Moja Slovenija april 2009

Moja

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine • April 2009, številka 4

Slovenija PREDSTAVITEV

Franc Copf – kirurg in izumitelj TEMA MESECA

Pisanica rdeča - ljubezen goreča!

KULTURNA DEDIŠČINA

Škofjeloški pasijon POGOVOR Z ROJAKOM

Boris Kambič, San Carlos de Bariloche SLOVENCI NA KOROŠKEM

Pomik koroške politike proti nacionalistični desnici OBISKALI SMO

Med Slovenci v Nemčiji ŠPORT

Kaj bi mi brez žensk?

www.MojaSlovenija.net

KORISTNI NASLOVI I. Pridobitev državljanstva: Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.si Direktna povezava: http://www.mnz.gov.si/si/splosno/stara_vstopna_stran/ za_tujce/upravne_notranje_zadeve/drzavljanstvo_rs_postopek_pridobitve_ in_prenehanja_drzavljanstva Telefon: +386 (0)1 428 42 64, E-pošta: drzavljanstvo-dunz@gov.si II. Potni listi in vozniška dovoljenja a) Potni listi Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.si Direktna povezava: http://www.mnz.gov.si/si/ pogosto_iskane_vsebine/dunz/osebna_izkaznica_in_potne_listine/; Telefon: +386 (0)1 428 49 61, E-pošta: ssj.mnz@gov.si

1. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (opravlja naloge, ki zadevajo položaj slovenskih rojakov v zamejstvu in po svetu, njihovo kulturno, prosvetno in gospodarsko povezovanje z matično državo, informiranje, svetovanje in pomoč glede pravne zaščite) Spletna stran: www.uszs.gov.si Naslov: Železna cesta 14, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 430 28 10 Fax: +386 (0)1 478 22 96, Elektronski naslov: urad.slovenci@gov.si 2. Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Predsednik: Miro Petek Naslov: Državni zbor, Šubičeva cesta 4, 1000 Ljubljana Telefon: +386(0)14789938, Elektronska pošta: katja.jerman@dz-rs.si 3. Svetovni slovenski kongres (organizacija, ki povezuje matične, zamejske, zdomske in izseljenske Slovence) Spletna stran: www.slokongres.com Naslov: Cankarjeva 1/IV, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 242 85 50 Fax: +386 (0)1 242 85 58; Elektronski naslov: ssk.up@eunet.si

b) Vozniška dovoljenja Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.si Direktna povezava: http://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPrebivalci. euprava?zdid=118; Telefon: +386 (0)1 428 43 34, E-pošta: ssj.mnz@gov.si III. Priznavanje v tujini pridobljenih šolskih spričeval Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Direktorat za znanost in visoko šolstvo, Oddelek za priznavanje izobraževanja Spletna stran: www.mvzt.gov.si Telefon: +386 (0)1 478 47 45, Elektronska pošta: naric.mszs@gov.si

4. Izseljensko društvo Slovenija v svetu (združenje Slovencev iz domovine in sveta, katerega poglavitna naloga je povezovanje vseh Slovencev z matično domovino, preučevanje izseljenske problematike in reševanje vsestranskih potreb, zlasti na področju šolstva, kulture, kulturne dediščine, športa in urejanja dokumentov) Spletna stran: www.drustvo-svs.si Naslov: Štula 23, 1210 Ljubljana-Šentvid, Slovenija Telefon: +386 (0)1 512-89-20, fax: +386 (0)1 512-89-25 Elektronski naslov: drustvo.svs@guest.arnes.si

IV. Zaposlovanje Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje Spletna stran: www.ess.gov.si Telefon: +386 (0)1 200 23 50, Elektronska pošta: info@ess.gov.si V. Ministrstvo za šolstvo in šport Odgovorna oseba za dopolnilni pouk slovenskega jezika zunaj RS: Melita Steiner Telefon: +386(0)14005383, Elektronska pošta: melita.steiner@gov.si VI. Seznam ministrstev v Sloveniji in povezava na njihove spletne strani: www.vlada.si VII. Reševanje stanovanjskega vprašanja Ministrstvo za okolje in prostor/ Direktorat za prostor, Sektor za stanovanja in urbana zemljišča Spletna stran: www.sigov.si/mop Telefon: +386 (0)1 478 71 35, Elektronska pošta: gp.mop@gov.si Stanovanjski sklad Republike Slovenije Spletna stran: www.stanovanjskisklad-rs.si Telefon: +386 (0)1 471 05 00, Elektronska pošta: ssrsinfo@stanovanjskisklad-rs.si

5. Slovenska izseljenska matica (združenje, ki skrbi za Slovence po svetu in pospešuje njihove stike z domovino) Spletna stran: www.zdruzenje-sim.si Naslov: Cankarjeva 1/II, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 241 02 80 Fax: +386 (0)1 425 16 73, Elektronski naslov: tajnik@zdruzenje-sim.si 6. Rafaelova družba (cerkvena ustanova Slovenske škofovske konference za pomoč slovenskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi njihovega slovenstva in katolištva; povezana je z Zvezo slovenskih izseljenskih duhovnikov in pastoralnih sodelavcev v Evropi in z drugimi slovenskimi župnijami in ustanovami po svetu) www.rkc.si/rafaelova-druzba Naslov: Poljanska cesta 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 438 30 50 Fax: +386 (0)1 438 30 55 Elektronski naslov: rafaelova.druzba@siol.net

Za dodatne informacije pokličite naš naročniški oddelek na +386 15653416, po elektronski pošti urednistvo@mojaslovenija.net ali na naslov Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče.

UVODNIK

Vsaka slovenska družina ima vsaj eno izseljensko zgodbo Mag. Daša Koprivec, kustodinja za slovensko izseljenstvo v Slovenskem etnografskem muzeju

V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani letos praznujemo deseto obletnico delovanja kustodiata za slovenske izseljence in zamejce. Marsikaj bi se dalo o tem obdobju povedati in zapisati, saj smo izvedli veliko razstavnih in raziskovalnih izseljenskih projektov. Pa vendar sem, ko sem prejela povabilo, da napišem uvodnik v to cenjeno revijo, postala vznemirjena še na drugačen način.

Bi lahko povedala še kaj drugega in še kaj več kot naštela uspešne projekte preteklih let? Muzealci radi brskamo po izseljenskih zgodbah naših ljudi, toda kakšna pa je moja zgodba? Vsaka slovenska družina ima vsaj eno izseljensko zgodbo, slišim v zadnjem času prav pogosto. Ali je družinska zgodovina opredelila tudi mene, me je nezavedno pripeljala na delovno mesto kustodinje za slovensko izseljenstvo? Pa poglejmo.

Moja prva prababica je bila žena rudarja, ki je najprej delal v Trbovljah, potem pa je leta 1924 odšel na delo v francoske rudnike, družina z dvema malima hčerama pa se mu je pridružila. Do leta 1932 so ostali v Franciji in moja babica je še v pozni starosti odlično obvladala francoski jezik in znanje prenesla tudi na svoje potomce. Druga prababica se je leta 1911 zaljubila v fanta iz okolice Domžal, fant pa je kaj kmalu odšel v Ameriko, v Chicago, kjer je tedaj delovala močna domžalska »slamnikarska skupnost«. Pradedek se ji ni več oglasil in večkrat pomislim na morebitne sorodnike v Ameriki, ki jih ne poznam.

Moja stara mama se je leta 1940 poročila v Beograd. Moj dedek je bil srbskega porekla po očetovi strani in avstrijskega po materini, v Beograd pa so prišli v 30. letih 20. stoletja iz Siska. V Beogradu je živela sedem let in bi prav gotovo tam ostala, če bi med vojno ne izgubila moža in tako se je odločila s hčerko vrniti se nazaj v Slovenijo. In moja zgodba? Moža sem spoznala prek svojega izseljenskega dela v muzeju. Danes živiva na posestvu, ki ga je z denarjem iz Amerike kupil njegov stari oče. Možev ded je celo mladostno in mladeniško dobo preživel v Ameriki. V obdobju od leta 1904 do leta 1921 je bil najprej gozdni delavec v Pensilvaniji in potem rudar v Minnesoti.

April je z velikonočnimi prazniki tudi mesec družinskega praznovanja. Morda je to priložnost, da pomislimo tudi na izseljensko zgodovino svoje širše rodbine in pretehtamo, v kolikšni meri nas je ta zgodovina zaznamovala kot posameznike in kot člane družine.

Moja Slovenija / April 2009

Zgodba z naslovnice Škofjeloški pasijon ne navdušuje le s svojo spektakularnostjo ter močnim vizualnim in zvočnim učinkom, temveč s seboj nosi močno sporočilo ter odpira vedno aktualno in žgoče vprašanje o smislu človeškega bivanja, ki ga sodobni človek ob današnjem načinu življenja vsekakor potrebuje. Več na strani 14.

2 5 8 12

Moja

14 15 16 18 19 20 22 23 24 26 28 30 32 34 36 38 41 44 46 48 49 50 51

KORISTNI NASLOVI DOGODKI V MARCU NA KRATKO PREDSTAVITEV: Prof. Franc Copf TEMA MESECA: Pisanica rdeča – ljubezen goreča!

KULTURNA DEDIŠČINA: Škofjeloški pasijon IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM SLOVENCI NA KOROŠKEM SLOVENCI V ITALIJI SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA RAFAELOVA DRUŽBA ID SLOVENIJA V SVETU PISALI STE NAM KOLEDAR PRIREDITEV OBISKALI SMO: Med Slovenci v Nemčiji (NA)UČIMO SE SLOVENŠČINE S KNJIGO V SVET KNJIŽNA POLICA POGOVOR Z ROJAKOM: Boris Kambič OD KARANTANIJE DO SLOVENIJE SLOVENSKE DOMAČIJE PESEM NAS ZDRUŽUJE ZA SLOVENSKO MIZO ŠPORT POVZETEK V ANGLEŠČINI POVZETEK V ŠPANŠČINI KRIŽANKA

Slovenija

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine Izdajatelj: Otroci d.o.o. Uredništvo: Brnčičeva 13, 1000 Ljubljana, Slovenija, Tel. +386 1 5682550, Faks +386 1 5653417, urednistvo@mojaslovenija.net Spletna stran: www.MojaSlovenija.net, Odgovorna urednica: Karolina Vrtačnik, Izvršna urednica: Erika Marolt, Svet revije: Tadej Bojnec, dr. Janez Dular, Rudi Merljak (predsednik Sveta revije), Aleš Selan, Mihela Zaveljcina, Natalija Toplak, Verena Koršič Zorn, Lektorica: Barbara Cerkvenik, Oblikovanje in prelom: Atree, d.o.o., Tisk: Tiskarna Pleško d.o.o., Naklada: 3.200 izvodov, Fotografija na naslovnici: Tomaž Lunder V rubrikah Uvodnik, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družba, Svetovni slovenski kongres, Združenje Slovenska izseljenska matica, Pisali ste nam stališče avtorja oziroma organizacije ne izraža nujno tudi mnenja uredništva ali Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Revija je brezplačna in jo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačno dosegljiva na izseljeniških in zamejskih organizacijah po svetu. Posamični naročniki plačajo stroške pošiljanja. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 1006. ISSN 1854-4061

Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

PREGLED DOGODKOV V MARCU:

Odkritje množičnega grobišča pri Laškem Slovenijo je v začetku marca močno pretreslo odkritje množičnega grobišča iz časa po drugi svetovni vojni v rudniškem rovu svete Barbare v Hudi Jami pri Laškem in znova razdelilo slovensko javnost in politiko. Vodja sektorja za vojna grobišča Marko Štrovs je ocenil, da je v rovu od 200 do 300 trupel, še več pa naj bi jih našli še v dveh zasutih rudniških jaških, kjer raziskave še potekajo. Več na strani 7.

TEMA MESECA:

Pisanica rdeča – ljubezen goreča!

Po besedah Dušice Kunaver sodijo slovenske pisanice med najlepše primerke okrašenih velikonočnih jajc v Evropi. Vsaka pokrajina ima zanje posebno ime, značilne motive in način izdelave.

Na Koroškem jih imenujejo pisánke, na Štajerskem pisanke, v Prekmurju in Porabju jih poznajo kot reménke, remenica rečejo ponekod na Štajerskem in v Prekmurju, Belokranjčani jim pravijo pisanice, pierha pa je ime zanje v Beneški Sloveniji. Več na straneh od 10 do 12.

PREDSTAVITEV:

Prof. Franc Copf Prof. Franc Copf, strokovnjak za kostno kirurgijo in večkratni doktor, je v svoji poklicni karieri največ svoje strokovne pozornosti posvetil kostni kirurgiji, oziroma točneje, težavam, ki jih imamo ljudje s sklepi, predvsem s kolki in prstnimi sklepi na rokah. Prof. Copfu je uspelo izdelati kolk, ki predstavlja pravo revolucijo v kirurgiji kolka.

Ta svoj izum še naprej izpopolnjuje – razvil je že tretjo izpopolnjeno generacijo umetnega kolka iz titana. Več na strani 8 in 9.

POGOVOR Z ROJAKOM:

Boris Kambič V San Carlosu de Bariloche, mestecu pod Andi, živi dejavna slovenska skupnost, ki šteje okrog 250 Slovencev. Nekateri so se proslavili kot uspešni plezalci, planinci in smučarji ter vedno znova dokazali, da Slovenci zares sodimo med planinske narode.

Več o Slovencih na tem koščku sveta lahko izveste v pogovoru z Borisom Kambičem, uspešnim alpinistom in članom vodstva Slovenskega planinskega društva Bariloče. Stran 36 in 37.

DOGODKI V MARCU NA KRATKO

Pregled dogodkov v marcu Minilo je prvih sto dni vlade premiera Boruta Pahorja, ki so jih zaznamovali spopadanje z gospodarsko in finančno krizo, pogajanja s sindikati, blokada Hrvaške, pogajanja s podporniki referenduma proti vstopu Hrvaške v Nato in EU ter prva interpelacija proti notranji ministrici Katarini Kresal zaradi izdajanja odločb tako imenovanim »izbrisanim«.

Slovenska vlada je načelno podprla predlog Evropske komisije za mediacijo pri reševanju vprašanja slovensko-hrvaške meje, zaradi katerega je Slovenija decembra tudi blokirala nadaljevanje hrvaških pogajanj z EU, kasneje pa še zaradi vstopa v Nato. Hrvaška vlada je uradno odgovorila, da pozdravlja pobudo Evropske komisije o mediaciji, bo pa dodala tudi svoje pogoje o vlogi posrednika oziroma ne bo odstopila od pravne rešitve vprašanja, in to na sodišču v Haagu, s čimer se Slovenija ne strinja. Komisar za širitev Olli Rehn ter slovenski in hrvaški zunanji minister Samuel Žbogar in Gordan Jandroković nadaljujejo z rednimi pogovori.

Tako slovenski veto Hrvaški ostaja. Češko predsedstvo EU je preložilo pogajalsko konferenco z marca na 24. april.

Odstopil predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS), sicer celjski župan Bojan Šrot, do kongresa bo stranko vodil Janez Podobnik. Kot glavni razlog za prenehanje vodenja stranke je Šrot navedel županovanje v Celju, po njegovih besedah pa največji del politike poteka v Ljubljani.

Pojasnil je, da je bil edini predsednik parlamentarne stranke brez funkcije v Ljubljani, kar je od njega terjalo veliko energije.

Davčna uprava je izdala prvi sveženj informativnih izračunov dohodnine za leto 2008, drugega pa bo v prvi polovici maja.

Letos se pričakuje več doplačil kot vračil.

Po podatkih Dursa bodo davčni zavezan-

ci, zajeti v prvi sveženj, morali doplačati 46,3 milijona evrov, medtem ko bo država vrnila 45,1 milijona. Povprečni znesek vračila sicer znaša 181,1 evra, doplačila pa 193,4 evra.

Ustavno sodišče je zavrglo predlog Stranke slovenskega naroda za zadržanje ratifikacije vstopa Hrvaške v Nato.

Nadzorni svet Istrabenza je na večurni seji sprejel odstop Igorja Bavčarja, ki v Istrabenzu ostaja do 15. maja. V tem času bodo oblikovali kadrovsko komisijo, ki bo razmislila o širitvi uprave, Bavčar pa naj bi do 15. maja pripravil sanacijski načrt. Bavčar je sicer potrdil, da je Istrabenz insolventen, kar pomeni, da je zapadel pod zakon o finančnem poslovanju podjetij. Uprava Istrabenza ima tako dva meseca časa, da obveznosti poravna v prisilni poravnavi – sicer čez 60 dni sledi stečaj. Število brezposelnih se je konec februarja povečalo že na 77.182 oseb, pri čemer se je v letošnjih prvih dveh mesecih na Zavodu RS za zaposlovanje na novo prijavilo okoli 21.000 ljudi. Ker je največ odpuščanja v industriji in gradbeništvu, se povečuje delež brezposelnih moških, prav tako pa tudi mladih in brezposelnih z nižjimi stopnjami izobrazbe.

Slovenija bo imela po napovedih Urada RS za makroekonomske analize in razvoj štiriodstotno skrčenje obsega bruto domačega proizvoda. Po njihovih napovedih naj bi bilo konec leta 100.000 brezposelnih.

Vlada premiera Boruta Pahorja pripravlja tretji sveženj protikriznih ukrepov, ki jih je najprej obravnavala ekipa kriznih ministrov. Med drugim se omenja subvencioniranje polnega delovnega časa, sklad za začasno presežne in podaljševanje delov-

ne dobe, ki naj bi bila za ženske in moške enaka, in sicer 65 let.

SDS je objavil poziv, naj se Titove spomenike umakne v muzeje, ulice in trge, ki nosijo njegovo ime, pa preimenuje. Predloga niso podprle ne politične stranke in ne občine, kjer imajo trge ali ulice poimenovane po Titu.

Predsednik republike Slovenije Danilo Türk je 6. marca razpisal volitve v Evropski parlament, ki bodo 7. junija letos.

Evropski komisar za znanost in raziskave Janez Potočnik je na slovesnosti na univerzi v belgijskem Gentu prejel častni doktorat te univerze. Kot so v obrazložitvi zapisali na univerzi, visoko cenijo prispevek komisarja Potočnika v prizadevanjih Evropske komisije za podporo in spodbujanje evropske raziskovalne politike.

V središču mesta, na ulici Komenskega 11, so slavnostno odprli prostore, kamor se je pred kratkim preselil Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Navzoče sta pozdravila minister dr. Boštjan Žekš in župan občine Ljubljana Zoran Janković. V uvodu je minister dr. Boštjan Žekš izrazil zadovoljstvo nad odličnim sodelovanjem z Lekarno Ljubljana, kateri je stavbo v upravljanje dodelila Mestna občina Ljubljana. Sledilo je svečano odprtje z uradnim prerezom traku župana občine Zorana Jankovića in direktorja Lekarne Ljubljana Marka Jakliča. Objekt, ki so ga zgradili pred vojno, je služil kot enodružinska hiša in ima danes veliko arhitekturno vrednost.

Maribor naj bi gostil 26. Zimsko univerzijado 2013. Tik pred zdajci se je vlada odločila zagotoviti tri milijone evrov za poplačilo organizacijskih pravic Mednarodni univerzitetni zvezi za organizacijo Univerzijade 2013 v Mariboru. Zadnji rok plačila je bil konec marca letos.

Moja Slovenija / April 2009

DOGODKI V MARCU NA KRATKO Znova spor zaradi Blejskega otoka. Sporazum, ki ga je glede Blejskega otoka ob koncu svojega mandata podpisal bivši minister za kulturo Vasko Simoniti in s katerim je Rimskokatoliška cerkev (RKC) dobila v dar tri nepremičnine na Blejskem otoku, otok pa zastonj v najem za 45 let, je v nasprotju s pravnim redom v Republiki Sloveniji, so prepričani na ministrstvu za kulturo tokratne vladajoče koalicije.

V ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) so opravili prvo presaditev dveh organov enemu bolniku hkrati. In sicer so 54-letnemu bolniku, ki je imel že od mladosti diabetes, presadili ledvico in trebušno slinavko. Bolnik se počuti zelo dobro, že od prvega dne ne potrebuje več inzulina.

Prvi teden v marcu je že tradicionalno posvečen boju proti raku. V Sloveniji zboli za rakom vsako leto več kot 10.000 prebivalcev. Najpogostejša oblika raka pri moških je rak prostate, pri ženskah pa rak dojk.

V akciji v okviru dneva Slomškove ustanove, ki jo je Radio Ognjišče pripravil v sodelovanju s Slomškovo ustanovo, so na posebni telefonski številki za dijake iz socialno šibkejših družin zbrali več kot 22.000 evrov.

V Cankarjevem domu v Ljubljani so podelili viktorje 2008, slovenska priznanja na področju medijev in popularne kulture. Viktorja za življenjsko delo je prejela nekdanja novinarka in urednica Bernarda Jeklin. Za TVosebnost je bil izbran gledališki igralec in voditelj zabavnih oddaj na TV Jurij Zrnec, ki je prejel kar tri viktorje.

Minilo je sto let od rojstva slikarja Zorana Mušiča, enega največjih slovenskih umetnikov, ki je s svojimi deli zaznamoval ne le slovensko likovno umetnost, temveč tudi svetovno. Rojen je bil v Brezovici pri Gorici, umrl je leta 2005. V letošnjem letu bodo

Moja Slovenija / April 2009

vse slovenske galerije in muzeji, ki hranijo slikarjeva dela, počastili ta visoki jubilej s prireditvami, ki bodo potekale vse leto, do jesenske retrospektive v prenovljeni Moderni galeriji.

štvo Zlati čoln in Kulturno društvo Vilenica sprožila pobudo za postavitev njegovega kipa v Sežani. Postaviti ga želijo pred Kosovelovo rojstno sobo, kjer je do leta 2004 stal pesnikov kip.

Tragedija v igralski družini Borisa Cavazze. Smrt vizualnega umetnika Damijana, Borisovega sina, je še ena tragedija v tej družini. Že pred leti se je namreč na prizorišču snemanja videospota smrtno ponesrečil Damijanov starejši brat Kristijan. Damijan Cavazza naj bi se zadušil v spanju samo dan po praznovanju 36. rojstnega dne.

Slovenija se je na lestvici turistične konkurenčnosti uvrstila na 35. mesto in je v primerjavi z lanskim letom pridobila eno mesto. Najbolj konkurenčna država na svetu pa je Švica, sledita ji Avstrija in Nemčija.

Na Primorskem je nenadoma umrl slikar Zvest Apollonio, rojen 15. maja 1935 v Bertokih v Slovenski Istri. Odraščajoča leta je preživljal v domačem kraju med vinogradi in plitvim morjem Koprskega zaliva, kjer so ga privlačile barve in oblike mediteranskega okolja, ki mu je ostal zvest vse življenje.

V 92. letu starosti je umrl pisatelj, prevajalec, jezikoslovec in urednik Janez Gradišnik. Njegova zapuščina je izredno bogata, znan pa je bil tudi kot vnet razpravljavec o jezikovnih vprašanjih. Gradišnik je leta 1987 prejel Sovretovo nagrado za življenjsko delo, leta 1969 nagrado Prešernovega sklada in leta 2008 Prešernovo nagrado.

Podelili Jurčičeve nagrade. Nagrajenca sta publicist Peter Bedjanič in novinar Mladine Bernard Nežmah. Sklad Josipa Jurčiča sta leta 1993 ustanovila založba Nova revija in Društvo slovenskih pisateljev. Sklad, ki nosi ime pisatelja, novinarja in urednika Josipa Jurčiča, vsako leto podeli nagrade, ki jih izročijo na Jurčičev rojstni dan, 4. marca. Čeprav o Kosovelovi literarni vrednosti ni dvoma in je Srečko Kosovel kot pesnik Krasa prirasel ljudem k srcu, na Krasu ni njegovega kipa. Ne v Sežani, kjer se je rodil, ne v Tomaju, kjer je pokopan. Edini pesnikov kip je v Trstu, zato sta Literarno dru-

Banane zrasle tudi v Prekmurju. Sadike banan v tropskem vrtu podjetja Ocean Orchids v Dobrovniku so obrodile prve sadove. Prve prekmurske banane, sicer še zelene, takšne je namreč treba obrati in potem pod ustreznimi pogoji nadaljevati proces dozorevanja, so tam obrali sredi marca letos.

