Stanisław Lem: Gospodov glas (odlomek) by KUD Police Dubove

Stanisław Lem GOSPODOV GLAS

Naslov izvirnika: Głos Pana © Copyright by Barbara Lem and Tomasz Lem, 2015 © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2016 © Copyright for translation by Tatjana Jamnik, 2016 Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Prevod te knjige je v okviru Prevajalskega programa ©POLAND sofinanciral poljski Inštitut za knjigo.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.162.1-312.9 LEM, Stanisław Gospodov glas / Stanisław Lem ; [prevedla Tatjana Jamnik]. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2016. - (Zbirka Solaris ; 3) Prevod dela: Głos Pana ISBN 978-961-7020-17-5 289001472 www.lem.pl www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

STANISŁAW LEM J. G. Ballard

SUŠA Prevedel Iztok Osojnik

Prevedla

Ta t j a n a J a m n i k

ZBIRKA

SOLARIS

OPOMBA ZALOŽNIKA V tej knjigi objavljamo rokopis, ki je bil najden v zapuščini profesorja Petra E. Hogartha. Ta veliki um besedila, ki ga je pisal dalj časa, na žalost ni utegnil pregledati in narediti še zadnjih popravkov. To mu je preprečila bolezen, ki ji je podlegel. Ker je pokojni profesor o tej izjemni razpravi, ki se je ni lotil toliko zato, ker bi si to želel, kolikor iz občutka dolžnosti, kaj nerad govoril celo z najbližjimi, med katere se imam čast prištevati, so se v času, ko smo rokopis pripravljali za natis, pojavile določene nejasnosti in sporna vprašanja. Resnici na ljubo sem dolžan razkriti, da je bilo iz kroga oseb, seznanjenih z besedilom, slišati glasove, ki so nasprotovali objavi, češ da to ni bil pokojnikov namen. Vendar se ni ohranila nobena njegova pisna izjava v tem duhu, in tovrstna mnenja je treba obravnavati kot brezpredmetna. Jasno pa je bilo, da tekst ni bil dokončan, ker ni imel naslova, poleg tega pa nam je uspelo najti le osnutek ločenega fragmenta, ki bi lahko služil – in tu tičijo glavni dvomi – bodisi za uvodno bodisi za sklepno besedo knjige. Kot pokojnikov prijatelj in kolega, kakor je navedeno tudi v njegovi oporoki, sem se naposled odločil, da ta fragment, pomemben za razumevanje celote, objavim kot uvod. 5

Naslov Gospodov glas je predlagal založnik gospod John F. Killer, ki bi se mu na tem mestu želel zahvaliti za skrb, ki jo je namenil izdaji zadnje razprave profesorja Hogartha, prav tako pa bi rad izrazil hvaležnost gospe Rosamond T. Shelling, ki se je tako predano lotila urejanja in poskrbela za dokončno podobo besedila. profesor Thomas V. Warren Oddelek za matematiko Univerze v Washingtonu Washington D. C., aprila 1996

PREDGOVOR Čeprav bom z besedami, ki bodo sledile, vzbudil ogorčenje mnogih bralcev, to, da jih izrečem, štejem za svojo dolžnost. Knjige, kakršna je ta, doslej še nisem pisal, in ker ni ravno v navadi, da bi matematik svoje razprave uvajal z osebno izpovedjo, bi se le-tej lahko odrekel. Spričo okoliščin, na katere nisem imel vpliva, sem se zapletel v dogodke, ki bi jih želel predstaviti. Razlogi, zaradi katerih ta opis uvajam z neke vrste samoizpovedjo, se bodo razjasnili kasneje. Če hočeš govoriti o sebi, si moraš izbrati neki referenčni okvir; naj bo to moja nazadnje izdana biografija izpod peresa profesorja Harolda Yowitta. Yowitt me imenuje um največjega formata, ker sem se vselej loteval najtežjih izmed danes dostopnih problemov. Pokaže, da je bilo moj priimek mogoče zaslediti tam, kjer sta se odvijala radikalna destrukcija znanstvene dediščine in vzpostavljanje novih pristopov, na primer pri matematični revoluciji, pri fizikalizaciji etike pa tudi pri projektu MAVO. Ko sem med branjem prišel do mesta, kjer je govor o destrukciji, sem za besedami o mojih uničevalnih nagnjenjih pričakoval nove in drznejše sklepe ter pomislil, 7

da sem končno našel biografa, kar me sicer ni prav nič razveselilo, saj to, da se razgaljaš sam, nikakor ni enako, kot – če te razgali kdo drug. Toda Yowitt, kakor da bi se ustrašil lastne pronicljivosti, se pozneje – nedosledno – vrne k splošno razširjeni različici moje osebe kot ne utrudnega raziskovalca na eni in skromnega genija na drugi strani, pri čemer o meni celo navede nekaj anekdot iz železnega repertoarja. To knjigo sem torej lahko mirne duše odložil nazaj na polico, k drugim svojim biografijam, saj mi tedaj niti na kraj pameti ni padlo, da bom laskavega portretista kaj kmalu napadal. Pri tem sem opazil, da na polici ni več ostalo dosti prostora. Spomnil sem se, kako sem nekoč Yvorju Baloynu rekel, da bom umrl, ko bo ta polica polna. To je vzel za šalo, jaz pa mu nisem ugovarjal, čeprav sem izrazil iskreno prepričanje, ki je morda bedasto, a zato nič manj avtentično. Tako torej – vračam se k Yowittu – mi je še enkrat uspelo ali, če hočete, ni uspelo, in v svojem dvainšestdesetem letu življenja z osemindvajsetimi zvezki, posvečenimi moji osebi, ostajam popolnoma neznan. Ali se sploh sme tako reči? Profesor Yowitt je o meni pisal po pravilih, ki jih ni določil sam. Javnih osebnosti se ne sme vseh obravnavati na enak način. Pri velikih umetnikih se lahko obešaš na njihove slabosti, nekateri biografi pa očitno celo menijo, da se v umetnikovi duši preprosto morajo skrivati kake male podlosti. Glede velikih učenjakov še vedno 8

