FEDERICO GARCÍA LORCA
FEDERICO GARCÍA
LORCA 12 pesmi
Ilustriral GABRIEL PACHECO
12 pesmi
Prevedla Barbara Pregelj in Igor Saksida
25,00€
Malinc
Malinc
FEDERICO GARCĂ?A
LORCA 12 pesmi
Ilustriral GABRIEL PACHECO Prevedla Igor Saksida in Barbara Pregelj
Malinc
1q2 Prismuknjena pesem · 5 Kuščar joka · 7 Seviljska pesmica · 9 Metulj · 11 Tarara · 13 Valček med vejami · 15 Princi v igralnih kartah · 17 Šola · 19 Nemi otrok · 21 Školjka · 23 Pokrajina · 25 Slovo · 27 pesmi v španščini · 28
1q2 3
4
1q2 Prismuknjena pesem Mama, naj srebro postanem. Mraz ti bo, srebrni sine. Mama, naj bom ves iz kapelj. Zeblo te bo, vodni sine. Naj bom v tem prtiÄ?ku tkanem. Zdajci te zapredem v nitke.
5
6
1q2 Kuščar joka Za mademoiselle Teresito Guillén, ki igra na klavir s sedmimi notami.
Solze toči kuščar strašno, kuščarica joka strašno, kuščar s kuščarico toči v bel predpasnik svojo žalost. Izgubljen poročni prstan je povzročil to težavo, o, ti prstanček iz svinca, ti svinčen obroček zanjo. Brez ljudi nebo potuje, jezdi s pticami v daljavo. Sonce, kapitan okrogli, nosi svilnato opravo. Glej, kako življenje danes para kuščarjev je staro. Jokata mi brez prestanka, jokata mi strašno glasno.
7
16
1q2 Princi v igralnih kartah V kupčku kart naj tvoja mama najde pravega si princa: tale kupo, ta kovanec, tale kij, ta sabljo dviga. Zbeži, a te ujamem, steci, k tebi planem, blata na obraz ti za en prst namažem. Oljke vse pustim za sabo, bičevje ne pojde z mano in z vejevjem trt se jočem, ker sem ljubil te neznansko.
17
1q2 Canción tonta El lagarto está (Prismuknjena Pesem) llorando (Kuščar Joka) Mamá. Yo quiero ser de plata.
A mademoiselle Teresita Guillén tocando un piano de siete notas
Hijo, tendrás mucho frío.
El lagarto está llorando. La lagarta está llorando.
Mamá. Yo quiero ser de agua.
El lagarto y la lagarta con delantalitos blancos.
Hijo, tendrás mucho frío.
Han perdido sin querer su anillo de desposados.
Mamá. Bórdame en tu almohada.
¡Ay, su anillito de plomo, ay, su anillito plomado!
¡Eso sí! ¡Ahora mismo!
Un cielo grande y sin gente monta en su globo a los pájaros. El sol, capitán redondo, lleva un chaleco de raso. ¡Miradlos qué viejos son! ¡Qué viejos son los lagartos! ¡Ay cómo lloran y lloran, ¡ay!, ¡ay!, cómo están llorando!
28
1q2 Cancioncilla sevillana (Seviljska pesmica)
Mariposa (Metulj) Mariposa del aire, qué hermosa eres, mariposa del aire dorada y verde. Luz del candil, mariposa del aire, ¡quédate ahí, ahí, ahí!… No te quieres parar, pararte no quieres. Mariposa del aire dorada y verde. Luz del candil, mariposa del aire, ¡quédate ahí, ahí, ahí!... ¡Quédate ahí! Mariposa, ¿estás ahí?
A Solita Salinas
Amanecía en el naranjel. Abejitas de oro buscaban la miel. ¿Dónde estará la miel? Está en la flor azul, Isabel. En la flor, del romero aquel. (Silla de oro para el moro. Silla de oropel para su mujer.) Amanecía en el naranjel.
29
1q2 Despedida (SLOVO) Si muero, dejad el balcón abierto. El niño come naranjas. (Desde mi balcón lo veo) El segador siega el trigo. (Desde mi balcón lo siento) ¡Si muero, dejad el balcón abierto!