Režiser Damjan Kozole je s svojo ekipo v New Yorku dokončal snemanje dokumentarnega filma o slovenskem umetniku Bogdanu Gromu, ki se je v ZDA priselil leta 1957 in med drugim pustil svoj ustvarjalni pečat v številnih sakralnih ter drugih objektih.

Letalnica v Planici je bila tudi letos tri dni prizorišče tekmovanja v smučarskih skokih. Zadnji dan so v finalnih poskusih branili barve Slovenije Robert Kranjec (edini avtomatično uvrščen na tekmo), ki je zasedel odlično tretje mesto, Robert Hrgota in Primož Pikl.

Vlada je predlagala nove cene vinjet: 95 evrov za letno vinjeto in 15 evrov za sedemdnevno; polletne vinjete bi bile ukinjene.

Spodnjo Vipavsko dolino so prizadeli močno deževje in poplave, ki so samo na območju Mestne občine Nova Gorica povzročile za 690.000 evrov škode.

KAM Še več marčevskih dogodkov najdete na spletni strani www.mojaslovenija.net.

DOGODKI V MARCU NA KRATKO

Odkritje množičnega grobišča pri Laškem Slovenijo je v začetku marca močno pretreslo odkritje množičnega grobišča iz časa po drugi svetovni vojni v rudniškem rovu svete Barbare v Hudi Jami pri Laškem in znova razdelilo slovensko javnost in politiko. Raziskovanje je potekalo od lanskega avgusta, saj je bila lokacija na seznamu vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Po vseh odstranjenih betonskih pregradah in nasutjih je bilo 3. marca odkritih z apnom zalitih na stotine posmrtnih ostankov. Vodja sektorja za vojna grobišča Marko Štrovs je ocenil, da je v rovu od 200 do 300 trupel, še več pa naj bi jih našli še v dveh zasutih rudniških jaških, kjer raziskave še potekajo.

Predsednik Republike Slovenije Danilo Türk je v sporočilu za medije zapisal, da ta zločin najostreje obsoja, kakor tudi obsoja vse medvojne in povojne poboje. Grobišče namerava obiskati in se pokloniti žrtvam takrat, ko bodo forenziki in drugi strokovnjaki končali svoje delo. V sporočilu za medije se je o odkritem grobišču izrekel tudi predsednik vlade Borut Pahor, ki je zapisal: »Grobišče v Hudi Jami je prizorišče zelo žalostnega in tragičnega časa in mesta iz slovenske zgodovine.« Žrtvam v jami so se 8. marca poklonili predstavniki hrvaške vlade, ki jo je vodila podpredsednica Jadranka Kosor, v imenu slovenske vlade je prizorišče obiskala državna sekretarka Anja Kopač Mrak.

Na najdenih ni vidnih posledic strelnih ran, zato se domneva, da so umrli zaradi plina oziroma zadušitve. Raziskava o tem, kdo so žrtve, je še v teku, po nekaterih navedbah naj bi bili to večinoma Slovenci iz teharskega taborišča, poleg naj bi bili tudi Nemci in hrvaški jetniki.

Prizorišče zelo žalostnega in tragičnega časa »Vidi se tkiva in vidi se, da so bila brez obleke in čevljev, saj smo najprej naleteli na kopico čevljev, ki so jih usmrčeni prej sezuli, bili so živi zakopani, nekateri povezani z žico in s sledovi udarcev po glavi,« je dejal eden od pretresenih raziskovalcev.

Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je po obisku rudnika povedala, da se je prišla poklonit žrtvam: »To, kar sem videla, lahko kot človek ocenjujem, da je nekaj najbolj pretresljivega, kar lahko vidiš v življenju. Da več kot 60 let nismo bili sposobni raziskati takih zločinov, pa je naslednji problem. Ne vem, ali bo sploh mogoče odkriti storilce oziroma ali so sploh še živi.« Pojasnila je, da od države pričakuje, da bo sposobna razčistiti s preteklostjo in stvari postaviti na pravo mesto.

Janez Stanovnik, predsednik Zveze borcev, je povedal, da je za povojne poboje nesmiselno kriviti slovenske partizane in krivdo pripisal Josipu Brozu Titu kot vrhovnemu poveljniku jugoslovanske vojske. Bivši generalni državni tožilec Anton Drobnič pa je izjavil, da so odgovorni prav in tudi slovenski partizani, saj so bili tudi ti del jugoslovanske vojske. »Zločina v tem rovu se ne da pokriti z NOB in sklicevanjem na Tita,« je poudaril tudi evropski poslanec Lojze Peterle, ki se je 8. marca skupaj s predsednico NSi Ljudmilo Novak pri kapelici ob rovu poklonil žrtvam.

Kultura življenja namesto kulture smrti Predsednik stranke SDS Janez Janša je v zapisu na spletni strani stranke, ki nosi naslov Kultura življenja namesto kulture smrti, med drugim povedal: »Slovenija je danes na razpotju. Opravičevanje zločina je za vsako družbo nevarno, saj razjeda vrednotni in pravni red v samem temelju. Vpliva na posameznike in na množice ter prinaša nevarnost, da se tragični čas ponovi. Od naših ravnanj v naslednjih mesecih je odvisno, ali bomo zmogli dovolj poguma in modrosti, da zavrnemo kulturo smrti, njena sporočila in laži, ki opravičujejo zločin. In izberemo kulturo življenja ter posledično njena sporočila in resnico, ki narekuje odgovorno obravnavanje zločina, celjenje ran in končanje prenašanja delitve na prihodnje rodove.« Moralne in pravne razsežnosti povojnih zločinov Na odkrito grobišče se je odzvala tudi Komisija Pravičnost in mir. Njen predsednik mariborski nadškof msgr. Anton Stres je v izjavi zapisal, da je Komisija Pravičnost in mir v preteklih letih že nekajkrat opozorila na moralne in pravne razsežnosti povojnih zločinov in na dolžnosti, ki jih imajo v zvezi s tem najvišje državne ustanove. »Pogled na žrtve ob odkritju grobišča povojnih pobojev v rudniškem rovu v Hudi Jami pri Laškem je vsakega sočutnega človeka globoko pretresel, saj ni mogoče spregledati strahotnega trpljenja žrtev in barbarske okrutnosti njihovih morilcev.« Sveta maša za žrtve pobojev je bila darovana na tiho nedeljo, 29. marca, v nadžupnijski cerkvi sv. Martina v Laškem. Sveto mašo je vodil dr. Anton Stres.

Kriminalisti so v rudniku za zdaj končali delo, v rov pa so sedaj prišli strokovnjaki z Inštituta za sodno medicino. Dele oblačil, obutve in druge najdene predmete so prepeljali v ljubljanski Muzej novejše zgodovine. Posmrtne ostanke žrtev naj bi po končanih sodnomedicinskih opravilih prenesli v kostnico na Teharje.

KAM

Moja Slovenija / April 2009

Med domom in svetom Francev rod po očetovi strani izhaja iz Šmarja pri Jelšah, po materini pa s Ptuja. Franc je bil rojen v Varaždinu (1931), saj se je njegov oče, po poklicu oficir in specialist za eksplozive, z družino večkrat selil po (pra)stari Jugoslaviji. Zato je tudi Franc obiskoval osnovno šolo v Kragujevcu, gimnazijo pa na Ptuju in v Mariboru. Medicino je študiral na medicinski fakulteti v Ljubljani, specializacijo pa je opravil v Mariboru in Ljubljani.

Staršem Copf so se rodili trije sinovi, vsi zelo uspešni in prodorni, vsak na svojem področju. Dva brata sta zelo uspešna podjetnika v Kanadi.

Franc Copf – kirurg in izumitelj Vedno bolj sem prepričan, da majhni narodi niso majhni zaradi svoje maloštevilnosti, ampak prej zato, ker se med seboj radi prepirajo in ker prezirajo pomembne dosežke sposobnih posameznikov in skupin, ki niso pogodu zdaj tej, zdaj oni oblasti. Pri tem se ne ozirajo na to, da bi te dosežke še kako potrebovali za krepitev svoje samozavesti in ne nazadnje tudi za golo preživetje v konkurenčnem svetu. Eden takšnih, v svetu znanih in uveljavljenih posameznikov, doma pa skoraj prezrt je tudi prof.

Franc Copf, strokovnjak za kostno kirurgijo in večkratni doktor.

Moja Slovenija / April 2009

Prof. Franc Copf je svojo poklicno pot začel v Mariboru na splošni kirurgiji in plastiki. Od tam je leta 1965, po posredovanju redovniške medicinske sestre Marije, odšel v Švico. Že prej, leta 1962, mu je ameriška Fordova fundacija ponudila štipendijo za študij kirurgije v Detroitu, ki pa je zaradi oviranja tedanje oblasti ni mogel izkoristiti. V Švici je najprej služboval v Grenchenu pri Baslu in zatem v Zürichu-Uznachu. Leta 1967 je postal vodja zasebne klinike v St. Moritzu in istočasno nadzorni zdravnik okrožne bolnišnice v Samedanu.

Leta 1971 se je na povabilo prof. Benedika, profesorja na ljubljanski kirurgiji, za tri leta vrnil v Slovenijo. Pomagal naj bi ustanoviti kliniko za kostno kirurgijo na Jesenicah in postal naj bi profesor kirurgije na ljubljanski medicinski fakulteti. Vendar so se razmere po Kavčičevem obdobju zanj zopet obrnile na slabše. Zato je znova odšel v tujino, to pot v Nemčijo v Stuttgart, kjer je med drugim ustanovil zasebno kliniko, v kateri je delalo več kot 40 ljudi.

Tudi otroci po očetovih stopinjah Zaradi težke bolezni in številnih operacij so kliniko zaprli. Njegov starejši sin Fran Copf, dr. med., nevrolog in nevrokirurg, je ustanovil novo kliniko za vertebralno (vretenčno) kirurgijo, ki je bistveno večja od očetove. Tudi mlajši sin Peter je doktor medicine s specializacijo iz ortopedije v Tübingenu. Njegova žena je doma iz Firenc, kamor se

PREDSTAVITEV: Franc Copf je naselil z družino in kjer dela kot ortoped. Dr. Peter Copf nadaljuje očetovo delo na univerzi v Firencah ter drugih evropskih in svetovnih univerzah. Hči Desiree je prav tako študirala medicino na univerzi v Tübingenu in sedaj vodi podjetje Copf-Bionic v Ludwigsburgu blizu Stuttgarta. V vseh pogledih zastopa svojega očeta, poleg tega pa se uspešno uveljavlja kot slikarka. Nemalo zaslug za prodorno moževo kariero in kariere treh otrok ima tudi gospa Ernestina Copf, biologinja po poklicu, ki je nedvomno zaslužna tudi za to, da otroci lepo govorijo slovensko, ne da bi obiskovali slovensko šolo.

Poklicna pot prof. Copfa V svoji poklicni karieri je prof. Copf največ svoje strokovne pozornosti posvetil kostni kirurgiji, oziroma točneje, težavam, ki jih imamo ljudje s sklepi, predvsem s kolki in prstnimi sklepi na rokah. Strokovna javnost ga pozna zlasti kot izumitelja prve bionične endoproteze kolka (1979) in kot odkritelja hidrodinamičnega subsistema v satasti kosti (1989).

Bionična endoproteza kolka Nepoznavalcem tega področja medicine je pravzaprav zelo težko ali celo nemogoče razumljivo pojasniti izjemno poglobljeno in natančno preučeno delovanje silnic in tokov, ki so na delu pri delovanju in obremenjevanju kolka.

Dejstvo je, da je prof. Copfu na osnovi teh poglobljenih analiz uspelo izdelati kolk, ki predstavlja pravo revolucijo v kirurgiji kolka. Ta svoj izum prof. Copf še naprej izpopolnjuje – razvil je že tretjo generacijo umetnega kolka iz titana, za

Profesor Copf je doktor medicine in znanosti ter je doslej napisal že več kot sto strokovnih razprav in knjig, največ v nemščini, nekaj pa tudi v slovenščini in ruščini.

katero je značilno, da je bistveno krajša in lažja od prejšnjih dveh. Velika in morda najpomembnejša prednost njegovega kolka je v tem, da ga po vstavitvi ni treba več menjati, tako kot to velja za mnogo večje klasične proteze, ki jih še vedno pogosto vgrajujejo pri nas in v svetu. Tudi komplikacij, kot je razmajanje (najhujša komplikacija), ki se rade pojavijo pri umetnem kolku, pri njegovi novi »physiohip« protezi ni več. Proteza se dobesedno sama vraste v kost.

Zato ne preseneča, da se kirurgi po svetu vse pogosteje odločajo za Copfovo protezo, posebej še to velja za Nemčijo in Rusijo. Po njegovih izračunih bodo Nemci s tem prihranili najmanj eno milijardo evrov letno. Če se splača Nemcem, bi se moralo tudi nam Slovencem.

Kot pove prof. Copf, jih v Sloveniji za sedaj vgrajuje samo dr. Pišot v Valdoltri, zaenkrat še kolke druge generacije, od julija naprej pa naj bi začeli vgrajevati tudi kolke tretje generacije. Copfova proteza, zaščitena z mednarodnim patentom, se odlično integrira v naravno strukturo kosti na temelju principa fiziološkega poteka silnic, ki jih je odkril prof. Copf.

Uspešnemu delu sledijo priznanja Profesor Copf je doktor medicine in doktor znanosti ter je doslej napisal že več kot sto strokovnih razprav in knjig, največ v nemščini, nekaj pa tudi v slovenščini in ruščini. Posebej velja omeniti dve knjigi Knochen als dynamisches Prinzip (Kosti kot dinamični princip) s podnaslovom Neue hydrodynamische Aspekte zur Implantationschirurgie (Novi hidrodinamični aspekti v implantacijski kirurgiji) in Bionic-Workshop, Bistra/Slowenien, 30./31. maj 2003. Pisal je tudi o širših (ekonomskih) vidikih medicine in zdravstva.

Za svoje delo je doslej prejel že številna priznanja in nagrade, največ nemških, pa tudi v Avstriji in Ukrajini. Najbolj ponosen je na odlikovanje s križcem za zasluge Das Verdienstkreuz prvega razredu na traku, ki ga je 19. februarja 2003 podpisal nemški predsednik Johannes Rau.

Zaveden Slovenec Izkazal se je tudi kot zaveden Slovenec, saj je skupaj s prof. Juhantom ustanovil Slovensko-nemško društvo pri ministrstvu za znanost in kulturo v Stuttgartu.

Skupaj z ženo Ernestino zaslužena upokojenska leta preživljata na Bledu, vendar daleč od tega, da bi mirovala. Prof.

Copf še naprej ostaja v živahnih stikih s kolegi iz stroke, v posameznih zahtevnejših primerih pa se kot velik strokovnjak in človekoljub z nasveti vključuje tudi v zdravljenje.

Tomaž Štefe Foto: osebni arhiv Franca Copfa

Prof. Copfu je uspelo izdelati kolk, ki predstavlja pravo revolucijo v kirurgiji kolka. Ta svoj izum še naprej izpopolnjuje – razvil je že tretjo izpopolnjeno generacijo umetnega kolka iz titana.

Moja Slovenija Moja Slovenija / December / April 2009 2008

Vir: sl.wikipedia.org

Pisanica rdeča ljubezen goreča!

Po besedah Dušice Kunaver sodijo slovenske pisanice med najlepše primerke okrašenih velikonočnih jajc v Evropi.

Vsaka pokrajina ima zanje posebno ime, značilne motive in način izdelave. Na Koroškem jih imenujejo pisánke, na Štajerskem pisanke, v Prekmurju in Porabju jih poznajo kot reménke, remenica rečejo ponekod na Štajerskem in v Prekmurju, Belokranjčani jim pravijo pisanice, pierha pa je ime zanje v Beneški Sloveniji. Prekmurske remenice in škrabanke, brkinski pirhi, adlešiške pisanice in belokranjske drsanke so poznane že stoletja, skrivnosti njihove izdelave se prenašajo iz roda v rod. Etnološko zbirko pa dopolnjujejo tudi novi načini izdelovanja, med njimi prebadanje jajčne lupine, kar je značilnost vrhniških pirhov.

10

Moja Slovenija / April 2009

Pomen velikonočnega jajca Jajce je indoevropski pomladni simbol, podoba novega življenja in rodovitnosti. V krščanstvu velikonočno jajce simbolizira Kristusovo vstajenje, tudi kaplje njegove krvi ali rane, in je šele nekaj stoletij del posvečenih velikonočnih jedi – žegna. Na Slovenskem se je poslikavanje jajc uveljavilo konec 18. stoletja. »Sad se vidi, sad se zna …« Velikonočna jajca so bila sprva le v rdečih in rjavih barvnih tonih, kar je razvidno tudi iz imen, ki jih zanje uporabljajo v slovenskih pokrajinah. Kasneje so izdelovalci začeli uporabljati tudi druge barve in razvila se je bogata umetnost.

Po besedah Dušice Kunaver slovenske pisanice spadajo med najlepše primer-

Belokranjske pisanice so v značilnih barvah – rdeči, beli in črni, z motivi Kolpe (upodobljenimi z vijugami) in krajev ob njej, srčkov in rožic.

ke okrašenih velikonočnih jajc v Evropi.

Nekoč so rdeče pisanice mlada dekleta podarjala fantom kot izraz ljubezni, pa tudi razočaranja, užaljenosti in zbadljivosti. Nanje so zapisale svoje misli in jih fantom predale na veliko soboto ali velikonočni ponedeljek, ko so je razvedelo, »koji koga rad ima«, kot se nadaljuje besedilo belokranjskega kola, ki so ga plesali ob predaji pirhov.

Barvanje z naravnimi barvili Danes se za barvanje velikonočnih pirhov, kljub pestri izbiri sintetičnih barvil, znova uveljavljajo naravna barvila, kot so to počele naše babice. Morda je najbolj razširjeno barvanje jajc v čebulnih olupkih, ki pirhe obarvajo v oranžnordeče. Rumene odtenke dobite z barva-

TEMA MESECA: Pisanice na Slovenskem

Belokranjske drsanke Jajca se v olupkih rdeče čebule kuhajo skoraj dve uri, kar povzroči dolgo obstojnost jajca. Jajca se osušijo, potem pa se z nožem nanje drsajo motivi, zato takšno pisanico imenujemo drsanka.

Motivi na teh pirhih so različni, upodabljajo se predvsem verski in motivi iz narave, velikokrat pa so na jajcih tudi napisi. Drsanka ima na obeh straneh jajca osrednji prostor, namenjen glavnemu motivu. Tehnika je značilna za območje Metlike.

Prekmurske remenice Remenice ali remenke najdemo v Prekmurju, kjer beseda remen pomeni rdeč.

Tudi tukaj je značilna batik tehnika, pisanje z voskom, ki mu sledi barvanje.

Za pisanje z voskom uporabljajo enak pripomoček kot v Beli krajini, le da ga v Prekmurju imenujejo trajtar ali klükec.

Prekmurska škrabanka V Prekmurju poznajo tudi škrabanke – pisanice, ki jih krasi izpraskan motiv.

Pisanice najprej pobarvajo z živimi barvami, naredijo proge, nato na jajce narišejo črne proge, tokrat križajoče se na barve. Z ostrim nožem nato izpraskajo motiv na črne proge. Uporabljeni motivi na škrabankah so največkrat rastlinski, pa tudi različni napisi.

Brkinski pirh Brkinski prih, tako kot belokranjska drsanka, sodi v skupino praskank. Postopek izdelave je podoben, od belokranjskih drsank pa se razlikujejo motivi. Upodobljeni so predvsem nageljni, srčki, golob ali lastovka z vejico v kljunu, jadrnica, pa tudi nabožni motivi, kot so velikonočno jagnje, goreče srce in napisi IHS in »Veselo veliko noč«.

Tarčmunski pirhi iz Benečije Milko Matičetov poroča o tarčmunskih pirhih iz Beneške Slovenije, ki so posebni zaradi svoje motivike, saj so upodobljeni predvsem živalski motivi z domačega dvorišča: petelinji boji, vrnitev lastovk, lisica … Beneškoslovenski pirhi so stari čez sto let, danes pa jih hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani. Čebulni pirhi Barvanje s kuhanjem jajc v čebulnih olupkih je ohranjena in priljubljena tehnika v Sloveniji še danes. Na surovo jajce namestimo rastlino, najpogosteje se uporabljajo deteljica, cvetovi in različne trave. Da se med kuhanjem rastlina ne premakne, je treba jajce dobro oviti v gazo, nekoč pa so uporabljali kar ženske najlonke. Po kuhanju se na mestu, kjer smo postavili rastlino, jajce ne obarva in ohrani naravno barvo.

Vrhniški pirhi Vrhniški pirhi so izdelani s prebadanjem

Vrhniški pirh ima vse od 700 do 17.000 luknjic, izdelovanje takšnega pirha pa je zelo zahtevno.

Vir: Dušica Kunaver: Pisanica rdeča; založba Didakta

Adlešiške pisanice Izdelava adlešiških pisanic je v Beli krajini poznana že 150 let. Postopek izdelave takšne pisanice traja do dve uri in pol. Adlešiške pisanice so v značilnih barvah – rdeči, beli in črni, z motivi Kolpe (upodobljenimi z vijugami) in krajev ob njej, srčkov in rožic. Tiste površine, ki naj bi po barvanju ostale nepobarvane, zaščitijo z voskom. Pri pisanju nanje uporabljajo posebno pisalo, imenovano pisalka, belokranjski pisač ali cvek, pri katerem je na eni strani lesenega držala pločevinast lij, v katerega vložimo vosek, ki se stopi nad plamenom sveče.

Tako popisana surova jajca so skuhali v naravnih barvilih, za večbarvna jajca so postopek ponavljali, barvali so od svetlejših do najtemnejših odtenkov. Na koncu so jih premazali s »špehom« ali oljem, da so se bolj svetila.

Tudi tu so v uporabi tri barve – črna, rdeča in bela. Med motivi prevladujejo predvsem abstraktni okraski z geometričnimi tvorbami, na današnjih remenicah pa vse pogosteje cvetlični motivi.

Vir: www.vrhnika.si

njem s svetlimi čebulnimi listi, kumino, kamilicami, ognjičem, modre odtenke z borovnicami, črnim ribezom in rdečim zeljem, zeleno bodo jajca obarvali listi peteršilja, breze, koprive ali špinače, naravno rdeče barvilo pa dobimo iz rezin rdeče pese, malinovega sirupa in brošča. Maline ali črni ribez pa jajca obarvajo lisasto in marogasto.

Brkinski prih, tako kot belokranjska drsanka, sodi v skupino praskank.

Postopek izdelave je podoben, od belokranjskih drsank pa se razlikujejo po motivih.

Moja Slovenija / April 2009

11

V primeru belokranjskih drsank se jajca sprva skuhajo v čebulnih olupkih, nato pa se z nožem nanje drsajo motivi.

Vir: Neža Romih: Delajmo pirhe

jajčne lupine. Leta 1995 je ime patentiral Franc Grom, inovator in izdelovalec, ki je prva tovrstna umetniško oblikovana jajca izdelal leta 1993. Grom pirhe prebada z diamantnimi konicami, zelo kakovostnimi jekli in podobnim.

