Olga Tokarczuk: Jakobove bukve (odlomek)

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 4

9/19/2017 8:08:31 PM

Olga Tokarczuk JAKOBOVE BUKVE

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 1

9/19/2017 8:08:31 PM

Naslov izvirnika: Księgi Jakubowe © Copyright by Olga Tokarczuk 2014. All rights reserved. © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017 © Copyright for translation by Jana Unuk, 2017 Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Prevod te knjige je v okviru Prevajalskega programa ©POLAND sofinanciral poljski Inštitut za knjigo.

Projekt je v okviru programa Ustvarjalna Evropa podprla Evropska unija.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.162.1-31 TOKARCZUK, Olga Jakobove bukve ali Veliko popotovanje čez sedmero meja, petero jezikov in troje velikih ver, če sploh ne štejemo tistih malih / Olga Tokarczuk ; prevedla Jana Unuk. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017. - (Zbirka Orbis pictus ; 1) Prevod dela: Księgi Jakubowe ISBN 978-961-7020-18-2 290686976

Olga Toracuyk Tekst 10.9-pia.indd 2

9/19/2017 10:06:45 AM

Jakobove bukve ali

Veliko popotovanje čez sedmero meja, petero jezikov

in troje velikih ver ,

če sploh ne štejemo tistih malih.

OLGA TOK ARCZUK O kater e m pr ipovedujejo POKOJNI KI, P I S AT E L J I C A p a j i h d o p o l n i p o m e t o d i

KON JEKTUR E,

vzeto iz veliko raznoterih

BUKEV

in oprto na DOMIŠLJIJO, ki je Č L O V E K O V n a j v e č j i n a r av n i

DAR .

PREVEDLA JANA UNUK Modrim v spominek, Rojakom v Premislek, Neukim v Poduk , Mel a nholikom pa v kr atek ča s.

O

I

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 3

R B I

C T U

9/19/2017 8:08:31 PM

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 4

9/19/2017 8:08:31 PM

StarĹĄem

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 5

9/19/2017 8:08:31 PM

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 6

9/19/2017 8:08:31 PM

Prolog Pogoltnjeni papirček se zaustavi v požiralniku nekje v okolici srca.

Vpija slino. Črno, posebej pripravljeno črnilo se počasi raztaplja in črke izgubljajo svojo podobo. V človekovem telesu se beseda razkolje na dvoje, na substanco in bistvo. Ko prva izginja, drugo, potem ko ostane brez oblike, pusti, da ga vsrkajo telesna tkiva, kajti bistvo nenehno išče snovnega nosilca; celo če naj to postane vzrok številnih nesreč.

Jenta se prebuja, pa je bila vendar že skoraj mrtva. To zdaj jasno občuti, to je kot bolečina, kot tok reke, drgetanje, tiščanje, gibanje.

V okolico srca se povrača rahla vibracija, srce bije slabotno, toda enakomerno, prepričano o svojem prav. V Jentine izsušene, koščene prsi spet priteka toplota. Jenta zamežika in s težavo privzdigne veke.

Vidi zaskrbljeni obraz Eliše Šora, ki se sklanja nadnjo. Poskusi se mu nasmehniti, toda tako zelo vseeno ne obvlada svojega obraza.

Eliša Šor ima namrščene obrvi, očitajoče jo gleda. Njegova usta se pregibajo, toda do Jentinih ušes ne pride noben glas. Od nekod se pojavijo roke – velike dlani starega Šora, ki sežejo k njenemu vratu in zatavajo pod deko. Šor nespretno poskuša obrniti onemoglo telo na bok in pogledati podenj, na rjuho. Ne, Jenta ne čuti njegovega napora, čuti samo toploto in navzočnost bradatega, preznojenega moškega.

Potem Jenta iznenada, kot da bi to povzročil kak udarec, zagleda vse to od zgoraj – sebe samo in zredčene lase na Šorovem temenu, v tem prerivanju z njenim telesom mu je namreč padla kapa z glave.

In od takrat naprej je vedno tako – Jenta vidi vse.

7

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 7

9/19/2017 8:08:31 PM

i. Bukve megle

Ex aqua aſcendit vapor. i m. 3.

Inde fit nubes ; 2 f. 3. & prope terram nebula 3 f. i.

E nube ſtillat ( defluit gut(tatim pluvia 4 f. i. & imber. m. 3.

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 8

S vode uſtaja para, i s’ tiga naſtane ta oblak, 2 poblizu semle pak meglà. 3 S’ oblaka ſhkropi (dol pada ſ kaplami

aſcéndere, n. 3. uſtajati.

ſtillare, n. i. ſhkropiti. defluere, n. 3 kaplati.

dèsh, 4 inu naliu,

9/19/2017 8:08:32 PM

1 1752, Rohatyn Konec oktobra je, zgodaj zjutraj. Gospod dekan stoji na stopnicah pred vhodom v župnišče in čaka na kočijo. Navadil se je vstajati ob zori, toda tokrat se počuti le napol prisebnega in pravzaprav ne ve, kako se je znašel tu – sam pred morjem megle. Ne spominja se, niti kako je vstal niti kako se je oblekel, še tega ne, ali je že jedel. Začude­ no si ogleduje svoje solidne čevlje, ki gledajo izpod talarja, rahlo sce­ frane pole obledelega volnenega plašča in rokavice, ki jih drži v roki.

Natakne si levo; zdi se mu, da je odznotraj topla, in kakor ulita se prilega roki, kot da bi se dlan in rokavica poznali že dolga leta. Glas­ no si oddahne. Dotakne se čez ramo obešene torbe, samodejno otipa pravokotne robove, trde, odebeljene kakor podkožne brazgotine, in počasi se začenja spominjati, kaj je notri – težka, poznana, prijetna oblika. Nekaj dobrega, nekaj, kar ga je pripeljalo sem, neke besede, neki znaki – vse to je globoko povezano z njegovim življenjem. Seve­ da, zdaj že ve, kaj je tam, in ta zavest mu začenja polagoma ogrevati telo, megla pa zaradi tega postane nekam prozornejša. Za njim je temna odprtina vrat, eno krilo je zaprto, verjetno je moral že pri­ tisniti mraz, mogoče je slana že celo posmodila slive v sadovnjaku.

Nad vrati nejasen napis – vidi ga, ne da bi gledal, saj vendar ve, kaj tam piše, saj ga je vendar sam naročil; dva rezbarja iz Podhajcev sta cel teden vrezovala črke v les, naročil je namreč, naj izdelata okrasne: KAR JE DNES, TO JUTRI VEČ NE BO. KAR LOVIMO, JE ZA ИAVEK UŠLO.

9

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 9

9/19/2017 8:08:32 PM

V besedi »navek« je, in to mu gre na jetra, črka »N« napisana obra­ tno, kot lastni zrcalni odsev.

Dekan, ki ga je to že kdove kolikič razjezilo, divje zmajuje z glavo – in se od tega do konca zbudi. Ta narobe obrnjena črka je »И« …

Kakšna malomarnost! Kar naprej jim je treba gledati pod prste, jih nadzorovati na vsakem koraku. Ker sta ta rezbarja Žida, sta napis na­ redila nekam židovski, črke so preveč zavite, opotekave. Pa še pričkal se je eden od njiju, češ da je dober tudi tak »И«, da je celo lepši, ker gre prečna črta od spodaj navzgor in z leve na desno, po krščansko, po židovsko pa bi bilo ravno obratno. Bežna nejevolja mu povrne prisebnost in zdaj gospod Benedykt Chmielowski, rohatynski de­ kan, vidi, od kod se je vzel občutek, da še spi – stoji v megli, ki je takšne barve kot njegova posteljnina, sivkasta; motna belina, ki se je je že dotaknila umazanija, ogromne zaloge sivine, ki so podloga sveta. Megla je negibna, popolnoma napolnjuje vse dvorišče, za njo pa se bledo rišejo poznane oblike velike hruške, zidca in še naprej – gnojnega voza. To je navaden nebesni oblak, ki je padel na zemljo in se stisnil k njej s trebuhom. O tem je včeraj bral pri Comeniusu.

