Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4
22.Nov.2016 12:15
Sunjeev Sahota LETO UBEŽNIKOV
Naslov izvirnika: The Year of the Runaways Copyright © by Sunjeev Sahota, 2015 Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2020 Copyright © for translation by Petra Meterc, 2020 All rights reserved.
Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111-311.2 SAHOTA, Sunjeev, 1981Leto ubežnikov / Sunjeev Sahota ; prevedla Petra Meterc. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2020. - (Zbirka Eho ; 23) Prevod dela: The year of the runaways ISBN 978-961-7020-56-4 COBISS.SI-ID 24750595 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu
Sunjeev Sahota
LETO UBEŽNIKOV
Prevedla Petra Meterc
ZIMA
1. Prihodi Randip Sanghera je stal pred zeleno-modrim zemljevidom, z žebljički pritrjenim na steno. Zemljevid je bil v stanovanju že od prej, in čeprav je bil velik in zguban, v sredino Atlantika pa je nekdo z ugašanjem cigaretnih ogorkov vžgal črne otoke, ga je obdržal kot opomin na zunanji svet. Glede rož, ki so bile videti, kot da bi jih iz slabe vesti predolgo izbiral na bencinski črpalki, pa že ni bil več tako prepričan. Znebil se jih bom, se je odločil, nato pa je zaslišal, da zunaj nekdo parkira, in misel mu je izpuhtela iz glave. Z enim nervoznim korakom za drugim je sestopal po ozkem stopnišču, si ravnal manšete in težko požiral slino. Skozi marogasto steklo je videl neko postavo. Ko je odprl vrata, je pred njim, sevajoč iz teme, v kljub mrazu odpetem plašču, stala Narinder Kavr. Torej je celo v Angliji nosila kesri. Balonast, temnozelen, tak, ki se je ujemal z njenim salvar kamizom. Izpod njega ji je uhajal pramen las in se ji kodral ob ušesu. Pozabil je, kako velike in bistre oči ima. Za njo je taksi v loku obrnil in se odpeljal po klancu navzdol. Narinder je sklenila dlani pod brado – »Sat sri akal« – in Randip je pokimal, vzel njen kovček ter jo prosil, naj mu sledi gor po stopnicah. Prtljago je postavil na sredino sobe, in ko se je zopet dvignil, je z glavo zadel ob golo žarnico, tako da se je kabel upognil kot z drevesa pregnana kača. Stala je ob oknu in se z obema rokama oklepala torbe. »Zelo tiho je,« je rekel Randip. 7
»Zelo lepo je. Hvala.« »Si že kdaj bila v Sheffieldu?« »Prvič sem tu. Kako se že reče temu koncu mesta?« »Brightside,« je rekel. Malce se je nasmehnila in se ozrla po sobi. Pokazala je na štedilnik. »Včasih smo imeli takšnega. Pred leti.« Tudi Randip ga je pogledal: bela, samostoječa reč, nad katero je visela ponev za žar. Madežev na grelni plošči ni mogel odstraniti, pa če jih je še tako drgnil. »Tudi mikrovalovka je,« je rekel in pokazal nanjo. »In pralni stroj. Pa toaster in čajnik in sedežna … preproga …« Zašel je in sam sebi se je zazdel bedast. »Gretje dobro dela. Vključeno je v najemnino. Na žalost ni televizorja.« »Tega sem vajena.« Pogledala je na steno. »Lep zemljevid.« »O. Hvala. Mislil sem …« Kaj je že mislil? »Rad bi obiskal vsak kontinent tega sveta.« Vljudno se je nasmehnil, kot da bi ravnokar rekel, da bi rad obiskal Jupiterjeve lune. »To so ene od mojih sanj.« Sicer pa sta bili tu samo še dve sobi. Kopalnica je bila miniaturna, in ko je s težavo odprl pipo, so cevi zagodrnjale kot bivol. Sredi zelenkaste kadi je kot vesoljski iztrebek v popolnem zvitku ležala kromirana ročka prhe. »Tole pa je samo tvoja soba,« je rekel in odprl druga vrata. Ni vstopila. Ni bilo kaj dosti videti: francoska postelja, stojalo za njene obleke, nekaj žičnatih obešalnikov. Nekaj koščkov gumijastega lepila na vlažnih, ohlapnih tapetah. Nasproti jima je stalo dolgo, uokvirjeno ogledalo, v katero sta se kar naenkrat zastrmela, medtem ko je 8
stal za njo. Segala mu ni niti do ramen. Bilo je hladno in opazil je, da se ji skozi tuniko vidijo bradavice. Namrščila se je in si zagrnila plašč, on pa je umaknil pogled. »Žal mi je,« je rekel. »Premajhno je. In umazano. Jutri bom poiskal kaj drugega.« »V redu je. Res. Hvala, da si mi ga poiskal.« »Res?« Olajšano si je oddahnil. »Pod hribom ustavlja avtobus, ki te pripelje v mesto.« »In ta hrib mi bo pomagal vzdrževati kondicijo.« »In v okolici ni veliko apneh.« Ustnice so se ji razprle, vendar ni spregovorila. »Kot si prosila,« jo je spomnil. »In gurdvara je samo nekaj postaj stran. V Burngreavu. Lahko ti jo pokažem? Če želiš?« »Bova videla,« je rekla. »Pozno je. Te lahko pokličem jutri?« »Seveda. Pa še to, vedeti moraš, da je stanovanje spodaj prazno. Torej ne bo nobenega hrupa.