Posamezen pirh ima vse od 700 do 17.000 luknjic, izdelovanje takšnega pirha pa je zelo zahtevno. Grom jih je izdelal prek 200, dvakrat toliko pa jih je, mnogokrat tik pred koncem izdelave, zdrobljenih končalo v smeteh. Motive Franc Grom išče v aktualnih družbenih dogodkih – tako jajca nosijo simbol svetovnega nogometnega prvenstva, fosilov, Jurskega parka ali metliškega jurjevanja, pa tudi iz slovenske etnološke zapuščine. Tako so na vrhniških pirhih med drugimi upodobljeni tudi motivi nageljnov in klekljane čipke.

Slovensko posebno izdelavo pirhov so si lahko ogledali tudi v tujini – v Sydneyju, Los Angelesu, Trstu, na Dunaju in Japonskem.

Patricija Virtič

Vir: Neža Romih: Delajmo pirhe

TEMA MESECA

Tudi prekmurske škrabanke krasi izpraskan motiv. Pisanice najprej pobarvajo z živimi barvami, naredijo proge, nato na jajce narišejo črne proge, tokrat križajoče se na barvne.

Z ostrim nožem nato izpraskajo motiv na črne proge.

12

Moja Slovenija / April Januar 2009 2009

Prekmurske škrabanke

IZ IZSELJENSKE ZBIRKE SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA

Pisanica iz Argentine Pisanica iz Argentine sodi v zbirko kustodiata za slovenske izseljence v Slovenskem etnografskem muzeju. Izdelal jo je pokojni Marko Bajuk iz Mendoze v Argentini. Leta 2002 je 82 prekrasnih pisanic, ki jih je izdelal sam, poklonil Slovenskemu etnografskemu muzeju in s tem obogatil zbirko kulturne dediščine Slovencev v izseljenstvu, ki jo hrani muzej.

Pisanice so izdelane v tradicionalni batik tehniki, katere se je Marko Bajuk naučil od svojih prednikov, ki izvirajo iz Drašičev v Beli krajini. Njegove pisanice so za muzej še posebno dragocene zato, ker je gospod Bajuk v teku dolgih let svojega ustvarjanja v Argentini tradicionalni tehniki dodal svoj izraz, ki se kaže predvsem v zanimivih barvah in dodatnih motivih.

Njegove pisanice pomenijo zato preplet tradicionalne tehnike izdelave pisanic, kot jih delajo v Beli krajini, z barvami in motivi Argentine in so tudi odraz osebnega umetniškega navdiha avtorja. In kar nas pri njih najbolj prevzame: so izredno lepe in nežne. Nekaj jih je mogoče videti tudi na stalni razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. mag. Daša Koprivec

Izdelal Marko Bajuk leta 2002 v Mendozi, Argentina.

Moja Slovenija / April 2009

13

Foto: Tomaž Lunder

ŠKOFJELOŠKI KULTURNA DEDIŠČINA PASIJON

Škofjeloški pasijon Postni čas se počasi zaključuje in bliža se nam najpomembnejši krščanski praznik – velika noč, na katero verniki obhajajo vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Velika noč, ki se obeležuje prvo nedeljo po prvi spomladanski luni, sledi velikonočnemu tridnevju: velikemu četrtku, velikemu petku in veliki soboti. Velikonočni čas je povezan s številnimi obredi, šegami in navadami, prav posebno doživetje – ogled Škofjeloškega pasijona, pa nam letos v obdobju med 28. marcem in 19. aprilom ponuja Škofja Loka. Škofjeloški pasijon s svojo spektakularnostjo ter močnim vizualnim in zvočnim učinkom ni samo eden najlepših pasijonov na vsem svetu, ampak je predvsem živa zgodba, ki nosi s seboj močno sporočilo ter odpira vedno aktualno in žgoče vprašanje o smislu človeškega bivanja, ki ga sodobni človek ob današnjem načinu življenja vsekakor potrebuje.

Skok v daljno leto 1721 Ko v postnem in velikonočnem času na ulice in trge starega mestnega jedra Škofje Loke pade tema in so trgi polni ljudi, ki na vseh štirih prizoriščih napeto pričakujejo odmev korakov ter peket konjskih kopit, se zasliši koralna glasba in starodavno lepotico razsvetli svetloba neštetih plamenov sveč. Pričakovanje narašča, predstava se začenja …

Pred gledalci se po dolgih devetih letih, ki so minila od zadnje uprizoritve Škofjeloškega pasijona, spet pomikajo prizori in slike najstarejše slovenske drame, napisane po svetopisemskih zgodbah s poudarkom na Kristusovem trpljenju, drame, ki je bila daljnega leta 1721 napisana v slovenskem jeziku.

Barviti kostumi in izvirne maske Vsi nastopajoči nosijo za to priložnost izdelane zanimive in barvite pasijonske kostume, ki nam prikazujejo način življenja v tedanjem času. Najpogostejši so kostumi meniških in spokorniških kut, ki jih

14

Moja Slovenija / April 2009

nosijo vsi nosači premičnih odrov in križenosci. Zelo pomembno sporočilo imajo barve kut: rdeča, črna, bela in rjava, ki so tudi uradne barve Škofjeloškega pasijona. Naslednja velika skupina kostumov so baročni kostumi, posebno imenitni in zanimivi pa so eksotični in domišljijski kostumi, ki so večinoma vezani na različne biblijske osebe ter na ljudske upodobitve duhovnega sveta, angelov, hudiča … Poseben čar predstavi daje maska, ki posameznim likom predstave vdihne karakter in svojevrstno prepoznavnost in ki se najizraziteje pokaže prek domišljijskih oseb.

Vsi nastopajoči v predstavi Škofjeloškega pasijona sodelujejo po principu ljudskega ljubiteljskega gledališča, tako kot v času njegovega nastanka, nadaljujejo tradicijo, ki je močna in čista in je nič ne more ustaviti. Vseh 640 igralcev, od tega 80 konjenikov in približno 600 ostalih sodelujočih, je pri uprizoritvi navzočih prostovoljno. Njihov motiv in želja za sodelovanje sta ljubezen do gledališča in spoštljiv odnos do kulturne dediščine, njihovo plačilo pa zadovoljstvo po uspelih predstavah in ponos, da so oni tisti, ki so danes nosilci žive dediščine.

Biser kulturno-zgodovinske dediščine V času, ko je po Slovenskem morila kuga in so se ljudje po pomoč ozrli v Nebo, je v škofjeloškem kapucinskem samostanu pater Romuald Marušič, doma iz Štan-

dreža na Primorskem, napisal Škofjeloški pasijon in ga uprizoril s pomočjo meščanov – zlasti cehov in prebivalcev celotnega freisinškega posestva. Delo je nastalo v mestu, ki je bilo skoraj tisoč let cerkveni, upravni, kulturni in gospodarski center Selške in Poljanske doline ter Sorškega polja in kjer se je vedno prepletalo vaško in mestno, meščansko in ljudsko, zlasti navade in kultura. Prav ta preplet se odraža tudi v Škofjeloškem pasijonu, ki ga sicer uvrščajo med tako imenovane procesijske igre, ki so se razvile iz srednjeveških liturgičnih sprevodov in so bile v visokem srednjem veku znane domala po vsej Evropi, vendar je bilo zanje značilno, da so bile skoraj brez besedila ali pa je bilo besedilo zgolj razlaga slik.

Dragoceni rokopis Škofjeloškega pasijona danes hrani knjižnica kapucinskega samostana v Škofji Loki. Vse to so razlogi, da je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Škofjeloški pasijon vpisalo v register žive dediščine.

Vir: Informacijska pisarna Škofjeloškega pasjona, pasijon.skofjaloka.si; 04 51 12 460

Nazadnje je bil pasijon uprizorjen v letih 1999 in 2000, ko si je predstave ogledalo 53.000 gledalcev. Naslednje uprizoritve pa si bo v Škofji Loki mogoče spet ogledati v postno-velikonočnem času v letih 2015 in 2021.

IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM

»Vzemite to in si razdelite med seboj« (prim. Lk 22,17) Na praznik sv. Jožefa, 19. marca, smo pod zgornjim geslom začeli s tednom družine. Namen je bil, da bi se zamislili nad tem, kaj nam družina pomeni v našem prostoru in času ter da bi za družino in v družinah več molili.

8. marca je svoj obisk v Sloveniji zaključil najbolj bran svetovni krščanski avtor, nemški benediktinski redovnik pater dr. Anselm Grün. Govoril je v Ljubljani, Celju in Mariboru. Župnije po vsej Sloveniji so teden družine zaznamovale z različnimi dogodki.

Srečanja so bila tudi na škofijski ravni.

22. marca je potekalo srečanje za ljubljansko nadškofijo v Stični. Starši in drugi odrasli so najprej prisluhnili predavanju patra Christiana Gostečnika, ki je svoje razmišljanje posvetil odnosom v družini in krizi, ki nastane, če nekdo

ne izpolnjuje svojih nalog oziroma ne živi svoje poklicanosti. Med predavanjem so za otroke poskrbeli animatorji s posebnim programom. Sveto mašo je daroval generalni vikar nadškofije Janez Oberstar. V nagovoru po evangeliju je posebno pozornost namenil spoštovanju človeškega življenja v luči okrožnice O posredovanju človeškega življenja.

Negotovost, trpljenje in zlo, ki vladajo v današnjem svetu, pa niso dokončni.

Rešitev je v priznanju nezvestobe, saj je Bog neskončno usmiljen in vrača življenje. Za nas je dal svojega sina, ki se nam daje v hrano. Maši je sledila razstava župnijskih zvezkov, v katerih so zbrani vtisi družin, pri katerih je domovala podoba Svete družine. Teden družine smo zaključili 25. marca s praznikom Gospodovega oznanjenja, ki je tudi materinski dan oziroma dan krščanskih staršev. Po večini župnijskih in stolnih cerkva je bil praznični red svetih maš. V Kliničnem centru v Ljubljani je arhidiakon Franc Šuštar daroval mašo za starše nerojenih in zgodaj umrlih otrok.

V torek, 10. marca, se je na odkritje množičnega grobišča v rovu svete Barbare pri Laškem odzvala tudi Komisija Pravičnost in mir. Njen predsednik nadškof koadjutor dr. Anton Stres je v izjavi zapisal, da so v preteklih letih že nekajkrat opozorili na moralne in pravne razsežnosti povojnih zločinov in na dolžnosti, ki jih imajo v zvezi s tem najvišje državne ustanove. Pravi, da ni mogoče spregledati strahotnega trpljenja žrtev in barbarske okrutnosti njihovih morilcev. »Soočenje z najbolj zavržnimi dogodki slovenske polpretekle totalitarne zgodovine je nujno, če hočemo postati in ostati civilizirana in etična družba.

Skrajni čas je, da vsi državljani in državljanke na osebni, narodni in državni ravni zelo jasno vzpostavimo temeljna moralna načela o nedotakljivosti slehernega človeškega življenja in o dostojanstvu slehernega človeka, ki so bila kruto teptana med revolucijo in po njej.

Ideologija ne more postati opravičilo za noben zločin.« Po navedbah predsednika komisije je treba ugotoviti, kdo so krivci »gnusnih zločinov proti človeštvu in lastnemu narodu«, ter javno obsoditi takratno komunistično totalitarno oblast in s tem tudi »oprati dobro ime poštenih in iskrenih borcev za svobodo slovenskega naroda«. Poskus, da bi zločin za vedno prikrili, je v Barbarinem rovu nadvse očiten, poudarja dr. Stres.

Spominska slovesnost in sveta maša za žrtve pobojev v Barbarinem rovu je bila darovana na tiho nedeljo, 29. marca, popoldne v nadžupnijski cerkvi sv. Martina v Laškem. Sveto mašo je vodil msgr.

Anton Stres in med mašo tudi nagovoril zbrane.

NA KRATKO 7. marca je bil v Ljubljani in Mariboru dan odprtih vrat redovnih ustanov in semenišča.

8. marca je svoj obisk v Sloveniji zaključil najbolj bran svetovni krščanski avtor, nemški benediktinski redovnik pater dr. Anselm Grün. Govoril je v Ljubljani, Celju in Mariboru.

Pater Vital Vider, DJ, je 15. marca prejel papeško odličje Pro Ecclesia et Pontifice za svoje življenjsko delo na področju pastorale zakoncev.

16. marca so se v Lendavi spomnili mučeniške smrti božjega služabnika Danijela Halasa.

26. marca je v Mariboru potekal pastoralni forum »Za blagor mesta«. Zbrane v veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča je nagovoril kardinal dr. Franc Rode.

Dogodke, ki so se zgodili do 29. marca, je zbral Matjaž Merljak, Radio Ognjišče.

Moja Slovenija / April 2009

15

SLOVENCI NA KOROŠKEM

Pomik koroške politike proti nacionalistični desnici V nedeljo, 1. marca, so na avstrijskem Koroškem potekale deželnozborske in občinske volitve. Izid volitev, ki je pokazal premik proti nacionalistični desnici, je bil za mnoge Korošce veliko presenečenje, za koroške Slovence pa velik šok. Deželne volitve so namreč prinesle prepričljivo zmago stranki BZÖ – Zavezništvu za prihodnost Avstrije (stranka pokojnega deželnega glavarja Jörga Haiderja), ki so ji volivci naklonili 45,48 odstotka glasov.

Komisija državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je 10. marca razpravljala o položaju slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem po nedavnih deželnih in lokalnih volitvah. Na sejo je povabila tudi predstavnike slovenskih krovnih organizacij in edine samostojne stranke - Enotne liste, ki je nastopila le na lokalnih volitvah. Komisija je nadalje priporočila krovnim organizacijam slovenske manjšine v Avstriji, da čim prej uskladijo svoja stališča ter ustanovijo takšno strukturo, ki bi lahko na skupen in učinkovit način zastopala pravice in interese slovenske manjšine na deželni, državni in mednarodni ravni. Poleg tega so predlagali, naj kolegij DZ na eno od naslednjih plenarnih sej državnega zbora uvrsti tudi reševanje problematike slovenske manjšine v sosednjih državah.

16

Moja Slovenija / April 2009

Na drugo mesto so se uvrstili socialni demokrati z 28,59 odstotka glasov in v primerjavi s prejšnjimi volitvami zgubili deset odstotkov. Ljudska stranka je dobila blizu 17 odstotkov glasov, Zeleni so zbrali nekaj nad pet odstotkov. Na podlagi teh rezultatov bo sedelo v deželnem zboru 17 poslancev Zavezništva za prihodnost Avstrije, enajst socialdemokratskih poslancev, šest poslancev Ljudske stranke in dva poslanca Zelenih. V deželnem zboru avstrijske Koroške ne bo koroške Slovenke Zalke Kuschling, ki je pri Zelenih kandidirala na tretjem mestu, prav tako ni prišla v deželni zbor kandidatka socialdemokratov Ana Blatnik.

Slovenska stranka Enotna lista na deželnozborskih volitvah ni nastopila. Na občinskih volitvah, ki so potekale sočasno z

deželnozborskimi, pa je v 23 občinah južne Koroške dosegla 50 sedežev v občinskih svetih. V dveh občinah: v Globasnici in Železni Kapli, sta županska kandidata Enotne liste prišla v drugi krog volitev, ki je bil 15. marca. V Železni Kapli je izreden uspeh dosegel Franc Jožef Smrtnik, znani pevec bratov Smrtnik in zbornični svetnik Skupnosti južnokoroških kmetov (brat predsednika Enotne liste Vladimirja Smrtnika), ki je premagal socialdemokratskega kandidata. Smrtnik je prvi župan na avstrijskem Koroškem, izvoljen na samostojni slovenski Enotni listi. V Globasnici kandidat za župana Enotne liste Hubert Kordež ni uspel. Poleg župana v Železni Kapli ima sedaj Enotna lista dva podžupana Nantija Olipa v Selah in Huberta Kordeža v Globasnici.

SLOVENCI NA KOROŠKEM Ob takšnem velikem premiku koroške politike proti nacionalistični desnici se slovenski manjšini na Koroškem po mnenju predstavnikov krovnih organizacij in samostojne stranke Enotne liste, ne obetajo rožnati časi. Čas za skupno zastopstvo ob upoštevanju pluralnosti »Po deželnozborskih volitvah oziroma zmagi Haiderjevih naslednikov se bo položaj za slovensko narodno skupnost še zaostril,« meni dr. Matevž Grilc, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS). »Zato je zadnji čas, da se koroški Slovenci odločijo za skupno zastopstvo ob upoštevanju vse pluralnosti v slovenski narodni skupnosti. Tako skupno zastopstvo na javnopravni podlagi bi bilo mogoče ustanoviti po novem členu 120a avstrijskega ustavnega zakona in bi bilo za narodno skupnost življenjskega pomena. Nastopalo bi navzven z enim jezikom, prav tako pa bi skupno zastopstvo zagotovilo manjšinsko samoupravo in kolektivno pritožbeno pravico,« je še poudaril Grilc.

Strpnost, odprtost in sodelovanje so izziv časa Predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm meni, da situacija po teh volitvah za sožitje v deželi ne bo lahka.

Vsekakor je jasno, da bo moral demokratični tabor na Koroškem sodelovati.

Strpnost, odprtost in sodelovanje so izziv časa. Po njegovem mnenju so se koroški Slovenci tudi tokrat odločali pluralno: volili so socialdemokrate na deželnem in občinskem nivoju, prav tako Zelene ter tudi VP in BZÖ. »Tudi te volitve so pokazale, da moramo biti manjšinci prisotni v vseh političnih strankah. Bolj bomo tam aktivni, manj bo manjšinsko vprašanje predmet polarizacije in emocionalizacije,« je še dodal Sturm.

Glede organiziranosti manjšin je Sturm povedal, da je zvezna vlada sprejela sklep, da bo reformirala zakon o narodnostnih skupinah. »V to razpravo bomo vključeni tudi koroški Slovenci.

Sicer bi rad opozoril na dejstvo, da je svoboda zbiranja in organiziranosti temeljna človekova pravica. Ravno zadnje volitve so pokazale, da so koroški Slovenci kandidirali in volili različne stranke, kar se mi zdi dokaj naravno.« Važnejše je skupno in prijateljsko sodelovanje Po mnenju političnega tajnika Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk Joze Habernika se bodo morali koroški Slovenci pogovarjati tudi z novimi oblastniki. »Iskati bomo morali nove možnosti, sicer bomo pri naslednjih volitvah samo nemo opazovali nazadovanja. O tem je

treba razpravljati pogumno in odkrito najprej v ožjih, potem pa tudi v širših krogih.« Prepričan je, da je pomembno predvsem skupno in prijateljsko sodelovanje: »Vse skupaj je treba postaviti na novo podlago, na sodelovanje, na dobrososedske odnose in evropsko sporazumevanje. Čas odprtih bojev, pri katerih smo koroški Slovenci vedno zgubljali, je mimo. Naše skupno zastopstvo je pri tem sekundarnega pomena. Skupno zastopstvo je stvar koroških Slovencev. Če si ga želimo, tudi bo, če ne, pa ne. Važnejše je skupno in prijateljsko sodelovanje.« Volilni rezultat je za koroško manjšino velika preizkušnja Kot meni predsednik Enotne liste Vladimir Smrtnik: »Tako močna podpora Zavezništvu za prihodnost Avstrije, ki je bila vselej usmerjena proti manjšinam in priseljencem ter vedno igrala na »nizke« politične instinkte, dokazuje, da je Koroška politično nekoliko drugačna kot ostala Avstrija. Takšen volilni rezultat je za koroško manjšino velika preizkušnja, ker je na eni strani izredno močna politična skupina, ki manjšini ni naklonjena, na drugi pa majhna, neusklajena in zelo razpršena narodna manjšina, ki temu, taka kot je, ne more kljubovati.« Smrtnik je zato prepričan, da bi se morala manjšina reorganizirati in postaviti na nove temelje. »Potrebujemo samostojno – zbirno stranko, ki bi predvsem na lokalni ravni, kjer je volilni red za našo grupacijo ugoden, skušala zbrati vse razpoložljive volilne glasove, svetovnonazorsko neodvisno od levice do desnice, od bolj do manj zavednih pripadnikov narodne skupnosti. Stranka mora biti moderna, široka in odprta, tako da bo lahko nagovarjala vse te potenciale in dosegala dobre volilne uspehe. Na deželni ravni, kjer pa volilni red naši stranki ni naklonjen, pa bi se morali povezati z eno od strank večinskega naroda, ki je najbolj naklonjena Enotni listi in ki bi ji zagotovila izvolitev vsaj enega predstavnika v deželni parlament. Poleg stranke pa potrebujemo tudi združenje društev civilne družbe – neke vrste skupno zastopstvo, ki je organizirano pod eno streho, a dopušča znotraj združenja celoten pluralizem, ki ga premore manjšina.« Marija Primc

Minister dr. Boštjan Žekš in državni sekretar dr. Boris Jesih sta se 25. marca srečala s predstavniki Enotne liste iz Celovca.

Izmenjali so mnenja glede razmer na Koroškem z vidika samostojnega političnega nastopanja na preteklih občinskih in deželnih volitvah. Minister je pozdravil izvolitev Franca Jožefa Smrtnika, ki je vidni član stranke Enotna lista za župana občine Železna Kapla – Bela. Navzoči so se dogovorili, da bodo prakso izmenjave mnenj in rednih srečanj s predstavniki nadaljevali tudi v prihodnje.

Moja Slovenija / April 2009

17

SLOVENCI V ITALIJI

Skrunitev bazoviškega spomenika Spomenik prvim antifašistom v Evropi, štirim slovenskim domoljubom Bidovcu, Marušiču, Valenčiču in Milošu, ki so umrli na bazoviški gmajni kot žrtve posebnega fašističnega sodišča na prvem tržaškem procesu, je bil v drugi polovici marca znova tarča neznanih mazačev. Kljub temu da je tržaška občinska uprava poskrbela za hitro čiščenje žaljivih napisov na spomeniku, je vandalsko početje glasno odmevalo v Furlaniji - Julijski krajini in tudi v Sloveniji.

Na kraško gmajno pri Bazovici nad Trstom, lučaj pred državno mejo na območju občine Sežana, sem prišla pod večer, ko so kamniti spomenik obsijali zadnji sončni žarki tistega dne. Kar sem videla, ne bi želela videti nikoli več! Po vsej višini osrednjega dela je s črno barvo pisalo »banditi«, na plošči ob vznožju spomenika, pred katero so bili šopki cvetja s trakom v slovenskih nacionalnih barvah, pa »porci« ali svinje. Železna vrata na

18

Moja Slovenija / April Marec2009 2009

zelenico pred spomenikom so bila poškodovana. Predsednik odbora za bazoviške žrtve pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu Milan Pahor: »Ta skrunitev spada v sklop pritiskov, ki jih na svoji koži čutimo Slovenci v Italiji zadnje mesece na številnih področjih, od kulture, gospodarstva, šolstva in politike, saj smo priča nestrpnostim na vsakem koraku. To pa je pritisk tudi na Republiko Slovenijo, da bi dosegli drugačno obravnavo in pisanje o tej zgodovinski preteklosti in vprašanjih.« Spomenik na bazoviški gmajni so postavili septembra 1945. leta. Zadnjih dvanajst let so ga nestrpneži pustili pri miru. Vsega skupaj pa je bil doslej poškodovan ali pomazan že 16-krat. Za ta početja pa do danes ni odgovarjal še nihče! Nikoli!

Milan Pahor: »Storilci so lahko samo italijanske nacionalistične, neofašistične in iredentistične skupine, ki so vedno prisotne, ki delajo ponoči, nevidno in neslišno. Aktualne razmere in dogodki jim dajejo moči in poguma, s tem početjem postajajo prepoznavni. Da pa doslej ni še nihče odgovarjal, je pravzaprav čudno, saj ima policija določene podatke, ne pa tudi politične volje, da bi s prstom pokazala, kdo so ti!« Podlo dejanje sta takoj obsodila predsednika obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji Rudi Pavšič za Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo in Drago Štoka za Svet slovenskih organizacij. Pozvala sta pristojne italijanske oblasti, naj poiščejo storilce in jih postavijo pred sodišče. Od Republike Slovenije pa sta, da bi se izognili novim primerom nacionalističnega in revanšističnega početja, zahtevala posredovanje pri evropskih ustanovah in pri italijanski vladi v Rimu.