Zdaj sliši poznano škripanje in drdranje, ki ga med vsako potjo neizogibno spravi v stanje ustvarjalne meditacije. Šele za zvokom se iz megle izluščita Roszko, ki vodi konja za uzdo, in dekanov koleselj.

Ob pogledu nanj dekan začuti dotok energije, z rokavico udari po dlani in se skobaca na sedež. Roszko, kot po navadi molčeč, popra­ vlja vprego in mu nameni dolg pogled. Megla sivi njegov obraz, zato se zdi dekanu starejši kot sploh kdaj, kot bi se preko noči postaral, pa je to vendar še mlad fant.

Naposled kreneta, toda dozdeva se, kot da bi stala na mestu, o pre­ mikanju pričata samo zibanje kočije in pomirjujoče škripanje. To­ likokrat sta se že vozila po tej cesti, v vseh teh letih, da si mu ni več treba ogledovati razgledov in da ne bodo potrebne nobene ori­ entacijske točke. Dekan ve, da sta zdaj zapeljala na cesto, ki vodi ob robu gozda, in tako se bosta peljala vse do razpotja, kjer stoji kapelica, ki jo je sicer gospod dal sam postaviti pred leti, takrat, ko je prevzel župnijo v Firlejowu. Dolgo je tuhtal, koga bi postavil v to

10

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 10

9/19/2017 8:08:32 PM

kapelico, in na pamet mu je prihajal sveti Benedikt, njegov patron, ali Onufrij, puščavnik, ki ga je v puščavi čudežno hranila z dateljni palma, angeli pa so mu na vsak osmi dan z neba prinašali Kristusovo telo. Kajti tudi Firlejow je postal za dekana takšna puščava, ko je prispel sem po letih vzgajanja Dymitra, sina njegove visokosti gos­ poda Jabłońskega. Vendar pa je gospod dekan, potem ko je o zadevi dobro premislil, doumel, da kapelica ni zgrajena zanj in v zadoš­ čenje njegovi lastni nečimrnosti, temveč za preprosto ljudstvo, da bi se na razpotju ljudje imeli kje odpočiti in od kod pošiljati svoje misli v nebo. Zato so na zidani, pobeljeni podstavek postavili Mater božjo kraljico sveta s krono na glavi. Pod njenim malim koničastim šolnom se zvija kača.

Toda danes tudi ona izginja v megli, enako kot kapelica in raz­ potje. Videti je samo vrhove dreves, znamenje, da se megla začenja spuščati. »Poglejte, častiti gospod, Kaška noče naprej,« mrko reče Roszko, medtem ko se koleselj ustavlja. Roszko sestopi s kozla in se nekajkrat na veliko prekriža.

Potem se skloni in se zazre v meglo, kot da bi gledal v vodo. Izpod njegove pražnje rdeče, ampak že rahlo obledele suknje gleda srajca. »Ne vem, kam naj peljem,« pravi. »Kako to, ne veš? Saj sva vendar že na rohatynski cesti,« začudeno reče dekan.

Ampak vseeno! Izstopi iz koleslja in pohiti za slugo, nemočno kro­ žita okrog kočije in naprezata oči v belino. Zdi se jima, da nekaj vidita, toda oči, ki se nimajo na kaj obesiti, si začenjajo iz njiju briti norce. Da se jima je moglo naključiti kaj takega! Saj to je tako, kot da bi se izgubila v lastnem žepu. »Psst!« na lepem reče dekan in dvigne prst kvišku ter vleče na ušesa.

In res, od nekod z leve, iz štren megle, prihaja slabotno žuborenje vode. »Peljiva za tem žuborenjem. Tam teče voda.« Zdaj se bosta čisto počasi vlekla vzdolž reke, ki jo imenujejo Gnila Lipa. Voda ju bo vodila.

11

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 11

9/19/2017 8:08:32 PM

Dekan se v koleslju kmalu udobno namesti, noge iztegne predse in pusti očem, naj se pasejo po morju megle. Pri priči se pogrezne v po­ potno zamišljenost, saj človek najbolje razmišlja v gibanju. Počasi, obotavljivo oživlja mehanizem njegovega uma, ulegajo se kolesca in zobniki ter spravljajo v tek pogonsko kolesje, čisto tako kot v uri, ki stoji v veži pri njem v župnišču in jo je kupil v Lvovu; slano je plačal zanjo. Vsak hip se bo oglasil bim bom. Da se ni svet vzel iz takšne megle? se začenja spraševati. Saj židovski zgodovinar Jožef Flavij ven­ dar trdi, da je bil svet ustvarjen jeseni, med jesenskim ekvinokcijem.

Mogoče je soditi tako, saj so v raju vendar bili sadeži; če je na jablani viselo jabolko, je morala biti jesen … V tem je nekaj soli. Toda takoj mu pade na pamet druga misel: Kakšen argument pa je to? Mar vse­ mogočni Bog takega ubornega sadja ne bi mogel ustvariti dodatno, v katerem koli letnem času?

Ko prideta na glavno cesto, ki pelje v Rohatyn, se vključita v reko pešcev, jezdecev in najrazličnejših voz, ki se luščijo iz megle kakor figurice iz kruha, ki se mesijo za božič. Sreda je, v Rohatynu je se­ menj, peljejo se kmečki vozovi, otovorjeni z vrečami z žitom, klet­ kami s perutnino, vsakršnimi poljščinami. Med njimi s krepkim ko­ rakom stopajo krošnjarji z raznovrstnim blagom – njihove krošnje, zdaj prebrisano pozložene, se dajo nesti na plečih kakor poverki, že čez hip pa bodo postale mize, polne šarastih blag, lesenih igrač, jajc, ki jih odkupujejo po vaseh za četrt cene … Kmetje zdaj vodijo na prodaj tudi koze in krave – živina, prestrašena od hrupa, se vkopava v lužah. Prehiti ju drveč tovorni voz, pregrnjen z luknjasto plahto, poln glasnih Židov, ki se iz vse okolice zgrinjajo na semenj v Roha­ tynu, za njimi pa se drenja bogata kareta, ki v megli in gneči težko ohranja dostojanstvo – svetla lakirana vratca so počrnela od blata, izraz na obrazu kočijaža v modri pelerini pa se zdi negotov, očitno ni pričakoval tolikšnega direndaja in zdaj s pogledom obupano išče priložnost, da bi zapeljal dol s te vražje poti.

Roszko je vztrajen in se ne pusti zriniti na polje, drži se desnega roba ceste in se, čeprav z enim kolesom vozi po travi, z drugim pa po cesti, spretno pomika naprej. Njegov otožni, podolžni obraz zardi in

12

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 12

9/19/2017 8:08:32 PM

na njem se prikaže nekakšna grimasa pogubljenca. Dekan ga ošvrkne z očesom in spomni se podobe, ki si jo je ogledoval komaj včeraj – na njej so bili upodobljeni peklenščki in na obrazih so imeli enake grimase kot Roszko zdaj. »Spustite mimo prečastitega gospoda dekana. Ajde, gremo! Žlota, na stran!« kriči Roszko.