velja stari stereotip. Umetnike dojemamo kot duhove, pripete na telesa, literarni zgodovinar lahko govori o homoseksualnosti Oscarja Wilda, težko pa si je zamisliti zgodovinarja znanosti, ki bi se analogno lotil snovalcev fizike. Ti morajo biti nekako neoporečni, popolni, in zgodovinske spremembe se omejujejo na spreminjanje kraja njihovega bivanja. Politik je lahko baraba, ne da bi prenehal biti veliki politik, genialna baraba pa je contradictio in adiecto:1 barabinstvo izničuje genialnost. To danes zahtevajo pravila. Resda je to stanje stvari poskušala spremeniti skupina psihoanalitikov iz Michigana, vendar je zdrsnila v greh trivialnosti. Nagnjenje k teoretiziranju, opazno pri fizikih, so ti raziskovalci izpeljevali iz seksualne zavrtosti. Psihoanalitična doktrina v človeku odkriva zverino, ki jo na vajetih drži vest, s to usodno posledico, da je zverini pod tem plemenitim jezdecem neudobno, jezdecu pa v tem položaju ni nič bolje, saj si ne prizadeva le, da bi zverino ukrotil, temveč tudi, da bi jo napravil nevidno. Koncepcija, po kateri imamo v sebi staro žival, ki brez uzde nosi novi razum, je konglomerat mitoloških primitivizmov. Psihoanaliza resnico prinaša na infantilen, tj. sred nješolski način: iz nje brutalno in na hitro izvemo reči, 1 Lat. »protislovje v pridevku«, v logiki neposredno protislovje, če pripisujemo kakemu pojmu lastnost, ki je z njim nezdružljiva. (Ta in vse nadaljnje opombe so prevajalkine.)

ki nas šokirajo in s tem silijo v poslušnost. Neredko, in tako je tudi v tem primeru, je cenena poenostavitev, četudi je blizu resnici, še vedno enaka laži. Že spet so nam pokazali demona in angela, zver in boga, prepletena v manihejskem objemu, in še enkrat se je človek sam opral krivde, češ da je bojišče sil, ki so se vtihotapile vanj, ki so ga napolnile in divjajo v njegovi koži. Prav zato je psihoanaliza predvsem »srednješolska domislica«. Škandali naj bi nam človeka razložili, vsa drama eksistence pa se odigrava med svinjo in sublimatom, v kakršnega jo lahko preobrazi prizadevanje kulture. In tako bi profesorju Yowittu pravzaprav moral biti hvaležen, da je mojo podobo ohranil v klasičnem slogu in si ni izposodil metode od michiganskih psihologov. O sebi nimam namena govoriti bolje, kot bi oni, pa vendar obstaja razlika med karikaturo in portretom. Resda ne menim, da bi človek, ki je predmet biografskih del, razpolagal z boljšo vednostjo od tiste, ki so jo pridobili biografi. Njihov položaj je prikladnejši, ker se v primeru nejasnosti lahko izgovorijo na pomanjkanje podatkov, kar implicira predpostavko, da bi jim to manjkajočo informacijo lahko podal obravnavani, če bi živel in to hotel. Toda obravnavani ne razpolaga z ničimer drugim kot s hipotezami o samem sebi, te si lahko zaslužijo pozornost kot plod njegove domišljije, ne pa nujno tudi kot tisti manjkajoči kamenčki. 10

S kančkom domiselnosti pravzaprav vsakdo lahko napiše celo vrsto lastnih življenjepisov, ki se v koherentno množico zlagajo samo faktografsko. Še celo razumne, a mlade in torej zaradi neizkušenosti naivne osebe v takšni možnosti ne vidijo drugega kot cinizem. A se motijo, kajti ne gre za moralni, temveč za spoznavni problem. Količina metafizičnih prepričanj ni nič manjša od številnosti raznoraznih prepričanj, ki jih človek lahko goji v razmerju do sebe – zaporedoma, v različnih življenjskih obdobjih, včasih pa tudi istočasno. Zato ne pravim, da bi lahko podal kaj več razen predstav, ki jih o sebi gojim že dobrih štirideset let in katerih edina posebnost se mi zdi to, da name ne mečejo najboljše luči. Ta slaba luč pa se ne omejuje zgolj na to, da bi mi kdo »strgal masko z obraza«, kar je edini prijem, dostopen psihoanalitiku. Če bi, recimo, o geniju rekli, da je bil moralno svinja, ga še ne bi nujno zadeli v točko, kjer morda domuje njegova zasebna sramota. Misli, »ki dosega zgornjo mejo dobe«, kakor v svoji knjigi pravi Yowitt, se tovrstna diagnoza ne bo dotaknila. Genijeva sramota je lahko njegova intelektualna brezplodnost, njegovo zavedanje tega, kako negotovo je vse, kar mu je uspelo narediti. Genialnost je nenehen dvom – predvsem to. A vsakdo izmed velikanov se je šibil pod pritiskom splošnega mnenja, ni rušil spomenikov, ki so mu jih postavljali za življenja, in s tem diskreditiral samega sebe. 11

