela v Berlin, hotela sem v Pariz. Ob tej priložnosti mi je oče pojasnil, zakaj je stric Milan izginil iz Jugoslavije. Zbežal je iz političnih razlogov in od konca sedemdesetih let z ženo Sofijo stanoval v bližini Versaillesa, v kraju Meudon Val-Fleury, obdanem z gozdovi. Mami in očetu se je zdelo pomembno, da sem vselej lahko obiskala sorodnike. Zato sta se takoj strinjala in mi dovolila v Parizu študirati filozofijo. Od dedkovih diplomatskih let dalje je bila to družinska tradicija. Zlasti mami se je zdelo nadvse pomembno, da se drugih jezikov ne učim samo v teoriji, ampak iz življenja, da grem še malo ven, v svet, kot se je izrazila. Partija nad tem ni bila navdušena. Moja mama ni bila vzgojena v ubogljivo deklico, zato se je nanjo požvižgala. Ob vsaki priložnosti je privlekla na dan argument, ki je spodsekal vsak ugovor, in pojasnila vsem, ki so to hoteli slišati in vsem, ki tega niso hoteli slišati, da je ozemlje, kjer je nekoč, slava in čast donavski monarhiji, 8
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 8
7.Feb.2017 11:45
vsak bebec vsakodnevno uporabljal pet različnih jezikov, postalo preprosto provincialno. Vehementno je zagovarjala prepričanje, da je vsakršna politika, ki stavi na nacionalno državo kot bistvo in temelj vsega, popolna bedarija, ob sojena na propad. Nacionalna država ni nič drugega kot fikcija najnižje kategorije. Ker nihče ni vedel, kaj naj ji na to odgovori, je samo zadovoljno prhnila in z zmagoslavnim užitkom ugriznila v kos skutinega kolača. Jaz sem se na habsburško monarhijo požvižgala, navsezadnje sem jo poznala samo iz pripovedi. Tisto mirno poletje pred najinim potovanjem v Francijo je imel oče na univerzi celo vrsto opravkov. Ko je končno zaključil s predavanji, sva korajžno spakirala kovčke. Njegovi študentje filozofije prava so jo po zadnjem pre davanju vsi, brez izjeme, ucvrli na jug. Mama je z bratoma že pred dvema tednoma odšla v Istro. Kot vsako poletje so se najprej odpeljali na morje k babici Inge. Ta jih je razvajala z domačo pašto in pri vnukih z lokalnimi specialitetami s tartufi sprožala brezgrajno navdušenje. V družini pa je slovela zlasti po praženem krompirju. Samo ta ji je še ostal iz preteklosti in v njeni istrski kuhinji spominjal na nemške korenine. Običajno sem bila jaz tista, ki je vedno prva odšla v Istro. Življenje bi dala za babičin pražen krompir in njene orgije s tartufi. Odkar z dedkom nista več živela skupaj, je postala odlična kuharica. Skušnjava, da bi se z očetom odpeljala v Pariz, pa je bila močnejša. Na najinem prvem skupnem potovanju v Francijo sva hotela opraviti vse potrebno za 9
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 9
7.Feb.2017 11:45
vpis na fakulteto in obiskati sorodnike. Veselila sva se že okusnih rogljičkov in francoske café crème, ki jo je oče čisto zares prišteval k najpomembnejšim skrivnostim in dosežkom grande nation. Filozofija gor ali dol, je rekel, narod, ki ne zna postreči dobre kave, bo prej ali slej žrtev naravne selekcije. K takim objestnim izjavam ga je napeljal prekipevajoč občutek sreče. Najino popotovanje iz kraja v kraj, iz pivnice v pivnico sva krstila za približevanje in sondiranje francoskega terena. S staro škodo sva se vozila po regionalni cesti in oče mi je pripovedoval o svojem otroštvu, o lakoti povojnega obdobja in kako ponosen je bil kot pionirček, ko je smel izgovoriti tako pomembno besedo, kot je antifašizem. Poz neje so ljudje začeli izginjati, vozili so jih na Goli otok, in sreča njegovih pionirskih let je za vselej padla v žrelo pogoltne preteklosti. Jedla sva v majhnih restavracijah in oče mi je recitiral pesem Friedricha Schillerja, ki jo je znal iz otroštva. Del