Pred njima zrasejo prve zgradbe, nenadoma, brez opozorila. Očitno megla izkrivlja občutek za razdaljo, saj se zdi, da to preseneti celo Kaško. Na lepem poskoči, povleče oje, in če ne bi bilo Roszkovega pravočasnega odziva in njegovega biča, bi prevrnila koleselj. Mogoče so Kaško prestrašile iskre, ki se sipajo z ognjišča, ali nemir konj, ki čakajo, kdaj bodo na vrsti za podkovanje …

Naprej stoji krčma, zanikrna in revna, podobna vaški bajti. Kot vislice štrli nad njo čaplja vodnjaka, prebija se kvišku skozi meglo in njen konec izginja nekje visoko zgoraj. Dekan vidi, da se je tu usta­ vila zaprašena kareta, utrujeni kočijaž je spustil glavo skoraj do kolen in ne skoči s kozla, tudi izstopi ne nihče. In že stoji pred njo visok, suh Žid, ob njem pa majhne punčke z razkuštranimi lasmi. Samo toliko vidi gospod dekan, kajti prizor, ki hiti mimo, pogoltne megla; nekam se porazgubi, vpije se kakor raztopljena snežinka.

Tu pa je že Rohatyn.

Začenja se z ilovnjačami, kočami iz gline, kritimi s slamnatimi kro­ vi, ki stavbe, kot se dozdeva, tiščijo k tlom; toda čim bliže glavnemu trgu so bajte, tem višje in ožje so, krovi se tanjšajo, dokler se nazad­ nje ne spremenijo v lesene skodlaste strehe hiš iz nežgane ilovnate opeke. Tukaj so tudi farna cerkev, dominikanski samostan, cerkev svete Barbare na trgu, še naprej pa dve sinagogi in pet pravoslavnih cerkva. Okrog trga so kakor gobe potaknjene majhne hiške in v vsa­ ki opravljajo kakšno obrt. Krojač, vrvar, krznar, sami Židje, poleg pa pek po imenu Hlebček, kar gospoda dekana vedno razveseli, ker kaže na neki skriti red, ki bi lahko bil tudi vidnejši in doslednejši, in potem bi ljudje živeli bolj krepostno. Zraven je delavnica mečarja, imeno­ vanega Luba; pročelje izdaja blagostanje, stene so sveže prepleskane

13

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 13

9/19/2017 8:08:33 PM

na modro, nad vhodom pa visi velik zarjavel meč – očitno je ta Luba dober obrtnik, žepi njegovih strank pa globoki. Naprej je sedlar, ki je pred vrata postavil lesenega kozla, nanj pa lepo sedlo in stremena, ki so najbrž posrebrena, saj se tako lepo bleščijo.

Povsod lahko zavohaš medli duh po sladu, ki se zažira v ves tovor, ki je razstavljen za prodajo. Lahko se ga naješ kakor kruha. V predmestju Rohatyna, v Babincih, je več majhnih pivovarn in od tam se ta nasitni vonj raznaša nad vso okolico. Na številnih stojnicah prodajajo pivo, boljše trgovine pa imajo na zalogi tako žganjico kot medico, v glav­ nem takšno s tretjino medu. Magazin židovskega trgovca Vakšule po­ nuja vino, pravega tokaja in pravi renski rizling, pa tudi takšno malce kiselkasto, ki ga sem privažajo z Vlaškega.

Dekan se pomika vzdolž stojnic, narejenih iz vsega mogočega gradi­ va – desk, kosov grobo tkanega platna, pletenih košev, pa celo listja.

Neka dobra ženska z belo ruto na glavi prodaja buče s cize in njiho­ va živo oranžna barva privablja otroke. Poleg nje druga hvali hlebčke sira, položene na hrenove liste. Še naprej stoji veliko drugih branjevk, ki kupčujejo, ker so ovdovele ali imajo može pijance: oljarke, solar­ ke, platnarke. Dekan po navadi kupuje izdelke te paštetarice in zdaj kramarici nameni ljubezniv nasmeh. Za njo sta dve stojnici, okrašeni z zeleno vejo, kar pomeni, da na njiju prodajajo sveže zvarjeno pivo.

Tukaj pa stoji bogata stojnica armenskih trgovcev – lepa, tanka blaga, noži v okrašenih tulcih, takoj zraven pa – beluge, se pravi sušene ribe, z medlim vonjem katerih so prepojene turške volnene stenske prepro­ ge. Naprej iz krošnje, obešene na suhih ramenih, moški v zaprašeni židovski halji prodaja jajca, v ducatih pozložena v košaricah, spletenih iz trave. Drug ponuja po pet ducatov jajc v velikih košarah po ugodni, skoraj grosistični ceni. Vsa pekova stojnica je ovešena z bajgli1 – eden je nekomu padel v blato in zdaj ga z velikim tekom maže psiček.

Tu trgujejo z vsem mogočim. Tudi z rožastimi blagi, rutami in šali naravnost z bazarja v Carigradu, čeveljčki za otroke, sadjem, oreščki.

Moški pri ograji ponuja plug in žeblje različnih velikosti, od takšnih 1 Židovsko slano pecivo, podobno presti. (Vse opombe, pri katerih ni označeno drugače, so prevajalkine.)

14

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 14

9/19/2017 8:08:33 PM

kot bucike pa do velikih, za gradnjo hiše. Poleg je postavna ženska z naškrobljeno avbo na glavi razpostavila tolkače za nočne stražarje: majhne – takšne, ki njihov zvok spominja bolj na nočno godenje črič­ kov kakor na klic k spancu, in velike – ti bi, nasprotno, zbudili mrtveca.

Kolikokrat so že Židom prepovedali trgovati s predmeti za cerkve­ no rabo. O tem so grmeli tako duhovniki kot rabini, vendar ni nič zaleglo. Tukaj so potemtakem lepi molitveniki s trakcem med listi, s prelepo vtisnjenimi posrebrenimi črkami na platnicah, ki se zdijo, če jih pogladiš s prstom, tople in žive. Snažen, skoraj eleganten moš­ ki v krzneni kučmi jih hrani kot kakšne relikvije – zavite v tanki, kre­ masti svileni papir, da umazani, megleni dan ne bi popacal njihovih neomadeževanih, krščanskih, po tiskarski barvi dišečih strani. Ima tudi voščenke pa celo podobice svetnikov z avreolami.

Dekan pristopi k enemu izmed popotnih prodajalcev knjig, ker upa, da bo našel kaj latinskega. Vendar so vse knjige židovske, in poleg njih ležijo predmeti, ki jim dekan ne pozna namena. Čim dlje v stranske uličice zatava pogled, tem večja beda poku­ ka na dan, kot umazan prst iz raztrganega čevlja; raševinasta, tiha, k tlom sključena revščina. To niso več ne trgovine ne stojnice, ampak ute kakor za pse, zmašene iz tankih desk, napaberkovanih kod po smetiščih. V eni od njih čevljar popravlja čevlje, ki so bili že veli­ kokrat zašiti, podbiti in zakrpani. V drugi, čisto ovešeni z železnimi lonci, sedi loncevezec. Obraz ima suh in upadel, kapa mu prekri­ va čelo, polno nekakšnih rjavih podplutb. Dekan bi se mu bal dati popravljati lonce, da se ne bi z dotikom prstov tega nesrečnika na druge prenesla kakšna strašna bolezen. Zraven starec brusi nože ter najrazličnejše srpe in kose. Vsa njegova delavnica je kamnito kolo, ki ga nosi obešeno okoli vratu. Kadar dobi kaj za nabrusiti, postavi na zemljo preprost lesen podstavek – nekaj usnjenih jermenov ga spremeni v enostaven stroj, katerega kolo, ki ga poganja roka, liže kovinska rezila. Včasih s tega stroja šine nekaj čisto pravih isker, ki popadajo v blato, česar se posebno razveselijo umazani otroci, ki jih muči srbečica. S svojo obrtjo bo zaslužil borne ficke. S tem kolesom se lahko utopi v reki, to je edina korist od tega poklica.