« Nasmehnil se je, zadovoljen sam s sabo. »Ja, tole stanovanje je bilo prav posebno odkritje. Še posebej v zimskih mesecih ni lahko. Srečo sva imela.« Ta »sva« je bil sporen in ga je vrgel iz tira. »Zdaj pa moram iti,« je brž rekel. Pobral je zgornji del svoje rdeče trenirke, si ga zapel vse do brade in si potisnil prekratke rokave do komolcev. Pospremila ga je k vratom in mu rekla: »Verjetno bi moral prinesti nekaj svojih stvari in jih pustiti tu.« Skorajda je bleknil, da njegov kovček čaka zunaj, v prehodu med hišami. »Nekaj jih bom prinesel. Ampak te bom prej poklical.« Ni želel biti eden tistih fantov, ki se pojavijo pri dekletu doma nenapovedano in nepričakovano. Potem se je spomnil na žetone za električni števec. »Luč.« Pokazal je po stopnicah navzdol. »Pod njimi je števec. Zanj potre9
buješ roza žetone za elektriko. Ne belih. Roza. Za vogalom je trgovina. Tam je tetka, ki jih prodaja.« Videti je bila zbegana. »Zbirati moram te žetone? Kot bone?« »Ja, vzameš jih v trgovini. Samo pazi, da kartico vstaviš naravnost. Bi rada, da ti pokažem? Števec?« Še nikoli ni slišala, da bi bila elektrika roza ali bela ali kakršnakoli že, a ker je bila utrujena od poti, je rekla, da bi pravzaprav rada samo spala. »Pa hvala za vse, Randip.« Njegovo ime je izgovorila brez dži-ja, in to njemu v obraz, kar ga je malce prizadelo. Ampak to je bila Anglija. »Nič hudega. In ne skrbi. Še nekaj časa jih ne boš rabila. Preden si prišla, sem jih vstavil cel kup.« Še enkrat se mu je zahvalila, nato pa si je – morda je zaradi živčnosti morala zaposliti prste – ponovno zategnila čuni čez turban in pod brado. To je kdove zakaj na videz povečalo njene oči. Randip je odprl denarnico in ji pomolil nekaj bankovcev. »Za naslednji mesec.« Gledal je stran. Tega ni maral početi na ta način. Ko je živela v Londonu, je šlo vsaj po pošti. Očitno jih je bilo tudi njej nerodno vzeti. Poslovil se je. Na polovici stopnic se je ustavil in se ozrl nazaj. »Upam, da te ne moti, če vprašam, ampak ali je vse v redu? Saj nisi v kakšnih težavah?« »Oh, samo odpočiti si moram. Jutri bom v redu. Te lahko pokličem?« »Seveda me lahko. Seveda.« Nasmehnil se je, nato pa odkorakal po preostalih stopnicah in odprl vhodna vrata. Še zadnjič ji je pokimal v slovo. S sklenjenimi rokami se je nagnila čez prag. Videti je bila negotova.
10
Randip je na poti domov v avtobusu držal kovček v naročju. Seveda ga ni nameravala povabiti, naj ostane. Neumno si je bilo misliti, da ga morda bo. Če že kaj, se je zdaj spraševal, ali se ni zdela neučakana, da jo pusti samo. Robato je pljunil na robec in z rjavega usnja na kovčku, ki se je kljub poti z avtobusom v Delhi, z letalom v London in zadnjim trem mesecem tičanja na vrhu tiste ogabne omare še vedno bleščal, zdrgnil nekaj umazanije. Izstopil je tik pred hišo in videl, da za zagrnjeno zaveso miglja sivomodri soj televizorja. Upal je, da bodo že spali. Šel je po daljši poti naokrog in se vmes ustavil v Londisu in si kupil tiste sladko-kisle bombone v obliki stekleničk kokakole. »Odhajaš?« ga je vprašal singh. Kovček. »Samo nekomu sem pomagal pri selitvi.« Ko se je vrnil, je bila televizija še vedno prižgana. Randip je polagoma obrnil ključ v vratih, se zdrznil ob zadnjem glasnem poku kovinskega jezička in jo ubral naravnost v svojo sobo v drugem nadstropju. Sedel je v sobi in loščil delovne čevlje z rolo toaletnega papirja, potem pa je zamenjal odejo na vzmetnici in jo ob robovih skrbno spodvihal. Nato je legel, okrog njega je bila prostorna tema, in brez prave vneme še enkrat segel po roli toaletnega papirja. Bilo je blizu polnoči, ko ga je zbudil ropot vrat. Ni nameraval zaspati in v roki je še vedno tiščal zmečkani, lepljivi toaletni papir. V pritličju je stopil skozi zaveso iz korald in našel Avtarja, kako hlasta vodo naravnost iz pipe. Na hrbtni strani uniforme mu je pisalo Crunchy Fried Chicken. Randip je stal na vratih in si na prste navijal in odvijal ene11
ga od dolgih nizov korald. Na steni ob hladilniku je visel koledar z golimi tropskimi blondinkami. Kmalu bi moral kdo prinesti novega. Avtar je zaprl pipo, a je iz nje še kar kapljalo. »Kje pa so vsi?« »Spijo.« »Je kdo šel po mleko?« »Mislim, da ne.« Avtar je zastokal. »Sam ne morem vsega, jar. Kdo je na vrsti za roti?« Randip je skomignil. »Jaz ne.« »Stavim, da tisti novi tip. Grem stavit, da bodo že spet bhančod zažgani.« Randip je pokimal in zavzdihnil. Skozi okno se je videla polna luna. Vendar pa ni bilo nobenih zvezd, samo enakomerno brezno črnine, in če je spremenil fokus pogleda, je videl svoj nerazločni odsev. Spraševal se je, kaj počne njegov oče. »Misliš, da ima Gurprit prav? Glede tega, kar je rekel danes zjutraj?« »Kaj je pa rekel danes zjutraj?« »Saj si bil zraven.« »Spal sem.« »Rekel je, da ni delo tisto, zaradi česar zapustimo dom in pridemo sem. Da je to ljubezen. Ljubezen do naših družin.« Randip se je obrnil k Avtarju. »Misliš, da je to res?« »Mislim, da je grozen sentimentalnež. Sem pridemo iz istega razloga, iz katerega naši ljudje počnejo vse, kar počnejo. Dolžnost. Opravljamo svojo dolžnost. In to je sranje.« 12