Skrunitev bazoviškega spomenika je odločno obsodil tudi slovenski poslanec Mavrične levice v parlamentu Furlanije - Julijske krajine Igor Kocjančič: »Gre za dejanje kulturnega in civilnega barbarstva in tega početja ne bo konec, dokler ne bodo znana nekatera dejstva. Zato smo v deželnem parlamentu predložili resolucijo in v njej zahtevali, da italijanska vlada izpolni obvezo iz daljnega leta 1959 in pregleda vsa kraška brezna na tem območju. Dokler ne bo črno na belem, kaj je v njih, tega ne bo konec, kajti vsak se čuti upravičenega, da o tem govori karkoli. To so rodovitna tla, polemike pa zgodovino izrabljajo v politične namene.« Očitno je, da skrunitev spomenika Bidovcu, Milošu, Marušiču in Valenčiču sovpada z vrsto pritiskov na rojake, povezanih z enostranskim oživljanjem zgodovinskega spomina v občutljivih obmejnih krajih.

Kako dolgo še, se sprašujejo slovenski rojaki v Italiji in poudarjajo, da imajo tudi sami vso pravico do svojih svetinj, spomenikov in spomina.

Mirjam Muženič, RTV Slovenija

SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES

Na fronti slovenstva v Reziji V sredo, 11. marca, smo v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa imeli priložnost bolje spoznati Rezijo in delo kulturnega društva Rozajanski dum, ki ga uspešno vodi predsednica Luigia Negro. la aktivnosti in pobude društva, s katerimi skrbijo za ohranjanje rezijanščine in bogate kulturne dediščine. V Reziji tako že vrsto let potekajo tečaji slovenskega jezika, društvo izdaja glasilo Näš glas in tradicionalni koledar – »kolendrin«. Med izdanimi publikacijami ne smemo prezreti dvojezične knjižice (v slovenščini in italijanščini) Dolina pod Kaninom, Rezija in Rezijani, ki je nastala v sodelovanju med društvoma Tabor in ZSKD Rezija, uredila pa jo je Luigia Negro. Knjižica je prijeten vodič, ki vas popelje po Reziji in odstre način življenja tistim, ki prihajamo »od zunaj«.

V prvem delu je moderator večera Rudi Merljak predstavil gostjo in na kratko orisal Rezijo. Ob projekciji slik iz Rezije in podrobnejši razlagi Luigie Negro smo lahko resnično doživeli to pokrajino, ki se zdi, da se je uprla hitremu ritmu vsakdana in še vedno uživa mir in spokojnost ob vznožju Kanina. Potres, ki je leta 1976 močno opustošil Rezijo, pa je z obnovo prinesel tudi spremembo v razmišljanju ljudi, ki tam živijo.

Morda bi lahko celo rekli, da je odpravil meje med Rezijo in ostalim svetom okrog nje.

Dežela »brusačev« Večina prebivalcev se ne opredeljuje glede narodnosti, ampak sami zase najraje pravijo, da so Rezijani – neke vrste staroselci te prečudovite naravne oaze. Rezijo sestavlja več manjših krajev, zanimivo pa je predvsem to, da so

ti kraji hkrati predstavljali tudi obrtniške »cehe«. Med temi je zagotovo najbolj zanimiva Solbica, kjer so živeli in še živijo brusači. Ta kraj je bil eden redkih, ki ga potres ni tako močno prizadel, saj so hiše postavljene na živi skali, medtem ko ostali rezijanski kraji stojijo na prodnatih tleh. Življenje brusačev je bilo nekoč težko in pogosto necenjeno, danes pa predstavlja folklorno obogatitev Rezije. V avgustu imajo celo svoj praznik. Odhod mladih iz Rezije v svet se poskuša zaustaviti z iskanjem novih delovnih mest, večina prihodka pa priteka od turizma. Prav obiskovalci iz Slovenije smo zaradi pogostosti obiskov med najbolj cenjenimi gosti v Reziji.

Vsestranska kulturna delavka Luigia Negro V nadaljevanju je predsednica Rozajanskega duma Luiga Negro predstavi-

Ob poeziji Silvane Paletti Rezijanščina je po svoji strukturi zelo podobna slovenščini; v to smo se lahko tudi sami prepričali, ko smo prisluhnili poeziji Silvane Paletti v rezijanskem jeziku. Nekatere besede so identične slovenskim, druge zvenijo malo popačeno, nekaj pa je takih, ki jim izvor težko poiščemo. Vrh večera je bila zagotovo slovesna podelitev zlatnika Svetovnega slovenskega kongresa Luigii Negro za njen trud in ohranjanje slovenstva v Italiji. Če se boste kdaj znašli v bližini mogočnega Kanina, se ustavite v Reziji in se naužijte miru ter neokrnjene lepote narave, s katero je obdarjen ta košček sveta.

Luka Klopčič, strokovni sodelavec Foto: arhiv SSK Luigia Negro je bila nedolgo tega tarča napadov in žalitev skupine nasprotnikov slovenske identitete Rezije in oznake rezijanščine kot enega od slovenskih narečij. Na zaključnem večeru Beneških kulturnih dnevov, ki se je odvijal v Špetru Slovenov v Benečiji, so Negrovi zapretili, naj preneha javno nastopati in govoriti o slovenskem izvoru Rezijanov.

Moja Slovenija / April 2009

19

SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA

Obletnica rojstva Louisa Adamiča V četrtek, 12. marca 2009, se je v prostorih Slovenske izseljenske matice odvijal tematski večer ob 111. obletnici rojstva velikana sodobne slovenske književnosti Louisa Adamiča. Z besedo so ga predstavili priznani zgodovinarji, prof dr. Matjaž Klemenčič, akademik Jože Pirjevec, prof. dr. Božo Repe in prof. dr. Janja Žitnik Serafin.

Velikana sodobne slovenske književnosti Louisa Adamiča so predstavili priznani zgodovinarji, prof dr. Matjaž Klemenčič, akademik Jože Pirjevec, prof. dr. Božo Repe in prof. dr. Janja Žitnik Serafin.

Adamič je doma in v svetu zapisan kot borec za pravico in mir ter politični aktivist in novinar, ki ni nikoli pozabil na svojo rojstno deželo. Bil je človek dveh domovin, ki je spodbujal idejo, da bi ves svet postal ena domovina vseh narodov. V Sloveniji poznamo Adamiča predvsem kot najuglednejšo literarno Adamič je dobitnik številnih nagrad, njegova dela so se znašla v knjižnici Bele hiše, antologiji najboljše ameriške proze, med deli, ki so bila deležna vedno novih izdaj in prevodov v številne jezike!

20

Moja Slovenija / April 2009

osebnost slovenskega izseljenstva. S svojimi izvirnimi deli, kot so The native’s return, My Native Land, Struggle, Orel in Korenine, prevodi, članki, predavanji in radijskimi oddajami je posredoval slovensko kulturo, zgodovino in družbenopolitično problematiko v ameriški prostor. Po besedah Janje Žitnik Serafin in Boža Repeta se je pomen Louisa Adamiča v očeh njegove rojstne dežele z njeno osamosvojitvijo bistveno spremenil. Adamičeva literarna dela so večinoma prezrta kot sestavni del neljube zgodovine. Janja Žitnik Serafin je o njem napisala več samostojnih monografij. Po njenih besedah je Adamič, kot stranski akter, mnogo jasneje

videl in objektivneje ocenjeval napake novega političnega sistema v prvem povojnem obdobju Jugoslavije. Ob vsaki priložnosti je politično vodstvo v Jugoslaviji in njihove predstavnike v ZDA opozarjal na potrebo po demokratičnem obveščanju domače in tuje javnosti. Ogorčen je bil nad politično represijo ter nad dachauskimi procesi.

Adamič je dobitnik številnih nagrad, njegova dela so se znašla v knjižnici Bele hiše, antologiji najboljše ameriške proze, med deli, ki so bila deležna vedno novih izdaj in prevodov v številne jezike! Žitnik Serafinova je opozorila na neobjavljeno poglavje »Igra šaha med potresom« iz rokopisa njegove zadnje

SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA knjige Orel in korenine. Nepravična porazdelitev izkoriščanja naravnih virov, politični in gospodarski imperializem, javni mediji v službi velekapitala, zlorabljanje domoljubnih čustev v vojne namene, razpihovanje sovraštva med narodi in kulturami ter odvisnost vprašanja vojne in miru v svetu od naftnih in drugih interesov ameriškega velekapitala so glavne teme Adamičevega neobjavljenega poglavja.

Po besedah Boža Repeta je bil Adamič nasprotnik vojn, imperializma, hegemonizma, politične in rasne diskriminacije. Spomnil je na Adamičevo univerzalno misel o vzponu in padcu družbe. V slednjem je videl pripravo na nov vzpon. Akademik Jože Pirjevec se je z Adamičevim delom podrobneje spoznaval med pisanjem svoje knjige Trst je naš, kjer je ugotavljal, da je

imel Adamič veliko vlogo pri borbi za ureditev naših meja. Bil je tudi kritičen do ZDA, ki je začenjala politiko poveličevanja svojih dejanj, brez posluha za druge, in opozarjal, da takšna imperialistična politika ZDA vodi v prepad. Pri svojem raziskovalnem delu se je Pirjevec v washingtonskih arhivih srečal tudi z Adamičevim dosjejem, kjer je v dokumentih in dopisih opozarjal, da je pod nenehnim nadzorom FBI. Adamič se je angažiral v ameriškem javnem življenju, da bi širil napredne ideje. Opozarjal je na religiozni fundamentalizem in nevarnosti, ki prežijo znotraj ameriške družbe. Bil je kritičen državljan države, v kateri je živel in v katero je iskreno verjel. Umrl je v skrivnostnih okoliščinah, uradno je obveljalo, da je naredil samomor. A tisti, ki so imeli priložnost brati njegova pisma prijateljem, pravijo, da se v njih čuti željo po

življenju. Pirjevec je dejal, da dosjeji FBI ne omenjajo njegove smrti.

Vsi predavatelji so se strinjali, da se Adamičevo delo v slovenskem prostoru neopravičljivo potiska na stran. Po Pirjevčevem mnenju je največji Slovenec v svetovnem merilu. Njegova dela so brezčasna in ponovno aktualna. Zgodovinarji ugotavljajo, da so marsikatere aktualne napredne družbenopolitične ideje pravzaprav že zapisane v Adamičevih delih. V prostorih SIM si lahko ogledate razstavo njegovih del v prevodih in izvirnikih, članke o Adamiču iz slovenskega in ameriškega tiska ter arhivske dopise Adamiča in njegovih sodobnikov.

Na Združenju Slovenska izseljenska matica upamo, da nam bo uspelo izdati vsaj eno izmed njegovih svetovno priznanih, a v slovenščino še neprevedenih del.

Vesna Vukšinič

Razpis za prijavo na Slikarsko kolonijo za Slovence v zamejstvu in po svetu - 2009

Združenje Slovenska izseljenska matica organizira tradicionalno slikarsko kolonijo za vse akademske ali ljubiteljske slikarje, ki so po rodu Slovenci, živijo pa v zamejstvu ali v tujini.

Letos bo slikarska kolonija potekala v dveh slikovitih slovenskih krajih, Mostu na Soči in Gorških Brdih.

V vsakem kraju bo pod strokovnim vodstvom mentorice ustvarjalo sedem slikarjev. Koloniji bosta potekali zaporedno (prva od 13. junija do 21. junija 2009). Po končani koloniji bo v gostujočem kraju organizirana slikarska razstava. Eno od ustvarjenih del vsak udeleženec kolonije pusti organizatorju SIM v trajno last.

Organizator krije stroške prehrane, prenočišča, platna in barve. V kraj, kjer se bo odvijala slikarska kolonija, kandidati pridejo na lastne stroške. Vsi, ki se zanimate za udeležbo v slikarski koloniji, ste lepo vabljeni, da pošljete svoje prijave najkasneje do 1. maja 2009 na naslov: Združenje Slovenska izseljenska matica, Cankarjeva 1/II, p. p. 1548, 1001 Ljubljana

Prijave sprejemamo tudi na elektronski naslov: vesna.vuksinic@zdruzenje-sim.si.

V prijavi se predstavite in obvezno priložite vsaj dve fotografiji svojih del, ki bosta v primeru večjega števila prijav kriterij za udeležbo.

Iskreno vabljeni!

Moja Slovenija / April 2009

21

RAFAELOVA DRUŽBA

Praznični utrinki iz povojnih begunskih taborišč na Koroškem Na Rafaelovi družbi hranimo bogat arhiv fotografij, ki pričajo o življenju v begunskih taboriščih na Koroškem. Arhiv, ki ga predstavljamo na potujočih razstavah po Sloveniji, želimo v bližnji prihodnosti predstaviti tudi izseljenski skupnosti v Argentini in Severni Ameriki, prav tako pa nameravamo oblikovati fotografsko monografijo, s katero bodo lahko fotografije segle v prav vsak dom. Arhivirane fotografije pričajo o življenju ljudi, ki so morali zapustiti domovino, ker so jo ljubili in ker se niso strinjali z revolucijo in njenimi idejami.

Na cvetno nedeljo v Spittalu leta 1955 – otroci iz družine Kimovec in Jenko; druga z leve Ivanka Kimovec, tretja Anica Jenko, četrta Milka Kimovec, šesti Tone Kimovec.

Na poti k poroki, Peggetz.

Procesija na telovo 1945, Peggetz.

Ob velikonočnih prazničnih dneh, ki so pred nami, želimo predstaviti nekaj veselih in prazničnih utrinkov iz življenja v begunskih taboriščih. Dejstvo, da so bili begunci in da niso imeli praktično ničesar, ljudi ni odvrnilo od praznovanja cerkvenih in osebnih praznikov ter verskega življenja.

22

Moja Slovenija / April 2009

Nasprotno, prav stiske zaradi ločitve od najbližjih, negotova prihodnost in žalostne novice o zločinskih pobojih v Sloveniji so jih krepile in vodile v bogato versko življenje in molitev, kjer so dobivali vero, ljubezen in upanje za naprej.

Foto: arhiv Rafaelove družbe

Spittal, julij 1947: pater Ciril Petelin, novomašnik Alojzij Ilc, Franc Mihelič.

IZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETU

Na samem vrhu evropske politike Dr. Valentin Inzko, dosedanji veleposlanik Republike Avstrije v Ljubljani, je tesno povezan z vsemi tremi Slovenijami: matično, zamejsko in izseljensko. Po svojih prednikih je podedoval globok smisel in ljubezen do slovenstva, poleg tega ima po starših korenine v matični in zamejski Sloveniji. Sam je rojen v zamejstvu, v Svečah v Rožu na Koroškem. Njegova življenjska družica pa je Bernarda Fink, rojena slovenskim staršem v Buenos Airesu.

Dr. Valentin Inzko s predsednikom SVS Boštjanom Kocmurjem in izseljenskim duhovnikom s Švedske Zvonetom Podvinskim. Čeprav je v diplomatski službi Republike Avstrije, nikoli ni zamolčal ali zatajil svojih slovenskih korenin. Društvu SVS je v čast, da ga je lahko večkrat imelo kot gosta in kot predavatelja na Taborih Slovencev po svetu tako z referati pri okroglih mizah kot udeleženca ali diskutanta. Veseli pa smo bili njegovega obiska tudi ob drugih priložnostih, pa najsi so to bili zborovski koncerti, gledališke igre ali nogometne tekme. Med njegovim službovanjem na avstrijskem veleposlaništvu v Ljubljani je bila marsikatera skupina deležna njegovega gostoljubja, kjer je s svojim vedrim značajem prispeval k veselemu vzdušju med mladimi in starimi.

Ko se je marca razširila novica, da je bil zaradi vseh svojih osebnih in profesionalnih odlik imenovan za visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercego-

vini, so nas navdajali mešani občutki. Po eni strani nam je žal, da ga ne bo več v našem ljubljanskem vsakdanu, po drugi pa se veselimo visoke službe, kjer bo spet imel priložnost dokazati svoje sposobnosti na terenu, na katerem je pred tolikimi leti pomagal sejati prve brazde miru.

Dr. Valentin Inzko Dr. Valentin Inzko je rojen leta 1949 na Koroškem. Po končani dvojezični osnovni šoli v rojstnih Svečah je maturiral na Slovenski gimnaziji v Celovcu.

Kot študent se je posvetil študiju srbščine in ruščine, diplomiral pa je iz prava na graški univerzi. Lotil se je tudi doktorata iz prava ter diplomatske akademije na Dunaju in ju uspešno dokončal. V tem času se je zapisal med ustanovitelje SAK, Slovenskega atletskega kluba v Celovcu.

Diplomatsko kariero je začel v Mongoliji in na Šrilanki, kjer je deloval kot namestnik vodje predstavništva Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), nato se je zaposlil na avstrijskem zunanjem ministrstvu na Dunaju. Leta 1982 je postal ataše za kulturo in tisk na avstrijskem veleposlaništvu v Beogradu, čez štiri leta (1986) pa je odšel na avstrijsko

predstavništvo pri Združenih narodih v New York, od koder se je leta 1989 vrnil na avstrijsko zunanje ministrstvo. Od oktobra do decembra 1992 je vodil misijo Organizacije za varnost in sodelovanje (OVSE) v Sandžaku, sicer pa je bil med letoma 1990 in 1996 kulturni svetnik na avstrijskem veleposlaništvu v Pragi, od 1. januarja 1993 pa ustanovitveni direktor Avstrijskega kulturnega inštituta v Pragi. V svoji bogati diplomatski karieri je bil leta 1996 imenovan za prvega avstrijskega veleposlanika v Sarajevu, leta 1999 pa se je znova vrnil na avstrijsko zunanje ministrstvo, kjer je do imenovanja za avstrijskega veleposlanika v Sloveniji (2005) vodil oddelek za Srednjo, Vzhodno in Jugovzhodno Evropo, Srednjo Azijo in Južni Kavkaz.

Gregor Batagelj; Foto: arhiv ID SVS

Dr. Valentin Inzko (dres številka 10) v vladni nogometni ekipi, ki je leta 2007 igrala na odprtju tretjega svetovnega prvenstva Slovencev po svetu v organizaciji SVS.

Moja Slovenija / April 2009

23

PISALI STE NAM

Dosežki Združenja Slovencev osrednje Bosne puškami v nas hoteli svoj delež. Če je kateri izmed komandantov soglašal, da lahko odpeljemo dalje, drugi na nasprotni strani ni spoštoval soglasja in je hotel svoj delež.

Konvoj pomoči je uspešno prispel v Bosno, sicer osiromašen za nekaj sto paketov in toliko litrov nafte, ampak je uspel pomagati skoraj 700 članom. Paketi so bili pravo bogastvo, saj so bili sestavljeni iz najnujnejših življenjskih potrebščin.

Drugi in tretji konvoj sta popolnoma opogumila Slovence, da so ostali na svojih domovih, in jim dala veliko vero v Slovenijo, da niso pozabljeni in zapuščeni.

Vojna je že daleč za nami in naša združenja so obstala. Sodelovanje z drugim združenji in proslave vseh slovenskih državnih praznikov obeležujemo v Sarajevu. Zahvaljujoč tem srečanjem, smo imeli čast in zadovoljstvo spoznati mnoge pomembne osebnosti iz Slovenije, ki so obiskale BiH. Naše Združenje Slovenci osrednje Bosne – Zenica redno prejema vašo in našo revijo Moja Slovenija. Veselimo se vsake nove številke, saj lahko v njej preberemo novice o Slovencih, ki živijo po vsem svetu. To nas zbližuje z našo Slovenijo, saj se tako počutimo manj pozabljeni.

Naše združenje je bilo ustanovljeno leta 1992, v najtežjem času za Bosno in Hercegovino. Ko se je začela vojna, je mnogo prebivalcev zapustilo domove v strahu za svoje življenje. Tudi veliko Slovencev je odšlo v druge države. Tega leta je nekaj entuziastov v Zenici osnovalo Združenje Slovencev osrednje Bosne pod vodstvom predsednika Ivana Debeljaka. Istega leta so se po našem vzoru formirala tudi združenja v Kaknju, Brezi, Tuzli, Travniku, Banja Luki, Vitezu ter drugih mestih. Ustanovitev teh združenj nam je dajala pogum, da smo ostali na svojih domovih. Med vojno je naše združenje štelo okoli 700 članov. Ustanovili smo glasbeno, likovno, planinsko, šahovsko sekcijo. Organizirali smo tudi tečaj slovenskega jezika, ki ga je vodila prof. Magda Dolgan - Sredić.

Nad Bosno se je vse bolj širila lakota, rezerve hrane so bile potrošene, trgovine prazne,

24

Moja Slovenija / April 2009

hrana na črnem trgu pa zelo draga. Vodilni v združenju so se zato odločili, da se po pomoč obrnejo na takratnega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana in ambasadorja RS v Bosni in Hercegovini gospoda Mirošiča, ki sta odobrila konvoj pomoči za BiH. Predsednika združenj Zenica in Kakanj sta zbrala skupino ljudi, ki bi odšla v Slovenijo ter pripeljala pomoč za svoje člane ter ustanove: bolnišnice, domove za otroke in starejše. Skupina pogumnih Slovencev: Ivan Debeljak, Ivan Štergulc, Jože Springer, Ivan Bitnec, Jasna Cilenšek, Lilija Mihačević in drugi, so se na pot odpravili marca 1993. To je bil velik pogum, saj takrat življenje ni bilo vredno nič. Vsak vojak, ki se je nahajal na kateri od barikad, je lahko počel, kar ga je bilo volja. Kraja, trpinčenje, poniževanje, vse je bilo dovoljeno.

Po desetih dneh težkega potovanja jim je uspelo prispeti v Slovenijo. V svojo domovino, ki je bila svobodna. Kot da bi prišli iz pekla v raj. Takrat so pokazali svojo kleno osebnost in se odločili vrniti v pekel. Potovanje nazaj je bilo še težje. V Bosno je bilo treba pripeljati konvoj, ki ga je sestavljalo sedem kaminov, napolnjenih s paketi za pomoč. Na vsaki barikadi so z uperjenimi

Naš član na Kilimandžaru Naš član Združenja Slovencev osrednje Bosne – Zenica iz sekcije planinskega društva, Željko Knez, je lansko leto z drugim člani alpinističnega odseka osvojil vrh Kilimandžara in tam postavil zastavo Republike Slovenije.

Ekspediciji se je priključil s skromno pomočjo našega združenja ter z osebnim bančnim kreditom. Gospod Knez se že več kot petdeset let ukvarja s planinarjenjem, z alpinizmom pa trideset let. V tem času je obiskal mnoge vrhove v Sloveniji, na Hrvaškem, v Makedoniji in Črni gori. Vzpel se je na številne gore v Avstriji, Švici, Italiji, Franciji, Grčiji, Pakistanu ter drugod.

Kot vrhunski planinec in alpinist vodi sekcijo planinskega društva v Združenju ter Planinsko društvo BiH v Zenici. Naša občina žal nima dovolj sredstev za šport, tako da mnoge ekspedicije naših članov ter tudi gospoda Kneza ostajajo le želje.

Bili bi zelo srečni, če bi lahko kakšen sponzor finančno ter z opremo pomagal, da gospod Knez osvoji še kateri svetovni vrh in tam razvije slovensko zastavo ter logo pokrovitelja.

Lepe pozdrave, Predsednik združenja inž. I. Debeljak

PISALI STE NAM

Enkraten večer v Stockholmu

Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva v Stockholmu je priredilo srečanje z zanimivimi predavanji.