njegove družine je izhajal iz nemško govoreče Bukovine. Njim in moji v Istri živeči babici gre zahvala za to, da je oče bral Schillerja in tako ljubil njegov jezik. Že zgodaj nas ga je naučil. Mami se je zdelo enako pomembno, da se naučimo francosko. Pred obleganjem je namreč prevajala nemško in francosko poezijo. Ob zajtrku smo se morali vselej pogovarjati v jeziku Andréja Bretona in Nathalie Sarraute. Včasih, zlasti ob vročih poletnih popoldnevih, ki so pripadali nemškemu jeziku, nas je mama izprašala in smo morali recitirati pesmi Else Lasker-Schüler, Paula Celana ali Nelly Sachs. Vedno je imela na zalogi kak verz, kot imajo drugi doma sveže žemljice. Iz francoščine je prevajala predhodnika nadrealistov Saint-Pol-Rouxa, ki ga je oboževala že zato, ker si je to ime izbral 10
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 10
7.Feb.2017 11:45
sam. Pozneje je prevedla vse knjige Marguerite Duras, tik pred izbruhom vojne pa se je ukvarjala z Bretonovo Nadjo. Desetletje pozneje sem to knjigo odkrila pri prijateljici Nadeždi v Berlinu. Na njeni knjižni polici sem našla tudi Prevzetost Lol V. Stein Marguerite Duras, Nadežda je znala knjigo skoraj na pamet. Oče je bil utrujen, zbranost za vožnjo mu je pojemala. Prenočila sva pri družinskih prijateljih v Furlaniji. Ko sva pozneje nadaljevala pot, mi je pripovedoval o ujet niškem taborišču na Golem otoku in po dolgem času je spet spregovoril o stricu Milanu in teti Sofiji. Tako sem si ju spet zaželela videti. Stric Milan, arhitekt, je v poznih sedemdesetih po vsej državi zaslovel po svojih spomenikih boja proti fašizmu. Njegove kot vesoljske ladje velike stvaritve si je moral med šolanjem ogledati vsak jugoslovanski otrok, najpozneje po sprejemu med pionirje. Stric Milan je izmenično poučeval na univerzah v Splitu in Beogradu in med študenti je bil zelo priljubljen. Nekega dne pa so, v pasji vročini, ko so še živali leno poležavale na soncu in se je, kdor se je le mogel, zatekel v hladno notranjost hiše, v njegovi dalmatinski hiši odkrili sveže natisnjen sovjetski časopis. To takrat ni bilo samo nelegalno, pač pa te je lahko stalo življenja. Strica so priprli in pred večglavim komitejem je moral nekaj ur ponavljati, da je Tito pametnejši od Stalina. Samo za las je ušel Golemu otoku, temu zloglasnemu jadranske mu peklu, kjer je bila kazenska kolonija štiri desetletja tako neločljiv del Mediterana kot sonce ob poletjih. Oče mi je pripovedoval o pesniku iz Beograda, ki je nekaj let 11
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 11
7.Feb.2017 11:45
pozneje postal predsednik. Ta je v osemdesetih letih otok obiskal, a ni hotel videti resnice. Ničesar drugega ni videl, razen razsipne lepote juga: palme, pinije in ciprese. To isto sonce, me je spreletelo, zdaj na potovanju spremlja tudi naju z očetom. Med vožnjo sem gledala skozi okno. Stričeva zgodba je zvenela kot besedilo iz kakšne knjige, ki bi ga cenzura črtala in izločila. Stricu Milanu je uspelo odnesti celo kožo. To je bil pravi čudež, celo za tiste goreče privržence, ki so bili prepričani, da je komunizem edini možni in sprejemljivi protikoncept fašizmu. Ta čudež pa je imel dolgo predzgodbo. Za mojega ubo gega strica so se namreč zavzeli pomembni ljudje. Sprva niti sam ni razumel, kdo vse mu pomaga. Tajna policija mu je po dveh ali treh mlačnih zaslišanjih namignila, da ga bo pustila pri miru, če je pripravljen za vselej odpotovati iz države. Še preden se je utegnil odločiti, je teta Sofija izgubila angažma v operi. Na hitro sta zložila stvari v kovčke in se v svoji stari turkizni ladi pripeljala k nam. Poslovili smo se. Takrat sem prvič doživela nadležne absence, ki so me