Randip se je obrnil nazaj proti oknu. »Mogoče.« »Pa mimogrede, vprašal sem bhadžija, ampak zdaj nimajo ničesar.« Služba, se je spomnil Randip. Oddahnil si je. To je omenil v enem od svojih trenutkov šibkosti, ko je potreboval solidarnost. Ena služba mu je bila čisto dovolj. Ni vedel, kako Avtarju znese opravljati dve. »In kako je šlo s tisto punco?« »Nič posebnega,« je rekel Randip. »Sem ti rekel,« in Avtar je pobral svojo naramno torbo s tal, kjer je ležala ob sodčku z moko. Izvlekel je kartonasto študijsko mapo in se potegnil na delovni pult. Randip se je doslej že naučil, da se Avtar, kadar noče, da ga motiš, preprosto ne zmeni zate, dokler ne odideš. Pustil je, da so mu koralde zdrsnile med prsti, in se obrnil, da bi odšel, takrat pa ga je Avtar vprašal, ali je res, da ga je zjutraj Gurprit udaril v vrsti za kopalnico. »Saj ni bilo nič,« je rekel Randip. »Samo ljubosumen je, veš.« Randip je čakal – na sočutje? na podporo? – toda Avtar se je sključil nazaj k svoji knjigi in šepetaje preizkušal besede, pri tem pa so se mu ob koncu vsake vrstice zasvetile oči. Avtarjeva drža je Randipa spominjala na to, kako se je včasih tudi sam vozil med gimnazijo in domom z učbenikom v naročju. V svoji sobi se je preoblekel v spodnji del trenirke, slabe volje, ker si ga je pozabil pogreti ob pečici, nato pa zlezel pod odejo. Vedel je, da bi bilo dobro, če bi zaspal. Že čez pet ur bo spet moral biti pokonci. Toda čutil je nemir, nenadoma in nerazumljivo je bil optimističen, prvič po več mesecih. Ali pa po več letih? Vstal je, stopil k oknu 13
in prislonil čelo ob hladno šipo. Bila je nekje na drugem koncu mesta. Nekje v tistem temnem kotu onkraj luči, onkraj nejasnega rožnatega obrisa, o katerem je vedel, da je nočni klub, imenovan Leadmill. Spraševal se je, ali je opazila, kako je vsak večer po delu drgnil vrata, odstranjeval vodni kamen s ploščic in čistil preprogo. Morda je o vsem, kar je naredil, premišljala prav zdaj, ko je zlagala obleko iz kovčka na stojalo. Morda pa se je odločila, da se namesto tega skopa, in zdaj gleda televizijo z debelima modrima brisačama, ovitima okoli glave in telesa, kot to počno britanska dekleta. Čelo je še močneje pritisnil ob steklo. Spet je bil trapast. Kot prvo, tam ni televizorja. Pa vendar se ni mogel znebiti občutka, da gre za prelomnico v njegovem življenju, da mu je bila poslana z razlogom. Saj ga je poklicala, ko je bila v stiski, kajne? Spraševal se je, ali je že našla njegovo sporočilo, kartico z vonjem po vrtnicah, prislonjeno v omarici nad pomivalnim koritom. Zdrznil se je in upal, da ga ni. Takrat na bencinski črpalki je samega sebe prepričal, da gre za stvar omike. Zdaj je z izdihom globoko zastokal, zaprl oči in se prisilil, da se je spomnil vsake skrbno napisane besede. Draga Narinderdži, srčno upam, da si dobro in da ti je v tvojem novem domu všeč. Lepo stanovanje za lepo dekle. In morda nov začetek za naju oba. Če sem ti lahko kakorkoli v pomoč, me mirne duše pokliči. Noč in dan sem ti na uslugo. Za zdaj pa naj bom prvi, ki ti v tvojem novem domu zaželi kar najbolj srečno novo leto (2003). S spoštovanjem, tvoj Randip Sanghera Bilo je že po dveh ponoči, pa je Avtar še vedno sedel na pultu. Študijske zapiske je odložil že pred časom. 14
Gležnja je imel prekrižana in pete superg so mu rahlo potrkavale po omaricah. Čutil je, kako mu oči začenjajo lesti skupaj in mu prednje pada plitva tema. Poskočil je nazaj v pokončno držo. »Daj no, daj no,« je rekel, deloma sebi, deloma pa Balu, tipu, ki ga je čakal. Preveril je telefon. Ponovno preštel denar. Imel je dovolj, dovolj je zaslužil. Nato mu je zazvonil telefon, preglasen za to nočno uro. Bili so oni. »A potem pridemo k tebi?« »Ne, ne. Počakajte me pri Botaničnem.