15

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 15

9/19/2017 8:08:33 PM

Ženske v capah po ulici pobirajo iveri in fige za kurjavo. Po teh cunjah je težko ločiti, ali je to židovska ali pravoslavna ali katoliška revščina. Da, revščina ne pozna ne vere ne narodnosti.

Si est, ubi est? 2 se na tihem sprašuje dekan, medtem ko premišljuje o raju. Zagotovo ne tukaj v Rohatynu niti – tako se mu dozdeva – nikjer na podoljski zemlji. Če pa bi kdo pomislil, da je v velikih mestih bolje, bi se pošteno motil. Resda dekan ni nikdar v življenju prišel do Varšave ali Krakova, toda to ali ono ve iz pripovedi bernar­ dinca Pikulskega, ki je videl več sveta kot on sam, ali iz tistega, kar mu pride na uho kje po graščinah.

Raj, to je vrt užitka, je Bog prenesel na lep, neznan kraj. In ka­ kor piše v Arci Noe, je raj nekje v deželi Armencev, visoko v go­ rah, Brunus pa spet trdi, da sub polo antarctico, pod južnim polom.

Znamenje bližine raja so štiri reke: Gihon, Pišon, Evfrat in Tigris.

Obstajajo pisci, ki mesta za raj ne morejo najti na zemlji in ga po­ stavljajo v zrak, kakšnih petnajst laktov nad gorami. Ampak prav to se zdi dekanu precej nespametno. Kako pa bi bilo to mogoče? Ali bi potem ljudje, ki bi živeli na zemlji pod rajem, tega videli od spodaj?

Ali bi si ogledovali pete svetnikov?

Po drugi strani pa se spet ni mogoče strinjati s tistimi, ki posku­ šajo glasiti neresnične sodbe, da naj bi imelo sveto besedilo o raju samo mistični pomen, se pravi, da naj bi ga brali v duhovnem ali alegoričnem smislu. Dekan – ne samo zato, ker je duhovnik, temveč iz lastnega globokega prepričanja – meni, da je treba Sveto pismo jemati dobesedno.

O raju ve skorajda vse, saj je komaj prejšnji teden dokončal poglav­ je svoje jako ambiciozne knjige, poglavje, kompilirano iz vseh bukev, kar jih ima v Firlejowu, ima pa jih sto trideset. Po nekatere se je odpeljal vse do Lvova, pa celo v Lublin.

Pred njim je skromna vogalna hiša – sem se je namenil. Tako mu je nasvetoval brat Pikulski. Nizka dvokrilna vrata so na stežaj odprta; od tam prihaja vonj po začimbah, nenavaden v tem smradu konjskih 2 (Lat.) Če je, kje je?

16

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 16

9/19/2017 8:08:33 PM

iztrebkov in jesenski vlagi, in še drug, dražeč duh, ki ga gospod dekan že pozna – po kofetu. Dekan kofeta ne pije, vendar naposled mora navezati z njim bližje poznanstvo.

Dekan se ozira čez ramo in s pogledom išče Roszka; vidi ga, kako z mrko zavzetostjo premetava kožuhe, naprej od njega pa – ves trg, zaposlen sam s sabo. Nihče ne gleda dekana, vsi so povsem zavzeti z barantanjem. Vrišč in trušč.

Nad vhodom v stavbo visi dokaj nespretno zmašen izvesek: MAGAZIN ŠOR Potem se vrstijo hebrejske pismenke. Poleg vrat visi kovinska ploščica, zraven pa so nekakšni znaki, in dekan se spomni, da Athanasius Kircher v svojih bukvah piše, da Židje, kadar jim žena leže v otročjo postelj in se bojijo čarovnice, na stene napišejo besede: »Adam, Hava. Huc – Lilit,« kar naj bi pomenilo: »Adam in Eva, pridita sem, ti, Lilit, to je čarovnica, pa beži stran.« To mora biti to.

Najbrž se je tudi tukaj pred kratkim rodil otrok.

Dekan prestopi visoki prag in se ves potopi v topli vonj začimb.

Kak hip mine, preden se oči privadijo na mrak, kajti svetlobo spušča sem noter samo majhna linica, povrhu zastavljena z lonci za rože.

Za pultom stoji fant, ki so mu ravno začeli odganjati brki, ima polna usta, ki mu ob pogledu na duhovnika najprej rahlo zadrhtijo, potem pa jih poskuša nastaviti tako, da bi izustil neko besedo. Povsem je osupel. »Kako ti je ime, dečko?« ga drzno vpraša dekan, da bi pokazal, kako samozavesten je v tej temni, nizki trgovinici, in fanta zapletel v pogovor, toda ta mu nič ne odgovori. Zato ponovi uradno: »Quod tibi nomen est?« toda latinščina, ki naj bi pripomogla, da bi se spora­ zumela, na vsem lepem zveni preslovesno, kot da bi prišel dekan sem odpravljat eksorcizme, kakor Kristus v evangeliju svetega Luke, ki isto vprašanje nameni obsedencu. Toda fant samo še bolj na široko odpira oči in ponavlja »ph, ph«, potem pa jo hitro popiha za police in pri tem oplazi kito česna, obešeno na žebelj.

17

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 17

9/19/2017 8:08:33 PM

Dekan je ravnal nespametno; ne bi smel pričakovati, da bodo tukaj govorili latinsko. Kritično se ozre po sebi – izpod plašča mu gledajo črni žimnati gumbi talarja. Tega se je najbrž prestrašil fante, pomisli dekan – talarja. Nasmehne se sam pri sebi in na misel mu pride sve­ topisemski Jeremija, ki bi prav tako skoraj izgubil glavo in je izjecljal: Aaa, Domine Deus ecce nescio loqui! – Gospod Bog, glej, ne znam govoriti.

Od takrat naprej dekan fanta v mislih imenuje Jeremija. Ko ta na lepem izgine, ne ve, kaj naj naredi. Zato se razgleduje po trgovini in si zapenja gumbe na plašču. Brat Pikulski ga je nagovoril, naj pride sem; poslušal ga je, toda zdaj se mu ne zdi več, da bi to bila dobra zamisel.

Nihče ne vstopi od zunaj, za kar se dekan v mislih zahvaljuje Bogu.

To bi bil nenavaden pogled – katoliški duhovnik, rohatynski dekan, v štacuni pri Židu čaka, da mu bodo postregli, kot kakšna meščanka.

Brat Pikulski mu je svetoval, naj gre k rabinu Dubsu v Lvov, sam je bil že večkrat tam in je od njega veliko izvedel. In dekan je šel tja, toda stari Dubs je imel katoliških duhovnikov, ki ga sprašujejo po knjigah, najbrž že čez glavo. Prošnja ga je neprijetno presenetila in tega, kar je gospoda Benedykta najbolj zanimalo, ni imel ali pa se je pretvarjal, da nima. Nadel si je vljuden izraz in cmokaje odkimal. Ko pa ga je dekan vprašal, kdo bi mu lahko pomagal, je Dubs zakrilil z rokami in mu, s tem da je obrnil glavo nazaj, kot da bi za njim kdo stal, pokazal, da ne ve in da mu, tudi če bi vedel, itak ne bi povedal.

