GRIGOR IN ČEBELA
Prevedle Neža Smrdel, Ela Kekec, Jesika
Kustec, Laura Sobočan, Ana Mavrič, Teja Popovič, Tina Bajželj, Urša Meše in Alexander Centa pod mentorskim vodstvom Urše Geršak in Maje Šabec
NEKOČ V PARKU
1. Čebela in lilija
Šestletni deček Grigor živi v soseski, v kateri so zgradili čudovit nov park, čisto blizu njegovega doma. Deček je nad novim parkom navdušen. Takoj ko pride iz šole, jo ucvre v park in nikakor ga ni mogoče spraviti od tam.
»Morali se bomo preseliti v park,« se pošali njegov oče.
»Ja ja, jupi!«
Grigor očetovo šalo vzame resno. Želi si živeti v parku. To je super ideja. Noče se vrniti domov.
»Domov morava, na večerjo. Tukaj nimamo ne kuhinje ne postelje,« mu zelo potrpežljivo razloži oče.
Ko prideta domov, Grigor še naprej vztrajno trmari, da se hoče preseliti v park, da mu je oče to obljubil, obljubil mu je, res mu je obljubil. Grigor hoče živeti v leseni hiški ob toboganu, tja hoče odnesti svojo posteljo in mizico ter …
»Postelje so prevelike za v hiško,« ga želi od zamisli odvrniti oče.
»Bomo pa spali na blazinah.«
»Kaj pa kuhinja? Pa kopalnica? In …?« očetu ne zmanjka izgovorov.
»Kuhali bomo na plinskem kuhalniku. Stranišča so pa ob vhodu v park. In …«
Grigor najde rešitev za vse.
Oče ne ve, kako naj mu razloži, da se je le pošalil,
da ne morejo živeti v parku, da v leseni hiški ni dovolj prostora za vse in da hiška sploh ni njihova.
»Pa saj je prazna in jo lahko zasedemo,« odgovori Grigor. »In če se malo stisnemo, bo za vse dovolj prostora.«
Doma Grigor še naprej trmari. Hočem v park! Hočem v park! Mama, ki ji je obilica dela že nekoliko načela potrpežljivost, se naveliča dečkovega sitnarjenja in zavpije, da to pač ne gre in konec.
»Ja pa gre!« vztraja Grigor.
Starši mu hitro dajo večerjo in ga mukoma spravijo v posteljo. Ponoči Grigor v sanjah kriči:
»Hočem živeti v paaarku! V paaarku!«
Oče trdno spi in se ne zbudi, mama pa je rahlega spanca in se prebuja. Ubožica zato zjutraj vstane z zabuhlim obrazom, saj zaradi dečkovega vztrajanja ni mogla zatisniti očesa.
Grigor pride iz svoje sobe oblečen in obut, si umije obraz in pride v kuhinjo zajtrkovat. Ne zaveda se, da bi bilo bolje, da ne dreza v osje gnezdo. Zgrabi pomarančo in nekaj kolačkov in vesel zavpije:
»Zajtrkovat grem v park!«
»Ne greš in pika!« mu nejevoljno odgovori mama in si mane otečene veke.
Ko Grigorjeva mama reče: »… in pika,« je konec heca. Kljub temu pa je Grigor tokrat tako navdušen, da tega opozorilnega znaka ne vzame resno.
»Grem in pika!« odgovori mami.
Mama ga zgrabi za roko in nogo, ga dvigne v zrak, da kar poleti, in ga posadi za mizo. Močna je kot levinja.
»Zdaj pa dovolj!«
Grigor parka ne omenja več, da se mama ne bi
spet spremenila v levinjo. Le kuja se, kakor zna le on, njegova šoba pa se skoraj dotika nosu. Zna pa tudi streljati s pogledom.
Ko pride Grigor popoldne iz šole, ne gre v park, saj še vedno kuha mulo in strelja s pogledom. Tudi zvečer še kuha mulo. Po večerji si komaj umije zobe, ker se še kar šobi pred ogledalom. Njegove oči, ki odsevajo v steklu, vzbujajo strah.
Naslednjega jutra ves našobljen vstane, se našobljen umije in obleče. Ko si oblači hlače, se z roko dotakne nečesa na stegnu. Nečesa, zaradi česar zavpije: »Mamiiiii!«
Grigor je zelo prestrašen. V hipu se preneha šobiti. Ne strelja več s pogledom in je na robu joka. Zaviha si kratke hlače, pogleda stegno in opazi gromozanski mozolj, ki mu je zrasel prav na tistem mestu, kjer ga je prejšnji večer močno zagrabila mama.
»Mamiiii! Razneslo mi bo nogo!«
Starši vsi zaskrbljeni prihitijo. Ko vidijo, da je le navaden mozolj, si oddahnejo. Res pa je, da je mozolj gromozanski.
»To pa je mozolj!« v smehu reče oče.
»Ja, ti se kar smej! Zelo me boli!« potoži Grigor. »Nogo mi bo razneslo!«
Starši ga skušajo pomiriti. Skupaj ga namažejo s kremo.
Grigor je ves dan slabe volje. Ko hodi, pretirano šepa. Tisto popoldne ne gre niti v park. Ostane doma, na kavču, malo prelistava slikanico, malo pa se pritožuje nad gromozanskim mozoljem.
Naslednji dan je mozolj še vedno tam, še debelejši kot prej. Grigor še kar naprej toži.
»Razneslo mi bo nogo!«
Starši se ne zmenijo več zanj.