« Ni hotel, da bi vedeli, kje živi. Zapel si je jakno, se izmuznil iz hiše in jo ubral po klancu navzdol proti Ecclesall Roadu, kjer je skrenil stran od mesta. Zanemarjene restavracije so bile vse zaprte, trgovine za en funt so imele spuščene roloje. Ta cesta mu je bila podnevi všeč, bila je prostor za posle in izmenjave, cesta, za katero se je zdelo, da se nadaljuje proti hribom. Nocoj pa je bila tu le razdrobljena tišina, za sabo je imel mesto, pred sabo mrko podeželje. Z ustnicami je zgrabil vrh zadrge, ga frcal s koncem jezika in izdihoval oblačke zraka, ki so za hip obviseli v mrazu. Zavil je gor proti Botaničnemu vrtu in jih videl, kako sedijo v svojem dragem črnem beemveju z obrazi, obsijanimi z notranjo lučjo avtomobila. Voznik je še vedno pritiskal na plin. Ven je stopil Bal, najstarejši od treh bratov, ves v usnju in z urejeno brado. Zlati prstan na njegovi desni roki je bil enake velikosti in oblike kot kovanec za petdeset penijev. Avtar je pokimal in mu počasi stekel naproti. »Zakaj tako pozno? Kmalu imam službo.« »Je že res, kar pravijo, kolega. Mraz za popizdit tle gor na severu.« 15
»Vas je kaj zadržalo?« »Eden od vas tepcev. V Birminghamu. Tega ne bo več naredil.« Avtar mu je predal denar. »Vse je tu. Tako da reci svojemu stricu, naj ne nadleguje moje družine. Si razumel?« Bal je preštel denar, bankovec za bankovcem. »Dobro. Tole je potem samo moj delež.« »Aré, odjebi. Ne morem dodatno plačevati vsakega …« Klofnil je Avtarja. »Pička ti materna, dve ponoči je, jaz nekje v riti sredi ničesar, ti bi se pa še kregal z mano, pizda?« Avtar je z roko na licu pogledal proti drugima dvema v avtu, proti bejzbolskemu kiju, za katerega je vedel, da ga imajo v prtljažniku, in spet nazaj v Balov robustni obraz. Višina, ki je Balovo debelost razporedila po vsem telesu, tega ni mogla narediti na njegovih zalitih licih in čeljusti. Iz žepa je vzel še tri bankovce in mu jih vrgel: »Če bi bili v Indiji, bhadži, prisežem, da bi ti polomil vse bhančod kosti.« Bal se je naredil zmedenega: »Kaj bi pa jaz počel v Indiji?« Nato se je zasmejal in Avtarja uščipnil v lice, kot bi bil otrok. Čez tri ure spanja je Avtar na silo navlekel drugi par trdih nogavic čez prvega in si na noge potegnil prevelike delovne čevlje. Ob straneh je vanje natlačil papirnate brisače, dokler se mu niso prilegali. Nato je vzel nahrbtnik, čelado in odsevno jakno in hitro zaklenil vrata. Bil je pozen. Z Randipom sta bila zadnja od dvanajstih, ki sta prišla v pritličje. Nad kadilno paličico sta odmrmrala hitro mo16
litev in odbrzela ven. Avtarja to ni motilo: pomenilo je, da sta dobila najbližje mesto za čakanje. Ulične svetilke so še vedno gorele in razgrinjale svojo zimsko rumenost. Mraz je bil oster kot igle. »Kakšen mraz, jar,« je rekel Randip in dlani v rokavicah vtaknil pod pazduhe. Zavila sta na Snuff Mill Lane in čakala poleg razvejene žive meje ob Sparu. Tabla za Nacionalno loterijo je pozvanjala v vetru. Vsak kombi, ki se je ustavil, je bil videti, kot da zgolj dostavlja jutranje časopise. »Tu je bil včasih mlin,« je rekel Randip. »Pred več stoletji. Bral sem o tem.« »Ja,« je rekel Avtar, preutrujen, da bi zares govoril. Izvlekla sta vsak svojo tupperware posodo in snela pokrov. Avtar je dvignil enega od čapatijev: drobljivo izmaličeno reč, polno zažganih lukenj. »Brez heca, iskreno mislim, da bi to še moj kurc znal boljše naredit.« Randip si je po rotiju namazal gobi s čilijem, nato pa ga celega zvil v klobaso. Beli transit je prispel, zlezla sta v zadnji del in se stisnila na notranje oboke koles. Drugi so bili že tam, jedli so ali spali po odejah, ki so prekrivale valovita tla. Randip si je stlačil torbo pod kolena, za noge. Nasproti njega je Gurprit vlekel zvito cigareto in gledal naravnost vanj. »Si imel to jakno na sebi vso pot po ulici?« je vprašal Gurprit, ki se je zibal sem ter tja. »A bi bhančod rad, da te vidijo?« »Mudilo se mi je.« »Mudilo se ti je, da nas vse ujamejo, kaj, mali princ?« 17
Kmalu bo moral odnesti nekaj svojih oblek k njej. Osredotočil se je na to. »No, kakšna je bila?« je vprašal Gurprit. »Naša gospa Singhova?« Randip se je pretvarjal, da ga ne sliši. »Alo! Nekaj sem te vprašal.« »Nič posebnega. Kot vsaka punca.« »Ah, daj no. Visoka, suha, majhna? Kaj pa …?« Z rokami je nakazal prsi. Randip se je namrščil in rekel, da ni opazil, da mu ni bilo do tega, da bi opazil. »Pa ti ni pustila, da ostaneš?« »Jaz nisem hotel.« Guprit se je zasmejal. »Mogoče pa še kdaj boš.« »Pusti ga pri miru,« je rekel Avtar ostro, s še vedno zaprtimi očmi. »Kam gremo pa danes?« je hitro vprašal Randip. Vinny – šef, voznik – se je oglasil: »Novo delo, fantje. V Leeds gremo.« Vsi so začeli godrnjati in se pritoževati, češ kako pozno bodo nazaj. »Ej, dajte se umirit, a je prav? Ali pa naj grem po par ta novih, ki zares hočejo delat?« Nekdo v zadnjem delu je stisnil pest in z njo kazal, kot da si ga meče na roko, novo gesto, ki je v zadnjem času krožila po hiši. Gradbišče, kjer naj bi postavili hotel, je bilo tik za železniško postajo. Na tabli, ki je bila tako bela, da se je bleščala, je pisalo: Kmalu! Zeleni: luksuzni, podnebju prijazni bivanjski prostori in hotel v mestu Leeds. Za zdaj pa je bil 18