Če kot oseba z genialnostjo, za katero jamči več deset učenih biografov, lahko karkoli rečem o vrhuncih duha, potem kvečjemu to, da je jasnost misli plamteča točka v neizmerni temi. Genij ni kratkomalo svetloba, temveč predvsem vztrajno zaznavanje mraka, ki ga obdaja, bistvo njegove strahopetnosti pa je kajpak v tem, da bi se rad sončil v lastnem sijaju in se, dokler se le da, ne oziral onkraj njegovih meja. Ne glede na to, koliko je v njem pristne moči, vselej ostaja še dobršen del, ki ne more biti nič drugega kot le hlinjenje te moči. Glavne lastnosti mojega značaja so bržkone strahopetnost, jeza in napuh. Po nekem naključju je imela ta trojica na razpolago določen talent, ki jo je prikril in na videz predrugačil, pri tem pa mu je pomagala inteligenca, eden uporabnejših življenjskih pripomočkov, s katerimi lahko človek po potrebi zamaskira prirojene značilnosti. Že dobrih štirideset let se obnašam kot ustrežljiv in skromen človek, osvobojen simptomov poklicne domišljavosti, saj sem se v takšnem ravnanju zelo dolgo in vztrajno uril. Kakor daleč mi seže spomin v otroštvo, sem živel za iskanje zla, česar pa se, kajpada, nisem zavedal. Moje zlo je bilo izotropno in popolnoma nesebično. Na spoštovanih krajih, kot na primer v cerkvi, ali v bližini še posebej častitljivih ljudi sem kaj rad razmišljal o prepovedanem. To, da je bila vsebina teh misli smešna otročarija, nima nikakršnega pomena. Preprosto sem eksperimentiral, kolikor sem si v tistem trenutku lahko 12

privoščil. Niti se ne spomnim, kdaj sem se teh poskusov lotil prvič. Spominjam se samo strahotne bolečine, besa, razočaranja, ki so me pozneje zasledovali še dolga leta, saj se je pokazalo, da v glavo, polno hudobnih misli, na nobenem kraju in v nobeni soseščini ne udari strela, da človek lahko krši zapovedani red, pa to nima nobenih, ampak res čisto nobenih posledic. Če to sploh lahko tako rečem za nekajletnega otroka, sem si to strelo ali kako drugo obliko strašne kazni in povračila želel, klical sem jo in zasovražil svet kot kraj svojega bivanja, ker mi je dokazal, da je brezplodno vsakršno dejanje v mislih, torej tudi hudobno. Zato se nikoli nisem znašal nad živalmi in niti nad travo, pač pa sem udrihal po kamenju, pesku, maltretiral orodje, se znašal nad vodo in v mislih razbijal zvezde na koščke, da bi jih kaznoval za to, da jim nisem nič mar, in tako sem v jezi ravnal čedalje bolj, dokler ni začela pojemati, ko sem polagoma doumeval, da je moje početje smešno in neumno. Nekoliko kasneje se mi je stanje, doseženo s samospoznavanjem, zdelo nekakšna velika nesreča, s katero se ne da prav nič narediti, ker od nje ne more biti nobene koristi. Dejal sem, da je bila moja jeza izotropna: in res sem jo najprej usmerjal proti samemu sebi; oblike lastnih nog, rok, obrazne poteze so me iritirale, kadar sem jih videl v ogledalu, tako kot nas nasploh jezijo in dražijo le pri drugih. Ko sem bil še malo večji, sem uvidel, da tako 13

ni mogoče živeti; sprejel sem nove sklepe o tem, kakšen bi pravzaprav moral biti, in vse odtlej sem se, sicer s spremenljivo doslednostjo, trudil držati programa, ki sem si ga bil določil. Avtobiografijo, ki se pričenja z omembo jeze, napuha in bojazljivosti kot temeljev duha, z determinističnega vidika bremeni logična napaka. Če namreč vzamemo, da je vse v nas predeterminirano, potem je bilo predeterminirano tudi moje upiranje notranjemu zlu, razlika med mano in drugimi, boljšimi ljudmi pa bi bila edino v tem, od kod ta dejanja izvirajo. To, kar oni počnejo prostovoljno, za majhno ceno, namreč poslušajo naravno nagnjenje, sem jaz prakticiral kljub njemu, torej nekako umetno. A to ravnanje sem si zapovedoval sam, torej sem bil, če potegnem črto – s tega gledišča – vendarle predestiniran za pristno dobro. Kakor Demosten kamenček v jecljajoča usta sem si v globine duha položil železo, da bi ga zravnal. Toda prav determinizem pri tej primerjavi pokaže vso svojo nesmiselnost. Gramofonska plošča, na kateri je posneto angelsko petje, moralno ni niti za las boljša od tiste, s katere se razlega morilsko kričanje. Skladno z determinizmom: tistemu, ki je hotel in mogel postati boljši, je bilo to vnaprej usojeno, enako kakor tistemu, ki je hotel, a ni mogel, ali tistemu, ki niti ni poskušal hoteti. To je lažna slika, kajti zvoki borbe, posneti na ploščo, niso realna borba. Ker poznam ceno, ki sem jo plačal, 14