Pozneje je brat Pikulski dekanu pojasnil, da gre pri tem za židovske herezije, in četudi se sami hvalijo, da pri njih herezij ni, pa se ven­ darle zdi, da za to eno delajo nekakšno izjemo in jo iskreno, brez zavijanja v vato sovražijo.

Nazadnje mu je Pikulski svetoval, naj gre k Šoru. Velika hiša s tr­ govino na glavnem trgu. Vendar je pri tem dekana pogledal nekam postrani, ironično ali pa se je dekanu vsaj tako zdelo. Mogoče bi moral te židovske knjige nabavljati po Pikulskem? Čeprav gospod dekan Pikulskega ne mara pretirano. Ne bi se mu bilo treba zdaj tukaj sramovati in znojiti. Toda dekan je zelo trmast, zato je šel sam.

18

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 18

9/19/2017 8:08:33 PM

Pretehtalo pa je še nekaj ne preveč razumnega – v vso zadevo se je pritaknila majhna besedna igrica; kdo bi verjel, da imajo takšne reči vpliv na svet. Dekan se je marljivo ukvarjal z nekim odstavkom Kircherja, v katerem je bil omenjen veliki vol Šorobor. In mogoče ga je sem pritegnila podobnost besed – Šor in Šorobor. Nenavadna je Božja volja.

Toda kje so te sloveče bukve, kje je ta pojava, ki zbuja plaho spošto­ vanje? Trgovina je videti kot navadna kramarija, pa je vendar lastnik baje potomec slovečega rabina, jako spoštovanega modreca Zalma­ na Naftalija Šora. Tukaj pa vidiš česen, zelišča, lonce z začimbami, kozarce in kozarčke, v njih pa začimbe vseh sort – tolčene, mlete ali pa še v svoji naravni obliki, kakor te palčke vanilje ali žebljički klinčkov, kroglice muškatnih oreščkov. Na policah so na senu zlo­ žene tudi bale blaga – to sta najbrž svila in atlas, zelo živih barv, privlačita pogled. Dekan pomisli, ali mogoče česa ne potrebuje, ven­ dar njegovo pozornost že pritegne okorni napis na velikem temno zelenem kozarcu: »Herba the.« Zdaj že ve, kaj bo naročil, kadar se bo končno kdo prikazal sem k njemu – malce tega zelišča, ki ga spravlja v boljšo voljo, kar pri dekanu pomeni, da lahko dela brez utrujenosti. Pa še prebavo izboljšuje. Kupil bo še prgišče klinčkov, da bo z njimi začinjal večerno kuhano vino. Zadnje noči so bile tako mrzle, da se zaradi mrzlih nog ni mogel zbrati pri pisanju. S po­ gledom išče kakšno klop, potem pa se vse odvrti v istem trenutku: izza polic se prikaže postaven, bradat moški v dolgi volneni suknji, izpod katere gledajo turški čevlji s špičastimi konicami. Čez rame­ na ima ogrnjen tanek temno moder plašč. Mežika, kot da bi stopil iz temne kleti. Izza njegovega hrbta radovedno kuka tisti Jeremija, ki se je prej preplašil, in še neka dva obraza, ki zelo spominjata na Jeremijevo obličje, zvedava in rdečelična. Na drugi strani, med vrati s strani trga, se je ravnokar zaustavil droben zadihan fant, ali pa mlad moški, saj je že krepko poraščen in nosi svetlo kozjo bradico. Opira se ob podboje in sopiha, očitno je pritekel sem, kolikor hitro je mo­ gel. Z očmi predrzno vrta v dekana in se nabrito nasmiha, pri tem pa kaže zdrave, široko razmaknjene zobe. Dekan ni gotov, ali ni ta

19

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 19

9/19/2017 8:08:33 PM

pogled slučajno posmehljiv. Ima pa že rajši dostojanstveno postavo v plašču, zato se obrne nanjo, nadvse prijazno: »Oprostite mi, gospod, ta nenapovedani obisk …« Oni ga napeto gleda, toda že čez hip se izraz na njegovem obrazu počasi omehča. Na njem se pojavi nekakšen nasmeh. Gospod dekan iznenada sprevidi, da ga oni ne razume, zato zdaj spregovori drugače, po latinsko, v veseli gotovosti, da sta se našla dva s skupnim jezikom. Žid počasi prenese pogled na fanta med vrati, tistega zasoplega, ta pa pogumno stopi noter in si pogladi jopič iz temnega sukna. »Jaz bom prevajal,« naznani z nepričakovano nizkim glasom z meh­ ko, razvlečeno rusinsko intonacijo, s prstom pokaže na dekana in navdušeno reče, da je to pravi pravcati duhovnik.

Dekanu ni padlo na pamet, da bo potreben prevajalec, nekako ni pomislil na to. V zadregi je in ne ve, kako bi se izmazal iz tega, kajti vsa zadeva, zamišljena kot zaupna, nenadoma postaja javna in bo vsak hip privabila sem cel semenj. Najraje bi odšel od tod v hladno meglo z zadahom po konjskem dreku. V tej nizki izbi, v zraku, gos­ tem od vonja začimb, se začenja počutiti obkoljenega, za povrhu pa zvedavo pogleduje noter še nekdo z ulice, da bi videl, kaj se tukaj dogaja. »Rad bi govoril s spoštovanim Elišo Šorom, če bo privolil,« reče. »Na samem.« Židje so presenečeni. Izmenjajo nekaj stavkov med sabo, Jeremija izgine in se vrne šele čez čas, ki ga napolnjuje neznosen molk. Oči­ tno je dekan dobil privolitev in zdaj ga peljejo za police. To sprem­ ljajo nekakšna šepetanja, lahni cepet otroških stopal, pridušena hi­ hitanja – kot da bi bile za tankimi stenami trume drugih ljudi, ki si zdaj skozi špranje v lesenih pregradah radovedno ogledujejo časti­ tega rohatynskega dekana, ki roma po skrivnih kotičkih židovskega doma. In izkaže se še, da je trgovinica na glavnem trgu komajda mostišče veliko bolj razvejene zgradbe, nekakšnega čebeljega panja; sob, hodničkov in majhnih stopnišč. Cela hiša je večja in zgrajena okrog notranjega dvorišča, ki ga dekan vidi samo s kotičkom očesa skozi okence v izbi, kjer se za hip ustavijo.

20

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 20

9/19/2017 8:08:33 PM

»Jaz sem Hričko,« se oglasi, medtem ko tako grejo, fant z bradico.

Dekan se zave, da če bi se hotel umakniti, sploh ne bi vedel, kako oditi iz tega čebeljega doma. Zaradi te misli se začne potiti, takrat pa se škripaje odprejo ena od vrat in skoznje se prikaže vitek moški v najboljših letih, s svetlim, gladkim, zagonetnim obrazom, s sivo brado, v suknji čez kolena, na nogah ima volnene nogavice in črne natikače. »To je rabin Eliša Šor,« navdušeno šepne Hričko.

Soba je majhna, nizka in zelo skromno opremljena. Na sredi stoji široka miza, na njej leži odprta knjiga, poleg nje pa na več kupih druge – dekanov pogled se pohlepno sprehodi po njihovih hrbtih, medtem ko poskuša razbrati naslove. Dekan ne ve veliko o Židih nasploh, te rohatynske pa pozna samo na videz.

