BERNARDA JELEN Late night shopping! Bil je oktobrski dež in ljubko deklico, ki je v vaški samopostrežbi čakala, da plača kruh, je usodno tiščalo lulat. Ni upala pogledati trgovke, vprašati, če lahko gre na wc: v trgovinah nimajo stranišč, trgovka je brez oči, ne lula. Znašla se je v jedru, tik pred eksplozijo; prisiljena zasnovati načrt za izpeljavo svetovnega pokala ropa, umora. Proučila je ugodnost okoliščin, jih primerjala z vzornim vedenjem – nosila je trobojnico: rdeč plašček, belo srajčko, modro krilo. Nato se je v mislih sprehodila po progi, z genialno natančnostjo izračunala: če se polula nalahno, bo teklo v nove škornje. Popoln alibi. Nihče ne bo sumil. In odrinila. Navijala, da se zlije v levo, v desno neskončnost, z računom treh neminljivih kupcev pred njo. Potem je plačala dolg jasnovidnosti. Neslišno, vzravnano odčofotala domov in 30 let kasneje prisegla, da ne gre na Late night shopping! Ker je vrsta pred blagajno brezbrižno nebo: prodajalka nadzorovano odčitava cene, sede slepo lula, kupovalka izračunava grozljive zmogljivosti: koliko kosov kruha zdrži kapitalistična X-Large Super plenica in koliko odtekajočega življenja socialistični škorenjčki?
© Bernarda Jelen
1
Navodilo za izdelavo Ljudi Nadčloveški napor: umreti, izseliti se iz druge polovice prostora. Iz strašljivega gomazenja, kjer so iskre omejene, da ne zanetijo požara. Kjer je strah pred ognjem strah pred resnico. Star jedilni pribor in oguljena oblačila zložiti v omaro, stesano iz ljubezni. Z namenom, da jih očisti duh sivke, da se dioptrija izniči z razdaljo. Kot eksplozija, ki jo požre vakuum. Sladkorne kocke lažnih smehljajev se raztopijo, odcedijo z jezika, izostrijo poslanstvo črk. Potovanje, začeto Tukaj in Zdaj ne potrebuje prtljage, zato ne moreš ničesar izgubiti. Edino imetje je pogum.
© Bernarda Jelen
2
Autsajderjka, ki presega vse meje
I. Šla sem na mačji obhod: na obronku travnika me je zanimalo, ali še kje raste klasje, ki enakovredno poganja korenine, ki pije iz čaše nezahrbtega vina. Naletela sem na Velike Lokalne Pesnike, ki so ravno večerjali. Začudena sem bila nad prizorom: prehranjevali so se z mrtvimi dnevi, a bila sem prepričana, da pesniki pač tako rastejo ... Ko so sedeli vsak na svojem Stolu in obedovali, so se z nizom literarnih večerov začele oblikovati njihove obrazne poteze: postajali so sivi, spačeni od žretja – na zunaj lepo (u)rejeni, znotraj obloženi s sluzjo in kožuhovino, da so prijali vrhovnemu okusu in zajeli širok kos prikimavanj.
II. Vstopila sem na njihov, s poetološkim urinom markiran teritorij, in spregovorila: »Če tu razprem krila, boste iztrgali moja bela, enakovredna peresa in ogulili kožo s promiskuitetnim podcenjevanjem. Morala bom žreti vašo mrtvo noč, pesmi napihniti z dvoumnostjo, družice pa se bodo nasmihale, skrivaj druga drugi trebile sramne uši, ki so v pesniškem priročniku navedene kot ena najpogostejših nalezljivih bolezni pri pisanju.«
© Bernarda Jelen
3
III. Ni težko ugotoviti, ali hodiš po pravi poti: ko se zalotiš v položaju ljubljenja s svojim dnevom, takrat mrki psi ne renčijo – izpuhtijo kot režim, ki ga je preglasil čas. V tem določenem intervalu imaš vsemogočno moč, da svojo srečo za vselej obliješ s sladkim čokoladnim ščitom.
© Bernarda Jelen
4