lahko rečem, da moj boj ni bil umišljen. Determinizem kratkomalo govori o nečem popolnoma drugem – sile, s katerimi operira fizični račun, nimajo s tem nobene zveze, podobno kot zločin ostane zločin, četudi je preveden v jezik amplitude atomskih verjetnosti. Glede nečesa ima Yowitt gotovo prav: zmeraj sem iskal težjo pot. Priložnosti, ob katerih sem lahko dal duška svoji prirojeni jezi, sem ponavadi zavračal kot prelahke. Naj zveni še tako čudaško in celo nesmiselno, svojega nagnjenja k zlu nisem premagoval zaradi zazrtosti v dobro kot višjo vrednoto, marveč sem tako ravnal zato, ker sem prav tedaj njegovo prisotnost v sebi občutil v vsej njegovi veličini. Zame je štel račun napora, ki ni imel nič skupnega z aritmetiko morale. Zato resnično ne znam povedati, kaj bi se godilo z mano, če bi bila prva prirojena lastnost mojega značaja nagnjenje k početju samo dobrih stvari. Kot običajno se mora razglabljanje, ki nas skuša uvideti v kaki drugi podobi od dane, pri čemer krši pravila logike, kaj naglo klavrno končati. Enkrat samkrat se nisem odpovedal zlu; ta spomin je povezan z dolgo in strašno agonijo moje matere, ki sem jo ljubil, hkrati pa sem z nadvse živahno nenasitnostjo sledil procesu njene bolezenske destrukcije. Tedaj sem imel devet let. Ona, poosebljenje miru, moči, naravnost veličastne uravnovešenosti, je ležala v dolgotrajnem umiranju, ki so ga podaljševali zdravniki, jaz, ob njeni postelji, v zatemnjeni sobi, polni zadaha po zdravilih, sem se 15

še obvladoval, toda nekoč, ko sem po obisku pri njej za sabo zaprl vrata in videl, da sem sam, sem proti spalnici naredil radostno grimaso, in ker mi to ni bilo dovolj, sem stekel v svojo sobo in s stisnjenimi pestmi zadihano poskakoval pred ogledalom, spakujoč se in hihitajoč od ščegetavega veselja. Od veselja? Dobro sem razumel, da mati umira, od jutra sem obupano vzdihoval in ta obup je bil enako resničen kot tisto pridušeno hihitanje. Natančno se spomnim, kako me je preplašilo, obenem pa sem z njim stopil onkraj vsega, kar mi je bilo znano dotlej, in v tem koraku je bilo hromeče spoznanje. Še ponoči, ko sem ležal v svoji postelji, sem skušal razumeti, kaj se je zgodilo, in ker mi ni uspelo, sem se s pravšnjim pomilovanjem samega sebe in mame pripravil v jok, dokler nisem nazadnje zaspal. Solze sem zagotovo dojemal kot pokoro, toda pozneje se je, vsakič ko sem prisluškoval čedalje slabšim novicam, ki so jih očetu sporočali zdravniki, vse ponovilo. Strah me je bilo iti v svojo sobo in tedaj sem namenoma iskal ljudi. Prvi človek, ki sem se ga ustrašil, sem bil torej jaz sam. Po materini smrti me je obšel otroški obup, ki mu ni bilo česa očitati. Z njenim zadnjim zdihljajem je bilo fascinacije konec. Skupaj z njo je izpuhtel strah. Zadeva je tako meglena, da lahko zgolj postavljam hipoteze. Opazoval sem propad absoluta, za katerega se je pokazalo, da je iluzija, sramoten, nedostojen boj, kajti popolnost se je v njem razblinila v nič. S tem je bil poteptan 16

življenjski red, in čeprav so ljudje nad mano dodali repertoarjem tega reda posebne odklone za celo tako turobne priložnosti, se ti dodatki niso hoteli skladati s tem, kar se je dogajalo. Ne da se dostojanstveno, hvaležno kričati od bolečine – enako kot ne od užitka. V zanikrnosti brezumja sem zaslutil resnico. Morda se mi je to, kar je vdrlo, zazdelo močnejša plat, in ker je prevladala, sem izbral njo. Moj smeh na skrivnem ni imel nobene zveze s samim materinim trpljenjem. Tega trpljenja sem se samo bal, bilo je neizogiben spremljevalec umiranja, to sem bil zmožen doumeti; če bi znal, bi jo rešil bolečine, nisem si želel ne njenih muk ne smrti. Realnemu morilcu bi se vrgel pred noge jokaje in roteč, kakor vsak otrok, toda ker ga ni bilo, sem lahko samo požiral perfidnost krutosti, ki ji je bila prizadejana. Njeno zabuhlo telo se je spreminjalo v lastno monstruozno karikaturo, osmešeno in zvijajoče se v tem roganju. Nisem imel druge izbire, kot da z njo preminem ali pa se ji posmehujem, in ker sem strahopetec, sem izbral izdajalski smeh. Ne znam povedati, ali je res bilo tako. Prvi paroksizem hihitanja me je zagrabil ob pogledu na uničenje, in morebiti bi mi bila ta izkušnja prihranjena, če bi mati dotrpela bolj estetsko, kakor da bi zaspala, saj ljudje tej obliki pripisujejo pozitivno vrednost. Vendar ni bilo tako, in ker sem bil prisiljen verjeti lastnim očem, sem bil nemočen. V starih časih bi cviljenje moje matere 17