Dekanu nenadoma postane všeč, da sta oba manjše rasti. Pred vi­ sokimi ljudmi se včasih počuti nekam zmedenega. Stojita si nasproti in za hip se dekanu zazdi, da se tudi onemu dopade ta podobnost. Žid se mehko usede, nasmehne in duhovniku z roko pokaže klop. »Z vašim dovoljenjem prihajam v teh nenavadnih okolnostih sem k vaši gnadi povsem inkognito, ker sem veliko slišal o vaši veliki modrosti in erudiciji …« Hričko se na sredi stavka ustavi in duhovnika vpraša: »In-ko-gnito?« »Kajpak, to pomeni, da kompetiram za diskrecijo.« »Kaj pa je to? Kom-pe-tiram? Dis-kre-cijo?« Dekan, neprijetno presenečen, umolkne. Na kakšnega prevajalca je naletel, vidi, da ga niti razume ne. Kako naj se potem pogovorita med sabo? Po kitajsko? Poskušal bo govoriti preprosto: »Prosim za očuvanje skrivnosti, kajti ne prikrivam vam vendar, da sem rohatynski dekan, katoliški duhovnik. Predvsem pa avtor.« Besedo »avtor« poudari s privzdignjenim prstom. »In danes se tukaj raje ne bi pogovarjal kot duhovnik, temveč prav kot avtor, ki se traj­ no ukvarja z nekim opusculumom …« »O-pu-scu-lumom?« ga doseže Hričkov vprašujoči glas.

21

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 21

9/19/2017 8:08:33 PM

»... manjšim delcem.« »Aha. Oprostite mi, prečastiti, ampak nisem vešč učene poljščine, samo takšnega navadnega jezika, v kakršnem govorijo ljudje. Toliko vem, kolikor sem slišal okrog konj.« »Od konj?« se neizmerno začudi dekan, jezen na zanikrnega pre­ vajalca. »Ja, ker delam pri konjih. Mešetarim.« Hričko govori in si pri tem pomaga z rokami. Moški ga gleda s temnimi, nedoumljivimi očmi, dekanu pa pride na misel, da ima mogoče opraviti s slepcem. »Potem ko sem že prebral nekaj sto piscev od platnice do platnice,« nadaljuje dekan, »si jih tu ali tam zdaj izposodil, zdaj spet kupil, čutim, da se mi je veliko bukev izmuznilo in se nikakor ne morem dokopati do njih.« Zdaj premolkne in čaka, da se bo oglasil oni drugi, toda Šor samo prikimava z ljubeznivim nasmehom, iz katerega nič ne sledi. »Ker pa sem slišal, da imate, vaša gnada, tu čisto posrečeno knjižnico, in čeprav vas za nič na svetu ne bi maral inkomodirati …« takoj se ne­ rad popravi, »... motiti ali nadlegovati, sem zbral pogum, v nasprotju z običajem, vendar drugim v prid, da sem prišel sem in …« Umolkne, kajti ravno se burno odprejo vrata in v to nizko izbico brez vsakršne napovedi vstopi ženska. Za njo noter pokukajo, šepe­ taje, obrazi, napol vidni v mraku. Na kratko zaveka majhen otrok, potem pa iznenada utihne, kot da bi se vse moralo osredotočiti na žensko: z odkrito glavo, obdano z bujnimi kodri, pogumno stopa s pogledom, zazrtim nekam predse, in moških niti pogleda ne; na pladnju nese vrč in suho sadje. Na sebi ima široko rožasto obleko, čeznjo pa vezen predpasnik. Drobna je, toda čedna, njena postava privlači pogled. Za njo caplja majhna punčka in nese dva kozarca.

Duhovnika gleda s tolikšno grozo, da se neprevidno zaleti v žensko, ki stopa pred njo, in se prekopicne. Kozarca se zakotrljata po podu, dobro, da sta iz debelega stekla. Ženska se ne zmeni za otroka, zato pa z enim pogledom, naglim in drznim, ošine dekana. Poblisnejo temne, mračne oči, velike in nekako brezdanje, presunljivo bela polt

22

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 22

9/19/2017 8:08:33 PM

pa hipoma zažari v rdečici. Dekana, ki običajno nima stikov z mladi­ mi ženskami, ta nenadni vpad preseneti; pogoltne slino. Ženska glas­ no postavi na mizo vrč in krožnik ter s tal pobrana kozarca in odide iz sobe, spet zazrta predse. Loputajo vrata. Tudi Hričko, prevajalec, se zdi zmeden. Zato pa Eliša Šor vstane, dvigne otroka, si ga posadi na kolena, vendar se mu punčka izvije in izgine za materjo.

Dekan bi stavil glavo, da je ta prihod ženske in otroka služil samo temu, da sta si ga lahko ogledali. Kaj takega! Duhovnik v židovski hiši! Eksotičen kot salamander. Pa kaj potem? Me mar ne zdravi zdravnik Žid? In ali mi tudi zdravil ne meša Žid? Vprašanje knjig pa je v nekem smislu prav tako vprašanje higiene.

Hebrejske črke »Knjige,« reče dekan in s prstom pokaže na hrbte na mizi ležečih

foliantov in elzevirjev. Na vsakem od njih sta z zlatkasto barvo izpi­ sana dva znaka, ki ju ima duhovnik za lastnikovi inicialki, saj v njiju 1) Str. 23 (original: 891) prepozna hebrejski črki: ‫שײץ‬

Poseže po svoji vozovnici na tem potovanju k ljudstvu Izraela in previdno položi pred Šora prinesene bukve. Zmagoslavno se na­ smehne, kajti to je Turris Babel Athanasiusa Kircherja, delo, veliko 2) Na str. 47 (867 org.) tako po vsebini kot po formatu, in dekan je veliko tvegal, da ga je se ponovi hebrejska beseda, ki je prva na včerajšnjem seznamu: privlekel sem. Kaj pa, če bi knjiga padla v to smrdeče rohatynsko blato? Kaj pa, če bi mu jo na sejmu iztrgal kak nepridiprav? Brez nje ‫ שײץ‬ne bi bil, kar je, pač pa bi prej postal kakšen omejen župnik, dekan jezuitski vzgojitelj na gosposki graščini, nečimrn cerkveni uradnik,

nakiten s prstani in sovražen svetu.

Primakne knjigo bližje k Šoru, kot da bi mu predstavljal svojo ženo.

3) str. 57 (org.: 857) Zdaj rahlo pobobna po lesenih platnicah. »Več jih imam. Toda Kircher je najboljši.« Odpre jo na slepo in gledata risbo Zemlje, predstavljene kot krogle, na kateri stoji visoki, ‫המתנה‬, ‫המתנה‬, ‫המתנה‬ vitki stožec babilonskega stolpa. »Kircher dokazuje, da babilonski stolp, katerega opis najdemo v Bib­liji, ni mogel biti tako visok, kot so to predstavljali. Stolp, ki bi 4) str. 624 (org. 303) segal vse do mesečeve sfere, bi zmotil ves red vesolja. Njegov spodnji ‫פרת משה רבנו‬, pikapolonica, ...

23

5) str. 890 (original: 45)

Or se vendar piše: alef-vav-reš

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 23

9/19/2017 8:08:33 PM

del, ki se opira na zemeljsko kroglo, bi moral biti ogromen. Zaslonil bi sonce, kar bi imelo pošastne posledice za vse stvarstvo. Ljudje bi bili primorani porabiti vse zaloge lesa in ilovice na zemlji …« Dekan se počuti tako, kot da bi glasil herezijo, in pravzaprav ne ve, zakaj to pripoveduje molčečemu Židu. Rad bi, da bi ga ta imel za prijatelja, ne za sovražnika. Toda ali bo to mogoče? Mogoče se bosta lahko sporazumela, čeprav nobeden ne pozna ne jezika ne navad ne osebnosti drugega, niti njegovih stvari in predmetov, niti nasmehov, kretenj dlani, ki delajo znamenja, ničesar; torej se bosta morda lahko sporazumela s pomočjo knjig? Ali ni prav to edina mogoča pot? Če bi ljudje brali iste knjige, bi živeli v istem svetu, vendar živijo v raz­ ličnih, kakor tisti Kitajci, o katerih je pisal Kircher. So pa tudi takšni, cela množica jih je, ki sploh ne berejo, in ti imajo uspavan razum, preproste, živalske misli, kakor tisti tlačani s praznimi očmi. Če bi bil on, gospod dekan, kralj, bi zaukazal, naj en dan tlake namenijo branju, ves kmetiški stan bi nagnal h knjigam in Republika bi bila takoj čisto drugačna. Mogoče je to celo vprašanje abecede – ker ne obstaja samo ena, temveč jih je veliko, vsaka pa drugače gradi misli.