to le orjaški krater, vrhnja plast zemlje je bila odkopana in zrinjena v piramidasti kup ob strani. Na srečo so vsaj odstranili vse grmovje in drevesa. Zbrali so se v kotu parkirišča ob železniški postaji, ki je gledalo na gradbišče. Pridružil se jim je še en kombi moških. Muslimani, je ugibal Randip. Po videzu sodeč nemara celo Bangladeševci. Približal se jim je moški s čelado, poševno poveznjeno na veliko rožnato glavo. Stopil je naravnost k Vinnyju, nekaj sta se pogovarjala in se nato rokovala. »No, pa dajmo, fantje,« je rekel Vinny. »To je John. Vaš šefe. Delajte, kar vam reče, pa vam ne bo hudega. Poberem vas ob sedmih.« Kombi je prestavil v vzvratno, in Vinny se je odpeljal. Randip se je pomaknil bližje k Avtarju: če jih misli ta John razvrstiti po parih, potem bi bil rad z njim. Toda John jim je najprej razdelil velike rumene liste z rahlo zarisanim karom. Avtar je vzel enega in ga preučeval. Randip si ga je ogledoval čez njegovo ramo. »To so projektni načrti,« je rekel John, medtem ko je hodil gor in dol. »Kot vidite, je ogromno dela, ogromno dela, tako da gremo korak za korakom, prav? Razumete?« »To bi lahko počeli z zaprtimi očmi,« je zamrmral Avtar. »Sala bhančod.« »Ej! Ne, bhadži!« je rekel John, z zvitkom papirja pokazal na Avtarja in izbruhnil v pandžabščini. »Ne jebem več svoje sestre, ačha?« Avtar je strmel vanj z odprtimi usti, potem pa so se vsi zarežali. Nadeli so si čelade, si s čela odmaknili lase, izbrali vsak po en pas z orodjem in se namenili proti betonskim pod19
ložnim ploščam, naloženim v lične sklade na lesenih paletah. John jih je poklical nazaj. Hotel je, naj najprej postavijo pilote. »Ampak to bo trajalo dvakrat dlje,« je rekel Avtar. Johnu ni bilo mar. »Tole bomo naredili tako, kot se zagre. To ni eno od vaših barakarskih naselij.« In tako sta Avtar in Randip naložila samokolnico s piloti in z njo oddrdrala navzdol proti svoji kvadratno začrtani sekciji gradbišča. »Ti dajaj noter pilote, jaz ti bom pa sledil z betonskimi ploščami,« je rekel Avtar. Randip je pokleknil na eno koleno in postavil drog na tla. Ko je ponovno pogledal v načrt, je spustil kladivo. »Tako kot zadnjič?« Ne bo mu spet nasedel. »Samo za tole nam bo šel cel teden,« je rekel Avtar. »Veliko je kot njihovo bhančod nogometno igrišče.« V času za kosilo sta poiskala nahrbtnika in se pridružila drugim, ki so razkrečenih nog sedeli na velikem valju aluminijastega cevovoda, ki je bil na novo odkopan. Poleg njih je bila ponjava, ki je služila za vetrobran. Potegnili so si čelade z glav. Lase so imeli premočene. Kasneje jih je nekaj poveznilo nase plašče, si zavihalo ovratnike in se pogreznilo v spanec. Ostali so se odločili za kriket, da bi se ogreli. Namesto kija so uporabili najdeno leseno deščico, več jih je imelo s sabo teniške žogice. Razdelili so se na sikhe in muslimane, vsak po tri nize. Gurprit je sebe izvolil za kapetana in dobil lučaj. Muslimane je določil za odbijalce. »Brez zdrsov, rob pa je avtomatični avt,« je rekel, in medtem ko je tekel nazaj k lučaju, mu je vrh glave poskakovala v vozel zvezana figa. 20
V prvem nizu so mu žogo štirinajstkrat odbili, zadnja žoga pa je klicala po šestki. Gurprit je gledal, kako mu je v loku zletela nad glavo in pristala nekje na parkirišču. »Aré, jar, s to žogo je nekaj narobe.« »Res je,« je rekel Avtar. »To, da jo mečeš ti.« Randip se je zasmejal, potem ko ga je Gurprit srepo pogledal, pa brž spet utihnil. Za to, da bi zmagali, bi potrebovali enaintrideset, vendar se temu niso niti malo približali. Avtar je šel na vse ali nič, in so ga ujeli, Gurprit pa se je, zasopel, zelo hitro utrudil. »Ti mohamedanci,« je rekel in vrgel palico na tla. »Goljufanje jim je v naravi.« K njim je prišel John in Randip je prvič opazil njegovo rahlo šepanje. »Bohut dobro ste opravili, ekipa, bohut zares dobro. Ampak dajte no, džaldi džaldi, izgleda, kot da boste en dva tri vse imeli khetum.« Avtar in Randip sta pospravila posodi z malico in se odvlekla čez gradbišče. Še šest ur. Vinny je tistega večera zamujal. »Eni moramo prit še v drugo službo, jar,« je rekel Avtar. »Sori, sori,« je rekel Vinny. »Moral sem it v Southall.« Zaviti je moral na levo. »Butasti enosmerni sistem v tem mestu.« »Je v Southallu delo?« je vprašal Avtar, pokonci in buden. »Hm? Ne, ne. Nasprotno. Še enega od vas zabušantov sem našel. Tam zadaj boste morali narediti še malo prostora.« 21