34
1q2 Življenjepis Federico García Lorca se je rodil 5. junija 1898 v vasi Fuente Vaqueros blizu Granade. Njegov oče je bil posestnik Federico García Rodriguez, njegova mama pa učiteljica Vicenta Lorca Romero. Bil je najstarejši od štirih otrok. Njegova mama ga je naučila prvih črk in igranja na klavir. Ženske v njegovi družini in na vasi so ga uvedle v svet ljudskih pesmi, še posebej romanc, ter preostalega ljudskega izročila, v katerem je veliko pregovorov, šal in domiselnosti. Že od mladih dni je Lorca kazal veliko nadarjenost in zanimanje za ljudsko pesem. Leta 1915 je začel študirati na filozofski fakulteti, a študija ni dokončal. Nekaj let pozneje je zaradi vztrajanja družine, naj študira in študij opravi do konca, diplomiral iz prava na granadski univerzi. Po koncu študija je s študijskimi kolegi popotoval po Španiji. V kavarni El Rinconcillo, v kateri so se zbirali granadski umetniki, je spoznal skladatelja Manuela de Fallo, ki je nanj močno vplival. Še bolj ga je navdušil nad folkloro, da se je Lorca v ljudsko slovstvo še bolj poglobil. Lorcovo navdušenje nad ljudsko pesmijo, cante jondom in uspavankami ga je spodbudilo k zbiranju ljudskega izročila po vsej Španiji. Zbrano gradivo je predstavljal na izjemno uspešnih predavanjih. V letu 1919 se je Garcia Lorca preselil v Madrid, kjer je v študentskem domu spoznal pesnika Juana Ramóna Jiméneza in Antonia Machada. Prijateljstvo je spletel z umetnikoma Luisom Buñuelom in Salvadorjem Dalíjem. Prav tako je prebiral poezijo mlajših avtorjev in se družil z njimi. To so bili pesniki, ki so danes znani pod imenom Generacija 27. Vanjo spadajo Vicente Aleixandre, Luis Cernuda, Pedro Salinas, Jorge Guillén in Gerardo Diego. Svojo prvo pesniško zbirko Knjiga pesmi (Libro de poemas) je Federico García Lorca izdal leta 1921. Pesniška zbirka je nastala pod izjemnim modernističnim vplivom. Morda je njena najizrazitejša posebnost prav v tem, da je Lorca vanjo vključil tudi otroške pesmi. Prvo priznanje za svoje delo je Lorca prejel leta 1927 ob izdaji pesniške zbirke Pesmi (Canciones), ki so navdih našle v ljudskem izročilu, in ob uprizoritvi domoljubne drame Mariana Pineda v Madridu. Pesniška zbirka Ciganski romansero (Romancero gitano) je leta 1928 požela izjemen uspeh. To je prav gotovo najbolj znamenita pesniška zbirka v vsej španski literaturi 20. stoletja. V njej se prepleta ljudsko izročilo z avtorjevo domišljijo in andaluzijskimi miti z romskimi motivi. García Lorca je ustvaril zelo 35
1q2 osebni jezik, v katerem je ljudske pesniške oblike nadgradil z izvirno metaforiko in sestavinami zelo prvinske poezije. Po tem uspehu je Lorca odpotoval na Kubo in v New York. V tem ogromnem mestu je kot štipendist bival v šolskem letu 1929/1930. Vtisi z bivanja v New Yorku in Vermontu so upesnjeni v pesniški zbirki Pesnik v New Yorku (Poeta en Nueva York). Gre za nadrealistične pesmi z družbeno kritiko, ki je naperjena proti urbani in »mehanski« družbi. Izšla je postumno, in sicer leta 1940. V tej zbirki so tradicionalne pesniške oblike, sicer značilne za Lorcovo poezijo, nadomestili apokaliptični prividi in sanjske podobe, ki še vedno odražajo Lorcovo osebno poetiko. Ob njegovi vrnitvi v Španijo leta 1930 je bila razglašena Druga republika, ki je pomenila obdobje intenzivnega kulturnega delovanja. Lorca se je z veseljem pridružil novim idejam in njihovemu udejanjanju. Ustanovil in vodil je skupino La Barraca, državno študentsko gledališko skupino, ki je klasično gledališče pripeljala v najbolj oddaljene vasi po vsej državi. Leta 1931 je objavil pesniško zbirko Pesmi cante jonda (Poemas