Abecede so kakor opeke – iz nekaterih, žganih in gladkih, nastajajo katedrale, iz drugih, glinenih in hrapavih, pa navadne hiše. In čeprav je latinska zagotovo najpopolnejša, pa Šor vendar, kot se dozdeva, ne zna latinsko. Zato mu s prstom pokaže gravuro, potem še eno, pa še eno, in vidi, da se Šor z rastočim zanimanjem sklanja nadnje, dokler nazadnje od nekod ne potegne naočnikov, lično uokvirjenih s kovinsko žico – dekan Chmielowski bi tudi rad imel take, mora ga vprašati, kje se jih da naročiti. Izkaže se, da gravura zanima tudi prevajalca, zatorej se v troje sklanjajo nadnjo.

Dekan ju ošvrkne s pogledom, zadovoljen, da ju je oba ujel na trnek, in v Židovi temni bradi opazi zlate in kostanjevo rjave dlake. »Lahko bi si izmenjevala bukve,« predlaga.

Pove, da ima v svoji knjižnici v Firlejowu še dve deli velikega Kircherja, Arco Noe in Mundus subterraneus, pod ključem, ker sta predragoceni, da bi ju vsak dan jemal v roke. Ve tudi, da obstajajo še drugi naslovi, vendar jih pozna samo iz omemb tu in tam. In še

24

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 24

9/19/2017 8:08:33 PM

25

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 25

9/19/2017 8:08:33 PM

veliko mislecev preteklega sveta je zbral, tudi – doda, da bi se priku­ pil – židovskega historiografa Jožefa.

Nalivajo mu kompot iz vrčka in primikajo krožniček s suhimi figa­ mi in dateljni. Dekan jih pobožno tlači v usta, že dolgo jih ni jedel – nezemska sladkost ga pri priči spravi v boljšo voljo. Razume, da že mora s svojo zadevo na dan, zadnji čas je, torej pogoltne slaščice in preide k stvari; vendar se, že preden konča, zave, da so njegove bese­ de prišle pred časom in da tu ne bo kaj prida dosegel.

Morda to prepozna po nagli spremembi v Hričkovem vedenju. Po­ leg tega bi glavo stavil, da fant k temu, kar prevaja, dodaja še nekaj svojega. Samo tega ne ve, ali so to kakšna svarila ali, nasprotno – kaj, s čimer bi rad dekana podprl. Eliša Šor se majčkeno odmakne na sto­ lu, nagne glavo nazaj in pripre oči, kot da bi se podajal iskat nasvet v svojo notranjo temo.

To traja vse do trenutka, ko dekan – proti lastni volji – izmenja pomenljiv pogled z mladim prevajalcem. »Rabin posluša glasove starejših,« mu šepetaje pojasni prevajalec, dekan pa razumevajoče prikimava, čeprav ne razume. Mogoče ima ta Žid resnično kakšen magični stik z raznimi vražički, ne manjka se jih med Židi, vseh teh lamij in lilit. To Šorovo obotavljanje in nje­ gove zaprte oči dekana prepričujejo, da bi bilo bolje, če sploh ne bi prišel sem. Položaj je kočljiv in nenavaden. Ko se le ne bi izpostavljal infamiji. Šor vstane in se obrne k steni, povesi glavo in za hip tako obstoji.

Dekan postaja nestrpen – ali je to znak, da naj odide? Tudi Hričko je priprl oči in njegove dolge mladeniške trepalnice zdaj mečejo senco na z mehkim puhom prekrita lica. Sta mogoče zadremala? Dekan se tiho odhrkava, njun molk mu je pobral preostanke samozavesti. Že mu je žal, da je sploh prišel sem.

Nenadoma Šor, kot da se ne bi nič zgodilo, stopi k omaram in odpre eno od njih. Pobožno potegne ven debel foliant, opremljen z istima znakoma kot vse druge knjige, in ga položi na mizo pred duhovnika. Knjigo odpre od zadaj in obrača strani. Dekan vidi lepo izdelano naslovnico … »Sefer ha-Zohar,« reče pobožno in bukve pospravi nazaj v omaro.

26

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 26

9/19/2017 8:08:33 PM

»Kdo bi vam pa to prebral, častiti gospod …« se tolažeče oglasi Hričko.

Dekan pusti na mizi pri Šoru dva zvezka svojih Novih Aten kot spodbudo za prihodnjo izmenjavo. Potrka po njiju s kazalcem, potem pa z njim pokaže nase – naperi ga prav v sredino svojih prsi: »Jaz sem to napisal. Morali bi to prebrati, če bi le znali jezik. Veliko bi izvedeli o svetu.« Čaka na Šorov odziv, toda ta samo lahno privzdigne obrvi.

Dekan Chmielowski in Hričko skupaj stopita ven, na hladni, neprijetni zrak. Hričko še nekaj razpreda, duhovnik pa ga pozorno opazuje – njegov mladi obraz z začetki bodoče poraščenosti, dolge, zavihane trepalnice, ki mu dajejo nekoliko otroški videz, in končno njegova kmetiška oblačila. »Si ti Žid?« »Eh, ne …« mu odvrne Hričko in skomigne z rameni. »Jaz sem od tod, iz Rohatyna, evo, iz te hiše. Menda pravoslavec.« »Od kod potem poznaš njihovo govorico?« Hričko se primakne bližje in gre zdaj skoraj vštric z dekanom, oči­ tno se počuti povabljenega k takšni zaupnosti. Reče, da sta mu oče in mati umrla za kugo leta 1746. Kupčevala sta s Šorovimi, oče je bil obrtnik, strojil je kože, in ko je umrl, se je Šor zavzel za Hrička, njegovo babico in mlajšega brata, Oleša, odkupil je očetove dolgove in vzel trojico sosedov v svoje okrilje. Živijo torej v soseščini, tako da ima zdaj več opraviti z Židi kot s svojimi, in še sam ne ve, kdaj se je naučil tega njihovega jezika, v njem govori tekoče kot v svojem lastnem, kar pogosto pride prav pri različnih opravilih in poslih, kajti Židje, zlasti starejši, so nezaupljivi do poljščine in rusinščine. Židje niso takšni, kot se o njih govori, še zlasti ne Šorovi. Veliko jih je in imajo topel, gostoljuben dom, vedno ti dajo kaj pojesti in čašico vodke, kadar je mraz. Zdaj se Hričko uči obrti svojega očeta, da bo po njem prevzel strojarstvo, po tem bo vedno povpraševanje. »Pa nimaš nobenih krščanskih sorodnikov?!« »Seveda jih imam, ampak so daleč in se ne menijo kaj prida za nas.