Nihče se ni oglasil. To ni bilo nič novega. Ves čas so prihajali in odhajali. Kmalu so prišli na avtocesto. Nekdo je vprašal, ali je Vinny Sahib slišal za kakšne racije. Eden od tistih mohamedancev, veš, ta je pravil, da so se spet začele racije. Vinny je zažvižgal en sam čist ton in zraven odkimal. »Čisto nič nisem slišal. Zakaj pa naj bi? Kar se mene tiče, vsi štimate. Vsi ste mi pokazali svoje papirje, a ne. To ni niti mal moj problem, niti mal.« Kombi je še naprej vozil po počasnem pasu, platišča so drdrala pod Randipom in tresljaji so se zdeli brezizrazno erotični. Nato ga je nekaj prisililo, da se je vzravnal. Najprej je mislil, da je dež, toda bilo je prepočasno in prenežno za dež. Nato je dojel, za kaj gre, in se s konicami prstov dotaknil zadnjega okna. »Mašala,« je rekel nekdo, Randip pa je čutil, kako so se vsi natlačili za njim, stiskali so se in prerivali, da bi zrli v nebo, v osvetljene sfere padajočega snega okoli vsake ulične svetilke. Pri hiši je Avtar Vinnyja prepričal, da ga je odložil pred trgovino z žetoni, in pustil Randipa, da je sam povečerjal v sobi. Kmalu je bil v postelji, preutrujen, da bi poklical Narinderdži, preutrujen celo, da bi zaspal, in še vedno je bil buden, ko se mu je zazdelo, da sliši, kako so se zaprla drsna vrata, kot pri stranskih vratih kombija, in je spodaj pozvonil zvonec. Z roko je do čistega pobrisal zaplato na oknu – spet Vinnydži? – in se spustil po prvem nizu stopnic. Gurprit in ostali so prikapljali na hodnik, pri čemer so drug drugega opozarjali s psst. »Vinnydži je,« je Randip zaklical navzdol, a ga očitno nihče ni slišal. 22
Gurprit se je k pisemskemu nabiralniku sklonil v trenutku, ko se je skozenj zaslišal Vinnyjev glas, ki je vpil, da mu bodo tam zunaj še gate zmrznile, pizda. Vrata so se nato hitro odprla in prihitel je v hišo. Bil je zgrbljen, videti je bil nižji kot običajno in vrh vsake špičke na njegovi glavi je bil cofek snega. Za njim je bil nekdo nov. Randip se jim je pridružil v dnevni sobi in pogledoval za Avtarjem. Tam so bili tudi vsi drugi: nekaj jih je sedelo na vzmetnici, položeni prek kovinske skrinje, dva sta čepela na prevrnjenih gajbicah za mleko, nekaj pa jih je bilo zleknjenih v ležalnikih z vzorcem britanske zastave, ki so jih pred nekaj tedni pljunili z nekega vrta. Televizor je stal na trinožniku na sredi sobe, na sporedu je bila njihova najljubša desi kontaktna oddaja. »To je Toči,« je rekel Vinny in s palcem pokazal proti novemu tipu. »Začne jutri, ačha?« Zelo temen je bil, veliko temnejši od Randipa, in nižji, toda videti je bil močan. Na vratu so mu izstopale kite. Enaindvajset, dvaindvajset let. Kakorkoli že, leto ali dve starejši od njega. Torej še nekdo, ki ga bo moral klicati bhadži. »V kombiju imam rezervni jogi. V tvoji sobi bo, okej, Ronny?« To ni bilo ravno vprašanje, vendar je Randip vseeno rekel, da s tem nima problema. S Točijem sta vzmetnico odnesla dve nadstropji višje in jo prislonila ob zid. Najprej bodo morali odnesti ven omaro za obleko. »Počakaj,« je rekel Randip in postavil svoj kovček na stran, da ga ne bi poškodovali. »Bolj ga skrbi za ta kurčevi kufer …« je rekel Vinny. 23
Omaro so zrinili ven in v sobo stlačili vzmetnico, nato pa je Vinny rekel, da mora iti. »Spij en pir,« je rekel Gurprit, ki se jim je pridružil na podestu. Vinny je rekel, da ne more. »Moral bi bit nazaj že pred kakšno uro. Že tako se bo držala.« Obrnil se je k novemu tipu in razprl dlan v zvezdo. »Točno ob petih, razumeš? Tale banda ti bo pokazala, kako se streže tem rečem.« Ko so ostali sami, je Gurprit počasi prekrižal roke na izboklini svojega trebuha. »No, da slišimo. Od kod si?« Toči je odšel v sobo in zaprl vrata za sabo. Gurprit je strmel za njim, nato pa se odrinil od stopniščne ograje in užaljeno odkorakal dol. Randip je počakal. Želel je narediti dober prvi vtis. Želel si je prijatelja. Potrkal je, odprl vrata in stopil noter. Videti je bilo, kot da tip že spi, še vedno oblečen in v čevljih, s pokrčenimi koleni in dlanmi, stisnjenimi mednje. Svojo vzmetnico je premaknil tako daleč stran od Randipove, kolikor se je v tisti mali sobi dalo: pod okno, kjer bo nanj hladno vleklo skozi izolirni trak. »Bi rad odejo? Eno rezervno imam,« je zašepetal Randip. Še enkrat ga je vprašal, in ko ni dobil odgovora, je po prstih pristopil, razgrnil svojo najboljšo odejo in z njo pokril svojega novega sostanovalca. Spodaj sta bila v hladilniku še vedno dva v folijo zavita rotija. Pogrel ju je kar na grelni plošči. Všeč mu je bilo, kako sta se na plošči napihnila kot žabi. Nato ju je obložil z vloženim mangom. Ni se hotel pridružiti drugim v dnevni sobi, iz katere je slišal odmev televizorja, niti ni hotel motiti svojega novega sostanovalca. In tako je obtičal sredi kuhinje, kjer ni bilo ene same čiste površine, 24