priglušil pravočasno pripeljani zbor naricalk; toda degeneracija kulture je magične obrede spravila na raven frizerstva, ker je pogrebnik – tudi temu sem prisluškoval – očetu predlagal različne izraze na obrazu, v kakršne lahko predela njeno posmrtno zakrčeno grimaso. Oče je takrat odšel iz sobe in za hip sem začutil refleks solidarnosti, ker sem ga razumel. Kasneje sem o tej agoniji še neštetokrat razmišljal. Različica smeha kot izdaje se mi zdi nepopolna. Izdaja je posledica uvida, ampak kaj povzroči, da nas lahko privlači destrukcija? Kakšno črno upanje človeku sije iz nje? Zaradi njene totalne nekoristnosti je vsaka racionalna razlaga jalova. To strastno nagnjenje so zaman zatirale številne kulture. Je nekaj, kar nam je dano enako kategorično kot dvonožnost. Tistemu, ki išče razlog in ne sprejema nobene hipoteze preudarka, niti v podobi božje previdnosti niti hudiča, preostane zgolj racionalni surogat demonologije – statistika. Iz zatemnjene sobe, polne vonja po razpadanju, torej sled vodi k moji matematični antropogenezi, gnusni urok sem skušal izničiti s formulami stohastike. Toda tudi to je samo domneva, torej samoobrambni refleks razuma. Dobro vem, da bi se to, kar tu pišem, dalo preobrniti v mojo korist, če bi za malenkost prestavil poudarke – in kak moj kasnejši biograf bo to tudi poskušal storiti. Dokazal bo, da sem z intelektom premagal značaj in tako dosegel herojsko zmago, blatil pa sem se iz želje 18

po samoočiščenju. Takšno početje gre po Freudovih stopinjah, on je postal Ptolemej psihologije, ker zdaj lahko vsak po njem razlaga človeške fenomene, postavljajoč epicikle na epicikle: ta zgradba nas nagovarja, ker je estetska. Idilično verzijo je zamenjal z grotesko, ne da bi vedel, da ostaja suženj estetike. Kot da bi šlo za to, da bi v antropologiji zamenjali opero s tragikomedijo. Naj se moj posmrtni biograf nikar ne trudi; ne potre bujem apologije, ves moj napor je vzniknil iz radoved nosti, ki se je občutek krivde ni dotaknil. Hotel sem razumeti – samo razumeti, nič več. Nesebičnost zla je namreč edino, na kar lahko človek opre teološko argumentacijo; teodiceja odgovarja na vprašanje, od kod se je vzela las tnost, ki ne izvira niti iz Narave niti iz Kulture. Um, ki je ves čas pogreznjen v materijo humanističnega izkustva in zaradi tega antropocentričen, se lahko končno sprijazni z vizijo stvarjenja kot rahlo zastrašujoče šale. Misel o Stvarniku, ki se je preprosto igral, je privlačna, toda tu stopamo v začarani krog: kot zlohotnega si ga ne predstavljamo zato, ker nas je takšne naredil, temveč zato, ker takšni smo. Medtem pa zaradi obrobnosti in popolne nepomembnosti človeka nasproti Vesolju, o katerih nas obvešča znanost, manihejski mit postaja primitivna ideja, prignana do trivialnosti. Z drugimi besedami: če naj bi se stvarjenje v resnici zgodilo – česar sicer razumsko ne dopuščam – potem je raven vednosti, ki jo le-to 19

neogibno zahteva, že tolikšna, da trapaste šale nimajo kaj početi tam. Kajti – in to je pravzaprav ves credo2 moje vere – nič takšnega, kot je popolna modrost z l a – ni mogoče. Razum mi pravi, da Stvarnik ne more biti mali podlež, manipulator, ki se ironično poigrava s tem, kar ustvarja. To, kar se nam zdi rezultat zlohotne intervencije, bi moglo biti razumljivo le kot navadno uštetje, kot napaka, toda s tem vstopamo v območje neobstoječe teologije nepopolnih božanstev. Domena njihovih graditeljskih praks tako ni nič drugega kot področje mojega življenjskega dela, se pravi – statistika. Vsak otrok nezavedno prihaja do odkritij, iz katerih so zrasli Gibbsovi in Boltzmannovi svetovi, saj se mu resničnost kaže kot mnoštvo možnosti, ki se jih da razločiti in prebujati tako zlahka, da se to zdi samodejno. Otrok je obdan z obilico virtualnih svetov, Pascalovo vesolje, truplo, otrplo v teku ure, umerjeno trepetavo, mu je povsem tuje. To prvotno bogastvo pozneje podleže okorelemu redu odraslosti. Če se ta podoba otroštva zdi enostranska že vsaj zato, ker se ima otrok za notranjo svobodo zahvaliti nevednosti, in ne izbiri, potem je navsezadnje vsaka podoba podoba otroštva. Po porazu imaginacije mi je od nje ostalo nekakšno trajno nesprejemanje resničnosti, ki je spominjalo bolj na jezo kot na samozatajevanje. Že moj smeh je bil zavrnitev, kdo ve, ali ne učinkovitejša od samomora. Pri dvainšestdesetih letih priznavam, da sem 2 Lat. »verujem«, načela, nazori, prepričanje.

se smejal, matematika pa je bila le zapoznela posledica te drže. Bila je moje drugo dezerterstvo. To pravim v prenesenem smislu – a prosim, da me poslušate do konca. Izdal sem umirajočo mater, se pravi vse ljudi, s smehom sem se odločil za moč, večjo od njih, pa naj je bila še tako gnusna, ker nisem videl drugega izhoda. Toda pozneje sem izvedel, da tega našega nasprotnika, ki je vse, ki se je ugnezdil tudi v nas, lahko prav tako izdam, vsaj do neke mere, kajti matematika je neodvisna od sveta. Čas mi je pokazal, da sem se znova zmotil. V resnici se ni mogoče odločiti za smrt proti življenju in za matematiko proti svetu. Resnična izbira pomeni samo lastno pogubo. Karkoli namreč počnemo, počnemo v življenju, in izkušnja kaže, da tudi matematika ni popolno zatočišče, kajti njeno domovanje je jezik. Ta informacijska rastlina se je zakoreninila v svet in v nas. Ta primerjava me je vselej spremljala, celo takrat, ko je še nisem znal prevesti v jezik dokaza. V matematiki sem iskal to, kar je bilo dragoceno v otroštvu, mnoštvo svetov, ki je prekinjalo zvezo z vsiljenim svetom, s takšnim olajšanjem, kot da bi bil rešen te sile, ki tiči tudi v nas samih, a je le dovolj skrita, da lahko pozabimo na njeno prisotnost. Toda pozneje sem kakor vsak matematik ves začuden ugotavljal, kako pretresljivo nepričakovana in neverjetno vsestranska je ta dejavnost, ki sprva spominja na igro. Vanjo vstopimo z napuhom, 21