O, to pa je moj brat, Oleš.« K njima priteče morda osemleten fantič, 27

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 27

9/19/2017 8:08:33 PM

ves pegast. »Častiti gospod, naj jih nikar po nepotrebnem ne skrbi za nas,« mu veselo reče Hričko. »Bog je človeka ustvaril z očmi na sprednji, in ne na zadnji strani glave, kar pomeni, da se mora človek ukvarjati s tem, kar bo, ne pa s tem, kar je bilo.« Dekan res prizna, da je to dokaz božje iznajdljivosti, čeprav se ne spominja, kje v Svetem pismu je bilo to povedano. »Nauči se pri njih jezika, pa boš lahko prevajal te bukve.« »Ah, kje pa, častiti gospod, mene ne vleče k bukvam. Vse to branje me dolgočasi. Jaz bi se prej lotil kupčevanja, to mi ugaja. Najraje s konji. Ali pa kakor Šorovi: z vodko in pivom.« »Oh, kako si že podivjal pri njih …« reče dekan. »Pa kaj potem, ali sta mar kaj slabša od drugega blaga? Ljudje mo­ rajo piti, ker imajo težko življenje.« Medtem ko stopa za dekanom, še nekaj pleteniči, čeprav bi se ga ta že rade volje otresel. Benedykt Chmielowski se obrne proti semnju in s pogledom išče Roszka, najprej pri kožuhih, potem pa po celem trgu, toda medtem se je nagnetlo še več ljudi in pravzaprav ni upa­ nja, da bi našel kočijaža. Zato sklene, da bo šel sam do koleslja. Pre­ vajalec pa se je tako močno vživel v svojo vlogo, da mu še pojasnjuje nekatere reči, očitno vesel, da ima priložnost. Pripoveduje torej, da se pri Šorovih pripravljajo na veliko svatbo, ker se Elišev sin (tisti, ki ga je dekan videl v trgovini, ta domnevni Jeremija, v resnici pa Izak), ženi s hčerko nekih moravskih Židov. Kmalu bo pripotovala vsa nji­ hova družina in veliko sorodnikov iz okolice, iz Buska, Podhajcev, Jezierzanov in Kopyczyncev pa tudi iz Lvova in mogoče celo iz Kra­ kova, čeprav je pozen letni čas, po njegovem, Hričkovem, mnenju pa je bolje stopiti v zakon poleti. Pa še to reče Hričko, ta klepetulja, da bi bilo dobro, če bi lahko tudi častiti gospod prišel na to poroko, potem pa si to očitno predstavlja, saj bruhne v smeh, prav takšen, ki ga je dekan najprej imel za posmehljivega. Dobi groš.

Hričko pogleda groš in v hipu izgine. Dekan postoji, vendar se ta­ koj kot v razburkano vodo potopi v semenj in potone v njem, ko hiti za okusnim vonjem paštet, ki jih prodajajo nekje v bližini.

28

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 28

9/19/2017 8:08:33 PM

2 O usodni vzmeti in ženski bolezni Katarzyne Kossakowske Ravno takrat sta v Rohatyn prispeli kamienška kastelanka Katarzyna Kossakowska, rojena Potocka, in starejša dama, znanka, ki jo je spremljala in s katero sta bili že več dni na poti iz Lublina v Kamieniec.

Uro za njima se peljejo vozovi s kovčki, na njih pa obleke, posteljnina in namizno posodje, zato da bosta, če se bosta morali kje pomuditi v gosteh, imeli lastni porcelan in namizni pribor. Čeprav sli, odposlani nalašč za to, vnaprej obveščajo družino in prijatelje na gospoščinah, ki se jim ženski približujeta, jima ne uspe vedno najti varnega in udobnega prenočišča. Takrat jima preostanejo gostišča in krčme, v katerih je hrana pogosto zanikrna. Gospa Drużbacka, ki je že v letih, je komajda živa. Pritožuje se nad slabo prebavo, gotovo zato, ker se vsak obrok takoj pretrese v želodcu kakor smetana v pinji.

Vendar pa zgaga ni bolezen. Huje je s kastelanko Kossakowsko – od včeraj jo boli trebuh in zdaj čemi v kotu kočije povsem brez moči, zato pa hladna, mokra in tako hudo bleda, da se Drużbacka začenja bati za njeno življenje. Zato iščeta pomoč tukaj, v Rohatynu, kjer je okrajni načelnik Szymon Łabęcki, ki je, tako kot vsi pomembnejši ljudje na Podolju, v svaštvu s kastelankino družino.

Tržni dan je in lososna pokrita, vzmetena kareta, okrašena z mehkim, zlatastim ornamentom z grbom Potockih, naslikanim na vratcih, s kočijažem na kozlu in v spremstvu mož v uniformah živih barv že vse od mitnice v mestecu vzbuja precejšnje vznemirjenje. Kočija se neprestano ustavlja, ker cesto zastavljajo pešci in živina. Nič ne zaleže 29

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 29

9/19/2017 8:08:33 PM

pokanje z bičem nad glavami. Ženski, skriti v notranjosti ekvipaže, plujeta v njej kot v dragoceni školjki čez razburkane vode večjezične, vrveče množice sejmarjev.

Nazadnje se kočija, kar je bilo v tej gneči mogoče pričakovati, natak­ ne na neko oje, poči vzmet, ta nova izboljšava, ki zdaj samo otežuje potovanje, in kastelanka pade s sedeža na pod, obraz pa se ji spači od bolečine. Drużbacka zakolne, skoči naravnost ven v blato in začne sama iskati pomoč. Najprej ogovori dve ženski s košarama, vendar se zahihitata in pobegneta, pri tem pa se med seboj pogovarjata po rusinsko, potem potegne za rokav Žida v kučmi in plašču – ta se trudi, da bi jo razumel, in ji celo nekaj odgovarja v svojem jeziku ter kaže nekam v dolnji konec mesteca, k reki. Takrat se Drużbacka, ki je izgubila potrpljenje, postavi na pot dvema trgovcema imenitnega videza, ki sta ravnokar izstopila iz koleslja in se približala zbrani gru­ či, toda tadva sta, kot se izkaže, menda Armenca, ki se samo peljeta tod skozi. Samo zmajujeta z glavo. Tik poleg njiju pa si Drużbacko nekam ironično, tako se ji vsaj zdi, ogledujejo Turki.

Zakriči torej, jezna na vso to množico naokoli in na to, kje se je znašla: »Ali je tu kdo, ki govori po poljsko?!« Na videz je to eno kra­ ljestvo, ista Republika, toda tukaj je povsem drugačna kakor na Ve­ likopoljskem, od koder prihaja. Tu je divje, obrazi so tuji, eksotični, oblačila smešna, nekakšne scefrane suknje, nekakšne krznene kučme in turbani, bose noge. Hiše zgrbljene, majcene in ilovnate, celo na mestnem trgu. Duh po sladu in govnu, vlažni vonj odpadlega listja.

Nazadnje zagleda pred seboj drobnega, starejšega katoliškega du­ hovnika, povsem sivega, v dokaj zanikrnem plašču, s torbo na rami, ki z izbuljenimi očmi nadvse osuplo strmi vanjo. Zgrabi ga za pole plašča in ga stresa, pri tem pa sika skozi zobe: »Za božjo voljo, povejte mi, častiti oče, kje je tu hiša načelnika Łabęckega! Pa niti besede! Molčite o vsem!« Duhovnik prestrašeno mežika. Ne ve, ali naj ji odgovori ali osta­ ne tiho. Mogoče bi ji kar z roko pokazal smer? Ženska, ki ga tako brezobzirno vleče, je majhna, bolj okrogle postave, z živimi očmi in zajetnim nosom; izpod avbe ji kuka kodrček osivelih las.

30

Olga Toracuyk Tekst 19.9-pia.indd 30

9/19/2017 8:08:33 PM