pozneje bolj kot vse drugo vodile k meni sami. Vendar me takrat v tistih vrzelih še ni bilo, in vse, česar sem se z mislimi dotaknila, je bil en sam črn nič. Vedno sem mislila, da lahko vrzeli preprosto prehodim, počasi, kot stopaš čez pravkar zamrznjeno jezero. Nisem pa vedela, da se lahko tudi stalijo, da lahko zdrsneš vanje. Vselej me je obhajala samo slutnja, nekakšna upanja polna vednost, da bom nekoč v sebi dosegla točko zasičenja, točko odrešitve, s katere bo vse jasno prepoznavno – moja pot, moj edinstveni zemljevid, orožje proti črnemu niču. 12
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 12
7.Feb.2017 11:45
Danes vem, da te poti takrat nisem smela videti. V tem je bilo bistvo preizkušnje. Vsakdo lahko hodi po že utrti poti, saj ta obstaja zato, ker so po njej že šli drugi ljudje. Svojo lastno pot pa sem lahko utrla le miže, z mračno zimo v sebi, ki je oblegala moje notranje pokrajine, dokler se nisem bila pripravljena odpovedati temu, kar ljudje običajno imenujejo prihodnost. Pri tem mi do danes nista pomagala noben ožigosan potni list in nobena priučena slovnica. Točka odrešitve se namreč skriva v notranjosti in komu nicira z mano izza mojega čela, kaže mi, kaj me čaka, ne da bi se trudila to kakorkoli tudi poimenovati. Usmerja me kot kompas. Nikoli prej je nisem opazila. Pa je bila mogoče že prej tam, v skrivališču onstran jezika. Zanesljiva je; pokaže mi ulico, majhno blagovnico, drevo na dvorišču, kamenček v čevlju. Povezana je s točko v mojih prstnih blazinicah, z Nadeždinimi ušesi, njenim nežnim pogledom, Ezrovim smehom, s staro enciklopedijo za določanje ptičjih vrst, ki mi jo je podaril Mischa Weisband. Ta točka je zmeraj tam, kjer ni ničesar in kjer je vse mogoče, vsepovsod, v vsakem kotičku, kjer se srečujem s tem, kar je znotraj in tem, kar je zunaj, kot takrat, ko sem poletje z očetom doživljala kot neskončen časovni tunel, kot en sam, v brezmejnost razvlečen trenutek. Tudi takrat je bilo poletje, tisto poletje, ko so se pojavile prve drobne vrzeli in je mama nenehno sumničavo opazovala razpoke v moji zavesti. Niti sanjalo se mi ni, kaj slovo strica Milana in tete Sofije v resnici pomeni, šele leta pozneje sem ugotovila, kako dokončno je bilo. 13
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 13
7.Feb.2017 11:45
Neki daljni sorodnik, partizan od nog do glave in zagrizen komunist, je med drugo svetovno vojno doma skrival prijatelja, partizana judovskega porekla. V tistih časih, ko si nihče ni upal pomagati Judom in je hrvaške fašiste vodil Ante Pavelić, je bilo to kot darilo z nebes. Benito Mussolini je podpiral fanatičnega Pavelića, ki ga je Evropa že dolgo poznala kot človeka brez milosti in brez kančka morale. Zlasti ponosen je bil na koncentracijsko taborišče Jasenovac. Tam je umrlo osemdeset tisoč ljudi, od tod je v Auschwitz odpeljalo več transportov smrti. Življenje so izgubili številni Judje, Romi, Srbi in pripadniki hrvaške opozicije. Temu prijatelju je uspelo preživeti, in takoj ko se mu je ponudila priložnost, se je stricu Milanu zahvalil. Postal je namreč ugleden politik. Njegov nekdanji preganjalec, Ante Pavelić, je bil v odsotnosti obsojen na smrt. S tem pa si ni posebej belil glave, saj je v Mussoliniju hitro našel nadomestnega očeta. V Argentini je pozneje užival zaščito Juana Dominga Pérona. Ko so tudi tega vrgli z oblasti, pa je Pavelića vzel pod okrilje Španec Francisco Paulino Hermenegildo Teódulo Franco y Bahamonde Salgado Pardo, bolj znan kot general Franco. Oče je že pozabil, kako je stricu Milanu in teti Sofiji sploh uspelo tako hitro spraviti babičino staro kuhinjsko mizo v turkizno lado. Se je pa zato prav dobro spominjal, kakšen vtis je nanj naredilo vreščanje tete Sofije, ki ni vzela s sabo niti svojih najljubših oblačil, je pa vztrajala pri tem, da mora miza za vsako ceno z njima v Francijo. Sploh si nisem mogla predstavljati, kakšna usoda bi strica Milana in teto Sofijo sicer čakala na Golem otoku. Oče mi je 14