tako da odkrito in brezpogojno odrežemo misel od sveta, sprejmemo arbitrarne sklepe, ki so po apodiktičnosti primerljivi s – stvarjenjem, in se zapremo v definicije, ki naj bi nas oddelile od te zmede, v kateri nam je dano živeti. In prav ta zavrnitev, ta najradikalnejši razhod nas pripelje k srčiki pojavov, in beg se izkaže za pridobitev, dezerterstvo za razumevanje, razhod pa za – spravo. Hkrati odkrijemo, da je bil beg bržkone samo navidezen, če se vračamo k tistemu, pred čimer smo bežali. Sovražnik se prelevi v zaveznika, doživimo očiščenje, v katerem nam svet molče daje vedeti, da ga lahko premagamo samo z njim. Strah se tako poleže, spreminja se v navdušenje, v tem posebnem zatočišču, katerega skrajno drobovje je dejansko stik s površino edinega sveta. Matematika človeka nikoli ne razodeva, ne izraža v tolikšni meri kot kako drugo človeško delo: mera izničenja lastne telesnosti, ki jo v njej pridobiš, je brez primere. Tiste, ki so vas pritegnile te besede, vabim k branju svojih razprav. Tu lahko povem le to, da je svet svojo urejenost vbrizgal v človeški jezik, brž ko je ta začel nastajati; matematika dremlje v vsaki govorici in jo je mogoče kvečjemu najti, ni si je moč izmisliti. Tega, kar je v njej krona, se ne da odrezati od tega, kar je korenina; ne nastaja namreč v teku tristotih ali osemstotih let civilizacijske zgodovine, temveč skozi tisočletja jezikovne evolucije: na polju spopadov človeka z okoljem, iz medčlovečja in medrečja. Jezik je prav 22

toliko pametnejši od uma vsakogar izmed nas, kolikor je od dojemljivosti vsakega posameznika pametnejše njegovo telo, samozavedno vsestransko v toku življenjskega procesa. Zapuščine obeh evolucij, žive materije in informacijske materije govorice, niti še nismo izčrpali, pa že sanjarimo o tem, da bi prekoračili meje obeh. Te besede so morebiti klavrno filozofiranje, ne velja pa to za moje dokaze o jezikovni genezi matematičnih pojmov, se pravi o tem, da ti pojmi niso nastali niti iz predvidljivosti reči niti iz bistrosti razuma. Razlogi, zaradi katerih sem postal matematik, so gotovo kompleksni, a eden glavnih je spretnost, brez katere bi v svoji stroki opravil toliko kot v lahki atletiki grbavec, ki bi rad postavil rekord. Ne vem, ali so ti razlogi, ki se tičejo značaja, in ne spretnosti, odigrali kakšno vlogo v zgodbi, ki jo nameravam povedati – te možnosti ne morem izključiti, saj pri zadevi takšnega formata ne prihajata v poštev ne naravni sram ne napuh. Običajno memoaristi iskrenost izpovedi pritirajo do skrajnosti, kadar menijo, da je tisto, kar lahko o sebi razkrijejo, neizmerno pomembno. Jaz, nasprotno, za premiso iskrenosti postavljam popolno nebistvenost svoje osebe, to je v povsem neznosno odkritost me sili edino to, da ne vem, kje se končuje kaprica statistične osebnostne kompozicije in kje se začenja pravilo vrste. V različnih disciplinah lahko pridobivamo bodisi realno vednost bodisi vednost, ki nas duhovno zadovoljuje, 23

pri čemer niti ni nujno, da se ena prekriva z drugo. Ti dve vrsti vednosti je v antropologiji domala nemogoče razlikovati. Če ničesar ne poznamo kakor sami sebe, je tako gotovo zato, ker vedno znova zahtevamo neobstoječo vednost v smislu informacije o tem, kaj je ustvarilo človeka, hkrati pa, ne da bi se tega zavedali, vnaprej izključujemo možnost, da bi bila najbolj poljubna naključja povezana z najglobljo nujnostjo. Nekoč sem pripravil program za poskus enega svojih prijateljev. Pri poskusu naj bi izdelali računalnik v okolju – družino nevtralnih bitij, se pravi homeostate, ki naj bi to okolje spoznavali, ne da bi v izhodišču imeli kakršnekoli »emocionalne« ali »etične« lastnosti. Ta bitja so se kajpada razmnoževala samo v stroju, torej kakor tisto, čemur bi laik rekel določena oblika »računov« – in po več deset »generacijah« se je v vseh »primerkih« vedno znova pojavila povsem nedoumljiva lastnost, nekakšen ustreznik »agresivnosti«. Po izredno napornih in brezplodnih kontrolnih obračunih je moj obupani prijatelj končno – pravzaprav samo še iz obupa – začel raziskovati najbolj nebistvene okoliščine eksperimenta in tedaj se je pokazalo, da je neki rele reagiral na spremembe vlažnosti zraka, ki so tako postale neopaženi povzročitelj odklona. Ko to pišem, le stežka ne razmišljam o tem poskusu, kajti ali ni bilo morda tako, da nas je družbeni razvoj povzdignil iz kraljestva živali po eksponentni krivulji 24

