Opis mojega slikarstva v letih 1996–2010
V vseh teh letih slikanja sem želela razkrivati določeno problematiko. Če gledam za nazaj, se v slikah pogosto pojavi izpričevanje memorije nekega kraja, iskanje nekih točk, ki kraj opisujejo, katere so nastale predvsem iz doživljajev, čutnih zaznav, recepcij. Slike za moje diplomsko delo so pravzaprav nastale iz nenehnega raziskovanja gozdnih poti: iz členjenja prosevajočih svetlob, spreminjanja letnih časov, sprememb, nastalih zaradi vremenskih razmer, makrokozmosa in mikrokozmosa same gozdne krajine, preučevanja različnih flor. Sam gozd je meni predstavljal nek začetek odkrivanja slikarstva, hkrati tudi lastne poti, ne samo izražanja, hkrati mi je razkril širok zaznavni spekter. Na nek način je ta funkcioniral kot napajališče idej in začetna vzmet, a slike nikoli niso bile tako blizu zgolj preslikavanju realnosti, šlo je predvsem za iskanje nekih korelacij, izhajajoč predvsem iz percipiranj, spoznavanj. Velikokrat sem delala po fotografijah, a te so služile le kot neka »osvežitev« videnega in doživetega. Mislim, da slika nastane šele takrat, ko se loči od »navezave« na nek objekt v realnosti, se pravi, ko ne slikamo več »videnega« pred seboj, npr. kadar slikamo v naravi, ampak čutimo sliko kot del njej pripadajočega prostora, ko slikovni prostor ni vezan na realnost, se pravi, je v neki korelaciji s to, slika pa nosi svoje bivanje in svoje prostorske specifike. Kasneje moja dela zajemajo širšo pokrajino in hkrati se poleg izpostavljene svetlobe kot tudi vodne substance nekako vključi v slikarska dela tudi poizkus izraziti gibljivost: vej, listja, trav. Travniško pokrajino z gibanjem, šelestenjem trav spremljam iz različnih krajev, največkrat so ti bodisi na obronku gozda, v bližini jezera (Cerkniško jezero), reke. Hkrati ti motivi niso le to: izpričujejo vse skozi tudi govorico razumevanja sveta, bodisi razmer, vključevanje posameznika v družbo, soodvisnost, relacije, iz tega izhajajoče vrednote; kjer vsak posameznik tvori neko družbeno vez, je del te in je vanjo inkorporiran, s tem vpliva na relacije in obratno. V samem slikarstvu se mi zdi pomemben vsak detajl, ki sestavlja celoto, jo gradi, tako razumem tudi posameznika kot del družbe, del akterja. V njo je neposredno vključen in ga zadeva. Mislim, da je prav naš odnos do sveta tudi del, kateremu v slikah ne moreš ubežati: umetnikovo razumevanje sveta, družbe, odnosov, njegova etična načela, vse je vključeno v konotacije, ki jih neka slika nosi. Trave v slikah (2002–2006) hkrati predstavljajo tudi upor: vselej konkurirajo vremenskim razmeram, na nek način pa predstavljajo tudi vztrajnost: tudi če ljudje hodijo po njej, ta vselej zraste, vzbrsti. Vendar ne glede na to, prav vse te krize, ki spremljajo umetnika skozi njegovo ustvarjalno delo, procese, številni neuspehi, zavrnitve galerij, kritikov, strokovne javnosti, eksistenčna kriza, so na nek način potrebne, da umetnik vzpostaviti balans, pridobi vednost o življenjskih situacijah, se okrepi, zgradi trdno polje neomahovanja, ki mu pomaga pri vztrajnosti. V zadnjih letih (od 2007 dalje) je pogost motiv v slikah morje. V slikah morja gre na nek način za luščenje realnega, tudi skozi sam proces dela. Med samim slikanjem, se pričnejo prostori stikati z realnim. Zame se takrat slika šele prične: iz abstraktne, še ne določljive osnove, barvne nepreciznosti, izmuzljivosti, na začetku nejasnih potez, se izluščijo sekvence, ki se na realno nanašajo, kot sovpadanje svetlostnih barvnih členitev s svetlobo dneva, relacija med dinamiko potez in gibljivostjo vode, občutek prosevanja, ki jo ustvarjajo številne plasti. Pri zadnjih slikah ne gre za nanašanje na fotografijo, ta je ustavljen zapis. Mene pa je zanimala prav ta gibljivost morja, valovanja, tok, polzenje, napetost številnih kapljic, piš vetra, ki zariše v vodno gladino, spremeni osvetlitev, gibanje, vodni obrati, sunki … Skratka, to, česar ne moreš ohraniti na fotografiji, lahko si sicer ustvariš nek vtis, a ne neposreden, gre
le za drug medij. Problem tu so tudi digitalni fotoaparati, ki veliko bolj selektirajo realno in reducirajo prav številne barvne prehode. Tako so slike nastale na podlagi številnih opazovanj, poizkusov razčlenjevati gibanje, številne poti vetra, tokov, barvnih spreminjanj v dnevu, mraku, noči, z vremenom, hkrati pa gre spet za neko kontinuirano pot, kjer se številne optike, diapazon, zorni kot nenehno širi, dopolnjuje. Samo slikarstvo vidim kot proces učenja, vseskozi teče dograjevalni proces transformacij: optičnih občutljivosti, senzoričnih, miselnih funkcij, receptivnih sposobnosti. Zadnja dela so na nek način prepuščanje memoriji, spominu, v katerem ločuješ (zapominjaš) predvsem to, kar v razumu »osvetli« spoznanje. Prav ta spoznanja, ki premikajo našo vednost, doživljam kot sunek, saj tudi so navsezadnje gibalna sila. Hkrati so dela tudi veliko bolj prepuščena spontanosti, kot v življenju: prepustiš se toku. Na nek način tako tudi doživljam samo slikarstvo: prepustiš se aktivni ustvarjalni sili, zgoščeni koncentraciji. A prav tu se zavedam, da čas igra veliko vlogo: ničesar ne moreš preskočiti. Alenka Koderman, januar 2010