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 14
7.Feb.2017 11:45
povedal, da so nekateri ljudje končali v kazenski koloniji že za veliko bolj nedolžne prestopke. Marsikdo se je tam pognal s pečin v vode Jadrana. Samomor je bil edini način ohranitve osebnega in človeškega dostojanstva. To v mojih očeh nikakor ni šlo skupaj z našo državo, občutek sem imela, da se mora dogajati nekje drugje, preprosto nisem si mogla zamisliti, da je morje, kjer smo preživeli toliko lepih poletij, lahko nekomu grob. Oče se je takrat prvič zares razgovoril o preteklosti. Prav slišala sem lahko hlipanje prestrašene babice v Istri, za gledala teto Sofijo, staro lado in mizo iz češnjevine. Na regionalni cesti nama ni pripeljal naproti skoraj noben avto. Po nebu so poplesavali oblački. Videla sva toliko lastovk, kot še nikoli prej. To je bilo najino poletje, to potovanje po Evropi, najina zadnja skupna julijska vožnja. V primerjavi s preteklostjo smo zdaj živeli v mirnih časih. Med tisto poletno vožnjo je vse mirovalo, tako spokojno je bilo, da sem lahko slišala lastovke zamahovati s krili, zdelo se je, da jim prisluškuje celo veter, prepuščajoč se valovanju dreves, ki se je vtiskalo vame, kot se je znalo poleg njega samo še morje, valovi, ki so se poleti lomili ob nogah, nebrzdani smeh mojih bratov, ki je temu sledil, njuna objestna, neizčrpna želja, da znova in znova skačeta v vodo. Z očetom sva veliko premolčala. To je bilo najino zadnje skupno potovanje, najin zadnji molk v dvoje. Mesec dni pozneje smo se še enkrat odpeljali v Francijo. Tokrat z mamo in obema bratoma. Hrupna družinska vožnja. Otroci smo objestno prepevali pesem Lepe Brene 15
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 15
7.Feb.2017 11:45
o Jugoslaviji. Čim bolj tuje so postajale pokrajine, tem pogosteje smo jo peli. Šlo je za hvalnico naši državi, Živela Jugoslavija. Nam pa je bilo popolnoma vseeno, ali gre za propagando ali ne – verzi so bili naivni, a so spravljali v dobro voljo. Oče je menil, da bo Lepa Brena gotovo videti prav grozna, ko se bo postarala. Mama se je smejala, saj tega ni verjela. Lepa Brena je bila naša jugoslovanska Marilyn Monroe. Bilo je torej povsem nepredstavljivo, da bi se očetove brezumne prerokbe utegnile kdaj uresničiti. Lepa Brena pa za Jugoslovane ni bila pomembna samo zaradi svoje lepote. Oboževali so jo tudi v Romuniji. Bila je prav posebna znanilka svobode. Leta 1984 je v Temišvaru v tesno oprijeti zlati obleki pred šestdesettisočglavo množico z žerjava prepevala to isto naivno pesem, ki smo jo peli na našem poletnem potovanju. In prav tisti ljudje, ki so ji v Temišvaru vzklikali, so prvi šli na ulice in strmoglavili osovraženega diktatorja, ali kot je rekla babica: na stežaj so odprli svoja srca, kakor okna. Prepričana je bila, da je ravno Lepa Brena ključno pripomogla k temu, da so zmogli premostiti nepremostljivo. Naša Monroe še zmeraj prepeva. Žal pa so se očetove besede uresničile. Njena lepota je uplahnila, o pesmih pa komaj kdo še govori; veliko pogosteje so na tapeti njene silikonske ustnice in od botoksa otrplo čelo. Oče takrat seveda ni mogel vedeti, da Lepe Brene ne bo iznakazila starost, ampak tovrstni posegi. Česa takega si niti zamisliti ne bi mogel. Babica pa proti Lepi Breni še danes ne trpi ugovora. Nihče razen nje ne bi mogel odpeljati Romunov v svobodo! Že zaradi tega ji pritiče vse spoštovanje.