– povsem nepripravljene na ta vzpon? Reakcija socializacije se je pričela, brž ko so človeški atomi pokazali prve znake cepljivosti. Ti atomi so bili material, ki je bil zgolj biološko predelan, pripravljen, da izpolni tipično biološke kriterije, tisti premik, tisti pehljaj navzgor pa nas je iztrgal in odnesel v civilizacijski prostor. Mar tak start ne bi mogel naplesti na biološkem materialu naključnih podobnosti, kakor sonda, ki namerjena v morsko dno poleg tistega, na kar je bila usmerjena, z njega zajema tudi naključne ostanke in navlako? Naj spomnim na navlaženi rele brezhibnega računalnika. Zakaj pravzaprav bi moral biti kakorkoli popoln prav proces, ki nas je povzročil? Pa vendar si ne mi ne naši filozofi ne drznemo niti pomisliti, da končnost in enkratnost bivanja vrste sploh ne implicirata dovršenosti, ki naj bi bedela nad njenim nastankom – prav tako kot takšne dovršenosti ni najti ob zibelki vsakega osebka. Nadvse zanimivo je, da znakov nepopolnosti, ki jo izkazujemo kot predstavniki vrste, še nikoli, v nobenem verstvu niso pripoznali za to, kar dejansko so, in sicer za rezultat nezanesljivih operacij, nasprotno pa praktično vse religije delijo prepričanje, da je človekova nepopolnost rezultat demiurškega spopada med antagonističnima dovršenostma, ki sta škodovali druga drugi. Svetla popolnost je trčila ob temno in nastal je človek: tako razglaša njihova formula. Moja zamisel zveni vulgarno le tedaj, če je lažna – tega, ali je res taka, pa ne vemo. 25

Omenjeni prijatelj jo je karikaturno preformuliral, ko je rekel, da je po Hogarthu človeštvo grbavec, ki zaradi nevednosti o tem, da lahko tudi nisi grbav, v svoji grbi že tisočletja išče znake višje sile, saj je pripravljen na vsako verzijo razen te, da je pohabljenost preprosto naključna, da mu je nihče ni naklonil s kakim višjim namenom, da ne služi prav ničemur, ker so zadevo pač tako zakoličili ovinki in odkloni antropogeneze. A govoril naj bi o sebi, in ne o vrsti. Ne vem, od kod se je vzela in kaj je botrovalo njenemu nastanku, toda še zdaj, po toliko letih, lahko v sebi najdem nepostarano jezo, kajti energije najprimitivnejše nagonskosti se nikoli ne postarajo. Ali morda vzbujam pohujšanje? Več desetletij sem deloval kakor stolp za frakcionarno destilacijo in proizvajal prekapino, ki jo sestavlja kup mojih razprav ter zaradi teh razprav nastalih – hagiografij. Če pravite, da vas nič ne briga drobovje aparature, ki ga po nepotrebnem vlačim na plan, upoštevajte dejstvo, da jaz v čistosti jedi, s katerimi sem vam postregel, vidim trajna znamenja vseh svojih skrivnosti. Matematika ni bila moja Arkadija, prej rešilna bilka, cerkev, v katero sem, nevernik, vstopil, ker je v njej vladala treuga Dei.3 Mojemu glavnemu matematičnemu delu so rekli destruktivno – in to ne po naključju. Nobeno naključje ni bilo, da sem nepreklicno podvomil v osnove matematične dedukcije in v pojme analitičnosti v logiki. 3 Lat. božje premirje.

Orodja statistike sem obrnil proti njihovim osnovam – in nazadnje so jih zminirala. Nisem mogel biti hudič v podzemlju in angel v sončnem soju. Ustvarjal sem, a na pogoriščih, in Yowitt ima prav: več resnic sem odvzel, kot pa dal novih. To negativno bilanco so pripisali dobi, ne meni, ker sem prišel po Russllu in Goedlu, po tistem, ko je prvi odkril razpoke v temeljih kristalne palače, drugi pa jih je močno omajal. Zato so dejali, da sem deloval v skladu z duhom časa. Kaj pa drugega. Toda trikotni smaragd ne preneha biti trikotni smaragd, ko postane človeško oko – v sestavljenem mozaiku. Neredko sem se spraševal, kaj bi bilo z mano, če bi se rodil znotraj ene od štirih tisočev kultur, imenovanih primitivne, predhodnic naše kulture v tem breznu osemdesetih tisočev let, ki ga naše pomanjkanje domišljije krči v preddverje, čakalnico prave zgodovine. V nekaterih bi prav gotovo klavrno končal, v drugih pa bi se realiziral kdo ve koliko popolneje, ko bi zahvaljujoč spretnosti kombiniranja elementov, ki sem jo prinesel na svet, kakor obseden ustvarjal nove obrede in magije. Če ne bi bilo zavore, ki jo v naši kulturi predstavlja relativizacija vsakršnega pojmovnega bivajočega, bi morda lahko neovirano sakraliziral orgije uničenja in razbrzdanosti, kajti v tistih prastarih krogih so gojili običaj vsake toliko časa ukiniti vsakdanje zakone, se pravi prekiniti kulturo (ta je bila dno, skala, absolut, pa vendar so znali 27