del cante jondo). Zbirka je pisana v ljudskem duhu in duhu »naravne, kratke in suhe« poezije, ki jo je Lorca napisal za znamenito Tekmovanje v Cante Jondu (Concurso de Cante Jondo), ki sta ga s Fallo pripravila v Granadi junija 1922. Zadnja besedila, ki jih je napisal, so drame, med njimi tudi tragedija Jalova (Yerma, 1934) in drama Krvava svatba (Bodas de Sangre, 1933). Obe besedili pomenita vrh njegova dramskega ustvarjanja in sodita med najpomembnejši dramski besedili španske literature. V zadnjih letih svojega življenja, ko se je Lorca torej večinoma ukvarjal z dramatiko, je pripravil še dve pesniški zbirki: Tamaritski divan (Diván del Tamarit), ki je posvečena arabskim pesnikom iz Granade in je izšla posmrtno leta 1940, ter Žalostinko za Ignacijem Sánchezom Mejiasom (Llanto por Ignacio Sánchez Mejías, 1936). Gre za elegijo za njegovim prijateljem, v areni umrlim torerom. Žalostinko kot simfonijo, polno obupa, sestavljajo štirje deli, prepleta pa elemente ljudskega slovstva in nadrealizma. Ko se je leta 1936 začela državljanska vojna, se Lorca ni hotel umakniti iz Španije, ampak se je vrnil v svojo Granado, kjer je bil 19. avgusta 1936 zjutraj ustreljen v kraju Barranco de Viznar, blizu kraja Fuente de las Lágrimas. Star je bil 38 let … Če kdaj umrem, svetu naj balkon odpre se … je zapisal. 36
1q2 ELEGIJA NEMOGOČEGA Od kod prihajajo njegove besede, sem se spraševal, ko sem prebiral Lorco. Kdo bi vedel!? Vse skupaj je tako, kot bi prišlo iz kraja, ki ga ni. In bilo je, kot bi oslepel in se napolnil z otožnostjo. Ko sem začel pripravljati zapiske za ilustracije v tej knjigi, sem naredil le enega, a ga nisem narisal, nisem vedel kako. Blizu kraja, kjer sem živel, na prazni ulici, je stal trimetrski zid. Bil je prazen, povsem raven, v svoji sivini se je pokončno dvigoval nad pločnik. Vedno sem gledal v to steno. Nekega dne sem tam zagledal mladiko. Ne pred in ne za njim, pognala je iz navpičnosti zidu: bilo je čudovito. Nisem vedel, od kod je ta mladika pognala in kako se je tisto seme ugnezdilo prav v tisto ravnino. A kalilo, raslo je tam. Bilo je, kot da bi se tam igral ali sanjal otrok in tam pustil drevesno mladiko samo zato, da bi nas presenetil. Ali morda zaščitil. Tedaj sem pomislil na Lorco, na čudovito rodovitnost nemogočega pa tudi na to, da bi potreboval dve življenji, da bi pripravil zgolj osnutek. Sanje, želja, hrepenenje, spomin, smrt. Kako narisati ta semena? To, kar se nikoli ne konča, kar nikoli ne odide, neskončnost življenja. Lahko sem le tipal, kot bi bil slep, in risal, kar mi je ostalo v rokah. Ne vem, ali bi zmogel kaj drugega. Poskusil sem in podobe so bile neverjetne, negotove. Potem pa nas prizori (ti, ki se pojavljajo v pesmih), čudovito veseli in obenem tragični, ukanijo s tolikšno popolnostjo, da se zdijo čudovito gledališko delo. To sem razmišljal in ustvaril nekaj takih prizorov. Zdaj si mislim, da so njegove besede čudovita elegija nemogočega, kajti pred zidom neskončnega je prav želja tista mladika, ki se lahko razrase. Prav vseeno je, kako je vse neobdelano. Koliko zelenja! Zapuščeni otrok, prepredeni čas, ki nas tke, metulj ljubezni (ki nas vedno zapusti), dežne kaplje, ki zmočijo, jesen, ženska, veter, ki bo odnesel svetlobo, njegov modri kačji pastir, zaljubljena kuščarja. Morda Lorcove besede prihajajo od otroka z zavezanimi očmi, ki nas razsvetljuje in nam kaže tisto otožnost, ki se pojavi z nočjo. In bo kmalu minila.
GABRIEL PACHECO
37
FEDERICO GARCÍA LORCA
FEDERICO GARCÍA
LORCA 12 pesmi
Ilustriral GABRIEL PACHECO
12 pesmi
Prevedla Barbara Pregelj in Igor Saksida
25,00€
Malinc
Malinc