V novembru 2008 je Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva v Stockholmu priredilo srečanje z zanimivimi predavanji. Na programu je bilo sledeče: 1. dr. Helena Jarl Keržar, članica društva, nekdanja profesorica na Univerzi v Uppsali: »Moški in ženski jezik – ali obstajajo razlike?«; 2. Anna Nilsson, raziskovalka na univerzi Södertörns högskola, in Lojze Hribar, moderator: »Železna zavesa po drugi svetovni vojni« – meja med vzhodom in zahodom od Baltskega do Jadranskega morja s poudarkom na meji med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo«; 3. Jerica Bukovec - Gregorc in Martin Gregorc: švedske in slovenske pesmi.

Dr. Helena Jarl Keržar, ki je do upokojitve poučevala na Univerzi v Uppsali, je članica društva. V predavanju je med drugim navedla, da je bilo narejenih precej raziskav, katerih cilj je bilo ugotoviti razlike med moškim in ženskim načinom izražanja oziroma uporabe jezika. Večina raziskav je potrdila, da razlike obstajajo. Na splošno velja, da moški dajejo prednost govoru, v katerem gre za izmenjavo informacij, za ženske pa je pogovor sredstvo vzpostavljanja oziroma vzdrževanja stikov in odnosov. Moški so predvsem osredotočeni na vsebino govora, ženske pa na način, kako nekdo nekaj pove.

Ženski jezik vsebuje več vprašanj kot moški.

Za mnoge moške je postavljanje vprašanj znak neznanja. Velja prepričanje, da ženske lažje izražajo čustva in pogosteje uporabljajo emocionalni jezik.

Anna Nilsson piše disertacijo o železni zavesi med Gdanskom in Trstom po drugi svetovni vojni. Poleti je skupaj z Lojzetom Hribarjem obiskala obmejne kraje v Sloveniji in se pogovarjala z zgodovinarji in pričami o tem, kako so doživljali »železno zaveso«. Kot je znano, so partizani 1. maja 1945 osvobodili Trst in Gorico, ki sta nekoč imela pretežno slovensko prebivalstvo. Pod pritiskom zaveznikov so se po 43 dnevih morali umakniti. Julijska krajina je bila razdeljena na dve coni: cona A je bila pod zavezniško upravo, cona B pod jugoslovansko. 10. februarja 1947 je bila podpisana mirovna pogodba, po kateri je velik del Julijske krajine pripadel Jugoslaviji, obenem pa je bila ustanovljena država Svobodno tržaško ozemlje. To je bilo 5. oktobra 1954 razdeljeno, cona A je pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Cono B so potem razdelili na dva kosa, od katerih je eden pripadel Sloveniji, drugi pa Hrvaški.

Ko je bil leta 1975 podpisan Osimski sporazum, je meja med Italijo in Jugoslavijo/Slovenijo postala dokončna.

Med letoma 1945 in 1947 so bili prebivalci v angleški administrativni coni narodno zavedni in so z demonstracijami in na druge

načine izražali svojo željo, da bi bili priključeni Jugoslaviji. Sčasoma pa je nastala železna zavesa in prebivalci na obeh straneh so se znašli v novih okoliščinah. Prav to pa je predmet raziskave Anne Nilsson. Poudarila je, da pojem »železna zavesa« ni primeren za mejo med Italijo in Avstrijo na eni ter Jugoslavijo na drugi strani. Na jugoslovanski meji, v nasprotju z mejama med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, Avstrijo in Madžarsko, ni bilo bodeče žice, zidu in minskih polj. Londonski sporazum med Jugoslavijo in Italijo iz leta 1954 je ljudem omogočal dokaj svobodno gibanje v 10-kilometrski coni.

Na srečanje je prišlo okrog štirideset obiskovalcev, mnogi so s seboj pripeljali prijatelje in znance. Med drugim nas je s svojim obiskom razveselil nekdanji švedski veleposlanik v Sloveniji John Hagard s soprogo. Na zakuski po predavanju, kjer je bilo na izbiro slovensko vino in kava, je imel krajši govor, v katerem je očrtal svoje pozitivne vtise in doživetja iz Slovenije. Želimo si še več takšnih srečanj.

Brane Kalčevič, Stockholm

Anna Nilsson, raziskovalka na univerzi Södertörns högskola. Še več slovenskih pisem iz vsega sveta si lahko preberete na spletni strani www.mojaslovenija.net.

Moja Slovenija / April 2009

25

KOLEDAR PRIREDITEV Prireditve in srečanja v Sloveniji Ljubljana do 30. 4. – Primož Trubar 1508–1586. Muzejska razstava. Narodni muzej Slovenije, Metelkova do 1. 6. – Spet trte so rodile: O kulturi vina na Slovenskem.

Nova osrednja razstava Slovenskega etnografskega muzeja.

Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2 do 31. 12. – Slovenski jezik: identiteta in simbol. Kratka zgodovina Slovencev. Stalna razstava. Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20 15. 4. – Tradicionalni 4. tek Misli na srce do 26. 4. – Utrdbe na Slovenskem. Pregled utrdbenih sistemov Postojnsko-ljubljanskih vrat. Arhitekturni muzej Ljubljana, Pot na Fužine 2 do 31. 5. – Fotografska razstava: Postojnska jama pred 100 leti.

Ljubljanski grad, Galerija »S« Velenje do 30. 6. – Razstava »Šaleška dolina in 16. stoletje«. Muzej Velenje, Ljubljanska cesta 54 do 31. 8. – Egipt in egiptomanija v Sloveniji. Muzejska razstava.

Muzej Velenje, Ljubljanska cesta 54 Rogatec do 30. 9. – Razstava »Kuharca« ali kako so kuhale gospodinje na Celjskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja.

Grad Strmol Maribor od 17. 4. do 19. 4. – 42. Šalamunov memorial: svetovni pokal v športni gimnastiki do 10. 5. – Slovenske slikarke in kiparke 1918–1945. Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6 Škofja Loka do 19. 4. – Škofjeloški pasijon: predstava v dvajsetih prizorih na prostem, pri kateri bo sodelovalo prek 640 igralcev, med njimi več kot 60 konjenikov. Pasijon predstavlja najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku in hkrati najstarejšo ohranjeno režijsko knjigo v Evropi!

Bled 25. 4. – 50. prvomajska veslaška regata Dobrna 26. 4. – Cvetlični sejem Postojna od 7. 5. do 10. 5. – Kolesarska dirka DOS (Dirka okoli Slovenije) Extreme 2009 Volčji Potok od 25. 4. do 3. 5. – Razstava tulipanov, cvetličarstva, drevesničarstva, vrtne opreme in vrtnarski sejem Ravne na Koroškem 15. 4. ob 18.00 – Predstavitev knjige Slovenska grb in zastava ter pogovor z avtorjem Zmagom Jelinčičem Plemenitim ob izidu knjige. Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Novo mesto do 24. 5. – Tri tisočletja železarstva na Slovenskem. Dolenjski muzej Novo mesto, Muzejska ulica 7

Prireditve izven Slovenije ZDA Slovenski katoliški center/Slovenian Catholic Center v Lemontu, IL 26. 4. ob 12.00 – Kulturna ura 10. 5. ob 12.00 – Družinska maša in program ob materinskem dnevu; http://www.slovenian-center.org ClevelandSlovenian.com 25. 4. ob 17.00 – Zarja Slovenian Singing Society presents »Alice in Zarjaland« 27. 4 ob 16.00 – Spring Fling 6. 5. – Orchestra and Choral Ensemble Performances at St. Vitus Church; http://www.ClevelandSlovenian.com Slovenian American Club – Slovenska palma (Miami, Florida); http://www.slovenskapalma.org KANADA Kanadsko-slovensko kulturno društvo, Winnipeg 10. 5. – Materinski dan 31. 5. – Prvi piknik 21. 6. – Slovenski dan in dan očetov Slovenski radijski program vsako nedeljo od 17.15 do 18.00; CKJS 810 AM; http://www.canadianslovenian.mb.ca

26

Moja Slovenija / April 2009

Radio Glas kanadskih Slovencev: vsako nedeljo med 17.00 in 18.00 http://www.theslovenian.com/radio AVSTRALIJA

ŠVEDSKA Kulturno društvo Slovenija, Olofström Likovna sekcija: krožek likovne sekcije tri nedelje v mesecu od januarja od junija

Slovensko društvo Adelaide 26. 4. – Balinanje Pevski zbor Adelaide: vaje vsako drugo nedeljo od 16.00 do 17.00 Kuhinja je odprta vsako nedelja od 18.00.

Radio 5EBI FM, Adelaide: sreda od 19.00 do 19.30 in nedelja od 14.00 do 14.30 Časopis Slovenia South Australia izhaja vsak tretji mesec.

Slovenska šola: vsako drugo nedeljo, začetek v februarju Društveni prostori so odprti takrat, ko imajo sekcije krožek.

Slovenski klub Jadran, Melbourne 9. 5. – Materinski dan

SLOVENSKA DRUŠTVA V ŠVICI, LIECHTENSTEINU IN NA PREDARLSKEM

Panthers – Triglav, St John’s Park Sydney Tai či proti artritisu vsak ponedeljek ob 10.00.

Vsako sredo ob 12.30 balinanje; vabljeni tudi začetniki.

Slovensko planinsko društvo Triglav, Švica http://www.triglav.ch

Flavours Restaurant kluba Panthers Triglav daje vsem članom 20 odstotkov popusta pri »Blackboard Specials« vse delovne dni v tednu od ponedeljka do petka med 17.00 in 18.30. Izkoristite priložnost za okusno večerjo po zelo zmernih cenah.

Bocce centre »Planinka«, Logan City Inc. Prvo in tretjo nedeljo v mesecu vljudno vabijo vse člane in prijatelje, da se udeležijo njihovih piknikov v čim večjem številu in tako omogočijo nadaljnji obstoj slovenskega kluba v Queenslandu.

C31-Community Television Melbourne, Viktorija: vsako sredo ob 13.00 – Slovenia on TV Melbourne Organizacija: Slovenian Media House Sydney (program sponzorirajo: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Potovalna agencija Beyond Slovenia in Veleposlaništvo RS v Canberri) Državni radio SBS (Special Broadcasting Service) v Avstraliji: slovenske oddaje vsako nedeljo in torek od 8.00 do 9.00 Radio 5EBI FM, Adelaide, Južna Avstralija: oddaja v slovenskem jeziku ob sredah od 19.00 do 19.30 in nedeljah od 14.00 do 14.30 Radio 4 EB Queensland: oddaja v slovenskem jeziku vsako soboto od 18.00 do 19.00 http://www.4eb.org.au Internetne strani avstralskih Slovencev http://www.glasslovenije.com.au http://www.slovenianbusiness.com.au http://www.thezaurus.com

ARGENTINA

Slovenska katoliška misija 30. 5. – Romanje v Vadsteno (na binkoštno soboto)

Združenje ženevskih Slovencev; http://www.slovenci.org SD Planika 25. 4. ob 19.00 – Društveni večer in turnir v pikadu. DeutwegWinterthur Slovenska misija v Švici in Liechtensteinu Zürich – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu in ob večjih praznikih ob 17.00, poleti ob 19.00. Ob četrtkih so svete maše v prostorih Slovenske misije.

Amriswil – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo ob 10.00.

Rüti/Tann – svete maše so vsako drugo soboto v mesecu ob 18.00.

Birr – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu ob 9.15.

Winterthur – svete maše so vsako četrto soboto v mesecu ob 17.00.

Solothurn – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 10.00.

Bremgarten/Bern – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu ob 17.00.

Basel – svete maše so vsako tretjo soboto v mesecu ob 18.30.

Olten – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 17.30.

Hünenberg – svete maše so vsak drugi petek v mesecu ob 19.30.

St. Gallen – svete maše so vsako prvo soboto v parnih mesecih ob 17.15. Ženeva – svete maše so vsak prvi petek v mesecu ob 19.30.

Lugano – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 10.30. http://www.slomisija.ch SD Slovenija Ruti 9. 5. ob 18.00 – Materinski dan

Okence v Slovenijo – slovenska radijska oddaja: http://www.datamarkets.com.ar/Okenceslo

SPD na Predarlskem 16. 5. – Društveni izlet

Slovensko prekmursko društvo Cerrito 938 Bernal Oeste, Buenos Aires Tečaj slovenskega jezika vsako soboto od 16.00 do 18.00, vodi Analija Čuček.

Radijska oddaja »Eslovenos del este y...algo más« (Slovenci z vzhoda in … še kaj več) vsako soboto od 14.00 do 15.00 na Radiu AM Digital 860 in na internetu: http://www.digital860. com.ar.

SKD Mura od 30. 5. do 31. 5. – Društveni izlet

Slovenska skupnost v San Martinu, Buenos Aires 26. 4. – Koncert in ples Zveza slovenskih mater in žena – Asociación Benéfica Eslovena de Madres; http://www.slo.org.ar/zveza.html Hladnikov dom – Društvo Slovenska vas – Sociedad Villa Eslovena; http://www.dsvas.com.ar Prekmurski arhiv v Argentini http://www.slovencizvzhoda.com Slomškov dom; http://www.slomskovdom.org Zedinjena Slovenija; http://www.slo.org.ar

POLJSKA Društvo Triglav – Rysy; http://www.triglav-rysy.free.ngo.pl AVSTRIJA Krščanska kulturna zveza Celovec 18. 4. ob 20.00 – Koncert MePZ Podjuna-Pliberk 19. 4. – Srečanje pevskih zborov. Kulturni dom Loče 24. 4. – Koncert slovenske ljudske glasbe s pridihom jazza, tanga in rocka. Farna dvorana Šmihel 26. 4. – Srečanje pevskih zborov. Kulturni dom Pliberk 2. 5. ob 20.00 – Praznovanje 100-letnice SPD Edinost in odprtje razstave. KD Pliberk 15. 5. ob 20.00 – Predstavitev zgoščenke in koncert Hartmanovih deklet. KD Pliberk; http://www.kkz.at Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK); http://www.ksssk.at

KOLEDAR PRIREDITEV Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša; http://www.pavelhaus.at

Kulturno društvo, Sttutgart http://www.kd-slovenija.de

Radio Dva Radio Dva/Agora je nov medij, ki ga za slovensko narodno skupnost skupaj oblikujejo avstrijska radiotelevizija ORF, Radio Dva in Radio Agora vsak dan od 6.00 do 18.00.

ORF pripravlja dnevno med 6.00 in 10.00, 12.00 in 13.00 ter 15.00 in 18.00 informacijski in zabavni spored v slovenščini.

Med 10.00 in 12.00 oblikuje spored Radio Dva, med 13.00 in 15.00 pa je zanj odgovoren Radio Agora.

Frekvence: 105,5 MHz (Dobrač); 106,8 MHz (Golica); 100,9 MHz (Železna Kapla); 100,0 MHz (Železna Kapla); 98,8 MHz (Vetrinj); 100,6 MHz (Mostič); 106,6 MHz (Sele); 107,5 MHz (Slovenji Plajberk) in po internetu v živo: http://www.radio-dva.at

Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V.

Slovenska športna zveza na avstrijskem Koroškem (SŠZ), http://www.ssz.at Slovensko šolsko društvo v Celovcu http://www.mladinskidom.at Strojni krožek Podjuna http://www.maschinenring.at Slovenski kulturni center Korotan http://www.mohorjeva.at/korotan_dom/kultur/C59 NEMČIJA Bavarsko-slovensko društvo, München 8. 5. ob 19.00 – Predavanje in predstavitev knjige dr. Zvoneta Štrublja Pogum besede – Primož Trubar. Kulturni dom Durach-Kempten 12. 5. ob 15.00 – Svečana predaja knjige Velika grbovna knjiga J. V. Valvasorja mestnemu arhivu. Viteška dvorana občine Augsburg Slovenska katoliška misija Mannheim Mannheim: prva in tretja nedelja v mesecu v Maria Frieden ob 10.30 Heidelberg: prva nedelja v mesecu v Augenklinik-Kapelle ob 16.00 Herbolzheim pri Freiburgu: druga nedelja v mesecu v Maria Sand ob 10.30 Vöhrenbach v Schwarzwaldu: druga nedelja v mesecu v farni cerkvi ob 15.00 Buchen v Odenwaldu: tretja sobota v mesecu pod farno cerkvijo (Unterkirche) ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poletni čas) Rauental (Rastatt): tretja nedelja v mesecu v farni cerkvi ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poleti) Lebach v Saarlandu: četrta nedelja v mesecu v St. Michaelu ob 16.00 http://www.skm-mannheim.de SKUD Triglav e.V. Reutlingen http://www.skudtriglav-reutlingen.de SKUD Triglav, Sttutgart; http://www.triglav-stuttgart.de

Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. ima nov naslov: SKD Lipa München e.V., Postfach (poštni predal) 10 13 32, 80087 München, Nemčija

ITALIJA Rojanski Marijin dom 18. 4. ob 15.00 – Extempore za otroke OŠ 19. 4. ob 16.00 – Nagrajevanje extempora in fotografskega natečaja, gostovanje plesne skupine Alfa dance, predstava čarodeja SKD Barkovlje 18. 4. ob 20.00 – Pokušina kruha in vina Slovenska zamejska skavtska organizacija (SZSO) 19. 4. – Jurjevanje. Bazovica 25. 4. in 26. 4. – Fuzbalada za višješolce. Sveti Ivan Izdaja druge zbirke skladatelja Patricka Quaggiata Novembra 2008 je ob praznovanju 50-letnice Cecilijanke Zveza slovenske katoliške prosvete izdala zbirko zborovskih posvetnih skladb za mešani, ženski, moški, mladinski in otroški zbor mladega goriškega skladatelja Patricka Quaggiata. http://www.zskp.org

Društvo slovenskih izobražencev Redna srečanja društva so vsak ponedeljek ob 20.30. Ulica Donizetti 3, Trst.

SKD Cerovlje-Mavhinje od 27. 6. do 5. 7. – 8. Zamejski festival amaterskih dramskih skupin Kulturni center Lojze Bratuž Kulturni center Lojze Bratuž in Galerija Rika Debenjaka pripravljata spominsko razstavo ob 50-letnici smrti goriškega umetnika Lojzeta Špacapana. Da bi likovnika kar najpopolneje predstavili, se organizatorja obračata na ustanove in zasebnike s prošnjo po informacijah in morebitno posodo razstavnih del (tel. št. 0039 0481 531445 med 8.30 in 12.30; e-mail: info@ kclbratuz.org).

Sklad Mitja Čuk do 24. 4. – Mirella Schott Sbisà – grafike »Kraški motivi« od 21. 4. do 23. 4. – Srečanje amaterskih skupin v Prosvetnem domu na Opčinah pri projektu gledališče za vse »Festinvalop« http://www.skladmitjacuk.org KD Slomškov dom Bazovica http://www.bazovica.com Društvo Marij Kogoj http://www.drustvomarijkogoj.org MOSP-SKK http://www.mosp-skk.blogspot.com Slovensko prosvetno društvo Mačkolje http://www.mackolje.org

Kulturno društvo Ivan Trinko/Circolo di cultura Ivan Trinko; http://www.kries.it

MePZ Jacobus Gallus http://www.jacobusgallus.com

Slovensko planinsko društvo Gorica Društvo že več kot 30 let prireja rekreacijsko telovadbo za odrasle. Vadbo vodi Dušan Carli v telovadnici Kulturnega doma Gorica, Ulica Italico Brass 20. Info: Aldo, tel.: 338 7995474

Mladika 22. 4. ob 11.00 in 17.00 – Predstavitev avtorice Jasne Jurečič in njenega romana Prerokuj mi še enkrat v knjižnici na Kozini 23. 4. ob 19.00 – Predstavitev založbe Mladika in romana Eveline Umek Po sledeh fate morgane v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani. Sodelovali bodo: časnikarka Alenka Puhar, pisatelj in sociolog Igor Škamperle ter direktor založbe Mladika Marij Maver.

Bikers V sodelovanju z goriško sekcijo CAI Slovensko planinsko društvo Gorica prireja serijo izletov Bikers, ki so namenjeni ljubiteljem gorskega kolesarjenja. Informacije in podrobnosti o izletu na sedežu CAI v Gorici, ulica Rossini 13, četrtek pred izletom od 21.00 do 22.00. Izlete koordinira Robert Tabai.

Kekčeva pot Sklop pohodov, namenjenih osnovnošolski mladini in družinam. Izleti so težavnostno primerni za otroke te starosti. Izlete koordinirata Marco Lutman in Dino Paulin. http://www.spdg.eu

Študijski center Melanie Klein, Trst od 6. 5. do 10. 5. – En teden za mlade. Stara ribarnica, Trst http://www.melanieklein.org

Oglejte si koledar prireditev tudi na spletni strani www.slovenci.si!

Zgodilo se je tega meseca 2. aprila 742 se je rodil frankovsko-langobardski kralj Karel Veliki. Pomembno je posegel tudi v razvoj slovenskega naroda – leta 811 je namreč kot mejo med salzburško in oglejsko cerkveno oblastjo določil reko Dravo. To se je ohranilo vse do jožefinskih reform, pomembno pa je zato, ker je onemogočalo politično in cerkveno združitev vseh Slovencev.

ga kiparstva na Slovenskem. Po Straubovi smrti je 40 let vodil mariborsko kiparsko delavnico. Njegov opus obsega več kot 70 oltarjev in prižnic, v številnih cerkvah je njegova tudi vsa lesena oprema.

2. aprila 1850 je v Ljubljani izšel Ljubljanski časnik, ki je dvakrat na teden objavljal uradne novice in razglase in zato velja za prvi slovenski uradni list.

10. aprila 1885 se je na Zgornji Koreni rodi literarni zgodovinar, prevajalec, bibliotekar in leksikograf Joža Glonar.

Bil je izjemno izobražen, saj je znal 14 jezikov. Napisal je več kot 150 razprav, bil je urednik Cankarjevega zbornika in Ljubljanskega zvona; med drugim je dokončal tudi Štrekljevo zbirko slovenskih ljudskih pesmi.

3. aprila 1735 se je v Mariboru rodil kipar Jožef Holzinger, ki je bil poleg Jožefa Strauba osrednja osebnost baročne-

22. aprila 1886 se je v Šidu v Vojvodini rodil pripovednik, publicist in umetnostni zgodovinar Izidor Cankar, bratra-

nec Ivana Cankarja, utemeljitelj umetnostnozgodovinske vede pri nas. Med drugim je reorganiziral Narodno galerijo in bil pobudnik ustanovitve Moderne galerije v Ljubljani.

Pomemben je predvsem kot umetnostni teoretik in zgodovinar. Ključna pa je njegova sistematika stila; takšne namreč tedaj Evropa še ni poznala.

29. aprila 1969 je z združitvijo časopisov Ljudska pravica in Slovenski poročevalec nastal nov osrednji slovenski časnik Delo. Tega dne je izšla prva številka.

30. aprila 1849 je bil na Dunaju za prvega izrednega profesorja za slovensko filologijo imenovan Fran Miklošič, eden največjih slovenskih jezikoslovcev.

Moja Slovenija / April 2009

27

OBISKALI SMO: Med Slovenci v Nemčiji

Zelo prijetno, zelo slovensko Vsako leto v Nemčiji pripravijo posvet slovenskih izseljencev, društev, katoliških misij, učiteljev slovenskega jezika in socialnih delavcev. Letošnji, že štirinajsti po vrsti, je potekal med 13. in 15. marcem v vasici Baasem, južno od Kölna, sredi čudovitih gričev pokrajine Eifel. Organizacijo posveta, ki se je odvil v prostorni zgradbi katoliške misije, sta prevzela: Slovensko kulturno in športno društvo Bled iz Essna in Koordinacija slovenskih klubov NRW. Že prvi dan, v petek, je bilo delavno. Začele so se delavnice z različnih področij.