na katero bi se lahko naslonil, in trgal koščke rotija in se tako hranil. Ob 3.15 naslednjega jutra je bil Randip že pokonci in umit in oblečen in v kuhinji, kjer je vrgel stran kadilno palčko od prejšnjega dne in prižgal novo. Na kratko je zmolil, si pogrel roke ob ognju na štedilniku in začel nabirati, kar je potreboval: ponve, valjar, maslo in testo iz hladilnika, skodelico moke iz modrega sodčka. Delovni pult je posul z moko, od mrzlega rjavega testa odtrgal majhno kepo in jo zmehčal med dlanmi. Le dobro uro časa je imel, da naredi šestdeset rotijev. Držal je ritem in sistematično valjal kroglice testa. Štirikrat z valjarjem gor, obrniti, spet štirikrat, še ščep moke, še trikrat z valjarjem po vsaki strani in potem v ponev. Ko se mu je v zgornji del roke naselila močna, topa bolečina, se je zavedel, da si še vedno požvižgava. Po hiši je zavrvelo: radiobudilke, odpiranje pip. Pohitel je, in ko so bili rotiji gotovi in zaviti, je ponve odložil v pomivalno korito za tistega, ki je bil na vrsti za večerno pomivanje, in jih na štedilniku zamenjal s štirimi velikimi jeklenimi posodami z vodo na najmočnejšem ognju. Dodal je čajne vrečke, klinčke, janež in sladkor, medtem ko je vse to vrelo, pa je zbral pet termovk in ducat tupperware posod, zloženih na okenski polici. Na vsaki je bilo s flomastrom napisano ime v pandžabščini. Našel je dodatno posodo za novega sostanovalca, Točija, in vanjo z žlico naložil nekaj krompirjevega sabzija iz hladilnika. Ko je k štedilniku nesel šestlitrski karton mleka, je v kuhinjo pritaval Gurprit z opletajočim, napol odpetim zgornjim delom delovnih hlač. Na glavo si je pripenjal turban. 25
»Si že končal? Sem mislil, da mogoče spet rabiš pomoč.« Randip je zardel, vendar se je osredotočil na vlivanje mleka v posode. »Očisti vedro, ko končaš s pomivanjem, ačha?« Gurprit se je premaknil naprej k tupperware posodam. »Tu nimaš svojih služabnikov.« Očistil ga je, prepričan je bil, da ga je, in njegova družina nikoli ni imela služabnikov. Nič ni rekel. Samo gledal je Gurprita, kako prelaga nekaj sabzija iz drugih posod, tudi Randipove, v svojo. Spraševal se je, ali to počne pri vsakem ali samo takrat, kadar je na vrsti za rotije on. »Od kod je tvoj novi prijatelj?« Randip je rekel, da ne ve in da je šel takoj spat. »Pa ime?« »Toči.« »Priimek, bedak.« Randip se je zamislil in skomignil. »Ni ga omenil.« »Hmm. Čudno.« Randip ni rekel niti besede, ni vedel, na kaj Gurprit napeljuje, tiho je stal in čakal, da v posodah znova zavre. Imel je zoprni občutek, da nekdo strmi vanj. Jasna stvar, Gurprit je bil še vedno pri hladilniku, z očmi, zapičenimi vanj. »Bhadži?« je vprašal Randip. Gurprit je na videz razdraženo zagodrnjal in odšel, nato pa je zapiskal čaj in Randip je skočil k štedilniku, da bi izključil plin. Hišo je kmalu napolnil vrvež glasov in korakov in splakovanja stranišča in klicev, da je treba iz postelje. Z nahrbtniki, oprtanimi na zaspana ramena, so se zvrstili spodaj in vzeli s kuhinjskega pulta vsak svojo posodo z mali26
co; še hitra molitev ob kadilni palčki in v dvojicah ali trojicah so se v desetminutnih intervalih odpravili ven v mrzlo jutranjo temo. Randip je iskal Točija, pa je najbrž že šel naprej, zato se je kot po navadi v paru pridružil Avtarju. Preden je stopil iz hiše, se je še spomnil, da je vzel v roke svinčnik, obešen na vrvico, ki je bila s selotejpom prilepljena na steno, in ob svojem imenu na razporedu za opravila narisal krepko, debelo kljukico. Tla so se čez noč utrdila, postala bolj zbita, in ko je šlo jutro h koncu, so še vedno označevali gradbišče, medtem ko so se Langra John – Šepavi John – in trije drugi belci vozili naokrog v rumenih nakladačih znamke JCB. »Kaj bi jaz dal, da bi imel tako službo,« je rekel Randip in zaprl svojo posodo za malico. »Cel dan bi se samo vozil naokrog.« Avtar je tlesknil z jezikom. »Nekega dne, prijatelj moj. Še naprej trdo delaj in nekega dne bomo mi šefi.« Randip se je naslonil nazaj na aluminijasto cev. Zaprl je oči in najbrž zakinkal, saj je bila naslednja stvar, ki jo je zaslišal, vztrajni zvok Gurpritovega glasu. »Ampak gotovo imaš kakšno pind. Je tudi v Kalkuti?« Toči je sedel na nizkem zidu s staknjenimi podplati in široko razprtimi koleni. »S tabo se pogovarjam,« je rekel Gurprit. »Moja pind ni v Kalkuti.« »Kje pa potem?« Toči je naredil požirek iz svoje steklenice z vodo in si vzel čas, da je nanjo zopet privil pokrovček. Glas je imel tih. »V Biharju.« 27