na občudovanja vreden način doumeti, da mora biti celo absolut poln vrzeli!) – da bi sprostili trdovratne količine presežkov, za katere je pretesen sleherni kodificirani sistem in ki se le v neznatni meri izživijo pod bojevniškimi in družinskimi krinkami, v vpregi in brzdah običajev. To lomljenje družbenih spon in pravil je bilo razumno, racionalno; skupinska blaznost, pandemonij, osvobojen in bičan z narkozo ritmov in strupov – tako so odprli varnostne ventile, skozi katere je drl dejavnik uničenja, s tem posebnim izumom se je to barbarstvo prilagodilo človeku. Načelo zločina, iz katerega se lahko umakneš, reverzibilne blaznosti, luknje, ki ritmično utripa v družbenem redu, je bilo izničeno, in zdaj morajo vse te sile hoditi v vpregi, obračati gepelj, igrati vloge, ki so jim pretesne in vselej neudobne, zato korodirajo sleherno vsakdanjost, povsod se skrivajo, ker nikjer ne smejo nastati neanonimno. Vsakdo izmed nas se od malih nog oklepa kakega javno dovoljenega koščka sebe, tistega, ki je bil izbran, izšolan, ki je dobil consensus omnium,4 vsakdo ta drobec goji, ga pili, izpopolnjuje, samo piha vanj, da bi se kar najbolje razvil, in vsakdo se, čeprav je le delček, pretvarja, da je celota – štrcelj z ambicijo celote. Kakor daleč mi seže spomin, mi je manjkala etika, cepljena na občutljivost. Namenoma sem si skonstruiral njeno protezo. A za takšno delovanje sem moral najti dober razlog, kajti obesiti zapovedi v prazno je enako, 4 Lat. soglasje vseh.

kot če bi šel k obhajilu brez vere. Ne pravim, da sem življenje načrtoval tako teoretično, kot to prikazujem tukaj. Za svoje ravnanje si tudi nisem – za nazaj – izmislil aksiomov. Deloval sem vselej na podoben način, čeprav sprva nezavedno; motivacije sem se domislil kasneje. Če bi se imel za človeka, ki je v bistvu dober, zagotovo ne bi bil sposoben razumeti zla. Menil bi, da ga ljudje zmeraj zadajajo naklepno – se pravi počnejo to, za kar so se odločili – ker bi o malopridnosti sklepal na podlagi lastne izkušnje. Toda vedel sem več kot to, zakaj hkrati sem poznal lastna nagnjenja, kot se tudi zavedal, da nisem kriv zanje, pa saj sem tega, kakršen sem, našel v sebi, in nihče me ni vprašal, ali se s takšno sestavo strinjam. To, da bi en suženj zatiral drugega sužnja, hoteč zadovoljiti sile, ki so vcepljene obema, da bi ena nekrivda trpinčila drugo, če se je takim pritiskom mogoče kako upreti – je bila zame žalitev zdrave pameti. Dani smo si in v celoto teh darov ne moremo dvomiti drugače kakor neuspešno, toda če se odpre še tako majhna priložnost za nasprotovanje danemu stanju – čemu je ne bi izkoristili? Samo takšne odločitve in takšno delovanje so izključno naša, človeška last, podobno kot možnost samomora – to je sektor svobode, v katerem neželeno dediščino doleti prezir. Prosim, nikar mi ne pravite, da prihajam v protislovje s samim sabo – s tistim, ki se mu zdi, da bi se lažje realiziral v jamski dobi. Vednost je ireverzibilna, ne more se 29

vrniti v mrak sladke nevednosti. V tistih časih ne bi imel vednosti in je ne bi mogel pridobiti. To, ki jo imam, moram izkoristiti. Vem, da nas je sestavljalo in urejalo golo naključje, pa naj bi bil pokoren izvrševalec vseh smernic, na slepo izžrebanih z neštetimi potegi? Moj »principium humanitatis«5 je poseben po tem, da bi nekdo, ki je v bistvu dober, v primeru, ko bi ga hotel uporabiti na sebi, moral – v skladu s smernico »premagovanja lastne narave« – zadajati zlo, da bi se utrdil v svoji človeški svobodi. Torej moje načelo ni primerno za občo rabo, prav tako pa ne vidim nobenega razloga, zaradi katerega bi moral pridobiti etično panacejo človeštva. Raznorodnost, neenakost je ljudem dana, potemtakem Kantov sklep, da bi bilo načelo posameznikovih ravnanj lahko obči zakon, pomeni neenako nasilje nad ljudmi, to, da so osebne vrednote subsumirane nadrejeni vrednoti – kulturi – pa je nepravično. Nikakor tudi ne trdim, da je vsakdo človek le v tolikšni meri, v kolikršni je po lastni volji zvezana pošast. Predstavil sem povsem zasebna stališča, svojo lastno strategijo, ki sicer ni spremenila ničesar v meni. Moj prvi odziv na novico o nekogaršnji nesreči je še vedno iskrica veselja, in takšnih refleksov niti ne poskušam več potlačevati, ker vem, da ne bom dosegel mesta, kjer živi to brezmiselno hihitanje. Toda z uporom odgovarjam in proti sebi delujem zato, ker to lahko počnem. 5 Lat. načelo humanosti.

Če bi v resnici nameraval napisati lastno biografijo, ki bi ob zvezkih na polici izpadla kot antibiografija, mi ne bi bilo treba utemeljevati svoje izpovedi. A moj namen je drugačen. Bistvo dogodivščine, ki jo opisujem, je v tem, da se je človeštvo srečalo z nečim, kar so v temino zvezd poslala bitja, ki ne pripadajo človeški vrsti. Prva situacija v zgodovini, ki je najbrž dovolj resna, da bi si priznali, da potrebujemo podrobnejšo razjasnitev, kot to dopušča konvencija – kdo pri tem srečanju je pravzaprav sploh zastopal našo stran. Še toliko bolj, ker niti moja genialnost niti matematika nista zadostovali, da bi to lahko obrodilo nezastrupljene sadove.