Folkloro je vodil koreograf Vasja Samec s svojim harmonikarjem. Delavnica petja je potekala pod vodstvom dirigenta in skladatelja Ivana Florjanca. Dramske igre so se odvijale že tradicionalno pod budnim očesom dramatika, pisatelja in scenarista Toneta Partljiča. Glasbena delavnica pa je potekala pod taktirko glasbenika Mateja Banovška. Tokratna novost posveta je bila delavnica retorike in vodenja sestankov, ki jo je vodila napovedovalka in valdorfska pedagoginja Irena Fištravec Polak. Po končanih petkovih delavnicah so se še pozno v noč razlegali slovenska pesem, ples in zvok harmonike.

Alfred Killer, generalni konzul RS v Münchnu; Alenka Jerak, začasna odpravnica poslov na Veleposlaništvu RS v Berlinu; dr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu; Miro Petek, predsednik Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu; Katja Jerman, sekretarka Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu; od desne proti levi

Predstavniki društev, učitelji slovenščine in gostje so poslušali zanimive nastope predstavnikov državnih institucij na odprtju posveta.

28

Moja Slovenija / April 2009

Drugi dan, v soboto, pa se je posvet uradno odprl s pozdravnimi besedami predstavnikov Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu v Državnem zboru RS, veleposlaništva v Berlinu in predstavništva v Münchnu. Državni sekretar dr. Boris Jesih je izpostavil pomen velike skupnosti Slovencev v Nemčiji, ki šteje 40.000 ljudi, in jih povabil, da se lahko vrnejo domov, saj je država Slovenija ustvarila dobre pogoje za vrnitev v domovino.

Poudaril je tudi napore Urada, da skupaj z Ministrstvom za šolstvo in šport posebno pozornost namenjajo učenju slovenskega jezika. Predsednik komisije Miro Petek je izpostavil pomen druženja med posameznimi slovenskimi društvi v Nemčiji. Vsako leto v Nemčijo pride in gre 1500 Slovencev. To je tudi dodaten razlog za obstoj društev tudi v prihodnje. Petek je poudaril, da obstoječa vlada ne bo krčila proračuna za Slovence zunaj meja, ki zdaj obsega približno 10 milijonov evrov, kljub recesiji naj bi se ta znesek še povečal. Začasna

USPEŠNI ROJAKI odpravnica poslov na veleposlaništvu v Berlinu Alenka Jerak je bila prevzeta nad aktivnostmi slovenskih društev. Poudarila je, da je nova ekipa na veleposlaništvu v Berlinu pred novimi izzivi, kot so gospodarska nestabilnost v Nemčiji, predsedovanje Evropski uniji in tudi nekaj visokih obiskov iz Slovenije.

Po uradni otvoritvi so vzporedno potekale delavnice in predavanja. Jurček Žmauc z Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je predaval o načinu podajanja, sprejemanja in izbiri sofinanciranja programov društev. Pravilno prijavljanje projektov na razpise je nujno, saj je Urad pod velikim nadzorom Računskega sodišča, ki dvakrat na leto preveri namensko porabo sredstev.

V nadaljevanju je predstavil delovanje Urada in njegove naloge, ki poudarjajo jezik, kulturo in identiteto. Zato bodo tudi v prihodnje podpirali projekte povezovanja, kot so na primer Posveti slovenskih društev in Folkloriada.

Zvečer se je odvil vrhunec posveta, ko so mladi predstavili, kaj so se naučili na delavnicah. Zanimivega zaključka so se udeležili tudi vsi pomembni gostje. Zabava in ples sta se nadaljevala dolgo v noč. Harmonika pa je bila kraljica med glasbili.

Tone Partljič je tudi letos uspešno vodil dramsko skupino, ki se je predstavila z dramsko igro in recitali.

Stavbo katoliške misije St. Ludger je obkrožala lepa pokrajina, ki pa se je razkrila le v soboto zjutraj, ko je megleno in deževno vreme za kratek čas zapustilo okoliško gričevje.

Besedilo in foto: Edvard Vrtačnik Glavni organizator in koordinator je bil Jože Pahič, ki je od januarja tudi predsednik društva Maribor iz Hildna. Poudaril je, da je namen posveta združevanje društev, ohranjanje slovenskega jezika in običajev.

Novost na posvetu so predstavljali harmonikarji iz Slovenije, in sicer iz glasbene šole Gota in učitelj harmonike Matej Banovšek. Na posvet se je prijavilo 112 udeležencev in gostov. Prišli pa so predstavniki skoraj vseh slovenskih društev. Pokrovitelj posveta je bil Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je denarno podprl dogodek.

Jože Pahič je poskrbel, da je vse teklo kot namazano. Dobra organizacija se je zrcalila v zadovoljstvu vseh gostov in nastopajočih.

Najmanjši udeleženec je štel manj kot leto dni. S seboj je pripeljal tudi svojo mamico in očka, ki rad prime za harmoniko.

Moja Slovenija / April 2009

29

(NA)UČIMO SE SLOVEŠČINE

Pripravila: Tatjana Vučajnk

Otroci, otroci …

• PREBERITE IN NAPIŠITE!

Ilustracija: Cimerman

O T R O C I

O T R O K

O T R O K O M

O T R O K E

O T R O C I H

O T R O K I

S pomočjo znakov napišite in preberite besede. Besede razvrstite v ustrezno zaporedje in sestavite plakat. Rešitve preverite v podanem plakatu.

30

Moja Slovenija / April 2009

(NA)UČIMO SE SLOVEŠČINE • O KOM SE POGOVARJAMO: o otrocih ali otrokih?

O kom se pogovarjamo: o otrocih ali otrokih?

Z otroki, šesti sklon množine. Preveriš lahko tudi v preglednici.

Ilustracija: Cimerman

Zato se torej pogovarjamo o otrocih. In s kom gremo na sprehod?

Ja, zapomniti si moraš, da se samostalnik otrok v prvem sklonu množine glasi otrôci, v petem otrocih.

• SPOZNAJTE BESEDILNI KORPUS fidaPLUS IN RAZISKUJTE SLOVENŠČINO. www.fidaPLUS.net

Moja Slovenija / April 2009

31

S KNJIGO V SVET

Pripravila: Tilka Jamnik

Izvirna slovenska slikanica 2009 Vabimo vas, da spoznate pet najboljših slovenskih slikanic, ki so izšle lani in so bile uvrščene med finalistke za nagrado Izvirna slovenska slikanica 2009. Nagrada se podeljuje vsako leto 2. aprila na mednarodni dan otroških knjig. Pa začnimo!

Fran Milčinski:

Laž in njen ženin Ilustrirala Ana Razpotnik Donati Ljubljana: Sanje, 2008 (Zbirka Sanjska knjigica) Laž si je našla ženina, gospodiča Prilažiča, toda strinjala sta se, da pred poroko prestane preizkušnjo. Tako Laž stopi v krčmo in pivcem natrosi najdebelejšo laž, kar si jo lahko zamislite, da je namreč srečala gigantsko kokoš, ki z eno nogo stoji na enem, z drugo pa na drugem bregu. Izmišljija kmetov ne prepriča. Šele ko Laži v krčmo sledi njen ženin in kmetom prišepne o gromozanskem jajcu, se pivci spomnijo kokoši velikanke … In poslej verjamejo vse po vrsti. Po preizkušnji sta se gospodična Laž in gospod Prilažič poročila. Živela sta srečno in ugledno in imela sta mnogo otrok. In kaj menite, kdo so ti njuni otroci?

Besedilo priredila Saša Pergar

Povodni mož v Krki Ilustrirala Kristina Krhin Murska Sobota: Ajda, IBO Gomboc, 2008 (Zbirka Iz zibelke) Pred več sto leti je nekega sončnega jutra šla Metka prat h Krki. Iz temnih tolmunov jo je skrivaj opazoval povodni mož in sklenil, da jo ugrabi. Toda opazil je, da se na njeni roki sveti poročni prstan. Ta mu je jemal čarobno moč. Metka je pomislila, da bi ji prstan med pranjem lahko zdrsnil z rok, zato ga je snela in položila na bližnji kamen. Tedaj je povodni mož planil na površje in jo potegnil v reko … Vas zanima, kaj vse je naredil Metkin zaročenec, da jo je rešil iz domovanja povodnega moža?

Nina Mav Hrovat:

O kralju, ki ni maral pospravljati Ilustrirala Suzi Bricelj Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008 (Zbirka Čebelica) Nekoč je živel kralj, najmlajši, kar jih je kdaj živelo. Pri vsem, kar je počel, je za sabo puščal velik ne-

32

Moja Slovenija / April 2009

red, pravo razdejanje. Bil je strahotno razvajen in ko so se mu nekoč služabniki uprli, jih je vse zaprl v grajsko ječo. Medtem ko so si oni tam pravzaprav oddahnili, je mali kralj ves dan razgrajal po gradu. Toda zvečer, ko je bil utrujen, si je zaželel večerje, crkljanja in pravljice za lahko noč. Služabniki so mu obljubili, da bo vse to dobil, če se bo odslej obnašal drugače.

Kralj je to obljubil in držal besedo: odslej ni nikoli razmetal več, kot je lahko sam pospravil. Še naprej je užival v crkljanju in pravljicah. Nas tale poučna zgodba kaj nauči?

Vesna Radovanovič:

Dedkovo kolo Ilustrirala Ana Razpotnik Donati Murska Sobota: Ajda, IBO Gomboc, 2008 (Zbirka Modri planet) Gojko in njegovi prijatelji so se radi vozili, dirjali in tekmovali s kolesi.

Toda Gojkovo kolo je bilo staro, njegova starša pa mu nista mogla kupiti novega. Gojkov ded, ki je živel na deželi, je imel štiri stara kolesa, bicikle, in vnuku je dovolil, da se je včasih s katerim od njih popeljal. Ded je vsako leto obiskal razstavo starih koles. Nekoč pa je s svojim najstarejšim biciklom tekmoval, zmagal in … za nagrado dobil novo kolo. Kaj menite, komu ga je podaril? Seveda, Gojku, ki se je zdaj lahko meril s svojimi prijatelji, pogosto pa je tudi odkolesaril na obisk k dedku.

Ida Mlakar:

Ciper coper medenjaki Ilustrirala Ana Razpotnik Donati Murska Sobota: Ajda, IBO Gomboc, 2008 (Zbirka Kje rastejo bomboni) Coprnički Štumfa in Kuštra ne marata coprniške šole, njenih dolgočasnih pravil in slabe volje. Odločita se, da bosta starim coprnicam zagodli in pregnali čemernost. Zamesita prav posebno testo in spečeta ciper coper medenjake, ki preženejo tečnobo in slabo vreme. Raznosita jih po vseh slaščičarnah po svetu. Vsi postanejo izredno dobre volje, smejejo se, veselijo ... V slikanici je na koncu dodan recept, kako se pripravi ciper coper medenjake. Seveda so sestavine prave in tako se lahko peke lotite tudi vi.

S KNJIGO V SVET

Nagradno vprašanje Katera slikanica izmed petih finalistk je dobila nagrado Izvirna slovenska slikanica 2009? Odgovor do 20. maja pošljite na naslov: Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana Črnuče, Slovenija in si prislužite lepo knjižno nagrado.

Rešitev iz februarske številke Pravilen odgovor, ki seje glasil, da je Lepa Vida dojila mladega kraljeviča v Španiji, je knjižno nagrado prinesel Andreju Race iz Subotice (Srbija). Čestitamo!

Moja Slovenija / April 2009

33

KNJIŽNA POLICA

Živa Deu

Arhitektura domov znanih Slovencev Proti koncu leta 2008 je pri založbi Kmečki glas izšla zajetna knjiga (252 strani) velikega A4-formata z naslovom Arhitektura domov znanih Slovencev (Architecture of the Homes of Noted Slovenians). Tako obsežna je, ker je pisana v slovenščini in angleščini, pa tudi zato, ker je v njej zelo veliko fotografij. To je pri knjigah s takšno vsebino nekaj povsem običajnega.

Avtorica Živa Deu je izredna profesorica na ljubljanski fakulteti za arhitekturo in je med drugim avtorica dveh del, ki sta izšli pri isti založbi: Stavbarstvo slovenskega podeželja in Obnova stano-

vanjskih stavb na slovenskem podeželju. To široko poznavanje problematike je avtorici nedvomno veliko pomagalo pri umeščanju domov znanih Slovencev v časovne in prostorske okvire. Kar zadeva časovni razpon, je treba povedati, da je velika večina v knjigi obravnavanih domov znanih Slovencev mlajših od 200 let, prostorsko pa so zastopane vse slovenske regije.

V knjigi je predstavljenih 44 domov znanih Slovencev, pri čemer je zelo pomembno, da niso vključeni zgolj domovi, marveč tudi njihovi uporabniki oziroma lastniki: pisatelji, pesniki, slikarji, arhitekti, igralci. V knjigi so razvrščeni po

abecedi od Antona Aškerca kot prvega do Otona Župančiča kot zadnjega. Najprej je na eni strani – seveda dvojezično – predstavljen znani Slovenec, s tem da so pri vsakem našteta tudi področja, na katerih je deloval. Sledi stran s sliko njegove rojstne hiše, na naslednji strani pa je ta hiša postavljena v širše okolje vasi ali mesta in je tudi podrobno opisana. Nato sledi še stran z izbranimi detajli iz notranjosti ali zunanjosti domačije. Praviloma je dodan še tloris pritličja ali nadstropja hiše.

Ob predstavljanju domov znanih Slovencev je avtorico vodilo spoznanje, da je bila velika večina umetnikov močno

navezanih na svoj rojstni dom, da so se radi vračali vanj ali se, predvsem na starost, celo za stalno preselili. Zavedala se je tudi, da so te hiše pomemben del arhitekturne dediščine oziroma da so »nepogrešljiva vrednost za učenje iz preteklosti za prihodnost«. Zato avtorica tudi poziva vse pristojne in sploh vse Slovence, da tem domovom in njihovi okolici, ki so zakladnica naše kulturne preteklosti in pričajo o stoletni volji ter moči naših velikih ljudi, namenimo več pozornosti in skrbi. Marsikje je namreč te domove že močno načel zob časa.

Tomaž Štefe

Jože Marinko, Leon Debevec

Vpliv antike v arhitekturi (Apologia pro Architectura) Profesorja na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Jože Marinko in Leon Debevec sta pripravila izčrpen in s slikami ter risbami podprt pregled razvoja arhitekture, izhajajoče iz rešitev v antični dobi in naslanjajoče se nanje. Pred nami se tako vrstijo različne stavbarske prvine in arhitekturni slogi skozi čas, pri čemer se med zgledi ponujajo tudi dela naših arhitektov. Še več kot naslov knjige pove njen podnaslov, ki ni le »opravičilo« ali »zagovor« arhitekture, ampak predvsem »pojasnilo«, kako naj razumemo arhitekturo, ki naj ne bo le zadovoljevanje želja vase zagledanih naročnikov.

Globalizacija, ki je dandanes zajela vsa področja človekovega ustvarjanja in delovanja, je morda najbolj pogubna prav

34

Moja Slovenija / April 2009

za arhitekturo, saj arhitekti dobesedno uničujejo kulturno identiteto človeka in človeštva. Zato se pojavlja potreba po vzpostavitvi meril, ki bodo človeku omogočila ohraniti ali ponovno vzpostaviti njegovo identiteto.

Potreba po ponovni afirmaciji razpoznavnih vrednostnih meril je avtorja usmerila k antični arhitekturi, ki je dovolj značilna

za čisto določeno območje kot del evropskega prostora in regionalne identitete. Vpliv antike avtorja razumeta kot enega od najkakovostnejših korakov v ustvarjanju identitete zahodnega sveta, z vsemi razlikami med posameznimi deli svojega vplivnega območja.

S temi razpoznavnimi merili so si v monografiji postavljeni nasproti tudi pomembnejši

dosežki slovenskih arhitektov, predvsem Plečnika in nekaterih drugih.

Vsebinsko je knjiga razdeljena na več poglavij (Uvod, Urbanizem, Stavbe, Deli stavb, Stavbni členi, Konstrukcije in Kompozicijski principi), vsako od poglavij se naprej deli na več razdelkov, ki jih tukaj ne moremo navajati. Na koncu sledijo še Sklep, Povzetek (Summary),

KNJIŽNA POLICA / VELIKI SLOVENCI Literatura, Seznam imen in Seznam risb.

Prav ta seznam je najobsežnejši in se konča pri številki 315. Večino risb so narisali študentje arhitekture.

Knjiga, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba, nima le strokovne vrednosti, ampak je zasnovana in izpeljana tako, da nagovarja tudi ljubiteljskega bralca. Na enem mestu je tako zbrano vedenje o najrazličnejših izpeljavah antične arhitekturne umetnosti. Besedilo knjigi na pot je napisal akademik Alojz Rebula.

Nekaj novosti na slovenskem knjižnem trgu Založba Modrijan Milan Škrabec: Slovenstvo na razglednicah Izjemno zanimiva knjiga, ki jo bomo predstavili v eni od naslednjih številk naše revije.

Založba ZRC in Inštitut za slovensko izseljenstvo sta izdala knjigo Krila migracij po meri življenskih zgodb (zbirka Migracije, 17) in revijo Dve domovini/Two Homelands (št. 28/2009).

Božidar Jakac – najplodovitejši slovenski likovni umetnik Božidar Jakac se je rodil 16. julija 1899 v Novem mestu, umrl pa je v Ljubljani 20. novembra 1989, kar pomeni, da letos mineva 110 let od njegovega rojstva in 20 let od njegove smrti. Te okrogle obletnice so tudi razlog za to, da ga letos predstavljamo v rubriki Veliki Slovenci. trdno odločil, da bo postal umetnik. V letih od 1919 do 1923 je študiral na akademiji v Pragi in po vrnitvi domov je tri leta služboval kot profesor risanja na gimnaziji v Ljubljani. V Pragi je razvil lastno valovito linijo in odkril svojo posebno nadarjenost v risbi in grafiki, v črno-beli tehniki. Intenzivno se je posvečal grafiki (lesorez, jedkanica, suha igla, litografija) in pod vplivom Muncha dosegel nenaden umetniški vrh.

Letos mineva 110 let od rojstva in 20 let od smrti velikega slovenskega likovnega umetnika Božidarja Jakca.

Božidar Jakac je začel risati kot samouk v duhu realizma, po prvi svetovni vojni pa tudi eterične pastele dolenjske krajine v slogu liričnega impresionizma. Pobude za svoje stvaritve je našel v Jakopičevem in Tratnikovem slikarstvu, v Cankarjevih, Jarčevih, Podbevškovih in Gradnikovih literarnih stvaritvah. Že v gimnaziji, ki jo je končal v Idriji, se je

Spomenik domu To znanje je pozneje uporabil pri upodabljanju ljudi, registriranju dogodkov in prepoznavnih krajev, ki jih je bodisi obiskal ali pa bil z njimi življenjsko povezan. Posebno vrednost v slovenski umetnosti imajo še vedno nepreseženi lirično občuteni pasteli. S svojim kompleksnim liričnim občutjem je postavil svojevrsten spomenik svojemu domu, kot je sam poimenoval dolenjsko pokrajino. Portreti in krajine predstavljajo osrednji del njegovega obsežnega opusa.

Drugo svetovno vojno je spremljal kot kronist osvobodilne vojne. V svoji povojni poglobljeni in poetični grafiki je umetnik v začetku 50. let dosegel nov umetniški vzpon, z izrazitejšo kontemplativno in simbolno noto, utemeljeno v umetnikovem dojemanju minljivosti.

Bil je prvi študijsko specializirani grafik, glavni mojster slovenske umetniške grafike, eden od utemeljiteljev slovenskega ekspresionizma ter nadaljevalec teženj

slovenskega impresionizma. Za svoje umetniške dosežke je kar štirikrat prejel Prešernovo nagrado, trikrat zapovrstjo (1947, 1948, 1949), nato pa še leta 1980.

Vmes (leta 1967) je prejel tudi nagrado Avnoja.

Jakac kot kronist svojega časa Jakac ni bil samo slikar in grafik, marveč tudi avtor vedut, ilustracij, osnutkov za znamke v različnih grafičnih tehnikah, posebej znana je zbirka risb in grafik iz NOB. Kot amaterski fotograf in cineast je beležil pomembne dogodke svojega časa in okolja.

V letih 1945 do 1961 je bil profesor za grafiko in prvi rektor Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo. Bil je tudi med glavnimi pobudniki in ustanovitelji Ljubljanskega grafičnega bienala. Leta 1949 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil pa je tudi član več jugoslovanskih in tujih akademij. Od leta 1964 je bil častni član slikarske akademije v Firencah, od leta 1982 pa član Evropske akademije v Parizu. Leta 1979 je postal zaslužni profesor ljubljanske univerze. Imel je okoli 200 samostojnih razstav. Zbirka Jakčevih grafik in slik je v galeriji, ki se imenuje po njem, v Kostanjevici na Krki, zbirka risb in slik pa v Galeriji Jakčev dom v Novem mestu.

MŠ

Moja Slovenija / April 2009

35

POGOVOR Z ROJAKOM: Boris Kambič

Ljubezen do planin je Slovencem v krvi

V San Carlosu de Bariloche, mestecu pod Andi, živi dejavna slovenska skupnost, ki šteje okrog 250 Slovencev.

Nekateri so se proslavili kot uspešni plezalci, planinci in smučarji ter vedno znova dokazali, da Slovenci zares sodimo med planinske narode. Tudi Mnogi vrhovi v Andih nosijo imena po slovenskih alpinistih, ki so se tja prvič podajali konec petdesetih let prejšnjega stoletja. »Mislim, da imamo to željo po hribih in odkrivanju novih poti Slovenci v krvi in spomin na naše hribe nas žene, da iščemo podobnosti ali razlike z našimi domačimi gorami,« je med drugim v pogovoru dejal Boris Kambič, tudi sam priznan alpinist in član vodstva Slovenskega planinskega društva Bariloče.

36

Moja Slovenija / April 2009

V Bariloče, ki s svojo prelepo pokrajino, zasneženimi gorami, ledeniškim jezerom in bogato floro in favno spominjajo na Slovenijo, so se Slovenci naseljevali po drugi svetovni vojni. Kako velika slovenska skupnost sedaj biva v tem mestecu pod Andi?

Velika večina Slovencev se je tukaj naselila po drugi svetovni vojni, med leti 1949 in 1960. Le nekaj primorskih Slovencev je prišlo sem že med veliko svetovno krizo in fašističnem preganjanju med leti 1929–1936. Po letu 1970 pa je prišlo veliko mladih Slovencev že druge generacije iz Buenos Airesa. Največ pa je otrok družin, ki so sedaj že druga, tretja in četrta generacija. Družine so kar številčne (tri do šest otrok), tu živi tudi družina z devetimi otroki. Tako da nas je sedaj skupaj s tistimi, ki so iz mešanih zakonov in ne obvladajo več slovenščine, okrog 250.

V San Carlosu de Bariloche že več kot 50 let deluje Slovensko planinsko društvo, ki ni le športna organizacija, temveč je zasnovana veliko širše. Katerih dejavnosti se je v društvu mogoče udeležiti?

Res je, preteklo je že 58 let, odkar deluje Slovensko planinsko društvo (SPD) v Bariločah, v argentinski Patagoniji, mestu, oddaljenem 1600 kilometrov od prestolnice Argentine, Buenos Airesa. To planinsko-alpinistično društvo je zasnovalo 12 mladih gornikov, ko so po drugi svetovni vojni in prisilni emigraciji iskali gore, ki so jih bili vajeni že v domovini. Sčasoma je to društvo okrog sebe zbralo vse Slovence, ki so tam in v okolici živeli. Z razširitvijo števila članstva so se tudi dejavnosti množile ne le na športnem, ampak tudi kulturnem in prosvetnem področju. Alpski smučarji so vsak konec smučarske sezone prirejati tekmovanja za vse Slovence, ki so se jih udeleževali otroci, mladinci-ke in starejši, tudi taki čez 70 let. Zmagovalec je dobil prenosni Polegekov pokal, zadnji pa kranjsko klobaso. Tudi tekači so imeli svoja tekmovanja pod vodstvom vedno aktivnega predsednika društva Franceta Jermana, ki se je kot prvi član argentinske reprezentance v teku na smučeh udeležil olimpijskih iger leta 1960 v ZDA. Kasneje je z ekipo svojih sinov kot trener prisostvoval na dveh olimpijskih igrah. Zelo si

je želel sodelovati na olimpijadi v Sarajevu leta 1984, a ga je žal prehitela smrt.