16
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 16
7.Feb.2017 11:45
Po našem potovanju so se stvari odvile povsem drugače, kot smo si predstavljali. Moje želje so postale luksuzna dobrina. Šla sem študirat v Pariz, a ne zato, ker bi tako načrtovala, pač pa zato, ker kmalu nisem imela druge izbire. Takrat smo se vrnili domov kot srečni nevedneži. Skrbno, kot dragoceni plen, smo znosili v hišo nakupe iz blagovnice Galeries Lafayette. Nato smo sedli na vrt in zadovoljno srebali kavo. Dva dni pozneje je moja bosanska babica zbolela. Naslednjo zimo je umrla. Oče je nekaj malega podedoval in s tem denarjem zame odprl račun pri banki Crédit Lyonnais. Za žalovanje ni bilo veliko časa. Nekega mirnega popoldneva sredi marca so naenkrat odjeknili streli. Iz hiše so nas zvabili prvi pomladni sončni žarki. Brata sta se igrala ob reki. Najprej sem bila prepričana, da so streli zazveneli iz televizorja napol gluhe sosede Aline. Njen televizor je bil namreč priključen na vnukove zvočnike, ta pa je vedno poslušal Sex Pistolse in Ramonese. Tetka Alina je neprestano gledala stare televizijske filme, mi pa smo jih bili prisiljeni z njo vred na ves glas poslušati. Ob popoldnevih, ko je na zaslonu zagledala Hardyja Krügerja in Curda Jürgensa, je od same vznemirjenosti pozabila na vse drugo. Prav obsedena pa je bila z legendarno Bitko na Neretvi, ki je za jugoslovanske partizane predstavljala odločilni preobrat in jo je državna televizija skoraj dnevno vključevala v spored. Tetka Alina je lahko do onemoglosti govorila o Titu in slavni bitki. Tudi če mi je šla kdaj na živce, sem jo vendar imela rada, saj se edina ni vtikala v moje absence, ampak je samo govorila kot navita, v neskončnost je razpletala svoje antifašistične 17
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 17
7.Feb.2017 11:45
monologe in vame vcepljala naravni odpor do imen Hitler in Mussolini. Tistega marčevskega popoldneva pa so bili streli vse kaj drugega kot zrežirani partizanski streli iz preteklosti. Večina se je počutila podobno kot jaz. Nismo mogli verjeti, da so streli resnični. Videti je bilo, kot da smo desetdnevno vojno v Sloveniji poslali nekam na Mars, pa tudi dogodke ob Donavi in v Vukovarju, popolno uničenje mesta, masaker v živilskem kombinatu, zaradi katerega smo bili še novembra vsi pretreseni in žalostni, da, kot da smo vse skupaj poslali nekam daleč v vesolje, v neko drugo galaksijo. Starša preprosto nista hotela razumeti, da je naše mesto zares ogroženo. Zlagoma je vse skupaj postalo del vsak dana. Privadili smo se zgodbam, v katerih so odrasli moški z glavami mrtvecev igrali nogomet. Tudi moja brata sta igrala nogomet, z navadno, usnjeno žogo. Nekaj časa je bilo vse v redu. Potem sta stopila na mino. Slučajno sem bila v bližini. Nekaj ulic naprej sem se s prijateljicami sre čala na kavi. Ko sem se vračala, sem zagledala brata. Na tleh. Zakaj brata ležita na tleh?, sem pomislila, kar na tleh ležita in ničesar ne rečeta. Obdajala ju je manjša gruča ljudi. Med nogami ne znancev sem zagledala stopala svojih bratov. Najprej stopala. Moja brata sta imela tako lepa stopala. Njune prste. Kako lepe prste imata, sem pomislila. Mehke kot puh in nežne kot peresce. Zrinila sem se k njima. Jima poljubila prste na nogah. Kako lepe prste imata, sem pomislila, in od nekega trenutka dalje sem mislila samo še na to. O ničemer drugem nisem mogla več premišljevati, dneve in tedne. Ko sem se vrnila domov, je mama rekla, pa 18
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 18