Gurprit je pogledal v vse zbrane, kot bi hotel reči: A nisem rekel? »In kaj si potem?« Oglasil se je Avtar. »Aré, to je Anglija, jar. Pusti ga.« »Vprašaj ga, kako mu je bhančod ime.« Avtar je zmajal z glavo in se obrnil k Točiju. »Kaj si? Ramgarja? Sajni? Kar utišaj ga.« »Vprašaj ga, kako mu je bhančod ime, sem rekel.« Toči se je dvignil, da bi vstal, pod stopali mu je zahreščala zmrzal. »Tarločan Kumar.« Randip se je rahlo namrščil, vendar je upal, da tega ni nihče videl. »Bhančod čamar,« je rekel Gurprit in se zasmejal. »Še bhančod čamarji prihajajo v Anglijo.« »Koga pa to briga?« je rekel Avtar. »Samo nazadnjake,« je rekel Randip, a se je Gurprit še vedno zvijal od smeha, nato pa je k njim prišepal John in jim rekel, naj se raje zmigajo. »Misliš, da ima vizo?« je vprašal Randip, ko so se spet lotili dela. Avtar ga je pogledal. »Kdaj si pa že videl bogatega čamarja?« »Mogoče so mu pa starši pomagali.« »Džanab, ne sprašuj ga po starših. Verjetno je sirota.« Tistega večera je Gurprit potrkal na vrata njune sobe in rekel, da gre skupaj s par drugimi ven, zato bosta z nabavo mleka morala pomagati Randip in Toči. »Vidva imata Tesco.« »Kam pa greste?« je vprašal Randip, Gurprit pa je stisnil pest in jo premikal gor in dol ob svojemu mednožju. 28
»Pa nehaj kupovat tiste bhančod klinčke pa ne vem kaj vse še. Nimamo toliko denarja, da bi ga metali stran, mali princ.« Randip je počakal, dokler ni slišal, da je na stopnicah in ju ne more več slišati. »Tako grd je, da mora za to plačevati.« Toči si je vdeval pas v hlače. Zaslišalo se je, kako mu je švrknil po zraku. »To boš moral narediti sam.« »Ne morem nesti vsega tega mleka. Veš, kako daleč je to? Mi ne moreš pomagati?« »Pojdi s kom drugim.« »Ampak ne moremo vsi iti v isto trgovino. Gora postane sumničav.« Toči ni nič rekel. »Spoštujem te, bhadži,« je rekel Randip. »Mi ne moreš pomagati?« Na Ecclesall Roadu še vedno niso končali z delom na cesti in ulica je bila polna žarometov in nakopičenega snega. Randip si je volneno kapo potegnil še nižje čez ušesa in zagazil vanj. Tarločan je imel na sebi samo kavbojke in majico, ki jo je veter ves čas napihoval. Njegove kavbojke niso imele žepov, kot bi jih kdo odtrgal, in dlani je imel od mraza ledeno bele, kot šape kakega morskega bitja. »Naslednjič bom vztrajal, da si sposodiš moje rokavice,« je rekel Randip. »Lahko jih obdržiš. Dva para imam.« Ko sta šla mimo odcepa za Botanični vrt, je Randip pokazal s prstom. »Tam je druga služba bhadžija Avtarja. Skozi vrtove, potem pa naravnost.« »Čigav vrt je to?« 29
»Od nikogar. Od vseh. Mogoče od vlade. Ampak je lep. Vedno si mislim nekako tako, da imamo mesto, potem javne vrtove, potem pa podeželje.« Pomignil je proti hribom, ki jih je noč napravila gladke kot oglje. »Kaj če bi en dan šla tja? Na podeželje?« »Koliko apneh pa dela s tvojim prijateljem?« Osebno se je Randipu zdelo, da je »apneh« malce pretirano, glede na to, kakšnega porekla so sami. »Nekaj jih je, ampak nihče drug iz hiše. A ti tudi iščeš drugo službo?« Nič ni rekel. Namesto tega je s sklonjeno glavo iznenada ostro zavil levo po ulici navzdol. Randip ga je klical po imenu, nato pa stekel, da bi ga dohitel. »Policija,« je rekel Toči, ne da bi se zaustavil. Randip se je obrnil nazaj in videl modre luči, kako se vrtijo mimo. »Se pravi, da nimaš vize.« »Najbrž res ne.« »Kako si pa prišel sem? Z ladjo ali tovornjakom?« »Na pički tvoje mame.« Randip je čemerno zrl v temno izložbo kavarnice. Nobenega uspeha, pa če se je še tako trudil. »Oprosti,« je rekel Toči. Videti je bil jezen sam nase. »Jaz sem tukaj s poročno vizo.« Randip je pričakoval odziv, a ga ni dobil. »Poročil sem se,« je nadaljeval, zavedajoč se, da začenja blebetati. »Z dekletom. Prišla je v Pandžab. Iz Londona. Ampak zdaj je tukaj. Mislim, v Sheffieldu.« »Zakaj pa potem ne živiš z njo?« »Sikhni je. Ampak če sem iskren, me to ne moti preveč, bhadži. Kmalu bom tja odnesel nekaj oblek in to je to. Samo za eno leto gre, potem pa dobim žig, ji dam de30