Za ohranjanje slovenščine se je leta 1961 organizirala sobotna šola slovenščine za otroke, ki deluje še sedaj, pozneje pa še srednješolski tečaj, katerega učenci so skupaj s svojimi slovenskimi vrstniki iz Buenos Airesa taborili po bariloških hribih, po osamosvojitvi Slovenije pa vsako leto obiščejo Slovenijo.

Tudi pevci so v društvu lahko razvili svojo dejavnost z različnimi zborovskimi skupinami. Gledališki igralci nas občasno presenetijo s svojimi igrami. V društvu imamo obširno knjižnico s 3000 slovenskimi knjigami za vse okuse. Knjižnica je članica medknjižničnega sistema Cobiss, tako je njen seznam knjig dosegljiv prek spleta za vse in s tem tudi povezan s Slovenijo.

Društvo je pred leti zgradilo Slovenski stan, kjer je mogoče tudi prenočiti. Kdo vse je že spal pod njegovo streho, verjetno tudi marsikateri znani slovenski alpinist?

V Slovenskem stanu, kjer imamo sedež društva že 55 let, smo skromno mizarsko delavnico počasi, v različnih letih in z veliko truda preuredili (prva povečava leta 1970, nato 1980, 1995 in zadnja 2004) ter ustvarili upravno zgradbo s knjižnico in sejno dvorano, s štirimi učilnicami (ki se v poletnih počitniških mesecih spremenijo v spalnice za goste), v drugem sklopu pa imamo veliko dvorano z več kot sto sedeži, kuhinjo z žarom, ki je v Argentini skoraj obvezen del kuhinje. Tako da imamo prostora za 16 ljudi, ki lahko prenočijo na pogradih z udobnimi skupnimi kopalnicami in stranišči.

Tu je res prespalo veliko sonarodnjakov in marsikateri znani plezalec, kot na primer brata Jure in Peter Skvarča, Silvo Karo, Janez Slokan, Grošelj, Ljuba Drobnič Trontelj, Tomaž Jakofčič, Tina di Batista, Marjan Kovač, smučarska reprezentanca z gospodom Šmitkom, mladi smučarji iz Triglava Kranj s trenerjem Borisom Grudnom in veliko drugih.

Bariloče sodijo med najbolj turistične kraje v Argentini. S to dejavnostjo se ukvarjate tudi sami, saj vodite hotel. Kako ste začeli in ali vam pri delu pomaga tudi vaša družina?

V Bariločah se večina Slovencev ukvarja s turizmom v vseh možnih oblikah. Leta 1982 sem tudi sam z družino začel s hotelsko dejavnostjo, v družabništvu z Jermanovo družino.

Slovenci smo prav gotovo planinski narod. V Bariločah se vas je našlo mnogo, ki to več kot potrjujete. Kje ste sami začeli s plezanjem? Kot vem, imate osvojeno tudi prvenstveno smer v Anića Kuku (Paklenica, Hrvaška)? Že leta 1954 sem v Splitu začel plezati skupaj z družbo mladih navdušencev. Risali smo nove smeri po Mosorju, Kozjaku, Biokovu, Anića Kuku, kjer sem preplezal prvo prvenstveno po drugi svetovni vojni.

Sedaj je to vse počez preplezano območje, za kar so še posebej zaslužni slovenski plezalci. Leta 2007 sem ob 50-letnici prvenstvenega vzpona skupaj s hčerko in osemletno vnukinjo (tri generacije) ponovil ta vzpon in ugotovil, da je sedaj ta stena bolj strma, kot je bila pred petdesetimi leti.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost? Na katero goro se želite še podati?

Rad hodim po naših hribih in ugotavljam, da je še veliko neobiskanih »kucljev«, da jih ne bo zmanjkalo. Sicer se še rad podajam na visoke gore – predlanskim sem bil v Boliviji na 5400 metrov visoki Chakaltayi in v Peruju v Cordilleri Blanci. Lani pa na ognjeniku Tuluca (4800 m) v Mehiki. Bil sem tudi reden gost na krvavških smučiščih.

Po vaših alpinističnih sledeh pogumno stopa tudi hči Monika Kambič, ki je bila v Sloveniji kar trikrat izbrana za najboljšo alpinistko leta. V ženski navezi je osvojila tudi dva najtežja vrhova v Andih – Fitz Roy in Cerro Torre. Ali se glede na to, da z družino živi v Sloveniji, pogosto obiskujete?

Ja, stalno se obiskujemo, ali mi pridemo v Slovenijo ali ona s svojimi otroki v Argentino. Sicer pa sem zadnje dve leti tudi sam več v Sloveniji kot v Argentini.

Se tudi vaši ostali družinski člani ukvarjajo z alpinizmom?

Ja, sin se ukvarja s plezanjem, sicer ne tako intenzivno kot Monika. Pozimi pa smuča, in to zelo dobro. Druga hči Klavdija je tudi

Boris Kambič rad obiskuje slovenske hribe in ugotavlja, »da je še veliko neobiskanih »kucljev«, da jih ne bo zmanjkalo. Sicer se še rad podajam na visoke gore – predlanskim sem bil v Boliviji na 5400 metrov visoki Chakaltayi in v Peruju v Cordilleri Blanci. Lani pa na ognjeniku Tuluca (4800 m) v Mehiki.« hodila veliko po hribih in dobro smučala, žal pa je zadnja leta zaradi prometne nesreče priklenjena na invalidski voziček.

EM Foto: osebni arhiv Borisa Kambiča Celoten pogovor z gospodom Kambičem si lahko preberete na spletni strani www.mojaslovenija.net.

Moja Slovenija / April 2009

37

Vir: sl.wikipedia.org

Karantanija Karantanija – država med gorami – kot jo je označil Metod Turnšek v svojem dramskem besedilu, ki osvetljuje rojstvo prve slovenske države, je pognala močne korenine. Pri tem ni zanemarljivo, da je zrasla na zdravih temeljih noriškega kraljestva. Imela je svojo vojsko in svojega kneza. Čeprav je bila mlada »provincia Sclaborum«, kakor jo je imenoval Pavel Diakon v letu 595, stisnjena med Langobarde, Obre, Bavarce in prek njih Franke, so se njene moči zavedala tudi druga ljudstva, ki so živela na tleh takratne Evrope. To so morali najprej priznati Bavarci, ki so leta 596 napadli Slovence v želji po bogatem plenu, a so odšli praznih rok. Dežela je bila sposobna braniti svojo samostojnost, pa ne samo to: Franc Kos v gradivu za zgodovino Slovencev našteva njihove vojaške uspehe v prvih desetletjih 7. stoletja. Pri tem se sklicuje na zapise Pavla Diakona in pisma papeža Gregorja

38

Moja Slovenija / April 2009

I. Slovenci so pogosto napadali prvotne prebivalce v Istri. Večkrat so zasedli del ozemlja Langobardov; najdemo jih celo v Cremoni in Mantovi. Tudi Bavarci niso imeli miru na svojih mejah. Še največ spoštovanja so imeli Slovenci do vojaške moči Obrov, s katerimi so sobivali.

Krnski grad – središče Karantanije Država med gorami je svoje upravno središče »podedovala«. Že predrimsko noriško kraljestvo je imelo prestolnico na vzpetini nad današnjo Gospo Sveto.

Rimljani so iz spoštovanja do prvotnih

prebivalcev dežele svoje utrjeno mesto Virunum postavili na južnem robu Gosposvetskega polja. Koroški Slovenci pa so imeli svoj sedež pri Krnskem gradu, ki je v zgodovinskih virih iz 9. stoletja prvič omenjen kot Carantana. Od tod je slovenska država dobila ime Karantanija. Na ravnini pod Krnskim gradom je vse do leta 1862 stal knežji kamen, h kateremu se bomo še vrnili. Naselje se je dvigalo na majhni vzpetini tik nad desnim bregom reke Gline. Tu so imeli svoj sedež koroški knezi. Pozneje je Karantanija nedaleč stran dobila tudi svoje cerkveno središče – Gospo Sveto.

OD KARANTANIJE DO SLOVENIJE nija. Poleg nje so zvezo držav, ki se je raztezala od Labe na severu in do Save na jugu, sestavljali še Čehi, Moravani in Sobri. Čeprav si viri niso povsem enotni, je imel Samo svoj sedež najverjetneje v Karantaniji. Nekateri sicer menijo, da je bil Samo frankovski trgovec, večina virov pa navaja, da je izšel iz ljudstva, ki mu je vladal, da je bil Karantanec.

Martin Bavcer, prvi slovenski zgodovinar Zanimiv zapis o nastanku Samovega kraljestva najdemo med drugim v kroniki prvega znanega slovenskega zgodovinarja. To je bil jezuit Martin Bavcer, doma v Vipavski dolini. V njegovi Zgodovini Norika in Furlanije, ki je nastala pred letom 1668, beremo: Leta 628 so koroški Slovani sklicali zborovanje svojega ljudstva in enoglasno sklenili, da ne bodo več trpeli tujega kneza, ampak da bodo izvolili človeka iz svojega ljudstva, moža, slavnega po svojem junaštvu in sili, in on naj vlada nato kot knez slovanskemu ljudstvu, naj ga osvobodi in brani nato njegovo svobodo. In tako z odobritvijo vsega vendskega ljudstva je bil izvoljen za kneza

»slavicae gentis« (slovanskega ljudstva) plemič Samo, pa čeprav odsoten. Šli so k njemu poslanci pod vodstvom Pleorata in mu v imenu svojega ljudstva izročili oblast. Prosili so ga, naj bi ne odklonil tega bremena, potrebnega za dosego svobode ljudstva. Obljubijo mu, da ga je ves narod pripravljen poslušati in takoj izvršiti njegove ukaze. Samo sprejme ponujeno čast pod pogojem, da je ves narod pripravljen, da ga spoštuje in posluša v vojni, ker za dosego svobode in za njeno ohranitev smatra za potrebno imeti na razpolago čete podložnikov, pripravljene na vojno. Samo je sprejel knežjo čast in jo izvrševal nad svojim ljudstvom v slovanskem jeziku. Zaradi tega so tudi poznejši koroški knezi govorili na cesarskih zborovanjih v slovanskem jeziku. Slovani so tako dobili svojega kneza in Koroško imenovali za svojo domovino.

Zgodovinski viri v času Samovega kraljestva ne govorijo o osvajalskih pohodih Slovencev oziroma Slovanov. Franc Kos je prepričan, da Samo svojim podložnikom ni dovolil, da bi se po nepotrebnem vojskovali z bližnjimi narodi, ti pa si niso

Knežji kamen predstavlja sedež glavnega sodnika ter tudi karantanskega kneza in je simbol njegove oblasti.

Kralj Samo in njegova zveza držav Če sledimo zgodovinskim virom oziroma Fedegarjevi kroniki, so se leta 623 Slovenci in drugi Slovani uprli gospodovalnim Obrom. Slovence oziroma Karantance je takrat vodil knez Valuk. Slovani so za uspešno vodenje upora in obrambe potrebovali skupno vodstvo. Odločili so se za pogumnega moža Sama, ki so ga pozneje imenovali kar kralj. Samo je zvezo slovanskih ljudstev vodil do svoje smrti leta 658. Del tega njegovega kraljestva, ki ga nekateri zgodovinarji po krivici imenujejo »Samova plemenska zveza«, je bila tudi kneževina Karanta-

Koroški Slovenci so imeli svoj sedež pri Krnskem gradu. Od tod je slovenska država dobila ime Karantanija. Na ravnini pod gradom je vse do leta 1862 stal knežji kamen.

Moja Slovenija / April 2009

39

Vir: sl.wikipedia.org

OD KARANTANIJE DO SLOVENIJE

Običaj ustoličevanja se je skozi stoletja nekoliko spreminjal, bistvene prvine pa so ostale enake vse do 18. marca 1414, ko je bil pri Krnskem gradu ustoličen koroški vojvoda Ernest Železni. (Ustoličevanje vojvod na Gosposvetskem polju, ilustracija Leopolda Stainreuterja - 1340–1400) upali prestopiti meje njegove zveze, ker so se ga brez dvoma bali. Tako je ostalo tudi po Samovi smrti. Zveza slovanskih držav je sicer razpadla, Karantanija pa je ohranila temelje svoje državnosti, med katerimi ima edinstveno mesto v zgodovini tako imenovano ustoličevanje njenih vladarjev. Vodil jo je knez, pozneje pa vojvoda.

Karantanski knezi Karantaniji vladajo najprej knezi. Iz časa Samove zveze držav je znan že omenjeni knez Valuk, ki ga nekateri zgodovinarji imenujejo tudi vojvoda. Jožko Šavli v svoji Sloveniji navaja, da je bil to »Wallucus dux Vinedorum« – Valuk, venetski vojvoda. To nas znova opozarja, da so v Karantaniji živeli »Veneti«. Tudi Bavcer je zapisal, da so Sama izbrali za voditelja z odobritvijo vsega »vendskega ljudstva«.

Po razpadu njegove zveze držav imena knezov dlje časa niso znana. Sredi osmega stoletja je Karantaniji vladala knežja rodbina. Viri govorijo o slovenskih knezih Borutu, Gorazdu in Hotimirju, ki so imeli svoj sedež na Krnskem gradu. Vsi pa so bili podvrženi staremu običaju ustoli-

40

Moja Slovenija / April 2009

čevanja, ki se je skozi stoletja nekoliko spreminjal, bistvene prvine pa so ostale enake do 18. marca 1414, ko je bil pri Krnskem gradu ustoličen koroški vojvoda Ernest Železni.

Umestitev pri Krnskem gradu Zgodovinski viri o umestitvi karantanskih voditeljev so sicer različni, vendar se v glavnem ujemajo. Med drugim ga je opisal cistercijanski opat Janez Vetrinjski, ki je umrl jeseni leta 1347 v samostanu Vetrinj blizu današnjega Celovca. Mnogi ga imajo za najodličnejšega zgodovinskega pisca 14. stoletja v Evropi. Na podlagi starejših virov je obred opisal tudi Silvij Piccolomini, kasnejši papež Pij II. Franc Kos je v svojem gradivu zbral omenjene zapise in na njihovi osnovi poudaril, da se je celoten obred umestitve vršil v slovenskem jeziku. »Slovenski kmet je v narodovem imenu dal tistemu možu knežjo oblast, ki je prišel slovensko govoreč in v obleki slovenskega kmeta pred njega. Način postavitve nam kaže, da je vojvodo do njegove časti povzdignila le volja naroda, ne pa dedno pravo in tudi ne imenovanje po rimskem cesarju. Ne

plemenitaš, ampak kmet igra glavno vlogo pri obredu ter izroči knezu oblast šele, ko je ta storil razne obljube. Narod ima tudi pravico kneza odstaviti, ako ni z njim zadovoljen.« Potek obreda ustoličevanja je opisal tudi Martin Bavcer. Pri tem je navedel, da je besedilo povzel po Piccolominiju. Poudari še, da ta običaj izvira iz časa pred Karlom Velikim in tudi pred Franki ter da nima primere v drugih deželah. V njegovem zapisu med drugim beremo: Nedaleč od mesta Sv. Vida se sredi široke doline vidijo ostanki starodavnega mesta. Prav sredi širokih pašnikov pa se dviga marmornat kamen.

Nanj sede kmet iz družine, ki ima to nalogo uzakonjeno že iz roda v rod. Z desno roko drži vola, z levo pa konja. Vse kmečko ljudstvo stoji okoli njega v gosti množici. K njemu gre zdaj plemič ob spremstvu gospode ..., ki pa je oblečen kot kmet, gologlav, s kmečkim klobukom in palico v roki, kakor da bi bil kak pastir.

In ko ga kmet zagleda s kamna, zavpije v slovanskem jeziku, Korošci so namreč Slovani: »Kdo je ta? Koga vidim prihajati?« Množica odgovori, da prihaja gospod dežele. Tedaj kmet: »Je pravičnež in ne le sodnik? Ali išče blagor domovine, vreden časti svobodnega človeka? Ali je zaščitnik krščanske vere, njen branilec in širitelj?« Vsi odgovore: »Je in bo!« »Hočem vedeti, po kakšni postavi me bo odstranil od tu.« Reče zdaj goriški grof: »Kupljen bo ta kraj od tebe za 60 denarjev. Ta živina bo tvoja.« Pokaže na vola in konja. »Tudi obleka, ki jo bo gospod v kratkem slekel, bo tvoja in tvoja hiša bo svobodna in brez davkov.« Po teh besedah udari kmet plemiča narahlo po licu in mu veli, naj bo dobrosrčen sodnik. Nato se dvigne in zapusti mesto, s seboj pa odžene tudi živino. Na kamen stopi sedaj gospod, zamahne z golim mečem in se obrne na vse strani obljubljajoč, da bo ljudstvu pravičen sodnik.

Tone Gorjup Prihodnjič ne zamudite prispevka o pokristjanjevanju Slovencev.

SLOVENSKE DOMAČIJE

Šivčeva hiša v Radovljici

V rubriki Slovenske domačije smo doslej obravnavali skoraj izključno domačije na slovenskem podeželju. Izjema je pravzaprav zgolj Plečnikova hiša v Ljubljani, saj je bila tudi Vodnikova hiša v Šiški za življenje Valentina Vodnika še na podeželju. Tokrat bomo potemtakem šele drugič našo pozornost usmerili na meščansko hišo, ki je od Plečnikove še bistveno starejša. Takšna in tudi v širšem slovenskem prostoru poznana hiša je Šivčeva hiša v Radovljici.

Mesto Radovljica Radovljico v turističnih prospektih največkrat predstavljajo kot srce Dežele, kot se radovljiška dolina tudi imenuje.

Razvila se je na ozkem pomolu, na 75 metrov visoki terasi nad sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke na nadmorski višini 491 metrov. Pokrajina je ledeniškega izvora, kajti v zadnji ledeni dobi se je tu ustavil ledenik, ki se je s triglavskega pogorja pomikal po dolini Save Bohinjke.

Kot trg se Radovljica prvič omenja že leta 1333, mestne pravice pa je dobila ob koncu 15. stoletja. V mestnem grbu je upodobljen mož, ki v desnici drži kolo,

v levici pa maketo mesta. Staro mestno jedro Radovljice je ohranilo svojo v 14. in 15. stoletju izoblikovano tlorisno in prostorsko podobo z dobro vidnimi deli srednjeveških obrambnih naprav in edinim še obstoječim mestnim obrambnim jarkom na Slovenskem. Če omenjenim spomenikom meščanske naselbinske kulture srednjega veka prištejemo še bogastvo poznogotskega in renesančnega stavbarstva, lahko Radovljico uvrstimo med najpomembnejše spomenike historičnega urbanizma v Sloveniji.

S Čebelarskim muzejem, Šivčevo hišo, Linhartovo razstavo v Mestnem muze-

ju, Knjižnico Antona Tomaža Linharta, Festivalom stare glasbe in številnimi drugimi prireditvami se je Radovljica uveljavila tudi kot mesto kulture. Radovljica se rada imenuje tudi Linhartovo mesto, kajti tu se je rodil Anton Tomaž Linhart (1756–1795), prvi slovenski dramatik, kritični zgodovinopisec, oče slovenskega gledališča, šolski nadzornik in še kaj. Šivčeva hiša V zgodovinskem jedru Radovljice že od sredine 16. stoletja stoji imenitna in tudi na zunaj zelo opazna Šivčeva hiša.

S svojo bogato zunanjo in notranjo ar-

Moja Slovenija / April 2009

41

Šivčeva hiša se s svojo bogato zunanjo in notranjo arhitekturno podobo uvršča med pomembne kulturne spomenike poznogotskega stavbarstva pri nas.

42

Moja Slovenija / April 2009

hitekturno podobo se uvršča med pomembne kulturne spomenike poznogotskega stavbarstva pri nas. Po restavriranju v letih med 1973 in 1976 se je razkrila vsa njena izvirna lepota, najprej in predvsem renesančna zunanjost s poslikavo in šivanimi robovi na vogalih, zatem pa tudi zanimiva in razgibana poznogotska notranjost hiše s stebriščno vežo v pritličju in kuhinjo, kaščo ter zlasti z reprezentativno bivalno sobo v nadstropju. Danes ta soba s svojim izjemnim ambientom služi kot poročna dvorana, stebriščna veža pa kot likovna galerija.

Zakaj nosi hiša ime Šivčeva hiša, pravzaprav ni znano, saj v njej nikoli ni živela rodbina s tem priimkom. Pač pa se ve, da je hišo zgradila kamnoseška družina Kocjančič, ki se je na Gorenjsko pred več kot 400 leti priselila s Primorske. Potomci te družine še danes živijo na Gorenjskem.

Iz kamna (perački tuf) niso samo masivni zidovi, marveč prav vse v hiši. Tako kot druge hiše v zgodovinskem jedru Radovljice tudi Šivčeva hiša sramežljivo skriva svojo dejansko velikost. Na ozkih, dolgih parcelah je bilo namreč mogoče graditi le zelo podolgovate hiše, nekatere pa so kasneje še podaljševali.

Nekaj prostora je bilo seveda treba nameniti tudi prehodom med hišami.

V več kot 400 letih je v Šivčevi hiši krajši ali daljši čas prebivalo več bolj ali manj znanih rodbin. Katere so to bile in koliko časa so v njej živele, se natančno ve samo za rodbine od leta 1700 naprej. O tem je etnologinja in geografinja Nadja Gartner Lenac napisala tudi posebno študijo. Pri tem

SLOVENSKE DOMAČIJE pa ne gre pozabiti, da v veliki hiši niso živeli samo lastniki, ampak tudi druge osebe, bodisi same ali z družino (učitelji, pomočniki, služabniki).

Podrobnejši opis hiše oziroma muzeja Visoka in velika stebriščna veža je služila kot obrtna delavnica in skladišče, včasih pa tudi kot trgovina. Kot rečeno je danes povsem spremenila svojo prvotno namembnost, kajti spremenjena je v razstavni prostor oziroma likovno galerijo. V galeriji gostijo večinoma domače umetnike in vsaj enkrat na leto pripravijo tudi razstavo ilustracij. Šivčeva hiša je namreč edini muzej v Sloveniji, ki se ponaša s stalno zbirko knjižnih ilustracij.

Poročna soba Kamnite stopnice iz galerije v nadstropje so po rekonstrukciji oblečene v les. Po stopnicah pride obiskovalec najprej v razmeroma veliko zgornjo vežo z zanimivo kamnito ograjo s stebriči vrh stopnic.

V nadstropju in sploh v hiši je bila nekoč in je tudi še danes daleč najimenitnejša razmeroma velika reprezentativna bivalna soba. V tej sobi se je odvijalo bogato družabno življenje, služila pa je tudi kot spalnica. Od opreme v tej sobi je edino profiliran strop ostal takšen, kot je bil nekoč, vse ostalo je novejšega datuma in/ali prineseno od drugod. V prvi vrsti to velja za v les oblečene stene in še bolj za imenitno mizo z intarzijo radovljiškega grba. Ta miza ni originalna in je imitacija mize z gradu Krumperk. Pozlačeno okrasje na steni in svečnik sta sposojena iz Gorenjskega muzeja v Kranju.