»A ne razumeta, da bom mogoče moral v bolnišnico, da mi odrežejo nogo, nevedneža?«
Nevednež je beseda, ki se jo je Grigor naučil, ko je poslušal pravljice, in jo uporabi, ko se na koga razjezi.
»Nevedneža!«
Ker je sobota in Grigor ne gre v šolo, mu mama reče, naj gre v park, da bi nehal tečnariti. Na poti do parka ni treba prečkati nobene ceste, prav tako pa je park ograjen in mama ga lahko brez težav nadzoruje iz kuhinje.
Grigor gre v park z otrdelo nogo, s katero pretirano šepa, z rokami v žepih in namrščenim čelom. Ne ljubi se mu igrati. Raje opazuje cvetlice, da se zamoti in malo pozabi na mozolj in nevednost staršev. Vse, kar so naredili, je, da so mu na mozolj nanesli malo kreme.
»Nevedneža!«
Pogleda cvetlico, nato drugo cvetlico in nenadoma zazna vonj, ki ga požgečka v nosu. Vohlja kot psički in išče izvor vonja, ki ga pripelje do kraja, kjer cvetijo lilije. Povonja eno, nato drugo in izraz na njegovem obrazu se popolnoma spremeni. Usta se mu razlezejo v širok nasmeh. Tam mu je všeč. Za trenutek popolnoma pozabi na mozolj, ki ga tako zelo moti.
V tem pa:
»Ne morem veeeen! Dušim se! Ufff!«
Grigor pogleda naokoli. Ne vidi nikogar.
»Kdo vpije?« vpraša. »Kje si?«
»Jazzz, jazzz! Tukaj sem, jujeta v liliji! Dušššim s…«
Grigor išče med lilijami, privzdigne nekaj cvetnih listov in najde čebelo, zagozdeno v cvetu.
Osvobodi jo in si jo položi na dlan.
»Havala, havala, havala! Skoraj bi umerla!« Čebeli se ne mudi z Grigorjeve dlani. Rešitelju je tako zelo hvaležna, da mu začne pripovedovati o svojem življenju: v katerem panju živi, kaj počne, o potovanjih po dolgem in počez po zraku, o cvetlicah, ki so ji všeč …
Grigor jo ves prevzet posluša.
»No, dajmo! Opri usta in iztegni jezik!« ga prosi čebela.
Grigor zaupljivo odpre usta. Čebela se mu usede na jezik in iz ustec iztisne gosto tekočino, ki je Grigorju zelo všeč. Čebela leti od lilije do lilije, nato pa se vedno znova vrne h Grigorju in mu na jezik nanese nektar.
Grigor ni še nikoli okusil česa tako slastnega.
Ko da Grigor čebeli vedeti, da ima dovolj, se gresta skupaj sprehajat po parku. Postala sta prijatelja. Grigor zdaj ne šepa več tako zelo pretirano, samo malo še.
»Kako ti je ime?« vpraša čebela.
»Grigor.«
»Girgor, Girgor, Girgor,« jo žgečka po grlu.
Grigor poskuša čebelo naučiti, kako naj pravilno izgovori njegovo ime, a mu ne uspe.
»Kako pa je tebi ime?«
»Čebela. Vse čebelje samice se imenujemo čebele.
Samci se imenujejo troti, in to tudi so.«
Čebela opazi, da Grigor šepa.
»Kaj ti je, Girgor?«
Grigor je že na tem, da bi spet pojamral in rekel, da mu je mama zlomila nogo, a le odgovori:
»Zrasel mi je gromozanski mozolj, zares gromozanski. Zgleda, da mi bo razneslo nogo.«
»To bi ti lahko uredila jazzz en, dva, tri, Girgor,
ampak bi me stalo živelenja, saj bi ti morala zapičiti
želo, in če čebela izgubi želo, umere. Ampak vem, kdo te lahko pozdarvi. Počkakaj me tukaj, prosim.«
Čebela hitro kot strela odleti in se vrne v družbi ose.
Grigor se prestraši.
»Ne boj se, Girgor, moja prijateljica je. Pozdarvila te bo v trenutku. Ona ne umere, ko piči. No dajmo, nastavi nogo, Girgor: malo si zavihaj hlačnico. Tako. Malce te bo zabolelo, potem boš pa videl, kako ti bo odeleglo.«
Grigor se prestraši in hoče steči stran, a ga osa prehiti in piči.
»Av!«
Malce. Da ga bo samo malce zabolelo. Pa kaj še!
Grigorju se zdi, kot bi mu stegno prebodel meč. Vendar močno stisne zobe in ne zajoka.
Osa se poslovi in se izgubi za drevesi.
Mozolj raznese, puf. Grigor si z robčkom obriše gnoj. Začne hoditi. Čez nekaj časa se počuti veliko
bolje. Mozolj je izginil in ostal je le rdeč madež. Zahvali se čebeli in steče domov.
Mama je osupla, ko ji Grigor ves zadovoljen pokaže stegno brez mozolja.
»Poglej, poglej!«
Tega dne in v dneh, ki sledijo, Grigor ne tečnari več, da bi se preselili v park. Ni mu več toliko do tega. Zdaj ima druge načrte: skrivna prijateljica čebela ga čaka v parku, on pa jo obišče, ko le lahko. Starši o tem ne vedo nič. Niti prijateljem v šoli ni povedal ničesar.
Starši opazijo le, da se Grigor vrača iz parka dišeč po lilijah. To jim je všeč. Ovohavajo ga, kakor psički, in ljubkujejo.