7.Feb.2017 11:45
saj krvaviš. Iz ust, je rekla, iz ust ti teče kri. Ne, sem rekla, iz bratov teče kri. Mama ni razumela ničesar, prepričana je bila, da se brata igrata na vrtu. Stresala me je. Reci že kaj! Spet si odsotna, je kričala name. Glava mi je padla vznak. Opazovala sem nebo. Brez oblačka je bilo, samo modrina, globoka kot morje. Navdala me je omotica. Potem sem sledila mami na vrt. Pomladno sonce me je zaslepilo. V glavi se mi je vrtelo. Mama je kričala name. Pri tetki Alini je bil tisti bedasti televizor glasen kot vedno. Od nekod se je prikazal oče, zdaj sta me stresala oba. V starem mestu, sem rekla. Potem se je okoli mene zmračilo in požrla me je tema. Ko sem se ponovno ovedla, sem videla, da starša jočeta. Njune oči so se mi zazdele neobičajno velike, kot ogromne frnikole. Moja brata sta imela prste na nogah veliko lepše kot jaz. Moji prsti so grozni. Toliko lepše prste sta imela. Brata dvojčka. Sem to že omenila? Moja brata sta bila dvojčka in sta imela enako lepe prste. Vedno sta tičala skupaj. Pri vsem. Te dvojne sreče je zdaj konec. Za vedno. Ne bom več slišala njunega smeha. Včasih slišim samo šumenje valov tistega poletja. Avgustovskih dni našega otroštva v Istri. Valov se še zmeraj spominjam. Predstavljam si, da mi še enkrat prinašajo zvoke njunih glasov, da ju moje uho še enkrat lahko sliši. Voda. Valovi. Burja. Naš najljubši jesenski veter. Najljubši veter nasploh. Slišim ga, kako žvižga. Ampak nobenih glasov. Ne spominjam se več njunih glasov. Vse pronica v mojo glavo, vse pronica in se nalaga v globino, vsak naslednji dan naloži novo plast in prekrije staro. Pesek. Kaj sploh lahko dokažem, kateri del te sreče v nesreči lahko 19
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 19
7.Feb.2017 11:45
ohranim zase? Danes se spominjam tudi Ilje, svoje prve ljubezni, najinega srečevališča za staro sinagogo, tega, da najbrž tudi Ilje nikoli več ne bom videla, čeprav je še živ. Še vedno imam frnikole, ki mi jih je podaril za trinajsti rojstni dan. Skupaj s fotografijami sem jih prenašala iz dežele v deželo. Tudi on je odšel iz obleganega mesta. Od mame sem izvedela, da je izgubil starejšo sestro in da že nekaj let živi v Kaliforniji, v mestu z imenom Bakersfield. Ko so oblegovalci zavzeli judovsko pokopališče, je bil Ilja nekaj dni pogrešan. Nato se je na lepem spet prikazal. Njegova družina se je ob prvi priložnosti odselila, najprej v Francijo, potem v Ameriko, in odtlej sem ga videvala samo še na fotografijah. Najprej ga sploh nisem prepoznala, vse na njem je bilo videti drugačno, shujšal je in v čelo so se mu vrezale stroge gube. Le njegov pogled je bil še zmeraj enako navihan kot takrat za sinagogo. Oblegovalci so vsak dan prežali nad mestom. Mama in oče se nista hotela odseliti. Pod nobenim pogojem ne greva stran, je rekel oče, tu bova ostala, je rekla mama. Tu je najin dom. Tu so naši mrtvi. Nikoli več nisem jedla česarkoli, kar bi krvavelo. Sploh nisem opazila, da mama dolga leta ni omenjala imen mojih bratov. Kadar je spregovorila o njiju, je vedno rekla samo »moja otroka«, in še to se je v vseh petih letih zgodilo samo petkrat. Mama raje molči. Potem pa me naenkrat pokliče po priimku. Signorina Filipo, mi reče, me na tak način razoroži, mi odvzame ime, preden mi ponovno pojasni kak nesporazum iz preteklosti, preden me popravi in enostavno reče, da me je spomin spet prevaral, da je bilo vse drugače, povsem 20
Bodrizic Cenjevina TEXT.indd 20
7.Feb.2017 11:45