Na steni je tudi portret dobrotnice Josipine Hočevarjeve (1824–1911), katere mož je bil znani radovljiški podjetnik in mecen. Umrla je v Krškem, kjer je tudi pokopana. Mimogrede naj omenimo, da je Josipina Hočevarjeva v Sloveniji edina ženska, ki ima svoj spomenik, in sicer nedaleč od Šivčeve hiše. Spomenik je delo Vurnikove kamnoseške delavnice iz leta 1908.

Majhna okna na Linhartov trg so nekaj posebnega zato, ker je steklo v njih ročno izdelano.

Peči, ki so jo kurili iz kuhinje, danes v sobi ni več. Ta soba danes služi kot poročna dvorana ne samo za pare iz domače občine, ampak za vse, ki jim je Šivčeva hiša všeč.

Ostali prostori Kuhinja je po eni od prenov zgolj provizorično razdeljena na dva dela, na temnejšega in svetlejšega, medtem ko je bila nekoč vsa črna. Danes je kot črno kuhinjo mogoče označiti samo temnejši del.

Vhod v shrambo je gotski po videzu, železna vrata pa sedaj nič več ne služijo svojemu namenu, saj so uredili nov vhod v ta prostor. Iz kuhinje prek veže pride obiskovalec skozi železna vrata (zaradi ognja) na lesen gank. Po nekaj stopnicah navzdol je vhod v kaščo z dvema velikima skrinjama za žito, po stopnicah navzgor pa pridemo v lepo preurejene podstrešne prostore, ki so danes delavnica za mlade nadebudne šolske in druge skupine. V podstrešnem prostoru nad nekdanjim skednjem je na ogled stalna zbirka knjižnih ilustracij z mnogimi uglednimi avtorji te slikarske zvrsti.

Streha hiše je danes obrnjena pravokotno na trg, medtem

Najimenitnejši prostor v hiši je danes poročna dvorana s profiliranim stropom, pozlačenimi okraski, svečnikom.

ko je bila nekoč vzporedna z njim. Freska na pročelju hiše prikazuje usmiljenega samarijana. Do leta 1973 je bila Šivčeva hiša v zasebni lasti, nakar jo je odkupila občina Radovljica in jo z odlokom za-

ščitila kot spomenik lokalnega pomena. Po obnovi, ki je trajala tri leta, je od leta 1976 naprej odprta za javnost.

Besedilo in foto: Tomaž Štefe

Stebriščna veža je danes likovna galerija, v kateri razstavljajo najpogosteje domači likovniki.

Veža s staro skrinjo in kamnito stebričasto ograjo.

Moja Slovenija / April 2009

43

Delčnjak in Goter Težko si je zamisliti, da bi glasbenika, ki je v svoji kratki karieri posnel le sedem skladb, ljudje oboževali še štirideset let po njegovi smrti. Pa vendar je to neminljivo slavo v Sloveniji dosegel ljudski godec, sicer pa pravi virtuoz na diatonični harmoniki, Franc Delčnjak.

Bleščečo kariero, ki so jo prerokovali Francu Delčnjaku, sta konec leta 1969, malo pred njegovim tridesetim rojstnim dnem, prekinili bolezen – in smrt.

Nepozabni muzikant Franc Delčnjak, ki ima še danes ogromno posnemovalcev, se je rodil leta 1939 v Spodnjem Doliču pri Mislinji. Kot izjemno nadarjen fantič se je sam naučil igranja, zgodaj začel nastopati na različnih domačih zabavah in kmalu potrkal tudi na vrata radijskega snemalnega studia. Leta 1964 je zmagal na javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš, nato še na oddaji Slovenski ansambli tekmujejo, dvakrat je nastopil tudi na Koncertu iz naših krajev, radijski oddaji s skoraj polstoletno tradicijo. Bleščečo kariero, ki so mu jo prerokovali, sta konec leta 1969, malo pred njegovim tridesetim rojstnim dnem, prekinili bolezen – in smrt. Delčnjakovi znanci in sorodniki povedo, da še dandanes opažajo šopke rož neznanih oboževalcev na njegovem grobu na pokopališču v Škalah pri Velenju. Neverjetno!

Naslednik Prav v Škalah so leta 1997 pripravili Delčnjakov memorial, tekmovanje godcev z diatonično harmoniko, na katerem je prepričljivo zmagal takrat enaindvajsetletni Robert Goter iz Laz pri Velenju.

Ta harmonikar je istega leta slavil tudi v nekajmesečni akciji Televizije Slovenija v oddaji Po domače, kjer so godci iz vse Slovenije in celo iz zamejstva tekmovali za harmoniko Rutar. Zmago mu je prinesla ravno polka Matije Kovača Čreda v galopu, s katero je v svojem času zaslovel Franc Delčnjak! Po vrsti mednarodnih tekmovanj je Robert Goter postal celo svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko, vse bolj pa se je posvečal tudi poučevanju mladih.

Kot izjemno nadarjen fantič se je Delčnjak sam naučil igranja, zgodaj začel nastopati na različnih domačih zabavah in kmalu potrkal tudi na vrata radijskega snemalnega studia.

44

Moja Slovenija / April 2009

»Vsak se lahko nauči!« Pred časom je Robert Goter presenetil domačo in svetovno javnost s prvim računalniškim programom učenja igranja na diatonično harmoniko, poimenovanim »Vsak se lahko nauči«.

Z njegovo pomočjo (in seveda z dobrim posluhom!) dosegajo njegovi učenci odlično znanje in najvišje nagrade na harmonikarskih tekmovanjih. Na lanskem osrednjem v Sloveniji, Zlati harmoniki Ljubečne, je Gregor Sevčnikar osvojil plaketo Avgusta Stanka za najboljšo interpretacijo slovenske ljudske glasbe, Nejc Pačnik, predlanski evropski prvak, pa je postal absolutni zmagovalec. »Odzivi na moj računalniški program so odlični tako v Sloveniji kot v tujini. Zdaj se bodo lahko tudi vsi izseljenci, ki prej niso imeli te možnosti, naučili izvirnega in pravilnega igranja diatonične harmonike prav na način, ki je v veljavi v njihovi domovini,« pravi Robert Goter, ki je lani v Berlinu za ta program

PESEM NAS ZDRUŽUJE

Pred časom je Robert Goter presenetil domačo in svetovno javnost s prvim računalniškim programom učenja igranja na diatonično harmoniko, poimenovanim »Vsak se lahko nauči«.

prejel pomembno mednarodno nagrado. »Priznanja COMENIUS EduMedia se podeljujejo zglednim izobraževalnim izdelkom, zasnovanim na uporabi informacijsko-komunikacijskih tehnologij.

Na razpisu, ki je vsako leto objavljen v večini držav EU, sodelujejo velika podjetja, inštituti in univerze, tako da mi ta uspeh še toliko več pomeni.« Delčnjak za 21. stoletje »Zdaj v Glasbeni šoli Goter pripravljamo tudi tako imenovano Delčnjakovo stopnjo računalniškega programa »ECL – Everybody can learn« oziroma »VSLN – Vsak se lahko nauči«, kjer bo objavljenih vseh njegovih sedem doslej znanih skladb in dodatno še dve, ki ju mojster zaradi prezgodnje smrti ni mogel objaviti,« pripoveduje Robert Goter, ki je lahko zelo zadovoljen tudi zaradi izjemnega uspeha plošče, ki jo je pred nekaj meseci posnel v spomin na glasbeno legendo Franca Delčnjaka. »Prve

njegove skladbe me je naučil njegov zadnji učenec, zdaj prav tako že pokojni Zdravko Dolinšek. Lani je v meni dozorela ideja, da bi vse Delčnjakove skladbe nanovo posnel, in to v identični interpretaciji in celo snemalni tehniki. Sposodil sem si dve stari štirivrstni harmoniki, naštudiral Delčnjakovo prstno tehniko …

Tudi zvokovni mojster David Sredenšek se je zelo izkazal s posnetki, ki spomnijo na tiste iz poznih šestdesetih let. Delo je bilo zahtevno, zanimivo in polno glasbenih užitkov! Plošča, ki je bila doslej že nekajkrat razprodana, bo tako učencem služila kot dodatni pripomoček pri odkrivanju fenomena Delčnjak, njegovim oboževalcem pa bo gotovo lepo popestrila zbirko plošč najboljše slovenske narodnozabavne glasbe!« Besedilo: Jože Galič Fotografije: Osebni arhiv Roberta Goterja in sorodnikov Franca Delčnjaka

Moja Slovenija / April 2009

45

ZA SLOVENSKO MIZO

Kuhana postrv Čeprav tokratni recept ne sodi povsem v koncept tradicionalne slovenske kuhinje, ga boste lahko koristno uporabili po veliki noči, ko si boste zaradi preobilice zaužitih velikonočnih dobrot zaželeli kaj lažjega in bolj zdravega. Ribe vsebujejo obilico dobrih omega 3 maščobnih kislin, ki zmanjšujejo tveganje pojava visokega holesterola, nastanek arterijskih oblog in srčnih bolezni.

Dobrote so pripravili v gostilni Vrabec, ki se nahaja v bližini geometričnega središča Slovenije, na naslovu Slivna 18, 1252 Vače. Vabljeni tudi vi!

Sestavine: postrv ½ l kisa (vinski ali jabolčni) ½ l vode Jušna zelenjava: korenje zelena peteršilj koleraba por krompir Začimbe: lovorov list poper v zrnu timijan sol

46

Moja Slovenija / April 2009

Priprava: Postrv položimo v kozico in zalijemo z vrelim kisom, ki ga mora biti toliko, da je postrv prekrita. Pustimo 1 minuto, nato kis odlijemo.

Jušno zelenjavo zrežemo na kocke in v kozici kuhamo 10 minut skupaj z začimbami. Nato jo zalijemo s kisom, s katerim smo prej prelili postrv. Pustimo, da se prepoji, nato zelenjavo odcedimo. V tej tekočini skuhamo postrv.

Postrv se kuha približno 15 minut na majhnem ognju. Kuhana je, ko izstopijo zrkla, preverimo pa lahko tudi tako, da potegnemo za hrbtno plavut. Ta se mora zlahka ločiti od ribe, kost mora biti čista. Višnjevo kuhano postrv postrežemo toplo ali hladno. Če postrv postrežemo toplo, ponudimo zraven krompir v oblicah, zabeljen s stopljenim maslom in s kuhano zelenjavo.

Hladno postrv postrežemo na sledeč način: odcejeno postrv pustimo v posodi, v kateri se je kuhala. Kot prilogo postrežemo kuhano jajce, kislo srebrno čebulo in vloženo rdečo papriko.

Nina Pintar Foto: Anže Cigoj

Ali vas zanima recept za pripravo zobatca s krompirjem? Recept, ki ga je zapisal Dino del Medico, si lahko ogledate na spletni strani www.mojaslovenija. net. Še več njegovih zanimivih receptov pa lahko najdete v priljubljenih knjigah Vino v starih slovenskih jedeh ter Tartufi in vino.

Moja Slovenija / April 2009

47

ŠPORT je veselila še drugega odličja v sezoni. S srebrom na svetovnem prvenstvu v Val d’Iseru je 12. februarja osvojila svoje prve stopničke na velikih tekmovanjih. Mazejeva je dosegla 53 slovensko zmago v alpskem smučanju v pokalu, svojo drugo letos in osmo v karieri. S tem je na večni lestvici smučark prehitela legendarno Matejo Svet, ki je osvojila sedem zmag, ter se izenačila s prav tako izjemnim nekdanjim zvezdnikom, Bojanom Križajem.

Obenem je po devetih letih Slovenji priborila prvo odličje v skupnem seštevku discipline v pokalu.

Kaj bi mi brez žensk?

V marcu so nas razveseljevale predvsem slovenske športnice. Marija Šestak in Sonja Roman sta osvojili srebrno in bronasto kolajno na evropskem dvoranskem prvenstvu v atletiki v Torinu, Tina Maze je za konec zavzela še tretje mesto v skupnem seštevku veleslaloma v svetovnem pokalu v alpskem smučanju, Petra Majdič pa je osvojila drugo mesto v skupnem seštevku v svetovnem pokalu v smučarskem teku.

Marija Šestak je v finalu troskoka osvojila srebro, zmagala pa je Rusinja Anastazija Taranova Potapova. »Presrečna sem. Skočila sem največ v tej sezoni in dala vse od sebe. Rusinja je bila danes pač boljša in ji moram čestitati. Čeprav nisem osvojila zlata, pa sem dosegla svojo najvišjo uvrstitev na velikih tekmovanjih. Pred finalom se nisem tako dobro počutila kot pred kvalifikacijami. Kljub zaostanku in nekoliko načetemu zdravju zaradi težav s hrbtom pa nisem popustila do konca. Žal mi tudi v zadnji seriji ni uspelo nadoknaditi tistih osem centimetrov in osvojiti še žlahtnejšega odličja. Toda, kot sem že rekla, tudi srebro je zame velik uspeh,« je bila zadovoljna Šestakova.

Sonja Roman pa je bila v finalu teka na 1500 metrov tretja. Devetindvajsetletna Romanova je v taktičnem in dokaj počasnem teku do svojega prvega članskega odličja na velikih tekmovanjih prišla z

48

Moja Slovenija / April 2009

izjemnim finišem. »Vesela sem, kaj naj rečem. Vsem sem dokazala, da sem dobra atletinja, sebi pa poplačala dolga leta trdega dela. Seveda pa to še ne pomeni, da sem rekla zadnjo besedo. Na svetovno prvenstvo na prostem avgusta letos v Berlinu bom šla z željo, da bi se uvrstila v finale,« je med solzami sreče spregovorila Romanova.

Bronasto odličje za Črnjanko Črnjanka Tina Maze je prepričljivo zmagala na zadnjem veleslalomu sezone, na finalu svetovnega pokala v Aareju na Švedskem, in na koncu osvojila tudi bronasto odličje v seštevku te discipline. »Želela sem si, da bi čim bolj ritmično in napadalno odpeljala progo, in vesela sem, da mi je to uspelo. Za menoj je izjemno uspešna sezona, ki sem jo kronala z zmago prav na zadnji tekmi pokala,« je bila nasmejana Mazejeva. V tej sezoni se

Velikanski korak naprej Petra Majdič pa je v letošnji sezoni naredila velikanski korak naprej. Potem ko je bila v minulih letih izjemno uspešna v klasični tehniki, se je letos med najboljše in tudi na vrh prebila še v prosti tehniki. V šprintih je bila znova nepremagljiva, skupno je sezono končala kot druga. Potem ko je vknjižila rekordnih devet zmag v svetovnem pokalu, od tega osem šprinterskih in eno na 30 kilometrov v klasični tehniki, se je ob koncu sezone poleg malega kristalnega globusa za skupno zmago v seštevku šprinta veselila še drugega mesta v skupni razvrstitvi. Trenutno je Majdičeva najboljša slovenska zimska športnica, saj je skupaj nabrala že 16 zmag na tekmah svetovnega pokala.

Dejstvo, da ima Majdičeva zdaj že dva mala globusa za šprinterski zmagi in kolajno s svetovnega prvenstva, povečuje apetite za olimpijske igre v Vancouvru prihodnje leto. »Najprej najlepša hvala vsem za podporo, tisti, ki ste spremljali sezono, ste videli, da je bila izjemno naporna. Zame je bila fenomenalna, to drugo mesto v skupnem seštevku je velikanski uspeh, to ni poraz. Tudi če sem bila pred današnjo tekmo še v rumeni majici.

Glede na to, da sem v Liberecu zbolela, ta bolezen se je potem vlekla še tri tedne, me je ujela utrujenost, in to je pač tako. Šport je šport, kaj hočemo, vseeno je skupno drugo mesto več kot odličen dosežek, jaz sem vesela,« je po zadnji tekmi sezone dejala Majdičeva.

Jurij Završnik Foto: Fotosi.si

POVZETEK V ANGLEŠČINI

Summaries 29th of March, in the afternoon in the archparish church of St. Martin in Laško.

Discovery of the mass burial place in mineshaft in Huda jama at Laško In the beginnig of March the Slovene public was heavily shocked by the discovery of the mass burial place from the time after the Second World War in the mineshaft of St. Barbara in Huda jama at Laško. The investigation began last year in August, because the location was on the list of the government`s commission for a saving of the questions of the concealed burial places. Since then they have been removing the conrete barriers and the road metal, which was concealing the existence of the burial place. The leader of a sector for the war burial places Marko Štrovs estimated, that from 200 to 300 corpses were in the mineshaft and these were those, for which there had not been enough place in two mineshafts with more than 100 corpses. The found corpses are without visible consequences of the shooting wounds, so it is supposed, that they died because of the gas or suffocating. There is still the investigation about the identity of the victims, but according to some statements they might be the Slovenes from Teharje camp beside the Germans and Croatian prisoners. The mortal remains would be transferred in the Teharje ossuary after the completed forensic medicine functions. The holy mass for the victims of the homicide in this mineshaft, given by the archbishop msgr. Anton Stres from Maribor, was on the quiet Sunday, on the

THE TOPIC OF THE MONTH : Red coloured Easter egg – love afire!

After the words of Dušica Kunaver the Slovene coloured Easter eggs reckon amongst the most beautiful specimens of Europe Easter eggs. Each province has a special name, typical motives and method of make for them. In Carinthia they are called »pisánke«, in Styria »pisanke« or somewhere »remenica«, in the region of Eastern Slovenia (Prekmurje) and Porabje are »reménke« or »remenica«, in White Carniola are called »pisanice« and in Venetian Slovenia they are »pierha«. »Remenica« from Prekmurje and »škrabanke« (rasp eggs), Easter eggs from Brkini and Adlešiči and »drsanke« (slid eggs) from White Carniola have been known for the centuries and the secrets of their methods of make are transferred from generation to generation. The ethnologic collection is supplemented by the new methods of make, amongst them piercing of the eggshell, which is typical for Easter eggs from Vrhnika.

THE PRESENTATION : Professor Franc Copf Professor Franc Copf, expert in osseous and multiple doctor, began his professional way in Maribor, in general and plastic surgery. From there he went to Switzerland in 1965. As early as 1962 the American Ford foundation offered him a scholarship for the study of surgery in Detroit, which he could not turn to advanta-

ge because of the obstruction of the then government. In Switzerland first he was employed in Grenchen at Basl and then in Zürich-Uznach. In 1967 he became the principal of private clinic in St. Moritz and at the same time the supervisory doctor of the regional hospital in Samedan. In his vocational career professor Franc Copf devoted most of his professional attention to the osseous or more precisely to the problems, which we, the people, have with the joints, specially with the hips and finger joints on the hands.

A TALK WITH THE SUCCESSFUL FELLOW COUNTRYMAN : Boris Kambič In San Carlos de Bariloche, small town under the Andes, the Slovene active society lives and numbers about 250 Slovenes.

Some of them are famous for successful climbing, mountain- climbing and skiing.

They prove always anew that the Slovenes are indeed at the top of the mountainous nations. Many peaks in the Andes are named by the Slovene alpinists, that first entered into the Andes at the end of the 50s of the former century. »I think, that we, the Slovenes, have the wish for the mountains and discovering the new ways in blood and the memory of our mountains keeps us going, that we search for similarities or differences with our domestic mountains«, said among other in a talk Boris Kambič, also hemself acknowledged alpinist and member of the leadership of the Slovene Alpine society Bariloche.

AK

Moja Slovenija / April 2009

49 49

POVZETEK V ŠPANŠČINI

Sumario de este número

Descubren una fosa común en una mina abandonada de Huda jama en Laško La opinión pública eslovena se vio conmocionada a principios del mes de marzo por la fosa descubierta en la mina de Santa Bárbara en Huda jama, Laško. Las tareas de excavación comenzaron en agosto del año pasado, ya que el lugar estaba en la lista de la comisión gubernamental para la resolución de los problemas relacionados con los entierros encubiertos. Desde esa fecha estuvieron demoliendo las barreras de concreto y sacando el material acumulado que impedía el acceso a las tumbas. El jefe del sector encargado de las fosas militares, Marko Štrovs, considera que en la mina puede haber entre 200 y 300 cadáveres. En los cuerpos encontrados no se observaron heridas de balas por los que se presume que habrían muerto por asfixia. La investigación acerca de la identidad de las víctimas sigue en curso, pero, según algunas fuentes, se trataría de eslovenos provenientes de los campos de concentración de Teharje y de algunos alemanes y de presos croatas. Una vez terminado el procedimiento forense los restos mortales serían trasladados al osario de Teharje. El 29 de marzo el arzobispo de Maribor, monseñor Anton Stres, ofició una misa por el descanso de estas almas en la iglesia de san Martín de Laško.

50 50

Moja Slovenija / April Marec2009 2009

EL TEMA DEL MES: ¡Huevo de Pascua rojo- fuego amoroso!

Según Dušica Kunaver los huevos de pascua eslovenos figuran entre los ejemplares más bellos de Europa. Cada región tiene un nombre especial para ellos, posee sus motivos peculiares y su propia técnica. En Koroška reciben el nombre de pisánka, en Štajerska pisanka, en Prekmurje y Porabje el de reménke. Con el nombre de remenica se conocen en algunas zonas de Štajerska y de Prekmurje, con el de pisanica en Bela krajina y con el de pierha en la zona de Benečija. Estos huevos ornamentados son famosos desde hace siglos.

El secreto de su arte se va transmitiendo de generación en generación. La colección etnológica se complementa con nuevas técnicas, entre ellas la que consiste en agujerear la cáscara para elaborar vistosísimos encajes, característicos de la zona de Vrhnika.

PRESENTACIÓN: Prof. Franc Copf El prof. Franc Copf, una eminencia de la cirugía ósea, con varios doctorados en su haber, empezó su camino profesional en la ciudad de Maribor en el sector de cirugía general y plástica. En el año 1965 partió a Suiza. Tres años antes, en el 1963, le fue ofrecida una beca de la fundación Ford para estudiar cirugía en Detroit, que no pudo aprovechar a causa de los obstáculos que le ponía el gobierno de

entonces. En Suiza trabajó primero en Grenchen, Basilea y más tarde en ZürichUznach. En 1967 pasó a dirigir una clínica privada en St. Moritz y, al mismo tiempo, ejercer las funciones de médico inspector del hospital de Samedan. Los esfuerzos del prof. Copf se dirigieron mayormente a los problemas relacionados con las articulaciones, principalmente con las caderas y con los dedos de las manos.

Diálogo con un compatriota: Boris Kambič En la ciudad de San Carlos de Bariloche, al pie de los Andes, vive una comunidad eslovena muy vital que cuenta con alrededor de 250 miembros. Algunos descollaron como andinistas, escaladores y esquiadores, demostrando una vez más que los eslovenos somos un pueblo de montañistas. Muchos de los picos de los Andes tienen nombres de montañistas eslovenos, que llegaron a esos lugares a finales de los años cincuenta del siglo pasado. »Pienso que los eslovenos llevamos en la sangre estas ansias de montañas y por descubrir nuevos caminos. El recuerdo de nuestras montañas de origen es el que nos lleva a buscar las semejanzas y las digerencias con las del país en el que vivimos«, expresó Boris Kambič, un andinista de renombre y miembro directivo de la Asociaciónde montañistas de Bariloche.

JB

KRIŽANKA ZGODBA

Nagradna križanka

Geslo iz tokratne številke nam pošljite do 20. maja na naslov: Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče, Slovenija in se potegujte za knjižno nagrado, ki jo podarja Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Pravilno geslo iz februarske številke se je glasilo: Naša luč - mesečnik Rafaelove družbe za Slovence po svetu. Žreb je prinesel srečo gospodu Jožetu Mišici iz Hamiltona (Nova Zelandija), ki prejme celoletno naročnino na mesečnik Naša luč. Celotno rešitev križanke si lahko ogledate na naši spletni strani www.nojaslovenija.net. Čestitamo!!!

Moja Slovenija / April 2009

51